Dekle is vasi
Ne ogleduj me tako, gospod, jas nisem gospodična is mesta, nt padran obraz moj, ne šminkana
Jas sem le deklica is vasi. Zuljave, glej, so moje dlani, sonce pa zdravo mi barva obraz. Kodrov umetnih moj fant ne trpi, spoštuje le kito spletenih las.
Prstanov dragih ne nosim na roki, ker je moj ženin le fant iz vasi in ne kupuje mi takih stvari. Prstan podaril mi bo le Ic poroki. Jas sem le deklica iz vasi. Moje kraljestvo je polje zoreče, godbo mi sladko gozd temni šepeče, ljubim sprehode čez cvetne ravni, ker sem le deklica iz vasi.
Anka Salmič
{kmečko dekle),
POZVACINA
(Prekmurski obifaj.)
Krasno zimsko popoldne. Severni veter počasi po-nchuje in januarsko sonce sije mi zasneženo ravan, tin blešči sneg, kakor bi bili posejani po njem žlahtni biseri.
Zvončki in kraguljČki, obešeni na vratu konj, ki dirjajo živo s sanmi po ugodnih sani kili po cestah, cingljajo in se slišijo daleč preko prekmurske ravnine.
S prijateljem stopava pn ozki sneženi stezi na glavno cesto, ki se vije proti Dubrovniku mimo Fi-iovskih in Strehovskili goric.
Ko stopiva na cesto, zasliši va nenadoma pisk pi-ščali iz daljave. Prisluhneva.
»Pozvačin je,« pripomni prijatelj.
»Res, on je. Gotovo je krasno nališoan. Takih nimajo nikjer ne na Štajerskem ne na Kranjskem,« rečem prijatelju in podvizava korake.
Izza ovinka se prikaže pozvačin. Za njim drugi.
»Dva sta, celo dva,* rečem prijatelju. »Zdaj bova zopet nekaj doživela, «
»Če iiainu bo ponujal eden ali drugi bučko, se ne smeš prenagliti,« mi reče prijatelj in se zadovoljno zasmeje. »Pozvažini so navihani. Vsak ima dve bučki: v eni proso, v drugi vino, Preden nagneš bučko, jo moraš potresi i. Če je v njej vino, te ne bo pozvačin začel ježati z leseno sekiro, ki je na glavi previta Z ježevo kožo. Če ne paziš, te lahko z ježevimi bodicami pošteno znabode.«
Približujeva se pozvaČinoma, ki piskata na pisca) i in zvončki, pritrjeni na škornje na vrhu, zvonijo ubrano.
Srečava ju pri jarku. Pozvačina obstancta.
»Dober dan, dober dnuU začneta in mahata s sekirami.
»Sta žejna, gospoda, kaj?« pripomni eden,
»Hml -Ne izprašuj, prijatelj pozvačin I« reče prijatelj.
Pozvačina ponudita bučke in nagneva oba, prijatelj in jaz. Žlahtna kapljica nama tekne; kako bi ne, saj je človek žejen, če hodi po sneženi cesti.
»Odkod pa?« vprašam dobrotniku pozvačina.
»Odkod? Iz dežele naše. No pa nič zato. Vabila za jgostii vanje' raz našem. Nevesta in ženin ue moreta dočakati dneva poroke. Imata že toliko jedi in vsega, da se moram podvizati.«
Drugi pozvačin pripomni: »Mi imamo v svoji vasi res pravi božji blagoslov.«
J j i pozvačina začneta dvogovor:
»Prijatelji moji imajo ugrabljeno sinico, ki jo devet bab že tri dni skubi, in s tem perjem bomo nastlali okrog hiše, da se ne bi kdo udaril, če bi padel.«
»Mi imamo pa čudo dosti mesa. Enega bika smo zredili. Privezanega smo imeli na eni sami rženi bilki. Tega bika smo ubili,«
»Imamo jajca, ki tehtajo po tri cente,«
»Ustrelili smo v dobrovniškem logu prašiča in ko smo ga peljali preko dobrovniškega pašnika, so kolesa rezala tako globoke brazde, da se še sedaj pozna, ko je sneg. Sala je imel toliko, da nismo vedeli, kam bi ga dali. Tedaj je prišla deklina, ga spravila v predpasnik, odnesla na podstrešje iu ga shranila v iešnjekovo lupino. In prišla je mravlja, Bog ve, odkod se je vzela zdaj pozimi, in ga pojedla.«
»Slanino smo obesili za sleme, da je goževka ni mogla držati in se je pretrgala. Slanina je padla na lesen pod in ga podrla. In tedaj je tam bila pajČe-vina na vso srečo in na njej ob visela; komaj jo je zadržala, sieer bi se pogreznila v zemljo.«
»Če bi pa nam zmanjkalo mesa, smo se pobrigali za nadomestek. Poslali smo ciganskega otroka na suhi brod lovit ribe.«
»Mi smo pa poslali v goščavo tri jagre streljat divjačino; eden je slep, drugi žepa v, tretji brez roke. Slepi jo bo streljal, brez roke lovil, Šepavi pa nosi!.«
»Našim gostom na ,gostiivanji* se ne bo slabo godilo, ker bomo imeli hrane zadosti. Raba je pogorela; pečene ribe pa vozijo zdaj kar z vozovi k nam. ker bomo v nedeljo imeli ribe.<
»Če vozite pečene ribe, je lopo. Mi smo pa poslali na lov dvajset lovcev iu so tako streljali, d« je padla lisica, lisica na zajca, zajec na srno, srna na jelena, jelen na volka, volk na prašiča, prašič na bika, bik na kozo, koza na ovco, ovca pa v skledo. Tako bomo imeli mnogo slastne jedače.«
Pozvačina končata. Tedaj eden privleče iz nedrij zemljevid, kjer ima zarisane svoje postojanke.
»Tu sem glejta, gospoda I« nama reče. »Povej ia in i, ali sem jaz in moj tovariš pozvačin na pravi poli?«
»Ne vem,« mu vpadem vmes. »Pravil si, da tvoji vozijo pečene ribe iu Habe, potem si zašel.«
»Ni res! Moja pot je prava. Kaj i>i hodil preko goric, ko je v dolini že dosti snega. Kaj šele v goricah !«
Drugi pozvačin doda: »Če bi ne bilo zime, bi ne bilo i u raza!«
Tedaj pride po saniku deček. S strahom opazuje nas štiri in se počasi premika na robu sanika.
»Odkod, Matjasek?« ga vpraša pozvačin z zemljevidom.
t Hodil sem k te lici. Domov grem.«
Pozvačina zap iskat a v piščali in dvigneta leseni sekiri. Deček zdirja, da ga ne bi nihče došel.
»Skoda, da je skočil Mal jašek, bi mu pogladil brke,« reče drugi pozvačin.
Pozvačina ponudita še enkrat svoje bueke. Nato se poslavljata.
»Moram naprej I c pravi prvi. »Še tri plote, šest cest in devet oken moram danes izmeriti.«
»Jaz pa šest oseko v ob vodnjakih,« pripomni drugi, Podvizati se moram.«
Pozvačina odhajata. Umetne rože trepetajo na glavah, pisane plahte okrog života jima bleščijo v nagiba jočem se soncu. P iščeii done monotono iu vmes zvonijo zvonci na nogah.	Fr. Horvat.