/Occ
Serežan.
Hrvatska opereta v enem dejanji.
Ivan N. Mick.
Izdalo i založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI. Natisnola Rozalija Eger.
Besede i glasbo
sestavil
Z *. t k
O s o b e :
Demeter Stankovič, hrvatsk plemenitaš i vlastelin Klementina, njegova zaročnlca. Blažek, opravnik. Anka, kmetska deklica. Marko, Serežan. Mato, kmet. Dva pandurja. Kmetski narod, gčdeži. Godi se na Uni v Hrvatskej, i to 1849. leta po vlaškej vojni.
Na levo i na desno od igralca krasno polje. Na . desnem kmetski dvor, na levem zadaj reka Una. Črez oder drži nizek plot z malo leso, na levem spredaj stoji velika jablan ; na desnem miza s klopjo i stoli.]
¡Plf® MUM.
Anka (sama, stoji na lestvi i trga jabolka).
Štev. 1. Uvod. Anka (poje).
Upanje, zore luč
Z neba sije v nas;
Zora nam zrak zlati,
Up vedri obraz.
Zoc unet
Srečo spet
Nosi vam
Kakor nam,
Kader zlije se v oblak,
Da, zor unet zlati nam zrak.
I kader je v srci mrak,
Zvezde vse gasi oblak,
Da pogum ves je strt,
Pride up, kot zor unet,
Grenko skrb odžene spet,
Kaj ti je odprt.
1 *
4
Upanje! —■ Dragi bog! tudi jaz vedno upam, ka se moj ljubi Marko vrne iz -vojne,' ka ga objamem ter on mi poreče: Anka! ohranila si mi ljubezen i zvestobo, kakor si obetala; evo, zdaj mi za to bodi žena! Nego (žalostna) kaj pomaga upanje! Čas beži, človek se stara i lice vene. (Milo.) čutim, ka sem zelo, zelč nesrečna! (Nagloma se ozre za oder.) A ne! Nikakor se ne-hčem pregrešiti. Evo gosppdičine Klementine, našega vlastelina zaročnfce. Šel je bil z Markom na vojsko v vlaško zemljo ino usmrtili so ga v poslednjej bitvi. Klementina je nesrečna, ker ne more upati, kakor jaz morem.
11®!® NUM.
Prejšnja. Klementina (pride od leve strani spredaj, vsa
bleda i črno oblečena, ker žaluje).
*
Klementina. Dober dan, Anka!
Anka. Milostiva gospodičina! (Hoče jej roko poljubiti.)
Klementina (nežno brani). Tega ne, draga moja! Prišla sem te vprašat, nejsi li nič o Marku zvedela ?
Anka. Nič, milostiva gospodičina.
Klementina. Ali se ne bojiš, ka bi ga bila v sovražnej deželi zadela nesreča?
5
Anka (odkritosrčno). Do zdaj še ne, kajti Marko mi je pri slovesu rekel: Anka! ne boj se; branil se bodem, kakor sam peklenščak. Nikdo mi z ldhka do živega ne pride. Če me po naključji zadene krogla — nu — takoj ti poročim. A do zdaj nič nej še pisal, torej vem, ka še živi.
Klementina. A ko bi prišel dan, da bi ti bila tako nesrečna, (s premagano bridkostjo) kakor jaz, — ako bi zvedela, ka je tvoj ženin ubit, kaj bi potlej?
Anka. Žalovala bi ga, i s tem se tolažila —
Klementina (naglo). Tolažila? S čim?
Anka. Ka mi je Marko v častnem boji po junaški umrl.
Klementina. Resnica! To je edind tolažba, (z ruto
si oči pokrije.)
Anka. Sirota! Plaka. Hočem jej pomagati, (jame
se glasno vshlipivati [ihtiti].)
Klementina (čudi se jej). Kaj ti je ?
Anka. Oh, milostiva gospodičina! vaša nesreča me v srce peče.
Klementina. Hvala, draga moja! Nego zdaj mi nekaj povedi. Denes je bil pri mojej materi Blažek, opravnik te graščine, i rekel je v pogovoru, ka dvoru, kateri je tvoj pokojni oča imel v najmu, išče druzega primščaka. Čudila sem se, ker vem, ka je tvojemu Marku pred odhodom obetal moj dragi Demeter, po pri-
4
6
hodu iz vlaške zemlje vaju poročiti i pokloniti vama dvor. A opravnik je odgovoril z nasmehom: stvar se je presukala; gospod je mrtev, i za tega delj se dvor nikomur ne pokloni, a niti Marko se ne oženi, kajti Anka utegne v malo dneh biti opravnikova nevesta.
Anka. Grdogledi Blažek! Prizadeva si, kolikor more, mene i Marka v nesrečo potlačiti. Kar je milostivi gospod umrl, vedno me snubi i preti, z dvora me odgnati, ako ga ne vzamem. (Proseč.) Oh, milostiva gospodičina, pomagajte mi vi!
Klementina.. Draga moja! malo ti jaz morem pomagati. Demetrovi dedniki so Blažku dali vso oblast, i celč z menoj se predrzuje govoriti, da jasno vidim, kako malo ga je volja dostojno spoštovati zaročnico svojega poprejšnjega gospodarja.
Anka. O nesramnik!
Klementina. A nekoliko te vendar utegnem potolažiti. Ako bi te Blažek do zadnje zareze gnal, pridi k nam. Moja mama te gotovo prijazno sprejme, i pri nas ti bode pribežališče, dokler se Marko povrne i —
Anka (srdita). I opravniku vrat zavije. Jaz vem, gotovo ga zavije. Serežan Marko si ne d£ brade skubsti.
