43890


■3


*






LEPOSLOVJE
DRAMA
MLADINSKI SPISI
ZNANOST
STROKOVNE VEDE

UMETNOST

ZAKONI IN
NAREDBE

RAZNI SPISI

t-v/ /

i ii ii ii n ii n n ii ii ii ii ii ii ii n h  ii ii ii n.. n ii ii n

SPLOŠNA

KNJIŽNICA

Zvezek II.

Dr. JOŽE RUS

SLOVENSKA ZEMU9

KRATKA ANALIZA
NJENE ZGRADNJE IN IZOBLIKE


V LJUBLJANI 1924

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

ORAGUT1N INKIOSTRi- MIOENJAK


SLOVENSKA ZEMLJA

KRATKA ANALIZA NJENE ZGRADNJE IN 1ZOBLIKE

V LJUBLJANI 1924.

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

0\QD  Z '°(1

43890

ttr f /f<tr~

SPLOŠNA KNJIŽNICA : II.

A. Gradbena zgodovina.

Paleogeografija.

Kakor so listi povezani v knjigo zgodovine človeštva, slično
so v hribinski skorji naše zemlje zloženi v skladanico dokumenti
zgodovine človeškega bivališča.

Moderna geografija se podatkov, ki jih zbira geološka
veda  iz proučavanja kamenih dokumentov, poslužuje v obilni
meri. Saj nam oni pomagajo spoznavati in doumevati mnogo¬
tere poteze in oblike v današnjem licu zemlje. In le v prijetno
dolžnost si štejemo, opozoriti na tem mestu bralca, da najde
temeljne izsledke geološkega raziskavanja v slovenščini že raz-
tolmačene poljudno in temeljito v monografiji o „Kamniških
Alpah" izpod spretnega peresa F. Seidla.

Starost slovenskega kopnega  ne sega baš v tako
davno geološko preteklost. Prostori Slovenske zemlje so majhen
del zemljine proge, ki je v njej — med starim evrazijskim kopnim
in afriško-sirsko pločo pa od Atlantika do Pacifika — do sredi
tercijarne dobe v vedno menjavajočem se obsegu vladalo prvotno,
veliko sredozemsko morje. Po dnu te ogromne kadunje (geosin-
klinale) so se sesedali sedimenti skoraj venomer naprej, dokler
jih ni gorotvornost v primeroma poznih geoloških časih stisnila
od strani pa nagubala in vzbočila m. dr. tudi v Alpe in Karpate, a
na Balkanskem polotoku v Balkansko, Dinarsko ali Kraško in
Albansko-grško gorstvo.

Glede obrazovanja evropskega kopnega spadajo torej slo¬
venska tla dolgo med negativne elemente. Preko njih so se
razprostirale morske gladine Danubika in ltalika, ko so v sose¬
ščini že dolgotrajne veke štrlela jedra bodoče Evrope kakor
Boemida, Tatrida, Egeida z Rodopi, Tirenida itd. Nekatere teh
starih gorskih gmot, n. pr. one v Zahodnih Alpah in Tatrido, je
gorotvornost zamesila med mlada nagubana gorstva, dočim so

i*

4

druge ostale samostojna gorstva do današnjega dne ali pa se
je večji njihov del pogreznil v morje. Sicer pa so obrisi kopnega
tem manj jasni, megleni, čim bolj se oddaljimo od sedanjosti
nazaj v geološke veke in dobe. — V naslednjem hočemo na
podlagi zbranih opažanj o geološki zgradbi v glavnih črtah pre¬
gledati, kako so gorotvorne sile  tekom vekov spremi¬
njale obrise slovenskega kopnega,  dokler niso zvarile
oziroma spletle današnjega sklopa slovenskih pokrajin.

Hribin, ki bi bile starejše od tvorb silurske in devonske
dobe, pri nas ni. Iz tega sledi, da je v predhodni, kambrij-
s k i dobi  tudi Slovenija bila del kopnega,  ki se je po mnenju
geologov razprostiralo preko obsežnih delov Evrope.

V široki progi, ki se onkraj Karavank vleče na obeh straneh
Drave od Celovca do Maribora, nahajamo najgloblje hribine
zemeljske skorje; to so gnajsi, filiti, sljudovci in kristalinski
apnenci, pod skupnim imenom k r i s t a 1 i n s ki h temeljnih
hribin.  Vkljub temu jih ne moremo smatrati kratkomalo za
hribine iz najstarejšega, arhajskega veka. Ker geološko raziska-
vanje je izkazalo, da one niso vezane na geološki pravek, ampak
da so mogle nastati iz sedimentnih hribin razne starosti, ki so
pod hudimi gorotvornimi pritiski in visokimi temperaturami
spremenili svoja prvotna svojstva. Skozi ta hribinski kompleks
so na Pohorju prodrle prav tako navidezno stare eruptivne mase
granita.  Poleg te prostrane oblasti nahajamo gnajsu in granitu so¬
rodnega to n a 1 i t a še v ozki progi, ki se vleče po sredi Karavank
južno od Obirja pa do blizu Šoštanja. Ta „tonalitska cona“ je
po najnovejših predstavah o postanku Vzhodnih Alp bila izho¬
dišče ogromnih hribinskih pokrivačev, ki so jih mlade gorotvorne
sile tu odtrgale pa dvignile in potisnile do 100 km daleč proti
severu.

Naš del kambrijskega kopnega leži torej v silurski in devonski
dobi pod morjem. Sedimenti iz teh dob pa prihajajo samo v
Karavankah  in Karnijskih Alpah na dan. Dvignila in nagubala
jih je sredi karbonske dobe gorotvornost, ki je zari¬
sala prve, grobe poteze bodočih Alp.  Takrat je nastalo
košato gorstvo, ki je tvorilo v tedanjih Vzhodnih Alpah osrednjo,
najvišjo skupino in je zavzemalo večje prostore, kakor jih obse¬
gajo Karnijske Alpe in Karavanke, današnji naslednici na onem
mestu. Ali samo za kratko dobo. Ker že v gornjem karbonu

5

ju je prekrilo debelo morje od juga, medtem ko se je n. pr. v
Nemčiji v onem času morje umikalo; v plitvem pribrežju teda¬
njega morja v Nemčiji nahajamo znana bogata ležišča črnega
premoga.

Od srede karbonske dobe ležijo slovenska tla
pod morsko gladino skoraj nepretrgoma do spod¬
njega oddelka kredne dobe.  Pičli ostanki sedimentov
permske in jurske tvorbe dajo domnevati, da so se tla vendar
mestoma in od časa do časa izmikala morski sedimentaciji in
stopala pod vplive kopnega preobračanja. V Julijskih Alpah je
kratka kopna perijoda sredi trijadne dobe bila tudi v zvezi z
delovanjem vulkanskih sil, ki so dale triglavski kakor kamniški
skupini vrsto porfirovih gmot.

Za gornje krede  je današnji rob Visokih Alp, t. j. črta
mimo Tolmina, Kranja, Kamnika in Slovenjgradca, bil približna
obala tedanjega morja. To nam je dokaz, da je tekom spodnje
krede gorotvornost vnovič vzkipela. S Karavankami in ostalimi
Vzhodnimi Alpami vred so zdaj vzniknile tudi Julijske
Visoke Alpe,  a za kratek čas tudi Nizke Alpe in Kras, ki sta
se pa kmalu spet zaveznila v morje. Sedimenti pribrežnega
značaja (sprimki) so nam v hribovju do Ljubljane ohranjeni le
še v malih zaplatah; zob časa jih je po večini razoral in odplal
(erozija in denudacija).

Za teh dolgotrajnih geoloških vekov so se večinoma v glo¬
bokem morskem dnu sesedli ogromni skladi skoraj sa¬
mega apnenca in dolomita,  hribin, ki sta tolike značilnosti
i za notranjost zgradbe i za zunanje lice obširnih, orografsko in
pokrajinsko najbolj zanimivih predelov Slovenske zemlje. V Vi¬
sokih Alpah je po svoji mogočnosti in razširjenosti najbolj važna
skladanica trijadne tvorbe,  dočim prihajajo na Krasu poleg
trijadnih apnencev v poštev posebno apnenci iz kredne dobe.

Splošno temeljno podlago tej do par km  debeli skladanici
pa gradi vrsta temnih in barvnih peščencev in škrilavcev
karbonsko-permskega sostava in werfenskega,  t. j.
spodnjega oddelka  v tvorbah trijadne dobe. Ona se izpod
čvrstih a votlikavih apnencev pojavlja tu v večjih, tam manjših
okrajih in progah in igra zaradi svoje vododržnosti in trošnosti
v oblikovanju površja in v hidrografiji prostranih predelov prav
važno vlogo.

6

Konec kredne in začetek terci jame dobe je
označen po novih znatnih gradbenih dogodkih-
Gorotvornost je segla dalje proti jugu in je Visokim Alpam
nameknila  še  Nizke Alpe. Vzbočila je pa tudi srednje  in
vzhodne dele Krasa in tako razločila veliko morje na dve
morski kotlini.

Na dvignjenem alpsko-kraškem kopnem je bilo zdaj ustvar¬
jeno glavno razvodje,  ki je nakazalo bodočemu razvoju
hidrografije dvoje nasprotnih smeri in smotrov, in sicer proti
gladini jadranskega morja na eno stran, a proti panonskemu
stoječemu vodovju na drugo. Prvi, jadranski cilj rečnega omrežja
se je tekom časa, kakor bomo videli, razvodju znatno približal,
medtem ko se je drugi stopnjema odmaknil v petkrat bolj od¬
daljeno Črno morje.

Na svojem umiku proti zahodu se je morje ustavilo najprej
že na tleh današnjega Primorskega. Sedimentna tvorba tega napol
sladkega vodovja je takozvana liburnijska stopnja z malimi ležišči
premoga.

V srednjem eocenu je mladi kraški gorski oblok znova zalilo
morje od zahoda in ga prekrilo s sedimenti „fliša“;  to je
skupno ime pisanih zvrsti peščenca, laporja in škrilastega ap¬
nenca. Nahajamo ga („soldan“) v večjih ali manjših progah
Primorja in v goriško-beneških Brdih; a njegovi najskrajnejši
izprani ostanki ležijo južno od Logatca v dokaz, da se eocensko
morje ni več prelivalo preko kraškega temena.

Konec eocena se je tudi Primorje oprostilo morja.
Kadunja Adrije s Padovo nižino vred je bila tedaj potisnjena tako
daleč proti zahodu, da se je njena vzhodna obala nahajala na
sredinski črti današnjega dna in se je kopno Primorja raztezalo
tja do črte Verona — Ulcinj.

To gorotvorno gibanje in premikanje je s presledki
trajalo od konca eocena pa do početka  pliocena. Ono
je za oligocena vršenilo posebno krepko, a v miocenu je v
splošnem ponehavalo. Lotilo se je vseh doslej omenjenih gorskih
predelov. In ker je bilo kot zadnji oddelek v gradbeni zgodovini
z ozirom na današnje lice Slovenske zemlje najbolj izdatno,
se nam zdi primerno, da obravnamo na tem mestu v splošnem
pregledu učinkovanje  vseh gorotvornih epoh skupaj.

7

Tektonika.

Od teorij, ki naj pojasnijo vzroke gorotvornosti, se vzdržuje
najbolj na površju teorija krčenja hribinske skorje  kot
posledice Zemljinega ohlajevanja. Če torej gorotvornost preso¬
jamo s stališča te teorije, nam je gorsko dviganje vedno le
relativen pojem. Ker v resnici se hribinski skladi spuščajo vselej
proti sredini zemlje, in sicer tako, da del hribin zaostane v višji
legi, medtem ko se sosednji pomakne niže.

Pod bočnimi pritiski nabrane hribinske gube  (in po
gubah določeni glavni gorski hrbti in vmes ležeča podolja) se
vlečejo v dveh različnih smereh. Na severu in vzhodu prevladuje
smer od zahoda proti vzhodu (W—E), to je alpska smer; na
jugozahodu pa se vlečejo hribinski skladi od NW proti SE,
v smeri, ki ima po tamošnjem gorstvu ime dinarske  (kraške)
smeri.

Poglavitna dolžinska smer naših f\lp je bila določena že
ob prvem dvigu Karavank sredi karbonske dobe. Zahodno-
vzhodna smer starega karavanškega reljefa se je ne samo ohra¬
nila skozi vse mlajše epohe gorotvornosti, temveč ona je z
zadostnim uspehom vplivala tudi na usmerjenje mladih hri-
binskih gub v Visokih kakor Nizkih Julijskih ftlpah. Dinarsko
usmerjenje hribinskih skladov Krasa pa se je izvršilo pod vplivom
istočasnega pogrezanja jadranske kadunje; vsled tega se gube
in skladi vlečejo vzporedno z osjo Jadranskega morja.

