ŠTEVILKA 7 - LETNIK 35 - CENA 50 DIN
2. stran študeatski časopis
Bližajo se volitve na vseh ravneh naše-ga sistema. Dobili smo celo novega (edi-nega) kandidata za predsednika ZlS-a, ki smo mu vsi (prav vsi in še tisti, ki se bodo v medčasu uredili) enoglasno dali podpo-ro. Končno bomo zaprli usta tistim, ki jav-kajo, da so na oblasti vedno isti ljudje. Novi ljudje, nova politika, novi časi. Hkrati z novimi imeni na najvišjih vrho-vih, je prišlo do spremembe na nižjih rav-neh. Tudi na TRIBUNI. Ne se slepiti z uradno vestjo, da sta bivša glavni in odgo-vorni urednik odstopila iz zdravstvenih razlogov. Pri nas odstopi niso v navadi, saj jih tudi ne potrebujemo. Naš političrri vrh je že neštetokrat dokazal svoj primat na svetovni ravni. Če že kdo odstopi, bo-dite sigurni, da je zavil s prave poti ali pa je pot zavila s prejšnje smeri. Prepričani ste lahko, da sta bila bivša urednika od-stavljena. Upamo, da bosta prišla v novo izdajo knjige »Zašto su smenjeni« ob bok Djilasu in Rankoviču.
Torej je zarnenjava na Tribuni samo odraz boja v višjih plasteh. Končno bomo pometli z liberalistično koncepcijo, ki ma-nipulira s fiktivnim samoupravljanjem in uvedli trdo, centralistično roko. To samo-upravljanje na vseh nivojih in še zlasti sa-mostojnost republik in pokrajin nas je pri-
peljalo v dolgove in krizo. Tudi na Tribu-ni bomo uveljavili ta koncept. Nobenega samoupravljanja več. Glavni in odgovor-ni urednik bosta ob posvetovanju s poli-tičnim vrhom v Beogradu določala politi-ko časopisa. Glavno delo bo temeljilo na prevodih iz našega centra, dokler ne uve-demo enoten jezik.
Že prejšnja številka Tribune je bila delo novega uredništva in nam najboljše kaže novo pot. Kaj nam prinasa nova številka? Predvsem odločen boj proti notranjemu in zunanjemu sovražniku, »jer drugovi, neprijatelj nikad ne spava.« Najbolje se to kaže v intervjuju z Djuretičem, ki ga ne objavljamo zato, da bi si s tem povečali naklado ali zato, ker se z njegovimi ideja-mi strinjamo. Na njegovem primeru se lepo vidi, kako sta zunanji in notranji so-vražnik vedno nastopala sinhrono. Dosti je bilo parol »s knjigo nad knjigo« in »z idejo nad idejo«, sovražnika je treba ka-strirati, da ne bi produciral novih sovraž-nikov. Objavljamo tudi pismo bralca, ki nas obtožuje, namesto da bi nas pohvalil, da smo režimski. Kot da je to nekaj slabe-ga. Daje nam za vzor reakcioname časo-pise, kot so Nova revija in Mladina. Kak-
šna sreča za to deželo, da sta vsaj Komu-nist in Tribuna na liniji in da prosvetljuje-ta Ijudstvo. Naj zaključim z besedami, ki jih je novi odgovorni urednik izrekel ob svoji eno           <
glasni potrditvi:
ZA DOMOVINO BI ŽRTVOVAL ŽIVLJENJE
ZA TRIBUNO PA BI ŽRTVOVAL ŽIVLJENJE IN DOMOVINO               L
nezadovoljstvo FUTVja nad DELOm se izraža z zadovoljstvom nad TRIBUNO -___-
BOTER že ve kai to pomeni ODGOVARJATI ZA TRIBUNO
politica
V prvi številki letošnjega letnika verskega ted-nika Družina je nepodpisan avtor s svojim član-kom Božič v Južnl Afriki prispeval svoj delež k opisovanju izrednosti božičnega časa. Mir, spo-kojnost spravljivost ki naj bi bile lastnosti vseh vernih Ijudi, še posebej kristjanov, naj bi bile še bolj pouarjene ob tem svetem času. Eden od na-jbolj tipičnih tekstov, nepredpisanih v tem duhu, je prav omenjeni članek. Na žalost oa se nanaša na deželo, kjer so te lastnosti prej zeic redka izjema, kot pravilo. In to predvsem velja za Ijudi bele polti, ki so »barbarskim« plemenom na jugu Afrike pri-nesli Cloveške vrednote v obliki Kristusovega roj-stva. Prav ti belci, ki so si vzeli pravico, vsiliti svojo kulturo, religijo in vrednost sistema črnim Ijudem, ki naj pred njihovim prihodom ne bi imeli človeš-kosti (resnici na Ijubo je veliko teh plemen, naro-dov imelo višjo kulturo od evropske, židovsko-kr-ščanske), so se in se izkazujejo kot najmanj pod-obni »Bogu« in božjemu v Južni Afriki.
Ta dejstva in resnice o apartheidu in rasizmu pa je avtor prej omenjenega teksta namenoma po-zabil. Govori namreč o idiliki božične noči v neraz-viti pokrajini nekje na Jugu Afrike. Mir, tišina, petje, zvonenje, veselje, blaženost; bogospoštovanje, kot pravi avtor, označuje trenutek, v katerem se bo rodil Kristus tudi zanje. »V hribe se vračajo ve-selih src in s hvalnico novorojenemu Detetu na ustnicah.«
Miru ne motijo belci, njihovje le Kristus, ki pa so ga vzeli črnci za svojega. Z ostanki avtohtonosti, predvsem s petjem in folkloro, so pozdravili nje-govo rojstvo. Predvsem to, kar je krščanstvo pri-neslo dobrega za človeka, človeštvo. Celo v tem testu si avtor ni smel privoščiti belcev, ker belci v Južni Afriki vsaj za črnce predstavljajo nekaj dru-gega kot božje otroke, podobne bogu. Belci so-dijo očitno v drugo okolje, v drug kontekst Toda sami so si vzeli pravico, biti prisotni tu, nekje na tuji zemlji, sami so si vzeli še več - pravico, da so bo-govi na tem ozemlju. Le oni so lahko Ijudje, črnci pa so kot v času suženjske filozofije le orodje, prej živali kot Ijudje.
Na srečo avtorja tega teksta je človek sposo-ben resnico prikrojiti, iztrgati drobec iz celote, pa vendar nima sam pred sabo čiste vesti, da ni lagal. In na žalost papir vse prenese. Na žalost resnica o Južni Afriki ni podobna idiliki, miru, spravljivosti, ko\ }o vidi avtor članka Boilfc v Juinl Afrikt. Res-nica je nasilje, neenakopravnost izkoriščanje. Resnica je diametralno nasprotna zaželjenemu miru ob rojstvu nečesa tako plemenitega, kot naj bi bil Bog. Resnica, kakršna je, ne more biti tema članka, namenjenega božičnemu veselju. Nad resnico ima monopl beli človek (ne Bog) vsaj v Južni Afriki in očitno tudi drugod. Tisti beli človek, . |ki je prinesel črncem idejo o Ijubezni do sočlove-ka, o človekovi plemenitosti v obliki tistega, ki se je ponovno rodil v božični noči.
Ta razmišljanja niso namenjena le prikazu raz-koraka med plemenitostjo krščanskih idej o Iju-bezni in dejanskim stanjem v Južni Afriki, ampak čtudi in predvsem prikazu neobjektivnega, da ne rečem neresničnega oziroma nepoštenega poro-čanja. Namenjene so Ijudem, ki so morali umreti zaradi sovraštva prav na božični dan v Južni Afriki,
Ijudem, ki so jih ubijali, mučili, sovražili tudi tisti, ki so molili v veličastni cerkvi, namenjeni le belcem (ne bogu in Ijubezni). Pa ne samo v Južni Afriki! Svet na žalost ni podoben idiliki v članku. Niti ni čmo-bel. Tega pa očitno nočeta razumeti niti av-tor omenjenega članka niti uredništvo Družine. Svet ni lastnina belcev in krščanskega zahcjda. Ni pripadnost predvsem krščankemu zahodu. Pri-padnost krščanski veri (ali kateri koli drugi veri-ideotogiji) ni absolutni garant za dobroto, pošte-nost Ijudi. Je pa možnost zlorabe, ki na žalost ni iz-jema.
Na to pa pozabljajo (tudi) v Družini Vsebina ve-čine člankov, ki se nanašajo na mednarodne od-nose, dogajanja v tujini, hoče čmo-belo prikazati svet krščansko dobrega na eni in vse ostalo kot labi svet na drugi strani. Članki o Vzhodni Evropi, o Nikaragvi in ne nazadnje očitno tudi o Južni Af-riki, o dogajanjih v tretjih deželah, nekritično pod-ajajo to črno-belost. Ne upajo oziroma ne morejo in nočejo biti objektivna informacija o deželi in do-gajanjih v njej. Vprašanje je, zakaj? Odgovor leži v kapitalu. Cerkev kot transnacionalna korporacija ne more funkcionirati brez finančne osnove, brez kapitala. Kapital pa se v glavnem steka v Vatikan iz zahodnoevropskih dežel. Čeprav navidez kot oblika daru, poklonov, pa kljub vsemu kot denar. In denar je sveta vladar (podobne pregovore lah-ko zasledimo v vseh jezikih). S pokloni se kupuje vpliv, moč, ne nazadnje tudi kontrola nad funkcio-niranjem te svetovne korporacije, ki ima močan funkcionalni aparat in vpliv skoraj v vseh deželah sveta Osvajanje dežel tretjega sveta s pomočjo misionarjev ni izglnilo, le druge, bolj preflnjene ob-like dobiva. Zahodni kapital (ne nazadnje o tem precej pove tudi nedavni škandal banke Ambro-sio) tako nadzoruje tudi inf ormacije v cerkvenem tisku. Informiranje, obveščanje, tisk pa so tako po-memben aparat za socializacijo bralca, za obliko-vanje njegovega prepričanja, datega kapital in in-teresi bivših lastnikov kapitala ne smejo prepustiti naključju. Rezultat tega o takšne informacije, kot jih preberemo na žalost, tudi v Družlni.
Zakaj pa žalost? Ker vsebina člankov o doga-janjih v tujini odseva podrejenost naše Cerkve za-hodnemu kapitalu (pač v mejah možnosti). Kapital pa nikoli ni imel drugačnih interesov, kot za vsako ceno (tudi z izkoriščanjem, kolonializmom in aparthaidom)ter ne gtede na krščansko reiigijo in njeno plemenito ftlozofijo izvleči čim večji profit Cerkev je tako le orodje za dosego cilja, investi-cije v obiiki pomoči pa se bogato obrestujejo.
Nihče ne pričakuje, da bi Družlna prepisovala članke iz Dela, Dnevnika. Upravičeno pa vsi pri-ičakujejo, da jih tudi ne bo iz tujih časopisov. Za-enkrat je naše pričakovanje zaman, in kdor kritični razmišlja ali bere tuje časopise, se čuti izigranega, pgoljufanega Družino pa bere veliko Ijudi (kot vse druge časopise), ki samo goltajo informacije. Tem se da prodati vse. Zato iskreno upam, da , Družina že zaradi plemenitosti in človekoljubnosti izvirne krščanske filozoftje ne bo igrala na tako umazano karto manipuliranja.
MARKO GARŠPERLIN
Ali je treba drevo vsake generacije na novo po-saditi? Ali pa je dovolj, da se staro pomlajujez re-zanjem starih vej, kolikor se že same ne posušijo in odstopijo prostor mlajšim poganjkom? Čeprav je zemlja dobra in sonce tudi ne varčuje s svojo vesoljsko energijo, pa se drevo vztrajno suši in v agoniji s svojo črno gnilo krošnjo jemlje luč mla-dikam, ki si skušajo izbojevati življenjski prostor poleg starega drevesa.
Tako se kaže problem partij in množičnih orga-nizacij - kot gozd posušenih dreves, v duplih ka-terih rojijo čebele, ose in sršeni. Med njimi se bije nenehen boj za obstoj-oblast boj za uveljavitev čebeljih, osjih in sršenjih interesov. Bojevniki niso enako oboroženi in tako so čebele in njihove ide-je skoraj po pravilu že v kali zatrte. Zakaj ose ne dajo čebelam zajeti sape. Skrbno pazijo da imajo čebele zmerom dovolj dela, da se ne potikajo na-okoli in še posebej, da ne utegnejo razmišljati s svojo glavo. Zato morajo delati, delati in delati. Močno pa imajo tudi športno zvezo (77-7777-77) tako da mladinci ne utegnejo razmišljati o stvareh, kot sta med in medica. Posvetiti se morajo zbira-nju peloda in predelavi medu, katerega morajo sproti oddajati v banko medu. (Bankos deTROT-Tl)
Vsaka množična organizacija se mora nenehno konstituirati skozi svoje delo v praksi. Ni dovolj, da se konstituira enkrat za vselej, to mora početi ne-nehno, sicer oleseni in reši jo lahko le še Franček Piromanček. Sršeni in ose lahko imajo še tako radi čebele, pa kaj ko jim priznavajo le pravico do dela in ne tudi do življenja. Čebele od svojega dela ne morejo živeti, lahko pa životarijo. Ali smejo če-be!e živeti po sršenje in zakaj sršeni ne živijo po čebelje???
Zakaj ose nemo izvršujejo ukaze sršenov in kako to, da čebele vse to mirno prenašajo?????
Na to vam bo najbolje odgovoril svetovno znani marksist in poet Futy TROT.
Problem je, ker ose, ki so po jakosti svojega dejanskega vpliva v naši žuželjčji združbi resničen
K
hegomon te družbe, kot take nikakor ne morego razumeti in ne znajo zastaviti problemov s pozicije čebel. Tako pod krinko reprezentiranja širših 6e-beljih interesov nenehno uveljavljajo svoj parcialni osji interes navzlic temu, da se jasno in javno pri-znavajo za velikega brata in osvoboditelja VSEH čebel izpod tiranije carja, čmrlja ALFONZA1. Teh v vsežuželčji revoluciji pridobljenih - izgrebenih pozicij ose nočejo in ne morejo izpustiti iz svoje posesti. Ose so v zelo zapletenem položaju, so namreč v situaciji, ko se njihovo delo ne vrednoti po tem, kako delajo, temveč in predvsem po tem, kako uspejo ujeti ravnotežje med pritiskom srše-njih in čebeljih interesov. Tako so ubožice, ki niko-mur ne žele nič žalega, v položaju, ko morajo, če hočejo preživeti v danih žuželčjih odnosih, ubogati nadrejene sršene in hkrati udrihati po množici ne-močnih čebel. Ose so se tako prisiljene združevati v klike in klane, da preživijo v ogorčenem boju za med.
Čebele pa zaradi objektivnih vzrokov, ali bolje, zaradi omejenega zgodovinskega spoznanja če-bel in zaradi načrtnega zavajanja čebel v sredstvih javnega obveščanja (naša STRD, stran 9, (Liza Sladkosned) lahko le bluzijo in tarnajo nad pogoji nabiranja peloda in nad delitvijo medu, kaj več pa jim tudi ne preostane, zakaj same niso zmožne or-ganizirati akcije, v kateri bi prevzele hegemonijo žuželčje združbe v svoje roke. Manjka jim to, kar po navadi imenujemo čebelja zavest in tisto, če-mur je moč reči skupno organizirano čebelje brenčanje.
Danes, ko se hrast v katerem prebivajo čebele, ose, sršeni in še nekaj marginalnih skupin, kot so lubadarji ter listne uši, tu in tam zatrese, pa je treba začeti razmišljati o novem drevesu, ki bo dovoij veliko in prožno, da bo lahko preneslo notranje in zunanje pritiske.
Z boljševiškim pozdravom:
Naprej, z glavo skozi zid!
FUTY-VESELI BOLJŠEVTK"
Akademija za gledališče, radio, film in TV (AG-RFT) se že 40 let otepa s prostorsko stisko, op-remo, ki je zastarela, in nemogočimi pogoji za delo. Kronologija vseh prošen}in pritožb na razne institucije jasno kaže, da so Ijudje z Akademije že zdavnaj opozorili na svoj težki položaj. Odgovorov na svoje dopise niso dobili, če pa so jih že, so bili to izrazi sočustvovanja ali zgražanja, zadovoljive rešitve pa še do zdaj ni. še več! Akademija je bila odstranjena s puvega mesta prioritetne liste za in-vesticije. To pomeni, da se položaj Akademije ne bo popravil.
Danes se na Akademiji šola 83 študentov, ki imajo na voljo le štiri prostore ali 296 m2.41 pro-fesorjev se stiska na preurejenem balkonu, ki ga uporabljajo kot zbornico, kabinet ipd... Prostori, v katerih delajo študentje in profesorji, so oporečni, saj kršijo 12 predpisov RSNZ 0 požarni varnosti, 8 določb pravilnika o splošnih merah zaščite pri delu ter normativ za prostornino kulturno umet-niških in pedagoških šol, ki določa na študenta 25 m2 prostora K temu prištejmo še higijensko oporečnost saj nihče ne more zagotoviti ustrez-nih sanitarnih pogojev. Navsezadnje je posledica vsega tega še nemogoč urnik za študenfe in pro-fesorje, ki se ali selijo iz prostorov v prostore in delajo kompromise, kakor vejo in znajo, ali pa os-tajajo na Akademiji pozno v noč.
Da njihova stiska ne bi ostala »tabu tema« za širšo slovensko javnost so študentje in profesorji Akademije organizirali »dan odprtlh vrat« (9. ja-
nuar 1986), kjer so se lahko vsi, ki so s\ upali pre-stopiti prag »kulturnega hrama«, prepričali, da štu-dentje in profesorji AGRR-ja ne zahtevajo nič drugega kot tisto, kar jim pripada, da so njihove zahteve povsem realne in da slonijo na vsakomur vidnih dejastvih.
Istega dne je bila tudi tiskovna konferenca, na kateri so profesorji in študentje izrekli svoj pred-log za reševanje problema. Studentje zahtevajo, da^e žgradt nova šola, ki bi dajala možnosti za resnično kvalitetno delo Akademije. Kratkoročne rešitve in kompromisarstvo ne bodo rešili ničesar.
Ena izmed takih kratkoročnih rešitev naj bi bila razširitev dveh nadstropij izselili stanovalce in tam uredili učilnice. Vendar pa se je že tu znova zatak-nilo pri denarju. AGRFT je namreč najemnik pro-storov, ker pa ne ustvarja prihodka, torej sama niti slučajno ne more financirati izselitve in ureditve prostorov. Začarani krog se znova zapre.
Če kdorkoli upa, da se bo »nacionalna sramo-ta« (kakor je problem AGRFT-ja poimenoval Bo-jan Štih) rešila ugodno za prizadete, se krepko vara Težava ni v tem, da denarja res ne bi bilo. Če smo malce naivni, bi lahko rekli, da denar v naši družbi mora biti, kajti kako bi drugače pokrivali iz-gube IMV-ja, Gorenja in ostalih.