Klementina (kaže na desno). Od tod gre Blažek. Jaz idem a svetujem ti, ne draži ga. Drži se
poštenja, a bodi mu spodobna, da ujameš nekoliko časa. Anka, z Bogom! Kakor sem ti rekla, tako bode! (Odide na levo.)
Anka (postopi za njo). Prisrčna hvala, milostiva go-spodičina! (Ozre se na desno.) Kes ide! O da bi se mu skriti mogla! Tako bode. Na jablan zlezem jabolka trgat; morebiti me ne ogleda, ter odide potem. (Stopi na lestvo.)
fiifi® mmm,
Anka. Blažek.
Blažek (naglo pride od desne strani). Drugače ne bode. Denes je treba da mi jasno pove kaj misli. Ako me ne vzame, pojde jutri z dvora,, kajti Mato me naganja, i Mato mi je zvest, kakor sam sebi, pa bi rad imel ta dvor, kterega mu ne smem kratiti. Kde ti bode ta deklina.? (Govori proti dvoru.) Nič nej videti. Vse molči. Kde je? (Obrne se nazaj.) Anka (na lahko zavpije, ker jej spade jabolko). Blažek (drži se za nos, ker mu je jabolko na obraz padlo). Da bi te vendar! Kaj je to? (Ozre se v drevd.) I, kaj vidim? Tu gori na jablani je ta kača! To je kakor Adam v raji. (Kliče.) Eva! — oh, Anka sem hotel reči; Anka! skoči mi v naročaj.
(Približa se jablani i razprostre obe roki.)
8
Anka (jezna). V obraz vam skočim, gospod o-pravnik! — Skočim vam z obema pestema, ako ne odidete strani od tod.
Blažek (naglo odstopi). E — ne geni se! Ne bi ' hotel —
Anka (stopi z drevesa). Da mi je baš v tem hipu 'jabolko spadlo! (Stopi naprej ter ob kratkem reče.) Nu, menda vendar vsaj ne iščete mene, gospod oprav nik?
Blažek (zopet se jej bližje). K tebi sem prišel, k tebi, i stvar je zelo važna.
Anka. Ktera?
Blažek. Vprašat sem te prišel, hočeš li biti moja žena ali ne?
Anka. Odgovor je ta: ne veste li, gospod opravnik, ka sem zaročena Serežanu Marku?
Blažek. Ba! To nej nič. Marko je šel na vojsko, i z obema rokama se mu je otepati, da sovražnik z njim ob tla ne udari.
Anka. Vedno se vendar ne bojuje. Kader je v ostrogu i njegovi tovariši pojo naše narodne pesni, tedaj se gotovo spominja moje zveste ljubezni.
Blažek (rog4je se). Kaj se tebi vendar zdi! Marko i njegovi tovariši se šale z lepimi, črnookimi Vlahinjami a niti v sanjah jim domovina v misel ne hodi.
Anka (nejevoljna). Kaj? Tako govorite o svojih ro-jacih? O, slabo vam je znan ubogi graničar!
9
Mislite si o njem, kar vam je drago, i naj ga velika mesta psujo surovega nevednika, gotovo je, ka graničar nad vse ljubi domovino, ktero brani? svojo krvjč.
Blažek. Ne tajim, i zatorej te vprašam: kaj ti je Marko? Ali nej graničar, kteremu je vsak bip glava v nevarnosti, ako kde razbojni Turek prepl&ne mejo? Eajša mene pogledi, mene! Jaz nejsem vojak; jaz sem opravnik, i ko bi po vesoljnem svetu bila vojna, vendar ne pojdem na vojsko. Nikoli se ne bojujem ter vedno ostajem, kar sem zdaj, rekše Blažek, dobri, miroljublvi, prisrčni Blažek opravnik.
Anka (srdita). O da bi še živel milostivi naš vla-stelin, kdo zna, ali bi vi ostali opravnik ali ne?
Blažek (hud). Kaj si rekla? (Preteč.) Anka! z menoj se brez kazni tako ne govori.
Anka (v stran). Bila' sem nekoliko preglasna. —• Gospodičina mi je dejala, ne žaliti ga. (Nekaj časa v zadregi, kaj bi govorila, a naposled reče:) Ne.
hudite se mi, gospod opravnik, če sem se malo pošalila; saj ste sam kriv, ker se vedno z menoj šalite.
Blažek (čudi se). Jaz? Šalim se s teboj? Kako je to?
Anka. Nu, ali mi nejste rekel, gospod opravnik, ka me hočete vzeti za ženo, i nej li to šala?
Blažek. Boga mi, nikakoršna šala nej to! —
10
Ozbiljno govori! Hočešli biti gospoja opravnica? (PriganjAje.) Anka, ljubica mojega srca, zdaj povedi, kako misliš!
Štev. 2. Duetino. Anka.
Dragi moj! jaz vas svarim, Ne jemljite nikdar žene!
Blažek (hoče jo objeti).
Ob, Anka bodi moja ti!
Anka (izvije se mu i udari ga po roci).
Mirujte mi! Ce ne, zbežim ! Da, Mara vam budi želje.
Blažek.
Nikdar mi bila v čislu nij! Nikdar ne! — Prisezam to, Ka mi srce je še prosto.
Anka,.
Kaj lažete, slepite svet? Oh, molčite! Saj nij verjet', Rotite se mi še tako !
11
Blažek (poklekne).
Pred saboj glej me na kolenih, Vsliši me,
Da mi bridkost srca ne stre! Anka.
Saj veste vi, jaz tudi vem, Ka vas ljubiti pač ne smem.