Skladanice čvrstih, odpornih mezocojskih apnencev in dolo¬
mitov so bile tercijarnega gubanja deležne v mali meri. Medtem
ko so bili gibki in gnetni starejši in mlajši sedimenti nabrani
v mnoge strme gube, je gorotvorni bočni pritisk na apnence
in dolomite kmalu prekoračil njih popustljivost in prožnost.
Njihova skladanica je prepočila v raznih smereh in se razlomila
na pl ase in plasinice, a horizontalne pokrete gubanja je za¬
menjalo premikanje plas v vertikali.

Prelomne črte,  ki ločijo plase med seboj, igrajo pogosto
prvo geografsko vlogo. Tako imata n. pr. globoki dolini Vrata
in deloma Krma, ki je po njih in po Kotu severni del triglav¬
skega trupa razčlenjen na razgorje veličastnih štirih alpskih gre¬
benov, prvotni vzrok svojega postanka v prelomnicah. Ob pre¬
lomnicah so plase tudi menjale medsebojne položaje včasi do
prav znatnih višinskih razlik, a vrhnja erozija jim je vsled hribin-

8

ske votlikavosti mnogokje popolnoma prizanesla; vsled tega se
večje raznolikosti v orografiji obširnih predelov javljajo baš ob teh
prelomnicah. Pa tudi oni prelomi, ki jih je erozija zastrla, imajo
izvestno geografsko važnost, ker se ob njih redno javlja izme¬
njavanje hribinskih skladov različne odpornosti.

Možnost svobodnega razvoja alpskih in dinarskih
gradbenih enot ni bila neomejena. Stara, predkarbonska
podlaga Karavank in Karnijskih Alp je delala Dinaridom, t. j.
Julijskim Alpam in Krasu, močno oviro v njihovem razmahu

Slika 1: Diagram gorskih in poljskih kraških plas
med Pivko in Temenico.

proti severu. Severni rob kamniškega dela Julijskih Alp je bil
vsled tega potisnjen na starejše hribine Karavank in je na nji¬
hovih ramah dosegel svojo častitljivo visočino. V severnozahodni
Sloveniji pa je bil Julijskim Alpam gradbeni prostor omejevan
in stesnjevan tudi od južne strani. Dinarska gorska obroba ja¬
dranskega vsada se jim je na jugozahodu tesno privila. Njene
notranje gradbene proge so se globoko zaveznile, izginile so pod
južnim julijskim krilom in ga podstavile, A na ramah teh pri-
krajnih alpskih plas so zopet osrednje plase odskočile do orjaških
visočin, v kakršnih jih nahajamo danes.

Do drugačnega izraza je gradbeno trenje dospelo v Nizkih
Alpah.  Število notranjih kraških in pa predalpskih prog, ki je
zahodno od Tolmina reducirano, je sicer že popolnejše. Vendar
pa so proge obeh vrst še stisnjene na tesne prostore in brez

9

reda prepletene med seboj; ker karbonsko-werfenski skrilavci,
globoko pod Visokimi Alpami razprostrti temelj, prihaja tod v
večjih ploskvah na dan pa so ga veliki pritiski silno pregnetli
in izprevrgli, a ž njim vred tudi mlajše apnenčeve skladanice
obeh usmerjenosti, alpske in dinarske.

Vzhodno in južno od Ljubljane  je prostor že toliko
razmaknjen, da sta se Alpe in Kras  razšla vsak v svojo
smer in se razvila prosto eden poleg drugega,  a brez
izrazite razmejilne črte med seboj.

Skozi kraško oblast je mogoče daleč proti Bosni slediti
snop prelomnih črt dinarske smeri. Ob njih so bile izmenično
dvignjene ozir. spuščene dolge hribinske proge, ki so jih prečni
prelomi dalje razdelili na manjše plase. Najvišja gorska stopnje-
vina Krasa (Trnovski gozd — Notranjski Snežnik)  se
je povzpela v svojo visoko lego na ta način, da so se njegove
plase posamezno prekobacnile in narinile proti SW na fliš
dolinske stopnjevine Vipave, Pivke in Reke; teme kraškega
obloka iz eocenskih časov, ki se vleče od Borovnice proti gornji
Kolpi, je vsled tega zaostalo niže.

Kranjske in Koroške kotline,  ki dajeta temeljne po¬
teze dobršnemu delu Slovenske zemlje, v začetku tercijarne dobe
ni bilo. Na njunem mestu si moramo na obeh straneh Kara¬
vank zamisliti nepretrgane gorske zveze od Dobrača proti Obirju
ozir. od roba Pokljuke in Jelovice proti Storžiču in Krvavcu itd.
Šele za velikega gorskega premikanja sredi tercijara se je njuno
zemljišče vleknilo in posedlo tako globoko, da je panonsko
morje moglo seči daleč v alpsko osrčje. Severna kotlina se je
obrazovala deloma na tleh kristalinskih temeljnih hribin, deloma
na karavanških tleh; na prostoru Kranjske kotline pa so se
posedle plase Visokih Julijskih Alp in gradbene enote Nizkih
Alp in Notranjega Krasa.

Prvo spuščanje  so kotlinske plase doživele v početku
oligocena.  Zaliv srednjeoligocenskega morja že sega preko
Motnika in Kamnika tja do Mojstrane, Bohinja in Škofje Loke.
Proti Koroški kotlini je zaliv segal južno okoli Pohorja pa po
Meslinjski in Mežiški dolini z odrastkom proti Lavantu. Sedimenti
v prav različnih višinskih legah, kakor v loškem Kamnitniku in
v dolini Kamniške Bistrice in pa visoko na Vel. Planini, Možaklji
in nad Boh. Bistrico, vsi iz oligocena; dalje skromno, jarkovito gri-

10

čevje v kotlinskem podgorju iz miocena; vododržni ilovec (Tegel)
globoko po dnu iz spodnjega, a votlikava labora na površju
kotline iz gornjega pliocena ozir. diluvija: vse to so nam jasni doku¬
menti, ki pričajo, kako obsežna so bila premikanja kotlinskega zem¬
ljišča in okolice, predno je kotlina dobila svoje današnje obrise.
Ko preostali stebri od nekdanje velike zgradbe tako štrlijo Šmarna
gora in drugi samski hribi  sredi kotlinske ravnine, potopljeni
in oblivani od mladih sedimentov in plavi. Pod Karavankami pa
nam je v gorski vrsti Storžiča, Dobrče in Zabreških Peči celo
ohranjen del nepretrgane zveze Kamniških Alp proti Triglavu.

V malo počasnejšem tempu,  kakor sta se spuščali
kotlini, se je na prostorih med kotlinama na eni a panonskim
dnom na drugi strani vršilo ponovno dviganje  hribin in
hribovja. Črta ob Karavankah in v njihovem podaljšku proti
vzhodu deli te prostore v dva kraja različne gorotvorne jakosti.
Na severu je bila celota kristalinskih temeljnih hribin privzdig¬
njena v obliki širokega gorskega vala, ki obroblja Graški zaliv;
sedimenti panonskih jezer pa ležijo po dnu nekdanjega zaliva
nepremaknjeni, v vodoravnem položaju. Temu nasproti so bile
za srednjo Savo  tvorbe oligocena in miocena, mestoma celo
tvorbe iz pliocena, ponovno premaknjene in prevržene.

Številni zalivi, ki so se zajedli v kopno med Dravo in do¬
lenjsko Krko, so dali pripravnega prostora obilnemu kupičenju
rastlinskih snovi. In danes nahajamo za Savo med drugimi ter¬
ciarnimi sedimenti te snovi zogljenele in spremenjene v bogata
ležišča rjavega premoga.  V okolici Mozirja in ob prelom¬
nicah za Savo sploh so se v miocenu izlile tudi velike množine
vulkanskega andezita. Na mnogo mestih pa prihaja ob prelomih
iz globlje zemljine notranjosti voda različnih svojstev:
toplica, kiselica ali slatina, žveplenica, železnata voda itd.; naj¬
daljša taka prelomna črta se vleče mimo Topolščice, Dobrne in
Rogaške Slatine.

Srednja Evropa je v tercijami dobi v mnogih ozirih spo¬
minjala na današnje Sundsko otočje ozir. na fjordov bogato
Norveško. V silno zamotanih obrisih je morje opasalo gorstva
alpske starosti. Od spodnjega Rodana je segalo skozi Alpenvor-
land v nižine znotraj in zunaj Karpatov, se v zalivih in zatokih
zajedlo v Boemido, Alpe in Dinaride in se razprostiralo dalje

11

preko Vzhodne Srbije, Spodnjega Podonavja in okolice Azov-
skega morja do nižin okoli Aralskega jezera.

V velikem panonskem kotlu  je bilo vodovje še sredi
miocena slano (II. mediteransko morje).  Ko pa je bila ob
današnji gornji Donavi in ob Rodanu zveza s Sredozemskim
morjem prekinjena, se je polagoma (napol slano sarmatsko
morje  gornjega miocena) spremenilo v sladko jezero (pontsko
jezero  spodnjega pliocena). Šele v gornjem pliocenu  se  je
vsled olajšanega odtoka skozi srbski Žerdap jezero s slo¬
venskih tal popolnoma umaknilo,  a njegove zalive in
kotline so udušile silne množine labore.

Najmlajša dokazana gorska premikanja so se
vršila ob Adriji.  Od prostranega tercijarnega Primorja so
se v pliocenu zapognile široke zemeljske proge, da jih je zalilo
morje Tržaškega in Reškega zaliva, dočim so se plase pre¬
ostalega kopnega istočasno navzdignile in vzbočile. Gorska
zveza med Primorskim Krasom in Beneškimi Alpami je bila pri
tem reducirana na prav ozko progo ob tolminski Soči. Njen
večji del se je nagnil v morje, a so ga deloma kmalu na par
sto metrov visoko prekrile pliocenske labore in diluvijalne rečne
plavi in tako ustvarile današnjo Furlansko nižino.

B. Preobražanje površja.

Tercijarna pokrajina.

Velike, grobe oblike, ki so jih bile v reljefu napravile orjaške
sile graditve, so danes mnogo spremenjene. Te spremembe so
izvršile in jih še nadalje vršijo mnogovrstne sile kontinentalne
prirode, ki dobivajo svoje energije posredno ali neposredno od
solnca. Z najvažnejšimi izmed teh sil se hočemo pečati v sle¬
dečih poglavjih. Saj one so šele tektonsko podlago velikih oblik
zamrežile in prepletle s pisano ornamentiko topografskih potez
in potezic.

Med preobražajočimi silami najsilnejša skupina je erozija.
Ona odnaša, znižuje in uničuje tektonsko prvotno površje in
ustvarja na njej nove raznovrstne oblike od prvih trenotkov
rojstva suhe zemlje. Njen najbolj razširjeni način je erozija vode,
ki se porniče po nagnjenih tleh z vrhov proti morski gladini.
To je rečna erozija,  a njen izraz in učinek je dolina. Pod
največjim vplivom rečnega in dolinskega omrežja se razvijajo
oblike prav znatnih delov Zemljinega površja. Vsled tega sta tudi
reka in dolina kot vzrok in posledica temeljna elementa, ki ju v
morfogenetski razpravi ne moremo ločiti eno od druge.

Črte, ki se na njih udejstvuje normalna rečna
erozija,  so v velikem pač vezane na tektonske predispozicije,
kakor so n. pr. nagnjeno zemljišče, sinklinala in prelom. Erozivna
jakost in uspešnost pa sta tesno spojeni ne samo z množino
vode in njenim padcem, ampak tudi s kakovostjo hribin dotič-
nega zemljišča. Razni škrilavci, od karbonskih preko vverfenskih
do tercijarnih, dalje peščenci, laporji in druge sorodne hribine,
a do neke mere tudi dolomiti, to so hribine, ki so bolj ali
manj vododržne in ki kažejo nasproti mehaniški eroziji tekoče
vode primeroma malo odpornosti. Večja mehkost in trošnost
teh sedimentov je rečno erozijo, kjer je bilo le mogoče, pri-

13

tegnila nase, jo mnogo olajšala in dala dotičnim dolinskim delom
njihovo širino in lagodnost. Tako vidimo n. pr. v hribovju za sred¬
njo Savo dolinsko mrežo v glavnem izobraženo na ta način,
da so se potoki in reke prilagodili sinklinalnim progam mehkej¬
ših plasti, ki se tu na gosto izmenjavajo z antiklinalami tršega

Slika 2: Plitva
kraška vrtača
pri Škocjanu na
brkinski Reki z ob¬
delano „ogrado“ na
dnu.

skalovja. A na Primorskem Krasu nahajamo vodnate proge v
dolinskih stopnjevinah, kjer se je sredi dvignjenih kraških plas
mehki fliš otel splošni denudaciji.

