5LOVEN5KE KULTURNE AKCID e Leto IV - 20 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 8.10.1957 PREISKAVA - INGUISIZIONE Že s kulturnim večerom “Umetnost recitacije” je Gledališki odsek začel z delom na novem, do zdaj še neizrabljenem .področju svojega ustvarjanja: približati gledališče občinstvu s prikazovanjem njegovih osnovnih prvin, ki so večini docela nepoznane, pa so vendar živa nuj -nost gledališke umetnosti. Z bližnjim kulturnim večerom segamo v razlago velike in bogate dramske stvaritve, v prikaz njenega ustroja. Odgrniti bomo skušali zastor, ki zakriva bistvene skrivnosti gledališkega ustvarjanja. Te so gledalcu, ki z gledališčem zaživi navadno edinole ob predstavi sami, docela neznane. V prepričanju, da je rast vsakršne gledališke kulture možna in tvom.a edinole ob nenehnem sodelovanju publike z igralci in z vsemi drugimi tvorci, ki dejansko posegajo v gledališko ustvarjanje, se nam zdi takšen kulturni večer naravna nujnost. Ne gre za vzgojo publike. Gledališča namen ni vzgajati. Gre za zbližanje publike z gledališkim ustvarjalcem: z avtorjem in z njegovo stvaritvijo, pa z igralcem in z njegovo igro. Gledališka umetnost je med nami najmanj poznana, čeprav morda najbolj navzoča, najdlje segajoča, najbolj razširjena. O gledališču se je in se še vedno med nami razpravlja manj kot malo. Slovencem je že po naravi dano, da hočejo igrati. Če zares igrajo, je vprašanje. Če imamo resnično gledališko kulturo, še večje. V meso in kri nam je prišlo, da se zadovoljimo z najmanjšim, ki v večini primerov niti ni dobro. Zadovoljimo verjetno zato, ker zahteva malo ali nič truda. Pripravljamo “igre”, uprizarjamo jih in govorimo o “igralcih” in “igralkah", kot da bi že samo veselje do nastopanja dajalo zadostno legitimacijo za pojav resničnega igranja in resničnih igralcev. Velikih stvaritev, ki nujno zahtevajo globoko, trdno in strokovno poznanje gledališča, najbolj zamotane in najtežje vseh umetnosti — zamotane in težke nedvomno zato, ker je njena snov in predmet živ človek v živem življenje — se bojimo. Ogibljemo se jih. Ogibljejo se jih, kateri hočejo “igrati”, ogiblje nič manj občinstvo, ker se je odvadilo misliti in išče pri predstavah samo kratkočasje in zabavo. Ta bojazen ni le v gledališču, je tudi v likovni umetnosti, v literaturi, v glasbi. Izgovor je vedno isti: saj ne razumem! A samo izgovor; kajti v ozadju je prava korenika, ki ni ne-razumevanje, marveč duhovna zaspanost in lenivost. Za življenje z umetnostjo razumevanje ni nujnost. Nujnost je odprto, iskreno in toplo srce, ki sprejme, ki zna čutiti, ki zna zaživeti. Umetnost deluje sama po sebi. Gledalcu, bralcu, poslušalcu je treba edinole, da ji prisluhne, da ji odpre srce, da zaživi z njo. Vse drugo mu bo navrženo. (Dalje na 2. strani) * v SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek Dvanajsti kulturni večer v soboto 19. oktobra 1957 ob osmih zvečer v župnijskem salonu, Ramos Mejia DIEGO FABBRI in njegova drama PREISKAVA — INQUISIZIONE Literarno dramaturški uvod v predstavo, nje igro in režijo. Sodelovali bodo prof. A. Geržinič, dr. Branko Rozman, Nikolaj Jeločnik in igralski zbor Gledališkega odseka. Posebnih vabil ni. Najhujša zmota, v katero spet in spet padamo kristjani, je prar gotovo tale: ven in ven čakamo, da bo človek drugačen, različen od tistega, ki ga gledamo. A Kristus je vendar prišel, da odreši človeka