(Sama seboj.)
Prepozno mož j'e ves ognjen, Obuja smeh njegov plamen. A kaj ? Saj hitro pogori! Zatorej malo me skrbi.
Blažek (sam seboj).
To ne gre, ne, ne! Vidim, ka ne gre; Zanke treba je, Vanjo da dekle Vsa zaplete se, Potlej morda še Moja biti bče.
(Glasno Anki.)
Podam ti v dar srce!
Anka.
Ce v šali rečem jaz:
(Glasno Blažku.)
Morda utegne priti čas —
Blažek (veselo). Najdražji hip vseh mojih let! Anka.
Samo ne rečem zdaj, da ne.
Blažek.
Kako se lep mi zdi ves svet! Oh, rekla je: utegne priti čas!
Anka..
Zvestega hčem jaz moža, S katerim pojdem pred oltar.
Blažek.
Jaz bodem zvest, prisego na! Anka..
Res bati nej se mi nikdar ? Ne? Pridite za grad nocoj, Jaz pridem v noči k vam takoj, Jaz pridem tja takoj!
Blažek.
Zares?
Oh sreča blaga je z menoj!
13 Anka.
Besedo dajte i roko, Ka tja greste, pa me ne ko! (Steče v dvor.)
ilfif® Piliti» Blažek (sam, pozneje) Mato (i na konci) Anka.
Blažek (osupel gleda za njo i reče). Kaj je to? Koga mi se celo? (Zaničijivo.) Nič ti ne pomaga, ljuba moja! Ne odideš mojim mrežam; jaz te zasačim, kajti —
Mato (priteče od leve strani skozi leso). Gospod opravnik! —- Gospod opravnik!
Blažek. Ali si ti, Mato? Nu, kaj je?
Mato. Yragmeje dal! Gospod opravnik! Bodem li primščak ?
Blažek. To se ve, nego —
Mato. Vraga se ve! Niti Anka ne bode vaša.
Blažek. Kdo je rekel?
Mato. Jaz. Baš ko sem bil v krčmi, prido vojaci v selo, i kdo, mislite si, kdo je bil mej njimi ?
Blažek. Kdo?
Mato. Serežan Marko.
Blažek (prestrašen). Mar —•? Kakor bi iz jasnega v me treščilo! Ali se nejsi premotil?
14
Mato. Nejsem se niti jaz, niti drugi, ka so mu
v krčmi vpili: „živio"! Blažek. Grom ga ubij! Nejsem hudobnik, gotovo nejsem. Ka ljudi ljubim, to more svedočiti Anka, nego ako bi Marko v .vlaškej deželi spal nekoliko sežnjev pod zemljo, — jaz — jaz bi vesel plačal njegovej duši črno mašo, dve, tri črne maše.
Mato. Gospod opravnik, bodem li primščak? Blažek (jezen). Molči, glupec, ako mi ne poveš, kako v kraj denem Serežana, vsaj za dva, tri dni, dokler se z Anko pogodim! Mato. Je — tega — Blažek. Nu, kaj —- tega? Mato. Tega ne vem.
Blažek (nejevoljen). Toliko vem tudi sam brez tebe! Čakaj, čakaj! — Jaz vem še več. (Kazmišlj&je.) Ta naklep je krasen! Mato. Kak naklep? Blažek. Poslušaj, Mato!
Anka (stopi iz dvora, obstane ter posluša). Blažek (skrivnostno), če res pride Marko — a jaz tega še zdaj ne morem verjeti — delal se bodem, kakor bi se veselil njegovega prihoda, i povabim ga drevi, da z Anko pride k meni ter na srečno zvidenje popije čašo vina, i to ¡»¿^najmočnejšega, kar ga branim v sodih. Jaz jgPggglo pazno izpraznim kozarec ali dva, nego fH "Marka i Anko bodem nalival, kolikor bodem
15
koli mogel. Upijanim ja, da bodeta mislila, ka z neba na mestu lune sveti velik hlebec sira. Kader ja do trdega opojim, porabim njeno nesvestje sebi na korist, a Serežana pahnem na Turško.
Malo. Na Turško ?
Blažek. Na Turško, na Turško! V obližji mi skrij dva pandurja, katera prideta, kader ustrelim samokresom, da Serežana preko Une odrineta v čolnu, ka je tamkaje na bregu, i ' ti mu bodeš voditelj. Na čnej strani je uže turška zemlja, i precej ga ujemd ter nekaj dnij zaprd, kakor da je ogleduh. (Obrne se i hoče oditi.)
Mato. Kako to?
Blažek. Ne povprašuj. —• Turškemu uradniku na meji, svojemu prijatelju, hočem pisati, on mi stori vse na tanko, kakor mu naročim. Kader Ančki pokažem svojo imovino, potlej naj Se-režan pride i gleda z dolgim —• (v tem odideta na levej strani skozi leso.)
Anka (sama). Kaj sem slišala? Tako misli načiniti mojemu, ubozemu Marku, vrnovšemu se iz boja? Čakaj malo, stari lisjdk! ujameš se ti sam v svojo past. Da bi vsaj bil Marko uže prišel! (Odide za dvor.)
16
Marko (mlad, krepek korenjak, po serežanski oblečen s plaščem, kapo, handžarjem i samokresi).
Štev. 3. Vstopna arija.
Prekrasno res je bit' vojak! Ko z bistrim gre orožjem v red, Hiti do mest, vasij junak, Igrajo srca vseh deklet! Pozneje se nektera ksa, Prerada ker nas prej ima. Ba! saj zvestost samo V prapor prisezamo!
