271
je  bil  za  deželnega pridigarja v Ljubljani  s  plačo            V sodobnih zapiskih   se  slika   kot   strasten   in
200 goldinarjev.                                                              svojeglaven mož.  Zavoljo   svoje trme  je bil   prišel
L. 1582. 24. julija je bil odločen, da govori po-     ob službo. Bil   je v vsakem oziru propadel   značaj.
grebni govor nekemu  umrlemu   protestantu.  Z vso     Poleg navedenih imen „Feistenberger", „Scherer" je
silo je hotel govoriti v cerkvi sv. Petra v Ljubljani,     nosil še   ime „Lisec", od lise  ali brazgotine, ki mu
a šentpeterski duhovniki so mu to prepovedali; kaplan    jo je vžgal v čelo rabelj radi njegovega podivjanega
Martin Sittich1) je stal na cerkvenem pragu in ga ni pustil noter.2) To leto je začel bolehati , da je komaj še mogel ob nedeljah pridigovati. Poleti 1590 so ga umirovili, umrl je okoli 1. 1594.
¦ Kakor že omenjeno, je prestavljal Lu-trovo postilo, ki pa ni prišla na svitlo, pač pa njegova prestava Ha-bermanovega molitve-nika „ Krščanske lepe molitve" 1.1579., tiskana v Ljubljani v tiskarni Janeza Mandelca.3) Lutrove postile pa ni spravil v tisk, dasi so slovenski reformatorji in luterani to knjigo zahtevali od Trubarja že 1.1548. Ta je imel že z izdajanjem svetega pisma toliko težav, da se postile ni upal izdati. Pomanjkanje kruha je prisililo Tulščaka, da se je lotil prestave toliko zaželjene knjige, hoteč si z njo gmotno opo-moči, a finančne razmere deželnih stanov so delo popolnoma opovrgle.4)
1)  Luka Sittich, morda njegov sorodnik, se omenja kot mengeški župnik v ravno tej dobi. Izvestja M. Dr., 1907, 131.
2)   Mittheil. d. h. V. f. Kr., 1864, 54.
3)   Jahrbuch, XXII., 54, 55. »Ljubljanski Zvon", 1886, 232. *) Jahrbuch, XVI., 129.
FR. LEVSTIK
življenja. O njem se čita precej nelepih reči in poročil v knjigi, katero je izdal 1. 1606. prost v Stainzu Jakob Rosolenz „Grundlicher Gegenbericht", v kateri odgovarja na strupene napade, ki so naperjeni proti papeštvu in katoliški cerkvi, ki jih je skoval vitenberški profesor Rungius. V tej knjigi pisatelj gotovo ne podaja izmišljenih dejstev, saj se sklicuje na žive priče in razne listine, ki postavljajo   v jasno   luč
razuzdano življenje tega odpadlega duhovnika. Pri pogrebu, tako piše Rosolenz, je nastal nenadoma tak vihar, da je kar lomil drevje ter razkopaval strehe in podiral hiše; ljudje so bili prepričani, da ga je odnesel hudič. Umirovili so ga bili za to, ker ni mogel govoriti; imel je raka na jeziku, s katerim je nesramno napadal cerkev in papeža ter sramotil vero, v kateri je bil krščen in vzgojen in katero je bil nehvaležno popustil. Ta njegova nesreča se je zdela vsem očitna kazen božja, kakor je svoj čas doletela strastnega krivoverca Nestorija.])                                    (Dalje.)
') Jahrbuch,   XXII.,  54, 56,  in  „Voditelj", V.,  405, 406.