Poštnina plačana v gotovini.	Knjiga 5
ŽIVLJENJE \Џ SVET
Štev. 19.	Ljubljana, dne 10. maja 1929	Leto Ш.
Sir Jagadish Chunder Bose'
življenje rastline
V 17. številki »Življenja in sveta« dne 26. aprila t. 1. smo priob--čili članek »Rastline čutijo kakor živali«. Danes prinašamo o pre» zanimivem vprašanju življenja rastlin nekaj misli sloveče ga indij» skega naravoslovca Jagadisha Chundra Boseja.
V teku svojih raziskavanj sem neza- ga in neživega. Izkazalo se je, da tudi znavno zašel na mejno področje poja- neorganska snov nikakor ni zmerom ne-vov v neživi in živi prirodi in sem osu- aktivna; tudi tod ostavljajo raznovrstni
E. Justin:	Sir Jagadish Ctander Bose (lesorez)'
pel videl, da marsikje voibče ni mej in	vnanji vplivi značilne sledove. Zdi se,
da se nasprotno dado mnogokje ugoto-	da veže kovine, rastline in živali njim
viti dotikališča med kraljestvom žive-	skupen način reagiranja, ki jih stavlja
pod vseobče veljavni veliki zakon. Na njih vseh zaznavajo pojave utrujenosti in pabitosti, oddih in oživljenje in naposled trajno nezmožnost reagiranja, ki jo jprinese s seboj smrt.
Mnogo sem se ukvarjal s pojavi rastlinskega življenja ter jih primerjal z odgovarjajočimi funkcijami živalskega življenja. Toda ker so rastline pasivne in jim po večini ni dana moč gibanja, je bilo treba izumiti poseben, izredno občutljiv aparat, ki naj bi reakcije na dražljaje povečal in meril gibanje rastline" do tisočinke sekunde. Tako je bilo moči izmeriti ultramikroskopske gibe in izpremembe ter so pogosto našli dolžine, ki so manjše od svetlobnih valov.
In odkrili so tajnost rastlinskega življenja: razodele so jih krivulje, ki so jih rastline same začrtale. Ob tej priliki se je tudi podrla zmota, da se rastlinstvo deli v občutno in neobčutno. Ono razodetje, ki sem ga doživel pri »molčeči palmi« Faridporski, ki se je sleherni večer nagnila k tlom, kakor da bi se sklanjala k molitvi, je zgolj eden izmed najočividnejših dokazov za to, da rastline niso neobčutljive. Moja raziskavanja svedočijo, da so n. pr. tudi drevesa občutljiva za izpremembe v okolici: vidno se odzivajo vsakršnim dražljajem prav do neznatnih svetlobnih izprememb, ki jih povzročajo oblaki, ko za trenutek zagrnejo solnce.
Rast rastline in izpremembe pri različnem ravnanju zabeleži neposredno moj »crescograf«. Od teh metod raziskavanja se lahko nadeja praktične koristi tudi poljedelstvo, saj nam one dajo priliko, da posamič analiziramo in opazujemo pogoje, od katerih je odvisna rast.
Cela vrsta uspešnih poskusov je dognala nesporno enotnost življenskega reagiranja tako pri rastlinah kakor pri živalih. Pri obeh se javlja tista perijo-dično se ponavljajoča neobčutnost, ki jo imenujemo spanje, in enako kakor pri živali opazujemo tudi pri rastlini smrtne krče. Ta enotnost v organič-nem življenju se prav tako razodeva v spontanem pulzi ran ju — pri živali v utripu srca — ter v enakovrstnem reagiranju na dražila, mamila in strupe.
Prah na zemlji in prst sama, rastlina in žival — vse je občutno. Tako bi mogli, videti, če imamo nekoliko koz-mičnega zmisla, v milijonih svetov, ki krožijo v vsemirju, nekaj organizmom sorodnega; oni imajo vsi svojo zgodo-
vino in vsem je začrtana pot v bodočnost. Ne bilo bi nemogoče verovati, da bi oni ne bili zgolj brezčutne gmote, otrple v smrti, ampak živi organizmi, »njih dih je morda sveteča železova para, njih kri tekoča kovina in njih noge veletok meteoritov«.
Ko sem doumel nemo svedočbo krivulj, ki so jih začrtale rastline same z mojimi aparati, in zaznal v njih odraz vse prevevajoče enotnosti, ki objema vse stvarstvo — nihajoče valovanje svetlobe, brsteče življenje na zemlji in leskečoča se solnca, ki svetijo v vsemirju —, tedaj sem prvič zaslutil pomen poslanstva, ki so ga pred tremi tisoči let oznanili moji predniki na bregovih Oanga:
»Njih, ki v pestri mnogoličnosti ve-soljstva spoznavajo enotnost, njih je
večna resnica — samo njih, samo njih.« ★
V veliki preteklosti Indije igra Bengalija podrejeno vlogo. Tam sicer ni mogočnih ruševin in svetišč, ki bi svedočile o velikih kulturnih tradicijah, in še danes ne ve Miss Mayeva v svoji knjigi »Mother India« povedati skoro ničesar drugega kakor o zo-pernih daritvah živali v kaligatskem svetišču kot odrazu topo v praznoverju tja v en dan živeče ljudske trope. Toda okoli mesta Kal-kute, ki so ga bili ustanovili Angleži, je bilo med tem že davno vzbrstelo in vzcvelo kulturno življenje, ki je prevzelo duhovno vodstvo vse Indije in ki ie malone docela v rokah Bengalov. Naj omenimo samo pesnika Tagora, njegovega genijalnega nečaka Abindranatha, najodličnejšega predstavnika novoindijskega slikarstva, novelista Chat-teriija in naposled največjega indijskega znanstvenika Jagadisha Boseja.
Ni nam namen tolmačiti našim čitateljem Bosejevo znanstveno delo; hoteli bi samo nekoliko očrtati osebnost, ki bolj od vseh drugih dviga ugled Indije v modernem svetu in ki predstavlja prečudno skladje za-padne znanosti v največji mehanistični dovršenosti in velike indijske duhovne tradi-cije.
Jagadish Chunder Bose se je rodil leta 1858. pri Daeci v vzhodni Bengaliji. Njegov oče je bil ugleden vladni zastopnik, impo-nujoča osebnost z lastnimi mislimi o kulturnih nalogah, velikimi upravnimi in organizacijskimi sposobnostmi, s prirodno avtoriteto, združeno s pedantnim zmislom za pravičnost; bil je zelo dobrosrčen človek, v zasebnih poslih pa je kazal* tisto lahkomiselnost v špekuliranju in darežljivosti, ki je lastna tolikim Indijcem kot odraz nemoči preprostega srca nasproti svetu. Tudi sin ni nikoli imel zmisla za materijalno izkoriščanje svojih odkritij, čeprav so se mu priložnosti zanj kar vsiljevale. Oče Bose ni po-
57У —
slal Jagadisha v angleško vaško šolo, kakor so to delali boljši ljudje, ampak ga je dal v razred, kjer so se učiil samo domačini — za varuha pa mu je dodelil bivšega roparskega poglavarja, ki je bil presedel kazen v ječi in ni bil dobil zaposlitve. Tako so se pomešale romantične povesti ukročenega bandita z živo tradicijo velikih bajeslovnih pesnitev. Indijska mladina dorašča še danes v miljeju religijoznosti, ki neti in razgibava nrav. »Spominjam se globokega vtisa, ki so ga napravile name verske vaje, ki so jih opravljali rokodelci na čast bogu Visvakarmi, stvarniku in umetniku.»
Jagadish je maturiral v »College St. Xavier« v Kalkuti, nakar je hotel po očetovem vzgledu v sluibo v »Indian Civil Service«-tej misli pa je bil oče protiven, a je obratno pristal na to, da se sin posveti znanstveni karijeri. Da se izpopolni v fizikalnih m fizijoloških študijah — medicino, ki jo je bil prvotno študiral, je opustil iz zdravstvenih razlogov —, je Bose potoval na Angleško, kjer je napravil dva važna izpita. S povratkom domov se začenja njegov brezkončni boj za uveljavljenje svojih odkritij, predvsem proti predsodkom, ki je nanje zadel pri svojih rojakih iz upravnih in znanstvenih krogov; zato je njegov nevzdržni podvig do znanstvene veličine mednarodnega slovesa tem bolj bleščeč. Indijska prosvetna uprava ga dolgo ni hotela nastaviti za profesorja na univerzi v Kalkuti; uklonila se je šele, ko sta zanj posredovala uvideven podkralj in bengalski guverner, a še tedaj zelo nerada. Toda plača indijskega profesorja je bila takrat samo dve tretjini
one plače, ki so jo dajali Evropcem; vrhu tega so Boseju njegov delež zmanjšali še za pol, češ, da je samo izredni profesor. Ker ni njegov protest nič zalegel, si je mladi profesor pomagal na čisto indijski način. Navzlic zelo prekarnim denarnim razmeram, v katerih je stalno živel, ni vzel od plače, ki so mu jo nakazovali, nikdar niti rupije. Z moralnim pritiskom svojih znanstvenih uspehov in s svojo bleščečo sposobnostjo za akademskega učitelja je naposled po triletnem boju vendarle dosegel, da so mu izplačali polno plačo tudi za nazaj; s svojim odporom pa je dosegel tudi to, da so bili poslej domači profesorji izenačeni г angleškimi znanstveniki.
Prva doba Bosejevega znanstvenega delovanja je bila posvečena elektriki; uspelo mu je zgraditi sprejemač za brezžični prenos električnih valov, ki ga je leta 1895. pokazal guvernerju v Kalkuti. Pozneje pa se je obrnil na mejna področja fiziologije in fizike; jel je proučevati življenje rastlin, o čemer je napisal mnogo učenih razprav ter imel na svojih mnogoštevilnih potovanjih in gostovanjih v Evropi in Ameriki več predavanj. Aparati, ki jih je izumil, so po uporabnosti in preciznosti prekašali vse, kar so dotlej poznali. Med drugim je napravil tudi avksanometer, s katerim je moči prikazati rast rastlin, povečano do sto milijon-krat.
Kot vnanji znak priznanja mu je londonsko vseučilišče že pred leti priznalo naslov častnega doktorja, vlada pa mu je podelila plemstvo s prayom, da nosi pridevek Sir.
Kurt Juhn
„Krvnik
Režiser Dubbs je stal na premikahi ploči za snemanje in vpil skozi mega-fon v mrgolečo množico vitezov v oklepih in hlapcev s čeladami. Grmelo je kakor izpod neba:
—	Stoj! Ponoviti ves prizor od кол-ca do kraja!
In dalje:
—	Jack, kako pa ležete z vitezi čez most! To ste pravi vitez! Roparski vitez ne caplja, temveč koraka! In vi, paži! Saj stopicate kakor lutke! Dvajsetkrat mi boste ponovili prizor, da vas bo vse bolelo, če nočete ubogati! Vera — vi igrate tako, kakor ne bi imeli pojma o poljubljanju. Tako se ne vede srednjeveška kurtizana. Bobi! Ali ste pozabili, da imate pred seboj občinstvo, ki zahteva strasti?. Se e&krat vse od kraial
Williams"
Režiserju so res stale na čelu potae srage. Odstavil je rog, v katerega je vpil in segel s prsti v razmočene lase.
Spodaj, pred gradom so se križala pota pomožnih režiserjev. Sestavljali so sceno še enkrat. Zal vitez in lepa plemkinja sta se bila pravkar spustila iz objema in sta se vnovič pripravila na prizor. Pred mostom, ki so ga dvigali z verigami, so se vitezi na konjih trudili, da bi spravili živali v predpisano vrsto.
Grad, most na verigah, oklepi, kostumi — vse je bilo pristno. Režiser Dubbs je bil fanatik nepomarejeme dekoracije in stilne vernosti. Njegovi filmi so bili zategadelj silno dragi. Družba »Sunlight d. d.c pa je tudi vedela, kakšno dragoceno moč ima v дјмт\
V ozadju, kamor ni več segla svetloba kinematografske kamere, je valovala množica vitezov, hlapcev in glu-mačev, plemenitih dam in komornic. Sedali so k zajtrku in vstajali od miz. V tej družbi so namah izginile razlike med nastopajočimi. In da bo poudarek še silnejši, je med njimi promeniral igralec, ki je imel vršiti vlogo krvniku. Ob njegovem boku je stopal knez v škrlatnem plašču.
Krvnik je bil Bili Holger, mož Vere Krenskinove, zvezdnice družbe »Sunlight«, kralja pa je glumil Robert Wank, senzacija z evropskega kontinenta. Holger je bil igralec povprečne vrste. Angažirali so ga na izrecno željo njegove žene, tako da sta imela oba kruh pri istem podjetju. Angažmanu so odgovarjale tudi vloge, ki jih je dobival: režija je že skrbela za to, da ni delal podjetju nikjer sramote.
Krvnik in knez sta se torej sprehajala med množico. Prizor, ki je zahteval režiser njegovo ponovitev, pa se je medtem razvijal v ospredju. Podoba je bila, da je bil Dubbs sedaj zadovoljnej-ši. Ko je bila scena končana, je šel dalje. Operaterji so vrteli kljuke, on pa je vpil kakor kramar na sejmu. Trenutkoma je besnel kakor obsedenec. Šele ko se je izdivjal, je dovolil odmor.
Vera Krenskinova je stopila k možu in Dubbs se jima je pridružil. Šli so nekaj korakov do garderobe. Režiser je bil dobro razpoložen, le o filmu, ki so ga snemali, ni hotel govoriti. Ce ga je kdo vprašal po kakšni stvari, je zamahnil z roko v znak, da ne odgovarja.
Na ta film ni stavil velikih upov. Družba je sprejela rokopis proti njegovi volji. Šele po dolgem prigovarjanju se je Dubbs vdal in sprejel režijo. Imel je sicer namen poudariti vse, kar se je dalo poudariti, drugače pa je bil uverjen, da je rokopis bedast. Zgodba je bila krvava srednjeveška drama, v kateri so udeleženci neusmiljeno morili, da je kri tekla ne curkoma, ampak v potokih. Prvotni naslov filma se je glasil »Ljubezen roparskega viteza«. Zato si je Dubbs resnično prizadeval, da bi družba rokopis zavrnila. A tega ni dosegel.
Zdaj je govoril s Holgerjem.
— Neizreono se veselim trenutka, ko boste gospe Veri odrobili glavo, je dejal.
To se je imelo zgoditi naslednji dan in s tem prizorom bi bil film zaključen.
Vera Krenskinova se je zvonko na-smejala. *
— Krvoločen človek ste, gospod Dubbs! Saj bi prizor posneli lahko že danes, če bi bila glava iz voska gotova.«
Dubbs je hotel nekaj reči, pa so ga klicali k telefonu. Imel je razgovor z Ruttersom, enim najmerodajnejših lastnikov podjetja. Ta mu je javil, da družba stoji in pade z »Ljubeznijo roparskega viteza«, o katerem pa je bil preverjen, da ne bo rešil podjetja pred pretečim polomom.	.
Kljub neugodni vesti, ki mu je bila sporočena, pa je bil miren in si je hladnokrvno delal beležke za popoldansko snemanje.
Popoldne je prišel naravnost v garderobo in je iskal Wanka. Ni ga bilo v njegovi sobici. Potem je šel mimo garderobe Vere Krenskinove in zdelo se mu je, da sliši skozi vrata Wankov glas. Kratko je potrkal in vstopil brez opravičila. Brez posebnega uvoda je povedal, po kaj je prišel. Predpoldne, je dejal, je napravil malo napako. Preštudiral je sceno med vitezom in plem-kinjo in prišel do zaključka, da sme dama poljubiti kavalirja.
Na povratku je srečal Billa Holger-ja, ki mu je povedal, da išče Wanka.
—	Ne vem, kje bi bil. je naglo odvrnil Dubbs in šel svojo pot.
—	Ti si pač pravcati revež, je mislil režiser pri sebi, ko je bil Holger že za njim. Žena se zabava z Wankom, ti pa moraš igrati krvnika in ne smeš niti izvršiti sodbe, ki te mika.
Naslednji dan se je snemala zaključna scena.
Oder je sličil trgu starega angleškega mesta, ki je bil na las verno posnet po resnici. Krvniški meč Williamsa, kakor se je imenoval v tej vlogi Holger, je bil celo pravi pravcati original. Američani so poslali zanj v Evropo že mnogo, premnogo dolarjev.
Edini nepristen rekvizit v tej kruti igri je bila sijajna modelirana glava junakinje filma iz voska. Predstavljala je glavo Vere Krenskinove, ki bi se bila morala zakotaliti s tnala po udarcu z mečem.
Dubbs je bil ves hripav, tako se je bil izkričal pri poskusih s tem prizorom. Bil pa je tudi malce obupan nad vsem, kar se je pripravljalo. Najbrže je to zadnji film, ki ga vrtiš pri družbi »Sunlight«, si ie dejaL
Sprevod z množico se je že pomikal na morišče.
— To bo spet dela s tem idijotom! je mislil, ko je stopil bliže Holger. Nikoli mu ni bilo mogoče dopovedati, kako in kaj naj dela, da bo prav.