(Bojna pesen.)
(Recitativno.)
Je vojna li, tedaj smo brzih nog, Ukaz veli: zgrabite, bratje, v skok !
(Govorec zapovedujočim krepkim glasom.)
Dragon, naprej, prodi vrsto, Da vražniki se razteko! — Živio! Naglo zdaj na vraga, naglo vse! — Živio! Naprej, vi strelci, hajdi topnikivv boj, Z njimi pešci, konjiški roj! — Živio! Hitro, hitro vse vrste, Da zmagi cesta se odpre!
(Stori, kakor bi ga krogla zadela in odtod naprej zopet poje.)
Oh, v prsi sem zadet! Rad hočem zdaj umret'! Zmagali smo!
«it
pt*
17
Živela vojaščina! Tako sem vskliknol tedaj, ko se mi je ločiti bilo od svoje domovine i presladke Anice, ter iti, kamor mi je velel cesar, i živela vojaščina! kličem zopet zdaj, povrnov se iz bojnega ropota v mirno domače selo. (Vesel se ozira.) O zdrava mi bodi, mila domovina! ka si me od otročjih dnij objemala, kakor ljubezniva mati. Kako čarobno se tvoje nebo ndme smeje; kako prijazno mi tvoje šume migajo i valovita Una odziva moje pozdrave! Bodi mi zdrava, ljuba domovina, za katero edino sem se tam daleč bojeval! Nejsem zabil, kar so mi pripovedovali naši starci, kako si bila tudi ti v zadregi, ko so nekdaj tolpe silnega francoskega cesarja gospodarile po so-sednjej Iliriji. Ako bi mi bil dragi bog odmeril smrt na bojišči, umrl bi bil kliče: Z bogom, krasna domovina! Serežan Marko, tvoj zvesti sin, pošilja ti svoje poslednje pozdrave!
ilSW mtM.
Prejšnji. DemeterStankovič (vstopi v raztrganem plašči opir&je se na kljuko; obraz mu je ogSrel, brada cela, des-j no oko zavezano.)
Demeter. Nu, prijatelj Marko, vrli bojni tovariš! kakšen sem?
Sereždn.	2
18
Marko (smeje). Milostivi gospod, da mi ne brani vojna pokorščina, rekel bi, kakor star, ves raztrgan prapor, kteri je vendar i baš za tega delj vreden, da ga shrane v orožnici na častnem prostoru.
Demeter. Govorilo se je, kakor čujem, ka sem na vojski ubit; a še zdaj precej trdno stojim na nogah. v
Marko. Če tudi imate zavezano oko, vendar bi mogli razneti ženskih src, kolikor vam drago, kajti ženski svet je vesel, ako. vaše vrste mož vanj obrne samo eno oko.
Demeter. Ba, ženski svet! Srce sem dal Klementini, svojej dragej zaročnici, i samo zaradi nje sem prišel tako preoblečen, da jo pripravim, ka, slava bogu, nejsem res ubit na vojski. Poleg tega mi bode krasna prilika, videti, kako Blažek, moj opravnik, gospodari, i^kaka posilstva počenja v mojem imenu. Čujem, ka
je —
Marko. Stare mere slepar, kteri se je vrlo okoristil, kar vas, milostivi gospod, nej bilo na d6mu. Če je vse res, kar smo slišali o njem, prosim vas, milostivi gospod, storite mi ljubav, ka zvitorepega opravnika za kako urico jaz do-bodem v pest. Kožo mu ustrojim, da bode trepetal, kakor tist črni Vlah, kteri je bil tako drzovit, da je hotel usmrtiti vas, milostivi gospod. Ho, kako se je zvijal, ko sem ga za
19
tilek zgrabil i del mu handžar na grlo! Da mu vi nejste izprosili milosti, poslati sem ga hotel ravnim pčtem na 6n svet! Demeter. Verni Marko! kako se ti Klementina zahvali, kader zve, ka si mi ti otel život. Nego veruj mi, ka niti jaz — Marko (prekine mu besedo). Milostivi gospod, prosim, dovolite, da naglo k Anici stečem. Srce mi utriplje, kakor v prvej bitvi. Tedaj sem vraž-niku šel za hrbet, a denes grem Anki v objem, i poprosim je: Anica! ujemi me, ter naredi, da ostanem tvoj uplenjenec do smrti. (Steče v dvor.)
titm mism.
Demeter (sam).
Demeter. Vrli, zvesti prijatelj! Utegnol bi se rad mojej zahvali, a dalje tega ne morem odobravati. Zdaj idem h Klementini! Tudi meni srce utriplje, ko razmišljam: zopet jo bodem videl, objem&je stiskal na srce, i tiho vprašal: V spominu li sem bil ti jaz?
Štev. 4. Pesen.
V spominu li sem bil ti jaz, Ko molil sem goreč boga za te
2 *
20
Ponočni tihi čas ?
V	spominu li sem bil ti jaz?
V	spominu li sem bil ti jaz, Ko točil sem za pravdo kri, Sovražnik se zaganjal v nas ?
V	spominu li sem bil ti jaz ?
V	spominu li sem bil ti jaz, Ko grm i cvet pozdrav ti moj Pohlevno dihal je v obraz?
V	spominu li sem bil ti jaz ?
(Odide zadaj na desno.)
tt®| MI8M.
Marko (pride iz dvora. Precej potem nastopi) Anka.