takšnega kot je. Še vedno se nismo vdali, da bi začeli verjeti v nespremenljivost človeka. Zdi se mi, da je še vedno tudi dobršen del krščanske pedagogike pod trdim vtisom tega nemogočega pričakovanja, ves zagledan v to pradavno hrepenenje: da bi zmogli spremeniti bistvo človekovo (pa se ne domislimo, kako s tem hlepenjem načenjamo prepir z Najvišjim Stvarnikom, ki je človeka u-stvaril prav takšnega, kakršnega mi hočemo spremeniti). Tod je vir vsega tega zla, ki ga predstavljajo — sprva nekšno pomanjkanje čustvovanja z bližnjim, takoj nato kaj globoko nezaupanje, strah pred sočlovekom, slednjič že naravnost zavesten odpor do nekaterih čisto določenih zahtev, ki nam jih je zastavil Kristus. Krščanstvo pomeni: živeti skupaj in rešiti se skupaj. Ne bojmo se človeka. Čas je že, da mu priznamo široka obzorja, vse prepestre poti, ki mu jih je bil zndobil Kristus in mu jih je za vedno odkazal. DIEGO FABBRI, Cristo tradito, 1949 Rad bi, če bi mi to bilo mogoče, dokazal, kako Pirandello ni več prvi, kako so ga že prekosili. Kajti osnovno Pirandellovo vprašanje: nedoločnost človekovih to in onstranskih obzorij — je v Fabbrije-vih dramah razrešeno: Fabbri je svojim junakom naložil odgovornost, ki je Pirandellovi ne poznajo. GABRIEL MARCEL, 1951 [Petnajsta prireditev 1957 Dvanajsti kulturni večer v soboto 19. oktobra 1957 ob 20. v župnijskem salonu, Ramos Mejia DIEGO FABBRI in njegova drama PREISKAVA - INQUISIZIONE Literarno dramaturški uvod v predstavo, nje igro in režijo Večer Gledališkega odseka šestnajsta prireditev Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije uprizori Diego Fabbri PREISKAVA drama v treh dejanjih Nedelja dne 27. oktobra 1957 Col. Santa Rosa, Bme. Mitre 1665, Capital, ob 17. uri. Ponovitev, sobota dne 2. novembra ob 20. uri. (Dalje s 1. strani) Temu pravšnemu nastrojenju za stik našega občinstva z resnično umetnostjo morejo več kot odlično služiti prav kulturni večeri kot je ta, ki ga pripravlja Gledališki odsek teden dni pred uprizoritvijo Diego Fabbrijeve tridejanske drame “Inquisizione - Preiskava”. Gledalec, ki se je na predstavo pripravil, potem ko je spoznal avtorja, njegovo dramsko stvardtev, režiserjevo zamisel, njegovo delo in vlogo pri pripravah, prizadevanja igralcev za čim polnejši dramski lik — ko so mu, z eno besedo, gledališki igralci odgrnili skoraj vedno zastrti zastor v resnični svet gledališkega ustvarjanja in ga popeljali “za kulise” svojega dela, bo drugače gledal predstavo kot tisti, ki je za vse to prikrajšan. In bo od predstave tudi mnogo več odnesel. Bo znal pravilno in globoko ujeti prava občutja dramske stvaritve, znal bo prisluhniti tistim skritim odmevom in odjekom življenjskega utripanja, ki nenehno polje v nevidnem, pa vendar živo' zaznavnem ritmu sleherne resnične drame, sleherne resnične igralske stvaritve. Kulturni večer bo razdeljen v štiri dele: Prvi trije obsežejo krajše referate, ki jih bodo posredovali literarni kritik jrrof. Alojzij Geržinič (o drami glede na njen literarno dramaturški pomen, o njeni zgradbi, o nje miselni moči in podobnem) , prevajalec dr. Branko Rozman (o filozofskih in religioznih osnovah v drami) pa režiser Nikolaj Jelačnik (o režijski zamisli in tehniki priprave, režije in igranja bližnje predstave). Kot nazorni prikaz prejšnjih treh razmišljanj naj služi četrti, morda naj privlačnejši del, ko bodo režiser in igralci