Bili Holger je stopil pred režiserja.
Kot krvnik Williams je bil naravnost dostojanstven. Dubbs ga je še enkrat premeril od temena do nog, potem je dal znamenje operaterju. Kljuka se je zavrtela.
Holger je glumil izredno dobro. Pogled mu je bil srep in zaničljiv, njegove kretnje strumne in zelo smotrene.
Drhal je pripeljala Vero na oder in jo privezala k tnalu. Pristopil je okoren mož iz ljudstva, razvil pergament z obema rokama in čital nekaj, kar naj bi pomenilo razsodbo. Končal je kmalu in se je odstranil. Za njim so pristopili oboroženi hlapci, ki so branili množici dostop na oder s sulicami in helebardami. Ze je prikorakal tudi krvnik Williams. Privzdignil je meč — težak, masiven meč in je jel preizkušati njegovo ostrino.
Hlapci so bili napravili red. Williams je zavihtel orožje. To ni bil tisti Bili Holger iz vsakdanjega življenja, bil je drugi, čisto nov človek... Temu krvniku je sijala z obraza vsa okrutnost in grozota. Ne da bi počakal samo trenutek. je spustil meč na niže in rezilo je padlo s težkim udarcem nizdol ter se zasekalo v les. Glava obsojenke je odletela.
Bila ni ponarejena glava iz voska, ki je še niso pripravili, ampak prava živa glava Vere Krenskinove... Na vseh obrazih se je pojavil izraz resnične groze. Kri, vroča človeška kri je
brizgnila curkoma po podu.
*
Naslov filma so pozneje izpremenilL Imenovali so ga »Krvnik Williams«, toda šele potem, ko je bila obravnava proti morilcu Billu Holgerju zaključena.
Bili Holger je bil oproščen. Psihija-tri so izjavili, da je ravnal v trenutni duševni zmedenosti, za katero ni odgovoren. Holger pa se je ves čas samo smejal. Smeje se še danes, samo z razliko, da je v umobolnici.
Neka priča je izpovedala, da je slišala iz Holgerjevih ust taisti nasmeh tedaj, ko je šel BiH mimo garderobe svoje žene, kar se je zgodilo tisti dan pred umorom.
Režiser Dubbs pa je še vedno pri družbi »Sunlight d. d.« Film »Krvnik Williams« jo je rešil poloma. Kako tudi ne, saj je bil vendar prvi verno posnet umor, film, v katerem je bilo vse resnično.
Vsak mesec se pelje Dubbs v St. Louis in obišče moža, ki se venomer smeje predse. Režiser se drži resno, smeh mu nikoli ne šine preko obraza. Gleda ga, gleda — oni pa se samo smeje.
Zdravniki pravijo, da mu ni pomoči in rešitve.
MRTVO MORJE	"
Grki in Rimljani so mu dali ime asfaltno morje«, stari židje »solno morje«, sedaj ima stalno ime »mrtvo morje«.
V prvi ledeni dobi je bilo obsežnejše nego je danes. Njegovo nekdanje zrcalo je bilo 430 m višie nego je dnnes. Vendar je to morje še vedno zelo globoko: nad štiristo metrov.
To je v resnici mrtvo morje. Niti morske ribe. ki zaidejo sem, ne morejo živeti v njegovih čudnih vodah. To je ogabno slan lak, oljnato masten na pogled in na otip. Tu je osredotočenih nad 26 odstotkov mineralnih tvarin, od teh sedem odstotkov (torej dvakrat več kot v navadni morski vodi) soli in tudi znatno klorkalcija in klorovega magnezija. Ta voda ima tako specifično teža, da je tudi kopanje v nji skrajno neprijetno. Ni se mogoče potopiti v tej vodi pa tudi plavati se ne da, ker se noge plavacev ae pires Umu dvigajo ш površino^
Čeprav prihaja z raznimi pritoki Mrtvemu morju dnevno šest in pol milijona ton vode, tako da bi se morala njegova površina na Leto dvigniti za šest metrov, pada površina, kajti zaradi skrajno suhe okolice in močnih feolnčnih žarkov se izpari mnogo vode iz tega izrednega morja.
DRAG AEROL1T
Geolog Barringer v Philadelphiji bo pričel izkoriščati velikanski kamen izpodnebnik, cigar leža se ceni na 10 milijonov ton. Analiziral ga je: ta bolid vsebuje 90% izpod-nebnega železa. 7% niklja ter obile množine platine in iridija Ce ga bodo izrabljali z rudarskimi pomočki, bodo izvlekli po sedanjih računih kovin za 100 milijonov dolarjev. Aerolit leži 22 milj od Winslowa (Arizona) in ko je padel pred nekaj milijoni let na zemljo. je izdolbel 300 m globoko žielo, ki ima 1.800 m v premeru.
Ivo Zor;
Poišči si
Današnje življenje je jako nelepo! Prenatrpano je z zlom, z najrazličnej» šim, kar žali človeka, kar ga zbija k tlom, s krvjo in znojem poškropljenim.
Človeštvo je zašlo daleč od šumečih gozdov, daleč od solnčnih trat, daleč od
—	Prirode... V svoji prešerni objest» nosti je opustilo marsikaj prirodnega ter se je pričelo šemariti z mogočimi in nemogočimi predsodki. Šemariti pravim
—	in to je pravi izraz! Zakaj, kdor za« vrže nekaj naravnega in si natakne ne» kaj neprirodnega tak človek je našem* Ijen, ker je zatajil samega sebe. Človek je — namreč — »kralj prirode«!
Prešerna objestnost, ničemurnost in druge, pri današnjih ljudeh izredno močno razvite — slabe lastnosti so, po» vzročile, da človek ne pozna več tiste kristalne, čiste, božanstvene radosti, ki vlada na solnčnih livadah in v šumečih gozdovih. Ne pozna več nesebične, vi« teške plemenitosti, kakršno pozna oni, ki živi vzporedno z gozdom, s ptičjim
ečo sam!
petjem, v ritmu z zlatom prepevajo» čega polja!
Koliko gorja, koliko skrbi pozabi clo» vek in si jih olajša, če išče utehe v pri» rodi. Um se mu razjasni, samozavest in pogum ga dvigneta iz teme v svetlo luč, v čisto vodo. Človek, čigar dejanje in nehanje je prirodno, ki vidi in misli tako, kakor je res in samo to, kar res obstoja, — tak človek ne bo nikdar zbit na tla! Čemu si vsako stvar, če je še tako težka, takoj prebarvati s črno barvo, zakaj reči »ne morem«? — Stvar, ki te najbolj tare — ni tako^ ža» lostna, če jo pogledaš z veselimi očmi!
Današnjemu človeku manjka prirod» ne radosti, stalnosti in zaupanja v sa= mega sebe. Če se podcenjuješ, — pojdi na pokopališče, če si pa samozavesten, pa navali na težave današnjega življe» nja z zavestjo zmagovalca, s prepriča» njem, da morajo pasti — in padle bo» do! Videl boš, da je samo od tebe od» visna zmaga in ne od tvojega sovraž» nika!
Današnjemu človeku manjka prirod» ne radosti, stalnosti in zaupanja v sa» mega sebe. To pomanjkanje je posle»

dica zgolj — neprirodnega življenja, življenja po formulah, ki jih narekuje človek iz najgloblje globine dgnašnje civilizacije!
Zatorej nazaj k prirodi, nazaj v šu» meče gozdove in na solnčne trate, kjer vlada bog zdravja, plemenitosti in — zadovoljstva! Nazaj k prirodi ne samo s pestrimi mondurami in papirnatimi zakoni, ampak nazaj k prirodi z dušo, s srcem, da si načrpamo iz vzhajajoče»
ga solnca, iz kristalnih biserov rose in iz žuborečega studenca energije, radosti, stalnosti ter zaupanja v samega sebe, vsega, kar je potrebno, da korakamo z vedrim čelom v vsakdanji boj za kruh! Da smo s srcem, dušo in čuvstvi v pri» rodi, z umom in telesom pa pri delu, ki mora priti iz naših rok — mojstrsko dovršeno! Kadar delaš — delaj, kadar uživaš — uživaj, kadar živiš — živi! Bodi z vsem razumom pri svojem tre» nutnem opravilu, da dosežeš s tem vse» stransko zadovoljstvo.
Pojdi ven iz sivih mestnih zidov v gozd, kj er so zakoni prirode bolj očit» ni kakor v tvoji pisarni ali delavnici, da se naučiš živeti, da boš zvedel, kdaj
prav za prav moraš biti vesel in kdaj žalosten, kaj se pravi smotrenost in kakšna je brezobzirnost...
Gozd je del prirode, v katerem vidi človek svoje življenje. Boj za obstanek je tih, brez krivic, brez joka in stoka, brez jeze in sovraštva. Drevo, ki je dovršilo svojo nalogo, ki nima več po» mena v gozdu — pade, zato, da nudi mlajšemu zarodu možnost življenja. Pade radovoljno, brez upiranja, saj ta» ko veli vesoljna mati Priroda...
Pojdi v gozd zjutraj, še preden soin» ce vzide, vrzi raz sebe vse, kar te dela neprirodnega in prisluškuj njegovi go» vorici. Prisluškuj z dušo in s srcem. Noben dojem naj ne uide tvojim čuti» lom, poglobi se popolnoma v svoj po» iožaj.
Opazuj, kako beži noč pred dnevom, kako veličastno vzhaja nebeška Luč, kako se vsa okolica probuja — in videl boš, kako je treba živeti. Vse ti bo na mah jasno, vse: kaj je ljubezen, kaj je nje bistvo, pomen in smoter, kako puhla in zlorabljena je po ljudeh, kaj vse se podtika v življenju pod ta vzvi» šeni pojem, jasno ti bo, kaj je ljubkost, privlačnost, koketnost, ničemurnost, kakšen krasen in svet namen ima to v prirodi ter se boš lahko prepričal, kako zelo je /o različno od istih poj» mov pri današnjih ljudeh. Prišel boš do prvin človeških čustev, človekove notranjosti — in boš spoznal vzrok, zaradi katerega se človeštvo pogreza v degeneracijo...
In, ko ti bo razumljivo to, boš zasu» kal svoje življenje v našo smer, postal boš naš človek z vso dušo, s čisto last» nim prepričanjem, ne zato, ker si čital, da je tako prav. Korakal boš z nami pravo, zmagonosno pot nazaj k Priro» di, nazaj v novo, srečno življenje!
Ljudje, dokler se sami ne prepričate o tem, ne izrekajte sodbe niti samemu sebi, niti svojemu bližnjemu še manj pa celo javnosti.
Zakaj, ni na svetit bolj smešnega in domišljavega človeka od onega, ki krU iikuje nekaj, česar ne pozna z vseh strani enako, ki kritikuje zato, da po» stane imeniten, da se mu ljudje (??) smejejo!
Naše življenje je treba torej zasu» kati v pravo smer, v smer, ki ima svoj smisel in svoj smoter. Okreniti in iz« boljšati moramo naše nazore, skovati si jekleno voljo, pridobiti si moramo prirodne radosti nad življenjem in ve» selje do dela, ki nas osreči!
Mens sana in corpore sano! (Zdrava duša v zdravem telesu.) To pomembno geslo iz grške zgodovine priča, da so se oni prvi zavedali tesnih, zveznih od» nosov med dušo in telesom. Gojili in urili so svoje telo v prepričanju, da se s tem izboljšuje njihov značaj. Vsak človek, ki ima količkaj življenskih iz» kušenj, bo priznal, da v grdem, zanes marjenem telesu ni lepega in plemeni» tega značaja! Vsaka pridobljena teles» na hiba temelji gotovo na grdi napaki v značaju. Kakršno telo, taka duša!
Zatorej izoblikujte vaše telo v bro» nast kip, v kristalno posodo, ki hrani najdragocenejši del človeškega bitja — njegovo dušo!
Izpostavimo se solncu, ker to je prva pot nazaj k Prirodi.
»Solnce nam ohranjuje in krepi zdravje! Solnce nam olepšuje in daljša življenje, osvetljuje njegovo vsebino in smoter! Solnce nam dviga dušo v sferične višine in nam trezni duha! Daje nam moč, voljo in veselje do na» šega obstoja in požiga s svojim peko» čim pogledom zlo sveta! Solnce je sim» bol resnice! — Zato se naj seznani z njim vsak, ki je šibkega in nestanovit» nega zdravja, vsak, ki si želi lepega, dolgega življenja, ki hoče spoznati živ» Ijenski smoter in vsebino njegovo! Vsak, ki ga vsakdanje »kruhoborstvo« dela malodušnega in nerazsodnega, da» lje vsak, ki je šibak, ozlovoljen ter žalosten radi svojega obstanka, kate» rega mu greni zio sveta in slednjič vsak, ki mu je resnica vse na svetu!
Torej na solnce ljudje iz prašnih de» lavnic, tovarn in temnih podzemnih stanovanj, v katera nikdar ne posveti nebeška luč!
Delavec se peha za življenjem in dela v znoju do krvavih žuljev ter one» moglosti v slabem ozračju, polnem pra» hu, dima, bacilov, vlage in drugih so» vražnikov / človekovega zdravja. On diha ta zrak tem bolj, ker je dihanje skozi kožne pore, vse zamašene. jako malenkostno. Pljuča vsrkajo brezštevila mikrobov pri vsakem dihu, ki je poleg ravno omenjenega, pospešen še s tež» kim delom. Tako se zastruplja dan za dnem, zraven tega pa še kadi in pije, da pozabi in izplakne gorupo pijačo, ki mu jo nalivajo krute okolnosti v žejino grlo. V nedeljo pa se gre »ve» selit« v nič manj zaprašeno, zaka» jeno, nezdravo krčmo, kjer si kvari svoje, že itak pokvarjene živce še bolj z raznim razburjanjem pri »politizira*
nju«. Siromaki! Pri vsem tem pa pozablja na svoje zdravje, na svoj boj za obstanek, na svojo bodočnost, na svoje potomstvo ... Pride ponede» ljek po brezpomembno zapravljeni ne» delji in zopet je stroj pri stroju, dokler ne umre v starosti, v katerih so življe» nja drugih najkrasnejše razcvetela!
Takim ljudem je solnce najbolj po» trebno! Solnce, ki bi osvetlilo vsebino in smoter njihovega življenja, ki bi jim streznilo dušo in, ki bi jim dalo moč, voljo ter veselje do obstoja! Solnce simbol resnice in spoznan ja .,.
Koliko bolj vesela bi bila njihova nedelja, premišljeno izrabljena v ko» rist njih zdravja, prebira v objemu ble» stečega solnca! Koliko hitreje bi pote» kale ure pri brezobzirnem stroju, v hrepenenju po neprecenljivih užitkih prelepe nedelje. Ljudje bi spoznali smoter življenja: delati zato, da sebe osrečiš!
Zatorej ljudje, teptani po krutem življenskem položaju, na solnce, da spremenite in prekujete sami svoje živ» Sjenje v zlat kelih s kristalno vsebino, da dokažete s svojim zdravim ter dol» gim življenjem vsem tovarišem, gluhim za vse dobro, da je človek vsak sam svo je sreče kovač!«*
Prebivajmo v obče kolikor mogoče mnogo v prirodi, opazujmo tam življe»
* Citat iz kniige »Solnčenje«, ki jo je pred kratkim izdal avtor tega članka, in v kateri obširno razpravlja o aolnčenju.
nje svoje okolice, zakone tega življe« nja in živimo sami po njih! Negujmo in urimo svoje telo, da postanemo čim« prej res prirodni ljudje, sposobni pri« rodnega življenja, sposobni odporovati prirodnim prvinam, tudi kadar ne sije solnce...!
Predvsem je jako pomehkužena naša koža. Ni odporna, prenežna je. vzduš« niče so zamašene, razdražljiva je, naj« manjša stvar ji škoduje, jo rani do krvi itd. Torej je površina našega telesa najbolj potrebna temeljite nege.
Vsak dan se moramo umiti po vsem telesu, da ohranimo kožo čisto, kajti le taka površina telesa brezhibno de« luje in je pripravljena za nadaljno ne« go. V svoji knjigi obširno popisujem razne načine kožnega treninga.
»Naša koža je pomehkužena zato, ker ji manjka prirodne maščobe. Oble« ka, ki pokriva vedno naše telo, je temu kriva! Lahko bi se izboljšala površina telesa na ta način, da bi čim več živeli goli v prosti prirodi. V Ameriki, Nem« čiji, Rusiji in po nekod celo v naši državi, smatrajo ljudje za čisto raz« umljivo, da se koplje človek popolno« ma gol. Vendar je to le po nekod... Pri nizki nravstveni stopnji naših ljudi je vsaj v masah to neizvedljivo. Morda bi se dalo izvajati v zaključeni družbi pod absolutnim vodstvom kakega pred« postavljenega, je pa zopet druga za« preka — da se pri nas »vse čevlje po enem kopitu meri«! V Kijevu n. pr. se v javnem kopališču vsi ljudje goli ko« ajo in nikomur ne pride na misel kaka edastoča, če zagleda drug spol! Ti ljudje pridej o v kopališče pač zato, da se kopajo...! Golota pri njih je sàma po sebi umevna, čeprav je kijev precej oddalj en od »zlatega zapada«.
