Sta ii o Kosovel / Balada o sebi A njim pa pogledi v radosti si je jo in kakor kristali jim padajo kaplje raz znojna lica; in vsaka kot biser se v tla zakotali, da brž jo popije žejna žemljica ... O, morda se trud teh krepkih mož ob letu prelije v dehtenje rož! A spodaj iz dalje sme joče jih vabijo k sebi rodna brda... Tam cesta življenja je težka, trda, da se njih koče jim zdijo kot starke nadložne, bolne, ker — usmiljeni Bog! — bolj in bolj polne so jetičnih mater in gladnih otrok ... O, to je hudo ... a vendar je tuje njih mislim svobodnim, neumljivo! — Saj kakor pada na kamen kladivo, si z udarom na udar vsak kamenar srce za najtrše življenje izkuje! Stano Kosovel / Balada o sebi Komu, o komu zapisal sem dušo svojo? V moji samoti tako je temno, v moji samoti tako je tesno, da srce poka, kadar čez strune gre lok, in duša se lomi in trže kot jok brezupnih otrok. Strt, kot spokornik pred svojim življenjem stojim, nemo, brezglasno prehojene ceste motrim — kamor ozrem se — za mano sam prah in dim ... Čemu sem živel? Da služim začasnosti mar, da iz mozaika postavim Gospodu oltar, da sam žrtvovalec bom, drvo in plamen in dar? Čemu sem se mučil, čemu reševal zagonetk tegobna vprašanja, ogibal se mrzkih spletk, izhoda iskal skozi šibe jeklenih kletk? 722 Radivoj Rehar / Bog molčanja Vse bilo zato je, da sem se prepozno zavel, odrekel se svetu, sam s sabo neskončno trpel, dokler so za kazen obsuli me snopi gorečih strel? In zdaj ležim tukaj od strel kakor smrtno zadet, in zdaj sem od zlobnih moči tu v pokoro zaklet, pa hodim, da greh svoj popravim, nazaj na svet? In mojim povratkom še davno konca ni, še davno ne konca — jo j! — dokler ta svet stoji, dokler se srečaval bo dan z valovi noči? — Komu, o komu zapisal sem dušo svojo? V moji samoti tako je temno, v moji samoti tako je tesno, v moji samoti tako je grozno: v njej mračni duhovi tako se tepo, da klici rešilni nikoli iž nje ne prodro ... Radivoj Rehar / Bog molčanja Priklenjeni na ozki kos planeta, zaprti v ječo ilnatih teles, iščoči v temi poti razodetja, pred tabo padamo, o silni Ra, in ko v ekstazi svetega zavzetja se dvigajo od zemlje do neba stotere misli, želje pregoreče, te kličemo: O dvigni nas iz dna! Presilne misli v glavah nam kalijo, prelepe želje v srcih nam cveto, pretesne so lobanje naše zanje, premehka srca naših so teles; zaman vse naše večno je iskanje poti v prehod od zemlje do nebes. In ti si nem, neskončni bog molčanja, ko sfinks nikoli ne spregovoriš, ne vidiš nas, ne čuješ vzdihovanja rodov ginečih, ti molčiš, molčiš . .. In v glavah naših misli bolne mre jo, in v srcih naših želje se suše ko rože v noči brez svetlobe dneva, o večni Ra, o večni Amon-Re. 723 46*