na živem zgledu Fabbrijeve “Preiskave” gledalca dejansko povedli v skriti svet, v “zakulisje” gledališkega ustvarjanja. Ta del naj prikaže vse, kar stvarja dramsko predstavo: režijo, igranje, sceno, vaje... Režiser in igralci nas bodo vodili od zametka dramske predstave do uprizoritve same. Iskrena želja vseh, ki večer pripravljajo, je poleg želje po čim večji udeležbi občinstva tudi ta, da bi občinstvo samo zastavljalo vprašanja, ki zadenejo gledališko ustvarjalno delo, pa da bi mu režiser in igralci z določenimi prikazi na vsa vprašanja lahko zadovoljivo odgovorili. Kulturni večer, ki bo v soboto 19. oktobra ob osmih zvečer v ramoški dvorani, naj služi kot resna in globoka priprava ustvarjalcem in občinstvu na predstavo v nedeljo 27. oktobra. Zbliža naj ustvarjalca s publiko, hkrati pa naj dostojno opozori na resnično velik dogodek, ki ga v kulturnem življenju slovenske emigracije predstavlja uprizoritev Fabbrijeve “preiskave”. — nj. — poročamo BESEDE Dr. MIHE KREKA Med svojim b'vanjem v Buenos Airesu je imel predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek pri prireditvi na Ramdn Falcon 4158 govor, v katerem je govoril tudi o kulturnem delu Slovencev in med drugim navajal: “...Vaše kulturno delo tukaj v Argentini občudujem. Res, ogromno je delo, ki ga opravljate na tem polju. Povsod, kamor sem prišel med Slovence, so se čudili, kako zmorete v Argent ni tako kulturno delo. Vas je tako malo, pa takšno dajanje in ustvarjanje! Zato vam, obljubim, da bom vedno, če bo le prilika, hvalil vašo vnemo za kulturno delo.” obrazi in obzorja Dobrih petnajst let tega so italijanski dramaturgi in gledališki kritiki zapisali na dolgo listo slovitih in manj slovitih Svojih dramatikov, tja, kjdr beremo imena Goldoni, Alfieri, Manzoni pa tudi D’ Annunzio, Marinetti in Pirandello, novo ime — DIEGO FABBRI. Bilo je sredi druge velike vojne, bolj točno leta 1941. V rimskem gledališču “Quirino” je Eva Magni uprizorila prvo dramo tridesetletnega dramatika Fabbrija Orbita. Visoka in zahtevna italijanska gledališka kritika je delu priznala uspeh, celo velik in mnogo obetajoč uspeh. V deželi, ki ima kot Francija vsaj osemsto let žive gledališke tradicije, je takšno priznanje mlademu, do takrat docela neznanemu avtorju res predstavljalo uspeh. Fabbri se je lotil gledališča, potem ko se je z manjšimi in večjimi uspehi poskusil že v vseh literarnih zvrsteh: eseju kritiki, poeziji, pa tudi v romanu. V gledališče je prišel kot človek, ki se zdi, da je že v prvem trenutku doma “na deskah, ki predstavljajo svet”. Njegov dramatski prvenec priča, da do globin pozna dramo in njene zakonitosti ne le v njeni literarni posebnosti, marveč nič manj globoko tudi v vsej zapleteni in vedno kipeči zahtevnosti moderne scenske tehnike, režije in igre. Fabbri se že s prvimi nastopom izkaže kot zrel umetnik, kot ustvarjalec, ki ima pred seboj določno začrtano pot in visok cilj. |Frvi uspeh ga ne vrže s tira. Ne obsedi na 'avorikah. Iz vsega njegovega nadalj-nega dela je očito, kako čuti v sebi živo nujhost, da oznani s svojim gledališčem svetui posebno poslanico o univerzalni odgovornosti modernega človeka spričo novega veka, ki prihaja. Zdi se nam, kot da je preletel svoj čas in se zagrizel na firmament kjer kot preroški klicar s prenekaterimi drugimi slovitimi znanilci vred kliče sodobnega č’oveka k obujeniu niegov;h moralnih