Ker je torej površina našega telesa nekako pusta, če jo primerjamo s kožo n. pr. kakega avstralskega divjaka, ji moramo tolščo umetno dovajati. Zla« sti danes, ko se stremi za preokretom človeštva, — ko se hoče ljudi zopet prL vesti nazaj k naravi, k prvinam, kar se skuša doseči s tem, da živi človek čim najbolj prirodno, — bomo z veliko koristjo posegli po izkustvih antične dobe. Že v klasičnem starem veku so se ljudje posluževali oljenja kože ob vsaki priliki, kadarkoli so negovali in urili telo. Spoznali so namreč, da mazi« Ijenje, prav posebno z olivnim oljem ne pospešuje samo kožnega delovanja, gibčnosti in delazmožnosti telesa, am« pak tudi dobro zavaruje vaš organizem
pred prehladom in poškodbo po ke« mičnih žarkih.
Ako se naoljimo, dosežemo s tem, da solnce počasneje, toda znatno sigur« nejše in boljše učinkuje. Koža ne po« rdeči, ne obstoja nevarnost solnčne opekline, pač pa postaja površina te» lesa enakomerno bronasto rjava in ne« popisno odporna, česar s pretiranim obsevanjem nikdar ne moremo doseči! Dobro maziljeni se lahko brez skrbi tudi dalje časa zadržujemo v solnčnih žarkih.
Z neštetimi poizkusi se je dognalo, da ni vseeno, s kakšnim oljem se mazi« limo. Najboljše je seveda olivno olje (na kar so prišle tudi že svetovne lepo« tiče in filmske dive). Ta tolšča vsebuje mnogo vitaminov, solnčne energije, po« leg tega pa ima lastnost, da kemične žarke polarizira, podvoji in vendar njih prehud učinek znatno omili. Boljše vpliva več žarkov z manjšo intenziv« nostjo, kakor pa malo jako močnih žarkov. To je tudi eno izmed onih red« kih olj, ki sploh propuščajo kemijski vpliv solnčne luči.«
Edino dobro tozadevno sredstvo pri nas je »Niggerol«, ki ga dobimo po vseh drogerijah. Jaz sam in mnogo mojih tovarišev ga uporabljamo z naj« večjim zadovoljstvom.
Tudi mišičevje telesa moramo gojiti strogo po zakonih prirode, v ritmu z bobnečim vodopadom in z zlatom pre« pevajočega polja. Uriti se moramo v spretnostih ki jih zahteva od nas pri« rodno življenje, ne smemo se posvetiti panogam športa ki enostransko razvi« jajo naše mišice. Telo mora biti močno in lepo, harmonično izobraženo, odgo« varjati mora načelom estetike!
Najpopolnejše izoblikujemo svoje telo z nepretirano splošno gimnastiko. Glavne panoge telesne vzgoje starih Grkov so bile tek, skok v daljavo, me« ti diska in kopja ter borenje. Kipi, ohranjeni iz tiste dobe, nam služijo še dandanašnji kot vzori moške in ženske lepote!
Strnimo se v tesno četo, izberimo si voditelja in odkorakajmo pod prapo« • rom naše svete ideje zmagoslavno v novo življenje — nazaj k Prirodi!
Zakaj, edino lepo negovano, krepko telo lahko odoleva brezhibno vsem fi= žičnim in duševnim naporom današnje« ga časa ter gre s samozavestnim po« gledom srečnemu in veselemu življenju naproti!!
Dr. John A. Kolmer
živali v službi čl oveškega zdravja
Poizkusom z živalmi gre hvala, da se lahko borimo zoper nalezljive bolezni z antitoksini, seri in cepivi. Tehnika transfuzije krvi je dosegla sedanjo viši« no samo na podlagi poizkusov z žival» mi; da nas ne ogražajo več kozé, ki so bile nekoč strah in trepet celih dežel, je zasluga eksperimentov z živalmi, v tem primeru s kravami.
Kunec (domači zajec) je prav poseb» no pripomogel medicinski vedi do na» predka. L. 1880. je Pasteurju uspelo, da je prenesel pasjo steklino na kunca. Približno ob istem času je izdelal me» todo, po kateri se izgotovi vakcin iz kunčevega hrbtnega mozga. To snov je uporabil 1. 1885. za cepljenje psov proti steklini. Poizkusi so se posrečili in Pa» steurju se je kmalu nudila prilika, da preizkusi isto sredstvo na nekem dečku, ki ga je ugriznil stekel pes. Po zaslugi Pasteurjevega cepljenja se je nastop stekline pri ljudeh, ki so jih ugriznili stekli psi, zmanjšal od 16—20 odstot» kov na 06 odstotka vseh slučajev. Ta triumf je tem pomembnejši, če pomi» slimo, da je vsak človek, ki zboli za steklino, neizprosno zapisan smrti.
Kunec se je izkazal kot dragocen poizkusni objekt pri določevanju ne» katerih diagnoz. Predvsem mislim na izdelovanje tako zvanih hamolvsin, ki rabijo pri Wassermannovi diagnozi si» filide ter pri diagnozi legarja, tuber» kuloze, kapavice in nekaterih drugih nalezljivih bolezni.
Kunca uporabljajo tudi pri izdelo» vanju različnih procipitin, s katerimi skuša sodna medicina dognati istovet» nost krvnih sledov pri zagonetnih umorih ter skvarjeno meso v kloba» s ah.
Morski prašiček je za sodobno me» dicino nenadomestljiv. Ta živalca je v ozki zvezi z odkritjem antitoksina di» fterije, ki je rešil nešteta človeška živ» Ijenja. L. 1890. je Behring odkril, da so te živalice, ki so jim vcepili še žive bacile difterije, večkrat ozdravile, če» prav so našli v njihovem drobu še žive bacile. Zato je navedeni učenjak na» daljeval raziskavanja in je dognal, da v krvi morskih prašičkov nastaja z razvojem antitoksinov tako zvana imuniteta, nesprejemljivost za to bo lezen. Dokazal je. da je antitoksin profilaktično sredstvo (zaščitno)
zdravilno sredstvo proti difteriji in da se lahko proizvaja v živalih nižje vrste — v korist vsemu človeštvu. Morski prašič pa je za obilno proizvajanje seruma proti difteriji premajhna žival; poizkusi so pokazali, da so konji in krave prav tako pripravni za proizva» janje antitoksinov. Toda morski prašič je na tem področju še vedno nenado» mestljiv: na njem se preizkusi moč ali zdravilnost antitoksinov difterije.
Pri človeku se sterilni toksin difte» rije vbrizga pod kožo v množini, ki je enaka petdesetemu delu najmanjše, za mladega morskega prašiča strupene količine. Če ima dotični pacient v krvi dovolj antitoksinov kot zaščito pred difterijo, tedaj ni nobene reakcije; če jih nima, se razvije neznatna reakcija. Približno 70 odstotkov otrok v starosti 1—7 leta nima v krvi antitoksinov; to je vzrok, da v teh letih toliko otrok požanje difterija. Če pa otroke cepimo proti difteriji, se skoraj vedno razvije dovolj antitoksina, tako da so za po» znejše življenje zavarovani pred to morilko.
Kakor že omenjeno, dobivamo od kuncev hàmolysin, ki ga uporabljamo pri Wassermannovi diagnozi in pri drugih. Krvni serum morskega prašiča pa nam daje drug reagens te vrste, ta» ko zvani »komplement«. Hàmolysin se lahko proizvaja prav tako v pseh, ko» zah in konjih kakor v kuncih, toda obsežni poizkusi s človeško, konjsko in ovčjo krvjo in s krvjo drugih živali so pokazali, da nam daje samo kri morskega prašiča primeren komple» ment.
Izmed vseh živali, ki jih uporablja medicina za poizkuse, so torej morski prašiči in kunci najbolj uporabni.
Majhna bela miš ima vlogo pri izde» lovanju zdravil zoper pljučnico. Bela miš je posebno občutljiva nasproti pneumokoku, povzročitelju pljučnega vnetja; njo rabimo za določevanje moči in zdravilne učinkovitosti anti» pneumokokovega seruma, ki je precej zmanjšal umrljivost pri obolenjih za pljučnico.
Konja so izbrali za proizvajanje di« fteričnega antitoksina zaradi njegove moči in velikosti. Vendar je to le ena izmed mnogih bolezni, pri katerih so se obnesli serumi iz konjske krvi bo«
disi kot profilaktično, bodisi kot lečilno sredstvo. Tako je n. pr. tetanov anti» toksin rešil že mnogo sicer smrti zapi» sanih človeških življenj. Antigangre» nov serum, ki se je upeljal med sve» tovno vojno, se je obnesel za prepre» čevanje oziroma zdravljenje vnetij na ranah, zlasti pri amputacijah. Antibo» tulinov antitoksin nam dobro rabi za zdravljenje težjih zastrupljenj z živili; antimeningitisov serum pa je zmanjšal umrljivost za mengitis od 70 odstot» kov na manj nego 25 odstotkov.
Antistreptokov serum, škrlatični an» titoksin, antiantraksov serum, antive» nin (proti kačjemu strupu), serumi proti griži, kugi, koleri i. dr. — vsi ti se izdelujejo tako, da imunizirajo konje
z bakterijami raznih nalezljivih bolez« ni ali z njihovimi toksini. Antitoksini difterije in tetana ter nekateri drugi pa se izdelujejo po navadi iz krvi imu* niziranih krav.
Nekoč so bile nekatere živali člo» veku izključno le pomoč pri delu, hkrati so mu rabile za hrano. To so še danes, vendar so z razvojem medi» cine prevzele nemara še važnejšo vlo» go v človeškem življenju: one rešuje» jo tisočem in tisočem ljudi življenje in sodelujejo v človekovem boju z na» lezljivimi boleznimi. Koristi tega boja so deležne tudi same, zakaj nekatere vrste serov uporabljajo tudi živino» zdravniki.
V. Sv.
Velika elektrolokomotiva v Švici
Švica je bila prva med evropskimi državami, ki je pričela že pred svetovno vojno uvajati električne lokomotive v železniški obrat. V ta namen je sestavilo generalno ravnateljstvo švicarskih zveznih železnic točen preuredbe-ni načrt, razdelilo vsa dela v več razdobij, ker za takojšnji prehod s parnega na električni pogon železnic naravno ni bilo na razpolago zadostno denarnih sredstev. Tekom povojnih let je bila dokončana prva pregradbena perijoda. ki je prinesla elektrifikacijo zelo mnogih glavnih in tudi krajevnih prog. Med drugimi je bila takoj počet-koma preurejena gotthardska in sim-plonska proga, kjer je bil od nekdaj zelo velik potniški in tudi tovorni promet. Prva tvori nekako glavno zvezo med srednjeevropskim severom in Italijo in je bila tudi zgrajena z nemškim, švicarskim in italijanskim kapitalom; druga pa predstavlja važno pot, ki jo in,a švicarsko-italijanski promet preko meje na jug in na splošni evropski potniški tok s Simplon-Orient-Expressom na čelu. Proge z velikim prometom pa ni bilo tako lahko elektrificirati, kakor si to predstavljajo mnogi. Z razmeroma majhnimi napori bi bilo dobiti zadostno električne strti je, tudi razdelitev iste ob progi na med- in podpostaje bi ne delala težav, toda pogoj vsake železniške elektrifikacije je
vsem prometnim pogojem odgovarjajoča lokomotiva.
Dokler pa takega »konja« ni bilo na razpolago vsaj v najponižnejših osnovnih oblikah, razvoj električnih železnic ni mogel imeti pravega razmaha.
Zgodovina električne lokomotive do danes ne obsega več kakor dobrih 30 let. Sicer se ne sme pozabiti, da je bilo prvo električno vozilo po tiru razstavljeno že skoraj četrt stoletja "prej v Berlinu in se je polagoma do 1. 1899. izvršila elektrifikacija mnogoterih cestnih železnic, vendar za nolnovredni železniški promet tramvajski elektromotorji niso prihajali v poštev zaradi premajhne vlečne siJe. Prva polnovredna elektrolokomotiva je nastopila svojo pot komaj leta 1899. na progi Burgdorf-Thun in je imela komaj 300 konjskih sil, kar je odgovarjalo v onih časih zelo ponižnim, že zastarelim parnim lokomotivam. To je bila prva normalno-tirna električna lokomotiva, ki je veljala kaj pa da nekaj časa kot vzor svojim naslednicam.
Predaleč bi zašli, ako bi pisali še kaj več o razvoju te vrste lokomotiv. Ugotoviti moramo danes le to, da je elektrolokomotiva tekom 301etnega razvoja predelala mnogo več razvojnih faz kakor njena konkurentka, parna lokomotiva; v marsičem je prehitela parni stroj, v drugih ozirih pa mu ne more do živega, da se še vedno in se bo najbrže še nekaj časa vršil oster boj med paro in elektriko. Danes pa vozijo na velikih gorskih progah že elek-
trolokomofrve, kl razvijajo do 5000 konjskih sil, ki pa še daleko niso zaključile nadaljnjega uspešnega razvoja. Po vsej pravici se iahko trdi, da vse dosedaj izdelane, že izredno uporabljive »električne« predstavljajo v velikih obrisih komaj prvo glavno razvojno dobo in bo v bodočnosti pričakovati šele pravih uspehov na tem polju.
Naša slika prinaša reprodukcijo ene največjih švicarskih gorskih elektrolo-komotiv, ki služi na veliki gotthardski železnici za prevažanje vseh vrst vlakov. to pa z oziram na dejstvo, da vodi proga od severa in juga k velikemu predoru istega imena po velikih vzponih v dolinah gorskih rečic Reusse in Tessine, ki jih more premagati samo izredno močna lokomotiva, ako se hoče prevažati težje vlake. Imenovana
je urejena glede .kolesja izredno gibčno, kar ji služi posebno za prevoz ostrejših lokov po gorskih progah, ki jih je osobito na gotthardski progi izredno mnogo. Med prvim in drugim velikim kolesom na vsakem koncu je opaziti še slepo os, ki je spojena po zob-časti prestavi z elektromotorjem in ji je poverjena naloga, da posreduje delovanje električnega stroja na pogonsko kolesje s pomočjo ojmic, ki delujejo na notranja velika kolesa pod strojevodsko hišico.
Ves lokomotivski grod obstoji iz strojevodske hišice, ki je izredno prostorna in vsebuje vse pristroje in merilne instrumente, ki jih potrebuje strojevodja za poslnževanje pri pogonu stroja; spredaj in zadaj pa pokrivata nekoliko nižji pristrešji oba elektromo-
proiga je bila poznana še poprej, ko so oskrbovale po njej ves promet parne lokomotive baš zaradi izredno mogočnih strojnih tip. ki so bile vzor za marsikatero evropsko državo. Povsem naravno je torej, da so tudi njene elek-trolokomotive takih konstrukcij, da brez nadaljnjega izvršujejo svojo težko službo po goitthardskih klancih 26 na tisoč na severni in celo 28 na tisoč na južni strani.
Oglejmo si jo nekoliko bližje. Cita-telja bo predvsem zanimala mogočna oblika predmetne lokomotive. Njena dolžina je tako velika, da sta bila potrebna dva lokomotivska voza za namestitev celega ogrodja. Pri tem lahko takoj ugotovimo, da se deli električni stroj tudi glede pogonskega načina na dvoje polovic. Srednji elektromotor poganja veliko kolesje prvega lokomotivskega voza, drugi pa ostalo polovico. Pred pogonskim kolesjem je na obeh koncih lokomotive nameščena še po ena vodilna os, ki pomaga nositi del njene teže in osigurava celemu vozilu varen tek po tiru. Cela lokomotiva
torja za pogon lokomotive. Oba velika motorja sta ntameščena na podstavkov-no ogrodje precej nizko, kair je bilo potrebno z oziram na njihove velike dimenzije. Nad strojevodsko hišico se opazi dvoje tenkih ogrodij, ki.služita kot odjemača električne struje na stičen način, kakor je to izvršeno tudi pri cestnih tramvajih. Obe drsalni ogrodji pritiska močna vzmet neprestano na nadzeimeljski vod, odkoder teče električna struja na eni strani k elektromotorjem. na drugi strani pa prejema stroj dopolnilni tok iiz tirnic.
V strojevodski hišici so nameščene poleg pogonskih stikal, instrumentov in vsega ostalega električnega pribora tudi vse one naprave, ki jih mora imeti vsaka, torej tudi električna lokomotiva. Predvsem je tam zavorna naprava, ki ji pripada naloga, zavirati celokupni vlak s pomočjo stlačenega zraka po izumu Američana Westinghousa, dalje sipalna naprava za pesek, ki omogoča hitrejše in boljše speljanje vlaka v primeru. da so tirnice preveč opolzke. Strojevodja ima pri rokah tudi zračno
РчббаИоо za dajanje signalov na progi itd.
