Kdor učitelj, ta član učiteljske organizacije Ko sem pod tem naslovom prečital uvodnik v »Učiteljskem tovarišu« od 19. t. m., sem se nehote zamislil. Prav umesten se mi zdi ta uvodnik in prišel je res ob pravem času. Naš stanovski časopis je poklican v to, da nam prinaša v svojih člankih, v današnji dobi, posebnih bodril. Vse človeštvo preživlja nekako duhovno krizo. Vsa ta negotovost, ki danes visi nad svetom, napravlja ljudi malodušne, pa najsi bo to v gospodarskem, narodnem, državnem ali stanovskem področju. Nehote stoji pred človekom tisti usodepolni vprašaj. Kaj hočem, saj tako ne vem kaj bo jutri? Tako mišljenje je posebno nezdravo y težkih časih, ki jih prcživlja svet. Tako mišljenje vodi v propast poedinca, kakor tudi celoten stan, narod ali državo. Nujno je zato potrebno, da se tega malodušja brezpogojno otresemo. Posebno mladina ne sme kolebati. Mladina mora obdržati vsebi tisti zdravi optimizem, ki ji ga daje njena mladost, to je njena življenjska moč. Mlad človek ne sme kloniti in se ob prvih težavah postarati. Staranje bo prišlo samo ob sebi kot nujna posledica preživelih let. Zato je posebno pri mladem človeku potrebno, da se otresa vsega malodušja, da v tem svojem malodušju ne postane prehitro star in okostenel. Razumemo, da je naš mladi učiteljski naraščaj zašel v letih čakanja na službo v dokaj neprijeten položaj. Da mu je to čakanje ubilo voljo in tisti veliki idealizem, ki ga je nosil s seboj vso dolgo dobo svojega študija in še pozneje, dokler mu ga niso izrpvale težke razmere. Mlad duh pa mora biti prožen in navzlic vsem razočaranjem se mora zopet dvigniti ter pričeti delovati s tistim zanosom, kot to pritiče mladini. Učitelj(ica), ki je nastopil učiteljsko službo, se mora zavedati, da je stopil v svoje stanovsko občastvo ter da je postal član gotove stanovske družine, katere nedeljiv člen je in mora ostati. Njegovo delo v korist naroda, šole in stanu kakor tudi njega samega. more postati edino uspešno in dobro, če bo grajeno na močni veri v sebe, v svoj stan, v svoj narod ter v svojo državo. Mlad učitelj(lca) je v svojem delu še neizkušen, zato ga kaj hitro lahko obiščejo zopet nova razočaranja. Treba je, da v svbjem delu najde dobrih svetovalcev. In kje si bo našel svetovalcev, če ne med svojimi stanovskimi tovariši. Starejši tovariši imajo izkušnje, dobre in slabe, oni bodo mlademu tovarišu znali kar najbolje svctovati. Da pa bo mlad učitelj prišel med prave dobre stanovske tovariše, je prepotrebno, da vstopi v učiteljsko stanovsko organizacijo. Res je, kakor trdi člankar v uvodniku od 19. t. m., ko pravi: »V predvojnih in tudi mnogih povojnih letih je bila navada, ki jo starejše učiteljstvo često naglaša in v zadnjih časih zelo pogreša, da je vsak novinec že prve dni po prihodu na kako šolo obiskal vse sosednje šole in takoj v začetku navezal naj- tesnejše tovariške stike s svojimi kolegi — sosedi.« Tudi jaz se spominjam, da sem, ko sem nastopil učiteljsko službo, to je bilo takoj po vojni, napravil vsem sosednim šolam obisk. Moram si priznati, da je ta obisk na mene vplival prav blagodejno. Dobil sem občutek sigurnosti, saj sem vedel, da so ti moji tovariši, ki žive sedaj po šolah okoli mene — moji prijatelji, ki mi bodo prav radi stali z dobrim svetom ob strani. Takoj ob tem posetu smo se že dogovorili, kako in kaj bo z organizacijo? Seveda sem takoj pristopil ter se že udeležil prvega prihodnjega učiteljskega zborovanja. To moje prvo zborovanje, takrat sem bil namreč v kamniškem okraju, je bilo v Domžalah. Prav dobro se še spominjam, kako so me po zborovanju vzeli starejši tovariši medse, ko smo se okoli ene popoldne, po zaključenem zborovanju vsedli v bližnji gostilni h kosilu. Po kasilu se je oglasila pesem in pričela se je prav prisrčna tovariška zabava. Koliko lepih, bodrilnih, tovariških besedi je bilo izrečenih ob tej priliki. V prijetni tovariški družbi smo se zadržali do mraka. O mraku smo se pa razšli na svoje domove z veliko zavestjo neprecenliivega in neskaljenega tovarištva. Priznam, da sem opravil ob nastopu učiteljske službe še druge obiske, ki so se mi zdeli potrebni. Gledal sem predvsem na to, da navežem kolikor mogoče dobre stike s starši otrok. Povem pa tudi, da sem opustil vse obiske tistim ljudem, ki so hoteli, da se jim pride poklonit novi učitelj tako, da jim izkaže vso vljudnost in pripadnost. Te vrste ljudi sem pa obiskal samo, če so imeli res v službenem odnosu z menoj zvezo, dal pa sem. tem obiskom popolnoma uradni videz in značaj. Zato se mi zdi umestno, da učitelj, ki pride v nov kraj, najprej stopi do svojih uradnih starešin in tovarišev. Nato pa naj naveže stik s starši zaupanih mu otrok. Če bodo ti učitcljevi stiki dobri, je lahko prepričan. da bo tudi njegovo delo uspešno. Slabo pa računa oni učitelj, ki misli, da je njegova prva in edina pot k političnim veljakom dotičnega kraja. Tja, da mora iti — se do tal prikloniti — ter proglasiti svojo politično pripadnost k njim. Svoje tovarišc in vse drugo pa je treba pustiti v nemar. Kruto se moti tak učitelj, posebno v današnjih časih, ko se poscbno politične veličine tako hitro menjajo. Pravi ljudski učitelj ne sme in ne more graditi na kolebajoči se politiki, na tisti politiki, ki je od danes do jutri. Pravi učitelj mora graditi na sreči in dobrini svojega naroda, do katerega pa mora priti brez političnih posredovalcev, sam, tako kot to pritiče pravemu ljudskemu učitelju, ki je prišel iz svojega naroda. Tak učitelj pa se oslanja vedno na svojega dobrega stanovsko organiziranega tovariša ter skupno z njim gradi boljšo bo dočnast svojemu narodu. J. -o.