Večja težava je v tem, da se prihodnost vidi v tehniki in strojih, ne pa v Ijudeh, da se zahteva stro-kovnost in izobrazba, v šolstvo pa se ne vlaga, kaj-
ti najlažje je viseti na mitih iz preteklosti in graditi sodobno kulturo na vzklikanju Hura! našim juna-kom belih strmin. Navsezadnje se bo s tem zrušil tudi mit o »kulturnem narodu«, kajti narod, ki ne vlaga v kulturo, bo capljal za dosežki drugod, svo-jo pomembnost pa bo vzdrževal zgolj z industrijo. Kultura se namreč ne kaže samo v številu napisa-nih knjig in posnetih filmov, pač pa tudi v razmerah dela neke kulturne ustanove.
Zaradi tega ne vidim nobenega smisla več v pi-sanju 0 težavah AGRFT-ja. Novinarji lahko napiše-mo, kolikor hočemo, spremenflo pa se ne bo nič. Edino, kar lahko storimo je, da snamemo klobuk pred AGRFT-jevci in jim tako priznamo, da se bo-rijo, čeprav je konec že sedaj bolj aii manj znan.

4. stran študentski časopis
Opriprav
TRIBUNA: če primerjamo priprave na 12. kon-gres s pripravami, ki so se odvijale za 11. kongres, vidimo, da se ne odvijajo na enak način. V prejšnjih pripravah je bil bolj prisoten vaš direktni kontakt z neposredno prizadetimi. Obiskali ste okoli 200 osnovnih organizacij, pogovarjali ste se z gospo-dar stveniki. Tega sedaj ni. O sedanjih pripravah je predsednik OK ZSMS Bežigrad dejal, da republiš-ka konferenca neprestano poudarja časovno stis-ko in zahteva, da se s pripravami pohiti. Časovna stiska je klasično orožje birokracije za uveljavtja-nje njenih interesov. Koliko to velja za ZSMS?
ANDERLIČ: Ja Moram reči, da mi je všeč, kako si to zastavil. Gre za to, da nobena javna razprava ne more doseči pravega namena in cilja, če ne-katere stvari že vnaprej definiraš, jih uokviriš na način, kot jih sam vidiš, in se pri tern sklicuješ še na časovno stisko Mislim, da so bile naše teze za kongresni dokument že precej dolgo v javni raz-pravi, tako da izjava predsednika Bežigrada ne drži popolnoma. Hoteli smo doseči, da se v vsaki sredini napravi program aktivnosti, ki bo zadeval poiožaj mladih Nismo pa uspeli doseči, da bi mla-di v vsaki od teh sredin aktivno oblikovali svoj pro-gram na osnovi kongresnih dokumentov in anali-ze lastnega stanja. Res je, da nam je ostalo še zeio malo časa, vendar to ni razlog, da nekaterih stvari ne bi natančneje razdelali: na primer vprašanja energetike, ekologije, investicij. Vse te razgovore bomo v fazi razprav pripraviti, usklajevali in vodili. Temeljna aktivnost pa bi morala biti v sredini, kjer so neposredno prizadeti.
Razprave, kakršne so bile pred 11. kongresom, imamo tudi sedaj v načrtih. Kljub časovni stiski bomo pričeli z intenzivno akcijo. Ljudi ne bomo si-lili, naj se načelno opredelijo za dokument Sploh ni bistveno, ali se nekdo strinja z dokumentom ali ne, KER BO TA DOKUMENT OBLEŽAL IN BO
»MRTVO SLOVO NA PAPIRJU«, kot pravijo naši sosedje, če se pri reševanju problemov ne bomo držali prakse. Vendar moramo o nekaterih stvareh spregovoriti, animirati javnost. Mi zavajamo Ijudi, da so največji porabniki energije, pri čemer indi-vidualna gospodinjstva v Sloveniji porabijo le 15 % energije. Kljub temu pa Ijudi prestavljamo v situacijo, da se čutijo kot glavni krivci za energet-sko krizo.
TRIBUNA: Kdaj bo ZSMS prešla na vsebinski sistem delovanja? Kdaj ne bo več pomembno, koliko delegatov izZSMS zastopa interese mladih v skupščinskih telesih občin, republike, ampak bo ZSMS veliko bolj skrbelo to, kako naj ti mladi za-sfopajo interese na tak način, da jih bo npr. repub-liška skupščina prisiljena obravnavati in tudi reše-vati v korist mladih? Zakaj nima ZSMS izdelane nobene analize o možnostih za oblikovanje in za-stopanje interesov mladih?
ANDERLIČ: Mladinska organizacija nima, razen v družbenopolitičnih zborih občin in republike, v skupščinskem sistemu praktično nobene vloge. V zadnjem obdobju smo kljub temu, da nismo imeli zahtevane številčne zastopanosti, uspeli doseči, da so se odprla in začela reševati nekatera velika vprašanja Mladinska stališča so postala povsod prisotna, vendar pa je to zasluga skupine posa-meznikov, ki to delajo. To ne pomeni, da ne težimo k čim večjemu vključevanju mladih v delegatski sistem. Nasprotno, mlade želimo delegirati tudi na vodilne položaje, ker bomo nekatere odločitve lahko speijali le, če bodo na vodilnih položajih mladj Ijudje. Dandanes so nekatere stvari ŽE VNAPREJ DOGOVORJENE in mladi ne želijo ho-diti na sestanke, kjer bi le pritrdilno dvigali roke. Mlada generacija mora tudi v zboru združenega dela v republiški skupščini dobiti vlogo, ki ji gre. Eno tretjino vseh zaposlenih v Sloveniji predstav-
Ijajo mladi, pri odločitvah v zboru združenega dela pa imajo najmanj besede.
Frontnost ZSMS
TRIBUNA: Dokumenti 11. kongresa ZSMS so imeli mobilizacijsko vlogo. Vedelo se je, kje in za-kaj se je delo v mladinski organizaciji ustavilo. Ve-delo se je, kje so atternative za nadaljnje delova-nje. Osnutek dokumenta za 12. kongres tega ne vsebuje. Aktivnost osnovnih organizacij ni zajeta Prepuščena je stihiji. Zakaj tako, kq pa sam po-udarjaš, da bi morale osnovne organizacije igrati veliko bolj aktivno vlogo? Kaj to pomeni za front-nost mladinske organizacije, še posebej sedaj, ko je jasno, da je struktura mladinske organizacije ostala brez liudi?
ANDERLIČ: Mi frontnosti od 11. kongresa dalje nismo uspeli izgraditi. Celo forumsko ne. Res ie, OSNUTKU DOKUMENTOV MANJKA PRAKTIC-NA AKCIJA. To bodo pokazale tudi razprave. Na-črte za praktično akcijo bomo lahko naredili šele, ko bo teh konec... Vse do sedaj smo preveč sra-mežljivo odpirali prostor družbenim skupinam, al-ternativnim gibanjem. Mladinska organizacija se na vse to ni pravočasno odzvala, Vseh teh zdravih idej ni spetjala na mesta, kjer se o tem odloča. Z ekološkimj pobudami, na primer, smo tako prvič v jugoslovanski zgodovini dosegli, da morajo plani razvoja vsebovati takSno investiranje, ki ne bo no-silo s seboj ekoloških posledic... Mladinska orga-nizacija mora odpreti prostor vsem tistim intere-som, ki se ne dajo afirmirati skozi interesno na-jbolj široko družbenopolitično organizacijo -SZDL V okviru SZDL imamo tudi Ligo za mir, ki na vsa mednarodna vprašanja odgovarja z raznimi resolucijami in deklaracijami, ne živi pa z Ijudmi.
Malokdo ve, kaj je Liga za mir. Mirovno gibanje je ista stvar, !e da se poslužuje sredstev, ki so dru-gačna: pohodov, shodov in protestov, ki nekatere, ne vem, zakaj, razburjajo. Mladina danes ne spre-jema kiasičnega, resolucijskega dela Odpreti ji je potrebno prostor za delovanje na ustrezen način.
Vloga ZSMS pri uveljavljanju interesov miadih
TRIBUNA: Organizacijska in socializacijska vlo-ga ZSMS se je zreducirala na političnega zaščit-nika mladih in na faktor njihovega ideološkega us-merjanja Zdi se, da se je mladinska organizacija pod firmo demokratizacije odnosov odpovedala vlogi organizatorja aktivnosti - kot nam kažejo tudi družbena gibanja, je sprejela le vlogo mece-na Kje so razlogi za to? V osnutku kongresnega gradiva lahko preberemo, da se moramo soočiti z različnostjo »ter priznati legitimnost tistim inte-resom, ki težijo k spreminjanju dejanskosti«?! Ali to pomeni, da so vsi interesi enako legitimni, samo če kai spreminjajo?
ANDERLIC: Vsi interesi vsekakor niso enako legitimni. To se da razlagati na način, kot si storil ti. Veliko smo diskutirali o legitimnosti interesov... Iniciativ in razmišljanj ne moremo in ne smemo zatreti že v osnovi, ko se pojavijo, z nekimi paro-lami in barierami. Soočiti se moramo z dejan-skostjo in se skozi demokratičen dialog boriti za tiste interese, ki vodijo k splošnemu napredku... Res je, obstaja velika nevarnost, da se mladinska organizacija zreducira na političnega zaščitnika mladih in na faktor njihovega ideološkega usmer-janja. V nekaterih sredinah je mladinska organiza-cija čisto transmisijška nasprotuje vsaki iniciativi mladih in vztraja na pragmatičnih političnih obli-kah deia Nekatere 00 pa sc deiovanje že spet preveč prepustile stihiji.
TRIBIJNA
[^bmpletne rešitve problemov\©Gfc& Wft Mega Jhiso sposobni niti tisti, ki so za td titaCsM. Gre za to, da se končno že odločimo, kaj ft$a*nas pome-nila gradnja še kakšne jedrske etektrame. Ves svet se jim odreka, mi pa bi jih radi gradili.
TRIBUNA:Torej se moramo odreči gradnji jedr-skih elektrarn, ker se je temu odrekel ves svet?!
ANDERLIČ: Znajti se moramo v svetovnih gos-podarskih tokovih...
TRIBUNA: Torej so fo svetovni gospodarski to-kovi?
ANDERLIČ: Dobro. Kakorkoli. Cilj tega doku-menta je opozoriti strokovnjake, da ni vseeno, za kateri vir energije se odločamo v perspektivi, za kakšno vrsto proizvodnje... Za nas ni bistveno najti odgovore na ta vprašanja Za nas je bistveno, da ta vprašanja odpremo in jih postavimo pred re-publiško skupščino.
TRIBUNA: Torej trdiš, da kongresni dokumenti odsevajo dejanskost da se v resnici ukvarjajo z interesi mladih. Poglejva nezaposlenost - je to [esnični problem mladih v Sloveniji, če vemo, da Hna Slovenija najmanj nezaposlenih v EVROPI? V JJokumentih piše: »NE ZANIMAJO NAS PRED-VSEM NOTRANJI IN ZUNANJI SOVRAŽNIKI...« Torej nas ne zanimajo predvsem, zanimajo nas pa vseeno. So to vprašanja, ki so ključna za mlade? V kongresnem dokumentu piše, »DA BESEDA NE BO DELIKT« - v čem je to ključno vprašanje mla-(3iF?
ANDERLIČ: Res je vprašanje, če so to vpraša-nja ki zadenejo vsakega na vsakem nivoju, v vsaki sredini. Tq najbrž ne. Nekatera vprašanja pa so vseeno ključnega pomena za vsakega mladega človeka
TRIBUNA: Misliš na energetiko, investicije, eko-logijol
ANDERLIČ:... načine odločanja, mesto mlade generacije v družbi... Res je vprašanje nezaposle-nosti minifnalno, toda nekateri opravljajo poklice, za katere niso bili usposobljeni...
TRIBUNA: Torej zopet trdiš, da dokumenti od-sevajo dejanskost. Reciva, da jo res. Ne izražajo pa možnosti za razreševanje ^roblemov.
ANDERLIČ: Ta trditev je precej ostra Nemogo-če je odgovoriti na vsa vprašanja če tega niso sposobni vsi strokovnjaki skupaj. S tem doku-mentom se, če nič drugega vrši prltisk na družbe-ne odnose. Ta dokument vsaj odpira nekatera vprašanja
TRIBUNA: Toda ti dokumenti ne bodo nikoli realizirani. Ravno zato, ker nimajo točno določe-nega cilja, kaj šele instrumentarija, s katerim bi ta cilj lahko dosegli. So nekam preveč abstraktni.
ANDERUČ: Bojazen, da se to zgodi, je velika Čeprav moram reči (ne da bi podcenjeval), da je najlažji izgovor, če česa ne narediš, ravno ta, da si tega ne moreš prevesti na delavsko kmečki jezik (to je »fraza«, ki jo je Tone slišal, pa ne vemo, od koga). če ni hotenja, nihče ne bo delal. Nemogo-če je za vsako sredino narediti razumljiv doku-ment..
TRIBUNA: Koliko pripomb ste doslej prejeli?
ANDERLIČ: Do sedaj nič. Nič... Razen nekaj na-čelnih... Program je res nedodelan. Instrumentarija za dosego ciljev res še ni. Najprej bomo ta temelj-na vprašanja prediskutirali, jih izostrili, potem pa ugotovili, kaj to pomeni za praktično akcijo vsake temeljne sredine.
TRIBUNA: V kolikšni meri so bili v pripravo do-kumentov vključeni centri in komisije pri RK ZSMS?
ANDERLIČ: Centri in sveti so bili vključeni v pri-pravo za kongres in v vse ostale aktivnosti v zvezi z njim. Nekateri centri imajo preveč tekočih aktiv-nosti, da bi se dokumentom lahko posvetili v večji meri. Nekateri, ki smo jih vabili, da bi pomagali pri pripravi dokumentov, o tem sploh niso hoteli sli-šali, sploh niso hoteli slišati... Ni bilo nikogar, ki bi sploh koga predlagaJ. Zato smo, na primer, vodjo marksističnega centra iskali eno leto.
TRIBUNA: Kako bi se zoperstavil trditvi, da ie seaanja voastvena organizacija ZSMS nemočna in nesposobna. Nesposobna do te mere, da ne more refiektirati niti lastne nemoči?
ANDERLIČ: Ja.. ne vem, ne vem, če je ta trditev ... aaa...
TRIBUNA: V smislu sloga o čemer sva prej go-vorila..
ANDERLIČ: ...kljub vsej konstrukciji razgovora, ki si jo naredil, je vprašanje, če lahko postaviš takšno trditev...
TRIBUNA: Ta trditev ne leti samo na tebe...
ANDERLIČ: Vodstvo mladinske organizacije ne gre jemati ven iz ostalih družbenih dogajanj. Mla-dinska organizacija je glede na učinkovitost osta-lih organizacij celo v prednosti. Prva se je začela otresati tradicionalnih oblik organiziranja in delo-vanja Malokatera organizacija se v naši družbi lahko pohvali z učinkovitostjo - poglej na primer sindikate, kako zastopajo interese delavcev. Ve-liko nas je tudi nesposobnih... To je pač produkt si-tuacije, ki je pripeljala do tega, da ni kvalitetnih kri-terijev za to, kaj bo kdo delal.
TRIBUNA: Hvala!
ZAPISAL STANISLAV VIDOVIČ
Temeljna vpj^angtmla«?'           Vfif       >^ ANDeSHb: MladKKa orgflfizacija iMTvseh
obdobjinVodpirala Wašanj razvoja ek5fstence TRIBUNA: Vendar kljub temu, da so, fot sam mladih, odločanja o ffcgojih in rezultatih dela in-pravlš, »»jasno začrtani cilji v boju za razreSevanje vesticij... To so temeljna vprašanja če hočemo ključnih vprašanj naše družbe«, Kongresni doku- kvalltetnejše življenje. Današnji čas mora odgovo-ment ne presega nivoja političnega pamfleta. Prej rtti na ta vprašanja. Tu mora mladinska organiza-se zdi, p dokijment sploh ne odpira nobenega    cija odigrati odločilno ^ogo. Tojto temeljna vpra-
kljUČneOB VDraiania Za mlade. kai Šele  da bi ra?-       «ania mlarlino  l^nnnr JL\\ Hr>Ui Aont itAmraiania
rešil kaBSen njJSA( ključnLprobl^n.         jT         odDira neAoaoče D«FjDriča«»ati. d6Ao Donu^
Aktivnosti mirovnikov izhajajo iz kritične-ga spoznavanja v družbo vklesanih odno-sov med Ijudmi, odnosov dq narave in izra-žanja teh odnosov na političnem nivoju - v odnosih med narodi. Te aktivnosti se torej tičejo dveh nivojev, političnega ter indivi-dualnega. Boj proti nameščanju jedrskih raketter boj proti jedrskim poskusom je po-litični boj, ravnotako vztrajanje na zagotav-Ijanju človekovih pravic, pravice do svobo-de in do ugovora vesti. Ravno zato, ker je bil v zadnjih letih politični bbj, zlasti na pod-ročju jedrskega oboroževanja, neuspešen, vse bolj prihaja v ospredje dejstvo, da so za dosego miru in vamosti, tiste varnosti, ki-ne temelji na moči in premoči, potrebni mi-roljubni posamezniki z v sebi razvito kultu-ro miru. Ko se ozremo okrog sebe, bomo videli vse prej kot take.
Nekajtisočletna zgodovina je v praksi potrjevala razreševanje konfliktov na dest-ruktiven, militanten način. Nekdaj je to de-jansko bila eksistenčna nuja v borbi za ob-
razvoju primernih igrač. Sama akcija za primerno igračo sodi v širši kontekst mirov-ne izobrazbe.
Mirovna izobrazba se ne ukvarja le s tem, kako preprečiti vojne ali druge oblike neposrednega nasilja. Nasilje je tudi krate-nje svoboščin, kot so svoboda misli, mne-nja, vesti..., nasilje je tudi to, da je 2/3 člo-veštva podhranjenega ali drugače eksis-tenčno ogroženega ter dejstvo, da se člo-yek smatra kot delovni stroj. Od tu prihaja ideja o miru, precej širša od definicije »mir je stanje brez vojne«, saj.se tiče vseh vrst nasilja. Povezana je z večjo enakos.tjo, svobodo, pravičnostjo tako posameznikov kot družbe.
Mir je s tem ideal, ki ga je potrebno živeti v mislih in v obnašanju. Mirovna vzgoja vzgaja Ijudi, ki bodo ta ideal spoznali, ho-teli, upali in smeli živeti.
Jasno je, da v želji premostiti vso proble-matiko v spreminjanju družbe v smeri miru, premostiti celovite probleme nasilja, raz-
stoj. V večini primerov temu ni več tako in prava sramota je, da človeštvo na sedanji stopnji kulturnega, tehnološkega in komu-nikacijskega razvoja še vedno ostaja na is-tem načelnem nivoju: eden drugega s ko-lom po glavi. Na tako logiko komuniciranja sedaj ne moremo več pristajati. Zanjo je kriva ukoreninjena tradicija vojaške vzgo-je, ki posega v medije, v učne programe in celo v otroško igro. Otrok se ne igra, da bi spoznaval, ampak spoznava, ker se igra. Preko destruktivnih risank, vojnih igrač in iger spozna, da se v komuniciranju kon-fliktne šituacije brez škode rešujejo na uni-čevalni način, ne pa z medsebojnim sode-lovanjem.