Elektrolokomotiva je povsem drugačne zunanjosti kakor običajna parna lokomotiva. Ona daje s tem tudi celemu vlaku popolnoma drugačno zunanje lice, saj je njen tek pred vliakom tako miren, brez vsakega velikega šundra, brez dima in vseh onih okolnosti, kot smo jih vajeni pri nas, ako pogledamo na miraovozeči vlak. Nikjer ni nobenega dima, skoraj brezslišno brzi mimo gledalca električni vlak, kar rnu daje veliko prednost pred onim, ki ga prevaža parna lokomotiva s svojim puha-njem, velikim oblakom dima in saj.
Elektrifikaciji v Švicj je sledila v velikih potezah po vojni tudi mala Av-
strija, ki je najprej izvedla popolno
preosnovo prometa na progi Innsibruck-Arlberg-Bregenz ob Bodenskem jezeru, nato pa je izvršila tudi elektrifikacijo vzhodno Innsibrucka do Salziburga in tudi po drugih manjših progah. Prav tako je tudi v Nemčiji, zlasti v Bavarski, že mnogo prog na električni pogon. Sicer prevladuje po vseh omenjenih državah mnenje, da so se z elektrifikacijo dosegli znatni uspehi, vendar pa hočejo zaenkrat počakati z nadaljevanjem tega dela, da se po preteku nekoliko obratovalnih let pokažejo uspehi v pravi, gospodarsko pravilni luči. Nato pa nameravajo izvesti preosnovo vseh obstoječih železnic na električni pogon.
Willem Jaspert
Med novo odkritim
Na zadnji afriški ekspediciji v letih 1926/27 sem preromal tudi portugalsko kolonijo Angolo v vzhodni Afriki. Nekako tisoč kilometrov od obrežja sem naletel na Vačivokve, ki spadajo po govorici v veliko skupino bantuških črncev, ki žive na vsem ogromnem ozemlju med južnim Sudanom in južno Afriko. Kar je bilo doslej znanega o tem plemenu, je toliko ko nič. Da živi nekje v osrednji Afriki precej civilizirano ljudstvo, se je že dolgo vedelo. Nekaj je o tem poročal Living-stone, nekaj pa je dognala nemška eks-pedicija, ki je 1914 raziskovala te kraje.
Koder smo potovali, bodisi peš, bodisi z volovsko vprego ali pa jezdeč na oslih in posebno priučenih volih — tudi na nosilnicah so nas nekajkrat prenašali domačini — nikjer nismo uzrli vasi, ki bi pričala o kaki višji stopnji kulture. Med Vačivokvi pa smo se že na prvi pogled uverili, da imamo opravka z visoko izomikanim ljudstvom. Že poprej je bilo znano, da čim globlje prodiraš v Afriko od zapada proti vzhodu, tem bolj se dviga povprečna stopnja omike tamkaj živečih plemen. Kimlbundui — vzhodni sosedje Vači-vokvov so po kulturi svojih izdelkov še više; ali oni so sitaro pleme, ki ga že dollgo poznamo. Med Vačivokvi pa smo spoznali še povsem neznano kulturo.
Po nepopisno napornem potovanju skozi zahrbtno močvirje Dilološkega
imorskim plemenom
jezera smo z razvodja porečij Kasaja m Samibezija ugledali prvo naselbino Vačivokvov. Štela je kakih 50 posamično stoječih koč, raztresenih po pobočju grička. Zdravstveno stanje naše ekspe-
dicije je bilo ta čas kaj obupno. Cele mesece poprej smo se zadrževali v močvirnati pokrajini in sedaj nas je že tretji teden tresla malarija. Vrh tega se nas je lotevala še rumena mrzlica. Skoro vsak izmed nas je shujšal za kakih 20 funtov. Hudo nas je mučil tudi skorbut, zakaj že nekaj mesecev nismo jedli dragega ko kuhano ovseno moko
frv posufšeno meso. Salmo včasi, smo po-užili kakšno pečeno rito.
V takem položaju smo zavili v prvo vas Vačivokvov. Vzlic naši vnanjosti pa smo morali domačinom zelo impo-nirati. zakaj komaj smo bili prišli, je že jelo vreti vkup staro in mlado, da si
ogleda ofba belca iz »božanske družine«, kakor so imenovali mene in mojega evropskega tovariša. Med njimi so bili gotovo mnogi» ki so to pot prvikrat v življenju videli belega človeka. Nikoli ne bom pozabil ko zemlja stare, napol nage čarovnice, okrašene z nebirojniini amuleti: rogovi antilop, žel-vinimi oklepi, izrezljanimi lutkami, kraguljčki, ogledalci. ropotuljicami, biseri, zapestnicami iz kačje kože in drugo tako ropotijo, kako se nama je približala, da naju otiplje, če sva res iz mesa in krvi. Ko se je preverila, da sva, je izvlekla iz umazane usnjene mošnje zarjavel nož, da bi nama puščala nekoliko krvi, najbrže za zdravilo proti trebušnim krčem in proti urokom. Operacij« sva seve hvaležno odklonila, v tolažbo pa sva ji v mošnjo nasuta, pest tobaka, ki ga je neutegoma stlačila v svojo lepo izrezljano leseno pipo. Prižgala je s koščkom žarečega ogltja in že je kadila v globokih potegih.
\z svoje štirioiglate hiše je stopil glavar. Njegova hiša je od zunaj lepo zamazana z ilovico in pokrita s kaj umetno, iz trave spleteno streho, ki štrli za dober meter preko sten. Okoli in okoli je podprta še z lesenimi sobami, ki tvorijo ob celem poslopju nekakšno verando. Prišel nama je naproti, da naju pozdravi. Stisnil nama je roko, njegov minister pa je položil pred naju darove: ovco, kokoš, grozd banan in bučo vode. Buča je bila kakor lesena in vsa okrašena z grotesknimi rezbarijami, predstavljajočimi prizore iz lovskega
b domačega življenja. Od naju je dobil glavar v dar rdeč jopič, žepni nož, škatlico vžigalic in steklenico razredčenega žganja. Potem sva morala obdarovati še njegove štiri ministre: mojstra dvornih ceremonij, točaja, vrhovnega vojskovodjo in še četrtega, ki je nekakšen notranji politik in poslanik obenem. Nato smo vsi skupaj odšli v hišo, ki stoji sredi sprejemnega trga. Ta zgradba je okrogla, na vse štiri vetrove odprta. Ima samo streho, ki je stožčasta in prav lepo spletena iz barvastih trav. Na sredi gori velik ogenj, ki ne sme nikoli ugasniti. Sicer pa Va-čivokvi niso v stiski zaradi ognja. Saj ga umejo kresati iz prav priročnih majhnih vžigalnikov na kresilni kamen. Potrpežljivo sva s tovarišem poslušala brezkončne pozdravne govore, na katere sva tudi odgovarjala v najinem konglomeratu vseh zamorskih narečij, pomešanim še z nemščino, angleščino in portugalščino. Žensk ves čas ni bilo blizu. Tudi drugače stanujejo ženske v posebnih kočah. Glavar ima 40 žena, vrh tega pa so mu na razpolago še vse druge ženske v selu. Obleka moških sestoji iz dveh s soljo in poprom primitivno ustrojenih kož, ki se s širokim usnjenim pasom pritrdita na životu. Samo poglavar se je v toliko razlikoval od dnigih, da je nosil nekakšne hlače iz evropskega katuna. Drugod, v mnogih selih Vačivokvov, sam pa pozneje naletel na glavarje, ki so si šteli v posebno čast, da so odklanjali vsakršne pridobitve evropske civilizacije in so se oblačili še po starih šegah.
Vačivokvi so lovci, da jim zlepa ni para. Pa saj ni čuda, ko žive v pravem paradižu divjačine. Cela vrsta žlahtnih dvoparkljarjev, divji psi, vidre, leopardi, gepardi, levi, sloni, krokodili, povodnji konji, pasje opice iti neštevil-na druga zverjad, ki huška po grmovju in visoki travi» samo da se prestopiš. Nekatere živali so svete in jih ni dovoljeno zalezovati. Tako n. pr. hijene, nekatere vrste ptic in kameleoni. Spočetka sem domneval, da spada med svete živali tudi nočna opica, a kmalu sem se uveril o nasprotnem. To se je zgodilo takole: Okoli, nekega na samem stoječega drevesa se je zbrala skupina domačinov, ki so na moje vprašanje odgovarjali samo, da je zgoraj v krošnji drevesa neka »reč«. Med tem pa so že jeli nekateri možje sekati drevo in ko so ga slednjič podrli, se je vsa drhal vsula tja, kamor je padla kroš-
nja drevesa. Še preden sem se do dobra zavedel, za kaj gre, je neki črnec že pograbil tisto »reč« — bila je nočna opica — ji razparal trebuh in požrl drobovje — kar sirovo seveda. Drugi so se kriče vrgli na ostanke in kmalu od opice ni ostalo drugega ko koža, ki sem jo jim odkupil za 50 centavov (ca 1.50 Din).
Precej dolgo sva bivala s tovarišem v vasi našega poglavarja in med njitn in nama se je razvilo prav prijateljsko razmerje. Mož je bil sicer velik sitnež, a shajati se je dalo ž njim vzlic temu in ni trajalo dolgo, pa sva se toliko priučila njegovi govorici, da sva se lahko ž njim pogovarjala o veri, o svetovnem naziranju, o življenju in smrti ter o pri-rodnih vedah njegovega plemena. Potem sva zvečer posedala z njim okoli velikega ognja, ki je gorel sredi njegove koče, in dostikrat so se pleli po-menki pozno v noč. Pipa je krožila iz roke v roko. Da, tista čudovita pipa, narejena iz buče z zelo dolgim vratom, ki je služil za ustnik. Do polovice je bila napolnjena z vodo, da je prihajal dim že čisto ohlajen v usta. Nekateri-krat smo zvečer kadili tudi opij ali prav za prav neko zelišče, ki je bogato opija. Sem pa tja je kateri malomarno pljunil v žerjavico, potem pa je nadaljeval s pripovedovanjem o svojih doživljajih na lovu in o svojih srečanjih z zlim duhom. Dim, ki se je vrtimčil nad ognjem in ki ni mogel na prosto, nas je grizel v oči. Kmalu je začel tudi opij kazati svoje učinke, da smo morali vse te večere kmalu ven na sveži zrak. Zunaj so nam na trgu priredili nekakšno nočno slavnost: ženske in moški so plesali svoje ekstatične plese po ritmih godbe, ki je obstojala iz treh bobnov in nekakšnih primitivnih ksilofonov (na deščici so pritrjene daljše in krajše železne ploščice, ki se prožijo z oibema palcema na rokah). Vaške lepotice so v velikih zvotlenih bučah ponujale pivo iz koruze, dokler je bilo kaj v posodah, ali pa, dokler nas ni prehitela jutranja zarja.
Na izprehod;h po vasi sem spoznal, kako smotreno umeio Vačivokvi urediti svoja selišča. Vas je okrogla, s prostornim trgom na sredi, kjer so postavljena poslopja glavarja. Vsa je obdana z visokimi palisadami. ki so samo na štirih straneh prekinjene z dobro zavarovanimi vratmi. Posebno zanimiva se mi je videla vaška kovačnica, kjer si vsak sam skuje železno orodje,
kolikor ga potrebuje. Nekateri domačini so prav sprotni kovači in dostikrat se meri slava kakega vaškega starešine ali glavarja po tem, kako obvlada kovaško umetnost. Na primitivnih nakovalih z nekakšnimi našim kladivom podobnimi tolkači izdelujejo sekire, osti za puščice, nože, žeblje in podobno. Odkod pa dobivajo Vačivokvi železo?
Ko sva se nekega dne s prijateljem napotila, da poiščeva izvirek Kasâja in tako rešiva tisti prastari problem, s katerim so si že mnogi učenjaki pred nama zaman belili glave, sva srečala trop domačinov, ki so v velikih vrečah na glavah nosili železno rudo. Ubrala sva jo za njimi in kmalu sva na neki rav-ninici uzrla plavž, kjer so topili železo. V plavž nalagajo v tenkih plasteh oglje, dračje in železno rudo. Na drugi strani spodaj je odprtina, skozi katero vtaknejo cev, po kateri z mehovi pihajo pod plavž zrak. Plavž gori en do dva dni. nato pa ga izpraznijo. Ali tega ne narede tako, da bi tekoče železo spodaj izpustili, marveč rajši prevrnejo kar cel plavž, a če jim to ne uspe, ga razbijejo, da pridejo do železa, ki se je bilo nateklo in strdilo v podkvastem koritu, ki so ga bili že spočetka skopali v zemljo pod plavžem. Te-le velike podkve kovaškega železa so nekakšni temelji vse trgovine Vačivokvov. Za eno samo dobe včasi štiri pitane vole.
Še enkrat moram poudariti, da v teh krajih še nikoli ni bilo belih ljudi, od katerih bi se mogli črnci naučiti fužina rstva. ki je potemtakem njihova samonikla iiznajdba. Ko sem se po po-vratku iz Afrike o teh rečeh razgovar-jal z znanim raziskovalcem ^'rvumbur-ghorn, mi je ta celo zatrjeval, da so prišli plavži iz Afrike na naš kontinent in ne narobe.
Raziskavanje izvirka reke Kasaj rama ni delalo nikakih preglavic. Predstavljala sva si, da jo najdeva v ogromnem, z lijanami in drugimi tropskimi rastlinami preraščenem pragozdu, kjer se po drevju zibljejo opice in papige in kjer se ob vodah solnčijo krokodili. No, v resnici je bilo čisto drugače. Ugledala sva solnčno livado ob vznožju grička. Na njej so cvetele pisane rože in. samo sem pa tja je stalo kako pritlikavo drevo. Sredi dolinice pa je izviral Kasaj. nič bolj mogočno kakor izvira skromen gozdni potoček. Na po-vratku je najinega kuharja pičila kača, približno meter dolga in skoro 20 cm
debela. Nagnusna žival! Kuharjeva noga je začela naglo otekati in je postajala čedalje bolj trda. Morali smo se ustaviti, da sem kuharju preiskal rano.
Malik
Ker ni bilo pri rokah boljšega, sem ga operiral kar s svojo britvijo: Izrezal sem mu rano do kosti in nanjo položil nekaj kristalov kalijevega permangana-ta. V. dveh urah je oteklina toliko
splahnila, da smo mogli nadaljevati pot. Od takrat naprej me je kuhar imenoval samo še mundu, to je čarovnika.
Kaka dva dni hoda od izvirka Ka-saja leži rezidenca velikega poglavarja Vačivokvov: Gangonga po imenu. Njegova dežela je za naše pojme izredno velika in jo upravlja 40 nižjih poglavarjev. Gangonga je umel tako kolegijalno ravnati z nama, da se je med nami kmalu razvilo presrčno prijateljstvo. Povabil je naju celo na veliko slavje obrezovanja, ki se vrši enkrat na leto o polni luni. To je največji praznik v življenju vsakega Vačivokva. Ceremoniji sami sicer nisva smela prisostvovati, toda od daleč sva slišala zamolklo petje moških in žensk pomešano s pesmimi in kriki novoobrezancev. Iz teme se nama je nenadoma prikazala v haljo zavita postava s čudnim okrasjem in z nenavadno grozovito masko na obrazu. Maska je bila stožčaste oblike, skoro dva metra visoka in polna ornamentov, ki so bili s črno, belo in rdečo barvo naslikani nanjo. Ogromna usta so pri konvulzivnih kretnjah plesalca učinkovala uprav grozotno. Divjanje množice, monotono kričanje žensk in grmenje bobnov, ki se je razlegalo v noč, je učinkovalo na naju tako, da sva morala zbrati vso psihično energijo, če sva se hotela ubraniti nekakšnemu somnambulnemu spanju, ki se naju je lotevalo in če nisva hotela videti prikazni, ki se človeku v normalnem duševnem razpoloženju nikoli ne prikazujejo. Po tej noči nama je postalo čisto razumljivo, da morajo pri tej operaciji mladeniči, oslabljeni po dolgotrajnem postu, s katerim se on-
pravljajo nanjo, in po vsej monotoni godbi in plesih, ki do skrajnosti razburijo živce, videti nadnaravne prikazni: demone in duhove umrlih.
zdravilstvu. Ti poznajo mnogo učinkovitih zdravil. V nekaterih boleznih pa so seveda tudi ti čarovniki brez moči, zlasti pri takih, ki so jih od belokožcev med nje zanesli njihovi sosedje.
Poglavar 'Alsafop
Drugače pa počivajo njihovi mrtveci pozabljeni in neobžalovanj v svojih grobovih. z glavo obrnjeni proti zapadu. Samo njihove lutke, napravljene iz iio-vice ali pa izrezljane iz lesa, stoje pred kočami, kjer jih vsak večer ali pa vsaj enkrat na teden nakrmijo s tem, da postavijo pred nje nekaj krožnikov hrane.
Seveda pa je zavisnost med mastnimi trebuščki vaških čarovnikov in med krožniki, ki so zjutraj prazni, več ko samo slučajna. Toda čarovniki so dobri ljudje in kakor malokje drugod tudi res nekaj razumejo o svoji umetnosti:
Zdravniška umetnost, politično življenje. smisel za slog. umetnostna obrt, - arhitektura, šege in običaji, socijalno življenje. — vsa materijalna in duševna kultura tega ljudstva priča o tem, da so Vačivokvi eno najkulturnejših plemen med črnokožci.
