45 Politične stvari. Glejmo nazaj, da vidimo naprej! Ob časih takih, ko se Da socijainem in političnem obnebji kažejo črni oblaki in nevarnost žuga, da resnico potlači laž, svobodo sila, civilizacijo pa barbarstvo in se pravica vkloniti mora meču, se misleči človek rad ozre v preteklost in pri njej išče tolažbe, poduka in zaupanja za prihodnje čase. In res! Zgodovina svetd daje odgovor na vprašanja, ki jih vznemirjeni čiovek stavi na previdnost Božjo. Tak čas je nastopil zdaj, ko so konference v Carigradu pri kraji. Meč in pero mirujeta za malo čaaa; al na tisoče in tisoče onih ljudi, katerim ni dano gledati v skrivne spletke onih, ki vladajo ljudstva, plahi pričakujejo odgovora na vprašanje: kaj pa bode zdaj? Vsakdo ve in diplomati to najbolje vedo, da leta 1875. je na majhni žemljici, kateri je Hercegovina ime, na dnevni red se stavilo veliko vprašanje o prihodnosti 80 milijonov Slovanov Evropskih. Vsakdo ve, da tu ne gre za peščico Hercegovincev in Bošnjakov, — oni so le prednja straža temu, kar ima še le priti. — Ti junaki, ki se zoper Turško-Azijatsko barbarstvo niso vzdignili toliko za višo idejo svobode, kakor le za pravice človečnosti, so o prvem navalu Oto-manov propali, pa se tudi sami ne morejo kmalu rešiti jarma silovitega , ker boj za svobodo nikdar nikoli ni bil že dognan v par letib. Že dandanes pa je neprecenljive vrednosti to , da vzvišena misel o osvobodenji domovine je prešinila vsa srca Jugoslovanov, in da svetega plamena, ki je zdaj kvišku švignil , tudi potoki prelite krvi ne bodo vgas-niii. Ta prikazen je neprecenljive vrednosti; vsaj zgodovina vseh časov je živa priča, da bolja prihodnost prisije le onim narodom, ki se zavedajo, da so. Tako bilo je v stari Greciji, tako v Rimu, — tako je Amerika postala svobodna, tako Nemčija velika. Najjasnejši dokaz temu pa daje nam današnja G reci j a. Leta 1573., ko ]e Grecija z Venečani mir sklenila, postala je sužnica Turkov. Zibelka Evropske civilizacije propala je barbarizmu; cveteče dežele spremenile so se v puščave, vede in umetnosti prejšnjega časa so otrpnele. 300 let je Grški narod zdihoval pod jarmom krvoločnih Turških paš, ki so kot neusmiljeni vampirji njegovo kri pili. In vseh 300 let molčala je Evropa, držeča se pravila, ki so ga iznašli ljudstev tirani, da vladarjem propada sveta pravica, po kateri tudi legitimni sme z podjarmljenimi narodi gospodariti kakor z živino, ljudi moriti, mesta in vasi poži-gati, cele dežele razdevati itd. Večkrat so učenjaki in odlični državniki svetovali, naj se Turek, kot sovražnik vsega kristjanstva, požene iz Evrope. Al brez vspeha! Glas blagega princa E v-gena ostal je glas vpijočega v puščavi „svetih pravic vladarjev", češ, da oni smejo človeka, če tudi je Božja podoba, vpotrebovati, kakor se jim zljubi. Nemenljiva zasluga gre Ruskemu čaru Petru Velikemu in carici Katarini II. o tem, da sta prva prodrla z blagimi misli človečnosti in pa konec storila onim idejam, ki so na sramoto celi Evropi vladale več stoletij. Po inicijativi carice Katarine so 1. 1774. hrabri Majnoti prikoračili s svojih hribov in pričeli sveti narodni boj, ki je pretrgama trajal nad 50 let, kajti še le 6. svečana leta 1833. je Oton Bavarski kot kralj Grški prijadral v Naupliio. (Konec prihodnjič.) 