V naši mirovni skupinismo s to akcijo, ki opozarja predvsem starše na odgovornost in pomembnost nakupa igrače, pričeli v lanskem letu s podobno stojnico, na kateri sicer pi bilo videti igrač, nekako pa smo pri-pravljali klimq,'i$I^Wranjem poapisov na poziv proiz*/alidFd«filrtliLfrac k proizvaiaw.u in
II
orožitve, nerazvitosti, človekovih pravic, ugovora vesti itd. ne morerno drugače kot s postopno vzgojo in izobrazbo v šolskih in vzgojnih sistemih. 0 vzgojni funkciji obsto-ječih šolskih sistemov bi lahko marsikaj rekli, omogočila pa naj bi otroku, da razvi-je:
- kritični duh, avtonomnost, tolerant-nost, odgovornost, da se brani pred krivič-nostjo na nenasilen način, da se razvijajo otroci, ki se med seboj poznajo in spreje-majo, sodelujejo in so med seboj solidarni, predvsem pa, da imajo možnost gojiti Iju-bezen do soljudi in do narave.
V naši skupini za enkrat nismo imeli možnosti delovati na področju šolstva, saj za to tudi nismo še pripravljeni. Zato smo se osredotočili na vzgojo staršev in vzgo-jiteljev v zgodnjih letih otrokovega življf-nja, ki temelii predvsem na otroški igri.
6. stran študentski časopis
Povprečni delavec dela praktično, toda nima    tarna,ješeekonomsko-korporativnafaza,vkateri
jasne teoretične zavesti tega svojega delovanja-     se preoblikuje splošni okvir »strukture«.
spoznavanja sveta; njegova teoretska zavest je        Kar zadeva intelektualce je treba še pojasniti, k
lahko celo »zgodovinsko« v nasprotju z njegovim     temu predmetu, temeljno razliko med obdobjem
delom. Tako bo imel dve teoretični zavesti, imp-     pred in po Francoski revoluciji in sedanjim obdo-
licitno v svojem delu, ki ga resnično združuje z     bjem: ekonomski ihdividualizem pretekle dobe je
vsemi njegovimi sodelavci v praktičnem preobli-     tudi pojav strukture, ker se strukturarazvija z in-
kovanju sveta, in »eksplicitno« površno, ki jo je     dividualnimi doneski. Neposredni intelektualec je
podedoval iz preteklosti. Praktično-teoretska pa-     »industrialec«, organizator produkcije. V ekono-
zicija v tem primeru ne more postati drug kot »po-     miji množice se zgodi individualna selekcija na in-
litika«, se pravi vprašanje »hegemonije«. Zavest o     telektualnem polju in ne na ekonomskem; načelni
pripadnostihegemonskisili(tojepolitičnazavest)     posel je poenotenje praktike in teorije, se pravi
je prva faza nadaljnje in progresivne samozavesti,     vodenje »celotne ekonomsko aktivne množice«,
se pravi poenotenje praktike in teorije. Tudi enot-     in to v začetku ne more biti drugačno kot indivi-
nost teorije in praktike ni dani mehanični fakt     dualno (individualne zveze v političnih strankah in
temveč zgodovinsko nastajanje, ki ima svoje ele-     ne Labour Party ati sindikalna združenja): stranke
mentamo in primitivno fazo v pomenu »distinkci-     so elabroratorji nove integralne in celovite intelek-
je«, »ločitve«, »neodvisnosti«. Zato sem drugje pri-     tualnosti in tradicionalni intelektualec pretekle
pomnil, da je razvoj pojma-dejstva hegemonije     faze (duhovništvo, profesionalni filozofi itd.) nujno
predstavljal poleg političnopraktičnega tudi velik     izgine, razen če se ne prilagodi v dolgem in tež-
filozofski napredek.                                               kem procesu.
Vendar je v novih razvitjih zgodovinskega ma-terializma poglobitev koncepta enotnosti teorije in praktike še v začetni fazi: tu so še ostanki me-hanicizma. Govori se še o teoriji kot »dopolnitvi« praktike, skoraj kot postranski itd. Mislim, da mo-
ramo tudi v tem primeru vprašanje postaviti zgo-        Pred petindevetdesetimi leti, 22. januarja 1891,
dovinsko in to je kot aspekt vprašanja o intelek-     se je rodil eden največjih mislec marksizma in
tualcih. Samozavest zgodovinsko pomeni kreaci-     eden velikih vodij delavskega gibanja v Italiji, An-
jo avantgarde intelektualcev. »množica« se ne     tonio Gramsci. Ob tej priliki objavljamo tekst vzet
»razlikuje« in ne postane »neodvisna«, ne da bi se     iz Zaporniških zapiskov (Quaderni del carcere)
organizirala, organizirati pa se ne more brez inte-     naslovljen z LAJnita della teoria e pratica (QC
lektualcev, to je brez organizatorjev in voditeljev.     1041-42).
Toda ta proces oblikovanja inteiektualcev je dolg        S tem dejanjem želimo dopolniti lansko razpra-
in težak, kot smo že videli drugje. In za dolgo časa,     vo o intelektualcih na Speransovih dnevih, ko se
se pravi dokler »množica« intelektualcev ne do-     Gramscijev prispevek premišljanju o vlogi intelek-
'seže določene sposobnosti, se zdi to, kar pred-     tualcev sploh ni omenil. Hkrati spominjamo na
stavlja, dokler največje množice ne dosežejo do-     Gramscijeve Pisma iz zapora, ki so v slovenskem
ločene kulturne stopnje, vedno kot ločitev med     jeziku izšla leta 1956, na Izbrana dela Antonia
intelektualci (ali sloji intelektualcev, ali skupine in-     Gramscija (1974), ki so bila v kratkem razprodana,
telektualcev) in velikimi množicami: od tod vtis     ter na Izbor političnih spisov 1914-1926 (1982).
»postranskosti in nasprotnosti«. Vstrajanje na     Spominjamo na to, kar je že prevedeno in na to,
»praktiki« tudi potem, ko je afirmirana v enotnosti,     da je prevedenega še dokaj malo. Morda bo leto
ne odlikuje, temveč razdružuje praktiko od teorije     1987, ko se bomo spominjali Gramscijeve smrti
(čista mehanična operacija), kar zgodovinsko po-     (27. aprila 1937), prineslo kak ponatis njegovih
meni, da e zgodovinska faza še relativno elemen-.   del, če na že nov prevod.
interviw
študetski časopis stran 7
Objavtjamo intervju z Veselinom Ouretičem, avtorjem knjige »Saveznici i jugoslavenska ratna drama«, ki je sprožita val političnih ob-sodb in diskvalif ikacij nekdanjega mladinske-ga in partijskega funkcionarja Občinski komi-te ZK občine Stari grad v Beogradu je duretiča z utemeljitvijo, da negativno prikazuje vlogo KP J v NOB in da rehabilitira četnike, izključil iz Partije. Knjiga, ki ji je Srbska akademija zna-nosti in imetnosti kot izdajatelj dala »znanstve-no LEGITIMITETO«, je bila umaknjena iz proda-je. Povpraševanje po knjigi je kljub temu ali pa prav zato rastlo. Medtem ko je bilo treba za »Saveznike« v času legalne prodaje odšteti 5.500 din, je cena na »čmi borzi« po tem, ko je bila knjiga umaknjena iz prodaje, poskočila na 20.000 do 30.000 din. Za tuje ambasade v Beogradu, ki so za knjigo pokazale veliko za-nimanje, je bil tudi ta strošek zanemartjivo maj-hen,
»Saveznici i jugoslavenska ratna drama« so v Slovenfji, kljub temu, da Duretič v njih primer-ja zgodovinski položaj Srbov in Slovencev, bolj ali manj nepoznani. Zato predstavljamo od-lomke iz te knjige. Fragmente smo poskušali izbrati tako, da bi lahko prikazali avtorjev od-nos do vseh akterjev NOB in do druge svetov-ne vojne v celoti.
Vladajoča ideologija je Duretiču najbolj za-merila to, da sicer piše o antikomunistični ak-tivnost četniškega gibanja, vendar pa Dražo Mihailoviča postavlja ob bok ostalim partner-jem v antifaši8tični koaliciji. Duretič razlaga kontroverzni položaj četnikov v prvih letih voj-ne z razkorakom med političnim in revolucio-namim realizmom.
Duretič: Pričakoval sem dialog, toda dočakal sem monolog, katerega akterji so bili novinarji in nekateri politiki. Ogorčenost mojih kritikov je bila brez primera v zgodovini nove Jugoslavije. Za-vlekli so me, ne samo v vsako mestno, temveč celo v vsako vaško hišo. Ob strani je ostala samo Slovenija, ki je prenašala v glavnem informacije.
Do »potresa« v strokovni javnosti, o katerem ste govorili, sploh ni prišlo, ker se ta del javnosti ni angažiral pri oceni mojega dela. Več kot 30 zgodovinarjev je odklonilo sodelovanje z neko časbpisno hišo. Proti koncu kampanje proti meni in moji knjigi so se oglasili nekateri kolegi iz mo-jega domačega kraja, ki so ponovili samo tisto, kar.je bilo v kampanji že izrečeno: »desna orien-tacija«, »nesprejemljivo delo, »antikomunistična propaganda«, in tako daije.
»Okupatorjeve oktobrske represije (leta 1941, op. avtofja) v Mačvi, Kragujevcu, Kraljevu in v drugih mestih so razdrfe trhio koalicijo med četnlkl Draže Mihailoviča in narodnocs-vobodilnim glbanjem. Množice so četnfško ocenjevanje (vojno-politične) situacije vse bolj sprejemale kot »odgovomo politiko«. Vz-poredno, 8 tem se je krepil vpliv kolaboracio-nlstJčnega »polltičnega realizma«, ki je postal celo psihološko in organizacijsko opori&Če tistim Ijudem, ki so bi!i v vstajo protl okupatorju pritegnjeni zaradi svojih iluzij o njegovi Slbkos-tL Delltev na dve gledišči ekslstenclonalnega političnega realizma, do katere je prišlo v prvih dneh vstaje, se Je vse bolj utrjevala Borbeni, komunlstlčnl realizem se je umikal pred nava-lom malodusnega, sporazumarekega realizma. Takšna diferenciacija je jedro Draže Mihailovi-6a pusčala v nezanesljivosti in neopredelje-nosti, ki je postalo podložr.o vsem vojno-poli-tičnim konjukturam in ki je moralo prenašati udarce tako z »leve« kot z »desne«.
Vprj Ugotovlls ste, da vašega dela ni obrav-navala strokovna javnost, da pa je zeio odme-valo o politični sferi cele Jugoslavije, razen v SlovenijS. Kako si to razložiti?
Duretč: Mislim, da je politični racionalizem v Sloveniji bolj prisoten kot pa v nekaterih drugih re-publikah.
Vprj Kako pa razložiti dejstvo, da je tako »spomo« delo izdala Srbska akademija zna-nosti in umetnosti?
Duretič: Predvsem: ne bi se strinjal z vami, da je delo sporno... Čas bo pokazal, da je delo bogato zasnovano, da temelji na tisočih dokumentih, kar pa še ne pomeni, da je brez napak. SANU so ne-kateri omenjali tudi med kampanjo, v njej so videli »režiserja nekakšne »diverzije««. Rad bi vas pre-pričal, da bi se delo lahko pojavilo tudi v katerikoli drugi ustanovi, vsekakor pa povsod tam, kjer spoštujejo principe znanosti. Seveda pa je priča-kovati, da v Akademijah veljajo preciznejši kriteriji, ki spošutjejo univerzalne metodloške vrednosti.
»Spomost« moje knjige obstoji v nečem dru-gem. Znanstvene ocene ni mogoče istovetiti z ideološko-politično oceno. Slednjo je po mojem prepričanju, potrebno prepustiti bralcem in ne ap-riorični cenzorski verifikaciji. Smo demokratična družba..
Vpr. Kaj se je dogajalo po tem, ko je knjiga izšla? Vas, nekdanjega mladinskega in partij-skega funkcionarja, so izključili iz ZK. Kdo je dal iniciativo za to?
Vse ostalo se je zgodilo potem, ko je prišel »signal z vrha«, vprašanje transmisije. Iz izvorov so prišle pripombe o »ekvidistanci« med različnimi gibanji: partizanskem, četniškem in belogardistič-nem. Obsojali so me zaradi »relativizacij«. Na ko-likor nižje nivoje so se spuščale kritike, tem bolj ostre so postajale: neki beograjski novinar je skle-pal avetinjsko - v senci »avetov moje preteklosti«; neki titograjski list je na moj »antikomunistični stvor7< izstrelil svoj praznoglavi rafal, neki zagreb-ški časopis je na »moje« četniško glbanje zagrmel s ploho laži; v prestolnem televizijskem studiu se je pojavil sramežljivi upokojenec z lekcijo, ki ni presegala nivo petletnega otroka; na drugem ek-ranu je zagrmel glas patetike.
Najmanj razumljive so biie hitre »transformaci-je« v mišljenjih in stališčih »navadnih« Ijudi; dovče-rajšnji oboževalci moje knjige sc se čez noč spre-
minjali v njene kritike. V njej niso več videli le ek-sistencialnega ogrožanja olomatanje srbskega in slovenskega naroda, pač pa tudi »rehabilizacijo« četništva. V strasteh so zahtevali ne samo obsod-bo avtorja, temveč tudi obsodbe recenzentov, iz-dajatelja in drugih. Iz ZK me je moral izkijučiti Ob-činski komite, ker je mpja osnovna organizacija zavrnila zahtevo, da me izključi ona. Pri izključitvi so se sklicevali na javno mnenje. Vprašal sem jih: »kdo je oblikoval to javno mnenje«, in dodal, da ni-sem v sporu s Partijo, temveč je ona sprta sama s seboj, s svojim programom, s svojimi stališči o svobodi ustvarjanja.
V obrazložitvi sklepa o izključitvi je zapisano tudi, da sem negativno ocenjeval aktivnost KPJ. Odgovarjal sem, da to aktivnost prikazujem fu-nakcionalno preko principov brezkompromisne-ga boja, in da jo je mogoče v popoinosti oceniti samo, če se upošteva tudi drugi pol družbene dia-
V atmosferi strašnih represij je Mihailovičev predstavnik, Brana Pantič, posku&al skleniti kompromis z nemškim predstavnikom, kape-tanom Matlom. Slednji v svojem poročilu jasno poudarja četniške eksistencionalne motive. Ponujajoč sodelovanje v borbi proti komunis-tom je četniški predstavnik rekel: »Draža Mi-hailovič pričakuje, da bodo takoj po tem, ko bo dal svojim odredom ustrezne ukaze, ustavlje-ne vse kazenske akcije proti srbskemu piebi-valstvu kakor tudi množično trpljenje na pod-ročjih, na katerih se nahajajo njegovi oddelki.«
Četniki so bili pritegnjeni v igro velikih sil v trenutku, ko so lahko samo upali na zavezništ-vo z Londonom. Intemacionatizacija njihovih pozicij, do katere je prihajalo z različnimi na-meni, je ovirala njihove poskuse nacionalnega manevriranja Zaradi sporazumevanja s komu-nisti je Mihailovič izgubljal maneversko pro-stor pri Nemcih in pri Nediču; zaradi pogovorov z Nemci (v času, ko so ti izvajali repredijo), so se mu upirali privrženci.
»Veštu političku igru levičarskih glasila sa jav-nim mnenjem zapadnih saveznika, Djuretič je po-kazao na takav način, da ona dobija težinu izuzet-ne važne istorijske činjenice, rekao bih prvi put u našoj istoriografiji Narodnoosvobodilačkog rata Ovom knjigom postali su vidljivi dosada nevidljivi ; faktori, koji su i te kako uticali na konačan rasplet zamršene jugoslavenske stvarnosti.
Uprkos tome (filozofsko-istorijskoj interpreta-ciji. op. urednika), čitaoci svih profila koji pažljivo pročitaju ovu knjigu, otkriče u njoj nove sadržaje, koji če ponekde radikalno promeniti njihova do-sadašnja saznanja i poglede na krupne dogadjaje iz blizke prošlosti naših naroda. (recenzent knjige »Saveznici i jugoslavenska ratna drama, polkov-nik, dr. Sava Skoka)
Recenzentu knjige, polkovniku dr. Savi Sko-ku Je nedvomno uspeio v nekaj stavklh prika-zati pomen in vsebino dela »Saveznici i jugos-lavenska ratna drama«, ki Je kinalu po tem, ko je izšlo, sprožilo val kontroverznih političnih obsodb dela samega, njegovega avtorja in iz-dajatelja Vojna drama pred štiridesetiml ieti se je spremenlla v osebno dramo avtorja knji-ge, dr. Veselina Djuretiča in v družbeno dremo v knjigi obravnavanega naroda Knjiga je blla razprodana čez noč. Mnogi izvodi so odški na knjižne police tujih ambasad v Jugoslaviji, tfsti pa, ki so z nakupom zakasnHi, danes razmno-žujejo 600 strani zgodovine NOB po fotokopir-nicah. Kmalu po valu političnlh obsodb in disk-valifikacij na Javnih mestih, zlasti pa v Jugoslo-vanskem tisku (ob strani se je držala samo Slovenija), je avtor ostal osamljen. V novlnar-skih hišah se je uveljavila blokada pogovorov z Djuretičem. Beograjski Student, ki je premo-gel toliko hrabrosti, da je intervju z avtorjem knjige vendarle pripravil, je moral intervju za-kleniti v miznico. Ob izostanku informacij iz prve roke in ob molku strokovne javnosti se je lov na čarovnice lahko pričel.
lektike. Tudi to ni pomagalo. Spet so se sklicevali na »javno mnenje«, ki da zahteva mojo »ekskomu-nikacijo«. Potem, ko sem jim odgovoril, da me tudi s takšnimi postopki ne bodo nagnali v sovražne vode, sem zapustil sestanek. In ne bodo me na-gnaii...
Ob koncu leta 1941 so se zelo razredčene partizanske sile umaknile iz Srbije, kar je omo-gočalo vzpostavitev miru vzajemnega sov-raštva Spopadi z maloštevilnim partizanskimi enotami so bili redki. Vse do vmitve enot NOV v Srbijo oziroma vse do formiranja večjih par-tizanskih enot na tem področju namreč ni pri-hajalo do državljanske vojne, ki bi bila uteme-Ijena na ideološko-politični osnovi. Središčno pozicijo četnlškega gibanja v času odsotnosti močnejSih kom? r stičnih izzivov je omogočalo dejstvo, da so četniki ločevalo od okupatorja dva tamponska sloja- Nediča, ki Je zvesto op-ravljal svojo žandarmerijsko vamostno službo, predvsem v večjih mestih, potrjujoč tako svoje antikomunistične in antiokupatorske pozicije ter Ljubotiča ki je svojo antikomunistično službo opravljal z ideološko strastjo, pri čemer Je pazil, da se je izogibat vasem ter nevarnim mu četniškim odredom in »čmlm trojkam«. Mo-ralno neoporečnost je Mlhailoviču dajalo ne-pomirljivo stališče ilegalnega jedra, ki je bilo podrejeno njegovemu poveljstvu. To jedro se je v prvi polovici 1942. leta nahajalo v Sandž-aku in je bilo izpostavijeno močnim, napadom nemških in Ijotičevih sil (operacija »Forstat«).«
Vpr. Kaj menite, zakaj toliko razllčnih interp-retacij vasega dela? Kaj je po vašem mišljenju v tem delu tako »spomo«?