Ilustracije k temu članku (lesorezi) so delo slikanja graf:ka E. Justina (Slike na str. 5S9, 590 iti 592 predočujeio rezbarij« plemena Vačtvokve)
Poglavarjeva žena Sačita
KANARČKE
vzgajajo v velikem številu v Harcu ter po= šiljaio na pogebni ladji iz Nemčije v Ame= riko. Ta ladja odrine na pot vsako leto pred Veliko nočjo. Preden jih odpošljejo, se vrši v Berlinu razstava. Značilno ie, da te ljubke pevke na tej razstavi molcé v svojih kletkah; drže jih namreč v temi. da si s petjem ne kvarijo glasu. Če jih veliko poje hkrati, se pevske zmožnosti po-samez» nikov precej zmanjšajo, ker skuša drug prevpiti drugega im si tako skvari glas. Vendar Amerika ne zahteva dobrih pev«
cev, temveč predvsem živobarvne ka* narčke. Taki so tudi dragi Ondan je na berlinski razstavi ponujal neki Američan za 4 krasne živobarvne eksemplarje 6000 zlatih mark »Samo toliko?« je užaljeno ugovarjal imejitelj in pokazal na svojo že* r.o, ki je stala poleg kletke: »To=le tukaj svojo ženo, vam dam za 6000 zlatih mark če jo hočete, toda za te kanarčke ie vaša ponudba zdaleč prenizka.« (»Vesmir« )
O O O
Dr. Tr. Zbašnik
Jabolčni pečki
Ko se je on na večer vrnil zopet nekoliko prej domov, kot je bila njegova navada, je rojej malce odleglo in tudi on je bil prijetno presenečen, ko je videl, da ona ni bila z doma. Toda dejstvo. da sta se eden kot drugi prepričala o neutemeljenosti svojih sumni-čenj, ju ni zbližalo. Nasprotno, ker vsaj trenutno ni bilo nevarnosti, da bi se drug drugemu osvetila z nezvestobo, ju je obšel nov pogum v medsebojnem odporu in oba sita vztrajala pri svoji trmi.
Malo sitno jima je hodilo, to, da sta si imela marsikaj povedati, ki se ni dalo odložiti. On si je pomagal na ta način, da je dajal služkinji s posebnim poudarkom naročila, ki je ona iz njih lahko posnela, kaj bi bilo ukreniti. A bil je pri tem tudi zloben in nalašč je ukazal to in ono, kar je moralo raz-vneti njeno radovednost. Tako je med drugim velel sobarici:
»Glediite, da bo jutri do 10. ure moja promenadna obleka v redu. Hlače je treba vsekakor zlikati!«
Ona je zardela in ni mogla prikriti silnega vznemirjenja.
»Kaj neki ima jutri? Kam gre? Pa vsaj ne odpotuje kam? . . . Ah, in brez mene! . . .«
Nekaj ji je reklo, da bi hitro dobila pojasnijo, ako bi ga prosila zanj! Toda da bi ona moledovala? ... Za ves svet ne! Da bi se ji pozneje kdaj morda še rogal in da bi se morala potem vselej ona prva oglasiti! Ne, ne boš! Bolje vračati enako z enakim! Kar zna on, zna ona tudi! Domislila se je, da mora še neko pismo oddati. Pozvonila je in ukazala dekletu, ki je vstopilo:
»V moji sobi na pisalni mizi leži pismo. Nesite ga takoj na pošto. Mudi se, ker mora biti že jutri zjutraj dostavljeno!«
Zdaj je bil zopet on na natezalnici.
Če bi si res s kom dopisovala! Morda ima kak sestanek jutri? . . .
Najraje bi bil sam stekel po pismo, odprl ga in čital. No, tako se ni smel razgaliti! A bil je divji . . .
Večera sta se oba bala. Kako bosta pričakala danes enajsto uro, ko sta se po navadi vlegla k počitku! On bi bil šel lahko ven, a ker zvečer nikdar ni
hodil v gostilno, ni vedel, kam bi se obrnil in ostal je doma.
Po večerji sta vzela vsak svojo knjigo v roko. A težko jima je bilo citati, ko jima je bilo srce tako nemirno in misli tako malo z/brane. Strmela sta v tisk, prepletala liste, a ne eden, ne drugi bi ne bil vedel povedati, kaj je čital, če bi ga bil vprašal kdo. Tihota, ki ju je obdajala, je bila moreča. Samo tiktakanje stenske ure se je čulo in kanarček, ki je sanjal v svoji kletki, je včasi začivkal, sicer se je zdelo, kakor bi bila smrt zavladala okrog njiju . . .
»Čemu je tega treba?« je pomislil on sairn pri sebi in iznova se ga je loteval srd. Kako lepo bi se lahko imela, toda ta njena trmoglavost ... Pa te že še uženem!« Začel je preudarjati, kaj bi ji še mogel storiti na kljubaj, kako še bi se ji mogel maščevati. Naposled se je spomnil nečesa. Sklonil se je pokonci in začel žvižgati. Vedel je, da žvižganja nima rada. In potem: ali ni bilo, kakor bi ji bil hotel reči s tem: »Jaz žvižgam na te!«? Ta pa je bila že precej huda! No, z uspehom je bil zadovoljen! Njegova ravnodušnost, njegovo omalovaževanje, njegova prezir-ljivost — vse to jo je zabolelo v dno duše. Najraje bi bila na glas zakričala .. . »Ah, kaj takega! . . . Toda, čakaj, čakaj!« . . .
Vstala je in začela peti . . . peti neko prav poskočno in veselo ... On je pričakoval, da se ob njegovem žvižganju razjoče, a namestil tega mu je pela! Osupnilo ga je tako, da mu je minilo veselje do žvižganja. Nepopisna nevolja ga je napolnila. Kaka drznost! Da si upa! Zagrabil bi jo bil za tilnik in jo stresel, da bi ji prešla vid in sluh. V svojem ogorčenju je porinil kozarec z vodo, ki je stal na mizi pred njim, s tako silo od sebe, da se je prevrnil in ubil. Ona pa je še vedno pela, pela najbolj okrogle, najbolj muhaste, ki jih je znala. Potem pa še ono iz- Rigoletta: »Žena le vara nas!«, ki ga je še prav posebno zaskelela.
On je besnel. Izginil je zadnji up, da bi se še kdaj sprijaznila. Razdor je bil popoln, nasprotstvo nepremostljivo. Končano, vse končano — končano za večno! . , .
, Odbila Je Ma že deseta ura, a položaj je bil še vedno neizpremenjen . . .
Sedela sta zopet vsak pri svoji knjigi in molčala. Imela pa sta navado, dia sta vsak večer, preden sta šla spat, pojedla vsak po eno, ali tudi dvoje jabolk. Pecke od vseli, od svojih in njegovih, Pa je imela izgovorjene ona. Bil je to zanjo užitek posebne vrste, ako jih je sekljala s svojimi drobnimi, dijamant-nimi zobčki.
Nekoliko prej nego drugekrati je stopila danes h kredenci, vzela ondi jer-bašček s sadjem ter ga postavila na mizo. A da ne bi mislil, da je vstala zaradi njega, je hitro posegla po jabolko in ga začela jesti. Pri tem je poškilila skrivaj proti njemu. Akoravno ga Je črtila, jo je vendar navdajala bojazen, da bi ne storil kakor opoldne, ko je odklonil svojo najljubšo jed.
On se je v istini bojeval. Zakaj naj se je ona tudi še tako potajevala je vendar domneval, da je imela svoj skrivni namen, ko je postavila košarico predenj. Aj, in kako krasna so bila ш pot jabolka! Kje jih je neki iztaknila? Ze dolgo ni videl tako lepih, ali nikoli! O, bilo je očito, da je nekaj nameravala! in to mu je hodilo nerodno! Ali bi ne bilo, kakor da je pozabil na vse svoje moštvo, ako bi se dal zapeljati? Tako malo odporne sile naj bi pokazal napram izkušnjavi? Zaradi enega jabolka naj bi zatajil svoje prepričanje, zatrl sovraštvo, ki mu je polnilo prsi in se morda celo sprijaznil z njo? Ej, kako bi se vedla potem šele vprihodnje proti njemu!
Toda jabolka so se mu smejala tako vabljivo! Ljubil je strastno ta sad! To usodno jabolko! Koliko zla je rodilo človeštvu! Spomnil se je, da je tudi Eva Adama z jabolkom zapeljala. Jabolko, eno samo jabolko je bilo vzrok, da je bil človek izgnan iz raja in posvečen smrti!... Toda če je posegel po jabolku Adam, ki je imel toliko izgubiti, zakaj bi on ne, ki se je držal navzlic temu še vedno lahko jezno? Z isto pravico, s katero si je privoščila jabolko njegova žena, si ga je smel tudi on! Naposled je bil to tudi — svojemu zdravju dolžan! Saj niti zaspati ni mogel, ako se je katerikrat namerilo tako, da zvečer ni bilo jabolk doma. In ob koncu koncev: ali se mu ni kujanje že opoldne dovolj slabo obneslo?____
In stegnil je desnico po zlatem sadu, ne da bi bil opazil, kako so se nji za-iskrile oči. Pravilno ga je razrezal ki z neko svečanostjo je deval košček za koščkom v usta, spominjaje se pri tem, kolikrati jima je bilo prijetno in lepo, ko sta tako skup sedela, jedla vsak svoje jabolko in kramljala. Ona mu ie dala pokusiti od svojega, on nji zopet od svojega, potem sta pa primerjala, katero je boljše. In kakor dva otroka sta bila pri tem srečna in zadovoljna! Da, da, kako lepo bi lahko bilo !...
Že je segel po drugo jabolko... Vedno topleje mu je postajalo pri srcu ob sladkih spominih in vedno bolj voljno se je vdajal blaženosti preteklih dni. Pri tem pa je spravljal pečke na kupček, prav tako kakor drugekrati, ko nista bila huda drug na drugega. Delal je to pol zavestno, pol mehanično, kar tako iz navade ...
Njej pa so se bolj in bolj širile oči in bolj in bolj so se ji jasnila lica. Ce bi bil položil zlato zapestnico prednjo, ali dragocene uhane, bi se ne bila bolj radovala, kot se je teh črnih zmec. Da je bil tako pozoren in obziren do nje, jo je ganilo in ji napolnilo s hvaležnostjo srce. Pozabila je na vse, kar je pravkar še bilo in ga vprašala hudomušno smeje se:
»Ali je to za mene?«
Še kratek molk, še majhen boj... »Zdaj ji zadaš lahko smrten udarec!« mu je šinilo v glavo. A takoj se je za-sramoval grde misli. Kako ostudno, kako kruto in kako krivično in neotesano bi bilo tako početje! Če je ona njemu preskrbela tako lepih jabolk, pa naj bi on nji niti pečkov ne privoščil? In ta njena skromnost, ki se je zadovoljevala s tako malenkostjo, ali ni zaslužila priznanja? Ali ni pokazala prav s to skromnostjo, da je v svoji notranjosti vendar le plemenita in torej ljubezni vredna?...
In porinil je z možem ves kupček pečkov proti njej, kakor bi hotel reči: »Za koga drugega pa naj bi bilo to kot zate, srček moj!«
Ona pa se je vsa raztajala. »Kako si dober!« se ji je izvilo iz prs. In že je stala pri njem, zahtevajoč: »Daj, da te poljubim!«
Toda on jo je odrinil nalahko od sebe in rekel: »Ako misliš, da bo z
enim poljubom vse poravnano, se jako motiš!«
»Koliko potem misliš, da bi jih moralo biti?«
»Za vsak peček najmanj deset!«
»Visoko nisi baš nastavil cene mojim poljubom! Skoro žaljivo je: deset poljubov za en jabolčni peček! A naj velja vseeno! Ampak štela jaz ne bom!«...
»Jaz najbrž tudi ne!« se je on zasmejal.
In res nista štela — ne pečkov, ne
poljubov. Ni bilo časa za to! —
Popravki. Na strani 502 čitaj v 22. levi vrsti od spodaj gori: Ali bi se ne čudili, namesto: Ali bi se čudili; na strani 531 v 8. levi vrsti od epoda j gori : d o srca in ne od srca ..; na strani 532 v 12 levi vrsti od spodaj gori: Toda danes to ne bi šlo, namesto: ne bo šlo; na strani 563 v 4. levi vreti od zgoraj doli se je vrinila med besedi vse, več vejica, ki izpremi-nja zmieel; na isti strani v 6. desni vrsti od spodaj gori bi moralo stati: O ko in ne kako bi ga zasačila.
Ulrik Kollbrunner
Slike iz Manile
'Manila je glavno mesto na otoku Luzon (Filipinsko otočje) in slovi širom sveta posebno po svojem edinstvenem zalivu, Prebivalcev ima danes ka-kih 400.000.
gam z grižljaji, vidim, kako švigajo po stropu sem in tja kuščarji. Kaj je to? vprašam. In sorodniki mi razlože, da se vrši običajen vsakdanji lov na metulje in komarje. Zivalice love svoje žrtve z iztegnjenim jezikom. Naslednje
Pogled na pri
Ladja je pristala v Manili. Dosegel sem svoj cilj. Na obali me čakajo sorodniki.
V gostinski sobici se uredim po domače, vendar že pri večerji opazim, da nisem v. Evropi. Medtem ko se zala-
tišče v Manili
Jutro prinese otrok iz vrta liste velikanske rože, ki obilno medi. Nenadoma se vsujejo čeznje drobne mravljice.
Navzlic veliki potresni nevarnosti, ki nenehoma preti Manili, saj je zgrajena na ognjenih tleh, so stavbe tukaj
lepe, visoke, obdajajo jih prekrasni vrtovi z opojnimi nasadi. Vsepovsod bujno cvetje. Celo ulice so obraščene z zelenjem, ki prepreda tudi cerkve in samostane ter celo vojašnice. Vzdolž
obale so prekrasni drevoredi.
★
Pogreb. Mrliča vlečejo štirje konji, ogrnjeni z belim suknoin. Glava in uhlji — vse na njih je oblečeno. Tudi mrtvaški voz je bel in pokrit s tropskim rastlinjem. Za mrličem koraka godba, sorodniki, prijatelji in znanci, zadaj stopa radovedno ljudstvo.
Tik jezu na obrežju sedijo pod široko lopo praznično oblečeni ameriški mornarji z vojnih ladij. Sede in pijo brezalkoholne pijače. Stoli, na katerih razprezajo svoje ude, so brez naslona in tako dragoceni, da jih na kontinentu najdeš komaj v najdražjih barih.
Boji s petelini
Bikoborbe ameriške oblasti ne trpe, pač pa dopuščajo boje s petelini. To je edino, kar je ostalo prebivalstvu od grozne tradicije španskih osvajačev. Skoro vsaka hiša redi petelina in ga pripravlja na borbo. Imovitejši meščani imajo celo po dva ali tri eksemplarje. Ko se petelin dodobra zredi, dozori za žetev in ko je zdresiran, ga pošljejo v junaški boj. Za borbo jih dresirajo na poseben način brez orožja. Sele kadar gre zares in je petelin namenjen v areno pred gledalce, mu navežejo na noge ostre nože, da poseka z njimi svojega nasprotnika.
V Manili sami je tudi produkcija petelinov zabranjena, zato pa hodi prebivalstvo na borbe v okolico. Belokožci se za ta okruten način bojevanja ne zanimajo posebno. Mene je skušnjava premagala, poglavitno zaradi tega, ker nisem bil domačin.
Pred areno se zbira vedno številna množica. Hrup narašča kakor vihar in postaja oglušujoč, čim bližje prihajaš. Radovednost slavi pravcate orgije. Z veliko muko se prikoplješ do blagajne in kupiš vstopnico. V areni se že iztezajo vratovi. Na sredi stoji visok oder im na njem je šest mož. Dva izmed njih pestujeta peteline. Zdaj zdaj jih postavita na tla in hujskata na boj. To je nekakšna uvertura, ki naj prepriča občinstvo. da sta živali pogumni in da se bosta divje borili. Publika na podlagi
tega ščuvanta sklepa stave, katere
sprejemajo ostali štirje možje na odru. Končno se začne boj. Petelina se zakadita z naježenim perjem in pokončno rožo drug v drugega. Koljeta se s kljuni in privezanimi ostrogami do onemoglosti in ko se utrudita, stopita narazen ter povesita glave. Potem se začne boj iznova. Navadno traja tako dolgo, dokler podleže ta ali ona žival. Včasi pa obležita na bojišču tudi oba junaka.
*
Vrlo zanimiva je bila kmetijska razstava, ki sem si jo ogledal. Filipinska agrikultura kaže zanimive pridelke. Videl sem srednjeveliko rastlino, ki je bila izprva jalova in je potem, ko so jo trikrat cepili, rodila tri velike sadeže. V oddelku za kokošjerejo je bila na ogled koklja, na katere hrbtu je stalo 27 piščancev. Za zabavo in iz radovednosti sem premeril po sredi prerezano bučo in sem ugotovil, da znaša v premeru celih 45 cm. Mogočen vtis je napravila name razstava tobaka, kokosovih orehov, palm in koruze. Razstavljeni so bili tudi številni modeli za namakanje riževih polj.