Marko. Nikder je ne morem najti! A ne, ka bi je denes niti ne bilo domd? (Gleda v stran za dvor, i tresoč se od radosti zavpije :) Tam! tam! —
Anka je! Iz vrta gre. Ne morem dalje molčati. Anica! Anica! Anka (vstopi od desne). Kdo me kliče? (Ugledavši Marka, sredi odra z razprostrtima rokama stoječega, veselo prestrašena vsklikne :) Mar —! Oh, Marko — Marko! Moj Marko! (Silno i naglo ga na srce stisne.)
(Nekoliko odmora.) Marko. Preljribezniva, zlata Anka!
Anka. Ali si res ti?
Marko. Kaj ne veruješ? Tisoč pregorečih poljubov naj ti pokaže, ka sem res tvoj Marko!
Anka (krotko mu se izvivši). ge ne, Marko! Najprej mi je vedeti, če si mi ostal zvest?
Marko. Vendar ne misliš, ka so nas bili na Vlaško poslali ženska srca premagovat? Molči mi, Anica; saj smo imeli dovolj posla z možmi!
Anka. Nu, če je res, vprašam te zdaj: ali si bil hraber ?
Marko. Hraber? — Ne boj se! Hrabrosti je bilo dovolj. Prvič sem storil, kar mi je ukazovala dolžnost, i drugič tiščali so Vlahi v me, kader so me ugledali, kakor divji sršeni. Da se jim nejsem otepal, ne bilo .bi mi težavnega poti v domovino. A ne samo jaz, nego vsi smo storili, kolikor je bilo treba. Kde najdeš v prekrasnej hrvatskej zemlji vojaka, kteri se ne bi junaški bojeval za sveto pravdo? Kde je Hrvat, kteri ne dd vesel poslednje kaplje krvi, kader je braniti deželo, katera nas je porodila?
Anka. Oh, Marko! oprosti mi. Ne morem ti povedati, kako sem srečna, ka sem tvoja zaroč-nica. (Poljubita se.)
22
mmm rami.
Prejšnja. Blažek (vstopi skozi leso).
Blažek (jezen zavpije;). Prokleto bodi! Uže se poljubljata, a jaz presiloviti opravnik stojim i gledam, kakor p&glavec desetih let! (Zahrkne.)
Marko (ozrši se). Ho, gospod Blažek!
Anka. Naglo me še poljubi, a krepko i od srca!
Marko. Kolikorkrat koli hočeš. (Poljubi jo.)
Blažek. Da bi vrag! — (V jezi jame glasno kihati.)
Marko. Bog pomagaj, gospod Blažek!
Anka. Bog pomagaj, gospod opravnik!
Blažek (jezen). Hvala! hvala! (V stran.) Vrag od-nesi obd!
Marko. Kaj mrmr&te?
Blažek. Nič! Samo takoisto sam seboj sem rekel, ka je vrli moj Marko videti zdrav i vesel. Dajte mi roko, prijatelj! Od srca milo mi je, ka Vas ZOpet vidim. (Sežeta si v roko.)
Marko. Lepa hvala, gospod opravnik!
Anka. Marko, ne daj se motiti. Gospod Blažek nikakor ne misli tako pošteno, kakor bi se tebi zdelo.
Marko. Ali je to res?
Blažek (v zadregi). Ba! To je smeha vredno. Nejmate prijatelja boljšega od mene!
Anka. Torej ste s prijaznosti do Marka hotel mene prisiliti, da se z vami poročim?
Marko. Bog te ubij! Tako li je stvar? Opravnik, udarila ti je zadnja ura! (iztegne handžar.)
Blažek. Na pomagdnje!
Anka (naglo stopi med-nja). Ne, Marko! Ne! Prosim, ne teptaj najine sreče!
Marko. Kako sme siliti mojozaročnico, da ga vzame?
Blažek (v silnej bojazni). Šalil — šalil sem se. Anka, za boga i za sveti krst, potolaži tega hrusta! (Reče, kar najprijaznejje more.) Marko, plemeniti sereždn! saj nej treba precej iz kože prdščiti, i dajte, da ostane tudi moja cela. Če sem se o vas kdaj pregrešil, rad vse popravim. Vi vzamete Anko, dobodete dvor, kakor vam je obetal pokojni gospod vlastelin, i jaz bodem po sedaj vaš največji neprijatelj — ne, prijatelj sem hotel reči!
Marko (mirnejši). Nejsem trd,' kakor skala, i mir mi je drag, če sem tudi vojak.
Blažek (vesel). Ali ste zopet miren? Nejste li več srdit? Pritisni se mi na srce, blaga, nepokvarjena duša! (Markaobjame, i potlej naglo reče:) Oh, kako lepo je trenotje, v kterem se človek sprijazni! Tako trenotje trebe spodobno godovati. Izpijemo kozarec vina v to ime. Hoj, Mato! Čakajta, hočem takčj sam — (odhaja a zopet se povrne i vsklikne:) Marko, prijatelj, brate, poljubi me! (Poljubi ga ter naglo odhajaje reče:) Počakajta malo, skoraj zopet pridem. (Odide na desno skozi leso.)
•2 i
iiglTU »i®!«
Prejšnja. (Hitro potem vstopi) Klementina.
Marko (z glavo maje). Hm, ta nagla opravnikova prijazen se mi dozdeva sumna.
Anka. Saj je sumna, i svetujem ti, bodi pazen, kader ti bode napijal, kajti nakanil je tebe upijaniti.
Marko. Mene? Anka, ne boj se! Nikdar nej toliko vina, da bi serežana vrglo.
Anka. I, poslušaj me. Opravnik misli tebe —
Klementina (zunaj klice). Marko! Marko!
Marko. Kdo me kliče!
Anka (ozrši se na desno za oder). Gospodicina Klementina je, uboga vlastelinova zaročnica.