Duretič: Predvsem gre za javno mnenje Ijudi, ki knjige sploh niso prebrali. Na drugi strani sem imel opraviti z močno propagando, ki je v resnici vpli-vaia na ijudi, celo na tiste, ki so knjigo brali, vendar napačno.
Vpr. Čigavo zgodovino pravzaprav pišete v tem delu? V knjfgf največ gcvorite o Srbih in Slovencih...
Duretič: Prav imate, v središču moje analize so Srbi in Slovenci. Pri tem seveda ne gre za kakšne posebne simpatije do Slovencev ali za pristran-skost v odnosu do fastnega naroda. Gre za tisti posebni okvir knjige, ki oba naroda postavlja v ospredje. Cilj moje teme je bil, da se s pozicij za-/eznikov prikažejo vse tiste jugoslovanske staije, vsa tista jugoslovanska gibanja, ki so bila v opciji zavzeniških odnosov Antifašistično usmerjena. Na drugi strani je splošno vojno razmerje: okupator -narod, tako Slovence kot Srbe stvarno in formal-no-pravno uvrščalo v kategorijo zasužnjenih naro-dov. To še ne pomeni, da tudi drugi narodi, Hrvati in Makedonci na primer, niso imeli takšnega sta-tusa. Njihovo razmerje do zaveznikov je bilo v za-četku pogojeno z več specifičnimi dejavniki, pa tudi značaj okupatorjevega pritiska je bil druga-čen.
Vprj Tisto, kar je pri branju vaše knjige na-jbolj opazno je vaše poudarjanje nacionalnega, postavljanje nacionalnega pred razredno. Ali je morda to eden od vzrokov, da so vas razglasili za »heretika« in »odpadnika«?
Duretič: Nisem več heretik in odpadnik. Kritične absolutizacije že odstopajo prostor »relativizaci-jam«. Vsak dan pričakujem, da bo nekdo dal sig-nal, da se lahko delo svobodno tiska, da ne bi z za-sebnim razmnoževanjem (nekateri pravijo, da v ti-sočih primerkih) trošili velikih družbenih in zaseb-nih sredstev.
Teze o zapostavljanju razrednih dimenzij NOB niso izrekli politiki, temveč kvazi znanstveniki, to je tisti, ki bolehajo za političnim apanažem, tisti, ki marksistični pristop doživljajo v citatoloških obli-kah, tisti, ki razredno zmeraj postavljajo v ospred-je. Pri meni je razredno v ozadju, eksistencialno pa v ospredju. Obravnavam vojne pogoje, situacije, v katerih gre za biti ali ne biti, ne pa lastninske in produkcijske odnose v mirnih časih.
Vpr: Ali lahko natančneje pojasnite relacije: nacionalno - razredno - eksistencialno?
Duretič: Te relacije sem v knjigi obdela skoz analizo vojnih procesov. V teh procesih se Ijudje ravnajo bolj po naravni kot pa po ideološki lo-giki.
Vpr- Ali je mogoče istovetiti nacionalno in eksistencionalno?
Duretič: Mislim, da je mogoče. Če je namreč nek narod ogrožen, potem je nacionalno isto kot eksistencialno. Gre za zaščito samobitnosti tega naroda.
lastnostmi naših nacionalnih sredin. Vojni pogoji so bili v marsičem podobni zahodnoevropskim: isti zasužnjevalec, podobni okupacijski režimi.. Reakcije na te pogoje pa so bile različne. Ni jih do-ločala samo vloga revolucionamega faktorja, ki je bil proti vsakemu pristajanju na obstoječi položaj, določal jih je tudi naš specifični civilizacijski okvir. Zaradi tega okvirja je tisto, kar je v Zahodni Evropi predstavljalo realno politiko, pri nas predstavljalo Idefetizem. Naš družbeni okvir, zapolnjen z borbe-no tradicijo, je v ospredje postavljal brezkompro-misko akcijo. V tem oziru so obstajale očitne raz-like v položaju Srbije in Slovenije. V Sloveniji je bil, zdi se mi, bolj prisoten vojno-politični racionali-zem. Obstajale pa so tudi slovenske in srbske po-sebnosti, ki so bile odvisne od okupacijskih reži-mov. Drugačne razmere kot v Srbiji ali v Ljubljan: ski pokrajini, so bile v Črni Gori, v Hercegovini in spet drugačne v tistih delih Slovenije, ki jih je oku-piral Tretji rajh.
komentarnK
»Savzenici i jugoslavenska ratna drama« je delo, ki Je v resnici zasnovano na mnostvu raz-llčnih zgodovinskih dokumentov in pričevanj. Že zaradi tega so mnogi napadi na avtorja knji-ge neutemeljeni.
Tisto, kar pa daje delu posebno kvaliteto in kar je najbrž tudi osnovni vzrok za napade tako na knjigo kot na avtorja, je Djuretičev filozofsko-zgo-dovihski pristop k obravnavani tematiki. Bralcu 'namreč Djuretič ne razkriva gole, vendar bralcu nepoznane zgodovine NOB, pač pa hkrati z niza-njem zgodovinskih dejstev ta dejstva interpretira z izdelanim filozofsko zgodovinskim konceptom, ki bolj kot arhivirana, nepoznana pozitivna zgodo-vina dezideologizira družbeno stvamost izpred štiridesetih let. »Nevarnosti« takšnega v homoge-ni ideološko-historični sferi nenavadnega ali vsaj speclfičnega pristopa so očitne. Dezideologizaci-ja in demistifikacija časov konstituiranja današnje državne skupnosti in političnega sistema se fahko »raztegne« na sedanjost samo, čeprav se že sama »eksotika« pristopa poraja dvome v avtentičnost sedanjosti. Te razsežnosti Djuretičevega dela so očitno pomembnejše od očitkov, da je delo »an-tikomistično« in da »rehabilitira četniško gibanje«. Prav ta domneva »rehabilitacija« četništva pa te-melji v Djuretičevi filozofiji zgodovine.
Vprj Večkrat poudarjate, da tako Srbija kot Jugoslavija nista zahodna Evropa Rekel bi, da pišete specifično zgodovino speclfičnlh dežel En 8pecifičnih narodov. A!i je ta specifika vpli-vala in kako Je vpllvala na karakter, potek in zaključek NOB?
Duretič: V mislih sem imel specifičnosti, ki so določene z vojnimi razmerji in z etno-psihološkimi
Tito je imel v začetku 42. leta pred samo tri težke naloge, katerih realizacijo je zahtevala Komintema Prva naloga je bila, da odgovor-nost za državljansko vojno v Srbiji naprti drugi strani, in da te spopade pojasni z razrednimi in ideološkimi razlogi (v resnici je mislil ideološ-ko - vedel kaj hoče - samo njegov center, medtem ko so imeli njegovi nasprotniki izraz-ito političen odnos do stvamosti - vedeli so samo, česa nočejo). Druga naloga partizan-skega komandanta je bila, da (navzven, za za-veznike, op. avtorja) zadrži predstave o širo-kem, splošnojugoslovanskem značaju njego-vega gibanja Splet okoliščln (novo zatočišče partizansklh grupacij) mu je pomagal realizirati treijo nalogo - poudarjanje lastne borbenosti za razliko od nasprotnikovega kolaboracioniz-ma Prihod partizanov na področje NDH je dajal vtis, da partizansko gibanje ne predstavljajo samo aii predvsem Srbi, tako kot četniško. »Levičarska« propaganda je tako dobila prilož-nost, da fizični položaj četnikov poveže z nji-hovimi 'deološkim položajem oziroma da ga predstavi kot izrazito kolaboracionističen po-ložaj. Njihova vojna sreča je bila, da so vesti o »ekstremizmu« Titovih privržencev prodrie v zavezniški svet šele po tem, ko so se zavezniki že dogovorili, da preskočijo »stare zadeve« in se združijo na borbenih principih.
Vpn V prvem poglavju vase knjige postavite: »Narod, ki je bil tlačitelj drugih narodov in hkra-ti nosilec profašistične politike, je postal na-jvečja žrtev fašističnih agresorjev in manjšine tlačenih, antifašističnih zaveznikov.« Kako bi lahko razložili ta citat?
Duretič: Ta moja ugotovitev se nanaša na pred-vojni položaj, na propagandne manifestacije proti tako imenovani velikosrbski hegemoniji, še pose-bej na tlste v času šestojanuarske diktature. V ob-sodbi tega položaja govorita t.i. desnica kot tudi levica o srbskem narodu kot o tlačitelju drugih na-rodov. Te aktivnosti spremljajo kvalifikacije o »protifašistični politiki«, ki spet ne zadevajo samo buržoazije, temveč narod v celoti. V svoji analizi vojnega položaja sem opozoril na samovoljnost takšnih ocen, na njihovo generalizacijo in nezdruž-Ijivost s tradicionalnimi občutki srbskega naroda. Negativni odnos Srbov do germanizacije je na-mreč starejši od vseh ideologij in od vseh politik. Od tod moje stališče, da je narod »tlačitelj« de-monstrativno in množično stopil na antifašistično sceno.
Vpr- Ali je bil srbski narod po vašem mnenju v resnici »tlačitelj« ostalih narodov, združenih v Kraljevini Jugoslaviji?
Duretič: Mislim, da gre za propagandne termine, ki izvirajo še iz starih avstroogrskih časov. Njihov cilj je bil onemogočiti združevanje južnoslovan-skih narodov in to prav v času, ko se pojavlja Sr-bija oziroma ko se pojavljata dve srbski drzavi, Srbija in Čma gora, kot potencialna združitelja teh narodov in mogoča rušilca avstroogrske mo-narhije.
Vprj Na nekem mestu v vaši knjigi ugotavlja-te (citlram): V relativnem miru predjulskih dni se je poskusalo doseči, da bi se sprijaznjenje s polozajem razširilo tudi na tiste sile, ki so
V odgovoru na kritike iz Moskve - zaradi zo-ževanja platforme - je partizanski šef pokazal nenavadno politično virtuoznost Nasprotnika je poskušal prikazati v izrazito razredni luči, s čimer je poskušal določiti čtudi njegov kola-boracionistični odnos do okupatorja Komu-nističnemu centru so bile preprosto vsiljevane asociacije ruskega revolucionamega značaja: »rdečegardisti« - »belogardisti«ter tiste, ki so pozicije drugih določale v okvirjih »antisov-jetskega sanitarnega kordona«
Tito je v začetku deloval ofenzivno. 25. no-vembra je kritiziral sovjetski radio, ker oddaja »neumnosti o Draži Mihailoviču, s katerim se krvavo bprimo že več kot mesec dni.« Do teh spopadov je v resnici šele prihajalo. V svoji taktiki deskriditiranja četniškega komandanta je Tito uporabljal razredna določila, ki so se ujemala s sovjetskimi teoretičnimi premisami.
svoje sovraštvo do okupatorja izražale v orga-nizacijskih pripravah Na bodoči obračun.« V nadaljevanju omenjate samo Dražo Mihailovi-6a in Kosto Pečanca, ne pa tudi partizanskih odredov, kot bi pričakovali?
Duretič: Gre za citat ki je delno iztrgan iz kon-teksta. V resnici gre za Mihailovičeve sile. Te so že takrat formirale svojo vojno-organizacijsko mre-žo za borbo proti okupatorju, vendar borbo, do katere bi prišlo, ko bi za to napočil pravi trenutek. V istem obdobju se tudi Pečančeve sile zoper-stavijajo šiptarskemu nasilju na jugu. Tudi sile pod vodstvom KPJ so bile v tem času v fazi vojaškoor-
Odhod narodnoosvobodilnih sil iz Srbije ter prekinitev zvez sta začasno izbrisala ta pro-blem iz dnevnega reda Skupaj z obtožbami o komunističnem »ekstremizmu« v Čmi gori, Hercegovini, Šumadiji, Sloveniji in drugih kra-jih, proti katerim se je bilo treba opredeliti, se je problem ponovno pojavil. Vesti o »ekstre-mizmu« so namreč med zavezniki delovale kot glavni vzrok za delftev antifašističnih sil.
Vesti (iz Jugoslavije) so drastično odstopale od položaja, kot ga je prikazovala levičarska propaganda, v kateri so dominirale predvsem teoretične predstave: Moskva je zahtevala borbeno angažiranje vseh sil in to v položaju, ko je bilo to mogoče ali kot boj za vsako ceno (ne glede na strašne represalije nad srbskim narodom) ali pa kot v Evropi že sprejeti politič-ni realizem (le-ta je vodil k stapljanju revolu-cionarnega jedra z matico sil pasivne rezisten-ce, ki so se pripravljale na odločilen trenutek. Okupatorjevo nasilje zavezniški tabor še zme-raj ni upošteval pri ocenjevanju položaja v Sr-biji, čeprav je to nasilje določalo srbsko poli-tično obnašanje in utrjevalo njihovo naciona-listično kohezijo.
Braneč se pred kritikami si je partizanski ko-mandant prizadeval, da bi svoje odnose s cen-traom (s Komintemo, op. avtorfa) povmfl v sta-nje Ijudsko-frontnega sklada
Poveljnikova poročila so govorila o »zahr-btnih napadih«, o »ubijanju domoljubov«, o združevanju srbske reakcije«. V marcu (1942) je poročal, da je okupator združil vse četniške grupacije v boju proti komunistom, da so Pa-veličevi ustaši sklenili sporazum z Nedičevo »srbsko bando«. Kontekst poročil je bil taksen, da je govoril o razredni solidamosti vseh na-sprotnikov Narodnoosvobodilnega gibanja V povelju, datiranim s 6. aprilom (1942) je na-sprotnikove sile imenoval gibanje »veHkosrb-ske hegenomije«, katerega osnovni ciljje maš-čevanje nad Hrvati in Muslimani zaradi ustaš-kih zločinov.
ganizacijskega institucionaliziranja, vendar pa med njimi še ni prihajalo do ideološko-političnih spopadov. To, tako kot tudi dejstvo, da so četniki v septembru, oktobru in novembru 1941. tesno sodelovali s partizani, v zgodovinopisju ni sporno. Motivirala sta jih bojazen, da bi si komunisti neut-rdili preveč svojega vpliva med množicami ter pri-čakovanje skorajšnje sovjetske zmage. Kasneje, posebej po decembru 1941, pa je prišlo do zaost-ritve problemov.
Vprj Kdaj so bili ustanovljeni prvi četniški odredi?
' Duretič: Prvi četniški odredi se pojavljajo v maju, juniju 1941., vendar so neaktivni. O določeni diverzatnski aktivnosti bi lahko govorili le v vzhod-ni Bosni v aprilu in maju 1941. leta. Gre za zane-marljive, nesistematične akcije, ki so se pojavljale kot odgovor na izzive, ki so spremljali te enote na njihovi poti v Srbijo.
Vpr_- Ali bi lahko primeriali zgodovinski polo-žaj Srbov in Slovencev med NO6? Kaj pomeni vaš termin »eksistencialna dialektika«?
Duretič: Poudaril sem že, da se je družbena dia-lektika teh dveh narodov najmočneje izražala v eksistencialnem pogledu. Slovenci so bili izpo-stavljeni nasilju, asimilatorski politiki in preseljeva-nju. Tudi Srbi so bili, in to v najbolj drastični obliki, izpostavljeni nasilju okupatorja in njegovih ustaš-kih pomočnikov. To nasilje je predstavljalo okost-nico samoobrambne dialektike, vendar je bila sr-bska dialektika posebnost ne samo v jugoslovan-skih, temveč tudi v evropskih razmerah. Strašni Hitlerjevo načelo: za enega ubitega Nemca - sto Srbov, je vplivalo na vse politične orientacije tega naroda in pogojevalo vsa njegova politična giba-nja. Zaradi tega je treba takšne zgodovinske po-zicije ocenjevati z večjo distinkcijo. Nemogoče je postavljati uravnilovko med Siovenci in Srbi, še manj pa med tema dvema narodoma in ostalimi jugoslovanskimi narodi.
Moji kritiki so »potres« starih, zgodovinopisnih vzpostavljenih »simetrij« obsojali kot napad na
ma za narodno spravo. Ali obstaja v tem kakš-na razlika?
Duretič: Mislim, da sva na isti liniji. Nepristranska zgodovina je resnica. Na njen odnos do narodne sprave gledam kot na moralni odnos. Zahteva samo tisto, kar bi moralo biti temeljni postulat vsake družbe. Ne zahteva sprave idej, ideologij, pač pa predajanje ideologij in njihovih nosilcev preteklosti in obračanje k prihodnosti.
Vprj Za konec morda malo bolj provokativ-no vprašanje: kakšno je pravzaprav vaše miš-Ijenje o četnikih?
Duretič: Ko je kampanja proti meni in moji knjigi dosegla vrhunec, ko sem dobil priložnost da spregovorim nekaj besed, sem na Balkanološ-kem inštitutu SANU kategorično izjavil, da se ne ukvarjam z rehabilizacijami, temveč s spoznava-njem zgodovinskih pozicij vsakega naroda.
bratsko in enotnost Nekateri so celo na idiotski način govorili o »šovinističnih sporočilih« moje knjige. Kaj razumete s »političnim realizmom«?
Duretič: Zaradi nerazumevanja teh pojmov je prihajalo do mnogih napadov na mojo knjigo. Celo nekateri učenjaki povezujejo moj »nacional-ni realizem« s četniki. Pri tem mi pripisujejo stališ-če, da so samo oni predstavljali »nacionalne sile«.
Moj »nacionalni realizem« je bila realna politika, ki je izhajala iz motne stvarnosti, in ki je bila ob-rnjena k preteklosti, k obnovi starega sistema. Moj »revolucionarni realizem« pa predstavlja interna-cionalistično oblast Obmjena je bila torej k pri-hodnosti. Svojo priložnost je videla v potresu sta-rega reda, zato se ni upirala niti posiljevanju oko-liščin. Revolucioharni realizem je realna politika v revolucionarnem pomenu.