Higijeničen oddelek je zbujal največjo pozornost s svojimi slikami iz kolonije bolnikov za lepro. Zavod ima 5000 nesrečnikov in je pač največji svoje vrste na svetu. Razstavljeni so sadeži, iz katerih se pridobiva olje za učinkovito lečenje te strašne bolezni. Američani zatrjujejo, da je to olje zanesljivo sredstvo zoper lepro in da prinese vbrizgavanje tega pripomočka pod kožo siguren uspeh. Uspehi, ki jih razkazujejo slike, so v resnici vredni priznanja.
Opazil sem nekaj, kar je vredno posebej zabeležiti. Američan povsod poudarja potrebnost in nujnost boja zoper naravo. To je v teh krajih povsem logično in razumljivo. V tropskih deželah nadlegujejo človeka bacili, mrčes in vsakovrstna golazen. Nadlega, ki prihaja od teh škodljivcev, ni opasna samo človeku, ampak tudi živalim in rastlinam.
Druge zanimivosti
Guverner ima lepo palačo, ki stoji sredi negovanih parkov. V bližini re-zidenčnega poslopja se vrste hiše imo-vitih trgovcev in šole. Nedaleč odtod pa zadeneš na predmesten, da, narav-
nost selski teren. Tam stoje majave bajte, za njimi pa tablice, da je zemljišče naprodaj. Špekulacija z zemljo je ogromna. Lastniki terena so ponekod sezidali vabljive vile, da bi pokazali kupčije voljnim ljudem, kako lepo se lahko pozida stavba na njih ozemlju.
Domače prebivalstvo je revno. Umazano perilo perejo ženske na ta način, da tolčejo z njim po gladkih kamnih. Psov je na Manili kakor morda na evropskem kontinentu v Carigradu. In kako lene so te živali! Nikjer se ti ne umaknejo. Šofer, ki me je vozil okrog, se je moral večkrat pesjačini umakniti po dvakrat in napraviti ovinek, da je ni povozil. Zato je na Manili toliko pohabljenih psov, ki se potikajo okolu mesto po štirih po treh. Pasjih čred vredne tovarišice so svinje, ki se pode, čim prideš iz mestnega revirja, naokrog v celih čredah.
' Jetnišnica
Bilibitska jetnišnica v Manili spada med največje znamenitosti tega kraja. V njenih prostorih dela pokoro za grehe nad 3000 oseb, moških in žensk, samo domačinov. Obiskal sem zavod. Dvorišča so zelo razsežna, lope velikanske, delavnice za razne stroke ogromne. Seveda ne manjka niti kapelica niti bolnica in telovadnica.
Vprašal sem po ravnatelju, ki pa ga ni bilo. Kljub temu sem dobil dovoljenje, da si smem ogledati napravo. Šel sem najprej v avtomobilsko delavnico, kjer so zaposleni strojniki, ključavničarji, kleparji in pleskarji. Vsak je stal pri svojem stroju in delo je šlo iz rok v roke. Peljali so nas dalje, v oddelek za pohištvo iz protja. Delavci so na-pravljali stole, ležalke, koše, lese in španske stene. Izdelki so bili prav lični, ker je bil materijal že po naturi dvobarven.
V	nekem drugem oddelku sem videl mizarje in strugarje pri izdelkih, ki jih fabricira njih stroka. Zelo so me zanimali predmeti, ki jih kaznenci okrašajo z vložki iz kosti in barvastega lesa. Marljivim jetnikom daje uprava jetniš-nice dnino, ki se ravna po njihovi dela-zmožnosti.
V	oddelku za ženske sem si ogledal pletenine. Presenetilo me je posebno to, da so imele matere otroke pri sebi. Uprava ječe dopušča to. dokler ne doseže dete enega leta. Po tej starosti
oddajo otroke v sirotišnico in jih ločijo od mater.
Kaznenci in kaznenke so deležne pouka, ki znaša pri mlajših, do 25. leta štiri, pri starejših osebah pa dve uri dnevno. To je razumljivo, če pomislimo, da je večina ljudi, kadar pridejo v ječo, nepismenih. Kadar ostavljajo zavod, umejo citati in pisati, računati, pa tudi stopajo v novo življenje kot iz-učeni rokodelci. Tisti, ki je posebno nadarjen, si lahko prisvoji^ nekaj znanja angleščine in španščine. Šolski prostori so v posebnem delu poslopja, kjer je kaznencem na razpolago tudi večja knjižnica.
Spalnice so zelo velike; ena, ki sem si jo ogledal, je štela 232 postelj, ki so stale v treh nadstropjih druga nad drugo, kakor je to navada v kabinah na ladji. Zavod razpolaga tudi z lastno kuhinjo in pekarijo ter s pralnico, ki sprejema delo tudi od zunaj.
Zelo značilno se mi je videlo, da vr-še celo nadzorstvo nad seboj — kaznenci sami. Ce se kdo pregreši zoper disciplino, ga sodijo tovariši. Za take, ki so v vedenju posebno neoporečni, veljajo posebne olajšave. Za manjše prestopke sestoji poseben sodniški odbor iz kaznencev, ki sodi, kakor sem se lahko prepričal, zelo obzirno in modro. Vsako razsodbo pa mora potrditi in tudi navadno potrdi ravnatelj kaznilnice.
Na smrt obsojeni žive v posebnem oddelku, za železnimi palicami in verigami ter okovanimi okni. Ena izmed teh celic napravi na obiskovalca neizmerno žalosten vtis: na vratih je črn križ. To je celica smrti, kjer končujejo na smrt obsojeni na električnem stolu. Kdor je obsojen na takšno smrt, ima časa, da osem ur razmišlja o svojem koncu. Lahko se kesa svojih grehov in ima tudi priliko, da se poslovi od svojcev.
Zvečer se vrši v Bilibitu telovadba kaznencev. Okolu petih popoldne skliče brlizg ljudi iz vseh oddelkov. Ce je lepo vreme, se takoj zberejo. Na visokt terasi se pojavi belokožec, za razliko od kaznencev, ki so mešanih barv, samo ne beli; ko udari zvon, vedo vsi, kaj jim je početi. Tri tisoč kaznencev, moških in ženskih, telovadi ločeno, toda v skupnem prostoru. Spremljata jih pri tem dve godbi. Na koncu telovadijo še godci in ko je vse pri kraju, izginejo za železnimi zapahi,.
Šole
Bela deca v Manili obiskuje ameriško šolo, ki obsega vse razrede od otroškega vrtca do višje šole. V treh višjih razredih se poučuje tudi latinščina. Vendar morajo imeti učiteljice, ki delujejo na zavodu, ameriške diplome. V šolo se sprejme samo tisti otrok, za katerega je dokazano, da so mu roditelji belokožci; na narodnost se ne gleda in tako pridejo tu skupaj Američani in Spanci, Angleži in Nemci, a tudi pripadniki drugih narodnosti. Karakteristično je tudi to, da zahaja v šolo več dečkov nego deklic. Razlaga za to je enostavna. Američan pošlje sina najrajši v Ameriko, da se izšola po -njegovih vzorih. Deca je, kar me je skoraj osupnilo, svetlolasa in ima po večini plave oči. V šoli poučujejo učiteljice v angleščini in španščini.
Otroke pripeljejo v šolo avtomobili, ki jih tudi odpeljejo domov. Če nimajo starši sami časa, pridejo ponje guvernante, če pa se avtomobil zadrži kje
po opravkih, morajo čakati, da pridirja rnimo z vozilom oče, ki se pelje kam po službenem poslu. Deca ne hodi domov nikoli sama; tudi to je razumljivo, ker so stanovanja po celo uro in še več oddaljena od šolskega poslopja.
Na trgu filipinskega junaka Rizala se drenja velika množica. Ure in ure so ljudje dotekali od vseh strani. Slednjič se začne parada. Na trg prikoraka ti-sočglava vojaška četa, ki stopa v širokih dvajseterostopih z godbami, zastavami in strojnicami. Za pešci gredo konjiki. topničarji in mornarji. Sprevod zaključi oddelek z znakom Rdečega križa na rokavih. In na platnu velikega voza bereš lahko besede: »y vojni se usmili ranjenega prijatelja in sovražnika!«
Revija čet traja pol ure. Med njimi so belokožci in drugopolti vojaki. Vsi korakajo za vojaškimi godbami, ki igrajo časih čudne komade. Čez pol ure izgine nenavadna slika.
Dr. VI. Travner
Čarovništvo in čarovniški procesi
(Nadaljevanje)
3. Prvi moderni čarovniški procesi
Razumljivo je torej, da so smatrali v tem času izobraženci in neizobražen» ci čarovnike in čarovnice kot neko po» scbno, skrito, zelo razširjeno, cerkvi in državi skrajno nevarno sekto, ki se jo mora z vsemi sredstvi zatreti. Tako so nastali moderni (pravi) čarovniški pro» cesi, ki so že od vsega začetka zahte» vali mnogo žrtev.
Domovina teh procesov je naravno južna Francija. Že 1. 1275. — torej oko» li 30 let po uvedbi cerkvene inkvizici» je — je dal inkvizitor dominikanec Hugo Beniol v Toulousu javno sežgati prvo pravo čarovnico. Bila je to 561et» na Angela Labareth, ki je na natezal» niči »priznala«, da je nečistovala s hu» dičem in porodila nestvor z volčjo gla» vo, ki ga je hranila z malimi ponoči uropanimi otroci. (GI. Riegler str. 5 in tam navedena literatura). 60 let pozne» je (1. 1335.) se je vršil v Toulousu dru» gi čarovniški proces. Obtoženih je bi» lo takrat 63 čarovnikov in čarovnic.
Od teh je bilo 8 obsojenih na smrt, 11 na dosmrtno, vsi ostali pa na 201etno ječo. Dve stari ženici sta »priznali«, da sta na satanski sinagogi molili hu» diča, prešestvovali z vsemi udeleženci shoda in da sta jedli meso umorjenih otrok. Skupno število vseh čarovnikov in čarovnic, ki sta jih v letih 1320 do 1350 obsodili obe inkvizicijski sodišči v Toulousu in v Carcassone, je znašalo okoli 600. V vseh teh procesih igrajo Slavno vlogo nočni poleti, sestanki s hudiči, ki se prikazujejo navadno v po» dobah kozlov in mačk in ki jih časte verniki kot »božje opice« z ostudnim poljubom na zadnjico, ogabne orgije itd. Značilno je, da so bili vsi ti »zlo» činci« doma iz hribovitih krajev južne Francije. (Obširnejša poročila o teh ča» rovniških procesih so v Soldanu I. zv. str. 225 i. dr. in v Hansenu str. 311 i. dr.). Omenimo še, da se je tudi tem» plarjem med drugimi zločini (odpad od vere, zaničevanje zakramentov) oči» talo, da se pečajo s čarovništvom in da je bil zaradi tega zadnji veliki moj»
«ter reda Jakob de Molay s tremi dru« gimi templarji dne 11. marca 1314 na nekem otoku reke Seine na grmadi se« žgan.
V ostali Evropi so bili v tem času (ob koncu 13. in v začetku 14. stoletja) pravi čarovniški procesi še neznani. Tu so — četudi ne več popolnoma jasno — razlikovali še vedno med čarovni« štvom in krivoverstvom. Čarovnike so sodila in kaznovala še vedno posvetna sodišča, bodisi po rimskem (oz. moza« jičnem), bodisi po domačem pravu, ka« kor n. pr. v Nemčiji po določilih Sachs senspiegela (iz 1. 1225.), Schwabenspie« gela (iz 1. 1275.) in hamburškega mest« nega prava (iz 1. 1270.). Krivoverce pa so sodila cerkvena sodišča po določilih kanonskega prava. Pa tudi tu se kaže vedno bolj in bolj vpliv skolastičnega nauka o demonih. Obenem postaja ka« žensko postopanje pod vplivom ka« nonskega prava vedno bolj uradno (in« kvizitorno).
To je tembolj umljivo, ker se začne v tem času povsod, posebno pa v Nem« čiji strašno preganjanje krivovercev. Že 1. 1052. je bilo v Goslarju obsoje« nih več krivovercev na smrt. L. 1212. je dal strasbourški škof v enem dnevu sežgati okoli 100 krivovercev. Najhuj« še pa je divjal ok. 1. 1232. generalni in« kvizitor (inquisitor generalis haereticae pravitatis) Konrad Marburški. Kdor je priznal prostovoljno, da je krivoverec, si je mogel rešiti vsaj golo življenje; komur pa se je krivda »dokazala« — priče so bile lahko krivoverci, krivo« prisežniki itd. — je moral na grmado. Zato so mnogi rajši priznali najnesmi« selnejše očitke, da so si rešili le živ« ljenje. Kljub temu je zgorelo še mno« go oseb na grmadah. Slednjič je narod sam ubil tega krvoloka.
Tako se pripravlja polagoma v vsej tedanji katoliški Evropi pot k pravim čarovniškim procesom. Najprej se po« javijo ti procesi v sosednih deželah južne Francije v gorati Savoji in v ne« katerih krajih severne Italije; kmalu nato tudi v Švici. To je umevno, ker so prebivalci visokega gorovja v splo« šnem mnogo bolj dostopni vražam in* praznoverstvu kakor prebivalci dolin. Veličastno«resne gorske pokrajine, sil« ni in pogubonosni naravni pojavi, ka« kor lavine. snežni zameti, nevihte in viharji, nenadne poplave itd., nadalje razne prebivalcem dolin neznane in še sedaj ne povsem pojasnjene bolezni kakor golše, mora in kretinizem, so
vzbujale prebivalcem visokih gora že od nekdaj strah pred pogubonosnimi, nadnaravnimi bitji. To nam dokazuje« jo neštete — tudi našim planinskim prebivalcem znane pravljice, pripoved« ke in vraže, ki se pečajo posebno ra» de s hudiči (vragovi) in peklenskimi silami (prim. n. pr. pravljice o vražjih mostovih, grabah itd.).
Vero v satanske sestanke so morda pospeševali običajni in zelo obiskovani sestanki prebivalcev gora na priljub« ljenih planinah in gorah ter na božjih potih, kjer so ljudje navadno veliko jedli, pili, plesali, se razveseljevali itd. Pri takih sestankih je prišlo — kakor še dandanes pogosto — do ljutih pre« pirov, pretepov in pobojev, kakor tudi do raznih deliktov zoper javno nrav« nost, ki so za prebivalce gora posebno značilni. (Prim. podatke, ki jih navaja Byloff na str. 346.) Že ok. 1. 1400. se pojavi v Savoji neka posebna čarovni« ška sekta, ki se imenuje v neki buli papeža Evgena IV. (1431 — 1447) z dne 23. marca 1440. naslovljeni na proti« papeža Feliksa V. (popreje vojvodo Amadeja savojskega) in na bazelski koncil, sekta »Waudenses« (fr. Vau« dois). Če je nastalo to ime iz imena Valdenci ali po imenu švicarskega kan« tona Vaud (Waadt), kjer so bili čarov« niški procesi posebno pogosti, se ne da več ugotoviti.
Kmalu nato se vrši v Simmentalu (kanton Bern) prvi veliki švicarski ča« rovniški proces. Bernski mestni sodnik Peter von Greierz je obsodil pri tej priliki celo vrsto novodobnih čarovnic na smrt na grmadi. L. 1428. se je vršil podoben velik čarovniški proces v Wallisu, kateremu so sledila v letih 1447., 1456., 1466. in 1467. še druga kr« vava preganjania čarovnic. Pa tudi iz drugih švicarskih krajev, kakor n. pr. iz Freiburga. Luzerna, iz zgornje tesin« ske doline poročajo v tem času o šte« vilnih čarovniških procesih, ki so po« polnoma slični procesom v južni Fran« ciji. Istočasno se pojavijo procesi zo« per čarovnike in čarovnice v severni Franciji, kakor n. pr. pri Dijonu (Pro« vins), v Lotrinfi.ji (Metz, Toul) itd. V tem času (1. 1431.) se ie vršil v Rouenu znani proces zoper Devico Orleansko, (Ivano d' Are), kateri se je med drugim tudi očitalo, da je krivoverka in da je v zvezi s hudičem, čeprav je bil ta proces predvsem političen.
Za avstriiske dežele je v tem času značilna ločitvena pravda Ivana Henri«
ka grofa luksenburškega in Margarete Maultasch. Ko je namreč cesar Ludo» vik Bavarski hotel poročiti svojega si» na z Margareto, da bi si tako zagoto» vil Tirolsko, je dal po svojih dvornih bogoslovcih in juristih Viljemu Occa= mu in Marsiliju padovanskemu ugoto» viti, da je bil Ivan Henrik Luksenbur» ški začaran in da zaradi tega ni mogel zakona z Margareto konsumirati. Te» mu mnenju se je pridružil slednjič tu» di papež Klement VI., češ da je bil prvi mož Margarete Maultasch »adver» sus dominam Margaretam maleficatus« tako, da se je mogel Ludovik dne 10. fe» bruarja 1342. z Margareto poročiti. Drugi proces, kjer igra čarovništvo tu» di neko vlogo in ki ga bomo pri opisu štajerskih procesov natančnejše obrav» navali, je bil proces zoper Veroniko Deseniško iz 1. 1423. Če tudi nista bila ta dva procesa še pristna čarovniška procesa, nam dokazujeta vendar, da so
bila že v tem času tudi v avstrijskih deželah tla za bodoče čarovniške pro» cese pripravljena.
