148 ■ Proteus 85/4 • December 2022 149UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Pripravljamo obsežnejšo številko o krajinskem parku Drava, v kateri bomo predstavili tudi Ptice ob Dravi. Srednji detel (Leiopicus medius) dosega največjo gnez- ditveno gostote v zrelih sestojih poplavnega gozda, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Foto: Alen Ploj. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 22 , 4 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje prostovoljno (ker vrednotijo svoje zaposle- ne po objavah v dobičkonosnih znanstvenih revijah, so dejansko »oglaševalci« teh revij), profesorji in znanstveniki pa, ker le tako lahko obdržijo službo. Položaj je nenavaden. Po splošnem prepri- čanju je naloga znanstvenikov, da iz zna- nosti ves čas odstranjujejo predznanstvena in neznanstvena razumevanja: mnenja, ide- ologije, metafizična prepričanja, znanstvene zmote … Veliko vprašanje je, zakaj znan- stveniki tega znanstvenega metodološkega postopka ne uporabljajo tudi pri pogojih, ki omogočajo njihovo delo. Zakaj v imenu svojega znanstvenega poslanstva ne zavrne- jo dobičkonostnostne ideologije založnikov znanstvenih revij in politike svojih institu- cij, ki jim nalagajo, da objavljajo v znanstve- nih revijah, ki iz njihovega dela ustvarjajo velikanske dobičke? Ali ne vedo, da je bil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja pobudnik dobičkonosne industrije znanstvenih revij razvpiti angleški tajkun, medijski lastnik, član britanskega parla- menta in domnevni vohun Robert Maxwell (1923-1991)? 27. junija leta 2017 je Stephen Buranyi v Guardianu o tem objavil izčrpni članek z naslovom Ali osupljivo dobičkonosni posel znanstvenega založništva škodi znanosti? (Is the staggeringly profitable business of scien- tific publishing bad for science?). Vprašanje iz naslova članka v Guardianu je retorično. Pogoji, v katerih znanstveniki ustvarjajo znanost, vedno tudi vsebinsko vp- livajo na znanost. Znanstvenik nikakor ne more delati v »blaženi samoti« »slonokoš- čenega stolpa«. Da dobičkonosno znanstve- no založništvo škodi znanosti, je marsikdo med vrhunskimi znanstveniki prepričan, eden od njih – na primer Nobelov nagraje- nec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman (1948-) – je 9. decembra leta 2013 v britanskem dnevniku Guardian objavil razmišljanje z naslovom Kako revi- je, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti. V njem je napadel najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu veljajo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. O tem sem sicer pisal že v uvodniku v peti številki 76. letnika Proteusa, zaradi drugač- nega konteksta svojega razmišljanja pa bom o Schekmanovih kritikah pisal še enkrat. Te so naslednje. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo finan- ciranje znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. Vendar te revije ne objavlja- jo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg te- ga te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih ra- ziskav (kot modni oblikovalci, ki ustvarjajo omejene kolekcije oblačil, tudi revije dobro poznajo povpraševanje po redkem blagu, ta- ko da umetno omejujejo število člankov, ki jih sprejmejo v objavo). Pri tem si pomagajo s spornimi dejavniki vpliva (angleško impact factor), ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Dejavnik vpliva revije je le abstraktno povprečje (v pojasnilo, vred- nost dejavnika je odvisna od povprečja cita- tov na objavljeni članek v reviji), zato ta ne pove veliko o kakovosti posamezne razpra- ve (citiranje sámo ne zagotavlja vedno ka- kovosti, članek je lahko zelo citiran, ker je kakovosten – ali pa ker je izzivajoč, tržno privlačen ali pa napačen). Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirlji- vimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizo- gibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znan- stveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo ka- kovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dra- gih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na sporno citiranost. Od- ločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost Za družbeno in človekovo osvoboditev si moramo prizadevati vedno in povsod Ta uvodnik je nadaljevanje uvodnika iz prejšnje številke. Oba posvečam razmišl- janju o nacionalni, družbeni in človeški osvoboditvi, cilju, ki ga je imela na primer Osvobodilna fronta slovenskega naroda v boju proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju med drugo svetovno vojno. Na- rodnoosvobodilni boj žal še vedno razdvaja ljudi, bati pa se je, da ljudje različno razu- mevajo tudi njegov cilj: nacionalno, družbe- no in človekovo osvoboditev. Odvisno pač od političnih ideologij, ki se jim nemišlje- no »predajajo«. Nerazumevanje zgodovine »izkrivlja« tudi razumevanje sedanjosti in prihodnosti. Nekaj besed sem temu namenil v prejšnjem uvodniku, tokrat bomo razmišl- jali o družbeni in človeški »osvoboditvi«, ki so ga deležni (tudi) avtorice in avtorji iz akademskega sveta (v naši reviji) - uporaba besede »osvoboditev« je v tem primeru sar- kazem, gre seveda za družbeno in človekovo izkoriščanje. Akademiki (univerzitetni profesorji, znan- stveniki) so že nekaj desetletij ujetniki insti- tucij (univerz, znanstvenih inštitutov), v ka- terih so zaposleni, oboji pa so na milost in nemilost prepuščeni dobičkonosni industriji znanstvenih revij - institucije bolj ali manj 148 ■ Proteus 85/4 • December 2022 149UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Pripravljamo obsežnejšo številko o krajinskem parku Drava, v kateri bomo predstavili tudi Ptice ob Dravi. Srednji detel (Leiopicus medius) dosega največjo gnez- ditveno gostote v zrelih sestojih poplavnega gozda, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Foto: Alen Ploj. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 22 , 4 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje prostovoljno (ker vrednotijo svoje zaposle- ne po objavah v dobičkonosnih znanstvenih revijah, so dejansko »oglaševalci« teh revij), profesorji in znanstveniki pa, ker le tako lahko obdržijo službo. Položaj je nenavaden. Po splošnem prepri- čanju je naloga znanstvenikov, da iz zna- nosti ves čas odstranjujejo predznanstvena in neznanstvena razumevanja: mnenja, ide- ologije, metafizična prepričanja, znanstvene zmote … Veliko vprašanje je, zakaj znan- stveniki tega znanstvenega metodološkega postopka ne uporabljajo tudi pri pogojih, ki omogočajo njihovo delo. Zakaj v imenu svojega znanstvenega poslanstva ne zavrne- jo dobičkonostnostne ideologije založnikov znanstvenih revij in politike svojih institu- cij, ki jim nalagajo, da objavljajo v znanstve- nih revijah, ki iz njihovega dela ustvarjajo velikanske dobičke? Ali ne vedo, da je bil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja pobudnik dobičkonosne industrije znanstvenih revij razvpiti angleški tajkun, medijski lastnik, član britanskega parla- menta in domnevni vohun Robert Maxwell (1923-1991)? 27. junija leta 2017 je Stephen Buranyi v Guardianu o tem objavil izčrpni članek z naslovom Ali osupljivo dobičkonosni posel znanstvenega založništva škodi znanosti? (Is the staggeringly profitable business of scien- tific publishing bad for science?). Vprašanje iz naslova članka v Guardianu je retorično. Pogoji, v katerih znanstveniki ustvarjajo znanost, vedno tudi vsebinsko vp- livajo na znanost. Znanstvenik nikakor ne more delati v »blaženi samoti« »slonokoš- čenega stolpa«. Da dobičkonosno znanstve- no založništvo škodi znanosti, je marsikdo med vrhunskimi znanstveniki prepričan, eden od njih – na primer Nobelov nagraje- nec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman (1948-) – je 9. decembra leta 2013 v britanskem dnevniku Guardian objavil razmišljanje z naslovom Kako revi- je, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti. V njem je napadel najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu veljajo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. O tem sem sicer pisal že v uvodniku v peti številki 76. letnika Proteusa, zaradi drugač- nega konteksta svojega razmišljanja pa bom o Schekmanovih kritikah pisal še enkrat. Te so naslednje. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo finan- ciranje znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. Vendar te revije ne objavlja- jo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg te- ga te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih ra- ziskav (kot modni oblikovalci, ki ustvarjajo omejene kolekcije oblačil, tudi revije dobro poznajo povpraševanje po redkem blagu, ta- ko da umetno omejujejo število člankov, ki jih sprejmejo v objavo). Pri tem si pomagajo s spornimi dejavniki vpliva (angleško impact factor), ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Dejavnik vpliva revije je le abstraktno povprečje (v pojasnilo, vred- nost dejavnika je odvisna od povprečja cita- tov na objavljeni članek v reviji), zato ta ne pove veliko o kakovosti posamezne razpra- ve (citiranje sámo ne zagotavlja vedno ka- kovosti, članek je lahko zelo citiran, ker je kakovosten – ali pa ker je izzivajoč, tržno privlačen ali pa napačen). Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirlji- vimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizo- gibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znan- stveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo ka- kovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dra- gih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na sporno citiranost. Od- ločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost Za družbeno in človekovo osvoboditev si moramo prizadevati vedno in povsod Ta uvodnik je nadaljevanje uvodnika iz prejšnje številke. Oba posvečam razmišl- janju o nacionalni, družbeni in človeški osvoboditvi, cilju, ki ga je imela na primer Osvobodilna fronta slovenskega naroda v boju proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju med drugo svetovno vojno. Na- rodnoosvobodilni boj žal še vedno razdvaja ljudi, bati pa se je, da ljudje različno razu- mevajo tudi njegov cilj: nacionalno, družbe- no in človekovo osvoboditev. Odvisno pač od političnih ideologij, ki se jim nemišlje- no »predajajo«. Nerazumevanje zgodovine »izkrivlja« tudi razumevanje sedanjosti in prihodnosti. Nekaj besed sem temu namenil v prejšnjem uvodniku, tokrat bomo razmišl- jali o družbeni in človeški »osvoboditvi«, ki so ga deležni (tudi) avtorice in avtorji iz akademskega sveta (v naši reviji) - uporaba besede »osvoboditev« je v tem primeru sar- kazem, gre seveda za družbeno in človekovo izkoriščanje. Akademiki (univerzitetni profesorji, znan- stveniki) so že nekaj desetletij ujetniki insti- tucij (univerz, znanstvenih inštitutov), v ka- terih so zaposleni, oboji pa so na milost in nemilost prepuščeni dobičkonosni industriji znanstvenih revij - institucije bolj ali manj 150 ■ Proteus 85/4 • December 2022 151UvodnikUvodnik znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laborato- rij sta se odločila, da ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodu- jejo znanstvenemu procesu, pozvala pa sta tudi druge znanstvenike, da storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednej- ših‘ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Tri dni prej, 6. decembra, je v Guardianu izšel še intervju s tistoletnim Nobelovim nagrajencem za f iziko, in sicer znameni- tim britanskim teoretskim f izikom Pet- rom Higgsom, ki je med drugim izjavil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v današnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgsovega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo obsedeno objavljanje člankov v najuglednejših revijah, sploh možna. Da pa dobičkonosne znanstvene založbe lahko celo »ubijajo«, kaže tragična usoda mladega ameriškega programerja, spletne- ga inovatorja in aktivista Aarona Swartza (1986-2013) (tudi o Swartzu sem že pisal, in sicer v peti številki 75. letnika Proteusa leta 2013). 