dolžnosti do Boga, do sebe in do bližnjega. Nekaj borih mesecev po prvi uprizarja že drugo dramo Rifiorird la terra. takoi nato pa slovito Paludi. kier pred gledalce prvič stani z vprašanjem vesti in življenja no vesti. V začetku junija 194r>. preseniti Rim, še vedno zvezan z diktatorsko močjo črne hktorske sekire, z dromo La libre-ria del sole. ki je navkliub navidez simboličnim oblikam nasto.paioč;h iunakov zariniti očiten in jasen krik proti fašistični diktaturi. Giancarlo V;vorelli je zapisal, da je Fabbri s to dramo, ki sklepa nrvi venec njegovega dramskega ustvarjanja, “odkrito zače1 z gledališčem b'b1iie modernega človeka...” Protaa-o-n'i=ti v Libreria. četudi še z nekšnim cehovsko podmolklim nadih"m, že dvigajo svoj glas v obsodbo tiranske diktature: “Treba ie vreči s sebe jarem. Luka. . . če ne bomo zgrabili o nvavem času, bo nolom... Vse, vse č’oveštvo kini po svobodi. Ljudie se bijeio in nomirajo, da bi sj f0 zadobili... M;slim. da nam pri-haiaio dnevi ko bo vsakdo lahko ravnal, kot mn srce veleva. Prav res. prišli bodo lepši dnevi in mi, ki smo trneli — in sveto verjamem, da smo =e morali znoiiti in tmet; tudi za nekai drirrega — bomo poplačani... Slutim, kako se je tam ne- kje že sprožil g-igac' spopad, na nebu, na zemlji, in znii^lci bodo prinesli nam, vsemu svetijo bodočnost...”, Slutnja novega ve!M prihaja, slutnja nove generacije, l0 Po žrtvah in krvavih ranah seda .strla nasilje nad duhom, zdrobila tMo individualnega in kolektivnega m?al'zma, in človeka, ki se bo zavedel st visoke odgovornosti, preustvar-ila i avlovi besedi, kot pravi Fabbri samiv°jem znamenitem eseju Cristo tradi^ “...novega človeka.”. V naslednjih voj 'etih Fabbri molči. Molče tudi drugi. D grebe sama vase. Človeku gre za žfdi, ne biti..., za ohranitev golega Ženja, za vprašanje: kako obstati. Ko .So borci po vsem svetu odvrgli mej11 jso se apokaliptični atomizirani upehani umaknili, mladi dram# spet spregovori. Spregovori zdaj a zrelo: trda življenjska izkušnja, i111! jo je nanesla nenehna bližina ulf-ia) bolečine, obupa in smrti, je tudi vsgovem delu vžgala neizbrisno znamefl ^ak se nam kaže Fabbri v svoji čet jdami Inrjuisizione — Preiskava, ki jCe.ta 1950. uprizoril v Piccolo teatro "Milano igralec Be-nassi. Bližina Bf. samega, oznanja dramatik, je pačf^a ,pot, po kateri se človek lahko re, °je lastne samote. Dramo vseskozi . cas vod'. Svet je zavrgel Kristusa, v tem je njegov polom. Svet se m- sPet oklentei Kristusa — v tem risova rešitev. Krščanstvo samo lalppdernega človeka vodi v resnično S) krščanstvo, ki je vera “utelešeh."°ga samega za odrešenje človeika^'8^0 tradito. 194,9.) A to rešenje je .f ^ z nujnim, ne- zmakliivim pogori,. ne več le kot po^J?.1"’ kot samotar, vase zag1edan in ri/v0®?1 ves; marveč “živeti” skunai, ri ,?lrni.> živeti svoje in drugih življe%| ati. Fabbri zastavila modernefljp °Veku zah+evo in pogoi: Krščanstvi ri^živeti skunaj in rešiti se skopate/^“sčanstvu de člo-vdk že po svoiemL zo|>r m občestvo, __i_ j.-----ii-ii. edinstvene svoi- a modernega iV da znaš “živeti”, celo v trenutkih , — skosti; prava triC rain' kristjana je teda1^ v tej dolžnosti, da zna vdano spiv _^voi de] samotnosti (tiste usodne,: , n0|sti in temobe modernega krepast upanja r?'