53 Glejmo nazaj, da vidimo naprej! (Konec.) Enako grozovito in zverinsko, kakor v glavnem mestu počenjali so Turki po deželah. V Dren op olj i so patrijarha Kvrila (Cinla) izvlekli iz kraja, kamor je bežal, ter ga s tremi škofi vred vhodu cerkve nasproti obesli. V Nisi se je enaka zgodila nadškofa Atanaziju. Po vsem Turškem so prebivalce, ki so bili brez varstva , morili, ropali in kar se da grozovito ž njimi ravnali. Kar se je junija meseca 1821. leta godilo po M a-ce d on i j i, Epiru in Livad i j i, prestrašno je popisovati. Veliko tisoč ljudi so obesli, podavili in poklali. Očetje so usmrtili sami svoje žene m hčere samo zato, da so jih rešili še hujše sramotne sužnosti. V S mir ni, kjer je Turška druhal veliko Grkov pomorila, je le nekaj v luki nazočih Angleških ladij zabranilo, da niso bili cel6 vsi krščanski prebivalci pokiani. Nadškofa Kretiškega in Kandiskega in pa škofa Kanejskega so obesli, veliko kristijanov teh otokov podavili, največ so jih na ostre kole nataknili in tako počasi mučili do smrti.. Najhujša osoda pa je zadela otok in mesto Ki o s. Po dolgi in hrabri borbi Kioščanov so Turki 16. aprila 1823. leta vzeli mesto; zdajci pa so razsajali ne tako, kakor vojaki , ki pridejo po krvavi zmagi v sovražno deželo, ampak divjali so kot zverine. Vse moške prebivalce so podavili ali poklali, ženske pa, če so se jim po životu vredne zdele, odpeljali v sužnost, ostale pa so pomorili. Otr6k so kar po cele rajde skup na vrvi nabrali, potem pa pse na-nje ščuvali, da so jih strgali, veliko so jih v morje pometali. In mesto z vsemi cerkvami in krasnimi poslopji postalo je razvalina in veliko pogorišče. Po tem pa so se divje druhali razkropile na vse strani po deželi in uganjale povsod, kamor so pri-drle, najstrašnejše grozovitosti. Ves otok, ki je bil prej podoben rodovitnemu vrtu, postal je puščava, v kateri so trohneča in gnjijoča trupla poklanih tako okužila zrak, da so se pričele med Turki samimi in pa peščico ostalih prebivalcev kužne bolezni, ki so pobrale mnogo Turkov in skoro vse druge prebivalce. Zgodovinska resnica je, da se je od aprila do junija meseca 1823. L z otoka Kiosa le kakih 20.000 ljudi rešilo v Psaro, čez 40.000 so jih kot sužnje prignali v Carigrad in Smirno na prodaj , čez 90.000 pa so jih pobili. Ves otok je imel junija meseca istega leta le še 900 prebivalcev. Na javnih trgih so jih takrat toliko v sužnost prodali, da je bilo v Smirni dobiti kristjana za 1 gold. 50 kraje. Kdo se ne strese groze, komu se ne ježi koža, ko v zgodovini bere take grozovitosti! In kdo more zameriti Rusiji, da je prva pričela konec delati takim strahovitostim! Naj bodo nagibi njeni kakoršni koli, za človeštvo bili so blagoslov Božji; brez Rusije bila bi na Grškem še dandanes groza takošna kakor nekdaj. Kakor zdaj, tako so dolžiii takrat Rusijo samo-pridstva, češ, da hoče razširiti svojo moč. Ko pa je Grška — to naj povdarjamo še enkrat — po prizadevanji in pomoči Rusije postala svobodna, bilo je to vsem onim oblastim, ki so jej prej vsakoršna diploma-tična polena pod noge metale, po volji; pritrdile so tudi one samostojnosti Grške, in tako je prej tako obreko-vana Ruska inicijativa, tako ustaja Grška, ki je veljala prej za smrti vredno hudodelstvo, postala državna krepost in pa hvale vredno dejanje. Ako so tedaj Jugoslovani v zadnjem boji deloma propadli, naj jim je tolažba zgodovina Grške. — Grška je 50 let čakala svojega osvobodenja, in kakor Grki, tako bodo tudi Slovani dosegli svoj cilj. Sedaj vneti plamen navdušenosti „za sveti križ in svobodo zlato" ne bo ugasnil več, dokler trinoštvo ne vzame konee. Kar ves narod resno hoče , česar je navdana celota naroda, temu se ne da ustavljati; konečno pelje do zmage. Trinog mora, ali hoče ali noče, nazaj v Azijo! -- č- 54