Pač pa se pojavijo že v tem času v Nemčiji, kakor n. pr. v Tirsbergu (Schwarzwald) — četudi sprva le spo» radično — pristni novodobni čarovni» ški procesi. V drugi polovici 15. sto» letj a sta se v Porenju za čarovniške rocese zavzemala dva dominikanca, i sta med drugimi v času od 1481 — 1486 tudi v kostniški (Konstanz) škofi» ji dala sežgati 48 čarovnic in ki sta po» zneje v največji meri povzročila, da se je ta strašna duševna epidemija raz» širila po velikem delu Evrope in Ame» rike. Bila sta to prior dominikanskega samostana v Schlettstadtu (Alzacija) Henrik Iusfitor (prav Kramer) in pro» fesor bogoslovja na vseučilišču v Ko» loniji (Koln) ter prior tamošnjega do» minikanskega samostana Jakob Sprem ger.
Kathleen Norris
Ali je vredno biti moralen ?
Avtorica, ki zavzema v sodobnem ženskem gibanju odličen po> lozaj je ena najbolj znanih in priljubljenih ameriških pisateljic. Izmed njenih knjig so najbolj razširjene: »Mati,« »Zgodba Julije rago« in »Hildegarda«.
Pred približno tremi leti sem doživela zelo čudno izkustvo z lepim, elegantnim, modernim in neizmerno bogatim sedemnajstletnim dekletom. Stara mati ji je podarila ob njenem rojstvu milijon dolarjev, stari oče pa ji je dajal, pričenši z njenim štirinajstim letom, mesečno pet sto dolarjev.
Dekletova rodbina je bila ena med najuglednejšimi v mestu. Dekle je po-sečalo najboljšo šolo. Bila je vedno krasno oblečena, kar so ji zavidale vse součenke. Hodila je na plese, ljubimkala in kadila kakor vse druge. Ko je bila stara sedemnajst let, si je najela skupno s svojim nekoliko starejšim prijateljem majhno toda elegantno stanovanje v odličnem delu mesta, ker sta potrebovala skrivališče za svoje alkoholne zaloge in ker sta hotela nemoteno vabiti svoje prijatelje na večerjo.
Še sedaj se čudim osuplosti njene matere, ko je zvedela za to. Stvar ni bila namreč nič bolj sumljiva ali nevarna kakor tisoč drugih, ki so bile dovoljene otroku. Toda rodbino je ta sra-
mota spravila v obup in Louisetto so takoj odpeljali v Evropo, kjer so jo za leto dni zaprli v strog zavod z visokimi zidovi. Njen oče je bil celo tako nazadnjaški, da je zahteval poroko z mladcem, s katerim je nekaj dni živela v lepem stanovanju, končno pa je vendarle odnehal.
Na materino prošnjo sem dekletu pred odpotovanjem v Evropo še enkrat izprašala vest.
Nisem ji hotela ničesar očitati, temveč sem ji nameravala le predočiti njeno ponašanje napram roditeljem in vsej rodbini.
—	Mi hočemo, da ostaneš dobro in fino dekle, ne pa tako svojeglavno, ekstravagantno in nezanesljivo, kakor so dandanes po večini.
Louisette me je pogledala z bojaželj-nimi očmi.
—	Zakaj vendar hočete, je vprašala z jeznim glasom, da bi morala biti dobra, fina, pridna, moralna iti ne vem kaj še vse? Zakaj .vendar?. Kakšen smisel ima to?,
To vprašanje je vsebovalo vse ponašanje današnje mlade generacije. Ne vse, k sreči ne, ampak tistega dela, nad katerim se često po pravici zgražamo. Na stotine in tisoče mladih ljudi z lepimi manirami in lepo zunanjostjo ne pozna odgovora na to vprašanje.
Njihove matere so sicer skrbele za njih telesni blagor in pozneje za njih izobrazbo, jih pošiljale v plesno šolo in jim dale možnost, da so se učili francoščine, toda na polju moralne vzgoje so se uzadovoljile s tem, da so jih priučile z večjo ali manjšo energijo spoznavati »načelo« — česa ne sme storiti spodoben človek. Najbolj pa so skrbele za to, da niso pozabili, da mora biti njih zunanjost vedno v redu. To je bilo vse.
Odkod naj dobi potem mladina vero v čistost telesa in duše? Kako naj veruje v spodobnost? Zato smo žalostni, kadar nas vpraša kdo od njih — »zakaj?«
Neko dekle mi je pisalo: »Kaj imam od tega, da sem fina in pridna? Vsak večer sedim doma in gledam, kako igrata oče in teta domino, med tem ko druge deklice ljubimkajo in se zabavajo. Ali mislite, da ta dekleta, ki živijo resnično življenje, dočim jaz le životarim, ne morejo biti zadovoljne žene in dobre matere?«
Matere mlade generacije ne uvidijo, kje leži vrednost značaja in moralne plemenitosti. One domnevajo, da jih hočemo odvrniti na ljubo par starim predsodkom od. vseh življenskih radosti.
Moj odgovor na pismo omenjenega dekleta in na Louisettino vprašanje je taie: Čednost mora biti prav tako tudi oblikovanje značaja. Oboje pa se doseže z vztrajanjem pri pridobljenih višjih načelih in idealih. Po mojem mnenju imajo vsa ta načela samo tedaj smisel in moč, če smo premagali slabost in popuščanje.
Pijana ženska je sramota in nihče ne bo vprašal »zakaj?« Družba jo obsodi brez zaslišanja. Ženska, ki se vdaja le nasladam želodca, ki zna govoriti samo o dobrih jedeh, ki leži v postelji še ob belem popoldnevu in srka čokolado, je nesimpatična in se je ne more smatrati za popolno žensko. Prav tako neprijetni in preziranja vredni so umazani in neredni ljudje. Toda čeprav vseh teh ljudi ne moremo brezpogojno zavreči, vendar bi morala mladina paziti
in se nadzirati, da ne zaide na slična stranpota.
Dekle, ki je dobilo že v otroških letih trden temelj za čist in neomahljiv značaj, ki je spoznalo, da njeno lepo, parfumirano, poslikano in v svilo odeto telo ni višek, bo nedvomno nekoč srčnejše od deklet, čijih starši niso mogli vplivati na njih razvoj. Dekle, ki je doraslo brez nadziranja svojih želj in poželenj, bo pozneje nedvomno obžalovalo, ker se ni naučilo verovati, da ni vedno pravilno tisto, Česar si človek želi.
Zakaj nimamo poguma, da bi otrokom neprestano govorili o čistosti značaja in jih učili, da si ne smejo uničiti življenja tako nesmiselno? Kaj je na tem, ako greste včasi z bratom na koncert ali ako sedite poleg tete, ki igra večer za večerom domino? Misli, ki se pletejo ob takih večerih v vaših glavah, knjige, ki jih citate in pisma, ki jih pišete — vse to ima smisel. Vse to pomaga pri ustvarjanju vaše osebe, vašega bistva. Taki večeri vas učijo več in bolje nego bivanje v klubih in nočnih lokalih.
Nedavno sem preživela popoldan z dvema ženama. Prva je hči starega prijatelja, drugo pa sem poznala samo po govoricah in to zelo dobro. Sedaj ima kakih štirideset let. Kot sedemnajstletno dekle je povzročilo pri vseh resnih ljudeh pravcati upor s svojo ekstravagantno polnočno poroko v nekem nočnem lokalu. Bila je lepa in bogata ter ji ni bilo treba skrbeti, če bo dobila moža. Dobila jih je celo štiri, ako izvzamemo onega, s katerim živi v svobodnem zakonu. Zelo se je ponašala s tem, zato omenjam z mirno vestjo vse to. Je zelo energična in rada pripoveduje ljudem o pokvarjenosti svojih mož. Njen tretji mož je zapravil vse njeno imetje. O njenem zadnjem možu še ne ve mnogo. Živel je ž njo samo tri tedne. Ona zauživa precejšnje množine alkohola, igra poker in se odlikuje v športu. Sedaj je popolnoma preverjena. da je bil m'en prvi mož edino pravi zanjo.
Druga je stara pet in trideset let in je za moj okus ideal mlade žene. Rodom iz zelo dobre družine, iz rodbine, k? pri nas izumira, je preživela svoja otroškf; leta v lepi stari hiši sredi velikega vrta. Njena mati in vse njene stare matere so bile dobre in marljive žene, ki so ljubile svoj dom, svojega moža in svo-
je prijatelje. Vsi možje iz te rodbine so odličniki, pravniki in državniki, dobri soprogi in očetje.
Margaret — tako ji je ime — je bila vzgojena v duhu stare tradicije. Bila je stara že 18 let, pa ji je bilo še marsikaj zabranjeno. Ni smela posečati gotovih gledaliških predstav in ni smela zahajati v vsako družbo. Te omejitve so jo seveda jezile, toda družina in tradicija sta ji bili sveti.
S šest in dvajsetim letom se je poročila. Nedvomno se je v letih od 18. do 26., ko je bila samo hči. sestra in članica družine, v letih, ko se je samo učila in čitala knjige, tudi v njeni duši pojavilo vprašanje »zakaj?« in gotovo
se je spraševala, če bosta njena čistost in dostojnost poplačani. Danes, ko je srečna žena in mati in jo ljubijo vsi, ve natančno, zakaj je moralo tako biti. Kajti dom in vrt, otroci in knjige, prijatelji in znanci, dobrodelna in družabna društva tvorijo le prijetno ozadje njenega zakona, ki je razvil vse možnosti in sposobnosti njenega bistva v polni meri. Ljubezen in skupnost, ki je pogumno čakala na njun prihod, je veliko plačilo za njeno čakanje.
Čistost mora biti poplačana. Čist obraz, čist jezik, jasne oči, čiste duše in čista srca so z.nak vseh plemenitih in srečnih ljudi.
žival, ki
Žival, ki hočemo govoriti o njej, je med najpopularnejšimi na svetu, po svojih čudaških posebnostih je prešla celo v pregovor in izreke ljudi, dasi jih je bolj malo, ki bi lahko trdili, da je ne poznajo samo iz knjig in po slikah. To je
žirafa,
»kameleopard«, kakor so jo imenovali nekoč, ali »tviga«, kakor jo imenujejo domačini v njeni domovini,- Vzhodni Afriki in po Kordofanskem. Dejstvo je, da je ta žival že zelo redka tudi po večjih živalskih vrtovih in na svetovnem trgu. Ta njena redkost ima več vzrokov. Predvsem ni nobena lahka reč premagati težave in stroške za prevoz te celih 6 metrov visoke ču-dakinje iz njene domovine v civilizirani svet. Potem je resnica, da jo zasleduje v njeni domovini sami toliko sovražnikov in s takšnim uspehom, da govorijo že tam o njenem izumretju. A končno nasprotujejo izvoznikom tudi kolonijalne oblasti, ker bi to lepo in zanimivo žival vendarle rade ohranile bodočim pokolenjem živo in ne samo na papirju in v spominu.
Nel:oliko njenih posebnosti
če bo pa kljub vsemu izumrla, ne bo nič čudnega. V resnici je le malo-kateri drugi sesalec izpostavljen toliko sovražnikom in mimo tega še s takšnim pomanjkanjem obrambnih sredstev. Edino njeno orožje so — brce, ki jih deli zelo neokretno in čisto drugače nego podobni štirinožci s sprednjimi
izumira
nogami. Vrh tega je žival nema, popolnoma nema, tako da ne more napadena niti s krikom opozoriti svojih drugov na nevarnost. Tudi svoji lastni deci ne more signalizirati nevarnost in jo zbrati pravočasno k sebi za skupen pobeg.
Žival s takšnimi obrambnimi sredstvi pač ni rojena za boj, še dobro, da jo je priroda precej dobro opremila za taktiko prisiljene miroljubnostij S svojimi dolgimi nogami si lahko dovoli požirati kilometre kakor za stavo ali za igračo. In sicer v galopu, kajti drugačnega koraka zaradi svoje konstrukcije ne pozna. Zelo zanimivo jo je gledati, kadar se pojavi na obzorju v čudnem, skakajočem diru, z neznansko dolgim vratom, sklonjenim od zadaj naprej, s čimer si dirkanje olajša. To je pa tudi skoraj edina prilika, da jo utegneš videti iz daljave, kajti kadar stoji ali se le počasi premika, se barva njenega telesa tako popolnoma prilagodi barvam goščave okoli nje, da jo še prav od blizu stežka opaziš. S to vrsto mimikrije (prilagodenja okoliški barvi) je obdarila priroda, kakor znano, tudi druge živalske prebivalce afriških goščav in step, n. pr. zebre.
Ce se žival torej »pase« od listja na drevesih, 5 do 6 metrov od tal, ji že zaradi barve ne more zlahka vsaka nevarnost do živega. Posebno še zato, ker njene mehke, žametaste oči vidijo silno daleč in silno ostro. Pač pa je druga zadeva tedaj, kadar bi rada pila. Ob vodicah in v vodicah, tu jo šele
r-------л
Žirafa z mladičem
čakajo nevarnosti, kakor razbojniki v zasedi! In prav tukaj jo je priroda udarila z nebogljenostjo! Le poslušajmo kako pije!
To je sila zamotana operacija in sila zanimiva — za tistega, ki jo ima namreč priliko opazovati, za ubogo žirafo
pa ne. Najprvo je primorana, da raz-kreči sprednje končine kolikor mogoče daleč narazen, da zmanjša svojo višino. Potem zniža vrat in prične piti s hitrimi in velikanskimi požirki. Ta hi-trica je kaj lahko umljiva, saj je vendar to tisti trenutek, ko se pripeti največ nesreč. Žival je v tem nerodnem položaju čisto brez obrambe, še tistih revnih brc s sprednjimi nogami ne more deliti sovražniku, ki hlastne po njej iz vode (krokodili!) ali plane nanjo iz goščave. Preden se spravi na noge in je zopet pripravljena za obrambo ali za pobeg, ji je potreben kos pravcate telovadbe, ki traja celih 30 sekund. Toda kaj se ji je že lahko pripetilo v teh tridesetih sekundah! Tako je umljivo, da se zelo nerada odloči na požirek. Rajši trpi žejo, dokler pač gre.
Lepa žival je žirafa, navzlic svojemu grotesknemu izgledu, in zelo simpatična, toda njeno življenje ni šala. Iz tega, kar smo navedli, je videti dovolj, da ni nobena sreča tičati v njeni koži. In še preveč jasno nam bo sedaj, zakaj ji preti usoda toliko drugih živalskih vrst, ki so bile in jih ni več. Najhujši sovražnik ji je seveda človek. Pred njegovimi smrtonosnimi in za-vratnimi svinčenkami je ne ubranijo najbistrejše oči in najhitrejše noge. Pravi lovec sicer ne strelja na ubogo, povsem neškodljivo žival, pač pa je tudi v Afriki, kakor povsod drugod, dovolj surovežev in bedakov, ki menijo, da so izvršili bog ve kakšno iunaško in slavno delo, če upihnejo življenje redki neškodljivi živali.
ORGANIZIRAN BOJ ZOPER POD» GANE	.