« io krščansko tako vneto DIEGO FABBRI napihujejo ekzistencialisti) pa da se ji ne da premagati; ker te svoje lastne samotnosti v sebi in drugih ne zmore po lastni moči, mora kristjan zaživeti vsaj z drugimi vred tudi v njih osamelost. . . To je osnovna Fabbrijeva teza, ki jo razvija v vseh naslednjih dramah z vehementno silo. Ne dovoli nobenega ugibanja več, nobenega razpravljanja, nobenega “bi” ali “ne bi”. Govori po svojih junakih o tem spoznanju v drami Ranco-re, v Seduttore, v Processo di Famiglia. Ta, ki je pisana in uprizorjena na predvečer njegove do zdaj najslovitejse Processo a Gesli, je vzbudila največjo pozornost pri Francozih. Kemp, Gabriel Marcel in Lemarchand so o drami na široko razpravljali. Prav Marcel je bil, ki je zapisal v “Les Nouveles Litterai-res”, da je Fabbri posekal Pirandella, ker je znal svoje junake prestaviti v metafizični svet. Kajti tam, kjer D’ Annunzio s svojo dekadenco kvari in Pirandello ne zmore navkljub vsej refini-rani gledališki tehniki rešiti, nastavlja Fabbri in pokaže na rešriev — določno in zavestno:. Processo a Gesu je uprizoril Picolo teatro di Milano, v marcu 1955. V prej kot letu dni so dramo z več kot velikim u-nehom uprizorili na vseh glavnih evropskih in ameriških odr h. Zaradi drzne scenske tehnike, pa edmstvenega dramatskega spopada, ki ga v tei. svoji stvaritvi nastavi in s presenetlrvimi domiriicaimii razvija, je drama dvignila že dolgo vrsto debat in razpravljanj za in proti. Z neizprosno močjo udarja Fabbri v nii na dušo in na s^ce modernega človeka. Gledalec ne more ostati netorižen. Ne more se upirati; potegnjen je v čarni krog. ki se plete na odru s skrivnostno močjo. Na gledališkem festivalu v Mar del P1 ata je dož:velo svoj krst. letos novo veliko Fabriievo delo Vimlia dr armi. Dramo, ki obravnava z brii-ro jedkostjo vsa pekoča vprašanja modernega sveta v odnosu do krščanstva, so pozneie lepe tri mesece nonavliali v Buenos Airesu sredi najhuiše vročine — vedno ob zasedenem gledališču. V Itriiii na ie medtem imprizoril La Pumorda, pa dramatizacijo Dostojevsk'jevega Bese in Bra- tov Karamazovih. Zdi se, da se' Fabbri močno oslanja na Dostojevskega, ko priča ven in ven po dejanjih in besedah vseh svojih junakov o popolnem polomu vse prosvetljene, idealistično heglovske in liberalne miselnosti. V tem: je tudi tako silno različen od Pirandella: kar je pri tem samo razumska kriza, je pri Fabbriju moralna, verska, socialna kriza, a iz nje kaže na edino možno rešitev. Najnovejša Fabbrijeva drama je Contemplazione, ki je nekakšno nadaljevanje Preiskave. Zakonski par -— Renat in Angela, ki sta zadobila dušni mir in spoznate ljubezen, dano jima od zgoraj “za skupno reševanje iz samote in osamelosti” v zakristiji svetniškega vikarja, v tej drami ob vročičnih sanjah bolnega otroka po očetovsko in materinsko razmišljata o njegovi duhovni prihodnosti. V mojstrsko izklesanem dramskem dialogu razpravljata mož in žena o svetovnih zgodah in nezgodah, pa o različnih čustvih, ki jih le-te rode v njunih -srcih ob misli na otroka. Slednjič se okleneta v gidboki veri, tako lastni krščanskim zakoncem, prepričanja, da otroku najdeta pravšno in edino rešnjo pot edinole “tam čez... onstran... v upanju na življenje v kraljestvu usmiljenja, kjer človek edino zares lahko ljubi in počije.. .”