Termina »politični« in »revolucionarni« realizem sta ključna v Djuretičevem delu. Politični realizem Draže Mihailoviča, soočen z vojaško premočjo okupatorja, z germanskim genocidom nad sr-bskim narodom in s splošno vojaško-politično si-tuacijo v svetu v prvih letih vojne, je po Djuretiče-vem mnenju zadrževal četniško gibanje, da bi s pozicij pasivne antifašistične rezistence sestopilo na pozicijo aktivne rezistence. Djuretič poudarja, da je bilo četniško gibanje, predvsem v Srbiji, množično, ker sta revolucionarni realizem in brez-kompromisnost KPJ, ki jima je sledila okupatorje-va represija (streljanje talce.v internacija), odvra-čala množice od borbenega udejstvovanja. Do di-ferenciacije srbskega in čmogorskega naroda oziroma do spopadov med obema vidikoma rea-lizma, je po Djuretičevih spoznanjih prišlo šele po tem, ko so se pričele spopadati iluzije o stvamosti (šibkost okupatorja, skorajšnji prihod Rdeče ar-made) s stvarnostjo samo. Djuretič poudarja, da je bilo vodstvo KPJ v NOB sprejeto bolj iz borbenih, samoobrambnih kot pa iz ideoloških razlogov. Revanšizem je bil močnejši tam, kjer se je lahko realno oprl na okupatorja (Nemci ali Italijani), tam, kjer pa to ni bilo mogoče, pa se je krepil vpliv ko-munističnega internacionalizma
Očitno je, da takšne ugotovitve afirmirajo na-cionalno, razredno pa postavljajo v ozadje. NOB in socialistična revolucija se spreminjata v odpor proti napadalcu porojen iz eksistencialne nuje. Socialistična revolucija ni več množično, zavest-no in spontano dejanje Ijudstva, pač pa ostaja vprašanje politične strategije in taktike vodstva NOB, ki je pred očmi zahodnih zaveznikov spretno prikrivalo svoj komunistični interhacionalizem.
Vpr^ Izzid vase knjige predstavlja določen fenomen. SkoraJ hkrati ste nastopili s Spo-menko Hribar. Ali je bilo to naključje?
Duretič: Ona je vendarle nastopila nekaj mese-cev prej... Vpr_- Toda s podobno temo...
Duretič. Vsako znanstveno delo na področju zgodovinopisja predstavlja, tako v dokumentar-nem kot v interpretacijskem pomenu, določeno prevrednotenje zgodovine. Nasprotna stališča, ki fikcirajo »zakone« interpretacije dejstev, ne pripa-dajo znanosti. Moje prevrednotenje zgodovine je določeno z večimi izhodišči. Eno od njih je raz-merje med eksistencialnim in ideološkim v kon-kretnem zgodovinskem procesu. Absolutizacija ideološkega na račun eksistencialnega ustvarja čmo-belo logiko, v kateri se spopadajo »čisti« iz-dajalci s »čistimi« patrioti. Takšni pogledi so v na-sprotju z vojnimi okoliščinami in s človeško nara-vo.
Spomenka Hribar se zavzema za diferenciran pristop k Ijudem, partijam, gibanjem in dogodkom; zahteva sklepanje z distinkcijami. Sodeč po tis-tem, kar smo lahko prebrali v »Književnih novinah« ne zahteva rehabilitacije retrogradnih idej in njiho-vih nosilcev, pač pa se zavzema za takšen odnos do preteklosti, ki bi sedanjost in prihodnost osvo-bodil vseh njenih hipotek.
Jugoslovanski vojni proces so splosne oko-liščine določale do te stopnje, da je skoraj ne-mogoče govoriti o absolutni avtentičnosti idej in družbenih gibanj. Obnasanje Ijudi in narodov so določali tako sovražnikovi izzivi kot medza-vezniški odnosi, posebno pa njihovi odnosi s sprtimi stranmi. Splet vplivov teh dejavnikov je omogočil, da so tudi male osebnosti in mali dogodki dobivali velik pomea Odločilen vpliv na jugoslovanska dogajanja sta imela Winston Churchil in Josif Visarionovič - Stalin. Roosvelt je skoraj med celo vojno prepuščal iniciativo v politiki do Jugoslavije svojemu britanskemu kolegu in je samo občasno, bolj privatno kot pa javno, kazal svoj prosrbski sentimentali-zem.
Med pisanjem zgodovine srbskega naroda in proučevanjem njegove zgodovinske dialektike (dialektika pa ima, kot vemo, dva pola), sem si za-stavil vprašanje, ki je izviralo iz dokumentov in ži-vega pričevanja Ijudi, namreč: kako je mogoča takšna raznolika pahljača v obnašanju tega naro-da. Postavil sem tezo, da je lahko bil v srbski ek-sistencialni dialektiki samo en člen brezkompro-misen. Vsi ostali členi so lahko predstavljali samo tamponsko cono med njim in okupatorjem, ki je izzival. Brezkompromisni člen je predstavljala re-volucionarna akcija KPJ. Med njo in okupatorjern se je nahajalo več pozicij: ena od njih je biia po-zicija četniškega gibanja, druga pa pozicija Nedi-čeve viade in Ljotičevega gibanja, ki je na takšen ali drugačen način sodelovalo s to vlado.
Vpr: Vseeno so četniki tned vojno obmili puškine cevi tako proti Srbom (da o Hrvatih ne govorimo), kot proti partizanom.
Posebno pomembno vlogo v jugoslovanskih vojnih dogajanjih je imel Josip Broz Tito. Izha-jal je iz teoretičnih načel ruske revolucije in marksizma, vendar zmeraj s točno določenimi nacionalnimi cilji. Zagotovljeno sovjetsko po-kroviteljstvo je s tem, ko mu je omogočalo borbeno simbiozo tradicije in revolucije, nudilo priložnost, da se njegovo, predvsem srbsko gi-banje, prikazuje kot izraz vseslovanske in pra-voslavne solidarnosti. Sovjetsko pokrovitelj-stvo mu je že na samem začetku omogočalo internacionalizacijo akcije, ki je dobivala zna-čaj priznanega nacionalnega gibanja
Duretič: To ni sporno. Oetniki so bili izrazita kontrarevolucionama, antikomunistična sila. V tem njihovem antikomunjzmu, v njihovi kontrare-volucionarnosti pa obstaja še zmeraj cela pahlja-ča obnašanj: nekaj drugega so četniki v Srbiji, ne-kaj drugega pa spet četniki v Črni Gori in Herce-govini. Nedvomno, da so bile v NOB prisotne tudi določene napake in zablode, s katerimi se v svoji knjigi tudi ukvarjam. Na primer, eden od konstitu-tivnih elementov revolucionarne akcije v Črni gori je bil ruski faktor. Ta je združil v Črni gori vse sile. V julski vstaji so bili bolj ali manj vsi na eni strani, vsi so bili proti okupatorju. Po zablodah, ki jih je obsodil tudi Tito v začetku 1942. leta, je prišlo do diferenciacije, do sovraštva znotaj istega naroda. Oblikujeta se dve grupaciji. prva je partizanska, ki imajasen cilj in jasen program, druga paje izrazito antikomunistična, ker komunizem doživlja kot ek-stremizem. Slednja ne vidi celotnega položaja, ne vidi ideologije. Vidi samo konkretne izraze zablod in se opredeljuje z oziroma na njih. Tukaj sem po-skušal vnesti distinkcije. Ovreči sem poskušal nestvarne generalizacije. Vprj Kako bi potem morali »rehabilitirati« čet-nike? Pravzaprav ni več vprašljiv samo zgodo-vinski položaj četnikov, temveč, na primer, tudi položaj belogardistov...
Duretič: Veste, mislim, da je napočil čas, ko mo-ramo preteklost prepustiti zgodovini. To so tudi naše programske opredelitve. Zagovarjam stališ-če, da tako pri Srbih kot pri Slovencih antikomu-nistične opredelitve niso bile zmeraj razredno utemeljene, to pomeni, da jih niso zmeraj določali čisti razredni ali čisti ideološki razlogi. Če je to dejstvo (po mojem globokem prepričanju pa je), potem moramo te sile ločevati od tistih, ki so ime-le čiste razredne in edološke interese, ne pa da jih razločujemo na osnovi ideoloških klišejev.
MIRAN LESJAK
Kasneje so se pošiljali konkretni podatki o sodelovanju četnikov z okupatorjem in s kviz-lingi, vendar pa je bil značaj tega sodelovanja skoraj zmeraj podan v luči splošnih zavezniš-kih principov. Konec aprila je Tito poročal, da (citat): »vsi Ijudje vedo, da Mihailovičevi niso izstrelili niti ene krogle na okupatorja« Stvar-nost je bila v septembru in oktobru 1941. dru-gačna. Sredi maja je Tlto postal podatke o skupnih četniško-italijanskih nastopih proti si-lam NOB v Črni gori, Hercegpvini in Dalmaciji, o antfkomunističnih razglasih Dobrosava Jev-deviča, »ki jih mečejo italijanski bombarderji«. V teh poročitih ni bili niti besede o komplek-snih vzrokih, ki jih je porajala okupatorsko-kvizlinška tiranija, kakor tudi ni poročal o levi-čarskem »ekstremiznu«, ki je bi! pomemben dejavnik tedaj izražene krize NOB.
Če se vojni spori vrinejo v čas miru, potem so regeneracije starih odnosov, ne več med starši, temveč med otroci, neizbežne. Vsaka preokupa-cija s preteklostjo moti ustvarjalnost, ki je obrnje-na k prihodnosti, zavira družbeni razvoj.
Vpr: Medtem, ko se vi zavzemate za neprist-ransko zgodovlno, se Spomenka Hribar zavze-
DOPISUJTE VGLASILO
leko t eh ii< i
MMJUbNO katestfofo
2. Atomska energija in delovna mesta Elektronska racionalizaclja
Z elektronsko obdelavo podatkov se lahko za-jame in dokonča vse. V trgovskem podjetju bi lah-ko z tako imenovanim »integriranim sistemom proizvodnje« zajeli načrtovanje terminov, načrte amortizacije, načrt proizvodnje, skladiščenje, na-ročevanje delov, učinek vsakega sodelavca, vpra-šanje marketinga, kratkomalo vse. Ti »integrirani isistemi proizvodnje« se uporabljajo v ZDA že čez 10 let. So cenejši in funkcionirajo; na primeru skla-diščenja se lahko ponazorijo prednosti podjetni-ka. Računalnik registrira vse odhode delov in ko je doseženo neko kritično število kosov, s pis-mom naroči najbljižje, gospodarno število kosov glede na ceno, čas dovoza, kvaliteto itn. pri izde-lovalcu in izpljune pismo ter frankirano ovojnico.
Integrirani sistemi proizvodnje
Na takih računalnikih se vodi tudi celotno knji-ženje naložb s svojimi različnimi opisnimi ključi. Ti računalniki preverjajo tudi kvaliteto in količino proizvodnje v različnih oddelkih. V primeru slabše kvalitete in manjše količine kompjuter izpljune imena sodelavcev z najnižjim učinkom (normo) in priporoči preverjanje situacije, predlaga odpustit-ve itn. V ZDA se integrirani sistemi proizvodnje oz-načujejo kot neogibno potrebni za vrhunsko me-nedžerstvo, ker je vsaka informacija avtomatsko ali s pritiskom na gumb na razpolago.
Toda tudi skladiščenje se lahko v velikem ob-segu avtomatizira. Pri SKF, v lesarni Goteborg (Švedska), se naročila odpošiljajo s kompjuter-jem. Iz velikega skladšča se avtomatsko vsi deli odpokličejo, izknjižijo, zavijejo in naslovijo. Ravno tako se izstavijo računi za njih. Tu ni več potrebna nobena človekova roka. Naslednji, ki jih bo avto-matizacija zajela, so strokovni (VKV, KV) delavci in strojniki. V ZDA približno že 10 let stojijo kom-pjutersko krmiljeni proizvodni trakovi, ki avto-matsko izdelujejo avtomobilske motorje, diske za zavore itd. Firme v Zvezni republiki Nemčiji so ho-tele v začetku 70. let uvesti tako tehnologijo tudi v ZRN, vendar so jih spočetka prestrašile organi-zacijske težave in stroški. Zaradi padanja dolarja na deviznem trgu in zaostritve konkurence na svetovnem trgu se čuti posiljene, da navedemo elektronsko proizvodnjo tudi pri nas. Danes se pri-svaja tehnologija fako, da se v ZDA postavlja nove tovarne, Američanom pa pusti, da nam instalirajo te nove proizvodne naprave?
Avtomati imajo za podjetnika prednost. Niso le cenejši, ampak se tudi ne pritožujejo čez delovne pogoje, nočejo povišanja mezd, niti dopusta Ne štrajkajo, delajo dan in noč, izdelujejo več različnih delov (kar je pri menjavi rezervnih delov stroškov-no ugodno), proizvedeni produkti niso vprašljivi in vse stroške ter proizvodnji čas se da točno pre-račuhati in kalkulirati. Ti stroški so manjši. Razen tega podjetnik s proizvodnimi avtomati nima so-cialnih izdatkov. Ni čudno, da industrija teži k elek-tronski racionalizacijo in da s pomočjo električne energije nadomešča človeško delovno silo.
Toda za to novo industrijsko revolucijo so po-trebne ogromne količine energije. Za industrijo ima slogan »Brez atomske energije bodo ugasnile luči« poseben pomen, kajti brez »atomskega toka« ni kompjuterk o vodenih proizvodnih trakov in iz tega sledi: manjši proflti. Podjetniki in zago-vorniki atomske energije radi trdijo, da so takšne naprave ekološkoi pozitivne, ker se za krmiljenje delovnega procesa uporabljajo mikroprocesorji, ki potrebujejo zelo malo energije.
Kompjutersko vodena proizvodnja
Toda prizadeti so vsi tovarniški delavci in zapo-sleni. Strokovni NKV, KV delavci čez nekaj deset let ne bodo več potrebni. Tudi visoko kvalificiran strojen delavec se da nadomestiti z numerično vodenimi orodnimi stroji. Da se bo to uresničilo že v najbijižji bodočnosti, je razvidno iz sledečega ci-tata Spiegla »Zadnji stadij avtomatizacije bo ja-
ponsko podjetje Fuictsu-Faunc dbseglo v začet-ku naslednjega leta; roboti bodo gradili robote. V novem obratu elektronske tbvarne nedaleč od Fudžijame je sicer še 150 Ijudi zaposlenih, toda le v osemurnem turnusu. 24 ur dnevno pa naj bi de-lalo 30 železnih kolegov; načrtovano je, da me-sečno proizvedejo 350 industrijskih robotov in okoli 500 drugih programsko vodenih orodnih strojev. Kasneje naj bi avtomat prevzel tudi kon-trolo avtomatov.« (56) »Najmanj 7000 robotov, ki so bili z pomočjo senzorjev naučeni preprostega tipanja in gledanja, so azijati že instalirali na svoje tekoče trakove; Nemci jih imajo šele 700. V obra-tu Datsun v Zaimi roboti medtem opravljajo tudi montažo: le še 67 Ijudi nadzoruje naprave, ki vsak dan proizvedejo 1300 avtomobilov.«(57) Žrtve te elektronske naprave, b.odo, po raziskavi munmc-henske consulting-firme Dorsch, predvsem stro-kovni VKV, KV delavci. Podobne rezultate ugotav-Ijajo tudi znanstveniki Gotingerškega Sofi-lnstitu-ta, ki so osvetlili uporabi robotov pri VW. »Razis-kave kažejo jasen trend: mikrokompjuterji prega-njajo strokovne delavce, stabilni trebuh v zahod-nonemškem gospodarskem ustroju. Nasprotno pa je potrebna armada pomožne sile, ki gre s topo ravnodušnostjo tem strojem na roko. In končno voden je cel aparat s kliko ekspertokratov, ki stal-no razglašajo, da je tehnični napredek neizbežen in skrajno napreden.« (57) Toda ne racionalizirajo se le strokovni delavci, kajti na trgovskem pod-ročju je racionalizacija še mnogo bolj nekompli-cirana; skoraj vse dejavnosti se da avtomatizirati. Le še za programfranje računalnikov in visoko specializirano delovno silo, kot so matematiki, ki-bemetiki, specialisti za podatke, je na razpolago dovolj dela, celo nadurnega. Toda za vse ostale Ijudi, ki nimajo izbrane matematično-fizikalno-teh-nične nadarjenosti kaže slabo.
Ford Foundatloif 10 %, 20 %, 30 %, 40 % celo 50 % brezposelnih leta 2000
Spiegel piše: »Upanje, da novi stroji ponujajo toliko jobov pri svoji izdelavi, kot jih potem nad-omestijo -to upanje vara V Wolfburškem VW koncernu, ki robote gradi in uporabja, so znan-stveniki z Gotingerškega sociološkega razisko-valnegba instituta, preračunali plus in minus toč-ke. Rezultat: na vsako novo delovno mesto v pro-izvodnji robotov pride pet novih delovnih mest, ki jih železni sluga (VW) uniči... Pri tem ostaja od-prto, če vročih novitet ne dobavljajo tehnično bo-Ije opremljene tovarne iz Japonske in ZDA. Pri po-Iprevodnikih in kompjutrih, analizira poznavalec trga Benjamin Rosen, imajo evropejci brezposel-nost, ne pa tehnologije.(57)
Muncehnski Ifo-lnstitut in raziskovalci Basel-skega Prognoza, za katere je pot v kompjuterizi-rano daižbo neogibna, napovedujejo zahodno-nemškemu gospodarstvu stalno brezposelnost. V Nova-reportu, ki ga je iniciral francoski ministrski predsednik Giscard d'Estaing, so izračunane po-sledice mikroelektronike v Franciji. Izguba delov-nih mest v bankah do konca 80. let je ocenjena na 30%.
V toku desetletij bo vedno več Ijudi izgubilo svoja delovna mesta - 10 %, 20 %, 30 %, 40 %. -Ford Foundation govori za ZDA celo o 50 % do leta 2000. Kaj naj se naredi z vsemi temi brezpo-selnimi?
Podobna situacija je danes že v deželah v raz-voju, kjer so Ijudje, ki niso potrebni niti kot delavci niti kot porabniki. In ker je v mnogih od teh dežel prek 50 % rodovitne zemlje v rokah inozemskih firm, ki na njen pridelujejo kakao, kavo, banane, itd. za izvoz, Ijudje v teh deželah gladujejo. Po podat-kih ameriških »ekspertov« se tem Ijudem sploh ne da več pomagati. McNamara je leta 1971 kot predsednik World Bank celo govoril o tem, naj se trpljenje teh Ijudi vendarle ne podaljšuje. Najbolj človeško bi jih bilo pustiti stradati - razumljivo brez zbujanja prevelike pozornosti. Seveda se kaj takega še ne more narediti z brezposelnimi pri nas, toda zelo dobro tem Ijudem, katerih poklicna eksistenca bo uničena, prav gotovo ne bo šlo.
CLOVESKI EMBRIJ PRESADIU NA MO2GANE KUNCEV
Uresničena znansfvena fanfasfika?
MOSKVA — Sovjetski znanstveniki so uresničili za-misel, Id je bila donedavno le znanstvena fantastika. V inš-titutu za genetiko sovjetske akademije znanosti so presa-dfli možganske celice člove-škega embrija na možgane kuncev. Ta delček se ni le zra-sel z možgani eksperimental-nega kunca, ampak je aktivi-ziral njegove funkdje.
Vodja laboratorija doktor bioloških znanosti Fatima Atamuradova je novinarjem
sporočila, da je genetična ak-tivnost človekovih možganov izredno visoka ter da je rezul-tat presaditve in zraščanja možganskih celic človeka v zajcu pogojevalo spodbuja-nje možganskih funkcij pri tej živaii.