Marko. Uboga? Kajša bi rekla: srečna zaročnica, kajti —
Klementina (prihiti skozi leso). Ali ste res prišel, Marko? ■— Oh, nič li ne veste o mojem drazem Demetru ?
Marko (ne vedoč, kako bi odgovoril). Jaz? milostiva gospodicina? —■ Da — rekše ne, jaz —■ jaz ne vem nič.
Klementina (brezupna). Nič! ■—■ A. zdelo se mi je, kakor bi mi ne bilo odganjati blazega upanja. Oh, Anka, denašnji dan mojo žalost mnčži. Povrnoli so se vsi vrli vojaki. Skozi vsako okno mole roke dražim potnikom naproti.
25
Žena objemlje moža, otroci stezajo ročice proti otcu, kterega so dolgo pogrešali. Prišel je! prišel je! Tako se ukdje razlega po svetu. Vsi so prišli, samo enega nej, i ta edini je —
itiMirpi Mini.
Prejšnji. Demeter.
Demeter. (Vstopeljši reče s premenjenim glasom:) Demeter Stankovič!
Klementina (ozrši se). Kaj? — Veste li? — Kdo ste?
Demeter. Star sereždn. V bitvi sem se boril poleg Demetra. Ko je padel, rekel mi je: Brate, ako se povrneš v domovino, ktere jaz nikoli ne bodem videl, pozdravi mi zaročnico ter nesi jej ta prstan, da jej bode na svet spomin od moža, kteri jo je ljubil do zadnjega dihljaja.
(D& jjej prstan.)
Klementina. O dragi bog! Ta prstan mu je mati dala na smrti, i kakor se je ona spominjala sina do zadnjega dihljaja, tako se je tudi on umir&je spominjal Klementine! (Piak&je poljubi prstan.)
Demeter. Gospodičina! — Utešite se ter ne bodite brezupna! Še utegnete dočakati srečo, še je n&deea!
26
Klementina (srepo ga gledaje). Kaj ? — Kaj govorite ?
Demeter. Resnico, ako vas tolaži resnica, da vam zaročnik še žive. Ko sva se ločila, obetal je zdravnik, oteti ga smrti.
Klementina (od veselja ne ve. kaj bi počela). Kako ? Gotovo li govorite resnico? 0 mili bog, ozri se v solze uboge deklice, usliši moje silne prošnje! V cerkev grem i goreče molitve bodo puhtele k prestolu vsemogočega boga, da življenje ohrani možu, kteri je moja največja sreča na zemlji. Bog moje prošnje usliši, i kakor so denes radostno rekle žene i detca, ko so zopet videle svoje drage, tako hočem tudi jaz: Prišel je! — prišel je! Bogu nebeškemu slava! (Odide skozi leso.)
Demeter (ide za njo). Gospodičina! Poslušajte! — Povedati mi je — (Odide.)
®7A0Am-i rana
Anka. Marko.
Anka. Marko, povedi, ali je res? Žive li še vlastelin ?
Marko. Res je, i gospodičina bode še denes tako srečna, kakor si ti, kar zopet mene imaš.
27
tvmivn PMna.
Prejšnja. Blažek (vstopi skozi leso).
Blažek. Zopet sem prišel, ter zdaj hočemo prijazen potrditi, i bratovščino piti. Anka, bodi tako uljudna, prinesi kozarce!
Anka (odide v dvor).
Blažek (ka je prinesel dve steklenici). Prijatelj Marko! ozri se v moji steklenici. Polni sta najboljšega vina, kar ga imam v hramu. Posebno to ti bode godilo. (Pokaže mu napis na steklenici.)
Marko (žita). Tokajec! (Vpraša.) Ali je resničen Tokajec?
Blažek. Tako resničen, kakor moja prijazen do tebe.
Marko (smeje). Če je tako, gotovo je izvrstna kaplja!
Anka (prinese kozarce).
Blažek (na mizo postavi ter odmaši steklenici). Zdaj Sedita i bodimo vesele volje! iNalije,! Primita za kozarca. Na zdravje vseh nas trijeb!
Štev. 5. Tercet.
Blažek.
Sedita sem, Pijmo vince, Vlijta do vrha!
28
Marko.
Na zdravje vam pijem Kapljo blazega lesa!
(Trči z Blažkom.)
Na zdravje vam ta čaša gre.
Blažek. Pomozi bog!
Anka.
Še meni vlij!
Marko (davši jej poln kozarec).
Na čašo to
Nalito vže!
Blažek (Anki).
Al' dobro nij ?
Anka (sama seboj).
Ti prazne si stvari se lotil, Da bi z vinom naju zmotil. Jaz sem tako zvita, kakor ti!
Marko (sam seboj).
Prazne si stvari se lotil, Da bi z vinom tem me zmotil, Jaz popijem več, še več neg ti!
_29_
Blažek (sam seboj).
Krasne sem stvari se lotil! Ko ga bodem z vinom zmotil, Vsaj v miru potlej me pusti!
(Marku.)
Dajte roko!
Marko.
Od srca rad!
Anka.
Pridi vže, kar koli hče! Ta dan naš bode še.
Blažek.
Skrbem slovo!
Marko.
Na stran skrbi!
Blažek (Anki).
Še pomni duša mi vesela, Kako si, Anka, sladko pela Nekdaj prelep hrvatski spev.
Anka (sama seboj).
Čakaj, stari ptiček, zvit si ves, Vendar ne opraviš nič denes! Nas opiti hočeš ti ?
30
Nikdar to se ne zgodi! Ti lisjak, nocoj se vjameš sam, Vjetega te jaz uže imam!