Lani se je vršil v Parizu mednarodni kongres za boj zoper podgane. Kongres je bil dokaj neopazen, vendar se od tega ča» sa pogosteje razpravlja o tem novem med» narodnem problemu, ki ni tako k uri oz en kot se zdi na prvi pogled. Boj zoper pod» gane se je postavil na mednarodno pod» iago na predlog profesorja Calmette. Pro» fesor Gabriel Petit je poudaril, da je ni države in ne naroda, da. niti enega admi» nistrativnega urada ne, ki ne bi bil zain» teresiran na tem. da se podganji rod do» končno prežene in uniči. Skrb profesorjev in upravnih organov zaradi podgan, ki žro stare knjige 'n birokratske akte, pa ni ne» upravičena. V Franciji cenijo škodo, ki jo povzročajo podgane, na pet milijard fran?
kov. Toda podganja nevarnost je še večja. Obstoji potreba mednarodne protipod'gan» ske politike. List »De Telegraf« je pisal o tem vprašanju: »Govori se o nevarnosti, ki preti Evropi z azijske strani. V kolikor gre za podgane, je strah upravičen. V osmem stoletju po Kr. je bila v Aziji — Indiji taka lakota, da »o se milijoni in mi» 1 i}oni podgan selili v Evropo. Nekatere so šle po kcpnem. druge so se tihotapile v ladjah od pristanišča do pristanišča ter dospele tako v Evropo. Skratka: letopis« tistih časov so zabeležili, da nihče ne pomni, da bi bilo toliko podgan kot tista leta. Podganja invazija po kopnem se ni ustrašila niti Volge. Evropa, ki je prema» gala nevarnost Humov, ni mogla premagati vojske podgan. A z ajo vred je prihajala kuga.«	(»Venmir«-)
Krvne daritve in čarovnije na otoku Haiti
Več mesecev sem živeli med črnci na Haitiju, preden mi je prišla na uho beseda Voodoo, ime skrivnostne verske sekte, ki ji mnogokateri podtikajo, da goji krvave samopašnosti, ki pa je v resnici verstvo, h kateremu se priznava devet desetin liaitskih črncev, verstvo, ki ne pozna nič manj bogov kakor stari Grki. To verstvo je nastalo nekako pred dve sto leti, ko so Francozi zbrali iz vseh krajev Afrike na tisoče črncev, jih prepeljali na Haiti
rati kot svečeniea, se je zbralo kakih petdeset sorodnikov in prijateljev. Da se ognejo vsakršnega nadlegovanja, so priredili plesno zabavo z divjo godbo. Šele proti večeru me je mama Celja odvedla v »Houmfort«, svetišče, v čigar belo pleskanem predsobju so že bili pripravljeni kozel, dva rdeča in dva črna petelina, bel puran in dvojica golobov, vsi povezani. V sobi1 čudes, kjer so bite stene poslikane s kačami in človeškimi postavami, je sedela dva-
in jih vse skup hkratu krstili. Z vsako skupino je prišel tudi po en čarodej. Ljudje so tedaj začeli med seboj zamenjavati bogove in verske nauke in so dodali še krščanskega Boga, čigar križ stoji na slehernem voodoojskem altarju pokraj raznovrstnih kačjih simbolov.
Ker je voodoojsko bogočastje prej često zahtevalo človeških žrtev in кет ■so bile čarovnije ma.gov, ki so se kaj radii izdajali za voodoojske svečenike, včasi nevarne življenju, so na Haštiiju sprejeli zakon, s katerim je bila voo-doojslka vera prepovedana. Prepoved pa prav tako radi kršijo kakor v Ameriki prohibicijo. Tudi ameriška okupacija ni na tem ničesar izpremenila.
Nekega petka popoldne je bilo, ko so tudi meni podelili posvečeni e, po katerem sem tako dolgo hrepenel in brez katerega je dostop k voodoojskim obredom nemogoč. Pod slamnato streho mame Cciije, ki je imela funkcjoni-
najstorica ljudi na tleh pred altarjem, prekritim z belimi čipkami. Altar je bil obložen s svečami, simbolnimi kačami, križi, vrči z vinom, vodo in oljem, s skledami sadja in sladic, s steklenicami sirupa in prgiščem turščične motke. v katero je bilo položeno jajce.
Vedli so me na desno stran altarja. Crn svečenik (papaloi) je ogrnil mamo Celijo v škrlatno oblačite, na glavo pa ji je del okras iz nojevih peres — znak njenega mamafoiskega dostojanstva, — nakar je svečeniea cviileče in žvižgajoče zapela in se jela pred altarjem vrteti, dokler se ni upehana zgrudila na tla. Papaloi je nato opravil vsakovrstne magične obrede in je rotil stare afriške bogove. Potlej so prinesli daritveine živali, najprej petelina, zatem purana in goloba. Vsem živalim so s turščično moko, potem pa z vinom in vodo naslika® na glavo znamenje, nakar jim je svečeniea ponudila sladičnih drobtiin. Šele ko je perutnina pozobala z njene roke, ji je svečeniica, vihteč jo y zraku, odtrgala glavo. Nekaj golobo-

^ ? SREDNJA AMEPIKA
л\ E QIL O
^____KKjûJfc**
ve krvi ie nakapala v posebno posodo. Naposled so privedli pred altar kozla, ki so ga utešii s svilenimi trakovi, mazili, pohlevnimi pesmicami in prijaznimi besedami, nakar se je po vseh štirih priplazila k njemu majhna zamorska deklica, ki se je s čelom dotaknila njegove glave. Med zvoki zahvalne pesmi je svečenlica izrekla čarodejne besede, s katerimi sme človek darovati žival nomestu sebe. Potem so kozlu pomolili zeleno vejico. Po dolgem obotavljanju jo je osmuknil, nakar mu je svečenik takoj z ostrim nožem odprl ovratno žito, da je žival izkrvavela. Njegovo truplo so odnesli iz sobe, kri pa so prestregM v skledo, ki so jo položili na altar.
Tedaj so mi ukazali, naj pokleknem. Mama CeMja je zaplesala okoli mene, star črnec v beli košulji. ki si jo je ogrnil čez obleko, ml je pa položil roko na glavo in je glasno govoril latinske izreke iz katoliške liturgije. Potlej so mi z moko napravili na čelo simbolična znamenja, na temenu pa so me polivali z oljem, vodo in vinom. Naposled mi je svečenik napravil na čelo z darit-veno krvjo voodoojski križ in mi je dal trikrat piti iz sklede s krvjo. Mama Celija je vzela jajce in mi je ž njim napravila na licu znamenje križa, potem pa ga je vrgla na tla. Obred posvetitve je biil končan.
Billa je že pozna noč, ko smo .ostaviK svetišče. Na prostem so biti med tem postavili žrtvenik. pred katerimi je sedelo in pelo stare pesmi dvajset belo oblečenih žensk. K žrtvenik u so vodili daritvene živali, predvsem kozle. Jti so jim vtaknili med roge goreče sveče, ter jih zaklali. Vse to se je odigravalo med oglušujočim bobnanje-m in divjim petjem. Ta ekstatični obred je trajal do jutra.
★
Neki haitsiki učenjak, ki je študiral na pariški Sarbonni, zdaj se pa že dvajset tet ukvarja s folkloro svoje domovine, mi je dal priliko, da si pobliže ogledam tudi »kult mrtvih« haitskih črncev in da proučim »črno magijo«, ki ni s pravo voodoojsko vero v nikakršnih odnošajih. Vedli so me. seveda spet ponoči, v belo prepleskano sobo, v kateri je stal samo en »altar«, navadna miza, na njej pa lobanje, kosti in lopate ter barbarsko poslikan križ, okrog katerega se je vila iz perja na-
pravljena kača. Petroîejska svetiltfka, viseča na stropu, in nekaj drobnih rjavih sveč, ki so gorele pred aJtarjem, so borno razsvetljevale sobo. Na tleh je klečalo ali ležalo več dvanajstin bosonogih črncev, mošikih in žensk, tesno drug ob drugem, in vsi so se mi videli strašno razburjeni.
Pred altarjem z lobanjami so stale tri groteskne postave, tri ženske. Srednja je billa Classinia, prijazno zamorsko dekle, ki sem jo poznal še od prej. Cez belo košuljo je imela oblečeno moško suknjo, na glavi pa je imela cilinder. Oči je imela skrite za temnimi naočniki in v kotu ustnic ji je tičala nezapailje-na smotka. V tej preobleki je predstavljala papana Neba, moško-ženski mrtvaški orakel. Na levi in desni sta stali njeni »ženi«, na desni »Gouede Mazac-ca«, ženska v vsakdanji obleki, ki je imela v košari med listi nekega strupenega drevesa simbole rojstva, na levi pa »Gouede Ussu«, »Opita«, z belim pokrivalom kurijozno ogrnjena ženska, ki pa nikakor nii bila pijana; v akrobatski pozi je vztrajala skoro negibno, v eni roki je imela palico, v drugi pa napol prazno steklenko žganja.
Ko je družba z vzdihovanjem, tožbami In javkanjem prišla že sikoro v ekstazo, se je dvignilo dvoje, troje črncev, ki so ležal na tleh, in iztegnili v strašnih krčih viijoče se roke proti altarju. Toda samo eden je izpregovoril. Imel je bolnega sina in je bil prepričan, da je njegova pokojna mati otroka začarala ter jo je prosil, naj mu prizanese. Mrtvaška tišina je nastopila po njegovih besedah. Naposled je začel mrtvaški orakel dajati glasove od sebe, ki so zveneli tako strašno kakor hropenje onih, ki težko umirajo. Orakel je tako govoril, so mi povedali, z mrtveci, v jeziku smrti same. Odgovor mrtvecev pa ni prišel iz ust orakla, temveč — nihče mi ni vedel povedati, zakaj —• iz ust ženske, ki je imela košaro s strupenimi Ist; Rekla je z jasnimi besedami, v čelnem, iz francoskih drobtin skrpanem jeziku Kreolov: »Obesi obleko svojega sinu na drevo poleg materinega groba in zasadi šest sveč ob znožju drevesa in tri na njen grob, potem ji bo zadoščeno.« — »Mercfi, merci. maman,« je zašepetal oče.
Prišla ie še cela vrsta takih oraklo-vih izrekov, ki sta jih, menjaje se, za »papanom Nebom« izgovoriti ženski na njegovi ievi Id desni. Tako h nekdo
rotil pokojnico, ki je iz sovraštva osušila vodnjak, drugi starega kmeta, ki je bil na smrtni postelji pozabil otrokom povedati, kje je zakopal svoje prihranke — neka ženska je na kolenih prosila samo tega, da ji mrtvi oče pove, ali je zadovoljen z daritvami, ki mu jih je položila na grob.
Vsak, ki pride na tako orakelsko slavnost, pusti na altarju kak dar, tako da imajo tri magijke in njih rodbine prav lep dohodek. Toda če si po končani svečanosti videl na smrt utrujene in izmučene ženske, se nisi mogel ubraniti vtisa, da one prav tako iskreno verujejo v to, kar počenjajo, kakor njihovi poslušalci.
One tri magijke morajo same skrbeti za to, da jim je altar zmerom ozadjšan s človeškimi lobanjami in kostmi, in zato potrebujejo od časa do časa svežih trupel za svoje mračne čarovnije. Pravijo, da izkopavajo mrtvake vedno šele po polnoči, pri tem zapalijo na pokopališču sveče, zaščitnega patrona pokopališča, »Barona Samedija«, pa potolažijo z molitvami in čarodejnimi besedami. Proti temu početju nastopijo oblastva včasi precej ostro; z voodooj-sko vero pa so te stvari prav toliko v zvezi, kakor razna vražarstva, ki se zdaj pa zdaj pojavijo v katoliških in protestantskih deželah, s krščanstvom.
W. B. S.
Nova razisk
V	zadnjem času so vzbudila v znanstvenem svetu veliko pozornost raz-iskavanja holandskega fiziologa Zwaar-demakera, ki je skušal pojasniti delovanje srca na podlagi radioaktivitete prvin, iz katerih obstoji srce. Srce je — enako kot želodec — avtomatičen organ; Ce ga vzamemo iz telesa in dovolj preskrbimo s kisikom, bo delovalo še dalje. Kuliabku je uspelo, da je na ta način oživel človeško srce še en dan po smrti. Dolgo časa so učenjaki raziskavah, kaj je vzrok tega avtomatskega delovanja srca; našli so na njem neko mesto, ki iz njega izhajajo po vsej verjetnosti ritmični impulzi, ki neneho-ma vzpodbujajo srce k utripanju. Seveda nam to še ne razjasni uganke, kaj je prav za prav gibalo srčnega mehanizma.
Bioradioaktivnost
V	živalskem organizmu se nahaja nekaj prvin po večini nizke atomske gmote; izmed njih je radioaktiven samo kalij, ki očituje slab sij. Življenska radioaktivnost našega telesa sloni tedaj edinole na kaliju. Ta prvina je razdeljena v telesu kaj neenako. Največ je najdemo v mišicah in živcih. Ce se tu nabere zadosti kalija, nastaja v vsakih dveh desetinkah kubičnega centimetra za eno sekundo eksplozija, pri kateri uhaja po en beta-delec. Gama-žarki, ki se hkrati zaiskre, pronicajo v najbližjo okolico tvari.
ranja o srcu
Kalij in srčno delovanje
Zwaardemaker si je zdaj zastavil vprašanje, ni-li radioaktivnost kalija v kakršnemkoli odnosu s srčnim delovanjem. Za poizkus je odstranil iz izoliranega srca jegulje, žabe in drugih živalic vse sledove kalija, v kolikor so se le dali odstraniti. Srce je nehalo delovati; ko pa mu je zopet dodal nekaj kalijeve soli, je jelo znova utripati. Ta poizkus, ki ga je učenjak ponovil neštetokrat in na razne načine, je dokazal, da je kalij za srčno delovanje neobhodno potreben. Zwaardemaker je šel zdaj še dalje: skušal je nadomestiti kalij z drugimi radioaktivnimi prvinami. Res mu je uspelo, da je srce znova prisilil k delovanju, dodavši mu izvestno količino rubidija, thorija in uranija. Pozneje je dosegel enak uspeh tudi z ioni-jem, radijem in radijevo emanacijo. Zwaardemaker je dokazal veljavnost tega novega izsledka tudi v količinskem (kvantitativnem) zmislu. Nakvasil je izolirano srce z raztopino, ki je vsebovala radioaktivne prvine. Ko je jelo srce pod njihovim vplivom pravilno delovati, ga je sežgal in dognal v pepelu radioaktivnost. Ugotovil je, da je treba skoraj tri miligrame kalija na en gram srčnega pletiva, med tem ko pri radiju zadostuje komaj milijardo-krat manjša količina.
Z nadaljnjimi poizkusi je dokazal, da se lahko srce oživi tudi tako, da ga obsevamo s katodnimi žarki. Iz tega
sklepamo, da se notranja radioaktivnost srca lahko nadomesti z vnanjim kor-puskularnim obsevanjem. Domnevano snov, ki se izpreminja pod vplivom alfa ali beta-delcev, prihajajočih iz radioaktivnih snovi, je Zwaardemaker imenoval avtomatin; uspelo mu je, da jo je s posebnimi poizkusi izoliral.
Vloga vitaminov
Po teh presenetljivih izsledkih se je takoj pojavilo vprašanje, ali avtornati-ni nastajajo samo v srcu. ali pa se nahajajo tudi v drugih organih. Poizkusi so pokazali, da so tudi v krvi najrazličnejših živali, tako da ni moči govoriti o snovi, ki bi bila svojska zgolj tej ali oni vrsti živali, marveč gre za splošen pojav v živalskem svetu. Znatno količino avtomatinov so odkrili tudi v mišičevju. Zwaardemaker ie uporabil avtomatin iz žabjega mišičevja, da je z njin oživel delovanje srca morskega prašiča.
Ta splošna razširjenost in veljavnost avtomatina je privedla slavnega fiziologa k vprašanju: Ali nimajo tudi vitamini podobnih učinkov kakor avtomatin? In res mu je uspelo, da je s preparatom vitamina B oživel za en dan in eno noč delovanje jeguljinega srca.
Svetovno ime velikega holandskega učenjaka daje njegovim izsledkom največjo verodostojnost m obeta še večje uspehe v tem praveu. Nemara je tu začetek povsem novih pogledov v tajne organskega življenja. Verjetno je tudi, da se bodo t: izsledki izrabili za prak-
tično zdravilstvo in se bolnim na srcu iskri zopet nova nadeja.
Po dr. Fr. Herčiku.
UMETEN DE2
Japonec Masataka Nobuhara trdi, da se mu je posrečilo izpopolniti praktično metodo za umetno proizvajanje dežja potom at-mosferne elektrike.
Nobuhara je izjavil, da je mogoče z njegovim sistemom ustvariti prave oblake na sicer jasnem nebu s produkcijo električnih izprožitev za čas desetih ur; tekom 14 ur ee doseže lahek dež. po 36 urah pa se dobi dežja 5 litrov na kvadratni meter. Eksperimente za umetni dež je delal že oče Masataka Nobuhare.
VSEBINA ŠT. 19.:
Sir Jagadish Chunder Bose: Življenje rastline — Kurt Juhn: »Krvnik Williams«. — Ivo Zor: poišči si srečo sam! — Dr. John A Kolmer: Živali v službi človeške« ga zdravja. — V. Sv.: Velika elektroioko« motiva v Švici. — Willem Jaspert: Med novo odkritim amorskitn plemenom. — Dr. Fr. Zbašnik: Jabolčni pečki. — Ulrik Kollbrunner: like iz Manile. — Dr. VI. Travner: Čarovništvo in čarovniški procesi. — Ali vred" hiti mor.Ien? — Žival, ki izumira. — Krvne daritve na otoku Hai» ti. — Nova raziskavanja o srcu.
Današnja umetniška priloga
»Večer v Kokri« po originalu F. Krp.šovca nas vodi v velikanske gozdove v dolini Kokre, ki veže Kranj z Jezerskim in Koroško. Vsi ljubitelji prirode pozdravljajo avtomobilsko zvezo skozi ta najlepši in najmirnejši kotiček naše zemlje.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din. polletno 40 Din. četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se nri upravi Ljubliana. Knafljeva ul. 5. » Naročnina za inozemstvo: IT Al.1.1 A četrtletno 8 lir. polletno 16 lir. celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 banke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno ♦is k aru o d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.
Večer v Kokri
1 "življenju in svetu'
ka tiskarna d. d v Ljub