Sovjetski znanstveniki so ugotovili, da je pri živalih znatno narasla občutljivost na svetlobo in vonj, kar je nepo-sredna posledica vpliva mož-ganskih človeškili celic. Poleg tega zatrjujejo, da so s, tem poizkusom potrdili hipotezo o načelni možnosti presajanja
»Izvanredni rezultati,« piše beograjska Galaksija, časopis za popularizacijo zna-nosti, »uvodenje Ijudskog gena u embrion miša,« in vsa navdušena pod naslovom »Tajne života« dodaja: »Zahvaljujuči ge-netici, čovek danas može da otkrije tajnu »upravljačkih centara« i da njima i uprav-Ija.«
Tako nekritičnopovzema (prevaja) po članku v časopisu LEXPRESS časopis, ki je bran po vsej Jugoslaviji. Nič boljši ni Ijub-Ijanski Dnevnik, časopis Socialistične zve-ze delovnega Ijudstva, ki združuje vse de-lovne Ijudi in občane z Zvezo komunistov rTa čelu, v boju za novo družbo in novega človeka. Tako časopis (Galaksija), ki je us-merjen v približevanje izključno naravo-slovnih znanosti preprostemu človeku, kot časopis, ki je izključno usmerjen v družbe-nopolitično sfero, piše o velikih uspehih naravoslovne znanosti, oziroma točneje o enem polu znanosti, to je tehničnem, teh-nološkem delu uspeha. 0 družbenem polu-vidiku teh »uspehov« ni ne duha ne sluha, kar gre zameriti obema časopiso-ma. Oba pozabljata, da se nahajata v de-želi, ki je y svoje osnovne ustanovne listine zapisala in opredelila boj za drugačne od-nose na tem planetu. Ravno tako pozablja-ta, da je znanost eden vodilnih subjektov (če ne celo vodilni) pri ustvarjanju drugač-nih (beri boljših) družbeno-tehnoloških od-nosov na tem planetu.
Za kaj torej gre? (Sklicujem se na izdaji obeh časopisov v začetku decembra ozi-roma konec novembra 1985.)
Galaksija^v svoji decembrski izdaji piše o razvoju genetike od Mendela pa vse do današnjih dni. Med drugim je v tem članku v vrsticah pod podnaslovom »Logika živog FBveta« zapisano: »Ali posle rata (mišljena 'je druga svetovna vojna op.. a.) mladi istra-živači širom sveta oduševljav?li su se za biologijom. Mnogi od njih su bili fizičari, koji su promijenili »polje istraživanja« in napustili svpju disciplinu, ogorčeni što je fi-zika dala vojnicima u ruke atomsku bom-bu. Oni su doveli svežu krv u biologiju i digli na najviši moguči nivo njen eksperi-rnentalni aspekt.« Tako, po logiki tega od-stavka je torej fizika (znanost) kriva, da imamo danes atomsko bombo. Galaksija, ki popularizira (baje) znanost med Ijudmi dovoli, da se na straneh njetiega časopisa črni znanost sama po sebi in nič ne napiše v njeno bran. Istočasno pa dovoli, da se hvali neka druga znanost, zopet sama po sebi. Pri obeh znanostih se izpušča aruž-ben izvor 1n namen njunih r^zultatov. Po-stavlja se vprašanje ZAKAJ? Ali Galaksija (in tudi Ijubljanski Dnevnik) pozablja, da jiiso rezultati fizike v obliki atomske bombe posledica fizike same, temveč družbeno
usmerjane fizike v točno določeni smeriri se ji reče NACIZEM? Torej je rezultat fiz kalne znanosti v obliki atomske bornfc NACISTIČNI REZULTAT, ki služi nacisti nim namenom. Zakaj Galaksija pozablj da ne obstojajo le v fiziki nacistični rezult ti? Zakaj ne opozori svoje bralce, da so tu nekateri rezultati genetskega inženirin? nacistični? Zakaj jim ne pove, da so ti lii vdušeni biologi in fiziki nadaljevali tan kjer so nacisti nehali? In če so nacisiti t počeli z namenom absolutne vladavin nad planetom, s kakšnim namenom d< našnji   znanstveniki   nadaljujejo   njihov delo? Ali so mogoče sovjetski znanstveni presadili  človeške možganske celice možgane kuncev zato, da bi bili prej v k< munizmu in svobodni? Svoboden pomell svobodno odločati, torej fudi svobodnfl misliti. Da bi pa svobodno mislil, ti nihče nfl sme posegati v možgane Sovjetski znarj stveniki pa so naredili ravno to (glej fotokdl pijo članka). Del celic so presadili v druge^ možgane in ugotovili, da so se nekatere funkcije izboljšale, a ne odločilno (sam bi raje rekel odločilne-zaenkrat), saj so se za-radi majhne količine nove celice podredil obstoječemii sistemu..Vprašanje pa je, a tu res gre za količino celic, ali le za njihov kvaliteto oziroma funkcijo, _ki jo opravljajc Če je odgovor tak, da je važna funkcija ce lic in njihova organizacija, iahko pridem< do zaključka, da je (oziroma bo) možno možgane kontrolirati in usmerjati z novinru oziroma presajenimi celicami.
Kako preprečiti zlorabe? Galaksija nar na kopcu svojega članka ponuja svojevrs no rešitev: »Neki naučnici se plaše ponov nog radanja eugenetskih ideja i upozora vaju da u ovoj oblasti etički faktor mora i( ispred saznajnog, naučnog.« Torej, etik oziroma morala, naj opredeljuje znanos pa bo vse v redu. Nič ne bo v redu, saj } vse do sedaj znanost usmerjana z določa no moralo, razredno moralo. Vendar ne moralo katerega koli razreda, temveč toč no določenega, to je vladajočega razreda In to se dogaja še danes in se bo dogajalc dokler bodo obstajali razredi. Edino alter nativo »moralnemu« usmerjanju znanost vidim v tem, da začne znanost usmerjat moralo. Edina alternativa je (po mojem), da morala postane ratio, razum in ne čustvo, da se reši emocionalne vsebine in s tem di menzije predsodka. Morala mora postal znanstvena, postati mora znanost sama postati mora razum. Le razum daje razum ske odgovore in rešitve. Razumskost mors opredeljevati moralnost.
Boris KONONENKC (se nadaliuie na naslednji strani
vih možganskih celic še zefl majhna, se presajeni delčel možgan podreja režimu deU vanja možganov prejemnik in zato se vedenje kuncev ni celoti. spremenilo.
Kakšne perspektive vidij znanstveniki po omenjenei poizkusu? Predvsem opozai jajo.   da   bi   s  presajanjei možganskih delov v priiho< nje lahko odpravili psihičme ¦ nevropatološke   bolezni   pl Ijudeh. Kot možen primer m navedli morebitno presajan]! segmentov ma/ih možganiovl embrfja na človektr.tf jee J poškodovan.                      ^
tehnologiia
IVI    —       /     ¦ _>.                                                          ^^-^
(nadaljevanje iz prejšnje   strani)
! Vedenje, znanje, poznavanje, spoznavanje, raz-; iskovanje in predvsem proste roke in mirna vest pri tem, sta važna dejavnika pri nadaljevanju tega .sveta Mirna vest in svobodno vzdrušje, ne pa I »moralni meč«, ki narekuje (beri: zavira) smer is-:kanja in selekcionira odkritja in s tem resnico, . omogoča pa človeku, da se svobodno nadaljuje l v smislu smotmega nadaljevanja in razvoja (beri: 1 preseganja) lastne vrste ter okolja. Kakršnokoli ; moraliziranje, ideologiziranje, čustvovanje, ga 3 kvečjemu dezorganizirajo ter mu poleg zunanjih ¦ zavor postavijo tudi notranje, ki so po svoji rigo-; roznosti in radikalnosti veliko hujše od zunanjih. j Notranje zavore povzročajo poraznejše rezultate, : saj sploh ne dovolijo subjektu (beri zavesti) priti ! do spoznanja, medtem ko zunanja ne dovolijo ob-"jave določenega spoznanja subjekta Takrat ima :subjekt možnosti »skrivanja« lastnih dosežkov za : poznejše rodove oziroma za drugačna družbena : razmerja bodisi v obliki klasične »skrivalnice« do-; sežkov bodisi sporočanja spoznanja »med vrsti-: camk
: Nikoli ni znanost tista, ki bi nasprotovala nove i mu znanju, nikoli ni razum nasprotoval razumu, se ¦ bi to bilo nerazumno oziroma nerazumsko. Zna .nost vedno dovoljuje kritiziranje sebe in se izpo ¦.stavlja khtiki, saj je odprtost kritiki eden od bistve ; nih elementov znanosti. Zanjo (za znanost) ni dru : ge resnice, kot je pot oziroma proces iskanjf resnice. Proces iskanja resnice pa zahteva proiz-. vodnja novih spoznanj in dejstev v novih razmerah ! Morala je tista forma vedenja, ki ne dovoljuje jkritične presoje v sebi in ne preseganja sebe t čustveno se bohoti had vsem in zahteva degrada-cijo še tako močnih znanstvenih argumentov. Zdrav, logičen razum je bil s strani morale vedno preganjan in odstranjevan, saj nikoli ni dovoljeval j destrukcije napredka in novega ter logično bolj-šega od preživelega. In ker zdravi razum tako teži kpreseganju obstoječega, k razvoju postavljene-ga, se le-to, da bi preživelo, na razum in znanost enostavno ne more sklicevati. Edino, na kar se obstoječe lahko sklicuje (poleg lastne vladajoče avtoritete in represije^seh vrst in v raznih sferah.
katere izvirajo \z vladqjočega konflikta), je mo-rala. In to VLADAJOČA MORALA. Kajti morala je tisto, kar lahko opraviči »status quo« in prepričuje o nesmiselnosti spreminjanja. Če pač prepričeva-nje z moraliziranjem ne uspe, se prelevi v pravno-kazensko prepričevanje in s tem že v preprečeva-nje preseganja. Dobro je le tisto, kar je v skladu z obstoječo vladajočo moralo, kar pa je v nasprotju z njo, je absolutno slabo. Vendar se ta delitev ne dogaja le s terminoma dobro in slabo. Isti kriterij zadene tudi resnico. Tako postane res tisto, kar ne žali obstoječe, torej predpisane norme in vredno-te, vse, kar je pa v nasprotju s tem, ga je laž in ne-resnica. Tako se skozi moraliziranje pozablja na to, da je resnica zelo relativen pojem in da obstaja le ena absolutna resnica, ki pa pravi, da ni abso-lutne resnice.
stoječega sveta, je več kot jasno. »In da ne bi pn-šel ta rdeči hudič med nas, moramo dati vse od sebe, pa naj stane karjioče.« S tega stališča je
moralno upravičeno početi vse: stradati nedolžne v Afriki, jim dajati miloščino, toliko da jih nekaj pre-živi in da poceni dela še naprej; moralno in upra-vičeno je oderuško posojati denar in tehnologijo ter s pomočjo ekonomske znanosti(?) eksploati-rati ves svet; moralno in dopustno ter znanstveno utemeljeno je ubijati, razdirati, uničevati.
Kaj postaviti nasproti tej morali? Drugo moralo? Kakšno? Če je morala tista, ki »zaslepi«, ali je po-tem tudi morala tista, ki »odslepi« in kipostavi člo-veka na trdna tla? Ali je treba reči, da ubijanje ni lepo, da je uničevanje in eksploatiranje grdo in človeka nevredno dejanje? Kam pridemo z mora-liziranjem in postavljanjem novih vladajočih moral in ideologij, vidimo v de^plah, ki so izpeljale socia-listično revolucijo. Kako so pomagale nove mo-ralne norme? Koliko so novega in boljšega ustva-rile ter slabega iztrebile nove ideologije o svobod-nem človeku? Je svet dejansko spremenjen na boljše in lepše, odkar se na celem planetu govori o suverenosti ter opredeljuje za nio in za svobo-do?
3 da je svojčas Cerkev tako delovala. Tako je pre-j malo tudi z Galileom in ga še do danes ni rehabi-litirala. Tudi Kopreniku se ni nič bolje godilo.
V zgodovini je bilo mnogo Galileov jn Kopreni-kov. Mnogo znanstvenikov je bilo kaznovanih za - svoje »napake«. Vendar je najbolj zanimivo, da ' niso bili kaznovani zato, ker bi jim dokazali znan-stveno zmoto, temveč zato, ker so s svojimi znan-' stvenimi dognanji dokazovali zmogo in omeje-nost obstoječega ter destruktivno delovali na ob-stoječo moralo. To moralo pa je bilo treba zava-, rovati, da se uboge ovčke (beri: Ijudstvo) ne bi po-j kvarile in zašle na kriva pota, kakorkoli bi se ta kri-'va pota že imenovala. Morala je pač vedno obso-. jala novo znanje in ni dovoljevala napredka. Še da-nes je morala v nepomirljivem konfliktu s spozna-nji in s pozicijo moči dovoljuje le dbločeno »zna-nje« in vedenje, ki potrjujeta pravilnost usmeritev, determiniranih s strani obstoječe ideologije in morale.        _            _______-------
Poglejmo jedrsko energijo. Proglašena je za enega od vrhuncev sodobne tehnologije, za vrhu-nec obstoječe znanosti. Znanosti pa ni brez raz-uma Kaj paje v jedrski energiji tako razumskega? Kaj lahko v jedrski tehnologiji znanost razumsko-znanstveno argumentira kot pravilno, bodisi da gre za proizvodnjo električne energije ali pa za oborožitev? Kaj je tako razumskega in znanstve-nega v uničevanju študij, temveč določena situa-cija! Kaj je tako znanstvenega v tem, da so v jedr-skih elektrarnah zaposleni jalovi in da je umrljivost dojenčkov v okolici jedrskih elektrarn za 10% večja kot drugje? Če se že hoče ubijati dojenčke, se to lahko naredi na preprostejši in pa predvsem cenejši način. Kakšni so znanstveni in razumski argumenti za oboroževanje v vesolju? Kdo lahko v tem sploh vidi razumskost?
Ni razumskih znanstvenih utemeljitev za proj dukcijo jedrske uničevalne energije, kot ni mogo-če dati razumskih argumentov za oboroževanje. Seveda pa obstaja cela vrsta moralnih argumen-tov. »Moramo prehiteti našega nasprotnika na Vz-hodu,« pravijo v ZDA. »Ne smemo dovoliti, da nas Komunisti dohite.« Kakšen moralni pomen ima beseda komunisti na geografsko-političnem Za-hodu, ni potrebno poudarjati. Da gre tu za moralo, polno predsodkov za nerazumevanje izvirnih misli klasikov marksizma ih za moralno razlaganje ob-
Vse, kar človek ugotovi in uvidi, ima relativno vrednost in močno subjektivno komponento, saj je vsak pogled in sklep še kako odvisen od pozi-cije opazovanja. Tako ni vseeno, ali gledamo na dogajanje s strani vodje ali vodenega, odtujevalca ali odtujenca, raziskovalca ali raziskanca, uprav-falca ali upravljanca, poveljujočega ali izvršuioče-ga, morilca ali ur
riščevalca ali izkoriščanega, manipulatorja ali ma-nipuliranega. Vladajoči moralizatorji pa, gledajoč ssvojega statusnega vidika in skozi svoja status-na očala, pričakujejo in zahtevajo, da vsi ostali rav-no tako presojajo dogajanja po istih kriterijih, kot oni sami. Pozabljajo, da je že Galileo Galilei (če že Einsteina ne poznajo) dokazal relativnost resnice in pomembnost položaja opazovalca.
Puržoazna revolucija je poleg parol in nove mo-rale (dolgo je že jasno, da so bile te nove parole le pesek v oči množice) ponudila in postavila tudi alternativo obstoječi produkciji in s pomočjo zna-nosti ustvarila materialne pogoje za nove odnose med Ijudmi. Politične svobode, ki je fevdalizem nf dovoljeval, ni bilo mogoče ustvariti, ne da bi ust-varili drugačno materialno bazo.
In kaj je s socializmom? Delavski razred je že prevzel oblast. To lahko preberemo vsak dan v dnevnem časopisju bodisi v Moskvi, Pekingu, Adis Abebi ali kje v Jugoslaviji. Po klasikih marksizma je prevzem oblasti s strani delavskega razreda nu-jen predpogoj za sprožitev procesa odpravljanja razrednih odnosov ter vseh oblik eksploatacije in alienacije, ki sledita iz teh odnosov. Kaj pa zdaj? Oblast je tu, prevzeli smo jo, osvoboditvi dela in človeka v smislu Marksove kritike odtujenega dela pa ni od nikoder. Kmetje še vedno napol roč-no (fevdalno) obdelujejo zemljo (mislim tako na tehnologijo pridelovanja kot na tehnologijo pro-daje in zamenjave izdelkov), delavci še vedno cr-kujejo za stroji ali pa čakajo na zaposlitev po več let. Znanje in tehnologijo uvažamo, dolgove (baje) odplačujemo, in to pod takimi pogoji, kotjihnare-
kujejo naši razredni sovražniki, tj. lastniki kapitala. Le ti podpirajo proizvodnjo in razvoj določene tehnologije, ki je izrazito razredno obarvana in je v skladu z natančno določenim namenom: z izko-riščanjem in odtujevanjem proizvajalca. Kaj ni za-nimivo, da mi tehnologijo ravno tako uvažamo, ali pa jo, in to je danes bolj moderno, kar sami pro-izvajamo ter najbolj zaslužnim znanstvenikom ozi-roma raziskovalcem dajemo odlikovanja in pri-znanja. In ker ima pri nas oblast tolikokrat opevani delavec, lahko sklepamo, da prav ta nagrajuje znanstvenike za konstruiranje razmer, zaradi kate-rih je sam še bolj izkoriščan. Seveda je naš dela-vec trdno prepričan o pravilnosti tega početja, saj mu tako veleva njegova delavska morala »več bomo delali, več bomo imeli«.
Škoda, da so naši tehnično-naravoslovni znan-stveniki pozabili, da se je Ijudstvo kot celota ne-koč opredelilo za osvoboditev človeka in dela. Če ne bi na to pozabili, bi konstruirali tehnologijo, ki bi Človeku (beri: človeštvu v procesu nadgradnje sebe in preseganja svoje forme in vsebine) omo-¦^očala kreativnost ter izgrajevanje sebe in okolja Tako pa se raje prepustijo zahodnjaški stihiji in kontinuirano nadaljujejo delo zahodne razredne tehnologije ter iz nje izhajajoče porabniške mora-le.