Temu nasproti je na tleh apnenca (in tudi labore) vsled nje¬
gove kemijske raztopljivosti in votlikavosti normalna, mehaniška

14

rečna erozija umaknjena s poševnega površja bolj v vertikalno
notranjost in izpremenjena v kemijsko najedanje in razširjevanje
hribinskih raz in razpok. Vsled tega je tudi oblikovni učinek te
erozije drugačen. V mehkem, vododržnem ozemlju je mreža
dolin, ki oklepa vmes stoječe osamljene vzvišenosti. Na trdih,
votlikavih apnenčevih tleh pa predstavljajo globeli, kakor vrtače,
uvale, polja in slepe doline, osamljeni del reljefa, a okoli njega
je razvito gosto omrežje višjega zemljišča. Ta vrsta erozije in
oblik je posebno močno zastopana v zahodnem delu Balkanskega
polotoka ob Jadranskem morju, pa ni čudo, če je dobila svoje
znanstveno ime po »Krasu",  najbolj dostopni pokrajini, ki leži
med Gorico in Trstom.

Drugo modifikacijo erozije je povzročilo ostrejše podnebje
ledne dobe ali diluvija. O tedanjih tednikih  in značilnih te¬
renskih oblikah, ki so nam iz te dobe ohranjene v Visokih Alpah,
bo govora niže.

V isti meri, kakor se je kopno večalo, sta tudi erozija in
spiranje širili svojo oblast. Toda v starejših kopnih predelih je
bila kontinentalna destrukcija prekidana po novih vpadih morja,
a njeni učinki so bili zakriti in zamreženi z mladimi sedimenti.
Radi tega smemo dolgotrajne geološke veke do tercijarne dobe
kratkomalo smatrati za vek neprekinjene maritimnosti slovenskih
tal. Šele za velikih gorskih premikanj sredi tercijarne dobe po¬
staja kontinentalnost stalna. A pokrajina,  ki jo je zapustila
doba velikih tercijarnih jezer,  nam pomeni izhodišče, po-
četno površje,  ki so na njem procesi erozije in spiranja
zastavili svoje preobražajoče in oblikujoče sile.

Na morskih in jezerskih obalah pljuska in buta sila valovja
in izpodkopava in izravnava kopno v vodoravni ploskvi vzdolž
ob obali. H. Hassinger  in J. Cvijič sta vsak v svojem področju,
prvi v Dunajski kotlini,  drugi v Šumadiji, izvršila morfološke
študije, ki so dali v glavnem precej enotnih izsledkov o fazah,
ki jih je preživelo tercijarno panonsko vodovje. Ugotovila sta strme
brežine (klife) in širne zaravni, ki se izmenoma, v stopnjah,
spuščajo k današnji Donavi in Savi, a niso drugo ko obale ozir.
žala vodoravne jezerske gladine, ki je v presledkih gubila svoj
obseg. Najviše ležeče take oblike se v Srbiji  nahajajo 800 do
850/77 nad morjem; J. Cvijič  jih prišteva še pribrežnim oblikam
miocenskega morja. Vse one, ki ležijo niže od 600 m,  pa spadajo

15

v dobo pontskih jezer. One so za plastiko današnje Šumadije
posebno značilne; drugi najnižji zaravni odgovarja n. pr. tudi
dolgo, ravno sleme, ki se vleče po njem glavna ulica, stržen
mestnega življenja v našem stolnem Beogradu.

Ti rezultati imajo do izvestne mere veljavnost tudi za slo¬
venski del oboda panonske jezerske kotline.  V višjih

Slika  3:  Morska obala  v Solinski dragi pri Puli. flbrazivne zaravni se
izmenjavajo z brežinami.

predelih, ki ležijo bliže veliki razvodnici, in pa v hribovju za
srednjo Savo je jezerska abrazija pustila slabše ohranjene oblike.
Ker tod je, ne toliko vsled ponovnega vpletanja gorotvornosti,

16

kolikor vsled absolutnega spuščanja jezerske gladine, kontinen¬
talna destrukcija zamenjala podvodno izravnavanje večkrat zapo¬
redoma. In šele detaljni študij na terenu bo mogel iz zapletenega
reljefa rečne erozije izločiti ostanke oblik abrazivnega, t. j. jezer¬
skega porekla in izvesti paralelo s „površmi“ Šumadije do kraja.

Jasnejše oblike so nam ohranjene iz mlajših faz jezerske
abrazije in nasipanja (akumulacije) na dveh krajih Slovenije, ki
jima je naknadna gorotvornost prizanašala kakor je prizanesla
Srbiji, in sicer: na severovzhodnem kraju, kjer je obod panon¬
skega kotla od črte Varaždin—Šopronj pomaknjen v notranjost
Alp v obliki široko odprtega Graškega zaliva in pa v Beli Krajini.

Bela Krajina  je le skrajni, severni del Panonskega
nizkega Krasa, ki se vleče pod robom Visokega Krasa preko
karlovške tja v bihačko Krajino. To je v vertikalnem oziru eno¬
lična kraška ravan, ki se razprostira do 30 km  največje širine
popolnoma neodvisno od geološkega gradiva in strukture hribin,
v isti višini preko trdih krednih apnencev kakor preko mehkih
tercijarnih jezerskih sedimentov. Ker se vleče v pravem ali ostrem
kotu na svoje kraške reke (kakor se vleče morska obala pravo¬
kotno na oblike kopnega), ne more imeti z rečno erozijo nič
skupnega, še manj pa s kraško erozijo; ker redke reke in goste
vrtače na njej so sekundarni pojavi. Le ogromna sila butajočega
jezerskega valovja jo je mogla stvoriti kot pribrežno zaravan
pod strmimi obalnimi brežinami.

Graški zaliv  nam v prvotni obliki predstavlja eno samo
iz jezerskih znošajev sestavljeno pribrežno teraso, ravan, ki je
blago nagnjena proti jugovzhodu. Na njej ima Slovenska zem¬
lja svoja deleža v Slovenskih in Prekmurskih goricah.

Iz opisanih razmer si moramo slovensko kopno sredi
tercijarne dobe  predstavljati v splošnem kot plitvo primorje
na obe strani. Stoječa morska ozir. jezerska gladina je stala v
prav znatnih višinah nad današnjo in določala spodnjo mejo
rečne erozivnosti. Reke so torej pod vplivom visoke „erozivne
baze“ imele prav malo padca. Vsled tega je njih vertikalna
erozija oslabela ali celo prenehala, a mesto nje je nastopila
bočna erozija: reke so začele svoja korita zavijati v mnoge
vijuge in premeščati svoj tok. Prečni prerezi dolin so se začeli
vsled tega širiti, a prvotna jezerska pribrežna ravan je polagoma
gubila svojo enoličnost in se spremenila v plitvo, jarkovito gri-

17

čevje; le v konstantni višini glavnih gorskih hrbtov, n. pr. v
Slovenskih goricah, nahajamo še sledove nekdaj obširnih pri-
brežnih ravni.

V oblasti vododržnih hribin  je bila aktivnost rečne
erozije vsled sunkovitega spuščanja erozivne baze vselej znova
oživljena in pojačana. Vzporedno s padanjem vodne gladine so
bili torej tudi njeni rečni dotoki prisiljeni sunkoma sevrezavati:
vsaki jezerski pribrežni ravni odgovarjajo v višji notranjosti proge
navzven nagnjenega terena, ki ga je bila v razdobjih mirovanja
erozivne baze izravnala bočna erozija rek. V teh krajih se je
dolinsko dnišče v obliki izmenjavajočih se ravnih polic (teras)
in strmih obronkov spuščalo navzdol do današnjih rečnih korit.

Temu nasproti je na skrasovanju dostopnih tleh
normalna rečna erozija po večini že pred gornjim pliocenom za¬
stala in nam s tem konservirala pokrajino, ki daje najbolj verno
sliko plitvega tercijarnega reljefa. Na visokih kraških gorskih
plasah se dviga blago zavalovano gričevje (ribniška Velika gora)
ali pa posamezni gorski hrbti (Tržaški Kras), kope (Pokljuka)
ali skupine njih (Trnovski gozd), in sicer skoraj prav istih oblik,
kakršne so vladale v tercijarnih dobah izravnavanja; samo
nasledovani kraški pojavi po višinah so se do danes še bolj
razpasli in se poleg tega še naselili v zamrle rečne jarke, ki
visijo visoko izven funkcije (»žlebovi“).

Med vrste gorskih plas pa so vložene dolge, več km  široke
proge posebno izravnanega zemljišča iz časov bočne erozivnosti
glavnih tercijarnih rek. Po takem ravniku  — tako imenuje
ljudstvo po večini te proge — je n. pr. tekla prvotna Ljubljanica
še v spodnjem pliocenu kot normalna reka od izvira pri Prezidu
proti NW preko Rakeka in Logatca in dalje proti Savi. Večji
pritok ji je dotekal po drugem dobro ohranjenem ravniku
preko Godoviča in Hotedražice. Spodnji in Zgornji tržaški Kras
sta imela vsak svojo reko, ki sta se pomikali iz eocenskega
ozemlja brkinske Reke vzporedno na NW proti oddaljenemu
morju. Tudi na kraških plasah Visokih ftlp imamo n. pr. na
Možaklji, visoko nad današnjo Radovino, sledove tercijarnih
rečnih ravnikov.

Na Primorskem Krasu je normalno rečno erozijo kmalu
zamenjalo skrasovanje. Le na Zgornjem tržaškem Krasu in na
Trnovski planoti sta se Reka oziroma prednica srednje Soče

Spl. knj. št, II.

2

18

obdržali še nekaj časa na površju s tem, da sta si izglobali prva
Veliki dol (Škocjan—Doberdob), druga Čepovansko dolino.

Razvodne črte med posameznimi porečji tercijarne pokrajine
na mnogih mestih še niso bile tam, kjer so danes. Tako n. pr.

Med nizoma gorskih plas Primorskega in
Srednjekranjskega Visokega Krasa se vleče
proga izredno ravnega zemljišča. Spušča
se od Prezida (916 m) proti obodu
(440 m) Barja nad obrhi vrhniške
Ljubljanice in je izdelek dolgo¬
trajne bočne erozivnosti nor¬
malne reke, prednice da¬
našnjih kraških vodoto¬
kov, ki namakajo glo¬
boko v ravnik vlo¬
žena kraška polja.

Sl. 4: Skica ravnika
preddiluvi Jalne
Ljubljanice  (po F.
Kossmatu) Mer. 1 : 400.000

glavno razvodje  naših tal, ono med Panonijo in fldrijo, ni
šlo preko nizkih terenov žirovskega Velikega Razpotja, Prevale
pri Razdrtem in šempeterske Osojnice kakor danes, temveč
preko današnje srednje Idrijce po visokih slemenih Jelenka,

19

Vojskega in trnovskih Goljakov, a od Hrušice preko planinskega
Mačkovca in Javornikov na Snežnik.

Vse spremembe teh in mnogih drugih razmer v tercijarni po¬
krajini spadajo v zadnji oddelek pliocenske dobe in pa v sledeči
dobi diluvija in aluvija in pomenijo torej prehod na današnje lice
Slovenske zemlje. Sredi pliocena se namreč prične doba
splošne  ko  n ti  n e n ta  1 n ost  i in neprekinjenega erozivnega
preobražanja in oblikovanja, ki mu je uspelo dati Slovenski zemlji
današnje „hribe in doline", „gore in travnike", torišče dejanja in
nehanja slovenskega ljudstva.

Razvoj rek.

Prvi osnutki omrežja naših vodotokov segajo nazaj v dobe,
ko so se dotična njihova področja prvikrat dvignila iz morja.

Potemtakem smemo reke, ki izvirajo v Karavankah  in
so danes le pritoki Save in Drave, smatrati za najstarejše na
slovenskih tleh; one so celo starejše od kamniškega alpskega
trupa in njega odrastkov Storžiča, Dobrče in Zabreških Peči,
ki so po dolinah Kokre, Tržiške Bistrice, Zgoše in Završnice
skozinskoz prebiti in razdeljeni v posamezne predkulise enotnega
karavanškega ozadja. Da so te reke v zarezavanju in struženju
svojih korit mogle držati korak z bregovi, ki so se istočasno
dvigali, to nam je pač jasen dokaz, kako silno počasi vršijo
gorotvorne sile svoje delo. Niz enakih „antecedentnih“ dolin, ka¬
terih potoki izvirajo na južnem pobočju Pohorja, a spadajo k
rečišču Save, je za medsebojne prometne zveze vzhodnih delov
Posavja in Podravja posebne vrednosti.