Blažek i Marko.
Trčimo i pijmo zdaj, Radost vse ogreva naj!
Blažek.
Veselje, Anka! ti pomnoži, Petje k pitju nam priloži, Pesen narodno zapoj!
Anka.
Takoj!
(Nevestna pesen.)
Ptiček z bezga ščebetal, Cvi, cvi,
V	zorni mrak;
Sen nevesti je odgnal,
Cvi, cvi, Sen sladak:
„Ko poročni dan zbeži, Svobode i venca nij, Cvi, cvi, cvi, cvi, cvi, cvi,
Zdaj svobodna si kot jaz."
*
* *
Ona vleče na uho, Cvi, cvi,
Glase te;
Ptiček poj'e prelepo, Cvi, cvi,
V	žalost nje:
J
31
,.Ptičar mrežo je razpel, Jutri bode mene vjel,
Cvi, cvi, cvi, cvi, cvi, cvi, I jaz bodem, kakor ti!"
Blažek (¡Marku).
Kako? Nej prazna steklenica še?
Mlarko.
Kaj jaz? Pa jaz? Da ene same bal bi se?
Blažek (sam seboj).
Saj bolje res ga on suši, Z menoj vže vse okrog leti! (Opoteka se.)
Anka..
Vam dobro nij? Sedite sem!
Blažek.
Eaznet, kot peč, Grozno ves gorim.
Anka..
To dela kri,
Verujte mi, res je to, gospod
32_
Marko.
Res je to, gospod, pošteno res!
Blažek.
E kaj! Kako sem vroč! Strašno se potim Zaspan.
Anka (Blažku ponuja kozarec).
Izpijte to!
Marko.
Srebali ste
Anka (zasmehljivo).
Poprej samo!
Blažek (malo pije).
Dovolj! Slabo mi je! Ob, jaz sem bolan!
Anka i Marko (smej* se).
Ha ha ha! ha ha ha! Srebali ste
Poprej samo!
Blažek.
Kot mernik je glava težka, Poprej vsa prazna i lehka.
33
Marko (sam seb6j!.
Ubožec, kako si šibak! Kozarček te obrne vznak! (Blažku.)
Saj mine vas, veselja ne motite! To rano sen ponočni ozdravi; Zapojem vam i spet se razvedrite, Na vašo čast naj pesen zadoni!
(Zdravijca.) Marko.
čvrst junak je vsak Hrvat!
Anka i Blažek. Vsak Hrvat.
Marko.
Daj v blazinah mu postlat', Anka i Blažek.
Mu postlat'.
Marko.
Ali v slami, spava rad!
Anka i Blažek. Spava rad!
Serež&n.	3
34
Marko.
Ko dvigne ratni se vihar, Ostavi ženo graničar, Pak od otrok se poslovi, Ka bili so mu predragi; On svojej koči je udan, Vendar za dom še bolj užgan ! Zastavlja v boji svoj život, Bori se, kakor mož povsod; Kdor more pet jih v beg pognat', Beko; gotovo je Hrvat!
Anka i Blažek.
Zastavlja v bojji svoj život,
Bori se, kakor mož povsod; Kdor more pet jih v beg pognat',
Reko: gotovo je Hrvat!
Marko.
Kot bili dedje so nekdaj, Tako smo tudi mi še zdaj; Kdor nej junaški piti znal,
Pri njih za moža nej veljal. Ta nauk naj vse nas modri, Spoštujmo vinee, kot oni! Pogum i moč iz vina gre, Ogreva žile i srce; Kdor more pet jih v pitji vgnat', Beko: gotovo je Hrvat!
Anka i Blažek.
Pogum i moč iz vina gre,
Ogreva žile i srce ;
35
Kdor more pet jih v pitji vgnat', Reko: gotovo je Hrvat!
(Po pesni Ankami Marko z Blažkom hitro plešeta „Kolo", dokler Blažek obnemore, na stol pade ter zaspi.)
Marko (mej glasbo). Pogledi, Anka! vrlo sem ga opil.
Anka. Slava bogu! Tako sem se bala, da sem bila malo ne vsa omamljena. A kar je bilo tebi odmenjeno, dragi Marko, to se zdaj zgodi
Opravillku. (Marku vzame samokres izza pasa ter ustreli za oder. Glasba tukaj molči.)
Marko. Čemu to ?
Anka. Ne izprašuj! Hitro daj sem plašč i kapo, vse drugo hočeš naglo sam videti. (Blažka ogrne v plašč, i kapo mu globoko na oči pomakne.)
i¥MHBMt?l P«®!.
Prejšnja. Dva pandurja. Vrvi pandur. Evo naju!
Anka. Evo človeka, kterega spravita preko meje.
Ali je vse gotovo? Drugi pandur. Mato uže čaka s čolnom. Anka. Torej primita i nesita ga v čoln. (Pandurja Blažka, še vedno spečega, neseta v čoln i veslata ž njim preko Une).
36
Marko. O, zdaj umejem!
Anka. Vendar? Slava bogu! A zdaj, Marko, Majdi v selo, da vse seljane povabiva na ženitovanje, i godci nama bodo godli, da se bode vse treslo, kajti skrivnost, katero si mi povedal o grofu Stankoviči, utrdi tudi nama srečno bodočnost.
(Oba odideta na levo.)
NTOMtVI MMM.
Demeter i Klementina (prideta od desne strani).