. Silvio D’Amico meni v svoji kritiki te drame, da -se je Fabbri v nji vzpel najvišje, tako po izrazni moči svoje predirne katoliške miselnosti kot po zrelosti dramske zgradbe, “ki po svoji mojstrski skladnosti v polno spominja na Aishila in Sofokla.” o-o-o Slovenska gledališka kultura v svetu je pred velikim dogodkom, ko pričakuje v teh dneh uprizoritev Fabbrijeve Preiskave v Buenos Airesu, v -prevodu Branka Rozmana. V tem našem pesniku in velikem občudovalcu Fabbrijeve umetnosti, ki je hoteno vplivala tudi na njegov dramski prvenec “Roka za steno”, je veliki sodobni katoliški dramatik, danes že last vsega zapadnega kulturnega sveta, našel vrednega tolmača. Medtem ko so v mariborskem Narodnem gtedališču v zadnji sezoni uprizorili Fab-brijevega Zvodnika, se Slovenci v velikem -svetu, potem ko smo na tujih odrih gledali Sodbo pr&ti Jezusu in Noč v orožju, sedaj na lastnem odru-, v slovenskem jeziku prvič seznanjamo z močjo Fabbrijeve dramatike. Živi že tudi slovenski prevod “Sodbe proti Jezusu”, katere uprizoritev se nam obeta. Po Eliotovi “Družbi pri koktajlu” in Rozmanovi -prvi drami nam zdaj prihaja Fabbrijevo delo kot zanesljivo upanje, da se slovenska gledališka umetnost v zamejstvu v polno zaveda svoje odgovornosti in naloge. Nikolaj Jelačnik odmevi Tržaški tednik “Novi list” je objavil v svoji štev. 167 z dne 22. avgusta kritično poročilo o knjigi Zorka Simčiča “Človek -na obeh straneh stene”. Tako pravi: “Pisatelj Zorko Simčič, ki je bil nekaj let v službi na tržaškem radiu, a se je pozneje izselil v Argentino, je objavil roman z naslovom Človek na obeh straneh stene. Napisan je moderno in zanimivo razklada zgodbo slovenskega begunca izobraženca v Buenos Airesu. Roman nima nikakega politično-polemičnega značaja, ampak je napisan z ostrim čutom za umetniške in literarne vrednote. Po mnenju kritikov je to eden najboljših in najzanimivejših slovenskih romanov, kar jih je izšlo po vojni. Tudi jezik je lep, čeprav je slog precej zgoščen in težak, a ne pretežak za tiste, ki znajo pri branju tudi kaj misliti.” Prijatelj iz ZDA nam piše: “...Za Slovensko kulturno akcijo storim od časa do časa, kar zmorem, kar Vam — upam — koristi vsaj malo... čudim se požrtvovalnosti piscev in vseh drugih. K lepim uspehom Vam in Vašim sodelavcem prav iz srca čestitam in Vam želim, da bi delali tako uspešno tudi v bodoče.” doma in po svetu — Državna založba Slovenije je izdala osmi zvezek Zbranega dela Josipa Stritarja. Uvod je napisal prof. France Koblar. — Filmski festival v Pulju je letos razočaral. Žiri ja s poslanimi deli ni bila zadovoljna ravno preveč in je med Slovenci dobil eno izmed nagrad edini Bojan Adamič. Prejel je nagrado za kompozicijo glasbene spremljave v filmu Tuja zemlja. Med dokumentarnimi filmi je prejel nagrado slovenski film Fantastična balada. Občinstvu je najbolj ugajal slovenski film Ne čakaj na maj, ker je vsebina najbolj zabavna, manjka mu pa umetniških kvalitet za nagrado. Filmski kritiki so pa po svoje določili nagrade za filme in so ti prisodili prvo nagrado slovenskemu dokumentarnemu filmu Fantastična balada. Film je režiral Boštjan Hladnik — Umri je v Trstu slovenski pesnik Zdravko Ocvirk, star 49 let. Sodeloval je v mnogih slovenskih revijah in je bil pred vojno v službi pri ljubljanskem gledališču. Po vojni je živel v Trstu, kjer je deloval pri slovenskih oddajah tržaškega radia. Umrl je nenadoma, zadet od kapi. Njegovo trup'o so prepeljali v Ljubljano, kjer je njegov brat dr. Anton Ocvirk .profesor na univerzi. — V Ljubljani je umrla kiparka Karla Bulovčeva, žena dramatika Ivana