11. januarja letos, ob desetletnici njegove smrti, so se ga spomnili – kar je ze- lo pomenljivo – le na spletni strani politične stranke Levica s sledečim prispevkom: »Aa- ron [je bil] neutrudni zagovornik odprtega in  svobodnega spleta - kar je tudi privedlo do njegove prezgodnje smrti. Leta 2013 je storil samomor, potem ko je iz [ameriške digitalne] baze akademskih člankov JSTOR [( Journal Storage, prevedli bi lahko kot skla- dišče revij)], potegnil večjo količino doku- mentov. Zaradi tega dejanja in še preden bi karkoli z njimi naredil, so ga doleteli areta- cija, sodni pregon ter izrazito nesorazmerna grožnja do 35 in kasneje do 50 let zapor- ne kazni. / Nasprotnik, ob katerega je tr- čil Swartz, je bila skupina monopolističnih akademskih založnikov (Elsevier, Sage, Tay- lor & Francis ...). Njihov poslovni model je, da za oderuškimi cenami zaklepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, ra- ziskovalci in študenti z univerz in inštitutov po celem svetu. / Namesto da bi to znan- je neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščeval- ski industriji znanstvenih objav (ki so po- goj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v akademskem svetu). / Toda znanje je edina dobrina, ki je dostopna v neomejenih količinah in ki ga lahko brez izgube predajamo naprej vsako- mur, ki ga išče. To je bila vizija Swartza in njegovih somišljenikov: internet kot prostor nove družbene paradigme, v kateri najvišje- ga mesta ne bi zasedali privatna lastnina in kovanje dobičkov, temveč svobodno uresni- čevanje posameznikovih potencialov in ne- ovirani družbeni napredek. / Ta vizija živi naprej: v odprtokodnih programih, v od- prtih znanstvenih revijah [ … ] ter nasploh v živahnem in spontanem kreativnem duhu svetovnega spleta. [ … ] [K]o boste nasled- njič iskali članek ali knjigo na sci-hubu ali libgenu, ki si ju sicer ne bi mogli privošči- ti, se spomnite Aarona Swartza, mučenika v boju za osvoboditev dostopa do informa- cij.« (Opomba: Sci-Hub in Libgen, okrajša- va za Library Genesis, sta senčni knjižnični spletni strani, ki omogočata prosti dostop do znanstvenih člankov in knjig, ki so sicer zaradi varovanja avtorskih in založniških pravic plačljivi/-e in zato težje, marsikomu pa sploh nedosegljivi/-e. Velike akademske založbe so ju že večkrat tožile in tudi dobile tožbe, toda knjižnični spletni strani na ve- selje znanstvenikov uspešno delujeta naprej na drugih domenah.) Naj za konec tega uvodnika najprej povza- mem popolnoma upravičene kritike »dobič- konosne industrije znanstvenih založnikov«: »Poslovni model monopolističnih akadem- skih založnikov (Elsevier, Sage, Taylor & Francis ...) je, da za oderuškimi cenami za- klepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, raziskovalci in študenti z uni- verz in inštitutov po celem svetu. Namesto da bi to znanje neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščevalski industriji znanstvenih objav (ki so pogoj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v aka- demskem svetu).« Nobelov nagrajenec za kemijo cel ič- ni biolog Schekman je »dobičkonosno industrijo znanstvenih založnikov« zavrnil še iz resnejšega in globljega razloga: »Najuglednejše znanstvene revije agresiv- no oglašujejo svoje tržne znamke, pri če- mer jih bolj zanima prodaja kot pa spod- bujanje najbolj pomembnih raziskav. […] Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajoči- mi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napač- nih dognanj kasneje prisiljene umakni- ti – ali pa tudi ne. Vse to neizogibno ško- duje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveni- ki.« Schekmanova trditev je pomembna in je zelo podobna spoznanjem francoskega f ilozofa Michela Foucaulta (1926-1984). Foucault je bil prepričan, da sta védenje in moč med seboj neločljivo povezana, da védenje in moč torej nista dva koncepta, ampak sta združena v en sam koncept – imenoval ga je védenje/moč. Po Foucaultu je vse védenje možno in nastaja le v omrežju ali sistemu razmerij moči. Znanstveno védenje na primer se lahko ustvarja le v akademskih institucijah in korporacijah s svojimi vidnimi in pogosto nevidnimi razmerji moči in f inančnimi sredstv i. Schekman je to razumel: dobičkonosna indust r ija znanst venih za ložnikov je mogočna akademska institucija, ki zaradi svoje tržne usmerjenosti »sili« znanstvenice in znanstvenike v »slabo« znanost (ta korporacijska, torej kapitalistična industrija po Schekmanovih besedah »neizogibno škoduje zna nos t i , k i jo u s t v a r ja jo znanstveniki«). Rešitev takega položaja je po Schekmanu samo ena: »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednejših‘ revij. Rezul- tat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Angleška profesorica sociologije Mary Evans je v svoji knjigi Ubi- janje mišljenja: smrt univerze (2004) Schek- manovo misel pripeljala do logičnega, radi- kalnega konca – ne samo revije, problem so tudi akademske institucije sáme: »Morda je univerze mogoče resnično demokratizirati le tako, da jih prihodnje generacije zapustijo; morda ni več nobene potrebe, da bi se ideje rojevale le v posebnih prostorih.« Ali je be- sedno zvezo »v posebnih prostorih« morda treba brati »v institucijah«? … Kakor koli že, vprašanje je umestno. Schekmanova misel: »Rezultat [zrušitve tiranije ‚najuglednejših‘ revij] bo boljše ra- ziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi,« je nedorečena. Znanost je namreč tudi institucija – ali bi morali tudi razisko- vanje rešiti »jarma« znanosti? Bi misel mor- da morali popraviti: »Rezultat bo boljše razis- kovanje, ki bo bolje služilo družbi.«? Za družbeno in človekovo osvoboditev si- moramo prizadevati vedno in povsod. Tomaž Sajovic 150 ■ Proteus 85/4 • December 2022 151UvodnikUvodnik znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laborato- rij sta se odločila, da ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodu- jejo znanstvenemu procesu, pozvala pa sta tudi druge znanstvenike, da storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednej- ših‘ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Tri dni prej, 6. decembra, je v Guardianu izšel še intervju s tistoletnim Nobelovim nagrajencem za f iziko, in sicer znameni- tim britanskim teoretskim f izikom Pet- rom Higgsom, ki je med drugim izjavil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v današnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgsovega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo obsedeno objavljanje člankov v najuglednejših revijah, sploh možna. Da pa dobičkonosne znanstvene založbe lahko celo »ubijajo«, kaže tragična usoda mladega ameriškega programerja, spletne- ga inovatorja in aktivista Aarona Swartza (1986-2013) (tudi o Swartzu sem že pisal, in sicer v peti številki 75. letnika Proteusa leta 2013). 11. januarja letos, ob desetletnici njegove smrti, so se ga spomnili – kar je ze- lo pomenljivo – le na spletni strani politične stranke Levica s sledečim prispevkom: »Aa- ron [je bil] neutrudni zagovornik odprtega in  svobodnega spleta - kar je tudi privedlo do njegove prezgodnje smrti. Leta 2013 je storil samomor, potem ko je iz [ameriške digitalne] baze akademskih člankov JSTOR [( Journal Storage, prevedli bi lahko kot skla- dišče revij)], potegnil večjo količino doku- mentov. Zaradi tega dejanja in še preden bi karkoli z njimi naredil, so ga doleteli areta- cija, sodni pregon ter izrazito nesorazmerna grožnja do 35 in kasneje do 50 let zapor- ne kazni. / Nasprotnik, ob katerega je tr- čil Swartz, je bila skupina monopolističnih akademskih založnikov (Elsevier, Sage, Tay- lor & Francis ...). Njihov poslovni model je, da za oderuškimi cenami zaklepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, ra- ziskovalci in študenti z univerz in inštitutov po celem svetu. / Namesto da bi to znan- je neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščeval- ski industriji znanstvenih objav (ki so po- goj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v akademskem svetu). / Toda znanje je edina dobrina, ki je dostopna v neomejenih količinah in ki ga lahko brez izgube predajamo naprej vsako- mur, ki ga išče. To je bila vizija Swartza in njegovih somišljenikov: internet kot prostor nove družbene paradigme, v kateri najvišje- ga mesta ne bi zasedali privatna lastnina in kovanje dobičkov, temveč svobodno uresni- čevanje posameznikovih potencialov in ne- ovirani družbeni napredek. / Ta vizija živi naprej: v odprtokodnih programih, v od- prtih znanstvenih revijah [ … ] ter nasploh v živahnem in spontanem kreativnem duhu svetovnega spleta. [ … ] [K]o boste nasled- njič iskali članek ali knjigo na sci-hubu ali libgenu, ki si ju sicer ne bi mogli privošči- ti, se spomnite Aarona Swartza, mučenika v boju za osvoboditev dostopa do informa- cij.