Že slišim kritike, ki pravijo: »Napadaš neko mo-
ralo ter s tem moralo kot tako, istočasno pa stojiš
, na izrazito moralnih pozicijah.« Vendar se mi zdi,
da taka kritika ne bo držala. Ne potegujem se za
. preseganje krivic, izkoriščanja ter odtujevanja kot
moderne oblike zasužnjevanja zaradi morale in
emocij, temveč zato, ker v odtujitvi in uničenju
1 tako sveta kot osebnosti ne vidim smotra Pre-
, prosto se mi to ne zdi razumsko. V uničevanju in
preprečevanju svobode preprosto ne vidim raz-
¦ uma. Človeka v razdor te samouničenje ne more
: vpditi razum. Lahko ga pa vodi v čisto nekaj dru-
gega. Samo ne mi reči (kot sem že slišal od ne-
: katerih tehnično mislečih), da je hitri vzpon Nem-
čije med obema vojnama in razvoj tiste tehnolo-
_ gije delo razuma. Če razumski človek ne bo us-
: merjen v razdiralnost potem tudi njegovi izdelki
ne bodo razdiralni. Razum se razdiranju upre ter
; razgali moralo in ideologijo, ki to razdiranje prikri-
' vata, olepšujeta, preimenujeta ali prekvalrficirata,
oziroma ga celo opravičujeta
BORIS KONENENKO
TKIIHJM
12. stran študentski časopis
V mestu sem, že od ranega jutra, v ribar-nico grem, kupiti moram skuše. Hodtmpo ulicah in se izogibam Ijudem, ki se vedno znova hočejo zaletavati vame, ali pa sem morda jaz premalo pozoren, razmišljen, res je, veliko premišljujem zadnje čase, morda že kar preveč, prav zato sem se že zgodaj zjutraj odločil, da si vzamem čas in se odpravim v ribarnico po skuše. Skuše so ribe, jemo jih, pečemo, pravkar grem v ribamico, kupoval bom skuše, jih pekel in jedel. Pekel in jedel! Ljudje še kar naletava-jo, ko mušice, izogibam se jim, vendar tir-nic, po katerih se gibljejo, ni mogoče dolo-čiti, vsak čas kateri od njih nepredvidoma stopi predme in mi zapre pot. Prebijam se, prebijam. Kupiti moram skuše, od doma sem šel, že zjutraj, celo z avtobusom sem se peljal, ja, ja, zdaj pa grem v ribarnico, zdaj grem na ribji trg. Vse je jasno. Vse je jasno! Pred ribarnico se iz gruče iztrga neka.deklifta. in starp ?a mann
'»HOCBMafto, gocpoa1 procnm vao^pcma1 zala vam bom ribe. Pokazala vam bom ribe!« Nekaj časa jo nejeverno gledam, kot da nisem prav dojel njenih besed, nato se zdrznemjn v najglobljih predelih zavesti mi odzvanjajo njene zadnje besede. Pokaza-la vam bom ribe! Spuščava se po spolzkih, zavitih stopnicah, vse do konca, do dna. Nakupim skuš, nato se z deklico postaviva nekoliko v stran in opazujeva ribe, ki še žive plavajo v posebej za to namenjenih kadeh, napolnjenih z vodo, sladkovodne, morske, vsakršne. »Mar ni lepo,« reče ona in me pogleda, išče na mojem obrazu kak namig, izraz, pogled, ki bi to potrdil. »Gre-va,« rečem. Vzpneva se po stopnicah na-vzgor, na sonce. Zdaj korakava proti Tro-mostovju, sem ter tja se ustaviva, da si ona zrahlja vezalko na čevlju, ki jo po njenih be-sedah tišči že več dni, brez razloga. Dva! možaka sta čez celo cesto razpela ribiškq mrežo in lovita Ijudi. Starejšemu se na pri
stancu svetlika ribiški prstan, prstan, kot ga nosi papež. »Ta dva bi naju rada dobila v pest,« ji rečem. Pokima. »Vem,« reče z ne-kakim prizvokom žalosti. »On je moj brat. Pije in berači po mestu.« Pravkar sta ujela starejšo žensko, ta opleta in kriči, vendar nekako prazno, kot da ve, da ni rešitve. Brata zategujeta mrežo in si dajeta nekakš-na ribiška znamenja. Veter piha s hitrostjo kakih pet boforov. Na mostu čez Ljubljani-co se ustaviva in polagoma zmečeva sku-še eno za drugo v vodo. Z zanimanjem opazujem, kako plavajo. Tedaj nama prihiti nasproti Prijon Aleš, razburjen in agilen, prepoten je in v naglici mi hoče nekaj po-vedati, sedaj šele opazim, da je popolno-ma pijan in da ima poscano levo hlačnico. Zdaj se bedasfb reži, prikimava in mi pripo-veduje, da je bil y krčmi, imena se sicer ne more več spomniti, ampak da je bilo ču-do-vi-to, in da naj tudi jaz pridem, kam, pa mi ne ve povedati. Hoče nas zbiti konjska
voia. Hazcistite sami, ureaite to zaaevo ta-koj, ali pa bom javil naprej. Toliko.« Za tre-nutek me nepremično motri, kazno je, da ni presenečen, da je morda za stvar že ves čas vedel ali pa vsaj slutil, a je upal, da Ijud-je tega ne bodo opazili, nato oživi in mi ob-Ijubi, da bo stvar takoj uredil, le kako je mo-gel biti tako neumen, da se tega ni prej do-mislil.
Nasmehneva se. »Zdaj pa mi dajte tiste moditene, mogadone in apaurine,« mu re-čem. Prinese in zavije. Plačam z rdečim bankovcem in odidem. Deklica- Marjetka - me že čaka pred vrati in zamišljeno pre-števa drobiž, ki ji je ostal od nakupa sendvi-čev. »Zanimivo,« reče in zamišljeno pre-števa še naprej, »Žan Klod Kili me je hotel posiliti. Ampakto se ne t: smelo zgoditi, on je vendar v Franciji in ne tu.« Objamem \o okoli ramen in ji zatrdim, da se to tudi ni zgodilo, vse skupaj se ji je samo zdelo ali pa je živčna. Vendar se je nien strah oprijel
Uulifelu Idva InTantilneza liplcu v heKarni nama postane vroče, njej celo slabo, zato ji naročim, da naj tačas, ko bom jaz stal y vrsli, ona skoči na pošto in odda pismo, ki ga izvlečem izza hlač in ji ga izrpčim. Zelo je radovedna, to ji vidim iz oči, in že zdaj vem, da bo pismo za prvim vogalom odprla z zobmi in pogledala, kaj piše v njem. To je pismo nekemu znancu. Zberem se. Kaj moram kupiti? Moditene, mogadone, še kaj...? Prodajalka me zabodeno gleda, šele zdaj vidim, da je to pravzaprav bik, vol, ki se je nekoč reinkarniral v tej prodajalni in sčasoma prevzel službo prodajalca. »Od volov ničesar ne vzamem,« ji rečem hlad-no in zahtevam, naj pokliče šefa. Šef pride in si briše roke v umazan kleparski jopič. Položi jih na pult, nohti so umazani, neka-teri pristriženi do živega. »Rad bi vam po-vedal,« mu rečem zaupno \n se nagnem naprej, da ne bi drugi Ijudje slišali najinega Doaovora. »da imate med Drodaialkami
¦vpTegaTvenaar pograbim Aleša za ramo in ga stresem kot žakelj koruze. Presenetlji-vo! Iz žepa se mu dejansko vsuje prgišče koruze. Prijon se v zadregi zasmeji, blebe-ta nerazločne stavke, temno je zardel do ušes. »Obadva sta nora,« jima rečem. »Jaz sem Marjetka,« reče deklica. »Zdravo, Marjetka, kako si kaj.« Z Alešem se rokuje-ta. Pogledam na uro in ugotovim, da je že pozno, da je že več kot deset, da že na enajsto gre. Prijon kima in pove, da je spil več litrov vina in da je že dvakrat bruhal. »Iskal te je J.,« mu povem, »da mu daš de-nar, ker danes potuje v Nemčijo.« »Kaj?!« zavpije on. Izkaže se, da je zdaj že prepo-zno, da je J. po vsej verjetnosti že odpoto-val, da ga je iskal doma, pa ga ni bilo, ker je bil v krčmi... nemočno se sesede na tla, kjer ga z deklico - Marjetko- pustiva in odi-deva. Na prvem vogalu nanj opozoriva mi-ličnika, ki se nemudoma odpravi ponj, ne da b soloh Drever I. kdo sya. če n svamor-
tudi mene, se zlasti zdaj, ko je dvignila krilo in mi pokazala kakšnih šest centimetrov doigo prasko. Moram reči, da^se ob pogle-du na to stresem. »Kje pa se je to zgodilo?« jo vprašam. »Pri Uršulinski cerkvi,« reče na videz brezbrižno, nato pa mi nasloni glavo na ramo in začne pretresljivo jokati. Poča-kam, da se izjoče, nato nadaljujeva pot. Pot se vije po raznih ozkih ulicah, ena od njih celo nosi ta naziy: Ozka ulica. V vsaki drugi ulici srečava Prijona, ki se skriva pred mi-ličniki. Ta igra traja v nedogled. Skrijeva se mu za neko trgovino s ploščami, prav tja, kamor se je on sam pred nekaj minutami skril policajem, ki ga zdaj že spet iščejo drugje. V trenutku njihove zbeganosti hoče on izkoristiti zmedo in pobegniti k nama, ko uvidiva njegovo namero, se prestrašiva in začneva panično bežati med starimi hiša-mi, sama ne veva, kam. Policaj naju opazi, steče za nama misleč, da sva Prijon, ki se ie zaradi kamuflaže razbil v dva dela, Pri-
jon ena od Prijon dva. »Policaj!« zavpijem. »Stoj! Poslušaj! To nisem jaz, on je Prijon, tam preko, jaz sem jaz in to je Marjetka! Marjetka!« Policaj se ustavi sredi koraka in naju motri, ne more se odločiti. V neki reži se pojavi Prijon. »Tam!« zavpijem. »Tam!« Policaj se odlepi od stene in steče po na-pušču, z Marjetko se obrneva in zbeživa proč, stran od te norije. »Joj,« reče ona in iz žepa izvleče kovanec za pet din, »kaj bova zdaj?« Kovanec na njeni dlani se ob-rača in premika, kot bi nama daja! nekakš-na navodila, predloge, vabila. Zastrmim se vanj. »Kupila bova rože. »Zdi se mi, da je kovanec zadovoljen z mojo odločitvijo, no pa saj ni moja, saj mi jo je sam sugeriral, ali pa tudi ne? Stvar je v tem, da ne vem, če sem ga prav razumel. Stopiva v prodajalno rož. »Koliko so rože?« vprašam. »Kakšne rože?« reče prodajalka. »Magnolije, orhi-deje...?« »Kar že imaš,« jo začnem tikati. »Koliko iih dobim za pet din?« »Za pet din
Tiff ac5bT5-hTč7«Tffč^"prbna]al^aliTačliTo in me prebada z ledenimi pogledi. V prostoru smo samo trije Ijudje, prodajalka mi torej ne more nikamor pobegniti, imam jo v pes-ti. »Kako nič?« ji rečem. »Petdin ni nič, pet diri nekaj je,« ji hlastno zatrdim. »To ni niti za kornet,« reče Marjetka in me pocuka za rokav suknje, s tem mi nedvomno želi na-kazati, da vse skupaj nima smisla in da naj odneham. A meni ni do tega, prav zdaj vi-dim, da ne smem odnehati, da moram zve-deti, koliko so rože in koliko jih za ta denar lahko dobim. Nasmehnem se ji. »Poslušaj, punca,« rečem in jo pogledam kot playboy, »nekaj rož za pet din že dobim. Ne posku-šaj me prepričati v nasprotno, ker nič ne hasne. Zdaj pa me zanima, koliko jih do-bim. Understand?« »Understood,« reče prodajalka in se umakne v predprostor po cenik. Nekaj časa živčno trza z ustnico in jo grize, na čelu se ji od napetega razmišlja-nja pojavi guba, nato se odloči. Pride k
rezi in misli, da je to nekakšna igra, »izgini va ali pa naju bo dohitel.« Marjetka me pri me za roko in že izgineva med hišami. Ur< bije poldan.
Ne da se motiti. To mi je všeč. Še več, to me navdaja s pravim občudovanjem, zato se nagnem naprej in ji še enkrat zatrdim, da ona resnično ni vol. Medtem je že uredila rože, jih zavila in mi jih potisnila v roke. »Tukaj, gospod.« Nasmejem se ji in z Mar-jetko odideva na ulico. Asfalt je od vročega sonca popolnoma razbeljen, še več, raz-žarjen. Dobro da nisem bos. Na križišču se boči vodnjak, tja se odpraviva z Marjetko. Marjetka umiva sadje, opazujem njene pr-ste. »Daj mi sad,« ji rečem in odprem usta Sok se mi pocedi po bradi in razgledam se po ulici. Prekleto! Bliza se_nama Prijon in j briše potne srage s čela. Že naju je opazi Pospešuje korak in nama maha. Z Marjei ko pograbiva culo s sadjem in sendviči ii se hitro odpraviva, sam skočim še enkrs
rln \/nHnjakp  po 7ypp(<pn^9   ^j s^pn  iih  b
pozabil tamkaj. Marjetka me čaka na voga lu z iztegnjeno roko. »Zdaj pa hitro,« ji re čem in pogledam nazai. Priion se bedast«
nama, v roki drži cenik in se v nekakšni za dregi smehlja. »Za pet din,« reče, »za pe din jih dobič točno dve stebli, korenino ii nekaj listov. To dobiš za pet din.« Neka časa razmišljam, zdi se mi preveč, celi roža vendar stane - tako se mi zdi - neke tisočakov. Ali je mogoče, da je ves osta denar vreden samo cvet? Zalotim se, kakc se zdaj tudi sam grizem v ustrrico, tega me postane sram in z naglim gibom položinj pet din na pult. »Daj mi te rože,« rečem pro; dajalki, pogledam Marjetko in se ji na smehnem. »Zdaj sva ob ves denar,« \reči ona, vendar brez žalosti. »Vem,« rečem »pa kaj? Za pet din ne dobiš niti kornet« Zasmejeva se nepravilnosti v skladnji m jega stavka. Vtem prodajalka že prines^ rože. Občutim potrebo, da bi ji nekaj pove dal. Nagnem se čez pult. »Vi niste vol,« zaupno rečem. »To vem zagotovo.« »Nc, in?« reče prodajalka in z vrtnarskimi škaj iami reže nekakšne koreninice in popkl
kiinst
študentski časopis stran 13
PKEDGCMOfc
Ime mi je Rival. Odkar sem postal pisa-
j, se je moje življenje v temeljih spreme-
ilo. Izkazalo se je, da za uk nisem odprte
ve, za delo pa ne priročen, dasiravno ga
am za potrebno, cm dovolj spoštujem in
nekratim zaslug^Ki mu gredo. Nekočje
delavski razred celo pri meni doma, na
isku, kar pa že ne sodi več v našo pripo-
id. Skratka, tudi zdravje mi ni dopuščalo
ikih zavezujočih dejavnosti, pa sem živo-
il iz leta v leto, sebi in bogu v nadlego.
otem sem spoznal Kalegiča.
Kalegičev oče je bil Srb, on sam pa slok, volas petdesetletnež odločnih kretenj. adarjen ni bil, pač pa je v meni zaslutil in spodbujati moč, da z umetniško besedo isujem svoja razmišljanja, ki tvorijo moje vljenje, in s tem tvorno sodelujem v nena-idnem ustroju sveta. Že se je začelo: no-mi je izvrstnih oblizkov in pijač, knjig, ja-inskih bakrorezov, mi omogočal ženske, ibi me le spravil v zalet. Dan in noč se je bil nad pisalnim aparatom ter prepisoval oje okorne, začetniške izdelke. Kadar im hotel obesiti na klin ter priznati poraz neposrečenost svojih lastnosti, je vil ke, si mršil lase ter mi dopovedoval, da hko le s skupnimi silami izvedeva eno oveško življenje. V skrbi za moje telo mi kupoval poloverjev iz kašmirske volne, misem imel več kam z njimi. Končno tudi ;peh ni izostal.
Moj prvi literarni večer je bil sicer skro-en, aje trajal pozno v noč. Mimo mene so lli prisotni še Kalegič, njegov starikavi e, nek hipi in par žensk, ki jih je bil prima-lil Kalegič. Penilo se je vino s poreklom in iegičje k brezbarvnim ustnam prislanjal lavnik, muha, ki mi ni bila povšečna, a ta-imu človeku bi spregledal še marsikaj ugega. On je iz mene naredil to, kar sem. ii so izražali zadovoljstvo nad mojimi netniškimi deli, le hipi je nekaj godmjal. alegič ga je ppstavil pred vrata. Ko sem štel pet \et, sem pod vtisom po-jlarnih filmskih izdelkov in pod ustvarjal-m vodstvom svoje skrbnice Žive-Duše jisal delo z naslovom Kawboyska knjiga. osilec glavne vloge je bil simpatični Ooni let, predstavljen tudi na številnih posreče-h ilustracijah. Če naj zvežčič ocenim da-js, potom k.itične distance, vsekakorbo-ha za nekaterimi napakami, tako simpto-atičnimi za mladoživo zaletavost. Ven-ir, noč ima svojo moč, iz malega rase ve-;o. Z veseljem sem opazoval, kako iz peva y dan napredujem. Vadil sem se v famatiki in tvorit čedalje bolj posrečene avke. Predvsem zaradi urjenja sem ses-novele kot Moje življenje, Iz mojega vljenja, Konec nekega življenja in Idiot. terarna srečanja so postala česta po-žstritev vsakdana, Kalegič pa je, ne šte-jc pri tem s pijačo in vinarjem, privabil ne-ij pravih slovenskih pesnikov. Sčasoma
sva postala nekakšno okostje Ijubljanske boheme osemdesetih. Vse češče sem sli-šalRival, ta naš pisatelj.
Ob ustvarjanju sem prejkone sčasoma naletel na nekatere probleme v zvezi z res-nico, ki se, velika kot je, vpleta v vsako pra-
vo delo. Kalegič je zaskrbljeno opažoval, kako mi ustvarjalna moč usiha. Polotil se me je zlobni dvom, snov za pisanje se mi je vztrajno izmikala. Moj prijatelj je nakupo-val olpširne knjige ter se požrtvovalno po-glabljai vanje, a si tudi sam ni bil veL na jas-nem. Kar pomnim, ni bilo večje krize; če bi se moja pot kdaj zlomila, bi se tedaj.
Daljše obdobje sem preživel prikovan na posteljo, Kalegič me je vsakodnevno obis-koval in me po svojih močeh zabavah Pri-povedoval mi je anekdote iz življenja mojih tovarišev, pisateljev. Cskrbel mi je poseb-no dovoljenje, da sem smel sprejemati bi-zarne obiske, ob vsaki uri. Kje je ta človek naše\ močl in sredstev, m\ nikoh ne bo jas-no. Bil je mož neizmeme vere.
Njegova sila in Ijubezen sta privrela tudi v mojo kri. Vzdržal sem. S skupnimi močmi sva se lotila zbiranja gradiva. Slcer obširno stanovanje se je šibilo pod težo knjig, pa-pirjev, korakov še živečih prič. Meni tako, Ijubo slast ustvarjanja je nadomestilo na-porno, metodično delo. Ni je bilo bibliote-ke, muzeja ali galerije, ki je ne bi bila oble-tala. Za spanje ni bilo časa. Osnutki so se razpasli na tisočerih straneh, prihajali in odhajali so lektorji, stenografije, posredni-ki, izmozgane baletke, nikdar zadovoljni založniki. Delo je hitro napredovalo. V teku so bili razgovori s tiskarno. Takrat je umrl Kalegič.
Neumorno delo, breme skrbi, nanaglo-ma použiti obloženi kruhki, slastni rum in večna cigareta med nemirnimi prstl so sto-rili svoje; možu je deževnega dne - sedel je v naslanjaču in živčno premetaval goro papirjev - počilo dobro srce. Moje pa se je dušilo v obupni žalosti ter obdržalo za vse-lej neizbrisno, globoko rano.