Mraka. — V avgustu pa je umrl v Clevelandu pesnik in glasbenik Ivan Zorman. Med tamošnjimi Slovenci jo bil zelo delaven in priliubljen in je slovenska skupnost v ZDA z ni im izgubila enega najnomembnejših predstavnikov. Zapuščina njegovega dela je velika in častna. — Na letošnjem festivalu v Salzburgu je nastopil s samostojnim koncertom komorni pevec in član dunajske opere, tenorist Anton Dermota. Na koncertu je pel samo dela Huga Wolfa. — Zgodovinar dr. Josip Mal je pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izdal knjigo o življenju v sta- SLOVENSKA. KULTURNA AKCIJA Gledališki odsek Nedelja 27. oktobra ob petih popoldne in sobota 2. novembra ob osmih zvečer obakrat v kolegiju “Santa Rosa”, Bartolome Mitre 1655 diego fabbri preiskava drama v treh dejanjih poslovenil branko rozman V glavnih vlogah bodo nastopili Marija Kutnar Jeločnikuva, Maks Boritnik, Maks Nose in Jože Rus; režiser Nikolaj Jeločnik. ri Ljubljani. Knjiga nosi naslov “Stara Ljubljana in njeni ljudje”. Zajel je dobo od srednjega veka do konca 18. stoletja. — Ljubljanska opera je gostovala na festivalu v Passau. Kritika je najbolj pohvalila izvajanje Verdijeve opere “Othello”. — Glasilo sovjetske komunistične stranke “Komunist” je v juliju začelo napadati sovjetske pisatelje in kritike, češ da niso več pravoverni. V kritiki ždanovščine so šli predaleč in začeli pisati literaturo, ki ni več ideološko zanesljiva. List opozarja pisatelje in kritike, da so še vedno veljavni sklepi Centralnega komiteja partije, izdani v letih 1946-48, ki odrejajo, da mora .partija kot vladajoča stranka vskla-diti literaturo in umetnost z Leninovimi načeli. List napada v istem VLJUDNO PROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO IN ČLANARINO VSAJ DO KONCA NOVEMBRA! članku tudi Josipa Vidmarja, predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in ga označuje kot slovenskega literarnega teoretika. Za njegovo pisanje o literarnih problemih pravi, da je “naplavilo mnogo škode v književnih krogih Sovjetske zveze”. Ko je izšel ta članek v Moskvi, je bil Josip Vidmar na Kitajskem, kamor se je podal kot predsednik Zveze jugoslovanskih književnikov pripravljat pogodbo o kulturnem sodelovanju med Jugoslavijo in Kitajsko. — V Miinchenu je izšel prevod iz stare nemščine Maister Ekhar-tovih “Deutsche Predigten und Traktate”. Papež Janez XXII. ga je obsodil leta 1329 zaradi napuha in zablod v metafiziki. Dominikanec Ekhart, ki se je sicer podvrgel in skušal zmote popraviti, je s svojo mistiko že predhodnik nemškega upora Rimu in njegovo učenje se je v mnogočem skladalo s podtalnimi sektami in bratovščinami. Povečini je imel govore v nemščini, ki so nato popačeni in zlorabljeni krožili med ljudstvom. Ekhart je zanikal, da bi kdaj, med drugim, govoril o duši kot o “ne-ustvarjeni iskri”. Čeprav v okviru sholastike, se ton njegovih spisov približuje neoplatonizmu. Znova so ga odkrili v dobi romantike, nacisti pa so ga neupravičene proglasili za predhodnika “nemškega krščanstva”. Angleška kritika obsoja neobjektivni uvod k angleškemu prevodu tega dela, kjer se ga hoče po vsej ceni oprostiti krivde herezije. “GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija. Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires. Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”, (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320. Buenos Aires.