« (Opomba: Sci-Hub in Libgen, okrajša- va za Library Genesis, sta senčni knjižnični spletni strani, ki omogočata prosti dostop do znanstvenih člankov in knjig, ki so sicer zaradi varovanja avtorskih in založniških pravic plačljivi/-e in zato težje, marsikomu pa sploh nedosegljivi/-e. Velike akademske založbe so ju že večkrat tožile in tudi dobile tožbe, toda knjižnični spletni strani na ve- selje znanstvenikov uspešno delujeta naprej na drugih domenah.) Naj za konec tega uvodnika najprej povza- mem popolnoma upravičene kritike »dobič- konosne industrije znanstvenih založnikov«: »Poslovni model monopolističnih akadem- skih založnikov (Elsevier, Sage, Taylor & Francis ...) je, da za oderuškimi cenami za- klepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, raziskovalci in študenti z uni- verz in inštitutov po celem svetu. Namesto da bi to znanje neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščevalski industriji znanstvenih objav (ki so pogoj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v aka- demskem svetu).« Nobelov nagrajenec za kemijo cel ič- ni biolog Schekman je »dobičkonosno industrijo znanstvenih založnikov« zavrnil še iz resnejšega in globljega razloga: »Najuglednejše znanstvene revije agresiv- no oglašujejo svoje tržne znamke, pri če- mer jih bolj zanima prodaja kot pa spod- bujanje najbolj pomembnih raziskav. […] Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajoči- mi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napač- nih dognanj kasneje prisiljene umakni- ti – ali pa tudi ne. Vse to neizogibno ško- duje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveni- ki.« Schekmanova trditev je pomembna in je zelo podobna spoznanjem francoskega f ilozofa Michela Foucaulta (1926-1984). Foucault je bil prepričan, da sta védenje in moč med seboj neločljivo povezana, da védenje in moč torej nista dva koncepta, ampak sta združena v en sam koncept – imenoval ga je védenje/moč. Po Foucaultu je vse védenje možno in nastaja le v omrežju ali sistemu razmerij moči. Znanstveno védenje na primer se lahko ustvarja le v akademskih institucijah in korporacijah s svojimi vidnimi in pogosto nevidnimi razmerji moči in f inančnimi sredstv i. Schekman je to razumel: dobičkonosna indust r ija znanst venih za ložnikov je mogočna akademska institucija, ki zaradi svoje tržne usmerjenosti »sili« znanstvenice in znanstvenike v »slabo« znanost (ta korporacijska, torej kapitalistična industrija po Schekmanovih besedah »neizogibno škoduje zna nos t i , k i jo u s t v a r ja jo znanstveniki«). Rešitev takega položaja je po Schekmanu samo ena: »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednejših‘ revij. Rezul- tat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Angleška profesorica sociologije Mary Evans je v svoji knjigi Ubi- janje mišljenja: smrt univerze (2004) Schek- manovo misel pripeljala do logičnega, radi- kalnega konca – ne samo revije, problem so tudi akademske institucije sáme: »Morda je univerze mogoče resnično demokratizirati le tako, da jih prihodnje generacije zapustijo; morda ni več nobene potrebe, da bi se ideje rojevale le v posebnih prostorih.« Ali je be- sedno zvezo »v posebnih prostorih« morda treba brati »v institucijah«? … Kakor koli že, vprašanje je umestno. Schekmanova misel: »Rezultat [zrušitve tiranije ‚najuglednejših‘ revij] bo boljše ra- ziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi,« je nedorečena. Znanost je namreč tudi institucija – ali bi morali tudi razisko- vanje rešiti »jarma« znanosti? Bi misel mor- da morali popraviti: »Rezultat bo boljše razis- kovanje, ki bo bolje služilo družbi.«? Za družbeno in človekovo osvoboditev si- moramo prizadevati vedno in povsod. Tomaž Sajovic