Že prvi dvig Karavank je za panonsko stran vnaprej določil
dvojstvo hidrografskega omrežja. Globoka jezerska zaliva na
obeh karavanških straneh pa smemo smatrati naravnost za
predhodnika  današnje Save in Drave.  Čim je namreč
začela stoječa vodna gladina uplahovati in se umikati, nastajala
sta po dnu stržena (Talweg) Save in Drave kot stečini nasledo-
vanih zalivskih dotokov. Tudi deli Kolpe, Krke, Savinje, Kamniške
Bistrice, Bohinjske Save, Sore itd. nahajajo predispozicije svojega
postanka v isti dobi morskih zalivov in zatokov.

Najskrajnejši dotok savskemu zalivu je prihajal iz dolgega
podolja, ki se vleče od izvira Pontebanke preko današnjega Žab-
niškega in Rateškega raztečja; še danes so iz one dobe pritoki

2*

20

Kanalske Bele obrnjeni proti vzhodu. Ko so Karavanke na ko¬
roških tleh zavzemale prostor, ki je bil širši od današnjega, je
ta predhodnica Gorenjske Save  tudi dobivala znaten
pritok po dolini, katere del nam je ohranjen v prelazu Korenskih
Poljan.

Za gorskega dviganja v področju njunih srednjih tokov
je bila Savi in Dravi dana naloga, slična nalogi, ki so jo imele
karavanške reke: morali sta se boriti s hribovjem, ki se je na
njunih bregovih dvigalo in ju skušalo. Boj je bil obema (in temu
primerno tudi njunim dotokom in pritokom) toliko lažji, ker se
je obalna črta panonskega jezera — erozivna baza — vsled abso¬
lutnega dviganja kopnega pomaknila še niže kakor na ostalem
panonskem obodu. V svojih probojnicah sta obe reki od prvot¬
nih tokov morda nekoliko oddaljeni. Sava  sledi v globokih
tesneh in šumnih brzicah zdaj temu, zdaj onemu prelomu po
sredi apnenčevih skladanic, a mehke tercijarne zalivske proge
seče počez, kakor da se jim hoče izogniti. In Drava,  ona pušča
večji del tercijarnih zalivov na jugu, svoje korito pa je zajedla v naj¬
trše gnajsove hribine Kozjaka.

V zunanjih zalivskih delih dvignjeno hribovje je direktne zveze
notranjih delov proti Panoniji pretrgalo. Nastale so kotline:  kranj¬
ska in koroška pa slovenjgraška, velenjska, mozirska, celjska, mi¬
renska in druge manjše. Proti tem kotlinam je usmerila svoj tok
voda od vseh strani njihovega oboda. Tako tečejo levi pritoki
Kamniške Bistrice v nasprotno smer kakor pa ž njimi vzpo¬
redna srednja Sava. Na vzhodnem obodu Koroške  kotline
je meslinjsko - lavantski tektonski jarek povzročil pri Labudu
in Dravogradu dvoje zasebnih hidrografskih središč. Najbolj jasno
in to v vsakem oziru pa so centralizujoči vplivi izraženi v srednjih
in manjših kotlinah. Več ali manj pahljačasta  rečišča (so-
vodnji) s centri pri Mozirju, Celju in Podčetrtku, pri Šoštanju
in Vojniku, pri Slovenjgradcu in Konjicah pa pri Šentrupertu
na Dolenjskem so nam teh vplivov pač najprvotnejši izraz. —

Po rastlinstvu, ki leži zogljenelo v premogovih ležiščih, se
da soditi, da so nižji naši kraji v oligocenski dobi imeli še
tropsko vroče, suho podnebje, da pa postaja to slično današ¬
njemu, čim bolj se bliža tercijarna doba svojemu koncu. Vzrok
temu niso docela jasni, flli učinek je bil ta, da so zvišane mno¬
žine padavin prilile rekam  novih moči in njihovo erozivnost

21

silno pospešile. Vsled tega in pa iz vzrokov, ki smo se jih
bili že dotaknili, se je plitvi reljef tercijarne pokrajine začel v
zadnjem oddelku tercijarne dobe z veliko naglico preobražati in
se bližati svojemu današnjemu stanju.

One silne množine v la bor o (konglomerat) sprijetih pro-
dovcev, ki so z njimi izpolnjena dna kotlin  in ki spremljajo
naše reke daleč ven iz alpskega področja, tudi one vodijo po
večini svoje poreklo iz te gornjepliocenske rečne dinamike. Sama
Kokra si je — da navedemo en primer — v družbi svojih pri¬
tokov izdolbla med Kočno in Storžičem vsega skupaj dolinski

Slika  5:  Celjska  (in Vojniška) sovodenj  (1 : 400.000)

prostor, ki je v višinah 7 km  širok, in je pri tem po računih
F. Seidla odnesla hribin za več ko 30.000 milj. kub. metrov.

Labora, deloma tudi lignit in šota so kotle na debelo
zasuli in ustvarili ravni, ki so po njih tekle reke  sprva med
svojimi visokimi znošaji in nasipinami,  kakor teče danes
spodnji del Soče ali pa sosednji Tilment. Sava med Kranjem
in Medvodami, desni breg Drave pod Mariborom itd. še danes
ne dobivajo nobenih dotokov, ker so robovi njihovih debri nad
bližnjim podgorjem toliko vzvišeni, da so dotoki bili prisiljeni
ubrati ž njimi vzporedno pot; prim. tudi dolgi, s Savinjo vzpo¬
redni tok Ložnice od blizu Polzele do Celja. Na sličen način si
smemo na prvotni jezerski terasi Graškega zaliva tudi zamišljati

22

postanek onih vzporednih rek: Drava, Pesnica, Ščavnica in Mura,
vse so si podaljševale svoje toke paralelno in postopno, kakor
se je pač umikala jezerska obala.

Višinske razlike, ki jih je ustvarilo dviganje za srednjo Dravo
in Savo, so tudi dale poslednji, glavni vzrok današnjemu Drav¬
skemu, Krškemu  (recte Savskemu) in tudi Murskemu po¬
lju.  Kakor zgornje kotline tako so namreč tudi ta polja nudila
najpripravnejše prostore, kjer so reke odlagale množine svojega
proda.

Barje,  spuščeno in potopljeno pahljačasto rečišče Ljublja¬
nice zahodno od Ljubljane, ima slično zgodovino. Razlika tiči
samo v tem, da je Ljubljanica vsled skrasovanja gornjih delov
na svoji prodovitosti obubožala in da je prod divje sosede Save
njeno vodovje zastavljal prav do novejšega časa.

Izmed vseh naših rek je razvijala bistra Soča  na jadranski
strani pač najbolj živahno erozivno delavnost. Saj ji je dvojnato
premikanje njenega področja tok krajšalo in povečavalo padec.
Mjena rečna črta nam predstavlja pisano sestavo prečnih do¬
linskih delov s podolžnimi, ki se v naglih ovinkih med seboj
izmenjavajo.

Obršni del tvori stara vleknina Bovškega kotla, ki je iz njega
reka posegla malone na sam severni rob Julijskih ftlp. Tolmin¬
skemu delu Soče in ž njim vred Nediži v Kobariškem kotu je
podolžnica nakazana po progi mehkejših krednih skladov med
snopom vzporednih tektonskih črt prvega reda. Tu je strmi svod
Matajurja in Kolovrata ogradil Posočje tik nad desnim bregom
reke proti tercijarnemu zalivu B e n eš ke S1 o ve n i j e, ki je v
obliki dolinskih pahljač Nediže in Tera nagnjena proti jugozahodu
v Furlansko nižino.

Prednica Soče v Čepovanski dolini  je bila vsled skra¬
sovanja tal zapisana smrti. Toda med tem časom se je njen desni
pritok, današnji kanalski del Soče, zajedel skozi fliš in kraške ob-
krajke tako daleč navzgor, da je zasegel tolminsko Sočo in jo na
ta način preselil. Na drugi strani je Soča po dotoku izpod Jelenka
napadla  svoje razvodje proti Savi,  ga prebila in odpeljala
na svojo stran potoke, ki so bili dotlej glavni hranitelji reke
godoviško-hotenjskega ravnika; celotna plastika v južnovzhodno
smer tekočih dolin in hrbtov v porečju današnje gornje Idrijce

23

nam je za to zadosten dokaz. Ljubljanica pa je za to izgubo
dobila nadomestila: zasegla je Posočju Pivko,  ki je bila dotlej
gornji tok Vipave.

Ledniško preobražanje tal.

Konec tercijarne dobe je jasno označen po močni poostritvi
podnebja. Tedaj so iz vzrokov, ki natančneje še niso znani, tudi
naše /Tipe prišle v področje snežnega podnebja  tako daleč,
da so bili vsi više od 1400 m  nadmorske višine ležeči predeli
ogrnjeni v stalni sneg. To je bila diluvijalna, ledna ali ledniška
doba.

Na pripravnih mestih nasledovane tercijarne pokrajine se
je sneg zbiral. Začel se je kopičiti in zgnetati v »zeleni sneg“
(Firnschnee) in se v obliki tednikov  pomikati navzdol, odvajajoč
prebitek na padavinah prav tako kakor reke v normalnem
podnebju. Pri tem so se po glavnih podoljih zgrinjale tolike
množine ledu, da je ta mogel kljubovati tajajoči toploti navadno
daleč ven v podgorje.

Trbižki kotel  je bil izpolnjen z ledom do 1700 /77 višine
in od njega se je raztekalo ledovje preko nižjih gorskih prelazov
na štiri razne strani. Gorenjska struja  se je, pomnožavana
po močnih dotokih, pomikala po dolinah Save in Radovine v
Gorenjski kot tja do Radovljice in se je baš še mogla združiti
s strujo, ki je prihajala iz Bohinja. Soški lednik  je segal preko
Sv. Lucije; od njega se je pri Kobaridu odcepil krak proti srednji
Nediži. Najdalje ven pa sta segla dravski in tilmentski lednik;
saj sta prejemala silnih dotokov iz alpskih delov, ki so deloma
še danes pod ledom. Prvi je razprostrl svoje ledovje po širnem
dnu Koroške kotline tja do sred Podjunske ravni, drugi po
Furlanski nižini do blizu Vidma. Ledeni oklep Kamniških  Alp
je bil od onega s Trbižem v sredi ločen in 'ni tudi nikjer dospel
v podgorje.

To so meje najhujše zaledenelosti, ki jo je dosegel najmo¬
gočnejši, četrti izpad ledniških mas, medtem ko so prvi trije
izpadi zaostali v višjih legah. Vsled nastopa ugodnejšega pod¬
nebja sta se po zadnjem izpadu led in stalni sneg začela umikati
v presledkih vedno više. Ob tem umiku je bila rečni eroziji
zopet prepuščena vsa Gorenjska dolina; šele na izhodih njenih
bočnih dolin nahajamo končne groblje tedanjih lednikov. Bo¬
hinjski lednik pa se je umaknil proti spodnjemu koncu jezera.

24

In danes najdemo v naših Alpah stalnega snega le še v
snežiščih ulok, kaminov in osojnih krnic in dolinskih sklepov,
ft tednikov sploh ni več. Ker malih zbirališč zelenega snega pod
Skuto, Triglavom in Kaninom ne moremo več šteti med prave
lednike.

Za ledno dobo se ceni, da je trajala četrt do pol miljona
let. Pri vsem tem pomeni ona le primeroma kratek prekid
dolgotrajnejših normalnih podnebnih razmer; ker razmahu njenih
erozivnih sil je bilo odmerjenega mnogo manj časa kakor pa

kraški ali rečni eroziji, ki sta začeli — seveda tudi na brezpri-
merno večjih ploskvah — svoje delo že davno pred ledno dobo
in ga vršita še danes. Vsled tega se pokrajina izpod ledniške
erozije tudi toliko odlikuje po bogastvu v nedovršenih, smelih,
mladih oblikah.

Povirja rek (n. pr. med Triglavom in Mišeljskim vrhom) so
dala na pobočju tercijarnih gorskih hrbtov najpripravnejše oblike,
ki se je v njih mogel zbirati in zgnetati zeleni sneg. Snežna

/

25

teža in moč sta se na globoko in široko zajedli v obršne do¬
linske pahljače in jih preobrazili v kotlaste krnice  ali okrešlje.
Te krnice, in sicer v prvi vrsti njih razpored in globina, so
postale posredno ali neposredno največjega pomena za obliko¬
vanje najvišjih alpskih predelov sploh; ker po njih so široki
hrbti tercijarne alpske pokrajine bili razorani in raztreskani na
one žagi podobne, rezke grebene in vrhove najčudovitejših oblik,
ki budijo v gledalcu veličastne dojme vzvišenosti. Položne strani
glavnih podolij pa so ledniki strmo izpodrezali in na ta način
izgrebli široka dna kopanj  (Trogtal), ki nam s svojim pojavom

A

Slika 7: fl B = prerez ledniške kopanje  Krme,
a b = prerez doline  Bistrice v Tržiču.

