Za poduk in kratek čas. Lurška mati božja. (Konec.) 21. avgusta. Lepo jutro je, a veselo ni, ker ni av. meše ; rano že smo zopet na železai^ ceati. Število romarjev se je vedno krčilo. Že v Parayu se jili je kakib štirideset ločilo od nas; šli so Pariza gledat. Nekoliko jih je pojdoč stopilo na Laško, in zopet drugi so se po Svicarski razškropili, da so si pogledali lepote ove dežele. Mi pa smo potrpežljivo sedeli na vozili ter dirjali naprej do Ziiricha, kamor smo sred večerke doapeli. Ptica se navoli kletke in popotnik ae naveliča zaprtega voza. V Ziirichu aem tedaj po vrgel teani voz in železno ceato in aem ae preaelil na ladjo, ia sem ae po vodi peljal do meateca Wadenawyl, kjer ae izteka železna ceata, ki drži v atarodavai Eiaaiedeln, eloviti božji pot Marijia. Na ladji smo dihali čisti zrak in lehka sapica na jezera naa je lepo hladila Moja pljača so delala, kakor meh orgelj v farni cerkvi, kedar gospod školnik vse registre odprejo, dokler niso vsega francoskega zraka izpihala ter se napila krepkega zraka švicarskih planin. Zveier je bilo še toliko časa, da smo se v Wadenswyiu v jezeru kopali. Okoli osmih, ko se je že mračilo, nas zopet naložijo na voze, a danes železni konj ni letel z nami, kakor inda, ker smo se zlo v kreber vozili, ampak sopibal je, kakor bi se bil nalezel najhujše navdahe ter je lepo poeasi vozil. Tisač ia tisač zvezd nas je pozdravljalo iz neba, ko smo dospeli v Einsiedeln. 95. avs-.-'a. V Einsiedelnu s« ici je zdelo, de sem že dom"-, pa kde še je siovenski svet! Einsiedela je preiepa ves hb planinski ravnici. Ejnsiedelnčan» aočejo biti mestjani, dasiravno so jim neki že to fast ponnjaii. CeTkva Mater^ hožje je ve M:anska stavba. Dolga j« 288. šircka 116 šo ;3V, Sv6ta kapeiica stoji »reo cerkve iu j% iz belega in črnega marmorja postavljena. Na pozlačenih meglah plava milostljiva podoba Matere božje, izrezljaaa iz črnega lesa, z žezlom v roki in s predrago krono na glavi. Škof Koarad iz Kostaic je meail 14. septembra leta 948 kapelico blagosloviti. Pa tisto no<": popred sliši nebeško godbo in vidi v kapelici Kristasa samega sv. mešo slažiti, pri kateri so ma angelji božji stregli. Škof je tiho djal in nič ni povedal, kar je videl. Ko je pa začel dragi dan kapelico blagoslavljati. sliši glas, ki mu je branil blagoslavljaaje, rekši: Bog sam je kapelico že blagoslovil. — V ti kapelici smo pokleknili ia smo se nebeški Materi zahvalili. da nas je tako očevidno varovala na našem dolgem pota. Katoliški Švicarji so vrli možaki, pravi poštenjaki; nekako težko smo se ločili od njih. Na Fraacoskem smo bili vajeni debelo plačevati, in tedaj sem tukaj belo gledal, ko je krčmarica povedala jako mali račun. Ob šestih zvečer smo že bili v Inotnosta na Tirolskem. Takaj je bilo toliko tujcev popotnikov, da v nobeni gostilnici ni bilo več prostora za nas. Nek prijazen Tirolec mi je tedaj najel v privatai hiši posteljo, v kateri sem tako dobro spal, kakor bi cela Tirolska moja bila. V pondeljek 23. avgasta se priporočim Materi božji od presv. Srca, in potem se napotim črez Brenner proti domu. Ob polnoči dospem v Celovec. Dae 24. avgusta sem tukaj praznoval in počival. Imel sem čast biti gost pri rajnem premil. škofa. Ko se pri njih poslovim, so mi naročili, da jih. naj pride njibov sošolec, ki so častni kanonik v naši škofiji ua skorem obiskat, ker — so rekli — človek ne v6 ne dneva ne ure. In resnično, že za mesec dai smo bili pri ajihovem pogrebu v Celovcu. Dne 25. avgasta zvečer me je dež v Maribor pripokal. Gredoč v mesto stopim v cerkvo očetov fran<"-iškaaov in zapojem — po tihein — ,,Te Deum laadamus".vin pred altarjem loudeske Marije pomolim: Ceščena si llarija... Dr. Ivan Križanič, lourdeski romar. Še nekajjdodamo iz prijateljskega pisma g. dr, A. M., ki piše v ,,Slovencu" št. 195: nMoje pero je prešibko dati izraz onim čutom, ki so mi tukaj srce polaiii. Ta ae moreš moliti, ne, le izdihovati,ia samega svetega veselja — jokati. Pripetilo se mi je, da sem bil v daa skapnega odhoda nekaj bolan, tako, da si nisem apal na pot. — zaostal sem sum v Lardu. Toda ne kesam se ia stokrat sem že Boga zahvalil za ovo bolezen. Rayno te dni aamreč vršilo se je tako zvaao narodno romanje Francosko v Lurd. Pred vsemi dragimi mesti bil je Pariz zastopaa. Pripeljali so še seboj okol 1200 bol- nikov. Ta bi videl gospodo moliti, poklekati, poljabljati tla, na katerih se je Mati božja prikazala... Ia bolniki? Pripeljali so se k stu dencu ia edea za druzim neseai so bili ali spremljani v kopelj. Večim je bila bolezen olajšana, nekateri pa so bili popolnoma ozdravIjeai, med njimi tudi taki, ki so bili že več let neozdravljivo bolni. Štelo se je v treh daeh okoli 20 večjih očitaih čudežev, ki so tudi od komisije za to sestavljene preiskaai bili. Jaz sam sem nekatere z lastnimi oomi videl. Lehko si misliš, kak vtis je to na-me naredilo. Le želel sem tadi Tebe pri aebi imeti. Upam pa, da boš še tako srečen, sam se o tem prepricati. Da, verajemo, trdno verujemo, dragi moj, in gore bomo prenašali!" Smešnica 51. Fraace: ,,Kaj bi rekel, Toae, je-li deaar premakljivo blago ali pa nepremakljivo?" Tone: nHm, pri meni je že premakljivo, kajti, kedar koli ga kaj imam, ne da mi miru, dokler ga ne pošljem po svetu". France: ,,Res, pri naju že, toda pri mojem strijcu je denar nepremakljivo blago, nobeno mojih pisem jim ga ne gaae iz omare."