Delo je bilo za dolgo prekinjeno. Zopet ustanove, tokrat brez obiskov, dolgotrajna obdobja brezvoljnosti in odmiranja, pola-ganje rok nase ob najmanjši nepazljivosti paznika. Tako !eto in dan. Vendar pa je nuj-no jela, sprva le tu in tam, komaj zaznavno, nato vse glasneje, po meni kljuvati pravilna misel. Kalegič ni je dal svoje življenje, tako-rakoč vložil ga je vame, v moje umetniško snovanje. Sedaj sem sam za oba, a tokrat pravi pisatelj. S podvojeno ihto sem se vpregel v delo.
Torej bi se mu na tem mestu rad še po-sebno zahvalil; ga počastil, oddolžiti se mu ni mogoče. Kalegič je bil kot dobra plat mene samega, ki je poprej nisem poznal, bil je lokomotiva, ki je neuklonljivo vlekla kompozicijo, dokler ni v orjaški, slepeči luči iepote in Ijubezni za vselej omahnila. Sam sem prispeval zgolj talent. Pričujoči roman je prav tako njegovo kot moje delo.
Rival, Ljubljana, 22., 12. 1985
TUIlilJNA
14. stran študentski časopis
Uvodnik v Tribuni št. 2 je, milorečeno, smešen. Samo eno veliko, ponarejeno op-ravičevanje, ki nima ne repa ne glave. Čemu?! Pravite, da ste pod močnimi udarci kritike; da bralci s pisanjem Triburie niso zadovoljni... Bodite hladni (da ne zapravi-te svoje kariere!), ali pa vroči, ker samo to velja. Mlačnosti, s katero se trudite, Ijudje ne marajo, še manj v teh kriznih časih, ko je marsikaj zavoženo. Vaša mlačnost je za izkozlat, saj vas bralci takšnih* kot trenutno sfe, ne moremo nositi v sebi, ste pretežki.
Poglejte Tribuno iz 1980. leta; naprimer zvarek »Aduti so rdeči«! Ironija ali posledi-ca transmisijnosti?
Poglejte Debeljakovo Tribuno iz leta 1982! Ta koncept bo ostal, gre v zgodovi-no, vse ostalo se pozablja! In glejte, Aleš Debeljak danes je nekaj! Če hočete: vsi, ki so v preteklosti delali hitrejše korake, hodili torej pred drugimi, danes nekaj veljajo, po menijo; pa če pogledate revolucionarje iz časov okupacije, ki so si s svojim takratnim početjem zagotovili predvsem gmotnost preživetja; na primer, poglejte Rožanca, Zi-darja, Zupana, Torkarja, Kocbeka, per-spektivovce (Kermauner, Veljko Rus, Jože Pučnik, Primož Kozak, Dominik Smo-le,...), Jančar, Rupel,.. - vsi ti danes ne-kaj pomenijo, nekoč pa so tvegali, deiali so ogromne in tvegane korake pred drugi-mi,... Ostane, preživi vedno le tisti, ki y do-ločenem času tvega. In ta diferenciacija je vedno bolj kruta. Clovek in samo človeštvo je pač trenutno tako dograjeno.
Kakšne utopije a la komunizem, s kateri-mi so nas (na)basali v šolah, so trenutno neuresničljive; pa še dolgo ne bojo, kajti, kaj bi vse morali postoriti, da bi se bližali h komunizmu, brezrazredni družbi, vsakemu po njegovih potrebah,... Sigurno ga ne bi smeli srati naprimer z usmerjenim izobra-ževanjem, monokratičnostjo sistema, mili-tantnostjo v družbi, kjer sta naprimer alko-holizem (glej primer Rugelj) in nacionalh zem pravzaprav politično zaželjena, kjer je razvijanje informacijskega sistema otežko-čano z raznimi administrativnimi ukrepi (glej na primer noyi zakon o javnem obveš-čanju,..), kjer se z vsemi sredstvi forsira
profesionalni šport, množični, rekreativni pa zanemarja,... Vojni komunizem sigur-no ni to, s čimer so nas v šolah filali! In do-bro je, da nas so; tako vsaj vemo, kje smo in kam plovemo.
Naj se študentje in nasploh mladi oglasi-jo, kakšno glasilo hočemo. Trenutni kon-cept je pač preizkušen, vkalupljen in zato preživel, anahronističen. Časi se spremi-njajo in mi se moramo, vsi skupaj, z njimi. Smo v nekem drugem svetu, ki je naš, zato ga izpopolnjujmo. Jaz in pisci v Tribuni smo še vsi mladi, življenje je še pred nami. Ali smo res zadovoljni s takim, kot ga tre-nutno živimo!?
1965. so se vodilni in seveda odgovorni v naši družbi zbali. Zbali so se brezposel-nosti, ki bi zagrozila, če bi takrat šli v refor-mo; seveda, dalo se je živetfše naprej brez reformnega tveganja. Samo, kako dolgo!? Danes smo tam. Že nekaj let; pravijo, da 6 (!). Res je, da se je ta reforma, ki bi morala steči že leta 1965, začela-počasi in poti-hem. Danes je marsikaj že prepozno, saj bo ta reforma prizadela sedaj preveč Ijudi. Danes je organizacij, ki so nerentabilne, vse preveč, delavcev v teh organizacijah pa na desettisoče. Stečajni postopki so se marsikje začeli, logika trga je do neke mere sproščena, lažna solidamost napo-kana (vemo, da je solidamost rak rana za ekonomske zakonitosti), mnogi bodo ek-sistenčno ogroženi. Ampak, boljše danes, takoj, kot pa čez nekaj let. Ne se slepiti. Itd. itn. Dotaknil sem se le enega problema.
Poglejmi si y zobe: množica poskusov z različnimi političnimi sistemi je propadla. To vidimo še predvsem danes, 1985. leta. Albanija, Severna Koreja despota in kariz-me Kim IL Sunga, Pol Potova rdeča Kam-pučija in še mnoge {!). Beseda država pri-haja od glagola DRŽATI... seveda, držati Ijudi na vrvici. Zaprti sistemi so v svetu, ka-kor je trenutno ukrojen, lahko zamisel le perverznih despotov. Človeštvo (ta neopri-jemljiv pojem) je en organizem pa če to ho-čemo ali ne. Tako smo se ukrojili, obmejili.
Leto 1986 je leto volitev v Jugoslaviji. Napovedani so lepotni popravki. Vendar je že sedaj vsem jasno, da se bo za temi fa-sadnimi popravki krojilo vse na star način. Odprte liste! Tajnost volitev! Voliti oseb-nosti, ki jim zaupam! Kdo si drzne izvoliti (namestiti si) funkcionarje brez mojega, dr-žavljanovega soglasja?!
Iz »izobraževalnih« ustanov še vedno prihajajo v veliki večini Ijudje, ki niso spo-sobni analizirati sveta, v katerega so pah-njeni; ki so nekritično dovzetni na razne vr-ste PROPAGANDE; ki se nekritično pustijo bombardirati z, na vse načine, prirejenimi informacijami, jih nekritično sprejemajo oziroma se jim te informacije dan na dan zajedajo v podzavest (vemo, da lahko laž z vztrajnim ponavljanjem postane resni-ca!). Pazimo se, kajti knjige, filmi, vse vrste informaij, ki se prevajajo iz tujega v naš je-zik, so vse prepogosto cenzurirane oziro-ma, da se lepše šliši, prirejene, kajti dobro se predpostavlja, da se slehernik ne bo spuščal v sizifovo delo, v preverjanje. Etc. etc.
Naj na kratko preletim še prvi številki le-tošnje Tribune.
Tribuna, št. 1,1985: razen naslovnice ne prinaša nič izvirnega oziroma posebej ak-tualno angažiranega. Odprto pismo štu-dentov namenjeno iS SRS ste pač, ker ste študentski cajtung, morali objaviti. 0 bojko-tu - po izvimosti diši le zamisel A. Klemen-ca, da je delegatska konferenca »podob-na« UK ZSMS. Brez komentarja. Izničiti to, kar je še edino dokaj izvirno in aktualno in ki že prinaša napredek! Z nečim si namreč moramo biti na jasnem, bojkot je svoje do-segel, je uspel, seveda do določene mere in ker se nadaljuje, lahko dopolnitev do se-daj doseženega še pričakujemo. Seveda marsikdo z doseženim ni zadovoljen, ne-katerim je bojkot velik trn v trupu; diskvali-fikatorske floskule, da za bojkotom stojijo tuje sile, so značilne, jih poznamo in jih ne bi komentiral. Morda so pisci res kaj hoteli povedati, vendar, med hotenjem in napisa-nim je, žal, velik prepad, v katerem se lah-ko misli izgubijo. Danes se pač drugače piše!
SPOŠTOVANO UREDNIŠTVO!
Na konferenci ZZB NOV v naši KS sem sprožil nekaj kričečih problemov in bi rad posredoval tudi vašim mladim bralcem, ker menim, da je tematoliko aktualna, da bi jih lahko zanimala.
Po vojni so partizanski in partijski funk-cionarji kot nova oblast ukazali strogo in celo najstrožje kaznovati »vojne dobičkar-je«, tako so jih tedaj imenovali, zato, ker so bogateli tedaj, ko je Ijudstvo trpelo vse mo-goče gorje! Ti isti funkcionarji pa so pozne-je postali kasta privilegiranih in od Boga dani nam voditelji, ki so ustvarili pet milijo-nov zakonov (katerih se držijo le, če jim gredo v korist) in med temi je tudi Zakon, po katerem je lahko kasta bogati celo v PO-KOJU! Poglejte! Draginjski dodatek so po-imenovali v »povišanje pokojnin«! In ker je to »povečanje pokojnin« »je zakonito, da se tudi pokojnine povečujejo V ODSTOT-KIH!« S tem se ustvarjajo zelo zaskrbljujo-če socialne razlike med upokojenci, ki niso rezultat dela, temyeč prigrabljenih pozicij! Tako npr. privilegirani upokojenec, ki ima ca. 150.000 din pokojnine, pri povečanju za 10 % dobi 15.000 din, istočasno pa po-nižani in neupravičeni revež s 30.000 din pokojnine dobi le 3.000 din! Vprašai sem,
zakaj je pnvTTegtranec dobil 12.000 dT draginjskega dodatka, saj to ni rezultat dela, še manj pa stabilizacijsko obnaša-nje? K temu sem dodal, da ta poteptani mali človek z neupravičeno nizko pokojni-no ni nič kriv, ker je le pošteno in uspešno delal celo svojo delovno dobo, da je drža-va doživela gospodarski propad, temveč ravno ta bogata kasta je pripeljala državo na rob propada - breme »stabilizacije« pa slednji nič ne čutijo! Celo obratno - BOGA-TIJO! Do kosti so oglodali državo in še se-daj bogatijo na račun DVIGANJA CEN -večkrat se povečajo cene, večkrat zajame-jo z veliko žlico delavskih žuljev in je raz-umljivo, ob taki morali, cene se nikoli ne bodo umirile! Koliko let že traja to ropanje družbe in delavčevih in drugih mravelj žu-Ijev!? Do kdaj? To je ne le kriminal, temveč zločin zoper 60 % Jugoslovanov, ki živijo na robu egzistenčnega minimuma!
Na to moje razmišljanje mi je odgovoril neki »dosmrtni« funkcionar, da pokojnina ni socialna kategorija, temveč ekonomska! Na kar sem mu odgovoril, da ni ne eno in ne drugo, temvev CIGANSKA KATEGORI-JA! Precenjuje svoj prispevek družbi, a podcenjuje prispevek neupravičenih reve-žev, ki so pri vsakem »povečanju« pokoj-nin vse bolj revni! Italijani pa draginjski do-datek delijo vsem upokojenim v enakem znesku!  Tudi  tam  so  inženirji,  sodniki,
zdravniki in snažilke pa nikomur ne pade na pamet, da bi vpil na URAVNILOVKO, kar je seveda stvar MORALE! Pri nas ni nikoli bilo uravnilovke in je tudi nikoli ne bo tako, kot ni nikoli bilo plačila po delu in iz dela ter minulega dela in bojim se, da ga tudi ne bo doživela niti generacija zanamcev, toliko smo zasmradili s krivicami to družbo! Na-jbolj glasni zoper »uravnilovko« pa so rav-no največji lenuhi in družbeni škodljivci!
Predlagal sem tudi, naj se vsem »stabi-lizacijskim dobičkarjem« oziroma socialis-tičnim bogatašem odvzame vsa imovina in se jim da pokojnina 20.000 din na mesec, tako da bodo sami poskusili ddpirati vrata birokratov in jih prosjačiti za miloščino za-man, kot to počnerno mi, sedaj in tukaj, ki s svojim dolgoletnim poštenim delom od jutra do večera nismo dobili od družbe niti toliko, da bi človeško živeli - celo to se do-gaja, da si je upokojeni rudar vzel življenje zaradi pomanjkanja denarja! No, to je dru-ga tema. Ker sem human človek, ne zahte-vam »sekanja glav«, kot so svojčas oni po-čeli! Vsaka čast izjemam, ki so obogateli s svojim delom, sposobnostjo, kreativnostjo!
Veste, zelo trdovratno se branijo in bojijo za svoje bogastvo, ki ga vsekakor ne bodo nesli na oni svet! Uporabljajo razne etikete, insinuacije, polresnice in celo laži samo, da bi diskreditiraii »kritizerja«! Menim, da je potrebno biti kljub vsemu vztrajen in odlo-
čen-saj si nihčeneželi krivičneSrižjS" mladi bi morali odpravljati (najprej pri s4 krivice in graditi medsebojne MORALh VRLINE, toda nikar tako^kot je to poč vzornik privilegirancev - Nietzsche!
Ne borim se (in nikoli se nisem boril); nobeno bogastvo, kerto hi sreča, borim i za moralne človeške vrednote in za člov ka dostojno življenje - brez bogastva! Sr ča je Ijubezen in sr-ečen narod - tega na manjka! Gotovo že veste, kako se poči človek, če se mu dela krivica?
Dbilo uspeha v 1986. letu vam želi
SLIVAR MIHAE
63320 Titovo.Velenje Y
Šlandrova
Telefon: (063) 856-3i
P.S.
Pri nas je zelo razvrednoteno delo družbena priznanja le zato, ker so nagraj vani družbeni škodljivci, zmikavti jn del< mrzneži ter srodna klapa!
Sem poteptani upokojenec s 30.000 d pokojnine in pasjim življenjem!
Veste, celo na sodišče nas dajejo, ker r moremo plačevati stanarine, kakor, c smo sami krivi, da nismo dobili plačano nr nulo deio - pravičnoi
Liutomer, 29. 11. 198L5
Tribuna, št. 2,1985: o uvodniku sem pl vedal na začetku. Botterijev traktat »Očisl mo Slovenijo! Toda česa?« je značilen. 1 vzrokih za nacionalizem piše, kot pač trl nutno večina slovenskih informatorjev: vij me bo lepo, seveda, če ne bo deževalo ifl Veselilo bi me, če bi komentator v Tribu dopisal, da so misli o vzrokih za nacion lizem zgolj prispevek k celotni problemat in nič več. Značilno za Botterija ter vse a tale komentatorje je, da se stvari le dotik O slovenskih Zelenih pačtrenutno osred slovenski politični časnik Delo dosti b^ angažirano in informativno piše, kot pa v Tribuni. Prispevek Marka Povšeta o usme jenem izobraževanju je do neke mere z del bistvo. Tako se piše! Na žalostže dolj ni dobil Nobelove nagrade za književnc tako neaktualni pisec, kot je to letošnji. prav vi se o Claudu Simonu razpišete k ostali slovenski tisk na primer o Jančarj Stran 13 je, razen dveh zmazkov M. Škc solidna. Strani 14., 15,16 - o, kaj bi vse lahko bilo objavljeno!
Ali si takšno potratnost s časopisnim p pirjem lahko privoščimo? Sicer pa... [ nas je vse mogoče, a največkrat neraci nalnost  in  neučinkovitost.   Politika a SAMODA SE FURA (ni važno kako)!
Sicer pa, kako si naprimer jaz zamišlja Tribunino pisanje?! Da sem kratek: pogl( te Debeljakovo Tribuno iz leta 1982, p glejte sedanjo Mladino, Probleme, No\ revijo (zadnji dve zaradi angažiranosti kvalitete!). Posnemanje? Veste, pcsnresm nje ali ne, važna je kvaliteta, vsebina, i pa oblika, fasada!!!
Vse tole pisanje je izključno dobrohotr in ga tako tudi razumite!!! Saj mi res r more biti vseeno, kaj berem, ker je še v čina življenja pred mano, kakor seve( tudi pred vamh Tribunaši ter tistimi, za k tere pišete! Pisanje pa ima določen n men, vsaj imelo bi ga naj. Vse preveč je i pri nas pisanja, ki ima !e ta namen, da ! izpolni prostor, ki je za pisanje namenje
Posnemajno, vendar z logiko!   '
IVO ŽAJDEt
Ljutom«
študentski časopis stran 15
ROBERT BOTTERI-METLA odg //v d/ ured. (185cm,obleka:prekratka) obsojen je na 15 let kiparstva na enem od otokov zaradi oskrunitve časti bullterierja
STANISLAV VIDOVlC-PATAK v,d/glavnega urednika ( 120 cm oblekaispodaj brez) obsojen je na 35 let požarstva na taistem otoku zaradi "jer je slomio troblonski ni§an"
MARKO GAŠPERLIN-ŠEFE urednikVNANJE POLTTICE (doma v severnih predelih poslužuje se očal) obsojen je na "še sam ne ve koliko " in "še sam ne ve zakaj"
i drugače deluje tudi kot vodja-boss manjše skupinice pregnancev
RUŽA BARIC-BOB ROCK     urednica (210 cn\, ošabnega vedenja)
obsojena na 10 let penzionskega bivanja v samici zaradi razmerja z mladoletniki-cami
MLADEN PETRETlC-GroO     urednik EKOLOG (manjSe rasti lepega stasa mlad in zaletav) obsojen je na 7 letno prisilno delo v eni od bodočifr jedrskih centralah radi oneaifižeVania okoiice
BOŠTJAN KENDA-BOTAS glava tehnične redakcije(domorodec)
zaradi utaje davkovin prekupčevanja z pop-bendi obsojen na dve leti kidanja karbita v Ruschach /
VOJKO ZUPANC—VOJC distributer obsoja vse tist§ Jki so se znašali nadn njegovim telesom in imenom ter starostjo.
WANTED
BIG BROTHER

Izdajateljski svet :
Danflo Ti*k, Klenovšek Bojan, Ate6      Afeš Karde^, Ida Novak, Gabi Čačinovič - Voginčič, Jasnin Držanic, Boris Kononenko Marta Macedoni, Ruža Barič, Mladen Petretič
Lektor: Vid Snoj Fotografi: Futy and GiGi
Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št.421 -170
Kersnikova 4    Ljubljana     tetefon : 319496
Časopis študentov univerze E. Kardelja        Izdaja UK ZSMS