Klementina. Kako čudno govorite! Poprej ste mi gojili up, kakor bi moj dragi Demeter še živel, a zdaj pobijate sam svoje besede. Demeter. Vselej je treba gotoviti se najhujšej nezgodi. Če je res vaš zaročnik mrtev, ne pld-čite po njem, da vam oči izk&pajo, nego izberite si druzega. Klementina. Druzega ?
Demeter. Dovolj je v tej deželi še lepih mož, i če tudi nejso plemenitaši, nič za to, — prava ljubezen gleda samo v srce, a ne v blagorodno
ime.
Klementina. Mčlčite! Vaša tolažba se me ne prime.
Demeter. Verujem, ker sem starina šestdesetih
37
let, a da sem dvajseti let mlajši, jaz bi vam nagddil sam, da zaročnika naglo pozabite.
Štev. 6. Arija i recitativ.
Demeter (poje, premenjen v starca).
Zdaj, ko star sem vže, Zmišlja mi srce, Kako lepa je mladost! Slab i sivolas V davni gledam čas, Oh, v minolih let sladkost! I spomin mi vodi pred oči Podobe drage prejšnjih dnij. Zdaj, ko star sem vže, Zmišlja mi srce, Kako lepa je mladost!
(Poje, kakor bi se hotel premladiti v moža štiridesetih lčt.)
Ko meni let je bilo štirdeseti,
Od nog sem bil do glave sam vojak,
Težave nejsem bal ni boja se na sveti,
Imel vso moč pogumen korenjak!
Oholo sem glavo
Nosil krepek mož,
Sladka šala,
Smeh vesel
Odpirala
Svet mi cel;
Bil sem vedno veseljak,
Vendar tudi mož.
Klementina (.se čudi, ko to vidi i sliši).
38
Demeter (poje, kakor da je mladenič dvajsetih lét).
I ko sem mladenič bil dvajsetih let, Prekrasen i kodrast i brade mehke, Vtripalo živo mi je v prsih srce, Odprt bil vesoljni mi svet!
(Odvrže brado, lase i zavezo od očesa ter grof Stankovič stoji pred Klementino, ka se od veselja trese, ko ga gleda.)
Oh, Klementina! Sem ti iz spomina? V mene se uzi'i! Kaj ne zdi se ti, Ka sem blizu tebe jaz? Objet' se mi daj, Vživaj z mano raj, Naj se vrne prejšnji čas! (Objameta se.)
Klementina (poživ&je). Kaj vidim? — Demeter!
Se si Živ! O bog! (Zopet se mu na prsi nasloni ) Demeter. Se sem živ, i prišel sem, da se zgodi, kar sem obetal. Podajam ti roko v poročno
zvezo.
(Blažka je čuti, ko vpije od leve strani.)
Blažek (za odrom). Kde je Marko — ta izdajdlec? Oba. Opravnik je.
39
ittiraMCTi mmimu
Prejšnja. Blažek (pride od leve strani) (Za njim) Pandurja.
Blažek (pandurjema). Naglo hodita za menoj! Primita dečdka i njegovo dečlo; zadene ja zaradi te hudobnosti strašna ka — (v tem hipu je prišel
pred Demetra, kateri predenj stopi, a on plašno gleda, omahuje ter slaboglasno reče:) BOg nam bodi na
pomoč! — Rdjnik vlastelin — Demeter (ozbiljno). Zopet žive i prišel je nezvestih služabnikov kaznovat. Primita i vedita ga v zdpor.
(Pandurj'a zgrabita i odvedeta Blažka vsega uničenega. — Za odrom se čuje klicati: „živio", i prizor se z mešičkom veselo prične.)
Klementina. Kaj je to?
Demeter. Utegne biti Marko i Anka; podoba je, da me s seljani gresta pozdravljat.
HMlAJlH Milil»
Prejšnja. Anka. Marko. Kmetje. Kmetice. Mladeniči i deklice (vsi pražnje oblečeni).
Štev. 7. Finale.
Zbor.
Ženitev se naj Ob hitrem skonča,
40
I vina sem zdaj
V	kozarce nam da! Vama srečo
Bog narvečo Vedno naj ohrani, On v dobroti Vaju poti
Naj vse tuge brani! Ženitev se naj Ob hitrem skonča, I vina sem zdaj
V	kozarce nam da! Vina sem zdaj !
Demeter.
Pozdravljam od srca Prijatelje vas vse! Povrnol spet sem v grad Iz vojne, bojev se ; Ostanem zdaj pri vas.
(Pokaže Klementino.)
Nevesto tu imam;
(Pokaže Anko i Marka.)
Vse štiri jutri nas Zveže zakon sam.
Anka (prinese velik vrč i kozarce). Marko (si vtoSi ter vsi za njim).
Marko (dvigne kozarec).
Hrvat, kar božji svet stoji, Navade lepe se drži,
41
Da prvo čašo nalije I domovini izpije. Veseli vsi bodimo zdaj, I vsak zapoje krepko naj: Kot zloga tu objema nas, Živimo zložni večni čas, Potem ne zmore nas vihar, Krepost je trdne zloge dar!
Vsi.
Kot zloga tu objema nas, Živimo zložni večni čas, Potem ne zmore nas vibar, Krepost je trdne zloge dar!
(Zagrinjalo pade.)
IM mrroAtuJi i
„[ubi, t-míWcí }&? ií<,,> ' :
,	«i-,'V'i j.,:} ,".;.1el.V í Ä
-x¡$ U:¡r «¡i.'ísftfVfíiS
.ï/juc a/îrt M «is' flat p' <(■■(' {M¡|{ äjfe Otfuip tót|#!¡ ji
■a V. : ■ tjef- ■ H .i IS ft : : ?
-
!wí, »a,.!» pMtltl oí t "<£«7