(1 : 25.000, višine potrojene)

vso veličast gorskega oklepa stopnjujejo še posebno učinkovito.
Najlepši primer kopanje nam predstavlja Logarska dolina.

V splošnem je način ledniške erozije  označen po
sledečem. Ona v globino ne posega v eni črti kakor rečna
erozija s svojimi dolinami klinastega prečnega prereza (podoba
bolj ali manj odprtega V), temveč ona gre tudi v širino in
ustvarja oblike črke (J (koritast prečni prerez). Daleč vidno obliko
te vrste imamo n. pr. v Jermanovih vratih (Kamniško sedlo). V
tolminskem delu soške doline na eni, a kanalskem na drugi
strani pa se obedve skulpturi, ledniška in rečna, zamenjavata

26

posebno jasno. Tudi je opažati v splošnem padcu ledniških strug
mnogo neenakomernosti; ta se po eni strani zrcali v stopnji-
častem spuščanju mnogih dolin, a se po drugi strani kaže v
grbinah, valovito uglajenih skalnatih tleh in pokrajinah, ki nas
spominjajo pogleda na gosto čredo ovac, (prim. gričevje nad se¬
vernim bregom Vrbskega jezera).

Kakšno ogromno delo je izvršilo dleto ledniške erozije, o
tem nam pričajo tudi silne množine hribinskega grušča iz te
dobe. Ledniki so ga naložili po svojih strugah v morenske
terase,  ali pa so ga na plečih ali pod sabo odpravili daleč
do svojega konca, kjer je nasut v obliki polkrožnih končnih
moren ali grobelj.  Žagana peč v Kamniški Bistrici in Ru¬
dolfova skala med Klanškima jezeroma sta pri nas največja
kosa grušča, ki ga je prenesla ledniška velesila. Iz ledniških
znošajev pa molijo ko klečeti sred morja griči od žive skale
včasih prav čudnih oblik, na eni strani strmi ko zid, na drugi
položno kopasti; s kinčem takih od lednikov ostruženih gričev
je Bled izredno odlikovan.

Reke, ki so odtekale izpred tajajočih se ledniških koncev, so
del grušča odlagale še dalje zunaj Alp. Te „fluvioglacijalne“ plavi
izza časa mlajših ledniških izpadov gradijo v današnjih debrih
Save in Drave bolj ali manj ozke police  (terase), medtem ko je
labora izza starejših glacijacij razprostrta po širših ploščinah
na površju obeh velikih kotlin. Te ploščine so od Radovljice do
Kranja po debrih Save in njenih dotokov raztrgane na male,
ploščate „Dobrave“. V Koroški kotlini pa so nam med glacijalnima
brazdama vrbsko-celovško in rožansko ohranjene na H urah
najznatnejše površine starega diluvijalno-tercijarnega površja.

Ko je na mesto ledniške erozije in akumulacije nastopila
tekoča voda znova svoje delo,  je našla pokrajino silno
spremenjeno. Na svojem potu znotraj Alp je naletela na do¬
linske stopnje  in pragove in se preko njih še danes spušča
v veličastnih slapovih in skokih (Rinka, Peričnik) ali pa se zare-
zava vanje v obliki tesni (Bohinjska soteska).

V koroškem dnu in Blejskem kotu so reke našle svoja
stara korita poglobljena oziroma premrežena in pregrajena z
labirintom grobelj. Bile so prisiljene prilagoditi se novemu
reljefu.  Levi pritoki Drave, ki jih je bil, kakor tudi Belo na
desni, lednik odrival na periferijo kotline, so se zdaj po čudovito

27

Žingarica (836 m); 2=Vranjica (690 m); 3 = Sine in Mače (634 m); 4= Dobro poseljeno dno Roža. (Sveče 464 m);

c = velike plavi hudournikov Velike in Male Suhe. Drava je zarezana v dno do 430 m absolutne višine.

Na desni strani slike so vidne podkaravanškim policam odgovarjajoče stopnje na Hurah.

28

izvijuganih potih med seboj zvezali v enotno rečišče današnje
Krke. fl Žila in Bohinjska Sava sta v svojem spodnjem toku
zavili od svoje prvotne smeri prva na levo, druga na desno
stran, medtem ko se spodnja Radovina iz ledniških časov sem še
danes ogiblje grobljam Bleda, a je prisiljena zajedati se v trde
sklade Vintgarjevih sten. — V opuščenih kopanjastih dolinskih
delih in za zasipi grobelj so vode zastale v obliki številnih jezer,
velikih in majhnih, n. pr. med Tolminom in Kobaridom, pri
Trbižu, Kranjski gori, Gorjah, na Jezerskem itd. Večji del njih je
pozneje odpeljala rečna erozija ali pa so bila izpolnjena s prodom
ali šotastim močvirjem. Le jezerske gladine, ki jih vzdržujejo manj
prodoviti dotoki, so se nam ohranile do danes.

Oba nizka dolinska prevora gorenjsko-kanalskega
podolja  sta tudi produkt ledniške akumulacije. Rateško raztečje
je skrajšalo obršno Posavje. Onkraj njega ostali del pa je
Žabniški prevor razdelil in napotil vodni odtok v smeri, ki jih
je bila že deloma pripravila ledniška erozija: skozi tesni Žilice
proti Dravi in Črnemu morju, a skozi pontebansko sotesko proti
Tilmentu in fldriji. Slično je ledniški grušč pri Kobaridu odvrnil
gornjo Nedižo od Soče in jo usmeril proti Čedadu.

V krajih izven zaledenelosti  je erozija delo, ki ga je
bila započela v gornjem pliocenu, nemoteno nadaljevala. Kakor
tudi ona po svoji jakosti za ledniško erozijo ni mnogo zaosta¬
jala, razlik v trdoti posameznih skladov vendar ni mogla pre¬
magovati: za pragovi trših hribin ali pa za gruščem od gorskih
podorov in za znošaji večjih rek so stala v stranskih dolinah
mnoga dolinska jezera, ki jih po večini že pomnita ljudsko spo¬
ročilo in pripovedka (n. pr. v Tuhinju, Zalem logu, v Bovškem
kotlu, pri Šempasu in drugod).

Oblike in hidrografija Krasa.

V notranjosti skrasovanju dostopnih apnenčevih skladov se
dežnica in snežnica  cedita skozi raze in razpoke in pa
lezike  med posameznimi skladi in jih kemijsko najedata
in širita.  Na svojem bolj ali manj  vertikalnem podzemnem
potu pa postaja voda z raztopljenim apnencem vedno bolj
obložena. In ker se tudi ogljikova kislina, njen glavni pomagač
razkrajanja, ne obnavlja več, je njena razkrojevalnost v globino
vedno manjša, dokler se skoraj docela ne zniči. Posledica tega

29

je, da so tudi prečni prerezi raz in razpok ožji in se v njih voda
porniče vedno počasneje navzdol.

Od početkov skrasovanja, ko se je voda s površja apnen¬
čevih tal spustila v njih notranjost, se razširjevanje prerezov
pomika vedno niže in niže. A vzporedno s tem se spušča v

Sl. 9: Zahodni rob
R i s n i k a, velike
skalovite vrtače pri
Divači.

splošnem tudi cona raz in razpok, ki je stalno prepojena
s pomično vodo. Bliže površja ležeča cona jam je postala
suha; v njej teče voda le obdobno in še to samo skozi izbrane
razpoke in jame. Med „suho cono" in „cono, ki teče skozi njo
voda stalno", leži „cona hidrografskega prehoda". Njene jame
imajo stalno kapajoče, tuintam celo tekoče vode, ki razvija tudi
precejšnjo mehaniško erozivnost. Na mestih, kjer stopa ta cona

30

na površje, kakor v rečnih dolinah, kraških poljih in pri morju,
tam se podzemna voda pojavlja v izvirkih, katerih vodne mno¬
žine kažejo tekom leta znatna kolebanja. V deževnih časih,
kadar je tok vodovja mestoma zastavljen, zadržavan po ozkih
jamskih delih („sifonih“) ali pa se nahaja pod vplivom vodnega
vzpona iz spodnje hidrografske cone, tedaj pa se v globelih
kraškega površja pojavlja voda tudi v obliki vrotkov, ki v sušni
dobi prenehajo ali se celo spremenijo v požiralnike (cerkniške
„estavele“).

Jame obeh višjih con, predvsem pa gornje, suhe cone, so
torej pogosto prekinjene po kraških poljih in uvalah, na katerih
dnu in obodu zevajo jamske odprtine. Temu nasproti ležijo votline
spodnje cone skoro redno pod dnom kraških globeli. Njena voda
se, zadržavana po adheziji kakor tudi po menjavajoči se obliki,
prostornini in razgranjenosti pretočin, spušča počasi navzdol; a
njen končni cilj je doseči stoječo gladino izdanje vode (Grund-
wasser, srbsko izdan, fem.) brez ozira na to, ali se vododržne
plasti nahajajo visoko nad ali pa globoko pod morsko gladino.

Evo nekaj primerov spuščanja hidrografske cone.
Na robu globoke debri gornje Krke, in sicer navpično nad da¬
našnjimi vrotki, nahajamo izhode višjih jamskih nadstropij
(viseče jame), ki so danes dvignjena iz funkcije (Krška jama
in dr.). Številni prostori Postojinske jame tudi niso drugo ko
višja nadstropja Pivkinih podzemnih potov, ki pa ne pridejo
več do uporabe. Iz zagatnih dolin, ki visijo danes suhe okoli
100 m nad stalnimi kraškimi dotoki cerkniškega dna, je že
ravniška Ljubljanica prejemala kraške odtoke iz Bloške planote.
Sistem ogromnih jam Logaškega Krasa odvaja skozi svoje nižje
predale vodo iz Planinskega polja stalno, dočim služijo višja
nadstropja le še za časa povodnji, da se v njih vzpenja vodna
zastava. Po opuščenih vodnih žagah sodeč, se je v nedavnem
času pomaknila v mali meri tudi lega obrhov (sources vauclu-
siennes) Ljubljanice pri Vrhniki.

Hidrografski problem krasa je bil zadnje čase predmet
mnogega razglabljanja in pisanja. Bilo je postavljenih dvoje teorij,
ena, ki si hoče hidrografske razmere razlagati z dviganjem in
padanjem izdanje vode, in druga, ki si tudi v podzemlju vodni
tok predstavlja v obliki bolj ali manj enostavne reke. Teorija
izdanje vode  more priti v poštev v prav redkih slučajih,
namreč v posebno plitvem krasu; vsled tega tudi ne more

31

veljati za pravilo, ft tudi teorija jamske vode  gre v svojih
temeljnih predstavah daleč v ekstreme. Tako, nam nobena
ne more zadovoljivo razjasniti vseh mnogoličnih hidrografskih
pojavov Krasa.

V najnovejšem času se je problema lotil Jovan Cvijič,
klasik kraške morfologije. Razvil nam je na podlagi treh raz¬
vojnih stopenj, ki jih je opažati v hidrografskem in sploh mor¬
fološkem preobražanju krasa, zgoraj podano teorijo „hidro-
grafskih con“,  ki naj bi jo kraški geograf kakor hidrotehnik
imela vedno pred očmi. V podrobnostih pa je potek hidrografske
transformacije kraških tal iz kraja v kraj prav tako raznoličen,
kakor sta različni geološka zgradba posameznih plas in struktura
njihovih kraških hribin (različna razpokanost, neenaka raztvor-
ljivost).

Kakor je na površju kraška erozija  v malem osredo¬
točena s svojimi vrtačami okoli raz in razpok, tako je ona v
velikem navadno vezana na tektonske črte in proge,
na katerih je v tercijarni dobi vladala normalna
rečna erozija.

Ob dolgi idrijski črti so prišle za premikanja plas proge
trijadnega dolomita tako visoko, da so se približale površju
ložko-logaškega ravnika. Ker so tudi dolomitski skladi
dostopni skrasovanju, četudi ne v toliki meri kakor apnenec,
normalna erozija ravniške Ljubljanice tudi v njihovem področju
ni mogla svojega dela nemoteno nadaljevati. Tudi tukaj se je
hidrografska cona  začela spuščati. Spuščala pa se je
počasneje  kakor v sosednjih predelih silno razpokanega
apnenca in ustvarila široka, ravna dna, ki so krog in krog vokvir-
jeni v višje kraške prevore in gorske plase. Zraščanje vrtač in
uval (Rakovsko-unško in Ložko polje), njih poglabljanje do cone
hidrografskega prehoda, podori jamskega stropovja (Rak) in abra-
zivno izravnavanje plitvega kraškega reljefa po stoječih vodnih
zastavah, to so v glavnem procesi, katerih efekt leži pred nami
v obliki obširnih globeli kraškega polja;  posamezno stoječi
„holmi“ so edini preostanki od ravnika, ki se je nekdaj v višjih
legah tod razprostiral. Tako je celota preddiluvijalne ravniške Ljub¬
ljanice danes razlomljena na petero kraških vodotokov, in sicer na:
prezidansko Trbuhovico, ložki Obrh, cerkniški Stržen, škocjanski
Rak in planinski Unec. Vsak se začenja pod skrasovanim pre-

32

vorom z velikimi obrškimi vrotki, teče po manj propustnem do¬
lomitskem dnu pa zopet izgine v podzemne pretočine sosednjega
prevora.

V naslednjem hočemo podati regionalen pregled  štirih
glavnih hidrografskih oblasti  Slovenskega Krasa. Morda
se nam bo pri tem posrečilo znatno približati se rešitvi zamotanih

Slika 10: Spodnji
končni del Raka
v debri Škocjanskih
jam pri Rakeku.

Pogled z višine

lokalnih vprašanj, ki so bila doslej, zdi se, reševana vse pre-
ozkosrčno.

Polja dolenjskega Krasa so vložena v spuščene plase dveh
vzporednih tektonskih jarkov, ki ju loči vodnih jam bogata Mala
gora. Ri b n i ško - ko če vsk o polje  leži v ravniku reke, ki je
bila normalen dotok Kolpe. Enotni hidrografski nagib polja
proti Kolpi pa je danes vsled globokega skrasovanja teh krajev

33

uničen in raztrgan na dvoje: kočevsko dno je pač ostalo gornja
kraška hidrografska stopnja Kolpe, ribniško dno pa si je našlo
podzemni odtok proti Krki, torej pravokotno na dinarsko usmer¬
jenost hribin. Zahodne, dolomitske strani vodo dajejo, dolomitski
del dna jo vzdržuje na površju, a vzhodne strani (Mala gora) jo
hlastno požirajo. Vendar se ponikvarice enega in drugega dna
za večjega deževja tudi še danes včasi strnejo v eno samo
rečišče, ki sega tja do rup južno od kočevskega Mesta; takrat
imamo v Ribniškem polju bifurkacijo v vertikali. V niže ležečih
Dobrepoljah,  dolgem, ozkem dnu sredi čisto kraških plas,
prihaja vodovje iz zanimivih vodnih jam Male gore le ob deževju
na dan;  nekdaj pogoste vpade bližnje ponikvarice Raščice v polje
pa ljudstvo komaj še pomni.

Za opisane razmere obeh poljskih stopenj je pač merodajna
geološka zgradba in ž njo tesno spojena možnost zadržavanega
oziroma pospeševanega spuščanja hidrografskih con. Isto velja
tudi za dna notranjskih polj.  Ker pa je njihovo skrasovano
hidrografsko področje zelo obsežno in so množine padavin abso¬
lutno in relativno izredno visoke — povsod je preko 1500 mm,
a na Snežniku celo preko 3300 mm  padavin na leto — in
poleg tega še neugodno porazdeljene, zato so tudi kolebanja
v njihovem vodnem stanju neprimerno večja kakor pa n. pr. v
Ribniškem polju. Vrh tega sta vodnemu odtoku ribniškega dna
odprti kar dve čisto kraški stranici, medtem ko ima celokupni
niz notranjskih polj eno samo in še to v podolžni smeri.

V visokih plasah severovzhodnega okvira se tektonska os
werfensko-karbonskih škrilavcev in spodnjetrijadnih dolomitov
vzpenja od Borovnice proti gornji Kolpi vedno više. Ona dela
med dolenjskimi in notranjskimi polji podzemno razvodje tako,
da spada porečje Cerkniške Bistrice in večji del Blok v hidro¬
grafsko področje cerkniške stopnje, a Loški potok morda v ono
ložke stopnje notranjskih polj.

Na drugi strani so orjaške, čisto kraške skladanice Snežnika,
Javornikov in Hrušice z Nanosom posamezno narinjene proti
jugozahodu na eocenski fliš Reke, Pivke in Vipave. Fliš  je na
ta način prišel pod robove kraških plas v take višine, da dela
vododržne jezove,  ki puščajo vodo proti jugozahodu le na
nekoliko škrbah, kakor v Ilirski Bistrici, Pod skalo v vipavskem
Trgu, v Hublju nad Ajdovščino, ob srednji Soči in na drugih
manj  znatnih točkah. Največji del vode pa je prisiljen odtakati

Spl. knj. n.

3

34

se po globokem Krasu ob idrijski prelomni črti, odkoder ji je
pod logaškim Ravnikom, t. j. na prostoru med razvodno sredico
borovniške antiklinale in karbonsko plaso logaških Rovt, odprt
izhod do Barja.

Primera z razdrtim koritom,  ki jo pesnik-geograf daje
za področje skrasovane gornje Ljubljanice, je torej prav umestna.
Razdrto, t. j. razpokano in skrasovano, je to korito v dnu, a
vododržno v svojih stranicah in pa v svojem nagnjenem koncu
— na robu Barja. Z vodo prepojeni sedimenti Barja tvorijo
namreč na vznožju kraškega oboda jez, ki se preko njega pre¬
livajo vodne množine kraške notranjosti v obliki osmih obrhov
Ljubljanice.

O izdanji vodi, ki bi bila enakomerno, v enotni gladini raz¬
širjena v podzemlju Motranjskega Krasa, tu ne more biti govora.
Res, da reke na svojem podzemnem potu gubijo svojo individu¬
alnost; vendar se da to razlagati z novimi dotoki, ki se pridru¬
žujejo rekam v podzemlju. Imamo pa tudi neposrednih dokazov,
da sosednji obrhi niso med seboj v prav nobeni zvezi. Glede
Bistre, skrajnega obrha Ljubljanice na vzhodu, n. pr. obstoji
med ljudstvom mnenje, da je neposredni odtok Cerkniškega
jezera. In ko je pred leti ljubljanski hidrografski oddelek barval
vodo požiralnikov Planinskega polja, Bistra na to res ni nič
reagirala. Tudi mnoge odprtine in jame v poljih vršijo pogosto
funkcije, ki jih s teorijo izdanje vode ni mogoče spraviti v sklad.
Tako n. pr. severnovzhodne strani Planinskega polja  vodo
stalno požirajo tudi za najhujših pomladanskih in jesenskih na¬
livov, ko prihajajo v pblje razen Unčevega vodovja še silne vodne
množine iz podzemlja hotenjskega ravnika (Hotenjka).

Javorniška stranica v obodu Cerkniškega polja  ne leži
na hribinski meji med dolomiti in apnenci; ona je nekoliko
pomaknjena na teren javorniških apnencev. In prav na tej progi
nahajamo od Vrh jezera do Ušive loke mešano in v različnih
legah vse tri vrste odprtin in jam: stalne požiralnike in izrazite
vodonose kakor tudi „estavele“, ki za sušnega vremena po
principu gravitacije vodo požirajo, za deževja pa po zakonih
hidrodinamike z veliko silo vodo bruhajo. V najniže ležečem
severnozahodnem kotu, ki ne spada k javorniškemu terenu am¬
pak že k Rakovskemu Krasu, pa zevajo sami veliki, stalni poži¬
ralniki.

35

Bistrico in obrške potoke, ki dotekajo od južnovzhodnih
strani v cerkniško dno, odvajajo male rupe aluvijalnih vrtač
prav zlahka. Ob deževju pa postaja odtok vedno počasnejši.
Voda začne zastajati, polniti dno in se dvigati v obširno jezersko
gladino. Stalni požiralniki sicer nikoli ne prenehajo goltati. F \li
njihova zmožnost je primeroma majhna, posebno kadar se začno
vzpenjati iz vodonosov in bruhati iz estavel (Suhodolica) one
silne vodne množine, ki so bile v obliki dežja ali snega padle
na ogromno kraško površje Javornikov in velikega dela Snežnika.

Ojezeritev Cerkniškega polja prihaja torej v prvi vrsti
iz niže spuščenih hidrografskih con javorniškega pod¬
zemlja,  dočim se naraščajoča jezerska gladina vlekne navadno
šele tedaj, ko je dosegla malo nad dnom ležeča skalna vrata
Male Karlovice v severnozahodnem kotu.

Gladina te lokalne vodne zastave, ki doseže največ 550 m
nadmorske višine, je razprostrta po notranjosti kraških javor-
niških plas tja do flišnega jeza Pivke in Reke. Dvoje malih glo¬
beli blizu tega jeza, Petelinška in Paličja uvala,  segata
namreč s svojim dnom do 530 oz. 543 m  nad morje in se ojezerita
vselej do enakih višin kakor oddaljeno cerkniško dno. Tudi
gornji, kraški del Pivke od Zagorja  do  Prestranka (549—
520 m),  ki je ob normalnem vremenu suh, trpi za deževja naj-
brže vsled povodnji iste javorniško-cerkniške vodne gladine.

Postojinska „Brda“, t. j. Kras med Postojino in Planino,
nima z notranjskimi rečnimi ravniki nobenih sličnosti. To (in pa
silno različne smeri v rečišču) nam je dokaz, da Pivka  najbrž
ni bila nikoli pritok ravniške Ljubljanice. Šele naknadno jo je
pritegnil postojinski Kras nase in jo podzemno odpeljal proti
Planinskemu polju; mogoče da so jo gorski podori Nanosa pri
Razdrtem zajezili in tako zavrnili na drugo stran.

Flišnega jezu, ki ob zahodnem vznožju Javornikov deli
hidrografsko oblast cerkniškega dna in javorniškega podzemlja
od tercijarne „Pivke“, je v sami Postojini konec; ker tu se
Javorniki že spuščajo plitvo pod fliš Pivke. Toda kakor je
Rakovsko-postojinski Kras  sicer silno skrasovan in podmi-
niran po velikih vodnih jamah — med Pivko in Malograjsko
jamo je n. pr. samo še 1600 m  nepreiskanih —, vendar zdru¬
ženega vodovja s Cerkniškega polja, izpod Javornikov in s Pivke
ne more odvajati nemoteno naprej. Vododržne hribine v soseščini,
t. j. dolomiti Rakovsko-unškega polja na severovzhodu, na severo-

3 *

36

zahodu flišna zagvozda pri Studenem, a dolomitska plasa pla¬
ninskega dna na severu, so ga namreč zagradile v obliki
ogromne, lijaku podobne posode, ki zadržuje predvsem odva¬
janje niže ležeče javorniške hidrografske cone, tako da je treba
ta lijak šteti med poglavitne indirektne vzroke cerkniških povodnij.
Le na skopo odmerjenem prostoru dveh zagatnih dolin, malo-
grajske in malenske, najde cona hidrografskega prehoda s svo¬
jim jamskim omrežjem odtočno grlo v prvi vrsti za vodovje cerk¬
niškega in pivškega dna.

Na Primorskem Krasu  nam erozivne baze ne predstavlja
morska gladina kakor pri rečni eroziji, ampak črta hidrostatskega
ravnotežja, t. j. črta, kjer sta si pritisk morske vode in hidro-
statski pritisk kraške vode enaka. S tega vidika je treba posma-
trati tamošnje hidrografske razmere.

V nizki, na padavinah revnejši Rdeči Istri  je morje vdrlo
v skrasovano kopno. To nam kažejo mnoge jame s stoječo,
napol slano vodo; so pa tudi proge, kjer sega protiutež pod¬
zemnih sladkovodnih curkov tja do morske obale. Temu nasproti
ima voda visoke Čičarije in Učke  toliko hidrostatskega pri¬
tiska, da se nahajajo izhodi vodnih jam po dnu samega Kvar-
nerja (podmorska vrela). R  v Tržaškem Krasu  se črta hidro¬
statskega pritiska nahaja najbrž ob sami morski obali; ker v
morju tu ni konstatiranih virov sladke vode.

Silno težko je določiti zakone, ki se po njih ravna odtočni
sistem Reke in malih južnih brkinskih ponornic.
Izgleda, da obstojata, kakor nekdaj na površju, tudi danes v
podzemlju dva glavna kanalska sistema, Reka-Timav na severu,
a Trebiče-Timav na jugu Sežanskega hrbtišča, ki pa tudi med
seboj komunicirata in oddajata vodo na mnogih točkah obale
med Trstom in Timavom (Brojnice pod Nabrežino). (V podzemlju,
ki privre iz njega veliki Timav, se potom kemijske erozije po¬
večajo jame letno za prostornino kocke od 43 m  dimenzije).

Četrta hidrografska oblast Slovenskega Krasa je južnovzhodni
kraški kraj, to sta Krka in Kolpa, reki svojih posebnosti.

Kolpa  spada med najdaljše normalne reke Dinarskega
Krasa; po njeni dolini sega rečišče Save na zahod tja v samo
idrijsko prelomno črto. Gornji tok s Čabranko ji je po večjem
delu zarezan do vododržne werfensko-karbonske podlage. Pre-

37

lomnice velike potresne občutljivosti, sukcesivno spuščanje ero-
zivne baze in znatne vodne količine iz predelov kraškega temena
pa so Kolpi pomogli, da je tudi v področju globokega Krasa
premagala nevarnost svojega skrasovanja. Tako si je med Ko¬
stelom in Belo Krajino vrezala do 300 m  globoko kanjonsko
dolino, kjer ji tik korita dotekajo veliki stalni in obdobni obrhi
(Kobilina jama, Bilpa, Šumetac). Njena rečna črta vijuga zdaj
v to, zdaj v ono smer: ona dinarske gorske vence zdaj prečka,
zdaj zopet spremlja.

Temu nasproti je Krka  sestavljena iz podolžnih dolin dveh
smeri, dinarske in zasavske, ki se pri Toplici pravokotno sesta¬
jata. Ona je v celem gornjem toku kraška. Teče po globoki razpoki
med plasama iz gornjetrijadnih in krednih apnencev, tako, da
smemo mirujočo izdanjo vodo pričakovati šele v velikih glo¬
bočinah pod njo. Pač pa prestreza njeno korito na obeh straneh
veliko število močnih kraških vrotkov; iz njihove vode se izločajo t
množine ..lahkega kamna", ki gradijo v Krkinem koritu dolgo
vrsto naravnih jezov („slapi“).

Še za diluvija je stalo v trikotni tektonski globeli med
Stražo in Prečino jezero, čigar gladina se je nahajala več ko
20 m  nad današnjo srednjo Krko; do enakih višin je po Krškem
polju odlagala tedanja Sava svoje prodovce. Oboje nam je do¬
kaz, da sta izdanja voda in ž njo vred tudi korito Krke v oni
dobi ležala bliže površja širokega dolinskega dnišča. Slično je
moralo biti tudi s Kolpo na tleh Belokranjskega nizkega Krasa.
Šele v najnovejši geološki dobi se je izdanja voda spustila glo-
bokeje in ž njo vred tudi reki, ki sta danes stisnjeni v plitvo, težko
dostopno, skalnato deber. Ker je vsled tega površje skrasovalo,
imata reki s površja prav malo dotokov. Zato pa dobivata iz dna
in obeh strani svojih korit toliko več izdanje vode. Vendar izgleda,
da-zveze teh „izdanjih rek"  z izdanjo vodo niso stalne, ker
stanje poslednje se od vremena do vremena, od enega do dru¬
gega razdobja let nahaja zdaj bliže rečnim koritom zdaj niže
pod njimi.

Tudi naši ,,alpski" predeli imajo mnogo kraškega značaja
na sebi. Visoke gorske plase na jugovzhodu od Triglava in
Ojstrice nam s svojimi vrtačami, jamami in siromaštvom na
vodi predstavljajo tip kraških planot; globoko pod robom pa
prihaja iz plas voda v močnih obrhih na dan (Kropa pod Je-

38

Iovico, Kropa pod Menino itd ). Pod ledniški grušč se na več
kilometrov daljave izgubljajo prvi izvirki Gorenjske Save (Nediža)
in Savinje (Rinka); enako ponikujejo na labornatih tleh mali
potoki v okolici Kranja in Maribora.

Seznam pripomočkov.

flrldt, Th., Palaogeographie. Leipzig 1922.

Bruck  n er,  E., Die ftlpen im Eiszeitalter. Leipzig 1917. 3. zv.
Cvijič,  J., Hydrographie souterraine et evolution morphologique
du Karst. Odtis iz Recuiel desTravaux de l’Institut de Geo-
graphie alpine. Grenoble 1918.

Razne morfološke študije v Glasniku Geografskog Društva
u Beogradu. Doslej 7 letnikov.

Skripta predavanj o geomorfologiji.

D i e n e r, K., Bau und Bild der Ostalpen und des Karstge-
bietes. Wien 1903.

Geološke karte.  Izdala Geologische Reichsanstalt na Dunaju.
Katzer,  F., Karst und Karsthydrographie. Sarajevo 1909.
Kossmat,  F.: (Jberschiebungen im Randgebiete des Laibacher
Moores. Compte rendu de la IX. session Congres geologique
international. Wien 1904.

Razni članki v publikacijah od Geologische Reichsanstalt
na Dunaju.

Die adriatische Gmrandung der ftlpinen-Faltenregion. Mit-
teilungen der Geologischen Gesellschaft Wien 1913.

Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo- und
oberen Savegebiet. Zeitschrift der Gesellschaft fiir Erd-
kunde Berlin 1916.

Palaogeographie (Geologische Geschichte der Meere und
Festlander). Sammlung „Goschen“.

Krebs,  N.: Die Halbinsel Istrien. Leipzig 1907.

Landerkunde der osterreichischen ftlpen. Stuttgart 1913.
Ravenstein,  L., Karte der Ostalpen in 9 Blattern 1 : 250.000
(listi 5, 6., 8. in 9.) Frankfurt a. M.

Rus,  J.: Das (Jnterkrainer Karstgebiet. Landeskundliche Darstel-
lung mit besonderer Berucksichtigung der karsthydrogra-
phischen Phanomene. Disertacija dunajske univerze (v ro¬
kopisu).

Ribnica i Kočevje. Glasnik Geografskog Društva u Beo¬
gradu 1921.

Seidl,  F.: Kamniške fllpe. 2 zv. Ljubljana 1907,—8.

Geološki izprehodi po Goriškem. Gorica 1913.

Der diluviale See von Prečna bei Novo mesto. Carniola 1919.
Kod naj se potegne pravična državna meja med Jugosla¬
vijo in Italijo? Ljubljana 1919.

_

'

'

.

Register

(Slovenski kraji in znanstveni nazivi.)

Abrazija (destrukcijsko delo mor¬
skih in jezerskih valov) 14, 31.
akumulacija (znašanje, nasipanje)
16 jezerska; 26, 28 ledniška;
11, 21 rečna.

Alpe 3, 4, 7, 8, 23 sl., 37.
antecedentne reke 19.
antiklinala (sedlo hribinske gube)
13, 34.

apnenci in dolomiti 5, 13, 28.

Barje 22, 34.

Bela 20, 27 Kanalska; 26 Koroška.
Bela Krajina 16, 37.

Beneška Slovenija 22.
bifurkacija (viličenje) 33.

Bilpa 27.

Bistra 34.

Bled (Blejski kot) 26.

Bloke (Bloška planota) 30, 35.
Bohinj 9, 23 sl.; Boh. Sava 28;

Boh. soteska 26.

Borovnica 9, 34.

Bovški kotel 22, 28.

Brda, goriško-beneška 6.
brežina (Kliff) 14.

Brkini (pokrajina) gl. Reka.
Brojnice pod Nabrežino 36.

Celovec 4.

Celje 20, 21.

Cerkniško polje (jezero) 30, 33 sl.;
Cerk. Bistrica 33.

Čabranka 36.

Cepovanska dolina 18, 22.
Čičarija 36.

Črno morje 6, 28.
črta hidrostatskega ravnotežja
36.

Denudacija (spiranje, splakova¬
nje) 5, 13, 14.

diluvijalno jezero pri Prečini 37.

Dinarsko ali Kraško gorstvo
(»Kras« kot topografski pojem),
3, 5, 7 sl.

Dobrač 9.

Dobrave, gorenjske (pokrajina) 26.
Dobrča 10, 19.

Dobrepolje 33-
Dobrna 10.

Dolenjski (Srednjekranjski) Kras
17, 32; dolenjska polja 32 sl.
dolina 12, 20 sl.

dolinska 28 jezera; 13 mreža; 20,
25 pahljače; 26, 28 pragovi, 28
prevori; 24 sklepi; 26 stopnje,
9, 13 stopnjevine na Krasu,
dolomitsko skrasovanje 31.

Drava 4, 10, 19, 26 sl.; dravski
lednik 23.

Dravograd 20.

Dravsko polje 22.

Erozija 5, 12 sl., 20; kraška 3, 16,
27 sl.; ledniška 25; rečna 12, 25.
erozivna baza 16, 20 36.
estavele 30, 34.

Flis (Flysch) 6, 9, 13, 22, 34, 35.
Furlanska nižina 11, 22, 23.

Globoki kras 37.

Godovič 17.; godoviško-hotenjski
ravnik 17, 22, 34.

Goljaki 19.

Gorenjski kot in dolina 23; led¬
nik 23.

gorenjsko-kanalsko podolje 19, 28.
Gorica 14.

gorotvorne sile (gorotvornost)

3 sl., 6 sl., 14 sl.
gorski podori 28, 35; stopnjevine
na Krasu 8, 9, 18.
gorstva (Gebirgssysteme) 3, 7.
Graški zaliv 10, 16, 21.
grbine, skalnate (roches mouton-
nees) 26.

groblje, le'dniške 26.
gube, hribinske 7 sl.

42

Geološki veki in dobe (tvorbe; spod. najstarejši, zgor. najmlajši)

I. Kvartarna doba  (tvorbe)

aluvij (recentna, današnja doba)
diluvij (glacijalna, ledna doba)

II. Tercijarna doba  (tvorbe)
pliocen
miocen
oligocen
eocen

lil. Mezocojik  (srednji vek, sekundarne tvorbe)
kreda
jura
trijas

IV. Paleocojik  (stari vek, primarne tvorbe)

perm

karbon

devon

silur

kambrij

V. ft r h a j i k (pravek, prvotne tvorbe)

Hidrografski problem na krasu
28 sl.

holmi 31.

Hotedražica 17; Hotenjka 34.

hribine (Gesteine) 4 sl. 10 erup¬
tivne; 4, 9 sl. kristalinske te¬
meljne; 3 sl., 5 sh, 9 sl. sedi-
mentne.

Hrušica 19, 33.

Hubelj nad Ajdovščino 33.

Hure (Sattnitzplateau) 26.

Izdanja voda (Grundwasser) 30
sl., 34, 37; reka 37.

Idrijca 18, 22.

Ilirska Bistrica 33.

ilovec (Tegel) 10.

izravnavanje površja 14 sl., 16,
17, 31 sl.

Jadransko morje 6, 7, 11 sl., 28.

Javorniki 19, 33 sl.

Jelenek 18, 22.

Jelovica 9, 37.

Jermanova vrata 25-

jezera v Alpah 28.

Jezersko 28.

Julijske (visoke in nizke) Alpe 5
sl., 7 sl., 17, 22, 37.

Kamini 24.

Kamnik 5, 9; Kamn. Bistrica 9, 20
sl., 27.

Kamniške Alpe 5, 10, 19, 23, 37;

Kamn. sedlo 25.

Kamnitnik pri Škofji Loki 9.
Kanin 24.

kanjonska dolina 37.

Karavanke in Karnijske Alpe 4 sl.,
7 sl., 9 sl., 19 sl., 27 sl.
kemijska erozija 14, 28 sl., 36 sl.
Klanski jezeri 26.

Kobarid 23, 28; Kob. kot 22.
Kobilina jama 37.

Kočna 21.

Kokra 19, 21.

Kolovrat 22.

Kolpa 19, 32, 36.
končne ledniške groblje (morene)
26, 28.

Konjice 20.

kopanja (Trogtal) 25 sl.

Korenske Poljane 20.

Koroška kotlina 9, 19, 23, 27 sl.
Kostel 37.

Kot pod Triglavom 7.

Kozjak 20.

Kranj 5, 21, 27.

Kranjska gora 28.

Kranjska kotlina 9, 19 sl., 27.

43

kras (kraški pojavi) 13, 16, 17,
28; v Alpah 17, 37.
krčenje hribinske skorje 7.
Krka, dolenjska 10, 19, 30, 33, 37;

koroška 26; Krška jama 30.
Krma 7.

krnica (okrešelj) 25 sl.

Kropa 38 pod Jelovico; 39 pod
Menino.

Krško polje 22.

Krvavec 9.

Labora (konglomerat) 10, 11, 13,
21, 38; sprimki (breccia) 5.
Labud 20.

lahki kamen (Kalktuff) 37.
Lavant 9, 20.

ledniki ledne dobe 23 sl., ledniški
grušč 26 sl.

lezike (Zwischenschichtfugen) 28.
Logarska dolina 25.

Logatec 6, 17; Log. Kras 30.

Loški potok 33.

Ložko polje 31, 33; ložko-logaški
(notranjski) ravnik 17 sl., 31 sl.
Ložnica 21.

Ljubljana 5, 9.

Ljubljanica 17 sl., 22, 31 sl., 34,
35.

Mačkovec 19.

Mala gora 32 sl.

Mala Karlovica 35.

Malenška in Malograjska dolina
(jama) 35.

Maribor 4, 21, 38.

Matajur 22.

Medvode 21.

Meslinjska dolina 9, 20.

Mežiška dolina 9.

Mirenska kotlina 20.

Mišeljski vrh 24.

Mojstrana 9.

morenske terase (police) 26.
Motnik 9.

Možaklja 9.

Mozirje 10.

Mura 22; Mursko polje 22.

Nanos 35.

nasledovane oblike 17, 19, 23, 26.
Nediža 38 gorenjska; 22. 23, 28
kobariška.

notranjska polja 33 sl.

Obir 4, 9.

Obrh, ložki 31.

obrhi (sources vauclusiennes) 30
sl., 34, 37.
obronki 17.

Ojstrica 37.

Osojnica pri Šempetru na Krasu
18.

Padavine 20, 34.

Paličja in Petelinška uvala 35.
panonski jezerski zalivi in sedi¬
menti 9, 10 sl., 13, 16, 19, 20 sl.
Panonski nizki Kras 16, 37.
Peričnik 26.

Pesnica 22.

Pivka 9, 23, 33, 35 sl.

Planina 19, 35; Plan. polje 30, 33
sl.

plase (Gebirgsschollen) 7 sl., 9,
31, 37.

plavi 10, 11, 21, 37 rečne; 26 sl.

fluvioglacijalne.
plitvi kras 30.

Podčetrtek 20.

Podjuna 23.
podmorska vrela 36.
podnebje 14, 20, 23.
podolja 7, 12, 19, 25, 28.

Podravje in Posavje 19.

Pod skalo v Vipavi 33.

Pohorje 4, 9 sl., 19.

Pokljuka 9, 17.

police (terase) 17 rečne; 26 flu¬
vioglacijalne.

Polzela 21.

polje, kraško 14, 31 sl.

Posočje 22.

Postojina 35; Post. jama 30.
Prčkmurske gorice 16, 21.
prelazi v Alpah 23.
prelomne črte (prelomnice, Bruch-
linien) 7 sl., 12.

premog 5, 6, 10; lignit in šota 21,
28.

Prestranek 35.

Prevala pri Razdrtem 18.

Prezid 17 sl., 31.
pribrežna jezerska ravan (zara-
van) 15 sl.

Primorje 6, 11.

Primorski Kras 11, 13, 17, 36.
prodovitost rek 19 sl., 22, 26 sl.,
37.

Radovina 17, 23, 28.

Radovljica 23, 26.

Rak 31; Rakek 17, Rakovsko po¬
lje 31.

Rakovsko-postojinski Kras 34 sl.
ravnik, rečni (peneplain) 17, 31,
34.

44

Raščica 33.

Rateški prevor (raztečje, Tal-
wasserscheide) 19, 28.

Razdrto 18, 35.

raze m razpoke na krasu 14. 28.

razgorje (Gebirgsknoten) 7.

razvodje, jadransko-pontsko 6, 18-

Rdeča Istra 36.

reke 12 sl.. 17 sl., 19 sl, 26 sl.;
kraške 30, 31 obrške; 33 sl., 36
ponikvarice.

Reka, brkinska 9, 17, 33 sl.

Reški zaliv (Kvarner) 11, 36.

Ribniško-kočevsko polje 32.

Rinka 26, 38.

Rovte, logaške 34.

Rož 27; rožanska dolinska bra¬
zda 26.

Rudolfova skala 26.

Sava 10, 13, 19 sl., 22, 23.
samski hribi 10.

Savinja 19, 21.

Sežansko hrbtišče 36.
sedimenti (usednine) gl. hribine,
sifoni 30.

sinklinala (kadunje v hribinskih
gubah) 3, 12.

Skuta 24.

skladi (skladanica), hribinski 3, 5.
skrasovanje 17 sl., 22, 28 sl., 32
sl., 37.

slapovi in skoki 26 v Alpah; 37
na dol. Krki.
slepa dolina 14.

Slovenske gorice 16, 21.
Slovenjgradec 5, 20.
snežišča 24.

Snežnik, Notranjski 9, 19, 33 sl.
Soča 11, 17, 22, 25, 28; soški led-
nik 23.

soldan gl. fliš.
solnce 12.
sovodnji 20 sl.

Sora 19.

spuščanje hidrografske cone 29 sl.
stalni sneg 23.

Storžič 9, 10, 19.
stržen (Talweg) 19.

Stržen, struga v cerkniškem dnu
31.

Studeno pri Postojini 36.
Suhodolica 35.

Ščavnica 22.

Šempas 28.

Šentrupert na Dolenjskem 20.
Skrilavci in peščenci 5, 12.

Šmarna gora 10.

Šoštanj 4.

Šumetac 37.

Tektonika (gradba površja iz pre¬
mikanja zemeljske skorje) 7 sl.
tektonski jarek (tektonischer Gra¬
ben) 20.

Ter (Torre) 22.
tesni 20, 26.

Tilment (Tagliamento) 21; lednik
23.

Timav 36.

Tolmin 5, 8, 22, 25, 28.

Toplica na Dolenjskem 37.
Topolščica 10.

Trbiž (kotel) 23, 28.

Trbuhovica 31.

Trebiče 36.

Triglav 7, 10, 38, trigl. Alpe 5, 10,
37.

Trnovski gozd (planota) 9, 17.
Trst 14, 36; Trž. zaliv 11; Trž.

Kras 13, 17, 36.

Tuhinj 28.

Tržiška Bistrica 19, 25.

Učka 36.
uloke 24.

Unec 31.

Ušiva loka 34.
uvale 14, 31, 35.

Velenjska kotlina (Šoštanjska so¬
vodenj) 20.

Velika gora 17.

Velika planina 9.

Veliko Razpotje 18.

Veliki Dol 18.

Vintgar 28.

Vipava 9, 23, 33.
viseče jame 30.

Visoki Kras 9, 17 sl., 33.
visokoalpski grebeni 25.
vodna zastava (Stauwasser) 30
sl., 35 sl.

vodne jame (vodonosi, požiralni¬
ki, estavele) 30, 33, 34.
vododržne hribine 17, 37.

Vojnik 20 sl.

Vojsko 19.

Vrata 7.

Vrbsko jezero 26; vrbsko-celov-
ška brazda 26.

Vrh jezera (vas) 34.

Vrhnika 18, 30.

vrtače (kraške dolinke, drage) 13
sl., 16, 29.

Zabreške Peči 10, 19.

45

zagatne doline (Sacktaler) 30.
Zagorje na Pivki 35.

Zali log 28.

zasavski gorski venci (Zasavje) 9.

10, 14, 20.

Završnica 19.

zeleni sneg (Firnschnnee) 23, 24.

Zgoša (Begunjščica) 19.

Žila 28; Žilica 29.

Žabniški prevor (raztečje) 19, 28.
Žagana peč 26.
zalo (Strand) 14.
žlebovi 17.



S v '§

■


VSEBINA

R. Gradbena zgodovina.

Paleogeografija.

Geološka veda in geografija 3. — Starost sloven¬
skega kopnega 3. — Kristalinske temeljne hribine.
Karavanške Alpe 4. — Visoke Alpe 5. — Nizke
alpe in Kraško gorstvo 6. — Jadransko primorje
v eocenu 6.

Tektonika.

Tektonski razvoj, njegove smernice in oblike 7. —
Alpsko gorstvo in Kraško gorstvo 8. — Kranjska
in Koroška kotlina 9. — Gorsko dviganje za sred¬
njo Savo in Dravo. Zasavje 10. — Srednja Evropa
s panonsko kotlino v dobah tercijarnih jezer 10.
— Poslednje spremembe v tektoniki jadranske
strani 11.

B. Preobražanje površja.

Tercijarna pokrajina.

Preobražajoče sile 12. — Rečna in kraška erozija
in njune razlike v reljefu 12. — Abrazija panon¬
skih jezer in nje oblike 14. — Kopno sredi terci-
jarne dobe 16. — Panonsko-jadransko razvodje 18.

Razvoj rek.

Karavanške reke. Sava in Drava 19. — Razvoj
njunega dolinskega omrežja. Kotline (sovodnji) 20.
Razvoj Posočja 22.

Ledniško preobražanje tal.

Diluvijalna zaledenelost Alp 23. — Ledniška erozija
in nje oblike 24. — Ledniška akumulacija 26. —
Reke v postglacijalnem reljefu 26. — Kraji izven
zaledenelosti 28.

Stran

3-6

7-11

Stran

12-19

19-23

23-28

48

Oblike in hidrografija Krasa. stran

Skrasovanje in hidrografsko preobražanje na Krasu 28—38
28. — Kraška polja 31. — Srednjekranjska in No¬
tranjska polja 32. — Ojezeritve Cerkniškega polja
34. — Hidrografija Primorskega Krasa 36. — Krka
in Kolpa 36. — Kraški pojavi v alpskem svetu 37.

Seznam pripomočkov. 39

Register.41—45

Seznam slik in skic.

1. Diagram gorskih in poljskih plas med Pivko stra '

in Temenico. 8

2. Plitva kraška vrtača pri Škocjanu na brkinski

Reki. 13

3. Morska obala v Solinski dragi pri Puli ... 15

4. Skica ravnika preddiluvijalne Ljubljanice 18

5. Celjska sovodenj. 21

6. Gnezdo nekdanjega lednika na Velem polju . 24

7. Prereza ledniške kopanje Krme in doline

Bistrice v Tržiču. 25

8. Ledniški podi in fluvioglacijalne police v Rožu 27

9. Vrtača Risnik pri Divači. 29

10. Rakova deber pri Rakeku. 32

Da pripomoremo k razširjanju, razmahu in po¬
pulariziranju slovenske knjige, smo pričeli izdajati

..SPLOŠNO KNJIŽNICO",

ki bo obsegala vse panoge književnosti, med njimi
posebno: leposlovstvo, dramske in mladinske
spise, znanstvo, strokovne vede, umetnost, zbirko
zakonov in naredb in razne druge.

V tem okviru namerava založba redno izdajati
izvirna slovenska leposlovna in znanstvena dela,
eseje, študije in spise poljudno-znanstvene, stro¬
kovne in zabavne vsebine ter zlasti vsa boljša dela
iz starejše slovenske književnosti, ki so danes
širokemu občinstvu skoro nedostopna, razen tega
pa tudi dobre prevode iz svetovne, leposlovne
in strokovne književnosti.

Knjige bodo izhajale v neprisiljeni vrsti, lepo
opremljene, broširane in vezane, in z ozirom na
današnje razmere po kolikormogoče nizkih in
zmernih cenah.

Format knjižic bo enoten, in sicer 15X12 cm.
Zgolj za strogo znanstvene in strokovne spise
je založba uvedla večji oktavni format iz razloga,
da bodi znanstvena knjiga tudi po svoji zunanji
obliki resna in reprezentativna. Ta znanstvena dela
bodo tvorila posebno znanstveno zbirko „Splošne
knjižnice" in bodo radi tega zabeležena s tekočo
rimsko številko, ki bo označila vrsto v znanstveni
zbirki.

V nadi, da najde njena dobra volja dovolj od¬
ziva, vabi podpisana založba vse one, ki ljubijo
lepo in dobro slovensko knjigo, da vstopijo v krog
njenih odjemalcev.

Založba

Zvezne tiskarne in knjigarne

v Ljubljani.

Cenjena naročila naj se pošiljajo na:
Zvezno tiskarno in knjigarno — oddelek knji¬
garna — Ljubljana, Marijin trg št. 8.

SPLOŠNA KNJIŽNICA.

Znanstvena in strokovna zbirka:

Št. I. Dr. L. Čermelj: Boškovičev nauk o materiji —
prostoru — času v luči relativnostne teorije,

52 str. 8°, broš. Din 16'—, vez. Din 23'—.

„ II. Dr. Jože Rus: Slovenska zemlja, kratka analiza
njene zgradnje in izoblike. 48 str. 8° z ilu¬
stracijami, broš. Din 24'—, vez. Din 32'—.

„ III. Univ. prof. Dr. Serko: Anatomija živčevja, (v tisku).
„ IV. B. Skalicky: Kletarstvo, (v tisku).

„ V. Dr. Fr. Veber: Estetika, (v tisku).

Za poštne pošiljatve je računati za vsak zvezek

po Din —'80 poštnine in odpravnine.

Naročila sprejema:

Zvezna knjigarna v Ljubljani, Marijin trg št. 8.

I

COBISS y.04Ž m 400

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA