Oproščamo se za pomoto pri kazalu. Namesto Mirko Šošteršič je pravilno MIRKO ŠOŠTARIČ. VARSTVO NARAVE Revija za teorijo in prakso ohranjanja narave Nature Conservation A periodical for research and practice of nature conservation 19 qQO 930 LJUBLJANA 2002 Varstvo narave Opravičevati velike vrzeli pri izhajanju revije je zelo neprijetna naloga. Zlasti še, če se to zgodi večkrat, kot na primer pri Varstvu narave! Temeljni vzrok je v osnovi zelo preprost. Na eni strani sta želja in potreba po strokovnem glasilu, izdajati ga redno, z vsemi vsebinskimi in tehničnimi atributi strokovne revije, na drugi strani pa finančne in zlasti kadrovske zmožnosti. Ker so bila sredstva vedno omejena, smo jih namenili nujnim stroškom, kot so avtorski honorarji in stroški tiska, vso pripravo in oblikovanje pa naredili sami. Vendar je tehnika hitreje napredovala, kot smo ji lahko sledili, postopki, ki smo jih sami še lahko obvladali, so postali cokla - in delo je zastalo. In ni je bolj mučne zadeve, kot z dna kupa potegniti neko nedokončano zadevo! Tako so se začela nizati leta zamude. Naprej smo seveda dolžni opravičila avtorjem člankov, potem pa tudi naročnikom in bralcem. Večina člankov v tej številki obravnava dolino Dragonje. Nastali so ob razpravah zaradi načrtovanega vodnega zbiralnika, saj je bilo treba podkrepiti prizadevanja za ohranitev z znanstvenimi argumenti. Kljub novim spoznanjem je tema še vedno aktualna, prav tako pa tudi članki. Ker je bila z Dragonjo tako zelo povezana tudi dejavnost našega preminulega kolega Borisa Križana, ki je bil glavni pobudnik teh člankov, posvečamo to številko Varstva narave njegovemu spominu. Od leta 1992, ko je izšla 18. številka revije, se je zgodilo veliko sprememb. Po osamosvojitvi so se močno okrepile dejavnosti na mednarodnem področju. Slovenija sodeluje pri vseh konvencijah na področju varstva narave, pa tudi pri pridruževanju v Evropsko unijo. Veliki premiki so se zgodili tudi na organizacijskem področju. Decembra 1994 je področje varstva narave prešlo v pristojnost Ministrstva za okolje in prostor, naravovarstvenike Zavoda RS za varstvo naravne in kulturne dediščine je prevzela Uprava RS za varstvo narave (od aprila 2001 Agencija RS za okolje). Leta 2001 je bil ustanovljen Zavod RS za varstvo narave, v sklopu katerega bo delovala tudi regionalna služba. Zelo pomemben dogodek je bil sprejem Zakona o ohranjanju narave leta 1999- To je temeljni predpis na področju varstva narave; v skladu s sprejetimi konvencijami in novimi tokovi je razširil področje obravnave na vso naravo in nadomestil zastareli in ohlapni zakon o naravni in kulturni dediščini. Če smo v prejšnjem zakonu pogrešali pravne mehanizme za uresničevanje zakona, je sedaj ravno obratno! Za izvajanje zakona je treba sprejeti še nekaj deset podzakonskih predpisov, vsak od njih pa bo sprožil kopico upravnili postopkov, kar bo še dodatno obremenilo številčno šibko naravovarstveno skupino. Pri organizacijskih spremembah zadnjega desetletja je poudarek na vzpostavljanju upravnega segmenta službe, kar se odraža tudi v skromnejšem razvoju matične naravovarstvene stroke. Med dogajanji zunaj poklicne službe bi poudaril predvsem podiplomski študij Varstvo naravne dediščine, ki poteka od leta 1996/97 na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete ljubljanske univerze. Število strokovnjakov, ki delujejo na področju varstva narave, se s tem veča, dejavnost varstva narave pa se vsebinsko širi. Zato je potreba po specializirani reviji, ki izpolnjuje vsa merila mednarodno priznane strokovne revije, zelo razumljiva. Želimo si, da bi to vlogo prevzelo obnovljeno Varstvo narave in postalo eden od stebrov naravovarstvene stroke. Upajmo, da že z jubilejno 20. številko v jubilejnem letu 2002 ob 40. obletnici rojstva revije Varstvo narave! Dr. Peter Skoberne Svetovalec vlade RS Ministrstvo za okolje in prostor Agencija RS za okolje ARTICLES ABOUT THE DRAGONJA VALLEY Boris Križan 9 Tone Wraber 43 Ignac Sivec 53 Bogdan Horvat Boris Krystufek 59 Lovrenc Lipej Natural and cultural heritage of the Dragonja Valley The plant world of the Dragonja Valley in view of nature conservation Stonejlies (Plecoptera) and aquatic dance flies (Diptera, Empididae) of the Dragonja River Insectivores and rodents of the Dragonja Valley and their evaluation in terms of nature conservation Meta Povž 69 Ribe reke Dragorife Fish fauna of the Dragonja River Janez Gregori 77 Birds of the Dragonja Valley, their ecological characteristics and some conservation problems ARTICLES Vesna Koiar 89 Planinšič Conservation of natural heritage and landscape in Denmark Mitja Simič 99 Marko Simič 115 Mira Ivanovič 141 Dušan Novak 151 Planning of the landscape park - the case of Otocec A Contribution to the knowledge of the history of the protection of caves in Slovenia on the occasion of the preparation of the Act on protection of subterranean caves Conservation of the Krupa River Hydrogeological investigatios of the Župnekovo žrelo spring catchment area Nejc Jogan 155 Prehodno barje v Češeniški .t r. ' . / u A transitional bog in Češeniška gmajna near Domžale Stanko Červek 163 Ogroženost skakačev (Collembolr-. lu' i Threats to Collembola (Insecta) Jana Vidic 167 ir. ce.sr-ii preiV'^t Amphibians and traffic Andrej Hudoklin 181 Naravovarstvenik Ferdinand SeidI Conservationist Ferdinand SeidI V s PO M1N IN MEMORIAM 188 Boris Kilian 189 Milko Šošteršič Boris Križan Natural and cultural heritage of the Dragonja Valley Ključne besede: Slovenska Istra, porečje Dragonje, naravovarstvene smernice. Key words: Slovenian Istria, Dragonja basin, guidelines for nature conservation. Avtorjev naslov/Author's address: f Boris Križan je bil zaposlen na Medobčinskem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran/ Institute intercomunale per la tutela dei beni naturali e culturali Pirano Trg bratstva 1 SI-6330 Piran/Pirano JZVL ^ V začetku osemdesetih let načrtovane akumulacije, regulacije struge Dragonje in agromelioracije v porečju Dragonje so bile povod, da je leta 1986 Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran organiziral prvo sistematično inventarizacijo naravne dediščine tega sicer naravoslovno bogatega, a slabo raziskanega območja Slovenske Istre. Naravovarstvene smernice za načrtovanje posegov so zasnovane na celovitem pregledu žive in nežive naravne dediščine. Izhajajo iz temeljnih ugotovitev opravljene inventarizacije in vrednotenja naravne in kulturne dediščine ter ocene, kakšni bodo vplivi načrtovanih posegov. ABSTRACT At the beginning of the '80s plans were designed to regulate the watercourse of the Dragonja River and impound the water, and to ameliorate the Dragonja basin. Therefore in 1986, the Piran Intercommunal Institute for Natural and Cultural Heritage Protection organized the first systematic inventory of natural heritage of this area of Slovene Istria, whose richness of the natural world has yet to be properly studied. Guidelines for nature conservation with regard to planned human intervention are based on a comprehensive survey of living and non-living natural heritage. They are founded on fundamental findings of the inventory, on an evaluation of natural and cultural heritage, and on an estimate of the effects of the planned interference in nature. Frejeto/Received: 15. marca 1993 Še v začetku osemdesetih let se je Dragonja nemoteno, kakor že tisočletja prej, vila iz osrčja Istre po odmaknjeni dolini in se s slikovitim ustjem, ki ga je človek skozi stoletja preoblikoval v solinska polja, izlivala v morje. Lahko bi spletli dolgo in napeto zgodbo o okoliščinah in dogodkih, ki so pred nekaj leti rešili Dragonjo pred pogubnimi "meliorativnimi" posegi. Zgodbo bi lahko pričeli leta 1985, ko je skozi stranska vrata prišla na zavod v oceno že izdelana tehnična dokumentacija za velike hidrotehnične in agrotehnične posege v dolini Dragonje. Boj za Dragonjo je naravovarstvena služba pričela tako rekoč iz nič. Treba je bilo dokazovati nepotrebnost in nesmiselnost načrtovanih posegov ter nakazati drugačne rešitve. Vizija intenzifikacije kmetijske proizvodnje je bila prvotno načrtovana na velikih hidrotehničnih, agrotehničnih in drugih posegih, katerih negativne posledice na naravo niso bile predvidene ne nakazane in zato tudi ne ustrezno strokovno obdelane. Šele zagotavljanje z zakonskimi predpisi določene potrebne dokumentacije za izvedbo enostransko in s tem pomanjkljivo načrtovanih posegov, je odkrilo njihovo sicer prikrito negativno stran. Zahtevali smo "priložnost", da tudi naravovarstvena stroka zbere in položi na mizo svoje argumente, in jo ob podpori vse bolj animirane in ekološko osveščajoče se javnosti tudi izkoristili. Dokončni ne velikopoteznim načrtom je kljub izjemnim političnim pritiskom izrekla Skupščina občine Koper na svoji seji 4. februarja 1987, ko se je velika večina strinjala z naravovarstvenimi argumenti. Isti forum je takrat sprejel sklep, da se za potrebe občinskega dolgoročnega plana izdela organizacijska naloga, ki naj v variantah razreši razvoj porečja Dragonje. Komisija, odgovorna za to nalogo, se je sestala enkrat ali dvakrat in ugotovila, da za realizacijo naloge ni denarja. In Dragonja teče še danes tako, kot je tekla stoletja prej. Za dokazovanje ekološke nesprejemljivosti načrtovanih posegov je bilo veliko argumentov že v izdelani tehnični dokumentaciji, ki smo jo dobili v oceno, saj je bila polna logično nasprotujočih si trditev in ugotovitev. Treba se je bilo upreti tehnični interpretaciji načrtovanih posegov. Tudi zato je v prispevku dokaj velik poudarek na analizi naravnogeografskih pojavov, procesov in zakonitosti, ki opredeljujejo naravno dediščino. Za temeljne strokovne raziskave (obsegale so inventarizacijo na terenu, pregled razpoložljive literature in virov ter vrednotenja naravne dediščine) smo dobili manj kot leto dni časa. K sodelovanju smo pritegnili Prirodoslovni muzej Slovenije za favno. Inštitut za biologijo Univerze E. Kardelja v Ljubljani za floro in Zavod SR Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine za obdelavo nežive naravne dediščine. Arheologijo je obdelal Marko Stokin, mlinarstvo kot etnološko dediščino doline Dragonje pa Mojca Ravnik. Rezultati tega dela so bili objavljeni v obliki strokovnih podlag z delovnim naslovom Dragonja - Naravna in kulturna dediščina - Smernice za načrtovanje posegov v 50 izvodih. V zavodovem arhivu sta le še dva izvoda. To je eden izmed razlogov za dogovor z uredništvom revije, da se ta prispevek, tudi kot dokument nekega časa, objavi in s tem ohrani. Vsem ustanovam in še posebej vsem njihovim sodelavcem, ki so sodelovali pri nastajanju in oblikovanju strokovnih podlag, se ob tej priložnosti za njihovo korektno delo še enkrat zahvaljujemo. Naravovarstveni "sloves" si je Dragonja pridobila zaradi že dobro stoletje znane, s floro izjemno bogate Stene in zadnja leta vse bolj znanega naravnega bogastva Sečoveljskih solin. Vsa preostala dolina je bila v naravoslovnem poznavanju matične domovine bela lisa, saj ni bila nikoli sistematično raziskana. Načrtovani posegi so tako nenačrtovano postali priložnost, da se strokovna in druga javnost podrobneje seznani z naravnim in kulturnim bogastvom reke in doline Dragonje. Pomemben prispevek za korak iz anonimnosti so naredili predvsem uredništvo Proteusa, ki je 6. številko 49. letnika posvetilo Dragonji, Stanovanjsko komunalna banka Ljubljana, ki je za leto 1987 izdala koledar o Dragonji, in ornitolog Iztok Geister s prispevkom za TV tednik (maj 1986). Kar presenetljiva spoznanja o izjemnih naravovarstvenih, ekoloških in krajinskih vrednotah obravnavanega območja nas zavezujejo, da pri načrtovanju njegovega razvoja še posebej upoštevamo kontinuiteto, stoletja zasnovano na naravnih zakonitostih, ki so v svojem bistvu vselej tudi ekonomske. V tem duhu smo v zaključnem poglavju oblikovali smernice za varstvo naravne in kulturne dediščine. Njihov osnovni cilj je čim bolj zmanjšati negativne vplive načrtovanih posegov na okolje, preprečiti uničenje naravne in kulturne dediščine in s tem tudi osiromašenje in degradacijo pokrajinskega ekosistema. Slednje smo dolžni rodovom, ki nam bodo sledili. Ob koncu zapišimo, da ima del porečja Dragonje, ki je v občini Piran, tudi že formalnopravno status zavarovanega območja. Skupščina občine Piran je decembra 1989 sprejela Odlok o razglasitvi krajinskega parka Sečoveljske soline in Odlok o razglasitvi posameznih naravnih spomenikov in spomenikov oblikovane narave v občini Piran. V okviru slednjega je reka Dragonja razglašena za hidrološki, geomorfološki, botanični in zoološki naravni spomenik, apnenčasti osamelec Stena v dolini Dragonje pa kot geomorfološki in botanični naravni spomenik (Uradne objave 1990). Za del porečja, ki pripada občini Koper, bo stekel postopek za zavarovanje v drugi polovici leta 1993. 2. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI l-OREČJA DRAGONJE Porečje Dragonje in njenih glavnih pritokov se zajeda v močno razgibano flišno gričevje Slovenske Istre, ki se razprostira med planotastim Tržaškim krasom na severu in Bujskim krasom na jugu. Porečje ima, razen ob spodnjem rečnem toku, kjer sega na Bujski kras, razmeroma enostavno in homogeno geološko zgradbo -eocenske sedimente - in nanjo vezano značilno plastovito petrografsko sestavo fliša. V tem flišnem svetu je Dragonja s pritoki, z razmeroma močno razvejano hidrografsko mrežo, izoblikovala slikovito pokrajino z izrazito reliefno dinamiko. Ta se kaže v medsebojnem prepletanju podolgovatih slemenskih uravnav s sorazmerno globokimi in ozkimi rečnimi dolinami. Celotno območje Slovenske Istre je pod vplivom blagega submediteranskega podnebja, ki se postopoma, z oddaljenostjo od morja in naraščajočo nadmorsko višino, zaostruje. Poteze submediteranskega podnebja l^ažejo predvsem vroča poletja in povprečne minimalne temperature zimskih mesecev, ki so še nad O ""C. Na vegetacijo, zlasti pa na kmetijske kulture negativno vplivajo pozne pomladanske slane in pozebe, še posebej, kadar znižanje temperatur spremlja burja. Drugo osnovno potezo submediteranskega podnebja kažejo količine in razporeditev padavin. Po količini padavin se območje Slovenske Istre uvršča v subhumidno podnebje. Vendar so padavine sezonsko neprimerno razporejene, tako da nastaja v poletnih mesecih vlažnostni deficit Intenzivnemu preperevanju in eroziji močno izpostavljeni fliš kot matična kamnina in submediteransko podnebje s svojimi značilnostmi nastopata v porečju Dragonje kot osnovna pedogenetska dejavnika. Glede na različno lego, na slemenskih uravnavah, pobočjih ali dnu dolin, so se razvile različice karbonatnih tal z bolj ali manj intenzivnimi antropogenimi potezami. Dolga stoletja je namreč človek z različnimi posegi zmanjševal negativne učinke erozije in poplavljanja ter izboljševal naravne lastnosti prsti za kmetijstvo. Na pobočjih je to uspešno opravil z gradnjo kulturnih teras, s katerimi je zadrževal denudacijo pobočij in tudi vlago v prsti. Na območju obrečnega poplavnega sveta, kjer je prst izpostavljena oglejevanju, je uravnaval raven vode s hidromelioracijskimi posegi. Stoletja trajajoče intenzivno delovanje človeka je ustvarilo značilno podobo terasaste kulturne pokrajine, ki je bila v zadnjih desetletjih zaradi sklopa družbenogospodarskih razlogov delno degradirana. Geološko-petrografska zgradba porečja in značilnosti submediteranskega podnebja določajo hidrogeografske značilnosti porečja Dragonje. Ob manj kot 30 km dolgem rečnem toku se je razvila gosta ter razvejana in razen ob stiku z Bujskim krasom normalna hidrografska mreža z množico najrazličnejših hidrogeomorfoloških pojavov. Letna razporeditev in oblika padavin oblikujeta hudourniški značaj porečja. Dragonja se uvršča med reke s pluvialnim režimom mediteranske variante, na osnovi katerega se v pretežnem delu rečne struge uveljavlja fenomen "presihanja". V zimskem obdobju se struga Dragonje in glavnih pritokov zapolni z vodo, v sušnem poletnem obdobju pa struga od izvira do vtoka Krkavškega potoka skoraj v celoti presahne. Voda se ohrani samo v tolmunih in kot talna voda v prodnih nanosih. Občasne izdatne in intenzivne padavine povzročajo, predvsem zaradi naglega površinskega odtoka po neprepustni flišni kamnini, razmeroma pogoste lokalne, a večinoma kratkotrajne poplave. Po fitogeografski razdelitvi Slovenije spada Slovenska Istra v submediteransko florno območje, na katerem se kot klimaksna vegetacija uveljavlja črni gaber s svojim florističnim spremstvom in različne degradacijske stopnje te gozdno-grmovne združbe. Kot floristična posebnost se na osamelih apnenčevih golicah (Stena, Sv Štefan) v dolini Dragonje pojavljajo evmediteranske rastline. Vpliv submediteranskega podnebja se kaže tudi v celotni favni porečja, izrazito zlasti v vodni favni Dragonje, v kateri se pojavljajo vrste, prilagojene specifičnim ekološkim razmeram v vodnih tokovih submediteranskega območja. 2.1 '''.C ' J. ške značilnosti V porečju Dragonje se prepletata fluvialno preoblikovano površje v eocenskih flišnih sedimentih, ki prevladuje, in ob spodnjem toku Dragonje kraško območje Bujskega krasa z značilno kraško hidrologijo. Meja med obema geomorfološko različnima enotama je bila skozi geološko preteklost v procesu oblikovanja pokrajine labilna. Še danes se v stičnem pasu med flišnim gričevjem in kraškim uravnanim svetom oba tipa površja prepletata. V največji meri so na geomorfološke procese flišnega, to je pretežnega dela porečja, vplivale geološka zgradba eocenskih sedimentov in nanjo vezana petrografska sestava fliša ter seveda podnebne razmere in z njimi povezana reliefna energija. Geološka zgradba flišnega ozemlja je razmeroma enostavna in enotna. Eocenska flišna sinklinala se zoži proti jugovzhodu in razširi proti severozahodu, med Trstom in Savudrijo. Trdnejša eocenska apnenčeva osnova prihaja na dan pri Izoli in pod Kaštelom, ob Steni in Sv. Štefanu, kjer si je Dragonja epigenetsko vrezala strugo v trdnejšo kamnino. Fliš je plastovita kamnina. V eocenskih klastičnih kamninah so ciklična ponavljanja plasti pogosta. Vsak cikel se pričenja s plastjo apnenčevega peščenjaka. Navzgor postane apnena kamnina bolj drobnozrnata in tam lahko govorimo samo še o peščenem apnencu, ki prehaja v lapornate plasti. V laporju se v višjih plasteh pojavijo tanki vložki peščenjaka. Navadno se z ostro mejo navzgor zopet začnejo apnenčevi peščenjaki in ves cikel se ponovi. Debelina teh ciklov je različna, od 50 do 100 m (Tolmač, 1973)^. Območje eocenskih klastičnih kamnin se odlikuje z izrazito površinsko hidrografijo. Flišni sedimenti so izredno slabo odporni, saj pod vplivom vode in zraka hitro razpadajo. Tako so dna dolin večjih vodotokov na območju fliša prekrita z debelim aluvialnim nanosom. Ta nanos sestoji pretežno iz gline, ki je nastala iz lapornate komponente flišnih skladov in pri transportu glinaste substance in z njenim usedanjem posebno v spodnjem toku večjih rek, torej tudi Dragonje. V manjši meri se pojavljata v aluvialnih nanosih tudi pesek in prod, sestavljen iz prodnikov apnenca in peščenjaka (Tolmač, 1973)^. Šifrer (1965) je s pomočjo rezultatov številnih vrtin pri Sečovljah podrobno analiziral sledove akumulacijskega proda, ilovic in peskov. Ugotovil je, da v vrhnjih plasteh široke akumulacijske ravnice Ribile popolnoma prevladujejo ilovnati in peščeni sedimenti, globlje pa je vse do živoskalne podlage prod, ki se je nalagal predvsem v zadnji ledeni dobi, ko je bil dotok tega gradiva po pobočjih doline še posebno močan. Toda tudi v najintenzivnejši dobi nasipavanja Dragonja ni prekrila vse ravnine, temveč je nasipavala intenzivneje le v bližini struge, bolj stran od nje pa je naplavljala le ilovnate in peščene Sedimente. Vsekakor naj bi prišlo do tako močne razjedenosti reliefa v ledeni dobi, ko je bila morska gladina za 90 m nižja od današnje (Orožen-Adamič & Lovrenčak, 1980). ^ Za ciklično ponavljajočo se debelo plast fliša se uporabljajo v literaturi različni imena: numulitna apnena breča (Tolmač, 1983), apnenčev peščenjak (Ramovš, 1983) in karbonatni turbidit (Ramovš, 1979). V prispevku uporabljam termin apnenčev peščenjak. Meritve sedimentacije (Ogorelec, 1981) na območju Sečoveljskih solin so pokazale, da je izjemno intenzivna. Račun kaže, da je bilo naplavljenega povprečno 2,9 mm na leto ali 2,9 m/1000 let. Sedimentacija očitno ni bila odvisna samo od flišnega zaledja, temveč je moral pri tem procesu delovati še drug faktor, najverjetneje mlada tektonika. Zanimiva je Ogorelčeva ugotovitev, da je sedimentacija v zadnjem obdobju precej manjša, saj je včasih, kot navajajo zgodovinski viri, Dragonja imela bolj hudourniški značaj in je v kratkih obdobjih lahko hitro zasipavala Sečoveljski zaliv ter tako napredovala s svojo delto proti morju. Že omenjena, ponavljajoča se, tudi do 5 m debela plast apnenčevega peščenjaka je v genezi današnje podobe porečja odigrala pomembno vlogo. Slemenske uravnave, ploščati hrbti, ki se danes dvigajo nad globokimi rečnimi dolinami, so izrezani iz nekdanjih planotastih uravnav, tudi na različnih nadmorskih višinah, katerih osnova je bila prav ta debelejša in kompaktnejša plast fliša. Lega ob toplem morju je slovenski obmorski regiji vtisnila poseben pečat, čeprav segajo sem že bolj omiljeni vplivi mediteranskega podnebja. Blažilni vplivi podnebja se širijo od obale po akumulacijskih ravnicah in nizkih slemenih ter slabijo z oddaljenostjo od morja in nadmorsko višino. Zlasti temperaturne razmere kažejo poteze submediteranskega podnebja. Vlogo podnebnih dejavnikov za kmetijstvo je podrobneje preučeval Plut (1977). Poglejmo nekatere njegove pomembnejše ugotovitve. Omiljeni značaj sredozemskih vplivov sicer ne dopušča gojitve južnega sadja (pozebe), uspevajo pa druge kmetijske kulture, ki prav tako zahtevajo veliko toplote (marelice, breskve, vinska trta, mandeljni, smokve, oljke). Bolj kot povprečna srednja letna vrednost temperatur je pomembna razporeditev po mesecih. Tudi v zimskih dneh je temperatura razmeroma visoka, saj znaša januarja v Kopru 4,5 v Kubedu pa 2,9 kar kaže tudi na to, da se temperature proti zaledju z nadmorsko višino znižujejo. Prekrivanje karte kmetijske izrabe s karto srednjih januarskih in julijskih temperatur ter kart za celoletne padavine v vegetacijski dobi izkazuje poudarjen vpliv nadmorske višine, kar se kaže tudi v usmerjenosti kmetijske izrabe. Z nadmorsko višino količina padavin narašča. Vlažnostni deficit, ki traja v ozkem obalnem pasu od srede junija do srede septembra, se sicer proti zaledju zmanjšuje (Kubed - julija, avgusta), manjša pa se tudi delež tistih kmetijskih kultur, ki zahtevajo visoke temperature in so manj odporne proti slani in pozebam. Zlasti nevarna za zgodnje sadje in zelenjavo je pozna spomladanska slana. Temperaturne razmere namreč dopuščajo, da se začne vegetacijska doba že februarja ali v začetku marca (vzeti so dnevi s temperaturo nad 10 °C). Nad 10 ima v Kopru kar 231 dni, v Kubedu pa 204 dnevi. Izredno visoka vsota aktivnih in efektivnih temperatur nad 10 (Koper - 3950 °C) skupaj s trajanjem sončnega obsevanja (2283 ur na leto) povzroča hiter začetek cvetenja. Zadnji dan s slano pa je v ožjem obalnem pasu včasih še v začetku maja. V višjem pasu je zadnji dan s slano v maju že pogostejši in nastopa tudi še v drugi polovici maja. Poleg slane je za zgodnje kulture nevarna tudi pozeba. Za najnižje minimalne temperature je zlasti občutljiva oljka. Velike pozebe leta 1929, 1956 in zadnja 1985 so močno prizadele oljčne nasade. Leta 1956 se je v Kopru temperatura zraka spustila kar na -14,4 V povprečju so najnižje temperature zraka v januarju in februarju, izjemoma pa novembra in decembra. Nevarne so predvsem v primeru, ko znižanje temperature spremlja še burja. Najnižje temperature pod O °C so za kmetijske kulture nevarne še v aprilu, ko je vegetacija v Slovenski Istri v višku cvetenja. Sončno obsevanje je v Slovenski Istri občutno daljše kot v preostali Sloveniji. Za kmetijsko produkcijo, ki sloni na pospeševanju gojitve zgodnjih kultur, je zlasti pomembno trajanje sončnega obsevanja v vegetacijski dobi. Dnevna osončenost narašča od januarja pa vse do julija, ko doseže vrednost 10,2 ure na dan oziroma 317 ur na mesec. Glede na to, da potrebujejo kmetijske kulture največ sonca v dobi zorenja, je mesečna razporeditev sončnega obsevanja zelo ugodna. Na kmetijsko proizvodnjo močno vpliva tudi veter. V določeni meri je sicer zelo koristen, toda le v primeru, ko je v zraku in zemlji preveč vlage. V glavnem pa negativno vpliva tako na sadjarstvo kot na vinogradništvo in gojitev zelenjave. Hladni vetrovi znižujejo temperaturo, povzročajo zmrzovanje mladih poganjkov, lomljenje vej in trt. Zgodnji topli spomladanski vetrovi pa povzročijo prenagel prehod iz zime v pomlad. Veter je nevaren tudi ob zorenju sadja in vinske trte v jeseni. Udarcem burje so izpostavljene predvsem severovzhodne in severne lege. Lokalne mikroklimatske razmere modificira razbitost reliefa. V splošnem imajo zavetrno lego predvsem južne, jugovzhodne in jugozahodne lege, ki dobijo obenem največ sonca. Podobno kot pri temperaturah nam pri padavinah celotna vsota ne daje prave slike o potrebi vlage za rast. Padavin na splošno niti ni izrazito malo, so pa neprimerno razdeljene. Gams (1972) označuje podnebje v submediteranski Sloveniji za subhumidno. Mediteranske značilnosti pluvialnega režima z izrazitim viškom padavin v jeseni so močno zabrisane. Kljub temu prinaša jesensko deževje, s pričetkom v sredini septembra, razmeroma precej padavin. Ugodno vpliva na zaključek rasti drevja in povzroči počasen prehod k nižjim zimskim temperaturam. Podoben vpliv ima tudi dež v januarju in februarju, ker zadržuje cvetenje in zmanjšuje možnost pozebe. Sekundarni višek padavin je v drugi polovici maja in junija, delno v obliki nalivov. Tako kljub relativno visoki množini padavin v juniju, torej ob višku poznopomladanskih padavin, večkrat nastopi vlažnostni deficit. Potencialna evapotranspiracija je količina vode na določeni površini pokriti z vegetacijo, ki bi jo vegetacija porabila, če bi bil v tleh optimum vlažnosti. Na obravnavanem območju je povprečni primanjkljaj 124 mm (Poljoprivredni inštitut, 1976), ki je v sušnih letih izrazitejši. Razpored padavin po letnih časih kaže na rahli poletno-jesenski maksimum. Povprečna količina letnih padavin (1134 mm) je sezonsko dokaj enakomerno razporejena: april-september 52 % in oktober-marec 48 % vseh letnih padavin. Torej je poletni vlažnostni deficit ob obilnih nalivih predvsem rezultat hitrega odtoka padavin po neprepustni flišni kamnini. Med podnebnimi razmerami padavine in temperature odločilno vplivajo na poplavni režim in sploh vodne razmere v Dragonji in njenih pritokih. V tej zvezi so pomembni podatki o maksimalnih dnevnih padavinah, ki sežejo tudi prek 100 mm. Večletni povprečni maksimum dnevnih padavin pa je 66,3 mm. Primerjava podatlcov o dnevih z najvišjim vodostajem in največjo količino padavin kaže, da se dobro ujemajo. Presežki za 50 ali več odstotkov nad povprečnimi najvišjimi dnevnimi padavinami imajo pogosto že katastrofalne posledice. Vzroki za hitro reakcijo Dragonje na takšne 24-urne padavine pa so sorazmerna kratkost reke in lastnosti flišnega sveta, kar vse stopnjuje njen hudourniški značaj (Orožen-Adamič & Lovrenčak, 1980). 2.3 - ^ r e značilnosti Med pestrimi pedogenetskimi faktorji, ki vplivajo na genezo prsti v Slovenski Istri, ima posebno vlogo matična kamnina - mehki, plastoviti in zato mehanskemu preperevanju močno podvrženi fliš. Odvisno od tega, ali prevladuje v vrhnjih plasteh lapor ali peščenjak, zaradi različnega položaja in debeline skladov peščenjaka in laporja ter s tem tudi različnih fizikalnih in kemičnih lastnosti matične kamnine so se na flišu razvile različice karbonatnih tal, v dolinah in na ravnicah koluvialno-aluvialna tla, na nekdanjih solinah pa zaslanjena aluvialno-karbonatna tla. Rjava tla na lapornatem flišu so razmeroma globoka, z nevtralno reakcijo, kjer je gline okrog 35 % in prevladuje frakcija melja. Delež kalcijevega karbonata je zelo skromen; še največ ga je v A-horizontu. Zaradi sorazmerno velike debeline prsti (50-70 cm), nevtralne reakcije in ugodnega razmerja med posameznimi frakcijami so površine na rjavih tleh lapornatega fliša zelo ugodne za kmetijsko obdelavo. Zlasti ob obalnem pasu, kjer je močno izhlapevanje in manjša množina padavin, je zelo pomembno, v kolikšni meri lahko zemlja zadržuje sprejeto vlago. Rjava prst na flišu jo zaradi deleža gline lahko zadržuje dalj časa, saj je tekstura ilovnata do glinasto-ilovnata. Teksturno so si horizonti na antropogenih prsteh na flišu podobni, kar je posledica intenzivnega obdelovanja. Na antropogenih tleh je zlasti ob obalnem pasu največji delež kulturnih teras, kjer prevladujejo sadovnjaki in vinogradi. Prst vsebuje okoli 5 % humusa. Rjava prst na peščenjakovem flišu, kjer prevladuje delež peščenjaka, je razmeroma plitva. Delež gline v A-horizontu znaša le še eno petino, vrednost pH je alkalna in ugodna za rastline. Delež kalcijevega karbonata je precejšen (v A-horizontu 36,2 %) in izvira iz matične podlage. Večina rjavih prsti na peščenjakovem flišu je po slemenih in osojnih pobočjih. Kljub nekoliko slabšim fizikalno-kemičnim lastnostim in plitvemu A-horizontu so zlasti na slemenih površine z navedeno prstjo dobro obelane. Zaradi zračnosti je izhlapevanje večje, zato je manjši delež povrtnin in sadja, več pa je vinogradov (Plut, 1981). Aluvialne ravnice vodotokov prekrivajo aluvialni in deloma pleistocenski sedimenti, ki so jih vodotoki nanesli iz flišnega povirja. Tudi preučevanje prsti v poplavnem svetu Dragonje (Orožen-Adamič & Lovrenčak, 1980) kaže na pomembne razlike med posameznimi različicami obrečne prsti. V poplavnem svetu zgornjih delov dolin je razširjena obrečna rjava prst. Dno doline je ozko in le redko presega širino 100 m. Zato je poplavni pas omejen samo na ožji pas ob samih vodnih tokovih. Matična osnova je flišni rečni nanos, ki ima precej peščenih delcev in malo glinastih. Taka sestava matične osnove omogoča dobro odcejevanje padavinske vode in prst kljub temu, da je v poplavnem svetu, ne kaže vplivov čezmerne vlažnosti. Ta tip prsti ima do 30 cm debel A-horizont, ki vsebuje še do 1 % organske snovi. Zgradba profila in njegova slaba diferenciranost na horizonte kaže, da je prst še mlada. Po mehanski sestavi je ta prst peščeno-ilovnata z visokim deležem peščenih delcev. Prepustnost za vodo je glede na to dobra, saj znaša retencijska kapaciteta v zgornjem delu profila 35 % in narašča z globino. Prst vsebuje precej kalcijevega karbonata, v vseh horizontih nad 20 %. Tako je reakcija v celem profilu srednje alkalna, vrednosti pH presegajo 8. Vse te lastnosti omogočajo dobre rastne razmere za naravne in kulturne rastline, tako da se uvršča med rodovitne prsti. Procese oglejevanja zaznava omenjeni avtor že v dolini nizvodno od vtoka Krkavškega potoka v Dragonjo. To je tudi območje, kjer so bile zaradi načrtovanih melioracij opravljene podrobnejše pedološke raziskave (Poljoprivredni inštitut, 1976). Pokazale so kar 6 variant obrečnih prsti in pri vseh v tem delu doline poteka, v večji ali manjši intenziteti, oglejevanje. V poplavnem svetu ob sotočju Dragonje in Drnice, na Ribili, so aluvialne naplavine težje mehanske sestave z večjim deležem drobnozrnatih frakcij (meljnatih in glinastih). To se odraža v tipu in lastnosti prsti ter posredno v rastju in izrabi tal. Površje je tu dokaj ravno, zato je površinsko odmakanje ovirano. Zaradi težje mehanske sestave v spodnjem delu profila in v matični osnovi je ovirano globinsko odmakanje padavinske vode. Zato se v tej prsti že kažejo lastnosti, ki jih povzročajo procesi oglejevanja. Znaki marmoriranosti so vidni že pri 25 cm globine, značilni sivi glejni horizont pa je nekje v globini enega metra. Značilna oglej ena prst se pojavlja na obmorski ravnici. Tam meljnato-glinasto-ilovnata mehanska sestava prsti in visoka gladina talne vode povzročata, da spadajo te prsti med najvlažnejše v poplavnem svetu Dragonje. Del teh površin je nastal tudi z zasipavanjem nekdanjih solin. Slabše fizikalne in kemične lastnosti tega tipa prsti onemogočajo intenzivnejšo izrabo tal. 2.4 Hidrogeografske značilnosti Reka Dragonja se izliva v Sečoveljski zaliv, del razmeroma obsežnega Piranskega zaliva, potopljeni del nekdanje doline Dragonje. Reka izvira v vzhodnem delu gričevja Slovenske Istre. Vode pahljačasto razvejanega povirja strmih grap se na sotočju južno pod Trsekom združijo v Dragonjo in tečejo naprej v smeri severovzhod-jugozahod. Na mestu, kjer se z leve strani Dragonji pridruži Poganja (Argila), zavije reka iz prvotne smeri za kakih öO"" proti zahodu in se izteka prek obširne aluvialne ravnice v morje. Značilno je, da dobiva Dragonja večino pritokov z desne strani. Kokole (1956) navaja kot glavni vzrok te asimetrije dejstvo, da je spodnji del doline Dragonje vrezan na meji med flišnimi in apniškimi skladi Bujskega krasa, ki je danes brez normalne hidrografske mreže. Če upoštevamo orografske omejitve, obsega vodozbirno območje Sečoveljskega zaliva 142 km^. Dragonja odmaka večino celotnega povodja zaliva, ki obsega do vstopa v soline 95,6 kml Ker pa je razvodnico na krasu težko določiti, je verjetno površina povodja vsaj še za 30 km^ večja. Pred regulacijami sta se Dragonja in Drnica združili in se skupaj izlivali v morje v smeri današnjega izliva Drnice. Slemena severne razvodnice so 250 do 400 m visoko, slemena južne pa so nekoliko višja in segajo do 500 m. Tok Dragonje je dolg približno 29 km, torej je relativno kratek in raven, saj ima koeficient razvitosti toka zelo nizek (1,31; za primerjavo je koeficient reke Save v celoti 1,72), kar se sklada z njegovim hudourniškim značajem. Povprečni strmec je v izvirnem območju okrog 25 %o, v srednjem toku od pritoka Rokave (Pinjevca) do pritoka Poganje 7,5 %o in v spodnjem delu 2 %o. Nekoliko strmejša je dolina Rokave, izredno velik padec pa ima v spodnjem toku pritok Poganja (80 %o), ki se hitro spusti s flišnega sveta pri Momjanu prek stika z apnencem v dolino Dragonje. Pobočja ob Poganji so v spodnjem delu povečini strma in spominjajo na kanjonska. Hidrografska razčlenjenost porečja je razmeroma zelo močna, kar je posledica petrografske sestave porečja. Zaradi neprepustnosti flišne kamnine in naglega odtoka je le malo izdatnejših stalnih izvirov. Voda sicer solzi na dan na številnih mestih, a se v vročih dneh zgubi, brž ko pride na površje. Stalni izviri so nekoliko gostejši le ob stiku apnenih skladov z akumulacijsko ravnico ob spodnjem toku Dragonje. Izdatnejši stalni izviri so tudi v dolini Poganje, na stiku flišnega in kraškega površja, ki drenirajo okoli 30 km^ vodozbirnega območja slepih dolin vzhodno od Poganje in zunaj orografske razvodnice. Ilešič (1947) uvršča Dragonjo med reke s pluvialnim režimom mediteranske variante. Razmeroma skromni podatki o hidroloških razmerah temeljijo na osnovi opazovanj edine vodomerne postaje pri mostu ob cesti proti Kaštelu. Povprečna višina vode po posameznih mesecih koleba razmeroma malo, saj znaša razlika med povprečno najbolj vodnatim mesecem v letu, aprilom (77,5 cm) in najbolj sušnim avgustom (57,7 cm) le 19,8 cm. Ti podatki kažejo na to, da je slika povprečnih vodostajev varljiva, saj gre za sorazmerno skromno rečico s povprečnim letnim pretokom 1 m Vs. Največ vode je v pomladanskih mesecih, aprilu in marcu, drugi maksimum pa je v novembru, ki je po vodnatosti podoben decembru in januarju. Ob razmeroma pogostih močnih deževjih in nalivih velike količine vode s flišnega sveta izredno hitro odtečejo v dolino. Pogosto v enem dnevu, navadno le v nekaj urah, pade več kot 100 mm dežja. Takrat se pobočja spremene v vrsto hudournikov in potokov, voda pa vre po površju kot nekakšen vodni plaz. Voda se po dolinah zbira nenadzorovano in se razliva v ožjem ali širšem pasu ob glavnem odvodniku - rečni strugi (Orožen-Adamič & Lovrenčak, 1980). Isti avtor ugotavlja, da imamo v osnovi ob Dragonji in Drnici tri različne tipe poplavnega sveta: obrečne poplavne ravnice v zgornjih delih dolin, obsežnejše občasno poplavljene ravnice v spodnjih aluvialnih delih dolin in obmorski poplavni svet v deloma opuščenih solinah. Osrednja ravnica je Ribila med reguliranima strugama Dragonje in Drnice po opravljenih regulacijskih delih redkeje izpostavljena poplavam. Hkrati opaža zanimiv pojav na območju med kraškimi izviri pri Bužinu in regulirano strugo Dragonje, to je na stiku apnenca in akumulacijske ravnice. 2 regulacijo Dragonje se je namreč pogostost poplav na tem razmeroma majhnem območju povečala, ker ob visoki vodi reka udari iz regulirane struge. Poplave so postale tudi dolgotrajnejše; trajajo lahko 10 do 12 dni. Sicer pa so poplave ob Dragonji, čeprav relativno pogoste, kratkotrajne. Iz nivograma poplav je razvidno, da je v jesenskem času trajanje visokih poplavnih voda omejeno največ na 12 do 24 ur, v pomladanskem obdobju pa ponavadi le 6 do 12 ur. Naslednja značilnost poplav ob Dragonji je njihova lokalna omejenost, kakor marsikje drugod po Sloveniji. Najbolj izpostavljeno je območje med cesto, ki pelje proti Kaštelu, pod Steno in navzgor proti Sv. Štefanu. Dragonja prestopi bregove na dveh mestih, pri mlinu (km 7 + 700) ter pred vtokom Poganje (km 8 + 800). Pri mlinu je vzrok poplav dvignjeno korito, ki je bilo svojčas nujno zaradi mlina, sedaj pa bi bilo možno strugo očistiti in poglobiti ter tako povečati odvodnost korita. Pri vtoku Poganje pa je odvodnost zmanjšana zaradi meandrov, porušeni so tudi obrambni nasipi (Geodetski zavod, 1985). Poleg tega teče Dragonja skozi to območje v izgonu in se tako razlita voda ne more vrniti v strugo. Preprečevanje poplav oziroma njihovih negativnih posledic je med osnovnimi cilji potrebnih posegov v reko in dolino Dragonje. Na kompleksnost problema je opozoril že Burja s sodelavci (1957): »Vode, ki se ob močnih nalivih stekajo v dolino, so izrazito kalne in z nanosi zasipavajo korita doline in obmorske ravnice. Suspendirani material prihaja od erodiranih površinskih slojev okolnih področij in ustvarja plodno obdelovalno zemljo.« Avtorji torej ob negativnih posledicah poplav ugotavljajo tudi pozitivne. 3. GEOGRAFSKI ORIS IN ČLENITEV CC/^JNE DRAGONJE Dolina Dragonje s stranskimi dolinami svojih bolj ali manj hudourniških pritokov, torej njeno porečje v celoti, je znotraj, pravzaprav ob južnem robu ekološko načetega ekosistema Slovenske Istre nekakšno ohranjeno "zeleno" območje, v katero človek iz različnih razlogov še ni posegel toliko in na tak način, da narava ne bi mogla vzpostaviti ravnovesja s človekovo stoletno izrabo. Ekološka ohranjenost porečja se odraža v notranjem ravnovesju območja in v njegovem pozitivnem vplivu do preostalega dela pokrajinskega ekosistema Slovenske Istre. Dolino Dragonje (opredelili smo jo kot dno doline z rečno strugo in njena pobočja) lahko geografsko in ekološko razdelimo na tri manjše pokrajinske enote, ki se razlikujejo po že orisanih geografskih značilnostih v podrobnostih in obliki ter intenziteti ekološke ohranjenosti. To so: 3.1 Dolina ob gornjem rečnem toku, to je gornje povirje do sotočja z Rokavo. Dragonja zbira vodo iz niza izvirov pahljačasto razvejanega povirja med slikovitimi istrskimi naselji - Gradinom, Trebešami, Butari, Poletiči, Popetrami in Truškami. Del povirja med Trebešami in Popetrami leži ob razvodnici, ki iz zahodne strani obroblja bližnji svet kraških robnih polj med Kubedom, Gračiščem in Movražem, prehodni svet med krasom in flišno Istro. Iz izvirov (nekateri v sušnem poletnem obdobju presahnejo) se spušča voda po pretežno hudourniških grapah, zarezanih globoko v mehke flišne plasti. Na razdalji vsega 4 km premagajo povirni pritoki približno 150 m višinske razlike, preden se jugovzhodno pod Trsekom združijo. Dolina Dragonje se tukaj prvič razširi. Na sotočju povirnih voda se je izoblikovala prva obsežnejša aluvialna ravnica, manjši naklon južnih in zahodnih pobočij, preoblikovanih s kulturnimi terasami, in bližina naselja pa so razlogi, da je ta del doline še danes kmetijsko aktiven. Transportna moč stekajočih se hudourniških potokov se tukaj prvič zmanjša, zato si je reka zarezala strugo v material, ki ga odlaga in prestavlja ob visokih vodah. Jugozahodno od Trseka priteče v Dragonjo prvi večji desni pritok Denarnik. Od tod naprej se prebija Dragonja s svojimi meandri skozi globoko in ozko dolino, s strmimi, pretežno z gozdom poraščenimi pobočji. Na zunanji strani meandrov, s katerimi se Dragonja zajeda v nekoliko položnejša južna pobočja doline, so se izoblikovali erozijski spodmoli, z meandri, s katerimi se bočno zajeda v strma pobočja, pa je slikovito razgalila plastovite flišne stene. Notranje strani meandrov so ponavadi uravnave, s katerimi se dolinsko dno vsake toliko razširi in ki so bile še pred nekaj desetletji kultivirane, tam, kjer je stal ob reki mlin, pa nekatere tudi občasno naseljene. Nizvodno od vtoka Denarnika se vrstijo, če naštejemo samo nekatere večje uravnave: Rosavca, Dežjotka, Piperska vala, Baratovke, Gornja vala, Dolenja vala in tik nad sotočjem z Rokavo pri Škrlinah še Laborska dolina. Z leve in desne se po strmih pobočjih, ponekod prek slikovitih slapov in slapišč, stekajo pritoki Dragonje, ki ob prihodu v dolino z nanesenim erozijskim materialom oblikujejo vršaje. Večji med njimi so: z desne strani Truški in Bržanski potok ter z leve Vruja in Pasjok. V dolino so pripolzeli tudi balvani, fosilni odlomi debele plasti apnenčevega peščenjaka, ki so pri Marancinovem mlinu na Gubovicah napolnili rečno strugo. Številna slikovita prodišča, slapišča (sistem slapičev, kaskad ter brzic) in tolmuni ustvarjajo obiskovalcu v času, ko je struga Dragonje polna bistre in čiste vode, občutek, da je nekje v (pred)alpskem svetu. Dolina Dragonje med Trsekom in sotočjem pri Škrlinah ima dobro ohranjeno prvotno naravno vegetacijo (Seslerio-Quercetum), kar pomeni v rastlinskem svetu Slovenije prvovrstno dragocenost. Nekdanje redke kultivirane površine povsod tam, kjer se dno doline razširi, je porasla pionirska vegetacija. Narava je v tem delu doline vzpostavila ekološko ravnovesje z vsemi potezami sekundarne divjine. 3.2 Dolina ob srednjem rečnem toku, to je od sotočja z Rokavo do sotočja z Drnico. Laborska dolina se odpre ob sotočju Dragonje in Rokave na Škrlinah pod slikovitim naseljem Koštabono. Reki se stekata prek uravnave, nastale na debeli plasti apnenčevega peščenjaka, ki se tukaj izklinja približno na 80 m n. v. Strugi stekajočih se rek se vijeta prek razgaljenih plasti apnenčevega peščenjaka. Nekaj deset metrov nad sotočjem se obe reki razlijeta prek slikovitega slapja. Čez slapje je speljana edina pomembnejša komunikacija v tem delu doline, cesta, ki prek doline Rokave čez Brič povezuje Koper z Momjanom in Bujami. Dolina Dragonje se nizvodno od sotočja razširi. Dno tega približno 9 km dolgega dela doline je mestoma široko nekaj 100 m in je preoblikovano v kmetijske površine, ki so tudi na južnejših, položnejših pobočjih doline, nad katerimi se ob slemenskem robu zarisujejo slikovita istrska naselja: Koštabona, Puče in Krkavče z zaselki sredi pobočja. Razmeroma drobna parcelacija kmetijskih površin, prepletena z živimi mejami in kolov9Zi, ozki pasovi logov ob rečni strugi, ki se v velikih meandrih vije skozi ta del doline, kulturne terase, danes obdelane le še na položnejših delih pobočij, drugod pa porasle s pionirsko vegetacijo, in pretežno z gozdom poraščena severna pobočja dajejo temu delu doline izjemno kulturno-krajinsko kvaliteto in zagotavljajo vzdrževanje sekundarnega ekološkega ravnovesja, ki se kaže v skladnem sodelovanju človeka z naravo. V tem delu doline dobi Dragonja tri pomembnejše pritoke: z desne strani Supot s slikovitim najvišjim slapom v Slovenski Istri, Fenedo (Krkavški potok) pod Krkavčami, ki teče po dnu doline v izgonu, in z leve, tam, kjer Dragonja zavije proti severozahodu, reko Poganjo, ki teče na meji flišnega in kraškega sveta. Do vtoka Fenede pod Krkavčami si Dragonja z meandri, ki se na nekaj mestih še vedno zajedajo v strmejša severna pobočja doline (med najbolj slikovitimi sta meandra pri Petrinjevici in Jamnjeku) utira pot skozi prodne naplavine, naprej do izliva v morje pa skozi nanose finejšega materiala, predvsem peščene in ilovnate sedimente. Nizvodno od rečnega kolena pri vtoku Poganje se sredi aluvialnih naplavin prikažeta na površju dve osameli apnenčasti golici. Sv. Štefan in Stena, katerih južna pobočja je Dragonja s svojim epigenetskim delovanjem preoblikovala v strme prepadne stene. Severno od Stene leži edino naselje v dolini Dragonje - Dragonja. 33 Aluvialna ravnica ob spodnjem rečnem toku, to je od sotočja z Dmico navzdol Zahodno od naselja Dragonja se dolina razpre v prostrano, približno 6 km dolgo in od 1 km do 2,5 km široko ravnico, nastalo na sotočju Dragonje in Drnice. Ravnica je preoblikovana s sistemom pretočnih kanalov in namenjena intenzivnemu, predvsem plantažnemu kmetijstvu. Ekološko ravnovesje v tem delu doline je načeto, vzdržuje (ali dokončuje) pa ga človek z različnimi pesticidi in herbicidi. Struga Dragonje in Drnice je v tem delu doline v celoti regulirana. Del ravnice ob samem izlivu je preoblikovan v solinska polja - Sečoveljske soline. Spodnji del struge je pod vplivom bibavice in veže nase specifično vodno favno. 4. NEŽIVA NARAVNA DEDIŠČINA Dragonja je edina večja in še v pretežno naravni podobi ohranjena reka, ki se na ozemlju Slovenije izliva v Jadransko morje. Osrednje območje naravne dediščine v porečju Dragonje, temeljni naravni pojav, na katerega se vežejo vsi drugi elementi naravne dediščine v porečju, je struga Dragonje in njenih pritokov (sL 1). V spletu geografskih danosti je zaradi lege območja v submediteranskem podnebnem pasu predvsem podnebje tisto, ki ob geoloških in kamninskih razmerah z oblikovanjem specifičnega rečnega režima (odraža se v izrazitem sezonskem nihanju vodostaja) daje Dragonji značaj submediteranske "presihajoče" reke. V času poletnih suš voda od izvirov pa do vtoka Krkavškega potoka, v delu, kjer je Dragonja zarezala strugo v obilne nanose flišnega proda, skoraj v celoti ponikne. Voda v strugi se pretaka skozi prod pod površjem, le v tolmunih se ohranja na površju. Na fenomen presihajoče reke je prilagojeno življenje v strugi, živalstvo in rastlinstvo. Predvsem je to prilagojenost na ekstremne življenjske razmere in višje temperature okolja ter sposobnost nekaterih živalskih vrst, da sušni del leta preživijo v podtalnici. SI. 1 - Dragonja pod Laborjem vijuga po ozkem dnu globoke doline s strmimi in s prvotno (naravno) vegetacijo - boškom - poraščenimi pobočji. Rečna struga je v tem delu bogata zakladnica hidrogeomorfoloških pojavov in procesov (foto: B. Križan). Fig. 1: Beneath Labor the Dragonja River meanders along the narrow bottom of a deep valley with steep slopes covered with primeval (natural) vegetation, known as bosk. This section of the river bed is rich in hydro-geom.orphological phenomena and processes (Photo: B. Križan). 4.1.1 Geološki profili To so slikovite razgaljene stene menjajočih se plasti eocenskega fliša, visoke od nekaj metrov do 50 m. Večje in izrazito krajinsko markantne so nastale tam, kjer se reka z južnimi meandri zajeda v flišna pobočja. Značilne so predvsem v gornjem delu doline med Trsekom in sotočjem pri Škrlinah. V osrednjem delu doline, takoj pod sotočjem z Rokavo, so izrazite le pri dveh meandrih. Razgaljene flišne plasti intenzivno preperevajo, prav tako intenzivna denudacija pa jih znova in znova razgalja. Prepereli in denudirani material se zbira na ozkih meliščih ob vznožju stene, od koder ga reka ob narasli vodi odnaša in ga odlaga ob in v strugi. Razgaljene flišne stene so hladnejše od okolice, porasle z vegetacijo, zato imajo drugačno mikroklimo in so specifično življenjsko okolje, biotop, ki ga je treba še preučevati. Dragonja je edina reka v Sloveniji, ob kateri se pojavljajo tovrstni razgaljeni geološki profili. Svojevrsten fenomen sta geološka profila ob zadnjih dveh desnih meandrih nad sotočjem pri Škrlinah, pod Kolombo in pri Fermovem mlinu. Gornja plast, polovica približno 4 m visokega profila, sestoji iz prepustnega aluvialnega nanosa, ki je 22 URE CO naložen na neprepustne lapornate plasti. Voda, ki pronica skozi aluvialno plast, prihaja ob stiku 2 laporjem na dan, polagoma polzi prek razgaljenih lapornatih plasti in jih prekriva z lehnjakom. V oba profila je reka zarezala slikovita erozijska spodmola. Sočasno se na teh mestih pojavljata najbogatejši rastišči Venerinih laskov (Adiantiim capillus-veneris) v dolini Dragonje. 4.1.2 Golice V spodnjem delu srednje doline, med vtokom Poganje in sotočjem z Drnico, se dvigata iz aluvialne ravnice apnenčevi golici (eocenski alveolinski apnenec), ki se na južni strani s prepadnimi stenami vzpenjata nad dolinsko dno: približno 5 m visoka stena Sv. Štefana in okrog 15 m visoka, s spodmolom preoblikovana Stena. Nastali sta z epigenetskim vrezovanjem rečne struge. Obe golici sta zaradi toplejšega apnenca bogati s termofilno vegetacijo, posebej Stena, na kateri je evidentiranih 255 rastlinskih vrst in je zaradi števila evmediteranskih rastlinskih vrst najbogatejša lokaliteta te vrste v Sloveniji. 4.2.1 Soteske V slabo odporno flišno kamnino je Dragonja v svojem povirnem delu in z vsemi manjšimi pritoki izoblikovala ozke doline z izrazito strmimi pobočji - soteske, ponekod s hudourniškimi koriti, s katerimi se vodotoki v gornjem delu prebijajo prek razgaljenih erozijskih žarišč. Vodotoki se spuščajo v glavno dolino prek izklinjajočih se debelejših in odpornejših flišnih plasti v zaporedju kaskad, slapičev, brzic in tolmunov. Na Supotu, Vruji in Pas joku so na izklinjeni plasti nekaj metrov debelega eocenskega apnenčevega peščenjaka nastali večji slapovi. V povirnem delu Dragonje je posebej izrazita soteska Stranice, ki se ukleščena v slikovita, z gozdom poraščena pobočja prebija proti sotočju pod Trsekom. Zelo slikovito sotesko je izoblikovala Poganja na stiku flišnega in apnenčastega sveta, vendar leži že na hrvaški strani. 4.2.2 Meandri Dragonja kljub relativno velikemu padcu meandrira tako v zgornjem kot v srednjem rečnem toku, ker se rečna struga prilagaja geološki zgradbi doline in deloma zaradi delovanja večjih pritokov, ki z vršaji potiskajo rečno strugo k nasprotnemu bregu. Vsi meandri na Dragonji so živi in erozijsko aktivni. 2 zunanjo (konveksno) stranjo se zajedajo v flišna pobočja in jih razgaljajo, še posebej slikovito južni meandri, ki se zajedajo v strmejša severna osojna pobočja doline. Na notranji (konkavni) strani meandrov so se na nanesenem in odloženem materialu izoblikovale uravnave, s katerimi se dno doline mestoma razširja in ki so bile tudi v dolini ob gornjem rečnem toku kultivirane ter občasno, predvsem ob mlinih, poseljene. Znotraj meandrirajoče struge, ko reka zavije in njena transportna moč upade, se pojavljajo prodišča. V dolini ob spodnjem rečnem toku Dragonja zaradi že izvedenih regulacijskih del ne meandrira več. 4.2.3 Spodmoli To so previsne vdolbine, dolge nekaj metrov in globoke ponekod več kot meter. Nastale so zaradi delovanja bočne rečne erozije. V mestoma globljih delih struge, tolmunih ob zunanji (konveksni) strani nekaterih desnih meandrov se večji del leta ohranja več ali manj stabilna raven vode v strugi. Tako na stiku z brežino voda neprestano spodjeda mehke, horizontalno ležeče plasti laporja, jih odplavlja in oblikuje spodmole. Dva najlepša spodmola sta nastala ob že omenjenih dveh meandrih nad sotočjem pri Škrlinah, pod Kolombo in pri Fermovem mlinu in sta v kombinaciji z lapor nato steno, prekrito z lehnjakom in bogatim rastiščem Venerinih laskov (Adiantum capillus-veneris), ne samo enem najlepših naravnih pojavov v dolini Dragonje, temveč tudi svojevrstna redkost v slovenskem prostoru. 4.2.4 Prodišča V približno dveh tretjinah svojega toka, od izvira do vtoka Krkavškega potoka, je Dragonja zarezala strugo v prodne nanose. Prod je flišnega izvora, predvsem ostanek odpornejših plasti apnenčevega peščenjaka in peščenjaka. Prodišča so posledica si. 2 - Škrlina na Rokavi. 50 m pred izlivom v Dragonjo se voda Rokave v slapju pretaka prek nazobčane izklinjene plasti apnenčevega peščenjaka (foto: B. Križan). Fig. 2: Škrlina on the Rokava River. Fifty meters before its inflow into the Dragonja River, the Rokava falls in a series of cascades over a jagged layer of calcareous sandstone (Photo: B. Križan). intenzivne rečne erozije in akumulacije, eksistenčno vezana na vodni režim Dragonje. Rečna struga, ki pogosto meandrira, se mestoma razširi in oblikuje obrežna prodišča in ponekod tudi rečne prodne otoke. Prodišča so v rečni strugi in dolini Dragonje značilen biotop, ki veže nase posebne oblike življenja (pojavljanje kraških rastlin znotraj flišnega sveta, prilagojenost živalskih vrst v strugi na sušno obdobje), so pa danes eden najbolj ogroženih in vse redkejših biotopov ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Evropi. 4.2.5 Podorni bloki V desnem meandru pri Marancinovem mlinu se Dragonja šumeče prebija med velikimi odlomljenimi bloki apnenčevega peščenjaka - balvani. Kamniti bloki so pripolzeli v strugo iz strmega pobočja Martinjega čela, v katerem se izklinja debela plast apnenčevega peščenjaka. Zaradi selektivne erozije, ki intenzivno spodjeda spodaj ležeče mehkejše plasti fliša, plast apnenčevega peščenjaka izgublja podlago in se lomi. Med balvani ob obrežju voda zastaja. Tam se pojavljajo sestoji trstja (Phragmites communis), eden redkih biotopov te vrste ob gornjem rečnem toku. 4.3 Hidrološka dediščina 4.3.1 Slapovi Na Dragonji in njenih pritokih se zvrstijo vse znane vrste slovenskih slapov: brzice, kaskade, slapiči in slapovi, večkrat povezani v sistem slapišč. Po geološki klasifikaciji spadajo ti slapovi med znižujoče in umikajoče se slapove v skupini destruktivnih slapov (Ramovš, 1983a). Najbolj slikoviti slapovi so nastali na pritokih Supotu, Vruji (Pečini) in Pasjoku, kjer se voda spušča 10 do 15 m globoko prek poldrugi meter in več debelih izklinjenih skladov apnenčevega peščenjaka. Pod vodonosno kamnito ploščo, ki se širi od slapovega ustja na obe strani slapa in po strugi navzgor, so mehkejše lapornate in peščenjakove plasti, ki jih padajoča voda zlahka spodjeda, ustvarja značilen spodmol in v podnožju oblikuje tolmun. Naslednji slikovit naravni pojav v strugi Dragonje so kaskade v Laborski dolini. V zaporedju se v strugi luskasto izklinjajo od pol metra do meter debele plasti apnenčevega peščenjaka in peščenjaka, ki v različnih smereh in oblikah - ravno, diagonalno, trikotno - prepletajo rečno strugo. Podobne kaskade, le nekoliko nižje, so na Rokavi pri Škrlinah. Na sotočju Dragonje in Rokave, kjer se debelejša plast apnenčevega peščenjaka dokončno izklini, se vodopadno območje zaključi s slikovitim slapjem (si. 2). Sotočje Dragonje in Rokave na slapotvorni stopnji je izjemen naravni pojav v slovenskem in širšem sredozemskem prostoru. 4.3.2. Izviri Flišni svet porečja Dragonje je prepreden z izviri, ki so nastali na stiku bolj ali manj neprepustnih flišnih plasti (plastni izviri). Večina jih v sušnem obdobju presahne (občasni izviri), iz nekaterih pa priteka voda vse leto. Ti stalni izviri so v preteklosti, ponekod še danes, služili za oskrbo naselij s pitno vodo. Nekaj takih izvirov je tudi neposredno ob dnu ali v samem dnu rečne doline (npr. ob sotočju Dragonje in Rokave). SI. 3 - Tik nad vtokom Pasjoka v Dragonjo so ob vznožju pobočja danji izviri. Že od daleč so razpoznavni po sestoju trstja (Phragmites communis). Foto: B. Križan. Fig. 3: Just before the inflow of the Pasjok stream into the Dragonja River there are springs at the foot of a hill. They can be easily recognised from far away by a characteristic composition of reeds (Phragmites communis). Photo: B. Križan. Posebnost med izviri v dnu doline Dragonje so danji izviri pod pobočjem Vela reber in pri vtoku Pasjoka v Dragonjo. Kakor ob zastajajoči vodi med balvani se tudi ob teh izvirih pojavljajo biotopi, razpoznavni po sestoju trstja (si. 3). Ob spodnjem rečnem toku, kjer dno doline z južne strani meji na kraški svet, se na stiku apnenca in flišnih kamnin pojavljajo tudi kraški izviri. Porečje Dragonje je v veliki meri še danes ohranilo naravne in skozi stoletja antropogeno oblikovane krajinske poteze. Dolina Dragonje je bila v preteklosti vedno le občasno naseljena, predvsem zaradi mlinarstva, ki je bilo nekoč v dolini pomembna gospodarska dejavnost. Edino stalno naselje Dragonja je nastalo, zajel ga je tudi proces sodobne urbanizacije, ob sotočju Dragonje in Drnice. To je razlog, da ob nekaj tehničnih in etnološko-arhitekturnih spomenikih, kot so npr. kamniti most čez Krkavški potok in fragmentarno ohranjeni mlini, druge pomembnejše kulturne dediščine v dolini skorajda ni. Posebej kaže poudariti le značilnosti kulturne krajine območja, arheološko dediščino in mlinarstvo kot pomembno etnološko dediščino v dolini Dragonje. 5.1 5.2 f pritoki je v. aklji ki je bila v :), kar je ianskem času (1. st. pr. n. št.). Tudi po . Istra (kot širši geografski pojem) poroča Cassiodor v 6. st. Dobre letine so 1. Grubeljce pri pod zaselkom so ^ prostori z i akralne^ga ' 3. V dolini pod vasjo Dilici dob 4. Nad sotočjem Rokave in Dragonje so našli rimski nagrobnik, ki ga hrani Pokrajinski muzej v Kopru (ostanki nekropole?). 5. Po dolini Dragonje je z odcepom na Koštabono in Pomjan potekala antična cesta (pomembna komunikacija, verjetno tudi vojaškega značaja). 6. Omeniti pa je treba tudi druga najdišča: Pejžanc, Sečovlje, Mlini in Šternci. 5.3 Mlinarstvo - etnološka dediščina doline V dolini reke Dragonje ni večjih naselij. Strnjene vasi ležijo nad dolino na slemenih, po katerih potekajo glavne komunikacije. Stavbe v dolini so večinoma vse nekdanji mlini. Ostanki mlinov, ki pričajo o nekdaj cvetočem mlinarstvu, so najpomembnejša etnološka dediščina te doline. Stari mlini na reki Dragonji so do današnjega dne večinoma propadli ali pa spremenili podobo, tako da je njihovo točno število težko ugotoviti. Titi (1965) poroča, da je bilo na Dragonji in Drnici konec 19- st. 22 mlinov na vodni pogon, Orožen-Adamič & Lovrenčak (1980) pa navajata za celotno območje Dragonje 41 mest, kjer so nekoč delovali mlini. V preteklosti je bilo mlinarstvo razvito tudi ob Rižani. Rižanski mlini so bili celo pomembnejši, saj so zaradi stalnega vodostaja lahko mleli vse leto, mlini ob Dragonji in Drnici pa so mleli samo takrat, ko je bilo dovolj vode, torej pozimi. Mlinarji ob Dragonji so bili večinoma kmetje iz vasi nad dolino, ki jim je mlinarstvo ob kmetijstvu pomenilo dodatno dejavnost. V mline ob Dragonji, ki so mleli predvsem koruzo in pšenico, so nosili mlet moko prebivalci vasi, ki obrobljajo dolino. Titi (1965) poroča, da so v te mline vozili tudi s področja Brtonigle in iz okolice Buj. Vendar pa so v teh mlinih, ki so jih upravljali kmetje in so bili zato večinoma zelo preprosti, mleli manj kakovostno moko. Za boljšo moko so tudi iz teh vasi nosili mlet v rižanske mline. Mlinarstvo ob obeh rekah je začelo propadati že na začetku 20. stoletja, predvsem pa v času med obema vojnama, ko so začeli uvajati električne mline. Mlini na Dragonji so bili večinoma preprosti, enonadstropni, zidani iz kamna, kriti s kamnitimi ploščami ali korci. Stali so stran od rečne struge, s katero jih je povezovala mlinščica, jarek, ki se je odcepil od reke na mestu, pregrajenem z jezom. Pred mlinom je bil jarek širši in globlji in pregrajen z leseno zapornico, s katero je mlinar uravnaval dotok vode na kolesa, s posebno zapornico pa je odvečno vodo usmerjal v odtočni kanal. V gornjem toku reke je padec večji, vode je manj, v spodnjem toku pa je vode več in strmec manjši. Zato so mlini ob gornjem toku izkoriščali vodni padec, višinsko razliko med mestoma, kjer je bila zajezena reka ob gornjem kraju mlinščice in med njenim ponovnim iztekom v rečno strugo. Edini mlin na Dragonji, ki se je do danes ohranil v celoti, čeprav je že dolga leta zapuščen in prepuščen propadanju, je Mazurinov mlin pod Trsekom v Krajevni skupnosti Marezige (pare. št. 273, k. o. Gradin). Posamezni deli njegove opreme in orodja so edini ohranjeni primeri značilne mlinarske tehnologije ob Dragonji. Zaradi izjemne dragocenosti in spomeniške pričevalnosti je mlin v Družbenem planu občine Koper 1986-2000 zavarovan kot etnološka dediščina, kot »redka priča mlinske tehnologije in mlinarstva kot načina življenja v krajih ob Dragonji«. Razvojna usmeritev v tem dokumentu predvideva vključitev mlina pod Trsekom v zavarovano območje naravnega spomenika reke Dragonje. 6. SMERNICE ZA NAČRTOVANJE POSEGOV Smernice za načrtovanje posegov so povzetek ugotovitev, zaključkov in ocen vseh sodelujočih pri oblikovanju strokovnih podlag (Dragonja - Naravna in kulturna dediščina, 1987) in dolgoročnih planskih razvojnih usmeritev za celotno porečje (Območja varstva naravne in kulturne dediščine, 1985). Opravljena inventarizacija in valorizacija naravne in kulturne dediščine nam odkriva doslej malo in slabo poznano naravno bogastvo v porečju Dragonje. Intenzifikacija kmetijske proizvodnje v dolini Dragonje neizbežno zahteva različne hidromelioracijske, regulacijske in tudi gradbene posege v rečno strugo, v dno doline in tudi v širše vplivno območje reke. Cilj oblikovanja smernic za varstvo naravne in kulturne dediščine je minimalizirati negativne vplive načrtovanih posegov na okolje, preprečiti uničenje naravne in kulturne dediščine in s tem tudi osiromašenje in degradacijo pokrajinskega ekosistema. Ohranjanje naravnega, ekološko stabilnega življenjskega okolja postaja ena temeljnih postavk človekovega preživetja. Tej zahtevi mora človek podrediti razvoj dejavnosti, ki mu omogočajo preživeti, tudi kmetijstvo. 6.1 Temeluie ugotovitve Rezultate mventanzacije in vrednotenja naravne in kulturne dediščine v dolini Dragonje (si. 4) lahko strnemo v naslednje ugotovitve: 1. Geološka in petrografska sestava porečja, njegova reliefna dinamika in izraziti vpliv submediteranskega podnebja so temeljne geografske danosti, ki določajo strukturo in obseg pojavov in procesov, opredeljenih za naravno dediščino v dolini Dragonje. 2. Temeljni naravni pojav, na katerega se vežejo vsi drugi pojavi naravne dediščine v dolini, je struga reke in njenih pritokov. Dragonja je edina večja, še v naravni podobi ohranjena reka, katere čiste vode se na ozemlju Slovenije izlivajo v Jadransko morje, v ekološko že preobremenjeni Tržaški zaliv. 3. Zaradi geografske lege v submediteranskem podnebnem območju ima Dragonja specifičen rečni režim. Ta je ena temeljnih naravnih značilnosti porečja in se odraža v izrazitem sezonskem nihanju vodostaja v strugi. V času poletnih suš voda skoraj v celoti ponikne pod obilne nanose flišnega proda, ki ga nanaša reka s pritoki iz povirja. 4. Na fenomen presihajoče reke je prilagojeno življenje v reki, živalstvo in rastlinstvo. Predvsem je to prilagojenost na ekstremne življenjske razmere, na višje temperature okolja ter sposobnost, da se sušni del leta preživi v podtalnici. Del te favne (zlasti Plecoptera) je zelo občutljiv na vsako onesnaženje, zato je zelo dober bioindikator odličnih ekoloških razmer, ki v tej reki še vladajo. 5. Favnistični pregled dokazuje izjemnost Dragonje kot vodnega habitata; enkraten in izjemen refugij, ki je tudi precejšen izolat v širšem slovenskem krasu in submediteranu. Celotna dolina Dragonje kaže izrazit (sub)mediteranski vpliv, poleg tega pa po svoji geografski orientaciji dopušča prodor (sub)mediteranskih elementov na celino in obratno. 6. V dolini Dragonje živijo številne živalske vrste, ki so redke, ogrožene, ranljive, zavarovane ipd. To velja gledano s stališča Slovenije, celotnega sredozemskega prostora in tudi Evrope. Številne vrste živijo tu blizu roba svojega areala razširjenosti ali celo na njem, zaradi česar so še bolj ogrožene. V okviru favnističnega pregleda je bilo med drugim ugotovljeno nekaj doslej neznanih vrst na območju takratne Jugoslavije. 7. 2a živalstvo v dolini Dragonje so najbolj pomembni naslednji habitatni tipi: grmišča, obrežna zarast (brežine), trstišča, prodišča, erozijske stene in vodni biotopi, vezani na rečno strugo, to so tolmuni, brzice, mrtvice in notranja voda v prodiščih. Vsi našteti biotopi so zelo odvisni od rečnega režima, njihov obstoj pa je bistvenega pomena za ohranjanje ekološkega ravnovesja v dolini. 8. Floristični pregled v celoti poudarja submediteranski značaj flore v dolini Dragonje. Pobočja doline ob gornjem rečnem toku so porasla z dokaj dobro ohranjeno prvotno (naravno) gozdno vegetacijo (Seslerio-Quercetum), kar pomeni v rastlinskem svetu Slovenije prvovrstno dragocenost. To velja tudi za vegetacijo flišnih prodišč, na katerih se kot posebnost pojavlja nemalo rastlin, ki jih srečujemo na kraških travnikih višjih leg. Pojavljanje teh rastlin je pomemben dejavnik v rastlinski podobi najožjega območja Dragonjine struge in hkrati zanimivo spominja na pojavljanje visokogorskih vrst na prodiščih rek v alpskih dolinah. 9. Posebna ekološka dragocenost doline ob gornjem rečnem toku je pestrost habitatnih tipov. Med naravne sodijo: - biotopi gozdno-grmovne vegetacije termofilnega značaja na dnu doline in na prisojnih pobočjih, - biotopi mezofilne gozdno-grmovne vegetacije na dnu doline in osojnih pobočjih, - biotopi hicirofilnih grmišč, - biotopi labilnih prodišč, - skiofilna (senčnata) rastišča, ki omogočajo obstoj hidrofitov in higrofitov. Naslednja skupina biotopov z bogato floristično sestavo v tem delu doline so biotopi sukcesivnega zaraščanja nekdanjih kmetijskih površin (njiv, travnikov in pašnikov) in seveda že naštetih biotopov struge. 10. Spodnji tok Dragonje (reka teče tod po že regulirani strugi) prehaja na območju Sečoveljskih solin v somorno ustje. Del struge je pod vplivom bibavice in v njej se je razvila bogata in zelo različna vodna favna, od sladkovodne in somorne (brakične) do tipično morske. 11. Na strugo Dragonje in njenih pritokov se veže tudi bogata paleta nežive naravne dediščine, naravnih pojavov in procesov, ki so predvsem rezultat geomorfbloških procesov v plastoviti in mehki flišni kamnini. To so v prvi vrsti hicirogeomorfološki in hidrološki pojavi kot posledica rečne erozije in akumulacije. 12. Zaradi značilne sestave fliša, iz katerega se s selektivno erozijo izklinjajo odpornejše plasti apnenčevega peščenjaka in tudi peščenjaka, je pod Koštabono in Q Q g E y o s ca O ^ < u - < < LU O Z >N D O > < Q 0 ^ Ö "g) I P. ^ öß -Trt § ä to g § a p a « o 'S pod Laborjem nastalo rečno sotočje, edinstveno v slovenskem in širšem geografskem prostoru - sotočje pri Škrlinah. Voda se tukaj v kaskadah, v zaporedju brzic in tolmunov pretaka prek razgaljenih plasti apnenčevega peščenjaka in peščenjaka. Na osnovi teh izklinjenih plasti so nastali tudi slapovi in slapišča na pritokih, ki se prek strmih pobočij spuščajo v glavno dolino (Supot, Vruja, Pasjok ...)■ 13. Prav na območju sotočja Rokave in Dragonje je največ objektov naravne dediščine: geološki profili, soteske, meandri, erozijski spodmoli, prodišča, podorni bloki, izviri in slapovi. 14. Kljub različni obliki in intenziteti ekološke ohranjenosti doline ob gornjem, srednjem in spodnjem rečnem toku je v okviru ekološko močno načetega ekosistema Slovenske Istre dolina Dragonje s pritoki, njeno porečje v celoti, nekakšen ekološki rezervat. Ekološka ohranjenost porečja se odraža v notranjem ravnovesju območja in njegovem pozitivnem vplivu na preostali del pokrajinskega ekosistema Slovenske Istre in tudi akvatorij Piranskega zaliva. 15. Porečje Dragonje veže nase vse značilne elemente kulturne pokrajine Slovenske Istre, od ohranjenih naravnih danosti do najznačilnejših antropogenih elementov pokrajine, kot so strnjena naselja in zaselki, ki dominirajo nad pobočji, preoblikovanimi v kulturne terase, ali kot so soline ob rečnem ustju. 6.2 Piegled pričakovanih vplivov V okviru načrtovanja posegov, s katerimi naj bi intenzivirali kmetijsko proizvodnjo v dolini Dragonje, sta vodnogospodarski in kmetijski sektor izdelala vrsto študij in projektov. Praviloma sektorsko izdelana dokumentacija ni sistematično analizirala možnih negativnih posledic posegov. Najradikalnejši načrtovani poseg v dolino in strugo Dragonje je izgradnja akumulacije Dragonja 2 pod Koštabono. Zato so v pregledu pričakovanih vplivov poudarjene prav negativne posledice tega posega na okolje, npr. uničenje ekološkega ravnovesja, kar bi v končni fazi negativno vplivalo na samo kmetijsko proizvodnjo v dolini, ob tem, da bi bile nekatere izjemne kvalitete okolja nepovratno uničene. Na poseganje v ekosistem se narava mnogokrat odziva nepredvidljivo. Bolj ko poznamo ekosistem, v katerega nameravamo posegati, z večjo verjetnostjo in več posledic lahko predvidimo. Opisu vrste in intenzitete posledic, ki bi jih imeli negativni vplivi na okolje, smo dodali tudi zgoščen tabelarni pregled le-teh. Vseh vplivov načrtovanih posegov na naravno dediščino, ekološko ravnovesje in kulturnokrajinske vrednote v dolini Dragonje ne moremo predvideti, lahko pa ob poznavanju naravnih danosti porečja napovemo naslednje vplive in posledice: - z izgradnjo akumulacije bi potopili v slovenskem in tudi širšem geografskem prostoru edinstveno rečno sotočje pri Škrlinah; - potopili bi vrsto najkvalitetnejših pojavov naravne dediščine, strnjenih prav na sotočju; - potopili bi 61 ha zemljišč; od tega bi bilo trajno izgubljenih 50 ha najkvalitetnejših kmetijskih površin; - potopili bi nekatere stalne izvire, ki so (bili) hkrati tudi vodna zajetja v dolini; - spremenili bi rečni režim, nihanje vodne gladine v rečni strugi, od katerega je odvisen pojav presihajoče reke; - vodna favna, ki še danes kaže, da gre za eno najkvalitetnejših evropskih sredozemskih rek, bi bila v tem primeru nepovratno uničena; - propadle bi redke in skrajnim življenjskini razmeram prilagojene živalske vrste v rečni strugi; - akumulacija bi nizvodno od pregrade zmanjšala in znižala podtalnico, ki se zadržuje v nanosih plodne aluvialne ravnice na dnu doline; onemogočila bi obnavljanje podtalnice in spremenila bi se retencijska vodna kapaciteta; - spremembe v količini in režimu podtalnice bi posredno vplivale na naravno in kulturno rastje, katerega koreninski splet to vodo izkorišča; - sprememba rečnega režima in režima podtalnice bi pripeljala do sprememb in propadanja ključnih biotopov v in ob strugi, kar bi zmanjšalo število in spremenilo sestavo rastlinskih in živalskih vrst; - temu bi sledilo redčenje rastlinskih vrst in s tem bi bile ogrožene ali celo uničene regenerativne sposobnosti rastlinskih združb; - če dodamo še ogrožanje in redčenje živalskih vrst zaradi škropljenja in redčenja protivetrnih zelenih pasov, bi lahko hitro prišlo do razpada prehranjevalne verige in s tem dokončnega uničenja že danes redkih in ogroženih živalskih vrst v dolini; - značilni (ob)rečni biotopi - prodišča, razgaljene flišne stene, obrečna zarast, trstičja, tolmuni, brzice - so bistveni za ohranjanje naravnega in s tem ekološkega ravnovesja v dolini; že najmanjši posegi v dano ravnovesje lahko pomenijo tudi popolno in nepovratno uničenje takšnega tipa življenjskega okolja; - pregradni jez bi pomenil tudi fizično pregrado za biološko migracijo; - pregrada z akumulacijo bi bila tujek v krajinski podobi doline Dragonje; - za ozko in globoko dno rečne doline bi relativno velika akumulirana vodna masa pomenila spremembo mikroklime; spremembe jakosti, pogostosti in smeri vetrov, premik zadnjega dneva pomladanske slane, spremembo re.lativne vlage; - akumulirana voda bi spodjedala mehka flišna pobočja, še posebej na območju nihanja vodne gladine, kjer bi zaradi bočne erozije prišlo do spodjedanja in razgaljanja pobočij in s tem do še intenzivnejšega mehaničnega preperevanja; - zaradi intenzivnejših erozijskih procesov bi prišlo tudi do polzenja pobočij, usadov in plazov; - pritoki iz obsežnega močno erodibilnega povirja bi intenzivno nanašali material v bazen vodne akumulacije. Da bi nanašanje čim bolj zmanjšali, bi bilo treba korenito posegati v povirna erozijska žarišča in v samo strugo nad pregrado z gradnjo zadrževalnih pregrad, kar bi spremenilo rečni režim v strugi tudi nad pregrado; - zmanjšal in prekinil bi se nanos proda in drugih frakcij mineralnih in organskih substanc, ki imajo pomembno vlogo v procesu pedogeneze; - vsaka premočrtna regulacija struge bi pospeševala odtok vode in je torej v nasprotju z zastavljenim ciljem, ki naj bi ga v okviru intenzifikacije kmetijstva imelo zadrževanje vode (akumulacija); - vpliv pregrade na odpravljanje visokega vala (poplav) pada z oddaljenostjo od pregrade, zato bi poplavam najbolj izpostavljeno območje od vtoka Krkavškega potoka in Poganje do Ceste pri Mlinih še naprej ostalo območje občasnih poplav; Tab. 1 - Vplivi akumulacije in drugih posegov v strugo in dolino Dragonje na posamezne komponente ekosistema. Table 1: The impact of a reservoir and other kinds of human intervention in the river bed and valley of the Dragonja River on individual components of the ecosystem. KOMPONENTA EKOSISTEMA VPLIVI NA OPREDELITEV VPLIVA IN POSLEDIC VODA rečni režim izenačena dinamika nihanja gladine vode v strugi pod in nad pregrado; sprememba hitrosti, pretoka, poplavnega režima, samočistilne sposobnosti talno vodo padec količine in višine podtalnice nizvodno od pregrade, spremenjene razmere in zmanjšana možnost obnavljanja izvire potopitev nekaj stalnih izvirov v dolini strugo potopitev sotočja in druge hidrogeomorfološke naravne dediščine transport materiala zasipavanje akumulacijskega bazena in struge nad pregrado; prekinjeno nanašanje substanc (plavin), iz katerih nastajajo tla, nizvodno od pregrade soline, zaliv večje onesnaževanje Sečoveljskih solin in akvatorija pred solinami zaradi večje uporabe gnojil, škropiv; potencialna nevarnost za proizvodnjo soli in načrtovani razvoj marikultur ZRAK temperaturo spremembe dnevnega nihanja temperature; premik datuma možne zadnje slane cirkulacijo zraka sprememba jakosti, pogostosti in smeri vetrov v dolini relativno vlago več megle ILA površino izguba 61 ha površin (50 ha kvalitetnih kmetijskih površin) erozijo večja površinska erozija prsti zaradi manj vlage v tleh, redčenja in krčenja zelenih pasov biokemične lastnosti kopičenje škodljivih snovi v prsti RELIEF pobočja bolj intenzivna erozija pobočij na območju akumulacije; poizenje tal, usadi, plazovi; bolj intenzivno mehansko preperevanje na razgaljenih stenah pobočij erozijska žarišča več potrebnih hidrotehničnih posegov v povirna erozijska žarišča, da bi preprečili čezmerno zasipavanje akumulacijskega bazena RASTLINSKE IN ŽIVALSKE vodne rastline in živali spremembe v naravni sukcesiji; propad na skrajne življenjske razmere prilagojenih vrst zaradi spremembe rečnega režima VRSTE kopne rastline neposredno ali prek spremenjenih življenjskih razmer posredno uničenje posameznih redkih in ogroženih rastlinskih vrst in rastišč; ogrožanje in uničenje regenerativnih sposobnosti rastlinskih združb kopne živali redčenje vrst in s tem razpad prehranjevalne verige zaradi spremenjenih življenjskih razmer in večjega kemičnega onesnaževanja BIOTOPI s f vodne biotope, obrečne biotope razpad sistema - pestrosti biotopov - zaradi spremenjenega rečnega režima; spremembe zaradi poseganja v brežine, krčenje obrežne in druge naravne zarasti v dolini; porušitev naravnega (ekološkega) ravnovesja zaradi poenotenja življenjskih razmer; degradacija in razpad pokrajinskega ekosistema KULTURNA ^ KRAJINA naravne in antropogene kvalitete neposredno uničenje dela naravnih danosti, spremembe pejsaža zaradi akumulacije, izravnave struge, krčenja i obrečne zarasti, spremembe parcelne strukture na dnu doline; izgradnja novih komunikacij in druge infrastrukture. - popolna odprava poplav v dolini bi odpravila tudi pozitivne učinke poplav, nanašanje osnovnih substanc (peščenih, ilovnatih in glinenih frakcij prsti, mineralov in organskih snovi) pedogeneze; - od obsega in načina intenzifikacije kmetijske proizvodnje v dolini je odvisno tudi onesnaževanje vode v strugi, njegov vpliv na Sečoveljske soline in akvatorij Piranskega zaliva pred solinami, torej na območje, kjer je načrtovana proizvodnja soli in marikultur. Pri oblikovanju smernic za varstvo naravne in kulturne dediščine v celoti sledimo družbenim prizadevanjem za varovanje dobrin splošnega družbenega pomena in njihovo smotrno rabo, usklajeno s prostorskimi možnostmi in dolgoročnimi družbenimi potrebami. Temeljno izhodišče za njihovo oblikovanje so naravne danosti in vrednotenje naravne dediščine porečja ter družbeno zastavljeni cilj, da se ob intenzifikaciji kmetijske proizvodnje v dolini ob srednjem in spodnjem rečnem toku v največji možni meri ohrani naravna in kulturna dediščina in s tem kakovostno ekološko ravnovesje. Ob tem je treba opozoriti na različne pogoje in možnosti intenzivnega poseganja v dele doline, na sprejemljivost uvajanja novih dejavnosti v prostor in na posledice spremenjene tehnologije v kmetijski proizvodnji. Smernice smo strnili v dva zaključena dela. V prvem delu navajamo splošne smernice, ki se nanašajo na reševanje ključnih problemov pri poseganju v reko in dolino Dragonje ter njeno porečje, v drugem pa jih navajamo razčlenjeno za posamezne dele rečne doline (si. 5). 6.3.1 Rečni režim Vse posege je treba načrtovati tako, da se ohrani naravni rečni režim. Zato gradnja pregrade za osrednjo akumulacijo, ki naj bi zagotavljala vodo za namakanje obdelovalnih površin v dolinah Dragonje, Drnice in Jernejskega potoka, ni možna. 6.3.2 Namakanje Ker je gradnja velikih akumulacij v dolini, ki naj bi zagotavljale vodo za namakanje kmetijskih površin, iz naravovarstvenega, ekološkega in krajinskega vidika nesprejemljiva, je treba poiskati druge načine in vire zagotavljanja vode za namakanje. Ker zahteva namakanje treh dolin (Dragonje, Drnice in Jernejskega potoka) iz enega zajetja korenit poseg v strugo in dolino Dragonje, je treba preučiti možnost, da se namaka vsaka od treh dolin posebej s kombinacijo malih akumulacij na Drnici in Jernejskem potoku, in disperzno zadrževanje vode v dolini Dragonje. Pri načrtovanju, kako zagotoviti vodo za namakanje, je treba zajeti čim večjo površino porečja. 6.3.3 Poplave Pri načrtovanju obrambe pred poplavami naj se v največji možni meri ohranjajo pozitivni učinki poplav. Delovanje poplav je treba samo lokalizirati, nadzorovati in tako zmanjšati njihove negativne učinke. g Ö ? cxS S Ph ^ Q ^ W ^ S N I (U Co Q -S ^ S ^ a : I ^ K öß d ^ ^ O s "S 'S I ^ in površinah ob reki in problem (smetišča) v bližini Sv. Štefan: odtok kanalizacije iz hitro v Dragonjo. Zato je treba izdel; ^ odplak. Lokacija za novo < pri ^ naj se poišče zunaj porečja Dragonje. proizvodni program je treba oblikovati in njegovo izvedbo načrtovati tako, da se v največji možni meri omeji in prepreči kemično onesnaževanje reke, doline in akvatorija Sečoveljskega zaliva. : iz kmetijskega programa in drugih razpoložljivih parametrov je treba , in uporabe pesticidov na ' dolini in na program načrtovane proizvodnje soli in Da načrtuje ločen ; ► v rečni strugi in : za odvodnjo uporabljenih onesnaženih voda z naj se proizvodnje morajo dobiti danosti območja. 6.3.6 sakem primeru arheološka n e r a z i s k a n ost območja ne dopušča katerimi bi uničili posebno konfiguracij o terena (potencialna ki je danes sestavni del krajinske značilnosti, hkrati pa poslednja sled 6.4.1 Dolina ob toku se v celoti pred] . struge do vtoka Supota v Dragonjo ni dovoljena. Tudi urejanje hudourniških pritokov in blokada povirnih erozijskih žarišč lahko in, Značaj neokrnjene sekundarne divjine, ki ga ima dolina v tem delu, je pomemben in kakovosten potencial v turistični ponudbi Slovenske Istre. Paleta turistične ponudbe lahko zajame ogled naravnih znamenitosti, naravoslovni turizem, mrežo organiziranih pešpoti, treking. Iz zapuščine nekdaj močno razvitega mlinarstva naj se rekonstruira mlin pod Trsekom. Tako bo ohranjena njegova dragocena kulturna pričevalnost, pomenil pa bo tudi izjemno privlačen in zanimiv objekt v turistični ponudbi notranje Istre. Kot dejavnost se lahko v tem delu doline ponovno razvije kmetijstvo, seveda le njegove ekstenzivne in tradicionalne oblike (biokmetijska proizvodnja, ovčereja, kozjereja, sečnja), ki ne zahtevajo umetnih gnojil, pesticidov, herbicidov in drugih kemičnih preparatov ter težke mehanizacije. 6.4.2 Sotočje pri Škrlinah Sotočje Rokave in Dragonje pri Škrlinah se prav tako zavaruje pred hidrotehničnimi posegi. Sotočje mora ostati v svoji današnji, pretežno naravni podobi. Urejanje komunikacij (ceste, mostovi) in druge infrastrukture čez območje sotočja lahko poteka samo v skladu s smernicami in soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. Kmetijska proizvodnja na območju Škrlin se ohrani v današnjem obsegu in obliki. Prav tako se sotočje kot naravni pojav izjemnih kvalitet vključi v turistično ponudbo Slovenske Istre. 6.4.3 Dolina ob srednjem rečnem toku Dolina od sotočja Rokave in Dragonje pri Škrlinah do sotočja Drnice in Dragonje (do regulirane struge Dragonje pri Mlinih) je že danes namenjena kmetijski proizvodnji. Intenzifikacija kmetijske proizvodnje v tem delu doline lahko poteka le ob ohranjanju bioloških, hidroloških in krajinskih kvalitet doline. Ohranjanje teh kvalitet je vezano na rečno strugo, zato klasična regulacija rečne struge v tem delu doline ni možna. Ohraniti se mora osnovna naravna pot struge, odtok in pretok visokih voda pa je treba rešiti s kombiniranimi posegi, predvsem na poplavno kritičnih točkah. To je čiščenje struge, brežin in zarasti v smislu sonaravne regulacije, kar pomeni občasno in postopno na več let in na posamezne odseke razdeljeno čiščenje struge in brežin. Tak pristop omogoča sprotno regeneracijo sedanjega rastlinstva in ohranja značilno in za Slovenijo dragoceno krajinsko podobo. Za odvod izjemnih visokih voda naj se meandri presekajo z razbremenilnimi kanali, ozelenjenimi s travo. Posebej naj se zagotovi večja prepustnost za odtok visokih voda nad cesto Dragonja - Kaštel. Komasacija kmetijskih zemljišč naj se omeji na zaokroževanje prvotnih parcel, med katerimi se morajo v največji meri ohraniti živice kot pomemben ekološki in krajinski element tega dela doline. Vzdolž doline ob srednjem rečnem toku je treba speljati ustrezno cestno povezavo od naselja Dragonja do Škrlin in nato po dolini Rokave mimo Župančičev proti cesti, ki povezuje Koper z Laborjem. Cestna povezava mora biti namenjena v prvi vrsti kmetijstvu (dostop do obdelovalnih površin) in turizmu (kolesarjenje, dostop do Škrlin). Na območju Stene se morajo ohraniti obdelovalne površine v današnjem obsegu. Preprečiti je treba njihovo širjenje proti prepadni steni, krčenje lesne vegetacije in uničevanje drugih rastlin. 6.4.4 Dolina ob spodnjem rečnem toku V že regulirani strugi, od rečnega ustja pa do Mlinov, je treba občasno izmenoma čistiti enkrat levo, drugič desno brežino. Intenzivna kmetijska proizvodnja v tem delu doline (plantažni nasadi) ne sme z onesnaževanjem ogrožati kakovosti vode v strugi Dragonje. Izdelati je treba program za intenzifikacijo kmetijske proizvodnje v dolini z varianto posegov, ki bodo imeli najmanjši možni vpliv na ekološko stabilnost območja in ki bodo v največji možni meri ohranili bogato naravno in kulturno dediščino območja. V ta namen je treba pred načrtovanjem (slednje mora zagotoviti usklajenost posegov hidromelioracije, regulacije, odvodnje in zadrževanje vode za namakanje) uskladiti potrebe sedanjih in potencialnih porabnikov tega prostora: - kmetijstva, - vodnega gospodarstva, - turizma, - ribištva in lovstva, - komunalne dejavnosti in - varstva naravne in kulturne dediščine. Kot sklepni dokument za pridobitev lokacijske in gradbene dokumentacije naj se izdela ureditveni načrt, ki bo zajel celotno vplivno območje intenzifikacije kmetijske proizvodnje v dolini in ki bo opredelil površine in pogoje za vse uporabnike prostora. The study was carried out in the mid-1980's as a response to large - scale plans for the intensification of agricultural production in the Dragonja Valley. A purely technological approach for the regulation of the watercourse and the impoundment of water, and agricultural amelioration gave rise to the first systematic inventory of natural heritage of this part of Slovene Istria, where the richness of the natural world is yet to be properly studied. The Dragonja River is the only river with almost untouched natural beauty. Its clean waters flow along the territory of Slovenia into the Adriatic sea, in the ecologicaly overburdened Trieste Bay. The basin of this 29 km long river encompasses about 100 square kilometers. It indents the variegated flysch hills subject to intensive erosion. Its geological petrographic structure and the efforts of sub - Mediterranean climate determine hydrogeographic characteristics of the Dragonja basin. Therefore the Dragonja River has a pluvial regime of a Mediteranean variant, on the basis of which most part of the watercouse is characterized by the are presented, and the once booming milling industry is outlined as part of ethnological heritage of the Dragonja Valley. Guidelines for planning human interference were based on the findings of the inventory and on an evaluation of natural and. cultural heritage in the Dragonja Valley. Then the author tried to determine possible effects of planned interference on natural and cultural heritage and on individual components of the ecosystem (presented also in a table): water, air, soil, profiles, plant and animal word, biotopes, and cultural landscape. Further, some general guidelines are presented for maintaining the river regime, for alternative forms of irrigation, for the fight against floods and against water and soil pollution, for the choice of crops and for cultural heritage protection. In conclusion, some guidelines for utilization and economic development of individual parts of the valley are given. Besides, it is suggested that a plan be designed for the whole area in which intensification of agricultural production had been paned in order to co-ordinate the needs and developmental possibilities of present and potential future users of the area fields of agriculture, water economy, tourism, fishing and hunting, municipal services, and natural and cultural heritage protection. 9. VIM IN LITERATURA Burja, D. in sodelavci, 1957: Okvirna vodnogospodarska osnova Koprskega področja. Zavod za vodno gospodarstvo LRS, Ljubljana. Dolgoročni družbeni plan občine Koper za obdobje 1986-2000, Uradne objave št. 25/86., 1986, Koper. Dragonja - Naravna in kulturna dediščina - Smernice za načrtovanje posegov, 1987, Medobčinski zavod za varstvo naravne in kukurne dediščine Piran in sodelavci, elaborat, Piran. Gams, L, 1972: Prispevek h klimatografski delitvi Slovenije, Geografski obzornik 19, 1, Ljubljana. Geodetski zavod SRS, 1985: Hidromelioracija doline Dragonje, P r o j e k t n o g r a d b e n a dokumentacija - projekt za izvedbo št. 0-66-76/85, Ljubljana. Ilešič, S., 1947: Rečni režimi v Jugoslaviji, Geografski vestnik 19, Ljubljana. Kokole, v., 1956: Morfologija Šavrinskega gričevja in njegovega obrobja, Geografski zbornik 4, S AZU, Ljubljana. Območja varstva naravne in kulturne dediščine, 1985, Strokovne podlage za Dolgoročni plan občine Koper za obdobje 1986-2000, Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, elaborat, Piran. Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline, Uradne objave št. 5/90, 1990, Koper. Odlok o razglasitvi posameznih naravnih spomenikov in spomenikov oblikovane narave v občini Piran, 1990, Uradne objave št. 5/90, Koper. Ogorelec, B. in sodelavci, 1981: Sediment sečoveljske soline, Geologija 24, 2, Ljubljana. Orožen-Adamič, M. & F. Lovrenčak, 1980: Geografske značilnosti poplavnega sveta ob Dragonji in Drnici, Geografski zbornik S AZU, Ljubljana. Plut, D., 1977: Preobrazba geografskega okolja v Koprskem primorju, IGU, Univerza E. Kardelja, Ljubljana. Plut, D., 1981: Prikaz in ocena naravnogeografskih potez Koprskega primorja z vidika načrtovanj prostorskega razvoja. Slovensko morje in zaledje, 4-5, Založba Lipa, Koper. Poljoprivredni inštitut Zagreb, 1976: Pedološko-melioracione študije doline Dragonje i Drnice, Zagreb. Proteus, 1987, 49, 6, Ljubljana (posebna številka, posvečena dolini Dragonje). Ramovš, A., 1979: Biostratigrafski razvoj flišnih kamnin v Strunjanskem zalivu. Mladinski raziskovalni tabori 1973, 1974; Republiški koordinacijski odbor gibanja "Znanost mladini", Ljubljana. Ramovš, A., 1983a: Slapovi v Sloveniji, Slovenska matica, Ljubljana. Ramovš, A., 1983: Geologija, Univerza E. Kardelja, Ljubljana. Šifrer, M., 1965: Nova geomorfološka dognanja v Koprskem primorju. Geografski zbornik 9, SAZU, Ljubljana. Titi, J., 1965: Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper. Tolmač osnovne geološke karte L 33-38 Trst 1 : 100 000, 1973, Geološki zavod, Ljubljana. Tone Wraber The plant world of the Dragonja Valley in view of nature conservation Pisec obravnava rastlinski svet doline Dragonje (brez Sečoveljskih solin) z naravovarstvenega vidika. Po pregledu dosedanjih florističnih raziskav na obravnavanem ozemlju podaja njegovo splošno fitogeografsko oznako ter floristične razmere na nekaterih fitogeografsko posebej značilnih lokalitetah, to je na gričih Stena in Sv. Štefan ter ob toku Dragonje od Mlinov navzgor, posebej še v okolici Škrlin. Na obeh gričih, ki s svojo apnenčasto geološko podlago tudi krajinsko izstopata iz prevladujoče flišne okolice, je razvita z vrstami bogata evmediteranska flora, za zgornji tok Dragonje pa je značilno pojavljanje bazifilnih "kraških" rastlin na flišnih prodiščih. Ključne besede: Slovenska Istra, Dragonja, flora, varstvo narave. Key words: Slovene Istria, Dragonja Valley, flora, nature conservation. The plant world of the Dragonja Valley (except Sečovlje saltworks) is discussed in view of nature conservation. The author presents a survey of floristic studies of the area, along with its general phytogeographic characteristics and floristic conditions of some phytogeographically specially interesting localities, the hills of Stena and Sv. Stefan, the Dragonja Valley from Mlini onwards and particularly the vicinity of Skrline. The two limestone hills, which are in sharp contrast with the mainly flysch surroundings, have a eumediterranean flora with an abundance of species, whereas the upper part of the Dragonja Valley is characterized by basiphile plants in flysch alluvia. Avtorjev naslov/Author's address: Prof. dr. Tone Wraber, univ. dipl. biol. Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete Večna pot 111 SI-1000 Ljubljana Pr^y^to/Received: 17. novembra 1992 1. UVOD OZNAK/ :: [M. . / ' -•..'i-j-'-fK'*"*"'' »J H. ^ SI. 1: Pogled na Steno s Kastela (foto: P. Skoberne) Fig. 1: The view from Kastel towards Stena (Photo: P. Skoberne) geomorfoloskimi dejstvi. Ravno dolinsko dno je v glavnem spremenjeno v obdelovalne površine (njive, vinogradi, travniki), zaradi česar floristično ni posebno izrazito. Tudi na gozdove na pobočjih človek precej vpliva. Ob Dragonji so ozki pasovi logov, ki jih sestavljajo značilne obrežne rastline; sredozemsko barvo mu daje le beli topol (Populus alba). 3. FLORISTIČNA OZNAKA NEKATERIH OBMOČIJ 3.1 Evmediteraiiska flora na Steni in Sv. Štefanu Evmediteranska flora, za katero so značilne vedno zelene lesne rastline, med zelišči pa bogato pojavljanje geofitov ter terofitov, je v dolini Dragonje zgoščena na apnenčastih gričih Stena in Sv. Štefan (si. 1). 3.1.1 Stena Flore Stene (kvadrant 0547/2), ki je v dolini Dragonje naravovarstveno najpomembnejši objekt, ne bomo prikazali v podrobnostih, saj so te razvidne iz leta 1975 objavljenega prikaza (T. Wraber, 1975a). Navajamo le nekaj najbolj očitnih potez. Drevesna vegetacija je submediteranska in evmediteranska. K prvi spadajo listopadni hrasti {Quercus cerris, Quercus petraea, Quercus pubescens), kraški beli gaber {Carpinus orientalist, mali jesen {Fraxinus ornus), koprivovec (Celtis australis), ruj {Cotinus coggygria~) in trikrpi javor (Acer monspessulanum), k drugim, katerih delež vsaj po številu vrst ni neznaten, pa črni hrast (Quercus ilex), terebint (Pistacia terebinthus), širokolistna zelenika (Phillyrea latifolia), vednozeleni šipek (Rosa sempervirens), bodeča lobodika (Ruscus aculeatus), rdeceplodni brin (Juniperus oxycedrus), derak (Paliurus spina-christi), hrapava tetivica (Smilax asperd), bela metlina (Osyris alba) ter oljka (Olea europaea) in smokvovec (Ficus carica), oba seveda podivjana. Še mnogo bolj evmediteranska je flora zelišč, med katerimi je znatno število metulj nie, trav in kukavičevk. Nekaj vrst ima tukaj svoje sploh edino ali edino v 20. stoletju potrjeno nahajališče v Sloveniji. Takšne vrste so Asplenium onopteris, Crepis zacintha, Hornungia petraea, Minuartia mediterranea, Ononis reclinata in Trifolium dalmaticum. Iz te skupine so še vrste Anemone hortensis, Scilla autumnalis in Gagea pusilla (Kaligarič, 1987b: 21), ki pa rastejo še na bližnjem Sv Štefanu, ter Vida loiseleurii, ki raste še pri Kubedu (T. Wraber, 1981: 188). Poleg že omenjene vrste Asplenium onopteris sta evmediteranski praproti tudi Polypodium cambricum (= P. australe) (prim. Mlakar, 1987) in venerini laski (Adiantum capillus-veneris). Nič manj pomembno ni pojavljanje mnogih evmediteranskih vrst, ki so v Sloveniji sicer znane še z več, lahko tudi redkih nahajališč. Prav s svojim pojavljanjem na Steni le-to, skupaj z že navedenimi vrstami, označujejo kot najbogatejše nahajališče evmediteranske flore v Sloveniji. Tukaj mislimo npr. na kukavičevke Serapias vomeracea, Himantoglossum adriaticum (= H. hircinum auct.). Orchis simia, O. papilionacea (T. Wraber, 1975b) in Ophrys atrata, metulj nice Anthyllis vulneraria subsp. weldeniana, Lathyrus aphaca, L cicera, L setifolius, L sphaericus, Ononis pusilla, Trifolium angustifolium, T lappaceum in T scahrum, trave Aegilops neglecta, Brachypodium distachyon, Catapodium rigidum, Cleistogenes serotina, Cynosurus echinatus in Lophochloa cristata, zlatičnico Nigella damascena ter lanovki Linum nodiflorum in L strictum subsp. corymbulosum. Florula apnenčastega dela Stene obsega po dosedanjih ugotovitvah 255 vrst praprotnic in semenk in je ne samo geobotanično, temveč tudi naravovarstveno ena naj pomembne j ših lokalitet v Sloveniji. Žal je bila njena flora že nekajkrat prizadeta, najprej še pred letom 1974 s poskusnim miniranjem za kamnolom, pozneje z obdelovanjem nekaterih poprej travnatih površin (T. Wraber, 1987), kar je ob toliko neobdelane zemlje v okolici resnična škoda, prav v zadnjem času pa z izkopom jame za odlaganje kamnoseških odpadkov (Šuligoj, 1992). Po drugi strani pa je bil na sicer flišnem delu Stene v neposredni bližini apnenčastih tal na nedavno tega obdelani, a potem opuščeni površini leta 1991 odkrit laški meček (Gladiolus italicus). Skupaj z nahajališčem iste vrste, odkritim leta 1990 na Sv. Štefanu, gre za prvo potrditev pojavljanja te vrste v Sloveniji v 20. stoletju (Kaligarič & T. Wraber, 1992) in njen prenos iz kategorije izumrlih (T. Wraber & Skoberne, 1989: 172) v kategorijo prizadetih vrst. Zajčji mak (Adonis annua subsp. cupaniana) je bil v Sloveniji prvič najden na pšenični njivi na flišni podlagi prav na Steni, vendar se nanj zelo verjetno nanašajo tudi nekatere starejše navedbe (T Wraber, 1990, 1992). Predlog za varovanje Stene (T. Wraber, 1975a: 55) upošteva že Inventar (Peterlin, 1976: 646), ki jo predlaga za naravni spomenik. Kot takšnega Steno razglaša odlok Skupščine občine Piran iz leta 1989, objavljen v Uradnih objavah (Primorske novice, 26. januarja 1990). 3.1.2 Sv. Štefan Sv. Štefan je grič z razvalino cerkvice sv. Štefana (0548/1) nedaleč od kolena Dragonje blizu njenega sotočja z Argilo. Tudi ta grič, ki je v krajinski sliki sicer manj opazen kot Stena, je iz apnenca in ga od dragonjske flišne naplavine loči nizka odsekana stena. Kot na Steni je tudi tukaj pomembno pojavljanje evmediteranskih in južnoevropskih vrst, ki pa jih ni toliko kot na Steni. Gre predvsem za naslednje vrste: a) lesne: Quercus ilex, Pistacia terebinthus, Phillyrea latifolia in Juniperus oxycedrus] b) zelnate: Allium montanum, Anemone hortensis (si. 2), Campanula pyramidalis, Cleistogenes serotina, Gagea pusilla (Kaligarič, 1987b: 21), Dictamnus albus. Odontites lutea, Orchis papilionacea, Potentilla tommasiniana, Scilla autumnalis, Thymelaea passerina Qogan & T. Wraber, 1990: 317). Po Stefaniju (1895) raste na Sv. Štefanu tudi kaduljelistni brškin (Cistus salvifolius), kar je poleg Fiese edina navedba za to vrsto in tudi rod v Sloveniji. Ker je vrsta znana tudi v Trstu, kjer še vedno raste, je Stefanijeva navedba sicer povsem verjetna, vendar pa je kljub večletnemu iskanju nismo mogli potrditi. Zato je bila uvrščena med rastline, ki so v Sloveniji izumrle (T. Wraber, & Skoberne, 1989: 115). Kot Stena tudi Sv. Štefan zasluži posebno varstvo, saj sta obe nahajališči fitogeografsko zelo pomembni, krajinsko značilno bogatita prevladujočo flišno okolico, po površini pa sta zelo majhni. Varovanje območja Sv Štefana v obliki naravnega spomenika je predložil Kaligarič (1990: 30). 81. 2: Zvezdasta vetrnica Anemone hortensis (foto: P. Skoberne) Fig. 2: Anemone hortensis (Photo: P. Skoberne) 3.2 Dolina Dragonje med Mlini in Škiiiiiaiiii ter nad Škiiiiiami Utripajoča žila dragonjske doline je seveda sama reka Dragonja, ki se vije po dolini v razmeroma naravni podobi, to je v meandrih. Razlikujemo lahko dva različna odseka, zgornjega, v katerem teče reka čez flišna prodišča, in spodnjega, kjer se je vrezala v flišno ilovico. V spodnjem toku reko obraščajo logi, ki pa nikjer ne zavzemajo večjih površin in so večinoma zelo ozki. Drevesno floro teh logov sestavljajo črni (Populus nigra) in beli topol (P. alba), bela (Salix alba) in rdeča vrba (S. purpurea), črna jelša (Alnus glutinosa) in svib {Cormis sanguinea). Po drevju se vzpenja navadni srobot {Clematis vitalbä), pridružuje pa se mu vinska trta {Vitis viniferd), ki je verjetno Je podivjana. Takšna pa je gotovo "akacija", to je robinija {Robinia pseudacacia). V sami reki rastejo jezerski biček {Schoenoplectus lacustris), trst {Phragmites australis) in kolenčasti dristavec {Potamogeton fiodosus); nahajališče zadnjega v Dragonji takoj pod njenim sotočjem z Argilo je prva najdba te vrste v slovenskem submediteranskem območju (0548/3). Med zelišči je zelo pogostna velika preslica {Equisetum telmateiä), ki je tako rekoč značilna rastlina za spodnjo dolino Dragonje. Kot smo že zapisali, je dolina med. Škrlinami in Mlini pretežno kultivirana. Relativna floristična revščina priobrežne in vodne vegetacije ter zaradi obdelovanja močno spremenjena (osiromašena) naravna vegetacija dolinskega dna sta vzrok, da ta del doline Dragonje nima prvovrstne botanične kvalitete, vendar pa moramo upoštevati, da je krajinska slika dragonjske doline na tem odseku dragocena zaradi svoje razmeroma naravne podobe, to je meandriranja rečnega toka in obrežnih logov, česar v Slovenskem Primorju drugje ni najti (v drobcih morda le še ob Rižani). Sonaravna regulacija tega odseka, to je občasno in postopno, na več let in posamezne odseke razdeljeno čiščenje struge, bi verjetno ustrezala varstvu pred povodnjimi, obenem pa omogočala sprotno regeneracijo sedanjega rastlinstva, predvsem pa varovala značilno in za Slovenijo dragoceno krajinsko sliko. Precej drugačna je rastlinska slika zgornjega odseka doline Dragonje, to je tistega, kjer teče reka čez prodišča. Ta so bolj ali manj obsežna, po videzu pa za naš istrski svet povsem nenavadna, saj ustvarjajo "alpske" prizore v neposredni bližni Jadranskega morja. Topolov tukaj skoraj ni več, rdeči vrbi pa se pridružuje siva {Salix eleagnos), tako značilna za naše predalpske in alpske doline. Ta odsek, ki se začenja približno v višini izliva levega pritoka Žleba, naj ilustriramo s florističnim prikazom prodišč Dragonje takoj nad Škrlinami (0548/2). Drevesne in grmovne vrste so zastopane z naslednjimi vrstami: Salix alba (redko), S. purpurea, S. eleagnos, Cornus sanguinea, C. mas, Cotinus coggygria, Ligustrum vulgare, Ostrya carpinifolia, Coronilla emerus subsp. emeroides, Frangula alnus, Primus spinosa, IJlmus minor, Carpinus orientalis in Spartium junceum. Vidimo, da je navzočih mnogo submediteranskih ali vsaj toploljubnih vrst, ki kontrastirajo "alpskim" videzom rastlinstva. Med flišnimi prodniki uspevajo zelišča raztreseno in zaradi narave rastišča v nehomogeni združbi. Med njimi smo ugotovili te vrste: Carexflacca Carlina vulgaris Cenlaurea weldeniana Clematis vitalba Echium vulgare Equisetum ramosissimum Eupatorium cannabinum Galium verum Peuceda hieracioide To so rastline, ki jih < rastišču, ki je odprto in , ki bi jih : Dich, He Leucanth, ufoliu Še bolj kraški je suh travnik (0548/2) nedaleč od prvega (porušenega) mlina v dolini Dragonje nad Škrlinami, kjer se na levi strani reke dviga značilna flišna stena. Med travami prevladujeta Bromus erectus in Brachypodium rupestre, med drugimi zelišči pa so pogoste zlasti naslednje vrste: Anacamptis pyramidalis Astragalus monspessulanus subsp. illyricus Carex halleriana Carex tomentosa Coronilla coronata Eryngium amethystinum Euphorbia nicaeensis Galium lucidum Leucanthemum liburnicum Odontites lutea Ophrys holosericea Orchis tridentata Plantago holosteum Scorzonera villosa Thesium divaricatum Tudi V dolini Dragonje nad Škrlinami se pojavlja še nekaj evmediteranskih vrst: v zavetnih legah venerini laski (0548/2), v gozdu le na enem kraju kukavičevka splavka (Limodorum abortivum), bodeča lobodika (Ruscus aculeatus) pa je v podrasti cerovih gozdov na pobočjih splošno razširjena. Tudi ta, zgornji odsek doline Dragonje po zdajšnji vednosti nima posebnih florističnih redkosti, je pa dragocen zaradi zanimivega mešanja različnih flornih elementov in zato bogatejše krajinske slike. Ne smemo pa pozabiti, da je bil tudi ta del doline nekoč pod močnim človekovim vplivom, ki je še vedno zaznaven, deloma pa še traja. Zato tudi tukaj ne moremo govoriti o absolutnem varstvu narave, to je o varovanju prvobitne narave, temveč le o varovanju, ki naj bi čim bolj učinkovito uskladilo varovanje rastlinskega sveta z delovanjem človeka. Tudi reka Dragonja s pritoki, kolikor je je na območju piranske občine, je bila z že omenjenim odlokom s konca leta 1989 zavarovana kot naravni spomenik. The author presents a survey of floristic studies of the Dragonja Valley, the Dragonja River and its tributaries, apart from Sečovlje saltpans. The area is part of sub-mediterranean phytogeographic region. Yet in some places, especially in places v^ith limestone substratum, its flora is mostly eumediterranean. Representatives of the eumediterranean geoelement are scattered throughout the area. In the limestone hills of Stena (0547/2) and Sv. Štefan (0548/1) some taxa (Asplenium onopteris, Polypodium cambricum, Crepis zacintha, Hornungia petraea, Minuartia mediterranea, Ononis redinata, Vida loiseleurii, Anemone hortensis, Scilla autumnalis and Gagea pusilla^ have their only, or their very rare, locality in Slovenia. Although the plant world at the bottom of the Dragonja Valley and on the hills is highly anthropogenic, the flora of river alluvia and dry grasslands along the upper part of the river, especially in the vicinity of Skrline, is of importance. The flysch stratum supports numerous basiphile plants of the Karst world, particularly those of the association Carici-Centaureetum rupestris s. lat. These plants (see p. 48 of the Slovene text), as a kind of 'alluvial' plants from surrounding Karst plateaus, could be compared with alpine 'alluvial' plants in alpine valleys. The 'alpine' appearance of the landscape is reinforced by abundant occurrence of Salix eleagnos. Cupin Šiškovič, V., 1957: Flora doline Dragonje. - Diplomsko delo. Jogan, N. & T. Wraber, 1990: Redki najdbi ptičjega kljunčka {Thymelaea passerinä). - Proteus, 52: 316-317. Kaligarič, M., 1987a: Lovorolistni volčin v dolini Dragonje. - Proteus, 49: 233. Kaligarič, M., 1987b: Floristične novosti iz Slovenske Istre. - Biol. vestn., 35 (2): 19-26. Kaligarič, M., 1990: Botanična podlaga za naravovarstveno vrednotenje slovenske Istre. - Varstvo narave 16: 17-44. Kaligarič, M. & T. Wraber, 1992: Laški meček vendar še tudi v Sloveniji! - Proteus, 54: 317-318. Marchesetti, C., 1896-1897: La flora di Trieste e de' suoi dintorni. Marčeta, B. & K. Poboljšaj, 1987: Največje nahajališče Venerinih laskov v Sloveniji? - Proteus, 49: 371-372. Mlakar, J., 1987: Rod Polypodium v Sloveniji. - Biol. vestn. 35(1): 45-58. Peterlin, S., 1976 (uredn.): Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. - Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana. 859 str. Poldini, L, 1975: Un esempio di vegetazione parasteppica (Lactuco-Ischaemetum ass. nova) del Carso nordadriatico. - Not. Fitos., 10: 87-110. Pospichal, E., 1897-1899: Flora des oesterreichischen Küstenlandes 1-2. Štefani, A., 1895: La Flora di Pirano. Suligoj, B., 1992: Naravna znamenitost je neprecenljiv spomenik. - Delo, 23. oktobra 1992. Wraber, M., 1969: Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. - Vegetatio, 17: 176-199. Wraber, T., 1975a: Novo nahajališče evmediteranske flore v Slovenski Istri. - Varstvo narave, 8: 47-56. Wraber, T., 1975b: Na obisku pri metuljasti kukavici. - Proteus, 38: 10-12. Wraber, T., 1981: Vida loiseleuri (M. B.) D. Litvinov, a hitherto neglected species from the V hirsuta group. -BioL vestn., 29 (2): 181-191. Wraber, T., 1987: Botanični utrinki iz doline Dragonje. - Proteus, 49: 215-218. Wraber, T., 1990: Zajčji maki v Sloveniji niso izumrli. - Proteus, 53: 51-53. Wraber, T., 1992: Rod Adonis v Sloveniji - primer za historično floristiko. - Biol. vestn., 40(1): 55-63. Wraber, T. & P. Skoberne, 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. - Varstvo narave, 14-15: 9-428. Zupančič, M., L. Marinček, A. Seliškar & L Puncer, 1989: Considerations of the phytogeographic division of Slovenia. - Biogeographia, 13 0987): 89-98. Ignac Sivec, Bogdan Horvat IZVLEČEK Avtorja predstavljata pregled vrst vrbnic (Plecoptera) in vodnih muh poplesovalk (Diptera, Empididae) reke Dragonje, s kratkim komentarjem o razširjenosti in ogroženosti (po kategorijah lUCN) posameznih vrst. ABSTRACT Faunistical list of stoneflies (Plecoptera) and aquatic dance flies (Diptera, Empidiedae) of the Dragonja River is presented. Their distribution and endangerment according to lUCN categories are briefly discussed. Prey^/o/Received: 30. julija 1992 Stoneflies (Plecoptera) and aquatic dance flies (Diptera, Empididae) of the Dragonja River Ključne besede: Plecoptera, Empididae, reka Dragonja, favnistika, Slovenija. Key words: Plecoptera, Empididae, Dragonja River, faunistics, Slovenia. Naslov avtorjev/Authors' address: Dr. Ignac Sivec, univ. dipl. biol. Prirodoslovni muzej Slovenije Prešernova 20, p. p. 290 SI-1001 Ljubljana Bogdan Horvat, univ. dipl. biol. Prirodoslovni muzej Slovenije Prešernova 20, p. p. 290 SI-lOOl Ljubljana L UVÖD Dragonja je izrazito hudourniška reka, saj ob deževju hitro naraste v znaten vodotok, v sušnih mesecih pa skoraj povsem presahne le v posamezne, med seboj površinsko ločene tolmune, v katerih je temperatura vode tudi 30 in več Kaže torej izrazite značilnosti mediteranske reke. Vodnatost reke je povezana s količino padavin, ki sicer niso tako skromne, vendar so zelo neenakomerno razporejene skozi vse leto. Po inventarju najpomembnejše dediščine (Peterlin, 1976) je Dragonja s pritoki opredeljena kot naravni spomenik. Osredotočili smo se na njen zgornji in srednji tok, ki je za obravnavane organizme pomemben kot razmeroma neonesnažen oziroma le delno organsko onesnažen habitat z značilnostmi submediteranskega vodotoka (veliko nihanje vodostaja do skoraj popolne izsušitve poleti, neosenčena struga in visoke temperature vode). Na te okoliščine se je prilagodila specifična asociacija vodnih organizmov, ki take skrajne razmere dobro prenaša (Williams, 1987). Porečje Dragonje je med tremi rečnimi dolinami na koprski flišni pokrajini najjužnejše in tudi največje na jugovzhodnem delu Šavrinskega oziroma Koprskega gričevja; Dragonja je v svojem spodnjem in srednjem delu mejna reka s Hrvaško. Narava flišnih sedimentov je značilno oblikovala strugo vodotoka, v zgornjem toku od strmih povirnih grap, ko si je reka v mehko in neobstojno flišno podlago vrezala globoka korita, pa do izliva v morje, kjer je z obilnimi nanosi ustvarila aluvialno ravnico. V srednjem toku, ki je bil za nas najbolj zanimiv, je dolina reke že nekoliko širša in v svojem spodnjem delu že aluvialnega značaja. Levi breg je utesnjen pod strmimi vzpetinami, desni pa je bolj položen in dopušča terasasto kulturo. Do Krkavškega potoka teče Dragonja še po flišnem produ, nižje pa po ilovnatih naplavinah. Dno struge je močno zasigano, tako da kljub produ daje dokaj skromne možnosti za bolj bogato bentoško favno (Kryštufek et all, 1986; Tratnik, 1989; Krušnik, C., A. Čoki et all, 1990). 2. METODE Pri favnističnem pregledu vodnih nevretenčarjev je več problemov, kot so težave ob določanju larvalnih stadijev, gibljivost organizmov, sezonska dinamika posameznih vrst in ustreznost metode vzorčenja. Za zanesljivo določitev je najpogosteje potreben tudi pregled odraslih organizmov, saj pri številnih skupinah vodnih žuželk v vodi živijo le ličinke. Odrasli osebki ponavadi živijo le kratek čas in če upoštevamo še sezonsko dinamiko posameznih vrst, je samo nekajkratno vzorčenje, pa čeprav z različnimi metodami, kot so ekshaustor, kečer, vodne mreže (driftne, mreže za kvalitativno in kvantitativno vzorčenje) ali svetlobna past, ponavadi preskromno, da bi ugotovili celotno favnistično sestavo nekega območja. Obe obdelovani skupini sodita med žuželke z zelo omejenim območjem gibanja. Odrasle osebke najdemo le v neposredni bližini voda, po obrežni vegetaciji in grmovju ter na kamenju in pod njim v strugi in ob bregovih voda. Material smo nabirali z roko ali s sesalnikom oziroma smo uporabljali gosto mrežo -kečer. Nabrani material s terenskih vzorčenj smo nato v laboratoriju presortirali in ga konzervirali v 75-odstotnem etanolu. Obdelani in determinirani material je shranjen v študijskih zbirkah Kustodiata za entomologijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. VRBNICE (PLECOPTERA) IN VODNE MUHE POPLESOVALKE (DIPTERA, EMPIDIDAE) REKE DRAGONJE VOL. 19/2002 1 n \ : ~ : . / 3.L Plecoptera Vrbnice (Plecoptera) nedvomno sodijo med najbolj značilne predstavnike v višjih legah ležečih, hitro tekočih in čistih voda zmernega podnebja. Skupina naseljuje tudi nižinske in počasi tekoče vode, v skromnejšem številu pa celo stoječe vode. Ker so izredno občutljive na čistost in kakovost voda, so zelo pomembni indikatorski organizmi za onesnaženost vodotokov. Družina Taeniopterygidae: 1. Brachyptera risi (Morton, 1896) Splošno razširjena vrsta v Evropi in pri nas. Ni ogrožena. 2. Brachyptera seticornis (Klapalek, 1901) Splošno razširjena in običajna vrsta južne in srednje Evrope. Pri nas ni ogrožena. 3. Brachyptera monilicornis (Pictet, 1841) lUCN : E Dragonja je do sedaj edino znano nahajališče te vrste pri nas. Po podatkih rdeče knjige Italije je ta vrsta močno ogrožena, v rdeči knjigi Nemčije pa je celo kot vrsta pred izumrtjem. Kljub intenzivnim vzorčenjem v vodah na Primorskem te vrste nismo ugotovili, tako da jo lahko tudi pri nas uvrstimo med močno ogrožene vrste. Družina Nemouridae: 4. Nemoura cinerea (Retzius, 1783) Ena najbolj običajnih in splošno razširjenih vrst v Evropi in v Mali Aziji. Pri nas jo najdemo tudi v stoječih vodah. Ni ogrožena. Družina Leuctridae: 5. Leuctra cingulata (Kempny, 1899) lUCN : V Razširjena v srednji Evropi. Najdemo jo raztreseno na več lokalitetah po Sloveniji, vendar nikjer ni prav pogosta. Uvrščamo jo med ranljive vrste. 6. Leuctra fusca (Linnaeus, 1758) Splošno razširjena jesenska vrsta. Ena redkih vrbnic, ki prenese tudi nekoliko onesnažene vode. Ni ogrožena. Družina Capniidae: 7. Capnia bifrons (Newmann, 1839) Vrsta je razširjena po vsej Evropi. Ena naših najbolj zgodnjih vrbnic, saj odrasli osebki izletavajo že v januarju. Ni ogrožena. Družina Perlodidae: 8. Isoperla grammatica (Poda, 1761) Običajna in splošno razširjena vrsta v Evropi; pri nas ni ogrožena. 9. Isoperla illyrica (Tabacaru, 1971) Balkanski endemit. Opisana je bila iz Postojne, sicer pa sega še na italijansko stran in na jug ob hrvaški obali. Je dokaj pogosta in ni ogrožena. Družina Perlidae: 10. Perla illiesi (Braasch & Joost, 1973) lUCN: E Vrsta, ki je razširjena na Balkanu, je bila opisana iz Bolgarije. V našem Primorju je razmeroma pogosta, najdemo pa jo tudi v italijanski Furlaniji. Kot največje predstavnice vrbnic v Evropi sodijo vse vrste iz rodu Perla med močno ogrožene. 3.2 Diptera, Empididae Vodne muhe poplesovalke (Diptera, Empididae) so majhna skupina žuželk z okoli 700 znanimi vrstami v svetu; od tega je v Evropi čez 250 registriranih vrst, kar je posledica boljše obdelanosti skupine (Chvala & Wagner, 1989; Horvat, 1990). Naseljujejo manjše in večje potoke in reke, higropetrik, izvire ter manjše stoječe vode. Stadij ličinke traja eno leto in ga preživijo v vodi pod kamni, v pesku ali mulju. Življenjska doba odraslih osebkov, ki so predatorji drugih skupin dvokrilcev, lahko traja nekaj tednov in tudi mesecev. Imaga dobimo skozi vse leto, na splošno pa dosežejo vrh pojavljanja v poletnih mesecih. V Sloveniji je za sedaj znanih 58 vrst vodnih empidid, na Dragonji pa smo doslej registrirali le 4 vrste, kar pomeni 7 % poznane favne vodnih empidid pri nas. Poddružina Hemerodromiinae: 1. Hemerodromia melangyna (Collin, 1927) lUCN: V Razširjena v Veliki Britaniji, Franciji, Češki, na Hrvaškem in v Sloveniji. Po rdeči knjigi Velike Britanije je uvrščena v kategorijo "vulnerable" - ranljiva vrsta (Shirt, 1987). Pri nas je redka, znana le z območja Kraškega roba in reke Dragonje. Odrasli osebki se pojavljajo od maja do oktobra. 2. Hemerodromia unilineata (Zetterstedt, 1842) Splošno razširjena v Evropi. Imaga dobimo od maja do oktobra. V Sloveniji je geografsko omejena na jugozahodni del. Ni ogrožena. 3. Hemerodromia zivicki (Horvat (v tisku)) lUCN: R Doslej znana le s treh lokalitet, v Sloveniji (na Dragonji pri vaseh Krkavče - TIPSKA LOKALITETA, in Koštabona) in na Hrvaškem (obmejna vas Mlini). Dobili smo jo v juniju in juliju. Redek submediteranski element med našimi vodnimi empididami. Poddružina Clinocerinae: 4. Wiedemannia (Pseudowiedemannia) lamellata (Fallen, 1826) Razširjena po vsej Evropi. Po rdeči knjigi Velike Britanije uvrščena v kategorijo "endangered" - prizadeta vrsta. Pri nas je splošno razširjena in pogosta vrsta predvsem v južnem in jugovzhodnem delu republike in ni ogrožena. Odrasle živali najdemo od marca do oktobra. VRBNICE (PLECOPTERA) IN VODN E M U H E POPLESOVALKE (DIPTERA, EMPIDIDAE) REKE DRAGONJE VOL. 19/2 002 4. RAZPRAVA Reka Dragonja je naša edina tipična submediteranska rei^a, ki je v skoraj celotnem toicu ohranila prvotno podobo. Drugi vodotoki, ki se v Slovenskem Primorju izlivajo v Jadran, so dosti krajši oziroma manjši, vsi pa so že močno prizadeti zaradi radikalnih posegov v ta prostor, pa tudi precej onesnaženi. Tako je Dragonja kot razmeroma neokrnjen vodni habitat tudi precejšen izolat v širšem območju slovenskega submediterana in Krasa. Je enkraten in izjemen refugij za vodno favno in kot taka izredno pomembna za poznavanje favne in zoogeografije Slovenije v celoti. Dragonja ima kot tipičen submediteranski vodotok podobno dinamiko ekosistema, ki je specifična za take habitate. Velika nihanja vodostaja do skoraj popolne presušitve struge, visoke temperature vode, izpostavljena in neosenčena struga in drugo so razmere, na katere se je prilagodila povsem določena združba organizmov, ki take skrajnosti normalno prenaša. Vendar že najmanjši poseg v naravno ravnotežje spremeni to dinamiko habitata ter popolnoma in nepovratno uniči tak tip življenjskega prostora, pa tudi njegove prebivalce. Že pričujoč, sicer skromen in površen favnistični pregled dokazuje izjemnost Dragonje kot vodnega habitata. Kakršenkoli poseg v dolino oziroma spremembe, ki bi zaradi njega v tem okolju nastale, bi spričo velike izoliranosti vodotoka zaradi kraške okolice onemogočile umik organizmov iz prizadetih območij, kar lahko pomeni propad združbe in izginotje vrst iz vsega območja. Če želimo ohraniti Dragonjo z njenim življem tudi kot enkratno vodno naravno znamenitost, niso možni nikakršni kompromisi, ampak le popolno zavarovanje celotnega območja. Hkrati pa Dragonja kot izjemno zanimiv vodni habitat vsekakor zahteva nadaljnje in še bolj temeljite raziskave. 5. SUMMARY In the Inventory of the most important heritage, the Dragonja River with its tributaries is designated as a natural monument. This paper concerns its spring area and the middle part of the stream, v^hich is an important habitat for organisms under consideration as it is relatively unpolluted or only partly organically polluted, having characteristics of a sub-Mediterranean waterway (fluctuations in water level - the stream almost dries up in summer, shaded riverbed and high water temperatures). A specific association of aquatic organisms has become well adjusted to such conditions and is quite capable of surviving in these extreme conditions. Material was collected by hand, with an aspirator or a sweeping net. Then it was sorted out in the laboratory and conserved in 75% ethanol. Processed and indentified material is now housed in study collections of the Entomology Department of the Slovene Museum of Natural History. Stoneflies (Plecoptera) are undoubtedly among the most typical representatives of fast and clean waters in temperate climates. The group also inhabits lowland waters and slow waters, and, in smaller numbers, even stagnant waters. They are extremely susceptible to the degree of cleanness and quality of water, representing thus a very important indicator of water pollution. Plecoptera of the Dragonja River: Brachyptera risi (Morton, 1896), Brachyptera seticornis (Klapalek, 1901), Brachyptera monilicornis (Pictet, 1841): lUCN: E, Nemoura cinerea (Retzius, 1783), Leuctra cingulate Kempny, 1899: lUCN: V, Leuctra fusca (Linnaeus, 1758), Capnia bifrons (Newmann, 1839), Isoperla grammatica (Poda, 1761), Isoperla illyrica Tabacaru, 1971, Perla illiesi Braasch & Joost, 1973: lUCN: E. Aquatic Dance Flies (Diptera, Empididae) are a small group of insects with about 700 species known in the world, of which over 250 species are known in Europe. This is due to the fact that they are a well-studied group. They inhabit smaller and larger streams and rivers, hygropetric, springs and smaller stagnant waters. The larva stage lasts for a year and at that time larvae are in water under stones, in sand or slime. Adults, which are predators on other groups of dipterous insects, can live for a few weeks or months. They can be found at any time of the year, but, in general, the peak of their occurrence is reached in summer months. Aquatic Empididae of the Dragonja River: Hemerodromia melangyna Collin, 1927: lUCN: V, Hemerodromia unilineata Zetterstedt, 1842, Hemerodromia zwicki Horvat (in press): lUCN: R, Wiedemannia (Pseudowiedemannia) lamellata (Fallen, 1826). The Dragonja River is a unique refuge for aquatic organisms and therefore it is of great importance for the knowledge of their zoogeography and fauna in Slovenia. 6. LITERATURA Chvala, M. & R. Wagner, 1989: Empididae. In Soos, A. & L. Papp (Ed.): Catalogue of Palaearctic Diptera. Vol. 6, pp. 312-318, Elsevier Science Publ, Amsterdam, Akademiai Kiado, Budapest. Horvat, B., 1990: Aquatic dance flies of the subfamily Hemerodromiinae (Diptera: Empididae) in Yugoslavia. Scopolia, No. 20, 27 pp. Horvat, B., (v tisku): A new Hemerodromia species from submediterranean Slovenia and Croatia (Diptera, Empididae: Hemerodromiinae). Aquatic Insects, Vol. 15 (1993, in press). lilies, J., 1978: Plecoptera. In lilies, J. (Ed.): Limnofauna Europaea (second ed.). Gustav Fischer Verlag, Stuttgart, I-XVII, 1-532. Krusnik, C., A. Čoki et all., 1990: Inventarizacija in topografija favne na območju Kraškega roba in območju Veli Badanj-Krog. Inštitut za biologijo. Univerza v Ljubljani, 153 pp. Krystufek, B. & J. Gregori & I. Sivec & B. Horvat, 1986: Inventarizacija favne v dolini Dragonje. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 33 pp. (elaborat). Peterlin, S. (ed.), 1976: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Zavod SR Slovenije za spomeniško varstvo, Ljubljana, 859 pp. Shirt, D. B. (ed.), 1987: British Red Data Books. Insects. Nature Conservancy Council, 402 pp. Sivec, I., 1980: Prispevek k poznavanju favne vrbnic (Plecoptera, Insecta) v Sloveniji. Biol. vestn., 27: 165-174. Sivec, L, 1980a: Plecoptera. Catalogus Faunae Jugoslaviae. III/6 SAZU, Ljubljana, 30 pp. Tratnik, M., 1989: Primerjava in ovrednotenje postopkov za nabiranje bioloških vzorcev vodnih žuželk. Diplomsko delo, 56 pp., Univerza v Ljubljani. Williams, D. D., 1987: The ecology of temporary waters. Croom Helm London & Sydney, 205 pp. Boris Krystufek, Lovrenc Lipej V dolini Dragonje je bilo registriranih 19 vrst žužkojedov in glodalcev. Populacije dosežejo najvišjo abundanco in diverziteto v obrežnih vlažnih habitatih, ki so zato v naravovarstvenem pogledu najpomembnejši. ABSTRACT In the Dragonja Valley 19 species of insectivores and rodents were registered. The population reaches the highest abundance and diversity in wet riverside habitats, which are therefore most important in terms of nature conservation. Insectivores and Prejeto/ReceiYcd: 24. julija 1992 rodents of the Dragonja Valley and their evaluation in terms of nature conservation Ključne besede: žužkojedi, glodalci, sesalci, dolina Dragonje, naravovarstveno vrednotenje. Key words: Insectivora, Rodentia, Mammalia, Dragonja Valley, Slovenia, nature conservation, evaluation. Naslov avtorjev/Authors' address: Dr. Boris Kryštufek, univ. dipl. biol. Prirodoslovni muzej Slovenije Prešernova 20, p.p. 290 SI-1001 Ljubljana Dr. Lovrenc Lipej, univ. dipl. biol. Inštitut za biologijo Morska biološka postaja Fornače 65 SI-6330 Piran/Pirano L UVOD Potrebo po favnistični inventarizaciji žužkojedov in glodalcev (t. i. "malih sesalcev") doline Dragonje so narekovala predvidena hidroregulacijska dela, katerih posledica bi bilo v dobršni meri uničenje prvotnih habitatov. Naša naloga je bila ugotoviti stanje in oceniti posledice predvidenih del, ki, kot vemo danes, niso bila opravljena. Večino terenskih del smo opravili leta 1986, rezultati pa so bili predstavljeni v neobjavljenem poročilu (Krystufek, 1986). Zaradi zanimivega zoogeografskega položaja doline Dragonje je bilo to območje tudi kasneje favnistično raziskovano. Tako smo intenzivno proučevali prehrano sov, vzporedni rezultat tega dela pa so bili tudi številni podatki o razširjenosti malih sesalcev kot njihovega plena (Lipej, 1988). Poleg tega smo, zlasti na Sečoveljskih solinah, načrtno in priložnostno zbirali podatke o žužkojedih in glodalcih. Pričujoče poročilo je tako popolnejše od onega izpred šestih let. 2. MATERIAL IN METODE Za zbiranje materiala na terenu smo uporabljali tehniko lova s pastmi na vzmet. Pasti srno postavljali popoldne ali zvečer, vedno pred sončnim zahodom, in jih zjutraj pobirali. Na istem mestu so bile nastavljene samo eno noč. Postavljali smo jih v medsebojni oddaljenosti okoli 5 m, v linijah, dolgih 30 pasti. Lokacije, na katerih smo zbirali material, smo razvrstili v štiri odseke, in sicer: 1. Sečoveljske soline, 2. Stena-Sv. Peter, 3. Petrinjevica-Jamnik, 4. Škrline. Vrst, ki smo jih registrirali z opazovanjem, specialnimi tehnikami lova ali analizo izbljuvkov lesne sove {Strix aluco), pegaste sove (Tyto alba) in velike uharice {Bubo bubo), v ekološkem delu ne obravnavamo. Vključene so v sistematski del. Za kvantitativno vrednotenje združb malih sesalcev smo izračunavali abundanco (A), ki nam pove odstotek živali, ujetih v postavljene pasti. Izračunamo jo po formuli: A = 100 X N : Np, kjer je N število ujetih živali, Np pa število postavljenih pasti na noč. Dominanca (D) nam pove odstotek, ki ga določena vrsta pomeni v celotnem ulovu: D = 100 X Ni: N, kjer je Ni število osebkov določene vrste, N pa število vseh malih sesalcev. Glede na vrednosti D smo razdelili živali na štiri skupine: D nad 70 % evdominantna vrsta od 50 do 69 % dominantna vrsta od 25 do 49 % subdominantna vrsta od 10 do 24 % recendentna vrsta ;(c) (linij je bila > jo po C = 100 X Si: S, iv3 71 do 100 % I od 46 do 70 % 1 od 1 do 25 % akcidentalr Hi = Spixlnpi, pi = Ni: N, i smo jo po : (C = 90,5 %), Obravnavano območje kot celota ima vrednost Hi = 1,346, kar je razmeroma nižino. Takšno stanje je razumljivo glede na visoko dominantnost in konstantnost nizkega števila vrst. Na območju med Sv. Petrom in Škrlinami smo poskusili ovrednotiti vpliv vode, ki je v submediteranu pomemben ekološki dejavnik. Vzorčili smo v treh skupinah habitatov: 1 - bregovi Dragonje (vegetacija ob rečni strugi) 2 - trstišča in grmišča v dolini Dragonje, ki so pod vplivom reke (podtalnica) 3 - suha pobočja Kvalitativni sestav favne malih sesalcev je bil v vseh treh habitatih praktično enak, iste so bile tudi dominantne vrste. Očitne pa so razlike v abundanci in diverziteti združb. Habitat A Hi 1 19,3 0,756 2 16,7 0,836 3 7,3 0,474 Očitno je gostota malih sesalcev večja v vlažnih habitatih, kar velja tudi za diverziteto. Zato sklepamo, da je sekundarna produkcija večja v vlažnih habitatih kot pa v suhih. Tab. 1: Število ujetih malih sesalcev (n) in vrednosti dominantnosti (D) na štirih odsekih v dolini Dragonje. Table 1: The number of captured small mammalia (n) and dominance values (D) in 4 sections of the Dragonja Valley. Lokacija Sečoveljske Stena-Vrsta/Species soline Sv. Peter Petrinjevica- š^riine Jamnik Skupaj/Total n I D n ! D n D n 1 D n D Crocidura sauveolens 39 52 - 3 |8,6 - 42 20,8 Suncus etruscus 1 1,3 - i - - - - 1 . 0,5 Apodemus sylvaticus 12 16,0 46 78,0 17 48,5 22 j 66,7 J 97 48,0 Apodemus flavicollis - - 4 6,8 - I 1 3,0 5 2,5 Apodemus agrarius 12 ! 16,0 8 : 13,5 12 54 3 12 i 30,3 42 20,8 Mus domesticus 9 i 12 1 i 1,7 3 1 1 8,6 1 - 13 6,4 Rattus rattus 2 2,7 - - - - 2 i 1,0 Skupaj/Tota! 75 59 ! 35 33 202 LM / / ^^ : Red Insectivora (žužkojedi) Družina Erinaceidae (ježi) 1. Erinaceus concolor ~ beloprsi jež Splošno razširjen in pogost v dolini Dragonje. Družina Soricidae (rovke) 2. Sorex minutus - mala rovka V Slovenski Istri je bila najdena le v dolini Dragonje, in sicer v izbljuvkih lesne in pegaste sove: Argila, Momjan, Truške, Sočerga, Kubed. Areal te vrste se povsem prekriva z razširjenostjo celinske vegetacije, kot jo je opredelil Sugar (1984; Kryštufek & Tvrtkovič, 1992). 3. Neomys anomalus - močvirska rovka Najdena le v izbljuvkih pegaste sove v Truškah, Kubedu in Momjanu. 4. Crocidura suaveolens - vrtna rovka Živi na celotnem ozemlju Slovenije, pogosta pa je le v submediteranu (Krystufek, 1991). Na preiskovanem območju je splošno razširjena in pogosta. Izrazito dominira v Sečoveljskih solinah. V dolini Dragonje je najbolj pogost plen v prehrani lesne in pegaste sove. 5. Crocidura leucodon - poljska rovka Povsod v Sloveniji je zelo redka (Kryštufek, 1991). Na preiskovanem območju je bil edini primerek ujet v Sečoveljskih solinah novembra 1988. Analiza sovjih izbljuvkov je dala popolnoma drugačne rezultate, saj vse kaže, da je poljska rovka na celotnem območju pogosta in tudi splošno razširjena. 6. Suncus etruscus - etruščanska rovka V dolini Dragonje je splošno razširjena in pogosta. V Sloveniji je vezana le na submediteransko območje (Lipej & Kryštufek, v tisku). Družina Talpidae (krti) 7. Talpa europaea - navadni krt V dolini Dragonje je splošno razširjen. Najdba te vrste v Sečoveljskih solinah je najnižja z ozemlja Slovenije. Red Rodentia (glodalci) Družina Sciuridae (veverica) 8. Sciurus vulgaris - navadna veverica Splošno razširjena. V dolini Dragonje najdena kot plen velike uharice in lesne sove. da je šlo za ; ni poznan (Krystufek, 1991). 9. V dolini Dragonje je znana le iz Istri omejena le na črnok Istri na karbonatni podlagi (Krystufek & tudi isne sove iz Sočerge je bil najden primerek, ki bi ga po obliki drugega gornjega meljaka morali uvrstiti k tej vrsti. Travniška voluharica je znana le s kontinentalnega območja Slovenije (Krystufek, 1991). Poleg tega naletimo na "agrestis" morfotip drugega gornjega meljaka tudi pri arvalis (je ni na raziskovanem območju) in Pitymys liechtensteini Za. ni trdnih razlogov, da bi travniško voluharico uvrstili v ; V pasti je bilo ujetih le tem območju širok Po osebku iz Sočerge je bila Petrovi (Kryštufek, 1983). Njen v tisku). 11.. (miši) in splošno belo prouče 12. ivzočnost na sami obali še vedno je območju, ato je: Na občutno ; delu od 14. Micromys minutus - pritlikava miš Prvotno je bilo v Sečoveljskih solinah najdeno le njeno gnezdo, novembra 1988 pa je bil v solinah ujet tudi dokazni primerek. Ostanki te vrste so bili najdeni tudi v izbljuvkih lesne in pegaste sove iz Trušk in Stene. 15. Mus musculus - hišna miš Verjetno splošno razširjena vrsta, najpogostejša pa je v Sečoveljskih solinah. Poleg komenzalnih populacij jih najdemo skozi vse leto tudi v prosti naravi. Hišne miši iz slovenskega submediterana pripadajo genetsko in morfološko dobro definirani "polvrsti" (semispecies) M. m. domesticus (Krystufek, 1991). Hišno miš so sove v dolini Dragonje redko plenile. 16. Rattus rattus ~ črna podgana V dolini Dragonje splošno razširjena. Poznane so komenzalne in prostoživeče populacije. 17. Rattus norvegicus - siva podgana Verjetno splošno razširjena vrsta. Pleni jo velika uharica. Družina Gliridae (polhi) 18. Glis glis - navadni polh Splošno razširjena in pogosta vrsta. 19. Muscardinus avellanarius - podlesek 30. novembra 1987 je D. Sere v Sečoveljskih solinah našel gnezdo s tremi mladiči. Podlesek je bil najden tudi v izbljuvkih iz Argile, Momjana, Trušk, Hrvojev in Sečoveljskih solin. Nobenega dvoma ni, da je ta slabo poznana vrsta na preiskovanem območju splošno razširjena. Nobena od vrst ni znana v Sloveniji samo s preiskovanega območja. Od registriranih vrst pa so v rdečem seznamu Slovenije (Kryštufek, 1992) naslednje: Neomys anomalus vrsta (V) Apodemus agrarius vrsta (V) Crocidura leucodon vrsta (R) Obe ranljivi vrsti (V) sta bili uvrščeni v rdeči seznam prav zaradi sistematičnega uničevanja močvirskih habitatov in rečnih bregov, ki smo jim bili priča v Sloveniji v 80. letih 20. stoletja. V ustreznih habitatih sta namreč obe pogostni. To pa seveda pomeni, da je osnovna strategija za varovanje ogroženih malih sesalcev prav v zavarovanju njihovega življenjskega okolja. V primeru Dragonje so to bregovi voda. Habitati v dolini Dragonje imajo stabilnejšo združbo malih sesalcev z višjo populacijsko gostoto kot pa suha pobočja nad reko. Zato domnevamo, da je njihov celotni pomen v prehranjevalni verigi večji. Ker so na koncu te verige številne redke in ogrožene vrste plenilcev (zlasti ujede in sove), je ohranjanje vlažnih habitatov v dolini reke (trstišča, grmišča, obrežna vegetacija) bistvenega pomena tudi za varstvo ogroženih vrst plenilcev. Za ohranitev obstoječega genetskega fonda in diverzitete malih sesalcev predlagamo: - smiselno bi bilo zavarovati celotno območje Dragonje, vključno s Sečoveljskimi solinami, kot rezervat narave submediteranske Slovenije; - v skrajnem primeru pa je treba vzdrževati diverziteto habitatov v sami dolini Dragonje (ohranjanje trstišč, grmišč in obrežne vegetacije), sicer se bo kvaliteta okolja verjetno poslabšala. 6. SUMMARY By means of snap trapping and an analysis of owl pellets of Tyto alba, Strix aluco and Bubo bubo, 19 species of insectivores and rodents were identified for the Dragonja Valley. They are as follows: Erinaceus concolor, Sorex minutus, Neomys anomalus, Crocidura suaveolens, C. leucodon, Suncus etruscus, Talpa europaea, Sciurus vulgaris, Microtus nivalis, Pitymys liechtensteini, Apodemus sylvaticus, A. flavicollis, A. agrarius, Micromys minutus, Mus muculus domesticus, Rattus rattus, R. norvegicus, Glis glis and Muscardinus avellanarius. Another two species, Arvicola terrestris and Microtus agrestis, which are unknown in the sub-Mediterranean region of Slovenia, were found only once in owl pellets. Therefore they were not included in the list. Most of the species were found in Sečovlje saltworks (at the mouth of the river), whereas their number are on the decrease up the stream towards the spring area. Most dominant are the species Apodemus sylvaticus, A. agrarius and Crocidura suaveolens. Populations of small mammals have a higher abundance and diversity in wet habitats along the river than on dry slopes in the valley. Three of the species are included in the Red List of Slovenia as vulnerable: Neomys anomalus, Crocidura leucodon and Apodemus agrarius. Therefore it is of vital importance to stem further destruction of wet habitats along the river. 7 IJTERAI^URA Brunet-Lecomte, P. & B. Krystufek (v tisku): Evolutionary divergence of Microtus liechtensteini based on the first lower molar.- Acta Theriol. Krystufek, B., 1983: New subspecies of Pitymys liechtensteini Wettstein, 1927 from Yugoslavia.- Biol, vestn., 31: 73-82. Krystufek, B., 1985: Variability of Apodemus agrarius (Pallas, 1771) (Rodentia, Mammalia) in Yugoslavia and some data on its distribution in the northwestern part of the country- Biol, vestn., 33: 27-40. Krystufek, B., 1986: Sesalci. In: Inventarizacija v dolini Dragonje.- Neobjavljeno poročilo. Krystufek, B., 1991: Sesalci Slovenije.- Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, str. 1-294. Krystufek, B., 1992: Rdeči seznam ogroženih sesalcev (Mammalia) Slovenije,- Varstvo narave, Ljubljana, 17: 19-27. Krystufek, B. & D. Kovačič, 1989: Vertical distribution of the snow vole Microtus nivalis (Martins, 1842) in northwestern Yugoslavia.- 2. Säugetierkunde, 54: 153-156. Kryštufek, B. & N. Tvrtkovič, 1992: Distribution of tlie pygmy shrew So7'-ex minutus Linnaeus, 1766 along tiie eastern Adraitic coast- Bonn. zool. Beitr., 1: 1-5. Lipej, L., 1988: Prehranjevalna ekologija štirih vrst sov v slovenski Istri,- Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, str. 1-60. Lipej L. & B. Krystufek, (v tisku): Pygmy white-toothed shrew Suncus etruscus (Savi, 1822) on the northeastern Adriatic coast (Insectivora, Mammalia).- Gortania. Šugar, J., 1984: A new view of the plant cover and phytogeographical zonation of Istria.- Acta Bot. Croatica, Zagreb, 43: 225-234. Meta Povž Fish fauna of the Dragonja River Leta 1986 smo med ihtiofavnističnimi raziskavami registrirali vsega skupaj 6 različnih vrst rib iz 5 družin, in sicer dve izključno sladkovodni: klena Leuciscus cephalus L. (? podvrsta albus Bonaparte) in grbo Barbus plebejus Val. (Cyprinidae), anadromno ribo jeguljo Anguilla anguilla L. (Anguillidae) in tri somornične vrste velikega gavuna Atherina hepsetus L. (Atherinidae), iverko Platichthys flessus L. (Pleuronectidae) in zlatega cip\]2iMugil (Liza) auratus Risso (Mugilidae), ki smo jih ujeli šele v izlivnem delu od cestnega mostu v naselju Mlini proti morju. Vse vrste so avtohtone. Ključne besede: sladkovodne ribe, varstvo, ogroženost, Slovenija. Key words: freshwater fish, protection, threats, Slovenia. ABSTRACT In a study carried out in 1986, 6 different fish species from 5 families were registered. They are as follows: 2 exclusively freshwater species. Chub Leuciscus cephalus L. (? subspecies albus Bonaparte) and Italian Barbel Barbus plebejus Val. (Cyprinidae), one anadromous species, Eel Anguilla anguilla L. (Anguillidae), and three brackish water species, Sandsmelt Atherina hepsetus L. (Atherinidae), Flounder Platichthys flessus L. (Pleuronectidae) and Golden Mullet Mugil (Liza) auratus Risso (Mugilidae). They were caught near the mouth of the river, from the Mlini bridge on towards the sea. All the species are indigenous. Naslov avtorice/Author's address: Dr. Meta Povž, univ. dipl. biol. Zavod za ribištvo Ljubljana Župančičeva 9 SI-1000 Ljubljana Prejeto/Received: 29. julija 1992 L UVOD Vse vode v slovenskem Primorju, ki se zlivajo v Jadransko morje, upravlja Ribiška družina Koper. Med njimi je tudi Dragonja s pritoki na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije; v svojem spodnjem in delno v srednjem toku je mejna reka s Hrvaško. V neprestanem iskanju novih virov pitne vode in vode za namakanje v teh predelih so tudi na Dragonji predvideli gradnjo akumulacije predvsem za namakanje njene rodovitne doline. Ta projekt je narekoval celo vrsto favnističnih in florističnih raziskav v dolini Dragonje, ki sicer še dolgo ne bi bile narejene, in med njimi so tudi te ihtiološke raziskave. Iz gojitvenega načrta Ribiške družine Koper je razvidno, da je Dragonja ribolovna voda, vendar je zaradi geografske lege, odročnosti, slabih cestnih povezav in zaradi zelo spremenljivega vodostaja med letom za ribištvo popolnoma nezanimiva. Poleg tega živijo v njej ribe, ki za ribolov niso zanimive. Zato se ribiči nikdar niso toliko zanimali za ihtiološke značilnosti Dragonje in njenih pritokov, da bi naročili kakršnokoli ihtiološko raziskavo. Po onesnaženosti je Dragonja v drugem kakovostnem razredu (Zupan, 1991), ribiči pa v gojitvenih načrtih navajajo, da vasi ob Dragonji nimajo urejene kanalizacije. Vse komunalne odplake se stekajo neposredno v Dragonjo in njene pritoke. Zato obstaja stalna nevarnost onesnaženja tako z organskimi odplakami kot s pesticidi, saj je ob reki veliko obdelanih površin. Tukaj ni nobenega nadzora nad tem, kaj se dogaja z ostanki škropiv v času škropljenja. Že krajši sprehod ob Dragonji v poletnem času nam pove, da je odnos ljudi do okolja skrajno malomaren, saj je v vsakem grmu kak kos odvržene embalaže od škropiv. Tudi če v teh odročnih krajih ribe poginejo, tega verjetno nihče ne opazi. V zadnjih 15 letih tu ni bil registriran noben pogin. Dragonja je reka z zelo spremenljivim letnim vodostajem in temperaturnim nihanjem vode. Poleti se temperatura dvigne prek 20 Žal smo ihtiološke raziskave opravili le enkrat. Predlog, da bi Dragonjo zajezili, je bil zavrnjen že na podlagi drugih dovolj tehtnih argumentov. Zato nismo preverjali niti njenega hidrološkega režima niti temperaturnih razmer med letom. 2. VIATERIAL IN METODA DELA Ihtiološke raziskave smo torej opravili le enkrat, in sicer 20. marca 1986. V času raziskav smo lovili ribe na devetih odlovnih mestih: na sedmih v Dragonji in na dveh v njenem pritoku Pinjevec (Rokava). Izlovna mesta (si. 1): L PINJEVEC Temperatura vode v Pinjevcu je bila v času raziskav med 6,5 in 7 1. 2000 m pred izlivom pri opuščeni delovni hali; izlovna površina 3,5 m x 20 m (7,0 m), globina vode 0,4 m. S "S ^ s p ^ o On I g Ö 7 O ÖJO C CM > rt ^ tŽD OJ U s o la 2. 200 m pred sotočjem z Dragonjo pod betonsko cesto prek vode; izlovna površina 10 m x 100 m (1000 m), globina vode 0,4 m. IL DRAGONJA Temperatura vode v Dragonji je bila v času raziskave 8 ""C vse do naselja Mlini. V somorničnem delu je bila nekoliko višja, 11 3. 200 m pred sotočjem s Pinjevcem pri mostu; izlovna površina ni izmerjena. 4. Na predelu med Koštabono in vasjo Planjave; izlovna površina ni merjena. 5. Rečni zavoj pod vasjo Planjave; izlovna površina ni bila merjena. 6. Prijamnjeku - tolmun; izlovna površina 10 m x 40 m (400 m), globina 1-1,5 m. 7 Okoli 2-2,5 km nizvodno od Jamnjeka; izlovna površina ni merjena. 8. Nad in pod cestnim mostom v vasi Mlini; izlovna površina ni merjena. 9. 800 m pred izlivom v morje; izlovna površina ni merjena. Ribe smo izlavljali z elektroagregatom za odlov rib Potok 1200 moči 1200 W in z izhodno napetostjo 300-500 V. Odlov ni bil zahteven, saj je bila voda na vseh lokacijah zelo plitva (do 0,5 m), le na eni je bila globlja (do 1,5 m). Reko smo na vseh lokacijah zaprli z mrežo (z okenci 15 mm x 15 mm) nad in pod izbranim izlovnim mestom. Vse ribe smo polovili in jih prenesli v plastične kadi. Še omamljene ribe smo pregledali in določili do vrste na kraju samem (Sket, 1967), določeno število rib vsake pa vrste smo narkotizirali, usmrtili in shranili v 4-odstotnem formaldehidu za poznejšo obdelavo v laboratoriju. 3. REZULTATI RAZISKAVE IN DISKUSIJA Kljub zelo številnim lokacijam na tako kratkem toku Dragonje in njenega pritoka Pinjevca smo v zgornjem in srednjem toku Dragonje in v pritoku Pinjevcu do naselja Mlini ob cestnem mostu registrirali le 3 različne izključno sladkovodne vrste rib, in sicer belega klena (L cephalus albus Bonaparte) in grbo (Barbus plebejus Val.) (Cyprinidae) ter anadromno jeguljo A. anguilla L. (Anguillidae). V spodnjem delu s somornično vodo od cestnega mostu proti izlivu smo registrirali še tri morske vrste, ki zahajajo redno tudi v izlive in celo v predele rek s popolnoma sladko vodo. Te so veliki g^ivun Atherina hepsetus L. (Atherinidae), zlati cipelj Mugil (Liza) auratus Risso (Mugilidae) in jezik (iverka) Platichthys flessus (L.) (Pleuronectidae). Vsega skupaj smo registrirali 6 različnih vrst iz 5 družin. Vse vrste so avtohtone. Dragonja in njen pritok Pinjevec sta torej ciprinidni vodi. V to reko niso nikdar naseljevali nobenih tujih vrst rib, vzrok pa je verjetno v tem, da ni zanimiva za ribolov. Tako je sedaj Dragonja s svojimi pritoki, kljub maloštevilnim ribjim vrstam, naravni rezervat za vse registrirane vrste rib, ki jih sedaj na tem porečju ogrožata le organsko onesnaževanje okoliških naselij in malomarnost ljudi pri uporabi pesticidov in umetnih gnojil. V zadnjih 15 letih poginov v tem delu slovenskih voda nismo registrirali. Ribe niso ogrožene, so pa popolnoma genetsko izolirane in prav zato bi bilo zelo zanimivo preučiti vrsto L cephalus albus in jo primerjati z vrsto iz drugih rek jadranskega porečja bodisi v Sloveniji ali v Hrvaški. L cephalus albus je najpogostejša riba v Dragonji in v Pinjevcu. Ulovili smo vse velikosti, od najmanjših pa do 30 cm velikih primerkov, in jih večje število vzeli za laboratorijsko obdelavo. Naš namen je bil to vrsto temeljiteje obdelati. Vukovič & Ivanovič (1971) namreč navajata, da živi v Jadranskem porečju L c. albus, Bianco (1987) pa navaja, da ta vrsta živi le v srednji Italiji. Do te obdelave iz že pojasnjenih razlogov ni prišlo. Naslednja najpogostejša vrsta, ki pa se pojavi v Pinjevcu šele pri izlivu v Dragonjo in jo potem najdemo vse do predzadnjega izlovnega mesta v naselju Mlini, je grba (B. plebejus). Tudi to ribo smo ujeli v vseh velikostnih kategorijah. Tab. 1: Število rib, ujetih na posameznih izlovnih mestih Table 1: Number offish caught at individual catch localities Lokacija 001 002 003 004 005 006 007 008 009 Vrsta ribe CYPRINIDAE Leuciscus cephalus 28 147 36 16 36 137 12 13 Bar bus plebejus 4 9 1 8 4 - 11 ANGUILLIDAE Anguilla anguilla - - 7 3 2 4 8 : ATHERINIDAE Atherina hepsetus ■ - - jata MUGILIDAE Mugil auratus _ - - jata PLEURONECTIDAE Platichthys flessus - - - 1 Redkeje, šele v srednjem toku od Planjav navzdol (5. lokacija), smo ujeli jegulje (A. anguilla), in to le posamezne, ne velike primerke. To ribo smo ujeli tudi na zadnji lokaciji, kjer smo registrirali še jate velikih gavunov (Atherina hepsetus) in zlatih ciplov (M. auratus). Iverko (P. flessus) smo ujeli le eno. Ihiološka slika Pinjevca in Dragonje torej ni zelo pestra, ta enoličnost pa je posledica njunih hidroloških lastnosti. Vodostaji med letom izredno nihajo, poleti v nekaterih delih struge komajda še teče voda in ribe se umaknejo v tolmune, ki pa so sorazmerno plitvi. Zaradi nizkega poletnega vodostaja je temperatura vode poleti prek 20 (julija 1991 je bila 23 °C) in tudi v tolmunih ni dosti nižja. 4. UGOTOVITVE 1. Dragonja s pritoki je izrazito ciprinidna voda, ki jo naseljuje 6 avtohtonih vrst rib iz 5 družin. Tri vrste so morske, a zahajajo tudi v sladke vode in tako tudi v spodnji tok Dragonje. 2. V tem predelu ni nobenih industrijskih objektov, zato je onesnaževanje le komunalno iz naselij in posameznih hiš, ker kanalizacija ni urejena. Dragonja je v drugem kakovostnem razredu. Ni pa znano, kolikšno je onesnaževanje zaradi uporabe pesticidov in umetnih gnojil na poljedelskih površinah. Poginov rib na tem predelu v zadnjih 15 letih nismo registrirali. 3. Ribe v porečju Dragonje so genetsko izolirane. Tako je ta reka, kljub maloštevilnim ribjim vrstam, naravni rezervat z ohranjenim genskim fondom. Zato je treba Dragonjo in njeno dolino razglasiti za rezervat. 4. Raziskati je treba taksonomijo klena (Leuciscus cephalus). 5. SUMMARY The Dragonja River with its tributaries is situated in the south-west corner of Slovenia, partly bordering on Croatia. This is not an industrialized area so there is no industrial waste. But there are quite a few settlements and individual houses, from which all sewage flows away into the waters of the Dragonja basin. Very likely excess water from agricultural areas, which contains pesticides and fertilizers, also drains off into the river or its tributaries. Yet pollution is evidently not very intensive as no fish kill has been registered in the past fifteen years. In accordance with fishery management plans, sport fishing is allowed in the river and its tributaries. Yet there is no fishing here as only cyprinid species, which are not very interesting for fishermen, inhabit these waters. In a study carried out on March 3, 1986, 6 different fish species from 5 families (see Table 1) were registered. All the species are indigenous and three of them are brackish water species. In the Dragonja, which is not linked to another waterway, no alochtonous fish species has been introduced and, as a result, fish of the Dragonja are genetically isolated. Of the six species Leuciscus cephalus is to be mentioned as it would be interesting to find out to which subspecies it belongs. This could be either the subspecies L c. cabeda, which inhabits the Soča basin, or the subspecies L c. albus, which, according to some sources (Vukovic & Ivanovic, 1971) lives in Adriatic rivers. Other authors (Bianco, 1987), however, disagree with the latter assumption. Fish of the Dragonja represent a gene pool, which should be preserved. Accordingly, it is suggested that the Dragonja and its tributaries should be designated a nature reserve. 6. LITERATURA Bianco, P. G., 1987: The Leuciscus cephalus complex (Pisces, Cyprinidae) in the western Balcanic area.- Proc. europ. Ichthyol., Stockholm 1985, pp. 49-55. Sket, B. 1967: Ključi za določevanje živali L, Sladkovodne ribe Pisces.- Inštitut za biologijo Univerze v Ljubljani, pp. 67. Ljubljana. Vukovič, T. & B. Ivanovič, 1971: Slatkovodne ribe Jugoslavije.- Zemaljski muzej BiH, pp. 268, Sarajevo. Zupan, M., 1991: Kakovost površinskih voda v Sloveniji v letu 1990.- Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, pp. 42, Ljubljana. Janez Gregori Birds of the Dragonja Valley, their ecological characteristics and some conservation problems Ključne besede: ptiči, Dragonja, varstvo narave, ogroženost Key words: birds, Dragonja, Slovenia, nature conservation, threats Ornitoloske raziskave smo opravili marca, maja in junija 1986, in sicer od vasi Dragonja navzgor do Župančičev in zgornjega toka reke Dragonje. Na 4 odsekiii (I-IV), za katere navajamo elemente habitatov, je bilo določenih 41 števnih mest, na njih pa opravljenih 81 petminutnih popisov. Registriranih je bilo 6l vrst. Za vrste, registrirane na števnih mestih, navajamo stopnjo dominance in povprečno število osebkov vrste na števno mesto (indeks POV). Obravnavana je stopnja ogroženosti vrst in opisane naravovarstvene smernice. In March, May and June 1986, the area from the village of Dragonja and up to Župančiči and the upper part of the Dragonja River were studied. Forty-one point count places were determined in 4 sections (I-IV), for which characteristic elements of habitats are given, and 81 five-minute records were performed. Sixty-one species were registered. For the species registered in point count places, the degree of dominance and the mean of birds per species per point count place are given (index POV, i.e. index DIA according to Oelke). The degree of threats to species and nature guidelines are discussed. Prejeto/RQCQiYQd-. 20. julija 1992 Avtorjev naslov/Author's address: Janez Gregori, univ. dipl. biol. Prirodosiovni muzej Slovenije Prešernova 20 SI-1000 Ljubljana L UVOD Zaradi načrtovanih posegov v dolino reke Dragonje (akumulacija in regulacija Dragonje) je Prirodoslovni muzej Slovenije, po naročilu Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, inventariziral in ovrednotil zoološke danosti za varstvo naravne dediščine v dolini Dragonje. Delo, ki je zajemalo tudi popis ptičev, je bilo opravljeno v koledarskem letu 1986 in je vir podatkov za ta prispevek. Ker so bile poudarjene prav potrebe varstva naravne dediščine, je del podatkov omenjene študije služil za razglabljanje o pomenu ptičev pri naravovarstveni presoji (Gregori, 1986-87). Ker namen tega prispevka ni celovit avifavnistični pregled, omenjam le objavljena dela, ki se nanašajo na uvodoma omenjene raziskave (Šere, 1986; Gregori, 1986-87). Pri zbiranju favnističnih podatkov je sodeloval Dare Šere. OPIS OBRAVNAVANEG/^ Dragonja teče po jugozahodnem delu Slovenije, deloma kot mejna reka s Hrvaško. V spodnjem delu ima dolina, zaradi vegetacije, ki jo pogojuje mediteransko podnebje, značilen submediteranski karakter; tu je edino večje naselje vas Dragonja. Ob naselju in posameznih hišah so sadovnjaki z vrstami drevja, značilnimi za te predele (smokve, breskve, mandljevci, murve, orehi, češnje itd.). Manjše površine pokrivajo travniki, več pa je grmišč in bolj ali manj degradiranega listnatega gozda (robinija, gaber, hrast, jesen, maklen itd.). V spodnjem in srednjem delu doline so številni vinogradi, predele ob Dragonji ali v njeni bližini pa pokrivajo manjši kompleksi trstja {Phragmites sp.) in trstike (Arundo donax), ki ju v veliki meri prerašča grmičje. Predel od sotočja Pinjevca ob Dragonji navzgor je močno zaraščen; vidi se, da je bila zemlja v preteklosti obdelana v veliko večjem obsegu, kot je danes, ko sta obdelana le manjša njiva in vinograd. Predele ob reki ponekod gosto prerašča vrbovje. Od drevesnih vrst v zgornjem toku Dragonje prevladujeta hrast in gaber, po dnu doline in ob vodi pa rastejo posamezni topoli, robinije, bori in javori. Od vrst grmovja je največ vrb, pa dren in črni trn, ki jih ponekod preraščata robidovje in srobot. V bolj termofilnih predelih rastejo ruj, posamezni brini in skupine žuke, mestoma tudi navadni bodčec (Paliurus spina christt). Tudi v zgornjem toku Dragonje je manjši predel ob vodi zaraščen s trstjem, ki je izredno gracilno. Omeniti je treba veliko smetišče ob poti, nekaj km od vasi Dragonja. Na njem se zbirajo številne vrste ptičev, predvsem galebov. Populacije ptičev smo popisovali od vasi Dragonja do Škrlin in vasi Župančiči ter od Škrlin navzgor ob zgornjem toku Dragonje. Značilnost raziskanih predelov je velika heterogenost terestičnih habitatov, kar se odraža tudi na pestrosti tamkajšnje favne. ME /lELA Da bi čim bolje izkoristili čas za analizo ornitofavne v dolini Dragonje, smo se odločili za metodo štetja v točki z določanjem oddaljenosti (Oelke, 1983). Obenem s to metodo poenostavljamo metodo kvalitativnih in kvanitativnih analiz ptičjih populacij in z njimi povezano naravovarstveno valorizacijo. Na vsakem števnem mestu, ki so bila konstantna, smo pet minut zapisovali vse ugotovljene osebke, in sicer v naselju do oddaljenosti 100 m, zunaj naselja v zaraščenih predelih do 150 m, na odprtem pa do 200 m. Zapisovali smo tudi vrste, ki jih nismo registrirali v krogu popisa, ampak samo v večji oddaljenosti ali na preletu. Števna mesta so bila med seboj oddaljena v zaraščenih predelih najmanj 300 m. Na celotni raziskovani poti smo določili 41 števnih mest (točk). Popise smo opravili 6. in 7. maja 1986 ter 12. in 13- junija 1986. Ogled terena in določitev števnih mest smo opravili 18. in 19- marca in tudi ob tem obisku zapisali vse registrirane ptiče. Nočni popis, opravljen 18. marca, ni prinesel uspehov. Dnevne popise smo opravili v optimalnem jutranjem času, ko se ptiči najbolj izpostavljajo. Zapisovali smo vse osebke, ki smo jih registrirali bodisi akustično bodisi vizualno. V času gnezdenja imamo vsakega pojočega samca ali samca z izrazitim izražanjem območnosti za par. Raziskani predel smo razdelili na štiri odseke: I (11 števnih mest) II (9 števnih mest) III Župančiči (7 števnih mest) IV Škrline-zgornji tok reke Dragonje (14 števnih mest) Na vseh števnih mestih smo opravili 81 petminutnih popisov. Pri posamezni vrsti, ki smo jo popisali na števnih mestih, navajamo njeno stopnjo dominantnosti (D = n x 100 : N, pri čemer je n število osebkov neke vrste, N pa število vseh ugotovljenih osebkov). Stopnje dominantnosti so naslednje: dominanten = nad 5 %, Subdominanten = od 2 do 5 influenten = od 1 do 2 % ter recedenten pod 1 %. Za vsako vrsto smo izračunali tudi povprečno število osebkov vrste na števno mesto (indeks POV). Indeks prikazuje kvocient iz števila opazovanih osebkov (I) ene vrste (V), deljeno s številom (n) kontrol (k) in številom (m) števnih mest (T) na pregledanem odseku (o): POV^ = S I^ : (nk X mT). Elemente habitatov smo določili po lastni presoji obsega. Strukturo habitatov poenostavljeno predstavljamo takole: - urbano: predeli, pozidani s hišami ali drugimi objekti, - zaraščeno: predeli, poraščeni s sadovnjaki, grmovjem ali drevjem, v majhnem obsegu tudi s trstiko in trstjem, - vinogradi: predeli, posajeni s trto, - odprto: različni travniki in polja. Čeprav reka Dragonja teče ob večini raziskovane poti, je ne obravnavamo kot poseben habitat, saj je njen odstotek površinske zastopanosti v okviru drugih habitatov zelo majhen, zelo majhno pa je tudi število vrst, ki so neposredno vezane na vodo. Struktura habitatov je podana v tabeli 1. Tab. 1: Struktura habitatov po odsekih ob raziskani poti Table 1: Habitat structure in individual sections of the investigated trail Odsek Habitat 1 II III IV Skupaj Total urbano 8,6 % 0,0 % 0,7 % 0,0 % 2,4 % zaraščeno 55,5 % 58,9 % 60,7 % 89,5 % 68,7 % vinogradi 12,7 % 7,2 % 6,4 % 1,8 % 6,7 % odprto 23,2 % 33,9 % 32,2 % 8,7 % 22,2 % Dominantne in subdominantne vrste, ki smo jih registrirali v popisih (6. in 7. maja ter 12. in 13. junija 1986) na posameznih števnih mestih, podajamo pregledno po posameznih odsekih v tabeli 2. Pregled vrst je v sistematskem delu. Pri vsaki vrsti je označena stopnja dominantnosti za posamezen odsek (I-IV): D - dominanten, SD - Subdominanten, I - influenten in R - recedenten. Za vrste, ugotovljene zunaj števnih mest ali v večji oddaljenosti, je naveden datum opazovanja ali drug podatek. CICONIIFORMES - Močvirniki Ardeidae - Čaplje Ixohrychus minutus (mala bobnarica): R - IV (Sere, 1986) FALCONIFORMES - Ujede Accipitridae - Kragulji Accipiter gentilis (kragulj): 12. junija 1986 krožil blizu vasi Dragonja. Accipiter nisus (skobec): 18. marca 1986 preletel blizu smetišča. Buteo buteo (navadna kanja): R - III GALLIFORMES - Kure Phasianidae - Poljske kure Phasianus colchicus (fazan): SD - I, II CHARADRIIFORMES - Pobrežniki Laridae - Galebi Larus ridibundus (rečni galeb): 18. marca 1986 na smetišču. Larus cachirinans (rumenonogi galeb): 18. marca 1986 na smetišču. COLUMBIFORMES - Golobi Columbidae - Golobi Columba palumbus (golob grivar): 18. marca 1986 prelet ob smetišču. Streptopelia decaocto (turška grlica): I - I Streptopelia turtur (divja grlica): SD - I; I - II CUCULIFORMES - Kukavice Cuculidae - Kukavice Cuculus canorus (kukavica): registracije ob popisih na odsekih I, II in IV, vendar v večji oddaljenosti. CAPRIMULGIFORMES - Ležetrudniki Caprimulgidae - Ležetrudniki Caprimulgus europaeus (podhujka): 6. maja 1986 dve peli pri Škrlinah, ena sedla na cesto. APODIFORMES - Hudourniki Apodidae - Hudourniki Apus apus (črni hudournik): več registracij ob štetju, na preletu. CORACIIFORMES - Vpijati Aicedinidae - Vodomci Alcedo atthis (vodomec): R - III PICIFORMES - Plezalci Picidae - Žolne Jynx torquiUa (vijeglavka): SD - II Picus viridis (zelena žolna): R - I, II Dendrocopos major (veliki detel): R - II, III, IV PASSERIFORMES - Pevci Alaudidae - Škrjanci LuUula arborea (hribski škrjanec): SD - III; R - II HIRUNDINIDAE - Lastovke Hirundo rustica (kmečka lastovka): več registracij ob štetju na preletu; pod mostom čez Dragonjo sta bili 18. marca 1986 dve gnezdi iz prejšnjega leta. Delichon urbica (mestna lastovka): 19. marca 1986 ob Dragonji (Gregori, 1987) Motacillidae - Pastirice Anthus trivialis (drevesna cipa): R - II Anthus spinoletta (vriskarica): 18. marca 1986 jih je bilo 6 v bližini smetišča. Motacilla cinerea (siva pastirica): R - III; I - IV Motacilla alba (bela pastirica): I - III; R - I Troglodytidae - Stržki Troglodytes troglodytes (stržek): 18. marca 1986 ob Dragonji pri vasi in blizu smetišča; 13. junija 1986 pel ob zgornjem toku Dragonje. Primellidae - Pevke Prunella modularis (siva pevka): 18. marca 1986 ob Dragonji in ob smetišču; 19. marca 1986 v Škriljah. Turdidae - Drozgi Erithacus rubecula (taščica): SD - IV; R - III Luscinia megarhynchos (mali slavec): D - I-IV Phoenicurus ochruros (šmarnica): 19. marca 1986 pela v Škriljah. Saxicola torquata (prosnik): R - I Tardus merula (kos): D - I-IV Turdus philomelos (cikovt): 18. marca 1986 ob smetišču in 1 km naprej 20 na travniku; 19. marca 1986 staro gnezdo v Škriljah. Turdus iliacus (vinski drozg): 18. marca 1986 1 km od smetišča v družbi cikovtov Cettia cetti (svilnica): SD - I; R - II Hippolaispolyglotta (kratkoperuti vrtnik): D - I-IV Sylvia melanocephala (žametna penica): 18. marca 1986 v gostem grmovju blizu smetišča. Sylvia communis (rjava penica): SD - I; R - II, III Sylvia atricapilla (črnoglavka): D - I-IV Phylloscopus collybita (vrbj a listnica): D - IV; SD - III; R - I, II Muscicapidae - Muharji Muscicapa striata (sivi muhar): R - II Aegithalidae - Dolgorepe sinice Aegithalos caudatus (sinica dolgorepka): SD - III; I - I, II; R - IV Paridae - Sinice Parus palustris (vrbj a sinica): R - I, III, IV Parus caeruleus (plavček): SD - II, III; R - I, IV Parus major (velika sinica): D: I, II, IV; SD - III Certhiidae - Drevesni plezalčki Certhia brachydactyla (kratkoprsti plezalček): R - IV Oriolidae - Kobilarji Oriolus oriolus (kobilar): D - I, II; R - III Laniidae - Srakoperji Lanius collurio (rjavi srakoper): SD - II, III; R - IV Crovidae - Vrani Garrulus glandarius (šoja): I - I, II, IV; R - III Pica pica (sraka): I - I Corvus monedula (kavka): I - I Corvus cornix (siva vrana): I - II; R - I Sturnidae - Škorci Sturnus vulgaris (škorec): 18. marca 1986 jih je bilo 16 ob smetišču. Padderidae - Vrabci Passer domesticus (domači vrabec): D - I; R - II Passer montanus (poljski vrabec): I - I; R - II Fringillidae - Ščinkavci Fringilla coelebs (ščinkavec): D - IV; SD - II, III; R - I Serinus serinus (grilček): D - I; SD - II, III Carduelis chloris (zelenec): SD - III; I - II; R - I, IV Carduelis carduelis (lišček): I - I, II, III Coccothraustes coccothraustes (dlesk): R - I Emberizidae - Strnadi Emberiza cirlus (plotni strnad): D - III; SD - I, II; I - IV Emberiza da (skalni strnad): D - IV; R - I, II 6. RAZPRAVA Pri terenskih popisih leta 1986 je bilo registriranih 6l vrst ptičev, od tega jih je 17 (27,9 %) nepevcev (Nonpasseriformes), 44 (72,1 %) pa pevcev (Passeriformes). Od tega v obravnavanem predelu zanesljivo ne gnezdijo naslednje vrste: Larus ridibundus, L cachinans, Anthus spinoletta, Prunella modularis in Turdus iliacus. Število vrst nepevcev je sorazmerno nizko, prav tako pa je malo ugotovljenih osebkov. Vzroki temu so predvsem v vrsti habitatov, že v naravi nizko število osebkov večine vrst in težko ugotavljanje njihove navzočnosti, saj se mnoge slabo eksponirajo. Tab. 2: Število osebkov posameznih vrst (n), njihova stopnja dominantnosti (% D) ter povprečno število osebkov vrste (POV) na eno števno mesto ob raziskovani poti Dragonja-Dovin (I), Dovin-Abrami (II), Abrami-Župančiči (III) in Škrline-zgornji del reke Dragonje (IV). Stopnje dominantnosti so naslednje: D - dominanten (> 5 %) SD - Subdominanten (2-5 %) Table 2: Number of subjects of individual species (n), their dominance degree (D%) and the average number of subjects of a species (POV) per counting place of the investigated trail Dragonja-Dovin (I), Dovin-Abrami (II), Abrami-Župančiči (III) and Škrline - the upper reches of the Dragonja River (IV). Degree of dominance: D - dominant (> 5 %) SD - subdominant (2-5 %) Odsek Vrsta Dominanca Section Species n % D POV Dominance Luscinia megarhynchos - mali slavec 73 16,5 3,32 Turdus merula - kos 52 11,8 2,36 Serin us serin us - g ril ček 40 9,0 1,82 Sylvia atricapilla - črnoglavka 36 8,1 1,64 D Parus major - velika senica 32 7,2 1,45 O rial us oriel us - kobilar 27 6,1 1,23 Passer domesticus - domači vrabec 25 5,6 1,14 1 Phasianus colchicus - fazan 18 4,1 0,81 Sylvia communis - rjava penica 16 3,6 0,73 Hippolais polyglotta - kratk. vrtni k 15 3,4 0,68 Cettia cetti - svilnica 14 3,2 0,64 SD Emberiza cirlus - plotni strnad 12 2,7 0,55 Streptopelia turtur- divja grlica n 2,5 0,50 Carduelis carduelis - lišček 9 2,0 0,41 druge vrste: 17 62 14,2 0,36-0,50 Luscinia megarhynchos - mali slavec 82 18,7 0,42 Turdus merula - kos 64 14,6 2,67 Sylvia atricapilla - črnoglavka 56 12,8 2,33 D ! Parus major - velika senica 29 6,6 1,21 O rial us oriolus - kobilar 28 6,4 1,17 s Serin us serin us - g ril če k 21 4,8 0,87 Emberiza cirlus - plotni strnad 16 3,6 0,67 1 II Fringilla coelebs - ščinkavec 15 3,4 0,62 i Hippolais polyglotta - kratk. vrtni k 14 3,2 0,58 I Parus caeruleus - plavček 13 3,0 0,54 SD [ jynx torquilla - vijeglavka 12 2,7 0,50 [ Lanius collurio - rjavi srakoper 10 2,2 0,42 1 Phasianus colchicus - fazan 9 2,0 0,37 Aegithalos caudatus - sin. dolgorepka 9 2,0 0,37 druge vrste: 16 61 14.0 0 53-0,04 J Odsek Vrsta Dominanca Section Species n % D POV Dominance Luscinia megarhynchos - mali slavec 53 19,5 2,52 Sylvia atricapilla - črnoglavka 38 14,0 1,81 Turdus merula - kos 38 14,0 1,81 D Emberiza cirlus - plotni strnad 23 8,4 1,09 Ptiylloscopus collybita - vrbja listn. 13 4,8 0,62 Parus mayor - velika se ni ca 13 4,8 0,62 Parus caeruleus - plavček 12 4,4 0,57 Iii Serin us serin us - g ril ček 12 4,4 0,57 Lanius collurio - rjavi srakoper 11 4,0 0,52 SD Fringilla coelebs - ščinkavec 11 4,0 0,52 Lullula arborea - hribski škrjanec 8 2,9 0,38 Hippolais polyglotta - kratk, vrtni k 6 2,2 0,28 Aegithalos caudatus - sin. dolgorepka 6 2,2 0,28 Chloris chloris - zelenec 6 2,2 0,28 druge vrste: 11 22 8,2 0,19-0,05 Sylvia atricapilla - črnoglavka 44 18,6 3,14 Turdus merula - kos 38 16,1 2,71 Fringilla coelebs - ščinkavec 30 12,7 2,14 Hippolais polyglotta - kratk. vrtni k 28 11,9 2,00 D Parus major - velika senica 20 8,5 1,43 IV Emberiza cia - skalni strnad 19 8,1 1,35 Luscinia megarhynchos - mali slavec 14 5,9 1,00 Phylloscopus collybita - vrbja listn. 12 5,1 0,86 Erithacus rubecula - taščica 7 2,9 0,50 SD druge vrste: 11 24 10,2 0,28-0,07 Druge vrste: Odsek I: Streptopelia decaocto, Picus viridis, Motacilla alba, Garrulus glandarius, Pica pica, Coloeusmonedula, Corvus cornix, Phylloscopus collybita, Saxicola torquata, Aegithalos caudatus, Parus palustris, P. caeruleus, Passer montanus, Fringilla coelebs, Chloris chloris, Coccothraustes coccothraustes in Emberiza cia Odsek II: Streptopelia turtur, Picus viridis, Dendrocopos major, Lullida arborea, Anthus trivialis, Garrulus glandarius, Corvus cornix, Cettia cetti, Sylvia communis, Phylloscopus collybita, Muscicapa striata, Passer domesticus, Passer montanus, Chloris chloris, Carduelis carduelis in Emberiza cia Odsek III: Buteo buteo, Alcedo atthis, Dendrocopos major, Motacilla cinerea, Motacilla alba, Oriolus oriolus, Garrulus glandarius, Sylvia comm/unis, Erithacus rubecula, Parus palustris i n Carduelis carduelis Odsek IV: Ixobrychus minutus, Dendrocopos major, Motacilla cinerea, Lan i us collurio, Garrulus glandarius, Aegithalos caudatus, Parus palustris, P. caeruleus, Certhia brachydactyla, Chloris chloris in Emberiza cirlus Pri analizi vrst, registriranih v času gnezdenja, vidimo, da so dominantne in subdominantne v večini primerov arborikolne vrste, oziroma vrste, ki so ^ poraščene z grmovjem. Na grmovje so vezane predvsem vrsi Sylvia communis, Hippolais polyglotta in Lanius coUurio. Izključno vrsta Cettia cetti. dominantnosti (tab. 2) je razvidno, da je ta vrsta v prvih treh odsekih subdominantna, v četrtem pa dominantna, kar ni pravi odraz ^ prvem popisu (6. in 7. maja) namreč ta vrsta še ni bila na gnezdenju in je bila njena stopnja dominantnosti nič več kot 0,3 %• Povsem drugačna je slika v popisih z dne 12. in 13. junija. Tedaj je bil kratkoperutni vrtnik dominanten, povprečna stopnja dominantnosti za vse štiri pregledane odseke pa je bila 8,12 %. Zato moramo to vrsto imeti za dominantno v celotni obravnavani dolini Dragonje. Zanimivo je opazovanje male bobnarice v odseku IV, v gostem vrbovju ob Dragonji blizu Škrlin. Glede na strukturo habitata je možno, da tam gnezdi (Cramp & Simons, 1977). Plotni strnad (Emberiza cirlus) je Subdominanten oziroma dominanten v toplejših predelih doline, kjer so številni vinogradi, v zgornjem delu pa ga skoraj v celoti zamenja skalni strnad (Emberiza cia), ki je tu dominanten. Sinantropne vrste so predvsem naslednje: Streptopelia decaocto, Apus apus, Hirundo rustica, Delichon urbica in Passer domesticus. Posebno pozornost moramo posvetiti vrstam, ki so ogrožene bodisi v vsej Evropi bodisi pri nas. V evropskem merilu so ogrožene naslednje vrste (King, 1978-79): : coUurio. V Avstriji (Gepp, 1983) sodijo med močno < ■ in Lullula arborea, med « , med potencialno ogrožene Streptopelia , • in Emberiza cia, ogroženi občasni gnezdilec pa je . Na rdečem seznamu ogroženih ptičev v Sloveniji (Gregori & Matvejev, 1992) je prizadeta vrsta (Endangered) Alcedo atthis, ranljive (Vulnerable) pa . 7 UG-Ol^OVITVE 1. V terenskih popisih 18. in 19. marca, 6. in 7. maja ter 12. in 13. junija 1986 smo registrirali 6l vrst ptičev (17 nepevcev in 44 pevcev); od tega jih okoli 50 vrst tam nedvomno gnezdi. 2. Mnoge vrste so vezane na predele z gostim grmovjem, zato bi uničenje grmišč usodno vplivalo nanje. 3. Na bližino vode sta vezani vrsti Alcedo atthis in Motacilla cinerea. 4. Z naravovarstvenega stališča so pomembne predvsem vrste, ki so ogrožene v vsej Evropi oziroma v sosednjih deželah. Te vrste so , ! da in E. cirlus. Nekatere od teh v predelu dosegajo visoko stopnjo dominantnosti. 5. Dolino Dragonje naseljuje mediteranska vrsta Hippolaispolyglotta, ki je tu . V Sloveniji je omejena na primorski del. 6. Ohraniti je treba diverziteto vrst, kar bo doseženo z ohranitvijo 7. Celotna dolina Dragonje kaže izrazit mediteranski vpliv. Tu gre za tip v Sloveniji omejen na razmeroma ozek obalni pas, izpostavljen negativnim vplivom (urbanizacija, agrarizacija, industrializacija). 8. Zaradi ohranjanja submediteranske favne v Sloveniji je treba ustrezno . dolino Dragonje od izvira do izliva in jo povezati v celoto skupaj s 8. SUMMARY ; projects had been planned for the Dragonja Valley (regulation of the and impoundment of water), an ornithological inventory was taken in March, May and June 1986 and the situation was assessed in terms of natural: protection. The Dragonja River flows in the south-western part of Slovenia. Its [ depends on the Mediterranean climate and thus the area has To make the optimum use of time available for an ornitho-faunistic analysis of the Dragonja Valley we decided on point census as a method to be used in the survey. All birds were recorded during five-minute periods within a determined circle (Oelke, 1983). Species that were not registered within the circle of the census but at a greater distance or during their passage were also recorded. The whole study area was divided into four sections (I-IV) and 41 point count places were determined to perform 81 five-minute records on May 6 and 7, and June 12 and 13, 1986. All birds that were either acoustically or visually registered were recorded. For each species registered in a point count place within a determined circle the degree of its dominance is given. The mean of birds per species per point count place (index POV i.e. index DIA according to Oelke, 1983) was also calculated: The index is a quotient obtained from the number of registered birds (I) of one species (V) divided by the number (n) of checks (K) and the number (m) of census stops (Z). Elements of habitats were determined according to a subjective evaluation of their range. A somewhat simplified structure of habitats (urban, overgrown, vineyards, open) is shown in Table 1. Dominant and sub-dominant species registered in individual point count places on May 6 and 7, and June 12 and 13, 1986, are presented in Table 2. A survey of the species is shown in the systematic part. In the 1986 survey 6l bird species were registered, of which 17 (27.9 %) are ; and 44 (72.1 %) are Passeriformes. An anlysis of the species [ during their breeding season shows that dominant and sub-dominant species are in most cases arboreal species, that is, species dependant on habitats covered with shrubs. The following species in particular depend on shrubs: Luscinia megarhynchos, Sylvia communis, Hippolais polyglotta and Lanius collurio. The species Cettia cetti depends on dense vegetation with shrubs, reeds and Arundo donax. An interesting species is Melodious Warbler {Hippolais polyglotta). The survey of dominant species (Table 2) shows that this species is sub-dominant in the first three sections, whereas in the fourth section it is dominant. This is in fact not quite a true account of the situation. During the first survey taken on May 6 and 7, this species was not in its breeding place yet and the dominance degree was not more than 0.3 The results were quite different, however, on June 12 and 13 when Melodius Warbler was dominant The mean of dominance degree for all four sections is 8.12 %. That is why the species is to be regarded as dominant in the whole Dragonja Valley. It was an interesting observation of Little Bittern in the fourth section, that is, in dense willows along the Dragonja River near Skrline. According to the structure of the habitat, it may be assumed that this is its breeding place (Cramp & Simons, 1977). Cirl B unting (Emberiza cirlus) is sub-dominant or domin ant in warmer parts of the valley with numerous vineyards, whereas at higher altitudes it is almost completely replaced by Rock Bunting (Emberiza cia), which is dominant in such areas. The Red List of threatened birds in Slovenia (Gregori & Matvejev, 1992) includes the endangered species Alcedo atthis and the following vulnerable species: Ixobrychus minutes, Accipiter gentilis, A. nisus, Buteo buteo, Streptopelia turtur, Caprimulgus europaeus, Jynx torquilla, Lullula arborea, Lanius collurio, Cettia cetti and Sylvia communis. The whole Dragonja Valley has a distinctive Mediterranean character and a fauna which is restricted to a relatively narrow coastal strip in Slovenia and is subject to most different adverse effects (urbanization, excessive farming, industrialization). If we want to preserve sub-Mediterranean fauna in Slovenia, the Dragonja Valley should be adequately legally protected, from the spring of the Dragonja River up to its mouth as it forms a whole with Sečovlje saltworks. Cramp, S. & K. E. L. Simmons (eds.), 1977: The Birds of the Western Palearctic.- Vol. I. Gepp, ]., 1983: Rote Liste gefährdeter Tiere Österreichs.- Bundesministerium für Gesundheit und Umweltsciiutz, Wien. Gregori, J., 1986-1987: Pomen ptičev za naravovarstveno presojo doline Dragonje.- Proteus, 49: 224-226. Gregori, J., 1987: Iz ornitološke beležnice: Mestna lastovka Delichon urbica- Acrocephalus, 7 (30): 62. Gregori, J. & S. D. Matvejev, 1992: Rdeči seznam ogroženih ptičev v Sloveniji,- Varstvo narave, 17: 29-39. King, W. B., 1978-79: Red Data Book, 2: Aves. 2"^' ed., lUCN, Morges. Oelke, H. et all., 1983: Vogelerfassungen im niedersachsischen Küstengebiet.- Beitr. Naturk. Niedersachsens, 36: 121-140. Šere, D., 1986: Iz ornitološke beležnice: Mala bobnarica Ixobrychus minutus - Acrocephalus, 7 (29): 37 Vesna Kolar Planinšič Conservation of natural heritage and landscape in Denmark IZVLEČEK Prispevek prikazuje zasnovo varstva naravne in kulturne krajine na Danskem glede na analizo, ki jo je opravljala avtorica v okviru specialističnega študija krajinskega planiranja na Danskem. V uvodu podaja splošne podatke in podatke o rabi prostora, ki so potrebni za primerjavo s Slovenijo, v nadaljevanju pa analizira dansko krajino, procese, ki spreminjajo krajino, zakonodajo in organizacijo varstva narave ter opredeljuje posebno mesto krajinskih analiz na državni, regionalni in lokalni ravni v danskem sistemu planiranja. Glavni cilj prispevka je razložiti delovanje sistema na Danskem, kar bi lahko pomenilo možna izhodišča za reševanje nekaterih vprašanj glede varstva narave v Sloveniji. Ključne besede: varstvo narave, naravna dediščina, krajina. Danska. Key words: nature conservation, natural heritage, landscape, Denmark. ABSTRACT The paper presents the Danish concept of natural and cultural landscape protection, which the author studied during her specialization course in landscape planning in Denmark. The introductory part deals with general data and data on utilization of space required for a comparison with the situation in Slovenia. Then Danish landscape and processes affecting it, legislation and organization of nature conservation are discussed along with the role of landscape analyses on state, regional and local levels in the Danish planning system. The main aim of the paper is to show how the Danish system functions as this may give rise to ideas for solutions to some of the problems of nature conservation in Slovenia. Naslov avtorice/Author's address: Mag. Vesna Kolar Planinšič, univ. dipl. inž. kraj. arh. Ministrstvo za okolje in prostor Dunajska 48 SI-1000 LJUBLJANA Prejeto/RQCQiYQd: 20. maja 1993 L UVOD Danska je edina država v Evropi, ki nima narodnih parkov, ampak je v celoti obravnavana kot narodni park (Primdahl, 1990). Zato je predmet preučevanja številnihi strokovnjakov iz evropskili in neevropskih dežel (projekt Danida). Nasprotja med zahtevami po razvoju in spremembi krajine ter varstvom naravnih in kulturnih krajinskih prvin se večajo od dobe industrializacije dalje tudi na Danskem. Dežela je od leta 1917 dalje razvijala sistem načrtovanja, v katerega je uspešno vključeno varstvo narave. Ta je danes v pravni veljavi pa tudi v zavesti večine prebivalcev te skandinavske dežele. SPLOŠNI ^r l'A^JKI Površina Danske je 43.000 km^ in povezuje celinsko Evropo s skandinavskimi deželami. 5,1 milijona prebivalcev živi na 97 poseljenih otokih in na glavnem polotoku Jyllandu. Dansko sestavlja 406 otokov, od katerih je največji Sjaelland, kjer leži tudi glavno mesto K0benhavn. V mestih z več kot 200 prebivalci živi 4 milijone ljudi. ■■■■■■■K 81. 1: Kmetijsko območje Jyllanda (foto: V. Kolar Planinšič) Fig. 1: Agricultural area of Jutland (Photo: V Kolar Planinšič). DANSKA KRAJINA 70 % krajine ali 3 milijone ha zavzemajo kmetijska območja (si. 1), od preostalih 30 % je 11 % gozda, 7% nekultiviranih območij (terase, nasipi, resave, goličave, močvirja), (si. 2), drugo pa je urbanizirano (naselja, ceste, železnice...). '. v . ^ razvoj Med ledeno dobo je bila Danska od severa proti vzhodu večkrat pokrita z ledom. Tako danska krajina kaže sledi razvoja milijonov let, odkar je izginil led. Med tem obdobjem so se tla dvigala in pogrezala, kar je spreminjalo višino morske gladine. Morje, sveža voda in veter so odnašali in premikali material ter gradili nove nasipe. Sledove v celotni deželi pa je pustila človekova dejavnost v zadnjih 5000 letih. Zadnja poledenitev ni prekrila jugozahodne tretjine Danske. Na tem območju najdemo rastline, ki uspevajo v toplejših krajih, in morensko krajino, ki je nastajala v medledeni dobi v obliki otokov v taljeni vodi z ledenikov. 81. 2: Močvirni del območja Amarja, v neposredni bližini milijonskega mesta Kobenhavna (foto: v. Kolar Planinšič) Fig. 2: The swampy part of Amar in the vicinity of Copenhagen (Photo: V. Kolar Planinšič). 33 Krajinska zgradba prostora Kulturno krajino opredeljujeta v glavnem kmetijska in gozdarska raba. Največ gozdne krajine je prepredene z majhnimi gozdovi, ki strukturirajo krajino in so značilni za krajinsko sliko. Danska leži na robu srednjeevropske klimatske cone in je večinoma prekrita s srednjeevropskimi združbami. Kultivacija je večidel spremenila število naravnih biotopov, izginila so številna močvirja in gozdovi. Prevladujejo gozdni sestoji bukve, hrasta, bresta in breze. Tretjina je listavcev, dve tretjini pa vednozelenih vrst, med katerimi najdemo prinesene sorte iz Škotske, Norveške in drugod. Zahodni Jylland je prekrit z vegetacijo resav in močvirij (si. 3). Le malo je predelov, kjer lahko govorimo o nedotaknjeni naravi. To so predeli, ki jih v začetku 18. stoletja niso naselile vaške skupnosti. Naj p omemb ne j š a krajinska meja je nastala med zadnjo poledenitvijo - meja med nizkim peščenim Jyllandom, kjer je veliko majhnih jezer, revnejša tla in manjša gostota poselitve, in gričevnatim vzhodnim Jyllandom ter severno Dansko, kjer je manj naravnih ohranjenih biotopov zaradi intenzivnejše kmetijske, gozdarske in urbane rabe. ZAKONODAJA Leta 1970 so bile na Danskem izvedene reforme številnih javnih dejavnosti -v izobraževanju, sociali, prostorskem načrtovanju ter temu prirejene zakonodaje. Nove zakonodaje so bile oblikovane zato: - da se povečata koordinacija in jasnost zakonov, - da se zakonodaja posodobi in poenostavi, - da se decentralizirajo planske odločitve in - da se zagotovi udeležba javnosti v planiranju. Sprejeti so bili trije glavni zakoni: Zakon o urbanih in ruralnih conah, Zakon o regionalnem planiranju in Zakon o planiranju občin. 4:i ' L o,. r -i ' ^ .Ji Osnovni namen tega zakona je opredeljevanje območij, v katerih so možne pozidave, ter območij, v katerih urbanizacija ni možna. Posebna podzakonska akta urejata izjeme prehoda ruralnih con v urbane (Akt o možnosti za prehod ruralne cone v urbano) in odkupe zemljišč za rekreacijske namene (Akt o odkupu zemljišča za rekreacijske namene). Zakon določa odgovornost regij za izdelavo alternativ plana, izvedbo javnih razprav in izdelavo zadnjih planskih predlog. 4.3 Zakon o planiranju občin Zakon opredeljuje odgovornosti in postopke na občinsid ravni. V vseh treh planskih aktih so posebej omenjene in opredeljene krajinske analize. Krajinske analize so osnova za planiranje in sestavni del vseh planov. S krajinskim planiranjem je tako v vse ravni planiranja vključen varovalni vidik. Dodatni zakoni, ki dopolnjujejo osnovne zakone, so: Zakon o varstvu okolja, Zakon o varstvu narave in Zakon o prometu. Zakon o varstvu narave je nastal leta 1917 in se je razvijal z dopolnitvami v letih 1937, 1959 in 1978. Leta 1982 je bila sprejeta nova različica, ki opredeljuje varovanje naravnih in krajinskih vrednot. Avgusta 1992 pa je bil sprejet nov Zakon o varstvu narave, ki je nadgradnja prejšnjega. V tem zakonu so podrobneje razčlenjeni tudi: organizacija varstva narave, vključevanje javnosti in upravljanje z območji. Zakon vsebuje omejitve za ohranjanje območij naravne in kulturne krajine in zelo podrobno predpisuje, kako je treba ohranjati npr.: zidove in žive meje v krajini, izločiti dvometrski pas ob pomembnih objektih iz kmetijske rabe in stometrski pas iz zazidalne rabe, zagotoviti dostope za rekreacijo na zasebna zemljišča, urejati promet ____— 81. 3: Močvirja in resave zaliodnega Jyllanda (foto: V. Kolar Planinšič) Fig. 3: Marshes aiad heatherland of western Jutland (Photo: V Kolar Planinšič). za pešce, kolesarje, motorne čolne in druga prevozna sredstva ter omejiti postavljanja oglasov, reklam in drugih informacij zunaj urbaniziranih območij. V zakonu je navedena tudi tipološka klasifikacija narave na: - jezera, - vodne vire, - močvirja in resave, - ribnike in jezera, - morsko obalo in slana območja, - travnike in pašnike. Za vsak habitatni tip so navedene omejitve in potrebna dovoljenja za nove posege v ta območja ali za redno gospodarjenje. Tako so po tem predpisu npr. prepovedani posegi v območja resav, ki so večje od 5 ha, slanih močvirij, večjih od 3 ha, jezer s premerom, večjim od 500 m, močvirij in vodnih izvirov, razen majhnih zasebnih izvirov Natančno je naveden tudi postopek za zavarovanje območij, opredeljene so naloge regionalne administracije, ki je nosilka strokovnega dela ter naloge komisije za varstvo narave in "zelenega sveta". Zakon predpisuje tudi upravljanje območij, sistem državnih podpor in postopek renaturacije. Za varstvo krajine so pomembna državna izhodišča, zajeta v tem zakonu, po katerih: - varujejo 200-metrski obalni pas dežele, - prepovedujejo gradnjo hotelov, turističnih objektov in počitniških bivališč (vikendov) v obalnih območjih, - za vsak hotel, ki je višji od 8,5 m in ima več kot 75 sob, priporočajo presojo vpliva na okolje, - za vsak projekt, ki se zgradi v obalnem pasu, predpisujejo presojo vpliva na okolje. 5. PROCESI IN IJPRAVLJANJE Območja varstva narave so večinoma prepletena z območji za rekreacijsko rabo. Zato vseskozi opravljajo raziskave, v katerih sistematično merijo vpliv rekreativcev na dansko floro in favno (Agger & Brandt, 1988). Raziskave kažejo na to, da so se življenjske razmere za dansko floro in favno v zadnji generaciji močno poslabšale. Veliko vrst je izumrlo in mnogo jih je ogroženih. Kot glavne razloge navajajo: a) onesnaženje in njegove neposredne vplive na krajino, vključno z uničenjem biotopov (Primdahl, 1985), b) intenzivno kmetijstvo in ukrepe kmetijske politike, kot so izsuševanje, naraščanje velikosti kmetij in mehanizacija, ki povzroča propadanje majhnih biotopov in izgubljanje krajinskih vrednosti širših območij (si. 4). Tradicionalna danska krajina, ki je bila videti kot mozaik številnih živih mej in drugih zasaditev, ima danes spremenljivo podobo. V posameznih območjih, posebej na vzhodni obali, so nastale kmetijske puščave. Da bi spet vzpostavili del nekdanje značilne krajine, je bil sprejet ukrep o zasajanju živih mej. Izvaja ga Servis za razvoj podeželja in vsako leto zasadi 1000 km žive meje. Na redkih območjih so procesi potekali v pozitivno smer. Krajina je s kultivacijo postala bogatejša, pestrost območij je narasla. Takšna kulturna krajina je varovana in upravljana. Upravljanje s krajino je organizirano glede na Zakon o upravljanju narave, ki je pričel veljati v letu 1989, ko ga je podprla večina parlamenta. Namen zakona je ustaviti razvoj, ki negativno vpliva na naravo, povečati delež gozdnatih površin na Danskem in povečati možnosti za rekreacijo. Že v dveh letih je bilo izvedenih 485 projektov, predvsem na področju ponovne vzpostavitve jezer, oblikovanja novih gozdov v bližini mest ter izboljšav številnih naravnih območij. Nadzor nad posegi v prostor je velik problem v Sloveniji, kjer zasledimo "črne gradnje" tudi v območjih naravne dediščine. Tudi na Danskem imajo območja naravne in kulturne dediščine velik rekreacijski potencial, vendar "črnih gradenj" ne poznajo. Danska je razvila sistem, v katerem so vsi posegi legalni. Kazni za kršitev so velike, finančne in moralne. Posebnih inšpekcijskih služb ni. Za vse prekrške je pristojna policija, o kršitvah pa obveščajo vsi prebivalci. 81. 4: Intenzivno obdelana kmetijska zemljišča, ki jih imenujejo "kmetijska puščava". Krajina je degradirana do takšne meje, da ne prepoznamo nobene značilnosti; prizor je lahko posnet kjerkoli v Evropi, a vse države, ki imajo takšna območja, katerih identiteta je izgubljena, si prizadevajo za njihovo sanacijo (foto: V. Kolar Planinšič). Fig. 4: Farmland under intensive cultivation, known as agricultural "desert". The landscape has been degraded to such an extent that no characteristic feature has remained. It is a sight which could be located anywere in Europe. In countries in which some areas have lost their identity efforts are made for their improvement (Photo: V Kolar Planinšič). 6. ORGANIZACIJA Organizacija varstva narave sloni na zasnovi parlamentarne demokracije. Strokovna izhodišča so vklopljena v politični sistem, s tem da politiki na vseh ravneh pred kakršnokoli odločitvijo osvetlijo vse možne variante s strokovnimi argumenti. Tudi Združenje za varstvo narave, Dansko ribiško združenje in Dansko ornitološko društvo niso nepomembna, saj npr. Združenje za varstvo narave šteje kar milijon članov in je najbolj množično društvo v deželi. Pridružilo se je stranki zelenih in prišlo v parlament. Na ministrski, državni ravni je za varstvo narave pristojno Ministrstvo za okolje, ki je odgovorno za prostorsko načrtovanje, načrtovanje varstva narave, varstvo okolja, rabo naravnih bogastev, reciklažo in upravljanje gozdov ter usklajevanje z ministrstvi, s katerimi ima stične ali konfliktne točke. V Ministrstvu za okolje zato delujejo strokovne ekipe in posebne agencije: 1. Agencija za prostorsko planiranje, 2. Agencija za varstvo okolja, 3. Agencija za gozdove in naravo, 4. Agencija za geološko preživetje Danske. 7 PLANIRANJE IN VAROVALNI VIDIK Planiranje za rekreacijo je sestavni del planiranja varstva narave in regionalnega sistema planiranja. Vsak okraj izdela regionalni plan, ki vključuje zaščito interesov varstva narave in že opredeljenih območij za varstvo narave, območja za rekreacijo, kvaliteto vode in vodnih virov, jezer in območij obale. 71 Krajinske analize kot osnova za vključevanje varovalnega vidika v strategijo in načrtovanje Po 2. svetovni vojni so vsestranske velike spremembe povzročale vedno večji pritisk na odprto krajino, predvsem za rekreacijo. Vzdolž obale so gradili vikende, podeželje se je praznilo, mesta pa rasla. Krajina se je spreminjala strukturno in vizualno. Zaradi naraščajočega pritiska so leta 1961 ustanovili Državni komite za planiranje, ki je pripravljal poročila za rešitev konfliktov med naravnimi danostmi in rekreacijsko rabo. Izdelavi metode je sledila izdelava Karte krajinskih vrednosti za območje celotne države. Na podlagi meril naravoslovnih znanosti (entomološki, ornitološki, botanični, biološki, geografski, geološki), meril kulturne zgodovine, estetskih vrednosti in rekreacijskega potenciala so opredelili tri kategorije podeželja: 1. podeželje posebne vrednosti, 2. podeželje velike vrednosti, 3. podeželje v splošnem. Prva območja so osnova za popolno uveljavitev interesov varstva, druga pa za blažje oblike varstva. V prvih dveh kategorijah prevladuje varovalni interes, v preostalih območjih pa so nasprotja v rabi prostora največja. Vendar tudi v teh območjih z lokalnimi razdelavami in vključitvijo krajinskega planiranja poskušajo doseči optimalno lokacijo in obremenitev prostora. Opisana metoda je še danes v rabi. Dopolnjujejo jo z najnovejšimi ekološkimi izsledki o prostoru (Agger & Brandt, 1989). Integrirane ekosisteme, kot so lagune, močvirja, zahodna obala in fjordi, danes posebej obravnavajo in raziskujejo. Raziskave so povezane tudi z mednarodnimi procesi in priporočili, kot so Navodila za varstvo ptičev Evropske skupnosti in Ramsarska konvencija. Rezultati raziskav se sprotno vključujejo v krajinske analize, ki so osnova tudi za programe, kot so npr. programi Evropske skupnosti za ekstenzifikacijo kmetijstva in renaturacijo biotopov. 8. ZAKLJUČEK Predstavljeni sistem planiranja in varstva naravne dediščine na Danskem kaže na pomembno mesto varstva narave v tej državi. Sistem z zakonskimi akti učinkovito usmerja razvojne dejavnosti na območja, ki z vidika varovanja naravne dediščine niso pr- Varstvo naravne dediščine, ki se je prek krajinskega planiranja vključevalo v varovanja krajinske identitete že od leta 1961, kaže na ; na državni ravni so osnova za oblikovanje strategije varstva : razvoja države, ki gradi svoja izhodišča in planiranje dejavnosti < pomena na podlagi strokovnih varstvenih izhodišč. Raziskave pa so pomembne pri ugotavljanju vpliva in ukrepanju. SUMMARY The paper presents the Danish system of planning and natural heritage protection as a part of this system, which could be used as a basis for solutions to ; and dilemmas of natural heritage protection in Slovenia. First, general data on Denmark are discussed along with some data on of space, historical development, and landscape structure. Then, in more detail, the legal basis for conservation of landscape features and its role, and the importance of research for investigation of effects on natural heritage and for improvement of objects in decline are dealt with. In Slovenia monitoring the situation and setting up control mechanisms represent a problem, whereas the Danish government managed to introduce an efficient judicial system which includes natural heritage protection. Eurther on, the author describes the organization of nature conservation, the importance of regional planning and the role of landscape analysis as a basis for the inclusion of conservation aspect in the strategy of planning. In conclusion, a method and criteria are presented for determining areas with special features or of < importance and the countryside in ; 10. LITERATURA Agger & Brandt, 1989: Small biotops.- The Royal Veterinary and Agricultural University, K0benhavn. Andersen, A. B., 1975: Landscape analyses in Danmark.- Miljoministeriet, Statensnaturfrednings og landskabkonsulent, Kobenhavn. Kolar Planinšič, V., 1990: Planning system in Danmark.- The Royal Danish Academy of Fine Arts, Kobenhavn. Miljoministeriet, 1992: Hvad betyder den nye Natur-Beskyttelseslov for Jordbrugeren?- Skov og Naturstyrelsen Amterne i Danmark. Primdahl, J., 1985: Agriculture, wildness and landscape in Danmark.- histitute for town and countryplanning. The Royal Veterinary and Agricultural University, Kobenhavn. Svensson, O., 1981: Dansk by plan guide.- Kobenhavn. Mitja Simič Planning of the landscape park -the case of Otočec Ključne besede: krajinsko planiranje, krajinski park, načrtovalski postopek, raba prostora, Otočec, Slovenija. Key words: landscape planning, landscape park, planning procedure, land use, Otočec, Slovenia. Avtorjev naslov/Author's address: Mitja Simič, univ. dipl. inž. kraj. arh. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto Skalickega 1 SI-8000 Novo mesto Članek obravnava prostorsko načrtovanje krajinskega parka. V ta namen pri nas še ni bil izdelan celovit in splošneje uporaben postopek. Na začetku so razložene nekatere splošnejše opredelitve kot osnova za obravnavo konkretnega primera krajinskega parka Otočec, kjer je treba uskladiti varovanje narave in razvoj. Zato je najprej predlagana prostorska določitev krajinskega parka po eksplicitnem postopku s postopnimi koraki in vnaprej opredeljenimi merili, nato pa po enakem postopku še njegova vsebinska določitev oz. opredelitev namembnost površin znotraj krajinskega parka. Gre za celovit pristop, ki sicer spada v širši sklop varovalnega planiranja, vendar obravnava tudi prvine razvoja in ga skuša usmerjati v manj ranljive dele prostora. ABSTRACT The paper concerns issues relating to physical planning of a landscape park. This is the first attempt in Slovenia to devise an integrated and a generally applicable procedure for such a purpose. In the beginning some general principles are outlined as a basis for the discussion of a concrete example, the Otočec landscape park, which is to be managed for protection as well as development. Thus the interests of protection and development must be coordinated. First, the determination of the physical area of a landscape park is presented according to an explicit step-by-step procedure and criteria laid down in advance. Then the same procedure is applied for the determination of land use in the park area. The paper discusses an integrated planning approach, which is part of a wider protective physical planning scheme. It also deals with characteristics of development, which is directed towards the less vulnerable parts of the site. Pre]eta/RQCQivQd: 1990, dopolnjeno februarja 1996 L UVOD Dosedaj je načrtovanje in predlaganje razglasitve krajinskega parka, pa tudi drugih objektov in območij naravne in kulturne dediščine, potekalo po dokaj zaprtem postopku, ki ga je opravljala služba za varstvo naravne in kulturne dediščine večinoma samostojno in neodvisno. Ob takih postopkih obstaja nevarnost, da bodo konservatorji nekatere vidike bodoče rabe prostora prezrli, ker ne bodo seznanjeni z vsemi potrebami in težnjami drugih uporabnikov prostora. Pri nas v ta namen nismo uporabljali enotnega in jasno definiranega postopka, pogosto pa se je tako mudilo, da so se odločitve argumentirale šele po razglasitvi. Pri načrtovanju vseh varstvenih območij so glavni pogoj jasno opredeljeni razlogi za zavarovanje. Praviloma izhajajo iz kakovosti v prostoru in iz temeljnega nasprotja med varovanjem in razvojem, ki se pojavlja praktično pri vseh posegih v prostor. Kljub temu da pri načrtovanju krajinskega parka upoštevamo predvsem interes varstva, pa razvojnih teženj v prostoru ne smemo zanemariti, saj strogo črno-belo gledanje nikoli ne razreši prostorskih problemov. Ti se lahko rešujejo v okviru t. i. varovalnega planiranja. Ta članek povzema glavne misli iz diplomske naloge, narejene v letu 1990, katere namen je bil predstaviti in preizkusiti potek načrtovanja krajinskega parka po odprtem (eksplicitnem) postopku, s postopnimi koraki in vnaprej opredeljenimi merili. Taki postopki omogočajo boljšo komunikacijo med strokami in boljšo obveščenost javnosti. Postopek je prikazan na konkretnem primeru, njegov cilj pa je bil prostorska in vsebinska opredelitev krajinskega parka Otočec. 2. POJEiy[ Sa-AJINSKI PARK Pojem krajinski park se kot pravni termin pri nas prvič pojavi leta 1970 v Zakonu o varstvu narave. Sedanja pravna opredelitev krajinskega parka v Zakonu o naravni in kulturni dediščini (Ur. list SRS, št. 1/81) se glasi: "Krajinski parki so lahko območja kultivirane narave, ki združujejo značilno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine in so namenjena predvsem rekreaciji in ohranitvi značilne pokrajine, kakor tudi območja v ekstremnih klimatskih in geomorfoloških razmerah ter v visokogorski in alpski vegetacijski stopnji. Namenjeni so vzdrževanju in krepitvi naravnega ravnotežja in ohranjanju spomina na pomembne dogodke in osebnosti." Ta opredelitev ni najbolj precizna in dokaj nepovezano naniza zelo različne vsebine in namene: rekreacijo, varstvo značilne (kulturne) krajine, varstvo biotopov in spominska območja. Z njo so opredeljene kar tri, navadno ločene varstvene skupine: klasični krajinski parki, biotopi in spominski parki. Varstvena stroka razlaga termin krajinski park jasneje, in sicer znotraj pojma naravni parki. To je zbirni strokovni pojem, ki ga v zakonu ni, je pa definiran v Inventarju najpomembnejše naravne dediščine Slovenije in združuje uzakonjene zbirne varstvene skupine: narodni park, regijski park in krajinski park (Skoberne, 1991). Naravni park pomeni večje naravno zaokroženo območje, ki združuje naravne znamenitosti ter naravno in v večjem ali manjšem obsegu tudi kulturno dediščino. Namenjeni so ohranitvi ekosistemov, naravnih pojavov in rekreaciji. Krajinski park je najmilejša oblika naravnih parkov; dopušča več dejavnikov antropogenega izvora kot druge oblike ter je v naravovarstveni stroki enostavneje definiran kot "območje Kuitivirane narave, kjer se prepleta kulturna krajina s sestavinami naravne in kulturne dediščine" (Peterlin, 1983). Pojma krajinski park v mednarodnih varstvenih kategorijah po lUCN (International Union of Nature and Natural Resources) sicer ne najdemo, vendar pa lahko njegove vsebine zasledimo v kategoriji V, ki se imenuje zavarovana krajina ali obala. Za sleherni krajinski park bi vsekakor moralo veljati, da je v njem prostor skladna celota naravnih in ustvarjenih struktur, kjer se spoštljivo ravna z naravno in kulturno dediščino. V njem si različne rabe prostora ne bi smele biti v navzkrižju. Krajinski park Otočec mora ustrezati splošnim merilom za opredeljevanje krajinskih parkov. Pomen tega krajinskega parka pa bi bil tem večji, kolikor več bi vseboval prvin, značilnih le za ta prostor, oziroma kolikor bolj bi se razlikoval od drugih. 3. METODA IN POTEK DELA 3.1 Metoda dela Metodo dela v grobem sestavljata dva zaporedna načrtovalska postopka. Prvi je namenjen prostorski opredelitvi krajinskega parka, drugi pa njegovi podrobnejši vsebinski opredelitvi. Načrtovalski postopek, predstavljen v nalogi, je zasnovan na ugotavljanju ustreznosti prostora za neko dejavnost, ki temelji na soočanju meril privlačnosti in ranljivosti prostora za to dejavnost. Kot privlačnost prostora pojmujemo tiste prostorske dejavnike, ki so za obravnavano dejavnost ugodni ali nujni. Pod pojmom ranljivost prostora pa obravnavamo tiste prostorske dejavnike, ki bi se z uvedbo te dejavnosti spremenili, razvrednotili ali izginili. Po podatkih, dobljenih z inventarizacijo in analizami, izdelamo posamezne tematske karte. S prekrivanjem teh kart se na osnovi vnaprej opredeljenih meril ugotavlja ustreznost prostora za neko dejavnost. 3.2 Potek dela Za vsako načrtovanje je nujna zadostna količina podatkov. Dobimo jih z inventarizacijo in analizami prostora. Sledi vrednotenje ustreznosti prostora za krajinski park; končni rezultat te faze je prostorska opredelitev krajinskega parka znotraj širšega območja obdelave. V sklepni fazi razporejamo dejavnosti v prostoru . Končni rezultat so variante rabe prostora znotraj v nalogi opredelj enega, kraj inskega parka s smernicami za nadaljnji razvoj. Potek dela je na kratko prikazan na shemi (si. 1). 3.3 Določitev območja obdelave Območje obdelave mora zajeti največje še smiselno območje, znotraj katerega lahko pričakujemo prvine krajinskega parka. Obsegalo naj bi: OPREDELITEV POJMA KRAjINSKI PARKIN NJEGOVE ZAHTEVE DRUŽBENO OKOLJE POTREBE IN CILJI PROSTORSKE DANOSTI - naravne razmere - raba prostora KRITERIJI Tj,.. OPREDELITEV OBMOČJA OBDELAVE KRITERIJI PROSTORA KRAJINSKEGA PARKA 0) TJ C ■D O > Z) ANALIZE PROSTORA - inventarizacija - krajinske analize MODEL PRIVLAČNOSTI ZA KRAJINSKI PARK prostor za krajinski park po definiciji ni ranljiv VREDNOTENJE USTREZNOST PROSTORA ZA KRAJINSKI PARK 5 PROSTORSKA OPREDELITEV KRAJINSKEGA PARKA OTOČEC PROGRAM - dejavnosti KRITERIJI PRIVLAČNOSTI PROSTORA ZA DEJAVNOSTI DODATNE ANALIZE PROSTORSKE ZN IN VAROVALNE KRAJINSKEGA PAR lAČILNOSTI ZAHTEVE KA OTOČEC KRITERI RANLJIVOSTI PF II lOSTORA VREDNOTENJE PROSTORA USTREZNOSTI ZA RABE I VARIANTE RABE PROSTORA I SMERNICE UREDITVE POSAMEZNIH OBMOČIJ Si. 1: Potek dela pri načrtovanju krajinskega parka Fig.l: The process of landscape park planning - tiste prvine prostora, ki so spodbudile postopek zavarovanja (navadno sta to naravna in kulturna dediščina), - naravno in kulturno dediščino, ki dopolnjujeta poglavitni motiv za zavarovanje, - prostor, ki ga druži povezanost v širši prostorski in vsebinski kontekst. 2a opredelitev območja obdelave je bistvena predvsem njegova vsebina, zato natančna opredelitev njegovih meja načeloma ni potrebna. Merila za določitev območja obdelave na primeru krajinskega parka Otočec so bila: - v celoti zajeti osrednji motiv v prostoru - območje lehnjakovih plitvin z otoki na Krki, - v celoti zajeti območje, ki je v dolgoročnem planu občine Novo mesto že namenjeno krajinskemu parku, - zajeti vse tri gradove v tem območju, - zajeti značilne obrečne prostore, ki zaokrožujejo prej naštete prvine, - zajeti prostor, ki ga druži povezanost v širši prostorski in vsebinski kontekst. 4. INVENTARIZACIJA PROSTORA Namen inventarizacije je poglobiti poznavanje postora in pridobiti čim več relevantnih podatkov za obdelavo v poznejših fazah postopka. Navadno je treba v tej fazi organizirati posebne znanstvene raziskave prostorskih dejavnikov, ki so manj znani - npr. raziskave flore in favne itd. Na primeru Otočca so bili za to diplomsko nalogo kot vir uporabljeni le do tedaj znani podatki o prostoru, ki so bili na voljo pri uradnih ustanovah oz. se jih je dalo razbrati iz ustreznih kart. V fazi inventarizacije so bile izdelane naslednje tematske karte: - geološke in pedološke razmere, - relief, - hidrološke razmere (oblika obrežij, poplavnost, onesnaženost), - vegetacija in mikrovegetacija (gozd, obrežna vegetacija), - živalski svet - biotopi, - raba prostora (kmetijstvo, gozdarstvo, urbanizacija, promet in infrastruktura) - naravna in kulturna dediščina (območje naravne dediščine, oblikovana naravna dediščina, arheološka, zgodovinska, umetnostno-arhitekturna in naselbinska dediščina). 5. KRAJINSKE ANALIZE V uveljavljenih postopkih načrtovanja krajinskega parka niso izdelovali krajinskih analiz. Njihov namen je predvsem pridobivanje dodatnih podatkov, ki so lahko pomembni za opredeljevanje krajinskega parka in ko osnovni podatki iz inventarizacije ne zadoščajo. Za načrtovanje krajinskega parka so uporabne predvsem naslednje analize: / - naravne ohranjenosti prostora, - prostorske pestrosti, - urejenosti prostora, - potencialov za rekreacijo. Rezukate krajinskih analiz je možno vrisati na tematsko karto in vsebino na stopnje intenzivnosti, npr. visoka, srednja, nizka. 5 1 Naravna ohranjenost prostora je odvisna od tega, koliko je v njej prvin prvobitnih naravnih e ko s iste m o v. To pomeni, da je najbolj naravno ohranjen tisti del prostora, v katerem je ekosistem v stanju klimaksa. Na grobo je stanje okolja (po Formanu) razdeljeno na pet kategorij: 1. naravna krajina, 2. gospodarjena naravna krajina, 3. obdelovana krajina, 4. predmestna. 5. mestn V tej točki skušamo v prostoru poiskati predvsem lastnosti prvih dveh kategorij. Na primeru Otočca so bile kot dejavniki naravne ohranjenosti izbrane naslednje prvine: a Krki (razen grajskega). močvirja in poplavna območja, obrežna vegetacija, logi, gozd (brez novodobnih nasadov). 5.2 1 i orska pe: Prostorska pestrost je vedno lastnost prostorske celote in ne le posameznih prvin prostora. Izhaja predvsem iz različnosti oz. raznolikosti posameznih prostorskih prvin ter njihove pogostnosti v prostoru. Prostorska pestrost se navadno opredeljuje z dveh vidikov: - kot ekološko pomemben dejavnik, - kot dejavnik vidne privlačnosti prostora. Ta dva vidika se delno prekrivata. Raznolikost oz. pestrost je le zunanji znak možnega bogastva vezi. Za oba vidika je pomembno dejstvo, da vezi med Na primeru Otočca (si. 2) so bile kot dejavniki prostorske pestrosti obravnavane naslednje prvine: . (obrežna vegetacija, živice, logi, posamezna drevesa, gozdni rob). - pojavi na vodi (otoki, meandri, plitvine), ' J' i v h'K4'■ .rUf- • / •1 r X f - i . 'a SI. 2: Prostorska pestrost na območju Otočca: območja velike prostorske pestrosti, območja srednje velike pestrosti Fig. 2: Diversity of land /n the area ofOtočec: areas of great diversity, areas of medium diversity - reliefna energija, - prvine kulturne krajine (parcelacija, kulturne terase). 53 Urejenost prostora Za razumevanje prostorske urejenosti je pomembno predvsem poznavanje zvez med posameznimi prostorskimi pojavi. Te zveze so lahko: - funkcionalne, - oblikovne, - prostorsko-organizacijske, - psihološko-emocionalne. Vse te zveze pomembno oblikujejo vizualno in mentalno predstavo o prostoru. Njihovo navzočnost je težko prikazati na kartah, lahko pa na nekaterih tematskih kartah odkrijemo posledice njihovega delovanja. 5.4 Potenciali za rekreacijo Pri analizi potencialov za rekreacijo je seveda mišljena naravna rekreacija v odprtem prostoru in ne tista, ki je vezana na posamezne rekreacijske objekte. To so predvsem možnosti za sprehode, posedanje, počivanje, razgledovanje ter rekreacijske dejavnosti v zvezi z vodo, ribištvo, čolnarjenje in plavanje. Na primeru Otočca so bile kot dejavniki, ki omogočajo rekreacijo, obravnavane naslednje prvine: - oddaljenost od vodotokov, - relief, - listnati gozd, - gozdni rob, - steze in kolovozi, - oddaljenost od cest. 6. MODEL PRIVLAČNOST I PROSTORA ZA KRAJINSKI PARK Model za prostorsko določitev krajinskega parka je izoblikovan po merilih, izpeljanih iz inventarizacije prostora, ter na osnovi krajinskih analiz. V tem delu se načrtovalski postopek v nalogi razlikuje od načrtovalskega postopka, opisanega v točki 3.1, saj v primeru načrtovanja krajinskega parka prostor zanj po definiciji ni ranljiv. Merila privlačnosti so v bistvu že kar merila ustreznosti prostora za krajinski park. V grobem bi lahko vse dejavnike, ki so pomembni za določitev krajinskega parka, razdelili na dve skupini, in sicer na dejavnike, ki prispevajo k definiranju krajinskega parka, oziroma tiste, ki so motnje v prostoru in so za krajinski park manj primerni. A) Dejavniki, ki opredeljujejo krajinski park Otočec, so: - naravna in kulturna dediščina, - naravna ohranjenost prostora, - prostorska pestrost, - urejenost prostora, - potenciali za rekreacijo. Navadno je naravna in kulturna dediščina poglavitni ali celo edini opredelilni dejavnik 2a krajinski park. To je razumljivo, saj je tudi sam krajinski park kategorija naravne in kulturne dediščine. Vendar samo seštevanje prvin naravne in kulturne dediščine ne more biti edino merilo za opredelitev krajinskega parka iz naslednjih vzrokov: - krajinski park ni le območje, ki zgolj povezuje prvine naravne in kulturne dediščine; - v krajinskem parku niso le prvine naravne in kulturne dediščine, ampak je to živ prostor, sistem, poln prvin in dejavnosti, prepleten z različnimi vezmi, ki sooblikujejo podobo prostora; - vrednote niso stalna kategorija, čeprav pogosto dajejo tak vtis. Zato so v tem postopku dodana še štiri merila, ki izhajajo iz krajinskih analiz. B) Dejavniki, ki so prostorske motnje na Otočcu: - promet in infrastruktura, - naselja predmestnega značaja, - velika monokulturna posestva, - kamnolomi, peskokopi. Seveda je nekaj prometnih in infrastrukturnih prvin v krajinskem parku nujnih, saj drugače sploh ne bi govorili o krajinskem parku, ampak o rezervatu ali popolnoma neobljudeni krajini. Rezukat tega modela je skupna karta privlačnosti oz. ustreznosti prostora za krajinski park (si. 3). Prikazuje dele prostora, ki so se skozi načrtovalski postopek izkazali kot primernejši za krajinski park. Vendar pa ta karta sama po sebi še ne opredeljuje krajinskega parka, saj ne izkazuje le enega enotnega zaključenega območja večje vrednosti, ampak je to območje heterogeno. 7. NATANČNA PROSTORSKA OPREDELITEV KRAJINSKEGA PARKA Prvi cilj tega postopka je prostorska opredelitev krajinskega parka, kar seveda pomeni tudi jasno definiranje njegovih meja. Da bodo te meje smiselne in argumentirane, je treba pri planiranja upoštevati vse parametre, ki so pomembni za definiranje krajinskega parka, saj gre za obravnavo kompleksnega območja z več uporabniki prostora. Poleg naravne in kulturne dediščine je treba upoštevati tudi druge prvine, ki imajo pomembno vlogo pri oblikovanju prostorskega značaja. Na določitev krajinskega parka pa pomembno vplivajo tudi dejavnosti, ki so že ali pa še bodo v tem prostoru. ' V fJk-^W-tm:- • - aV I V . ' W f-- r / i = \i-,./ 'r v. / i WH IB'^H ..... ■ ■ . . i ^y-;' SI. 3: Ustreznost prostora za krajinski park: zelo ustrezno za krajinski park, neustrezno za krajinski park Fig. 3: Suitability of the area for a landscape park: highly appropriate for a landscape park, inappropriate for a landscape park je bil: ajinskega (si, 4). delje Dpredelje pa je predlagal icipcestin^nov lesto, 1989), ven so pri opredeljevanju meja: ,2dni rob, komun^acija, kil ; itd). Na pav: jebilvnalogipredstavlje ključili v ] 8. IZDELAVA PROST bi bila prostorsk , in bi bil tako 05 prostorskeg bi se ^keg .NAČRTA Z/ krajinskega parka s 2l je Dgk ti ajinskega parka je h dejavnosti v privredn kakršnek Dpredeljevanjr , Za razpoznavo potencialno ogr tJD o biD I a i o OJ g s t t A, ^ p I s I § ^ ^ a o ^ Öß ^ ni § 1 ^ S o ^ 'S ^ £ ll ts: s, - sestavine okolja, na katere načrtovani posegi vplivajo, - posege v okolje, ki so povezani z uvedbo načrtovane rabe, - povezave med posameznimi sestavinami okolja, ki nas opozarjajo na možnosti posredne ogroženosti okolja. Na splošno lahko trdimo, da so za krajinske parke ustrezne predvsem tiste dejavnosti, ki ne spreminjajo bistveno prostora, saj je namen razglasitve predvsem varovanje prostora in ohranjanje njegove indentitete. Razvojne dejavnosti krajinskega parka Otočec, za katere smo presodili ustreznost na osnovi analiz privlačnosti in ranljivosti prostora, so bile: - jahalne steze, - poti za kočijo, - igrišče za golf, - kopališče, - čolnarna, - teniško igrišče, - novi most čez Krko. Kot nasprotje razvojnim dejavnostim smo znotraj parka hkrati določili obseg površin, namenjenih izključno varovanju v obliki naravnih rezervatov. V nalogi so bile izdelane tri različice namembnosti prostora, kar omogoča preizkus različnih alternativ v prostoru in daje večje možnosti za optimalno rešitev. Različice se razlikujejo v upoštevanju dveh poglavitnih nasprotujočih si interesov v tem prostoru, to je varovanja in turističnega razvoja. Vendar pa se nobena različica ne omejuje na izključno en vidik, saj mora krajinski park izpolnjevati varstvene zahteve in upoštevati razvojne težnje v prostoru. misli časovna oddaljenost od zasnove tega članka v letu 1990 omogoča, da z današnjega gledišča (feb. 1996) preverimo stanje prostora v krajinskem parku Otočec ter ocenimo učinkovitost predstavljenega postopka. Krajinski park Otočec za zdaj še ni uradno razglašen z odlokom, je pa vnesen v dolgoročni plan občine Novo mesto. Večji del predvidenega parka je varovan z odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto (Ur. list RS št. 38/92), in sicer kot varovano območje nekaterih osrednjih naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov na Otočcu. Meje varovanega območja se v večjem delu skladajo s predlaganimi mejami krajinskega parka, opisanimi v tem članku. Dejstvo, da Otočec še ni uradno razglašen za krajinski park, nikakor ne pomeni, da to območje nima kvalitet krajinskega parka. Nasprotno, takšno stanje lahko pripišemo predvsem trem dejavnikom: - dinamika razvojnih potreb ni bila tako silovita, kot je bilo leta 1990 pričakovati, tako da ni bilo neposredne potrebe po takojšnjem zavarovanju, - plan in odlok sta se do sedaj izkazala kot dovolj učinkovita varstvena mehanizma, - V :da so Glede na to, da je bilo načrtovanja in razglašanja krajinskih parkov v zadnjih letih malo, tudi ni bilo posebnih možnosti, da bi predstavljeni postopek preverili še na drugih primerih. V večji meri je bil opisani postopek pozneje uporabljen za določitev ustreznosti območja za krajinski park Kolpa. parka, bi se lahko neposredno vključeval v prostorsko planiranje širših območij. Prav tako bi se lahko soroden postopek porabil še za načrtovanje drugih naravnih parkov. Takšen način načrtovanja bi omogočal učinkovitejše rešitve in uskladitve že pri pripravi prostorskih planov in prostorskih izvedbenih načrtov Najboljše rezultate je . Tako je lahko obravnava prostora in procesov v njem bolj celovit in sistematična in s tem tudi i The paper summarises the main points of a 1990 graduate thesis, the aim of which was to present and test a planning scheme for a ] (explicit) step-by-step procedure with criteria laid down in adv^ procedure permits better collaboration ; information of the public. The procedure, illustrated by a < Otočec landscape park, is aimed at determining the physical; land use. The method consists in the main of two consecutive planning procedures. The first is aimed at determining the physical area of the landscape park and the second at more detailed land-use planning. The planning procedure presented by the thesis is based on an analysis of suitability of land for certain activities, whereby criteria for attractiveness and vulnerability are confronted. Thematic maps were prepared using the data of an inventory and of some analyses. Suitability of land for the activities was determined by means of overlaying the maps on the basis of criteria set out in advance. The procedure was started by taking an inventory of the area, the aim of which possible for further processing. Then landscape analyses were made that are not included in a standard procedure for landscape park planning. Their main objective was to collect additional data that might be of importance for determination of a landscape park but had not been provided by the inventory The next stage was the evaluation of a suitability of land for a landscape park. All the factors that are essential for the determination of a landscape park were divided into two categories: the first comprises factors that justify the creation of a ] park and the second consists of disturbances, that is, factors which are ; for a landscape park. The result of this phase was the determination of the physical area of the landscape park within the wider area under consideration with clearly defined and justified boundaries. During the final stage, spheres of different activities were assigned to the park area, whereby we attempted to take account of factors relating to protection and to development. Considering that fact that a landscape park is a management category for a protected area, special efforts must be made when vulnerability of land for certain activities is being assessed. In general we can say that such activities are suitable for a landscape park that do not require any essential changes in land use, since the aim of designation of a landscape park is, first of all, to protect land and preserve its identity. The final result of the thesis was to prepare land use variants, differing in the degree of protection, for the landscape park area determined by the study and to draw up guidelines for its further development. 11. VIRI Skoberne, P. & S. Peterlin (ur.), 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 2. del- Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Marušič, J., 1989: Vrednotenje kulturne krajine v Sloveniji (tematski sklop varovalno planiranje).- URP urejanje prostora, Ljubljana. Peterlin, S. & al., 1983: Metoda obravnavanja naravnih parkov.- Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Marko Simič članek obravnava zgodovino varstva jam na Slovenskem od prvih pobud pred 1. svetovno vojno, prek Spomenice leta 1920 in prvega naravovarstvenega zakona iz leta 1921 pa vse do sprejema Zakona o ohranjanju narave leta 1999. Sledita kratka analiza tistega dela veljavne zakonodaje, ki se dotika varstva jam, in predstavitev prizadevanj za sprejem Zakona o varstvu podzemnih jam. A Contribution to the knowledge of the history of the protection of caves in Slovenia on the occasion of the preparation of the Act on protection of subterranean caves Ključne besede: varstvo jam, zgodovina, zakonodaja, Slovenija The paper discusses the history of the protection of caves in Slovenia from the first proposal before World War I, the 1920 Memorandum, and the first Nature Conservation Act adopted in 1921, to the 1999 Nature Conservation Act. A short analysis of the section of current legislation which concerns the protection of caves is also presented, along with efforts at adopting the Act on Protection of Subterranean Caves. i^r^y^to/Received: 1. septembra 1992, popravljeno 19. oktobra 2001 Key words: protection of caves, nature conservation, natural heritage, natural values, history, legislation, Slovenia. Avtorjev naslov/Author's address: Marko Simič, prof geograf in zgod. Ministrstvo za okolje in prostor Agencija Republike Slovenije za okolje Vojkova IB SI-1000 Ljubljana 1. UVOD V začetku devetdesetih let 20. stoletja, ko je končno dozorelo spoznanje, da Zakon o naravni in kulturni dediščini ni več ustrezna pravna osnova za učinkovito varstvo naravne dediščine, sem bil zaposlen na takratnem Zavodu Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ukvarjal sem se z varstvom nežive naravne dediščine, med katero štejemo tudi podzemsko naravno dediščino - jame in brezna. Takrat sem bil že dobrih deset let aktiven jamar, zato sem poznal stanje v jamah in sem vedel, da se hitro slabša. Kljub temu da se ni obetala sprememba veljavnega Zakona o naravni in kulturni dediščini, sem se po zgledu kolegice Jane Vidic, ki je pripravila Strokovne osnove za novi pravni predpis za varstvo živalskih vrst, odločil, da na podoben način pripravim Strokovne osnove za nov pravni predpis o varstvu jam. Ker sem prepričan, da ni treba vedno na novo izumljati smodnika, me je pred pripravo strokovnih osnov zanimalo, kako se je skozi zgodovino razvijala zavest o varstvu jam in kako so razmišljali pripravljalci strokovnih osnov in zakonodaje pred mano. Pregledal sem razpoložljive vire in sestavil zanimiv pregled prizadevanj za varstvo jam pri nas. Ugotovil sem, da so se naravovarstveniki pri varstvu jam v preteklosti skoraj vedno znašli pred podobnimi težavami, kot so današnje. Pregled varstvenih prizadevanj sem nato vzporedno z nastajanjem Zakona o varstvu podzemnih jam večkrat dopolnjeval in popravljal. 2. PRVE POBUDE ZA VARSTVO JAM PRED L SVETOVNO VOJNO Vzporedno z intenzivnim raziskovanjem jam in takrat že bogato tradicijo turistične izrabe nekaterih jam so se že pred 1. svetovno vojno pojavile prve pobude za varstvo jam, predvsem pred takrat zelo razširjenim vandalizmom in ropanjem kapnikov za prodajo. Tako ropanje sta leta 1908 prva opisala drenovca Rudolf Badjura (1881-1963) in Bogumil Brinšek (1884-1914) v članku Nove jame ob Cerkniškem jezeru (Badjura, R. & B. Brinšek, 1908). V Svinjski jami ob Cerkniškem polju sta namreč našla lestvi, ki sta služili ropanju kapnikov pod stropom. Opisana je tudi usoda odlomljenih kapnikov: "zlikovci so jih prodali na stojnicah pred Postojnsko jamo". V članku zasledimo prvo pobudo za varstvo jam, saj sta avtorja zapisala: "Žal le, da je ta 'postojnska kupčija' dovoljena! Kakor da je kapnik roža, ki čez leto dni zopet zraste! Kdaj neki se bode moglo dopovedati ljudem, naj ne pustošijo jam, kdaj se bode pač vendar kaj poskrbelo za varstvo divnih naših jam?" Zanimivo je, da je deželni glavar že leta 1825 prepovedal v Postojnski jami osvetljevati s smolnatimi baklami in poškodovati kapnike (Habe, 1968), nihče pa ni preganjal prodaje kapnikov, naropanih v drugih jamah (si. 1). Naslednjo pobudo zasledimo v izrazito slovensko usmerjenem časniku Jutro, kjer je bil 20. julija 1911 O^tro, 1911) objavljen polemičen članek, ki obračunava z "vladnimi jamolazci". Mišljeno je bilo Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ustanovljeno leta 1910, ki so ga vodili pretežno Nemci. Članek spremlja nepodpisan XiV.~1908. _PLANINSKI VESTNIK_Št. 6. in 7. dovoljena! Kakor da je kapnik roža, ki čez leto dni zopet zraste! Kdaj neki se bode moglo dopovedati ljudem, naj ne pustošijo jam, kdaj se bode pač vendar kaj poskrbelo za varstvo divnih naši jam? (Dalje prih.) SI. 1: Prvo do sedaj znano pobudo za varstvo jam najdemo v članku Nove jame ob Cerkniškem jezeru Rudolfa Badjure in Bogumila Brinška v Planinskem vestniku iz leta 1908. Fig. 1: The article entitled New Caves on Lake Cerknica by Rudolf Badjura and Bogumil Brinšek, published in the Alpine Journal in 1908, was the first proposal for the protection of caves known so far uredniški komentar, v katerem med drugim piše, da raziskovanje ne bi smelo biti prva dejavnost društva, temveč bi moralo društvo na prvem mestu "zasledovati splošne javne in krajevne koristi, varovati vse kakega zanimanja vredne jame pred opustošenjem in oropanjem". Poznavanje problematike in slog pisanja dajeta slutiti, da je avtor vsaj komentarja, če ne tudi članka, novinar in jamar Franjo Pire (1872-1950), ki je na Dolenjskem raziskal 14 jam. Objavljal je prirodoznanske in domovinoznanske članke, med njimi tudi članke o krasu in jamah (Novak, 1988). Samo štiri dni zatem je v istem časniku izšel članek Varstvo našemu podzemeljskemu kraljestvu (Pire, 1911 a). V njem avtor opisuje razočaranje, ko je pred petimi leti prvič vstopil v kapniško jamo na Dolenjskem, v kateri so domačini za zabavo razbili kapniško okrasje. Za katero jamo gre, lahko le ugibamo: Andrej Kranjc (Kranjc, 1982) je ugotovil, da sta Franjo Pire in Alojzij Hrovat (1885-1974) leta 1906, torej ravno pet let pred člankom, obiskala Hudičevo jamo (kat. št. 2345), Malo jamo (kat. št. 2014) in Župenco (kat. št. 2363). Pire nadaljuje, da ga je še bolj zabolelo srce, ko je pred Postojnsko jamo videl stojnice s kapniki za prodajo. Izkazalo se je, da kapniki, prodajani kot kapniki iz Postojnske jame, niso bili od tam. V Postojnski jami je bilo namreč že dolgo najstrožje prepovedano karkoli odlomiti. Odločil se je, da bo stvar raziskal, in je ugotovil, da so kapniki naropani v številnih jamah v bližini, predvsem v okolici Cerknice. V Starem trgu je izvedel, "da je tam v bližini velika Križna jama, da pa so jo ravno najlepših delov oropali". Pravili so mu, "da se izvažajo celi vozovi z najlepšimi kapniki v Postojno, kjer se o Binkoštih in drugih prilikah slavnostne otvoritve Postojnske jame tamkaj prodajajo pod tvrdko 'kapniki iz Postojnske jame'". Avtor pravi, da je zaradi obzira do Postojnčanov do tedaj molčal, nato pa nadaljuje: "Toda razdejanje v do zadnjih časov niti domačinom Cerkničanom poznani kapniški jami pri starem cerkniškem gradu, je tudi mojo prizanesljivost oropalo vsakih obzirov." Kot Badjura in Brinšek piše tudi Pire o jami, ki jo danes poznamo kot 436 m dolgo in 42 m globoko Svinjsko jamo pri Dolenji vasi oziroma Jamo pri gradu (kat. št. 534). Pire piše, da se škoda na da popraviti, pač pa je treba preprečiti nadaljevanje ropanja. Zapisal je: "Treba je varstva vsemu količkaj pomena vrednemu podzemeljskemu kraljestvu. Pa ne samo glede kapnikov. Mnogo teh jam krije v svojem kraljestvu še drugo dragocenost: jamsko živalstvo ..." Na koncu članka naslavlja na deželnega predsednika, Teodorja barona Schwarza, ki je bil tudi eden štirih ustanovnih članov Društs^a za raziskovanje jam Ljubljana, jasen poziv: "Vaša sveta dolžnost je, da se resno pobrigate za varstvo vsega podzemeljskega kraljestva v deželi, v kateri Vi predsedujete kot namestnik najvišjega varuha vseh javnih interesov." Naslednji zelo zanimiv zapis je izšel v 525. številki Jutra 14. avgusta 1911 (Pire, F., 1911b). Avtor K P. (nedvomno Franjo Pire) podrobno opisuje dogajanje v že omenjeni Svinjski jami - "novi kapniški jami nad. Cerkniškim jezerom". Čeprav jo je že leta I860 omenil Kebe in je v njej leta 1886 raziskoval Putick, so Cerkničani po pisanju Franje Pirca zanjo izvedeli naključno. Leta 1908 so pred vhodom našli obleko in ker so mislili, da se je v jami nekdo ponesrečil, so alarmirali orožnike. V jami sicer niso našli nikogar, naleteli pa so na pravo opustošenje; vsi najlepši kapniki so bili odlomljeni. Da ni šlo za vandalizem, so dokazovale priprave za lomljenje: "prenosne lestve, tolkači in mrežnjaki", v katere so lovili pod stropom odbite kapnike. Pisec sklepa, kaj se je zgodilo: s Putickom so bili v jami "tudi Postojnčani, oziroma ljudje, ki so takoj uganili, da se krasota te jame prav lahko izrabi za kapnike iz Postojnske jame. Ko je bil Putick s svojimi raziskavami ob Cerkniškem jezeru gotov, so imeli oni, ki so za to novo jamo vedeli, prilike dovolj da so neopaženi prihajali in odhajali in svoj rop iznašali, kamor so hoteli." Tako so hodili 20 let ropat kapnike, ki so jih nato pred Postojnsko jamo prodajali. In kot pravi pisec: "Za vse to je vedela politična oblast, je vedela jamska komisija (Postojnske jame, op. p.), so vedeli orožniki... in vendar so vse te javne oblasti skozi 20 let pustile to protizakonito ropanje na škodo Cerkničanov!" Tudi Društvo za raziskovanje jam Ljubljana se je začelo zavzemati za varstvo jam (Habe, F. & A. Kranjc, 1981). V poročilu o delu društva od ustanovitve leta 1910 do prvega občnega zbora 5. januarja 1912, ki je bilo objavljeno v nemškem jeziku v rubriki Lokalne in provincialne novice časopisa Laibacher Zeitung (Laibacher Zeitung, 1912), je problematiki varstva jam namenjeno celo poglavje: "Pod razno je bilo opozorjeno na opustošenje, ki ga izvajajo privatniki v mnogih kapniških jamah na Krasu. Nekatere med tamkajšnjimi jamami, ki so bile prej znane po znanstvenem študiju tvorbe kapnikov, so danes povsem izropane in puste. Trgovanje s kapniki velja na nekaterih območjih krasa kot posebej donosen stranski zaslužek; celo pred vhodom v Postojnsko jamo stalno stojijo stojnice, na katerih dostikrat ponujajo izjemno lepe kapniške tvorbe, za katere poznavalec dobro ve, da se, take kot so, pojavljajo samo v tej ali oni jami. Enako obsojanja vredno je tudi trgovanje s človeško ribico, eno najbolj zanimivih evropskih živali. Občni zbor je naložil društvenemu odboru, naj naslovi na cesarsko - kralj e vsko poljedelsko ministrstvo resolucijo s prošnjo, da naj se po možnosti omeji trgovanje s kapniki v smislu varstva naravnih spomenikov" (Naturdenkmalschutz v izvirnem besedilu, op. p.) (si. 2). France Habe je izbrskal zanimivo drobno nepodpisano notico Proti onesnaževanju kraških jam, ki je 11. januarja 1913 izšla v nemškem jeziku v časopisu Laibacher Zeitung (Habe, 1982). Besedilo se v prevodu glasi: "V naši deželi vlada v kraških predelih delno navada uporabljati kraška brezna in jame za neke vrste SI. 2: Najstarejši zapis o onesnaženi jami v Katastru jam - Rossioch pri Tiefentalu, 25/26. maja 1912. Avtor zapisnika je Pavel Kunaver. Fig. 2: The oldest account of a polluted cave in the Cadastral Register of Caves - Rossloch near Tiefental, 25/26, May 1912, by Pavel Kunaver odlagališča vseh mogočih odpadkov in za odmetavanje živalskih kadavrov Sedaj pa je cesarsko-kraljevska deželna vlada zato, ker je tak postopek ne le iz veterinarsko-policijskega vidika nedopusten, ampak tudi nevaren za onesnaženje talnih voda v podzemlju, izdala poziv vsem glavarstvom, naj bodo pozorna na vsak pojav onesnaževanja jam in prepovedo odmetavati odpadke v jame." Notica dokazuje, da je bilo že takrat odmetavanje odpadkov eden glavnih dejavnikov uničevanja jam. Leta 1917, med 1. svetovno vojno, je cesarsko-kraljevsko poljedelsko ministrstvo nakazalo Avstrijski zvezi za domovinsko varstvo (Österreichischer Heimatschutz-Verband) poseben znesek za ustanovitev Strokovne postaje za varstvo narave v Avstriji (Fachstelle für Naturschutz in Österreich). Strokovna postaja si je pod vodstvom G. Schlesinger j a kot prvo nalogo zadala pripraviti seznam "vseh uvaževanja vrednih prirodnih spomenikov". Tako je v reviji Carniola, ki jo je izdajalo Muzejsko društvo za Kranjsko, izšel poziv vsem, ki lahko prispevajo podatke o naravnih spomenikih, da jih pošljejo na naslov postaje. Kot "uvaževanja vredni prirodni spomeniki" so med drugim opredeljene tudi podzemske jame (Carniola, 1917). Poziv pa je tudi vse, kar je na ozemlju današnje Slovenije zaslediti o Strokovni postaji za varstvo narave v Avstriji; očitno zaradi vojnih časov pri nas ni zaživela, v Avstriji pa se je po vojni iz nje razvila poklicna naravovarstvena služba. Medtem pa je ob Soči divjala vojna. Odmetavanju odpadkov, vandalizmu in ropanju kapnikov ter lovljenju jamskih živali se je pridružil nov način uničevanja jam - dve leti in pol bojev je močno zaznamovalo podobo Krasa, Banjšic in Julijskih Alp. Med drugim je bilo za vojaško uporabo predelanih in seveda hudo prizadetih več kot 100 jam (Simič, 1994). Vojaški poraz avstro-ogrske armade je sovpadal z razpadom monarhije, Slovenija pa je za 27 let izgubila dober del Notranjske, Posočje, Primorsko in Istro. V Italiji je ostal Kras, onstran meje sta bili Postojnska in Planinska jama, izgubljene so bile Škocjanske jame ... 4. VARSTVO JAM W iMA VOJNAMA Za varstvo narave v Sloveniji je 20. januar 1920 zelo pomemben datum; tistega dne je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu Slovenije predložil Deželni vladi za Slovenijo Spomenico s predlogi reševanja različnih vidikov varstva narave (Spomenica, 1920). V tretjem delu Spomenice so obdelane podzemeljske jame. Najprej se na splošno zahteva nadzorstvo za "jame z interesantno favno in floro", vanje pa naj bi bil "dovoljen vstop samo v znanstvene svrhe". Jame naj bi prišle v državno last in v oskrbo Odseku (društvu) za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ki naj bi vhode najbolj znamenitih zavarovalo in dovoljevalo vstop le v znanstvene namene. V krajši razlagi je nato razloženo, da so naše jame zaslovele po živalstvu, ki pa ga je neusmiljeno nabiranje za prodajo že močno ogrozilo. Spomenici, zelo napredni za čas, v katerem je nastala, manjka ena ključnih stvari: zahteva za vzpostavitev ustreznega telesa v okviru državne uprave, ki bi se ukvarjalo z upravnimi in strokovnimi nalogami varstva narave (Peterlin, 1995). Dve leti in pol po ustanovitvi nove države je bila struktura oblasti na Slovenskem še dovolj neokostenela, da je Deželna vlada za Slovenijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 19- februarja 1921, le dobro leto po Spomenici, izdala Naredbo deželne vlade za Slovenijo o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj. Gre za "začasna nastopna določila do rešitve po zakonski poti" (Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 25, 9- 3. 1921, Ljubljana). Praktično nespremenjena je ta naredba izšla kot Zakon o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj na področju Pokrajinske uprave za Slovenijo (Službene novine kraljevine SHS, št. 238, priloga XXXII, 25. 10. 1922). V naredbo in poznejši zakon so v bistvu vnesli zahteve iz Spomenice. Šesti člen tako pravi, da so "naravne jame (špilje) pod nadzorstvom pokrajinske uprave za Slovenijo, gozdarskega oddelka, ter se smejo oskrbovati in okoriščati le na način, ki ga odobri nadzorstveno oblastvo po zaslišanju Muzejskega društva za Slovenijo". Poleg tega je v prvem členu prepovedano "loviti, pokončevati, prodajati, ponujati v nakup in izvažati" med drugimi tudi vse "jamske hrošče, pajkovce in mehkužce". Vidimo, da zakonodajalec jam ni podržavil in jih je namesto nevladnemu Odseku za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo, kot je bilo predlagano v Spomenici, dal v upravljanje državnemu nadzornemu organu. Žal zakon jamam, razen za varstvo jamskih živali, ni določil splošnega varstvenega režima. Vidimo tudi, da je bilo varstvo jam obravnavano izključno z biološkega stališča; poziv proti ropanju kapniškega bogastva, na katerega so jamarji večkrat opozorili že pred. vojno, je ostal brez ustreznega odgovora. To si lahko razlagamo s tem, da se je sestava jamarjev po vojni zelo spremenila. Za hidrologi in prvimi jamarji v današnjem pomenu besede (amaterji z željo po odkrivanju, kot so bili na primer drenovci), so se v jame podali biologi, ki so varovali predvsem svoje področje dela. Zanje so bile jame najbolj ogrožene zaradi zbiralcev in predvsem preprodajalcev jamskih žuželk. Enostranskost Spomenice pri obravnavanju varstva jam je nekoliko presenetljiva, ker je bil eden njenih pobudnikov znani geolog Ferdinand Seidl, ki pa kljub temu, da je pred tem že večkrat zagovarjal zelo širok pogled na naravo, ni predlagal za zavarovanje nobenega od izjemnih pojavov nežive narave (Peterlin, 1992). Če ne štejemo že omenjene državne Strokovne postaje za varstvo narave v Avstriji, ki je bila ustanovljena leta 1917 (Peterlin, 1995), leto pred propadom dvojne monarhije, in zaradi vojnih časov ni zaživela, je bil Gozdarski oddelek pokrajinske uprave za Slovenijo prvi državni organ na ozemlju Slovenije, ki je bil z zakonom pooblaščen za izvajanje nekaterih upravnih nalog s področja varstva narave. Tako lahko rečemo, da se je poklicno varstvo narave v Sloveniji pravzaprav začelo z varstvom jam. Gozdarski oddelek pokrajinske uprave za Slovenijo oziroma pozneje Direkcijo šum Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani in po letu 1930 šumarski odsek Kraljevske banske uprave Dravske banovine je vse do 2. svetovne vojne vodil višji gozdarski svetnik inženir Anton Šivic, ki se je zelo prizadeval, da bi učinkovito uredil varstvo jam. Dobro je poznal tudi jamarstvo, saj je bil od obnovitve delovanja leta 1924 do leta 1928 član Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Njegove analize so bile strokovne, poglobljene in daleč pred časom. Če bi odgovornim uspelo njegove predloge spraviti skozi zakonodajni postopek, bi že zdavnaj imeli sodoben zakon o varstvu jam. Za poznavanje prizadevanj za varstvo jam, ki so sledila objavi Spomenice, je ključnega pomena neugledna porumenela mapa, ki jo je Peter Skoberne našel v arhivu takratnega Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. V mapi z napisom Jame od 22. 1. 1921 do 8. 7. 1939 in pripisom ap 27. 8. 1957 je naravovarstvenica Angela Piskernikova (1886-1967), ki je med letoma 1955 in 1963 delala na Zavodu SRS za spomeniško varstvo, zbrala gradivo o varstvu jam med obema vojnama. V nadaljevanju podajam za varstvo jam pomembne dogodke, povzete po tem arhivu. Dvorni svetnik Rustia je 11. marca 1921 obvestil vsa "gozdna in domenska oskrbništva", da je 19. februarja 1921 začela veljati Naredba o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih in za znanstvo pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj na področju Pokrajinske uprave za Slovenijo in da "se je pridelilo varstvo prirode, katero je doslej spadalo v področje poverjeništva za javna dela, gozdarskemu oddelku deželne vlade za Slovenijo. Oskrbništvu se naroča poskrbeti, da se gozdarsko osobje dodobra in takoj seznani z vsemi določili te naredbe in da smotreno vpliva tudi na gozdarsko in lovsko osobje zasebnikov." Dne 14. aprila 1922 je Direkcija šum Kraljevine SHS v Ljubljani glede na to, da jo je zakon pooblastil za nadzorstvo nad jamami, zaprosila Muzejsko društvo za seznam jam, ki jih je treba varovati, in predloge glede načina nadzorovanja. Zanimivo je, da je višji gozdarski svetnik inženir Anton Šivic poslal dopis v vednost tudi znanemu Si. 3: Putickov odgovor inženirju Šivicu, v katerem predlaga prepoved ropanja kapnikov. Fig. 3: Putick's answer to engineer Šivic, in which he suggests that the looting of dripstones should be banned. raziskovalcu krasa in članu Društva za raziskovanje jam Ljubljana Wilhelmu Puticku (Viljem Putik, 1856-1929) in ga prosil za pripombe. Putick je 19. aprila 1922 predlagal, da "je brez dovoljenja politične oblasti vsako oddajo, oziroma prodajo jamskih kapnikov prepovedati" in tako popravil enostranski pogled na varstvo jam v Spomenici in Zakonu (si. 3). V vsakdanji praksi se je pokazalo, da so določbe v zvezi z varstvom jam v zakonu iz leta 1922 preveč splošne. Predvsem pa nista bili rešeni dve osnovni vprašanji, kot je to 8. julija 1939 (III/7 štev 2044/22 - 1939) povzel inženir Šivic: "... ni urejeno razmerje do lastnika zemljišča, na katerem ali pod katerim se nahaja podzemeljska jama, niti ne razmerje do lastnika zemljišča, po katerem je mogoče priti do vhoda v jamo". Zato je poskušalo Muzejsko društvo določbe razdelati s Pravilnikom za varstvo, oskrbo in ukoriščanje podzemskih jam v Sloveniji. Pri izdelavi osnutka pravilnika je sodelovalo tudi Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ki je 28. marca 1928 v svojem dopisu, ki ga je podpisal tajnik dr. Ivan Rakovec, med drugim menilo, da "... ni umestno postaviti ogrožene jame pod posebno zaščito in prepovedati njih obisk. Edino zanesljivo sredstvo za zaščito takih jam bi bila železna vrata. Dokler ne bo dovolj kreditov v to svrho, smatra odbor za jako opasno, tudi samo razglasiti imena teh jam, ker bi se s tem samo nanje opozorilo in bi bile tem bolj ogrožene ..." Če pogledamo osnutek pravilnika, ki ga je Muzejsko društvo 24. maja 1929 poslalo velikemu županu Ljubljanske oblasti v nadaljnji postopek, vidimo, da je pogled na varstvo jam precej napredoval, saj so se v prizadevanje za varstvo vključili tudi strokovnjaki drugih ved. Predlog pravilnika je razširil pojmovanje jam oziroma špilj še na kraške izvire in požiralnike. Ni pa pojmovanja jam kot dediščine, saj je kot namen varstva opredeljena ohranitev podzemeljskih jam v zatečenem stanju in čuvanje vrednot, "za katere se zanimajo posamezne prirodoslovne stroke". V osnutku pravilnika je bila predvidena prepoved odnašanja ali poškodovanja sigastih tvorb, izkopavanja ali odnašanja paleontoloških ali prazgodovinskih predmetov, nabiranja in uničevanja jamskega živalstva. Prepovedi ne bi veljale za znanstvenoraziskovalne posege in ureditvena dela za turistični obisk, za melioracijska in regulacijska dela, ki se izvajajo s sodelovanjem ali po naročilu javnih upravnih oblasti in za izkopavanja jamske ilovice za fosfatno gnojilo. Za take posege bi bilo potrebno dovoljenje velikega župana, ki bi se pred izdajo dovoljenja posvetoval z Muzejskim društvom (Odsekom za varstvo prirode). Pri izdajanju dovoljenj za znanstveno delo v jamah si je Muzejsko društvo pridržalo pravico odločati o osebah, ki prosijo za dovoljenje. Trgovcem z jamskim inventarjem se dovoljenje načelno ne bi izdalo. Turistično se po pravilniku lahko uredijo le večje kapniške in vodne jame, če v biološkem pogledu niso ogrožene, ledene jame pa le, če je zagotovljeno varstvo znanstvenih interesov. Lastniki jam oziroma posebne korporacije lahko po tem osnutku uredijo in oskrbujejo jame le na način, ki ga odobri nadzorstveno oblastvo po mnenju Muzejskega društva. Oblastveni kontrolni organi, pooblaščenci Muzejskega društva in imetniki dovoljenja za znanstveno raziskovanje jam bi imeli prost vstop v vse jame ob vsakem času. Predvideno je bilo tudi, da Muzejsko društvo, ko bodo na voljo potrebna sredstva, fizično zapre posebno pomembne in ogrožene jame. Do takrat pa se lokacij in imen teh jam ne objavlja. V nadaljnjem postopku je državni pravobranilec 29. januarja 1930 ugotovil (Opr. št. I 752/29-1), da se s pravilnikom ne sme urejati razmerja do lastnikov jam in lastnikov zemljišč, po katerih vodijo dostopi do vhodov v jame, saj bi bile kratene njihove neomejene lastninske pravice. Predlagal je noveliranje zakona iz leta 1922 tako, da bi bili lastniki, ki ne bi mogli ali hoteli oskrbovati jam po navodilih banske uprave (ali po pravilniku), dolžni ob primerni odškodnini dopustiti oskrbovanje jame društvu ali osebi. V isti noveli naj bi tudi bansko upravo pooblastili, da s pravilnikom uredi vprašanje dostopa k jamam. Žal pa do spremembe zakonodaje ni prišlo. Zakon iz leta 1922 je dovoljeval rabo jam le na način, ki ga je odobrila gozdarska uprava po posvetovanju z Muzejskim društvom za Slovenijo. Izkazalo se je, da Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu Slovenije oziroma Prirodoslovno društvo Slovenije, ki je nastalo ob delitvi Muzejskega društva leta 1934, ni edino, ki dobro pozna problematiko varstva jam. Zato je inženir Šivic 8. julija 1939 v povzetku zadev, ki jih je v zvezi s 6. členom reševal njegov gozdarski oddelek, zapisal, da bi bilo primerno, "da bi o zadevah oskrbovanja in ukoriščanja podzemeljskih jam sodelovalo Prirodoslovno društvo z Društvom za raziskovanje jam" in da bo "banska uprava v bodoče zasliševala v konkretnih primerih obe društvi". Od leta 1939 do 2. svetovne vojne se na področju varstva jam ni zgodilo nič novega. 4.1 Zadeve, obravnavane po določilih 6. člena Naredbe oziroma Zakonu o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičiiili in. za ziiaiistvo pomembnih živali in rastlin in, o varstvu špilj na področju Pokrajinske uprave za Slovenijo med 19. februarjem 1921 in, cS. julijem 1939 - 10. aprila 1922 je bilo na prošnjo biologa Albina Seliškarja (1896-1973), podprto s priporočilom Muzejskega društva za Kranjsko v Ljubljani, izdano dovoljenje za obiskovanje podzemskih jam "do prekliea" (štev. 1146. ods. A Direkeije šum). - Veliki župan Ljubljanske oblasti je dal 22. oktobra 1927 (G. br. 495/3) Društvu za ureditev podzemskih jam v Ponovi vasi pri Grosupljem "v oskrbovanje" Županovo jamo (od 2. svetovne vojne do leta 1995 imenovano tudi Taborska jama, kat. št. 27, op. p.), Ledenico (Ledenico pod Taborom, kat. št. 33, op. p.) in Mikličevo jamo (kat. št. 34, op. p.). Vedeti je treba, da je turistično vlogo z rapalsko mejo izgubljene Postojnske jame počasi prevzela prav Županova jama. Pred tem je veliki župan 4. oktobra 1926 "vzel na znanje" društvena pravila (M. br. 9685). Pred, tem se je posvetoval z Muzejskim društvom za Slovenijo in Društvom za raziskavanje podzemskih jam, ki sta oba podprla prizadevanja Društva za ureditev podzemskih jam v Ponovi vasi pri Grosupljem. Seveda je moralo društvo še pred vložitvijo prošnje pridobiti dovoljenja lastnikov jam za oskrbo le-teh. Društvo je bilo obvezano voditi vpisno knjigo, v kateri so bile predpisane naslednje rubrike: tekoča številka, obiskovalčevo ime, poklic, bivališče, dan in ura obiska in ura, ko so zapustili jamo, ter opomba za ime čuvaja, ki je obiskovalce spremljal. V primeru poškodovanja jam je bil zagrožen odvzem pravice do oskrbovanja in to "ne oziraje se na odškodninske pravice, ki jih ima lastnik jame do društva zaradi poškodb po civilnem pravu". Vstopnino je bilo dovoljeno pobirati le "z zvezki vstopnic, opremljenimi z jukstami". Sledi določilo: "Dohodki pa se morajo porabiti samo za vzdrževanje jam." O teh pogojih so bili obveščeni: takratni oblastni odbor v Ljubljani, sreski načelnik v Ljubljani, "da se posluži orožništva zaradi večkratnega kontroliranja", občini v Št. Juriju in Lipljenah ter Muzejsko društvo v Ljubljani. - 24. junija 1928 je veliki župan Ljubljanske oblasti (G. br. 446/1) izdal Zoološkemu inštitutu LJniverze v Ljubljani dovoljenje, da lahko za deset let zapre desni rokav Podpeške jame pri Dobrepolju in tam uredi laboratorij za proučevanje jamskega živalstva. Univerza je predložila rabokupno pogodbo z 31 solastniki parcel nad desnim rokavom Podpeške jame in podružnično cerkvijo sv. Martina kot lastnico ene od, parcel; v tej pogodbi so bili določeni pogoji glede uporabe jame. Pogodba je bila sklenjena za 10 let, od 1. januarja 1928 do 31. decembra 1937. Rabnina je bila 1 dinar letno, plačana pa je bila vnaprej. "Rabokupcu" je bilo dovoljeno postaviti vrata na 'Babice' s tem, da "morajo biti vrata napravljena tako, da se bo voda iz levega rokava Podpeške jame mogla, kadar naraste čez višino sedanjega praga, odtekati še naprej v 'Babice' in ne bo povečala tiste vodne količine, ki se odteka na prosto. S tem bo za raboprodajalce odstranjena nevarnost, da bi odtekajoča voda njih zemljišča v večji meri poplavljala, nego dosedaj". Zanimivo je, da je prepis pogodbe overil notar Mate Hafner (1865-1946), znan entomolog, član Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva in prvi predsednik po 1. svetovni vojni obnovljenega Društva za raziskovanje jam Ljubljana (Novak, 1988). - 1. septembra 1930 je Vladimir Kodrič poslal Muzejskemu društvu dopis oziroma prijavo, v kateri je sporočil, da mu je šolski upravitelj Drago Čepic javil, "da se je seznanil z nekim Bischofom, menda družabnikom A. Winklerja, znanega trgovca z entomologijo (Wien XVIL Dittesgasse 11). Gospod Bischof je prišel v Solčavo okoli 15. 7. in je tam nabiral živali, predvsem seveda jamske." Ko je g. Kodrič povedal g. Čepiču, da zakon tako nabiranje prepoveduje, mu je ta 15. avgusta odgovoril: "Gospoda Bischofa sem odslovil ter ga opozoril na zakon. Mislim, da ne pride več. Sedaj je nekje v Črni gori. Ali je dobil kaj v jamah, mi ni znano, ker ga jaz nisem hotel spremljati. Vsekakor pa je stopil v zvezo z Brunom Goričarjem v Mozirju. Rekel je, da sme v Winkler j evem imenu dati za 1 kom. Anophtalmus Trilandii 1000 Din..." Muzejsko društvo je Kodričevo pismo 18. septembra poslalo sreskemu načelniku v Gornji grad, ta pa je 22. septembra obvestil Kraljevsko bansko upravo, da je sprožil poizvedbe glede "ovadenega Brunota Goričarja v Mozirju". Inženir Šivic je 30. septembra sreskemu načelniku odgovoril, da je bila prijava prepozna, "zato bi bilo zasledovanje Bishofa potom obmejnih oblasti radi zaplembe hroščev zagotovo brezuspešno". Prosil pa je sreskega načelnika, naj ga obvešča o poteku preiskave proti Goričarju. Kaj je dognal sreski načelnik, ni znano. - 2. junija 1931 je Kraljevska banska uprava Dravske banovine sporazumno z Muzejskim društvom za Slovenijo v Ljubljani, ki je podalo posebno izjavo z dne 23. maja 1931, izdala Ravnateljstvu Narodnega muzeja dovoljenje za "poskusno, sistematično kopanje v svrho primerjalnih zooloških, paleontoloških in arheoloških študij in popolnitve muzejskih zbirk" (IIL štev 6195/1). Zanimiv je pripis, da se mora muzej z lastniki jam sporazumeti sam. Dovoljenje je veljalo "do nadaljnjega, dokler ne stopi v veljavo zakon o zaščiti prirode za celo Kraljevino Jugoslavijo". - 20. marca 1932 je bil Zoološkemu inštitutu Ljubljanske univerze dovoljen izvoz "zabojčka kapnikov in dveh kanglic človeških ribic in račičev (Troglocaris, Niphargus in Titanethes) v svrho spopolnitve akvarija za jamske živali" za Biologische Versuchsanstalt der Akademie der Wissenschaften, Wien. Za izdajo dovoljenja je v imenu Zoološkega inštituta posredoval Jovan Hadži (1884-1972). - 12. novembra 1932 je bilo izdano tolmačenje (III št. 8062/2), da glede na to, da ni bil sprejet pravilnik o oskrbi jam, človeška ribica po zakonu iz leta 1922 ni posebej zaščitena. - Po soglasju Prirodoslovnega društva je banska uprava 11. junija 1937 izdala Edvardu Knirschu, zobozdravniku iz Kolina (takrat že bivša ČSR), dovoljenje za nabiranje jamskih žuželk (III/7 štev. 1556/3), ki je veljalo od 15. junija do 15. avgusta 1937. - Zanimivo je, da je poskušala Kraljevska banska uprava v interesu Društva za raziskovanje jam Ljubljana, ki je takrat intenzivno raziskovalo Križno jamo, doseči sporazum s posestnikom in lastnikom vhoda v jamo, Janezom Turkom iz Loža, ki pa je odklonil kakršenkoli sporazum in še naprej onemogočal dostop do jame. - V arhivu je dokumentirana tudi zanimiva afera v zvezi z Ottom Aumanom iz Krškega, ki ga je na osnovi časopisnih poročil 27. oktobra 1937 zaradi domnevnega protizakonitega izkoriščanja jam v srezu Krško Kraljevski banski upravi Dravske banovine prijavilo najprej Prirodoslovno društvo, 7. oktobra pa še Narodni muzej. Uprava Dravske banovine je pooblastila dr. Alfreda Šerka in prof. Srečka Brodarja, da na terenu raziščeta zadevo. Za pregled jam jima je bilo izdano dovoljenje po 6. členu zakona iz leta 1922 (III/7 No. 2870/1). Po ogledu jam 30. in 31. oktobra ter zaslišanju g. Aumana sta o zadevi napisala poročilo. Izkazalo se je, da je 1. avgusta 1937 visoka voda odprla dve jami v okolici Kostanjevice: Kostanjeviško (kat. št. 518) in Levakovo jamo (kat. št. 517). Iz Levakove jame je voda prinesla veliko arheološkega materiala, ki ga je pred domačini obvaroval in shranil Otto Auman iz Krškega. Po tem poročilu je "sreski načelnik" celo predlagal, da se Aumana imenuje za "nadzorovatelja kraških jam in ostalih arheoloških postojank v krškem srezu", vendar se je temu predlogu uprlo Prirodoslovno društvo, ki je menilo, da je tako nadzorstvo nevarno, saj je z Aumanom "že imelo opravka" in ga je dolžilo "dobičkonosnih poslov". V dopisu (III/7 No. 245/1), datiranem s 17. januarjem 1938, je inženir Šivic obvestil sresko načelstvo v Krškem, da g. Auman stvari, ki jih je nabral v jami pri Šutni, še ni poslal na vpogled Geološko-paleontološkemu inštitutu Univerze v Ljubljani, kot se je dogovoril z dr. Šerkom oktobra 1937. Zapisal je tudi: "Pozovite g. Aumanna, da tej želji ustreže. Stvari bi ostale njegova last, čeprav spadajo po zakonu o varstvu prirode v najbližji muzej v Dravski banovini. G. Aumannu in drugim nepoklicanim naj se zabrani vsako izkopavanje v jamah brez nadzorstva poklicanega strokovnjaka." Sreski načelnik je 1. februarja 1938 poslal inženirju Šivicu zapis zaslišanja g. Aumana, iz katerega je razvidno, da je g. Auman že pred mesecem povabil predstavnika geološko-paleontološkega inštituta, docenta dr. L Rakovca, da si ogleda njegovo zbirko, "vendar si je imenovani docent zaradi pomanjkanja časa do danes ni mogel ogledati". Auman je izjavil tudi, da je stvari, ki jih ima, preveč, da bi jih lahko poslal na vpogled, da pa so na razpolago pri njem. Dodal je: "Hroščev po kraških jamah niti ne nabiram, niti ne prodajam. Vse stvari, za katere izvem, odnosno dobim, ne prodajam, temveč je res, da jih zbiram in držim doma. Kot dokaz, da lahko vsak čas gospodom strokovnjakom te stvari pokažem kot dokaz." VARSTVO JAM MED SVETOVNO VOJNO Med 2. svetovno vojno je pri Prirocloslovnem muzeju v Ljubljani delovala Posvetovalna delovna skupina za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ki je bila zametek upravnega telesa za varstvo narave v okviru državne uprave (Peterlin, 1995). Seznam, ki ga je vodila Posvetovalna delovna skupina, je inženir Anton Šivic objavil v Prirodoslovnih iz vest jih, glasilu Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani (Šivic, 1944). V tem seznamu razen posredno pri izvirih Ljubljanice ni jam, v poglavju o varovanju jam so le ponovljeni že znani avtorjevi komentarji zakona iz leta 1922. Razloge je iskati v specifičnih, vojnih časih, pa tudi v tem, da je bil Kataster jam na srečo celo vojno skrit (Hadži, 1961). Tako so morali Nemci svoj vojaški jamski kataster izdelati na podlagi italijanskih podatkov, ti pa so bili za območje Kraljevine Jugoslavije zelo nepopolni. Kljub nepopolnim podatkom pa so Nemci le uporabili nekaj jam za vojaške namene. S stališča varstva jam je bila najbolj tragična odločitev, da zaradi vse pogostejših zavezniških bombnih napadov za skladišče goriva uporabijo vhodne dele Postojnske jame. V diverzantski akciji partizanskih minerjev 31. divizije, ki so v noči z 22. na 23. april 1944 od zadaj, iz Črne jame prodrli do skladišča in zažgali okoli 670 sodov bencina (Šušteršič, I960), je prišlo do doslej največjega poškodovanja podzemske naravne dediščine pri nas. Eksplozije, požar in predvsem saje so močno poškodovale kapniško okrasje v vhodnih delih Postojnske jame. Po osvoboditvi se je Posvetovalna delovna skupina za varstvo prirode in prirodnih spomenikov preosnovala v Referat za varstvo prirode, ki se je z dr. Angelo Pisekernikovo preselil na novo ustanovljeni Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti Slovenije (Peterlin, 1995). Takratna DF Jugoslavija oziroma FNR Jugoslavija je leta 1946 sprejela zakon, ki je poleg drugega obravnaval varstvo prirodnih znamenitosti. Leta 1948 je v Sloveniji začel veljati Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji (Uradni list LRS, št. 23/48), leta 1958 pa je bil sprejet Zakon o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list LRS, št 22/58). Ker so bili vsi ti zakoni izrazito spomeniško (dediščinsko) usmerjeni, so propadli poskusi, da bi z odlokom zavarovali vse jame s splošnim varstvenim režimom (Golob, 1967). Kljub temu pa je bilo po teh zakonih zavarovanih kar nekaj spomenikov, med njimi tudi Rakov Škocjan z jamami. Odločba o zavarovanju okolice Rakove kotline pri Rakeku na Notranjskem (Ur. list LRS 27/49) sodi med naše najstarejše veljavne odloke o zavarovanju. Znana slovenska naravovarstvenica Angela Piskernik je leta 1965 zapisala (Piskernik, 1965): "... Da se sprva tudi pristojni faktorji niso zavedali ogromnega pomena službe za varstvo narave, je bilo spoznati že 1. 1945, ko je bilo treba določiti teze za skupen zakon o zaščiti spomenikov. Nekateri so bili mnenja, da naj pridejo pod zaščito samo naravne redkosti, drugi so glasovali za naravne zanimivosti, tretji za naravne lepote in četrti, ki so končno zmagali, za naravne znamenitosti. Tako moremo zavarovati v Sloveniji samo tiste naravne objekte, ki so znameniti zaradi kake svoje posebnosti. Druge države nimajo zakonov o varstvu naravnih redkosti ali zanimivosti, ampak zakone o varstvu narave. Nemci in Avstrijci imajo npr. 'Naturschutzgesetz', Francozi in Belgijci pišejo o 'protection de la nature' in tako menda vse evropske in izvenevropske dežele. In tak zakon bi potrebovali tudi v Sloveniji, kajti pojem narava je najširši in bi zadoščal za vse potrebe novodobne varstvene službe ....". Tako je Angela Piskernik zelo nazorno predstavila glavni konceptualni problem varstva narave, ki ga je deloma rešil šele Zakon o ohranjanju narave, sprejet junija 1999. Spomeniška oziroma dediščinska zasnova varovanja narave, ki je bila stalnica vseh varstvenih zakonov, se je omejila na varstvo samo tistega dela narave, ki ga je družba spoznala za vrednoto. Taka omejitev prinaša vrsto težav, ki so ravno pri varstvu jam zelo izrazite. Prva težava pri varovanju samo izbranih jam je, da se vrednotenje z razvojem naravovarstvene stroke hitro spreminja. Tako je seznam najpomembnejših jam iz današnje perspektive bistveno drugačen, kot je bil še pred 20 leti. Poleg tega so jame in brezna zadnji kotički na zemlji, kjer odkrivamo "deviška" ozemlja, na katera človeška noga pred tem še ni stopila. Do sedaj je bilo na ozemlju Slovenije odkritih prek 7400 jam, verjetno pa jih je neodkritih vsaj še enkrat toliko. Ker se stopnja poznavanja podzemskega sveta hitro veča, je vsak seznam pomembnejših objektov hitro zastarel, novo odkrite, včasih zelo pomembne jame pa so ob takem načinu varstva prepuščene usodi. Tudi v odkritih jamah pogosto odkrijejo nove dele jam, ki lahko popolnoma spremenijo ovrednotenje celotne jame. Naslednja težava je, da so za naravovarstveno ovrednotenje potrebni podatki, med katerimi jih je kar nekaj ozko strokovnih in jih zato ne moremo pričakovati od amaterskih jamarjev kot glavnih zbiralcev dokumentacije o podzemlju. Dokler teh podatkov ni oziroma jih imamo samo za posamezne jame, lahko pri izboru spregledamo izjemno pomembne jame. Spomeniški (dediščinski) pristop, pri katerem varujemo le jame, ki izstopajo, zahteva natančno prostorsko opredelitev le-teh, kar pa z razpoložljivimi podatki ni mogoče. Vemo namreč, da so podatki za lege v Katastru jam tako nenatančni, da več kot tretjino jam lahko iščemo okoli podane lege v krogu premera vsaj 100 m (Simič, 1998a). Še enega vidika ne smemo zanemariti: posameznih jam namreč ne moremo gledati kot izolirane pojave, saj je kras enoten sistem, v katerem so objekti med seboj bolj ali manj povezani. Če že ne moremo varovati celotnega krasa, je treba varovati vsaj vse jame. Tako na primer varstvo naravovarstveno visoko ovrednotene Planinske jame nima smisla, če ne varujemo drugih jam, skozi katere se pred Planinsko jamo pretaka podzemska Ljubljanica, in če ne varujemo brezen nad podzemskim tokom. 6.2 Irecllog Diiištva za raziskovanje jam Slovenije za zaščito jam iz leta 1966 Ne glede na varstveno zakonodajo, ki je temeljila na varstvu izbranih objektov, je Izvršni odbor Društva za raziskovanje jam Slovenije 2. decembra 1966 poslal Zavodu za spomeniško varstvo SRS zanimiv predlog varstva jam. V njem je predlagano splošno varstvo za vse, tudi še neodkrite jame: dobile naj bi status naravnega spomenika. Brez soglasja Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, Društva za raziskovanje jam Slovenije in Zavoda za spomeniško varstvo SRS naj bi bili prepovedani vsi posegi v jame. Jame bi smeli obiskovati le organizirani jamarji, delavci Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni in varstveniki narave, posamezniki in skupine nejamarjev pa le pod nadzorom. Zaradi izrednih lastnosti je društvo poleg splošnega varstva predlagalo posebno zaščito za vrsto jam z neposredno okolico. Na seznamu so: Postojnski jamski sistem. . okroglica, Žiglovica, Tobakova hruška (Brezno pod Tobakovo hruško, op. p.), Vilenska jama (Vilenica, op. p.), Ledena jama na Fridrichsteinu (Ledena jama na Stojni, op. p.), Jama treh bratov, Eleonorina jama, Željnske jame, Taborska jama (danes Županova jama, op. p.). Huda - v predlog ] :, da se je počasi prebijak) varovati jam brez varovanja površja nad podzemnimi rovi in mljiva pri ledenicah - jamah, v celo leto zadržuje led. Tako so , da ni: brez varovanja porečja voda, ki se ; ohranjenostjo okolice je najbolj vidna in ; : posebno varstvo za ledenice in gozd okoli vhoda, še posebej za ^ • v Paradani, Triglavsko brezno in Ledeno jamo na Fridrichsteinu (Ledeno jamo na Stojni, op. p.). Prav tako naj bi varovali koliševke (kukave) vključno z 10 m od roba. Varovati bi bilo treba tudi vse točka predloga pravi: "Pri. : objekte razdeliti v ; poseben režir Predlog je posebej zanimiv, ker predlaga podobno zasnovo varstva, kot je obdelana v Strokovnih osnovah za novi pravni predpis o varstvu jam (Simič, 1992). Če vemo, da je predlog v imenu Komisije za zaščito jam podpisal France Habe (1909-1999), ki je dober del svoje strokovne, jamarske in publicistične poti posvetil varstvo ne preseneča. Žal predlog Društva za ; jam Slovenije ni prodrl, verjetno varstvo SRS ni mogel vključiti v U ato, ker ga Zavod za • slabo in neoperativno 6.3 Pre varov^ . za pobudo Društva za objavljen nov predlog, ki je Gorenja in Dolenja Srnic Socerbu in kot ari spodmol, Županov spodmol ter je bil v reviji Varstvo narave Dodane so le: v Dolenjih Lazah ter Sveta jama pri ka golobina, Zakajeni spodmol. Ovčji . Novost je bil predlog za razglasitev dveh kraških parkov: Vzhodnega, ki bi obsegal Planinsko polje, Postojno in Cerkniško jezero, ter Zahodnega, ki bi obsegal okolico Divače z Vremščico in južnim delom sežanske okolice in bi na jugu segal do Sv Petra pri Kozini in Socerba (Golob, 1967). Predlog je bil sicer zelo pomemben, saj je prvič predlagal dva kraška parka, na področju varstva jam pa je žal pomenil korak nazaj. Rok Golob, takrat zaposlen na Zavodu za spomeniško varstvo SRS, se je zavedal omejitev obstoječe varstvene zakonodaje, zato se je oprl na zavarovanje samo najpomembnejših jam. Merila, po katerih so bile te jame izbrane, pa so še vedno popolnoma nejasna. Splošen in že v predlogu nedodelan varstveni režim za jame bi veljal samo na območju parkov, ko bi prišlo do zavarovanja le-teh. Splošnost spomeniških zakonov in obsežnost področij, ki so jih urejali, sta botrovali temu, da varstvo jam v varstveni zakonodaji ni bilo omenjeno vse do Zakona o varstvu narave iz leta 1970 (Ur. list SRS 7/70). Zakon, katerega naslov je veliko obetal, se je v praksi izkazal kot veliko razočaranje. Varstva jam se je dotaknil le v 15. členu, v katerem je urejal problematiko speleoloških objektov, ki se odprejo med gradbenimi deli. Tudi če se sprijaznimo z zasnovo varstva samo izbranih jam, je zelo pomembno, da imamo izdelana naravovarstvena merila, s katerimi lahko naredimo kakovosten izbor. Pri nas je prvič poskusil po enotnih kriterijih naravovarstveno ovrednotiti jame na primeru občine Kočevje Andrej Kranjc (Kranjc, 1976). Istega leta je izšel tudi Inventar najpomembnejše naravne dediščine v Sloveniji, ki ga je izdal Zavod SRS za spomeniško varstvo (Peterlin S., 1976). Inventar je bil velikega pomena za varstvo jam v Sloveniji, saj so bili v njem prvič po enotnih merilih izbrani najpomembnejši objekti in območja naravne dediščine Slovenije. Med 367 izbranimi lokalitetami je bilo 84 jam (23 %)• V inventarju je bil objavljen tudi splošen varstveni režim za vse objekte podzemske naravne dediščine. Izbrane lokalitete niso dobile uradnega statusa, kljub temu pa je bila v naravovarstveni praksi v primeru ogroženosti že sama uvrstitev na seznam pomemben argument. Hkrati je bil izbor izhodišče za seznam republiško pomembnih objektov, ki so bili varovani prek dolgoročnih in srednjeročnih planov. Izbor objektov in območij za inventar je bil tudi neka vrsta usmeritve regionalnim zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine pri izbiri jam, ki so jih predlagali za zavarovanje. Ne smemo spregledati pomembne vloge Matjaža Puca, ki je dolga leta vodil Kataster jam Jamarske zveze Slovenije in je bil med drugim redaktor prvega Delovnega seznama jam (Puc, 1975). Njegovo izjemno poznavanje katastra in jam je pripomoglo h kakovostni zasnovi Osnovne evidence naravne dediščine Slovenije, ki je v začetku osemdesetih let 20. stoletja začela nastajati na Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, kjer je bil zaposlen. Prav urejena osnovna evidenca je omogočila, da je nova izdaja Inventarja najpomembnejše naravne dediščine Slovenije prinesla precej bolj dodelana merila vrednotenja in zato tudi veliko bolj kakovosten izbor jam. V prvem delu Inventarja, ki je obravnaval severovzhodno Slovenijo (Skoberne, R & S. Peterlin, 1988), je bilo obdelanih 180 objektov in območij naravne dediščine med katerimi 23 jam (13 %), v drugem, ki je obdelal osrednjo Slovenijo (Skoberne, R & S. Reterlin, 1991), pa je bilo med 280 objekti 74 jam (26 %). Leta 1981 je bil sprejet Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS št. 1/81), ki je kar 18 let urejal varstvo narave v Sloveniji. Ena njegovih dobrih lastnosti je bila, da je v 2. členu kot naravno dediščino med drugim opredelil podzemske kraške pojave. Kljub opredelitvi jam za naravno dediščino je bil zakon še vedno spomeniški in je dediščino v najširšem pomenu varoval le deklarativno. Tako je v 10. členu obvezoval občane in civilnopravne osebe, ki so imeli lastninsko ali drugo pravico na posameznih delih naravne dediščine, da dediščino ohranjajo in ravnajo z njo kot dobri gospodarji ali pa jo prepustijo strokovni organizaciji. V 11. členu pa je obvezoval družbeno pravno osebo, ki je upravljala del naravne dediščine, da jo je ohranjala in opustila takšno rabo, ki bi utegnila zmanjšati njeno vrednost. Na tej splošni ravni je bil edini mehanizem, ki je vsaj delno dosegel svoj namen, varstvo naravne dediščine v postopkih planiranja. Zakon je namreč v 9- členu zavezoval nosilce prostorskega planiranja, da so v planskih aktih določali in usmerjali varstvo naravne dediščine z upoštevanjem strokovne podlage, ki zajema ovrednotenje stanja na posameznih območjih, pa tudi predlog ukrepov varstva in varstvene režime (Kremesec Jevšenak, 1998). Naravovarstvena praksa je bila pri obravnavi jam nedosledna; po eni strani smo med naravno dediščino šteli vse v Katastru jam registrirane jame, po drugi strani pa smo v evidenco naravne dediščine precej nesistematično uvrščali le jame, ki so po naravovarstvenem pomenu izstopale. V dolgih letih uporabe zakona so se dodobra pokazale njegove dobre in številne slabe strani. Pri varstvu jam smo si z njim lahko le malo pomagali. Obravnaval je namreč zelo široko področje varstva naravne in kulturne dediščine, vključno z muzeji, galerijami in arhivi, tako da se ni poglobil v zelo specifično področje varstva jam. Podzemske kraške pojave je omenjal samo, ko je navajal, kaj vse je naravna dediščina. To je manj kot v našem prvem naravovarstvenem zakonu iz leta 1922. V zakonu tudi ni bilo varstvenih režimov, tako da ni bilo izrecno prepovedano lomiti in odnašati kapnike, kot je to predlagal že Putick; uničevanje kapniških tvorb je bilo prepovedano le posredno, saj je štelo kot poškodovanje naravne dediščine. Edini res učinkovit inštrument varstva je bila razglasitev delov dediščine, ki imajo posebno vrednost, za naravne znamenitosti (15. člen). Razglasitev se je opravila z aktom, ki ga je sprejela občinska skupščina, ali pa Skupščina Republike Slovenije, če je šlo za znamenitost velikega ali izjemnega pomena (18. in 21. člen). Akt o zavarovanju je moral vsebovati tudi podroben varstveni režim in razvojne usmeritve. I se je, da so le ^ teoretično dovolj dobro osnovo za m i v aktu o 2avar( o izbranih jam, druge 18 letih doseglo, da so občine varstvo naravne in kulturne avarovale 190 jam, med njimi 9 vhodov To znaša skupaj 2,6 % vseh riranih jam (Kepa, 2000), kar pa je tudi v . objektov ne ujema dovolj s ; in najbolj ogroženih. Občine so namr , ki jih ni nihče ogrožal. L (državnih) zavarovanj jam zaradi politične odločitve, da se varstvo L in uveljavlja izključno na občinski ravni, ni bilo. Tako so bile na ] , leta 1986 uvrščene na seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vse do 3. novembra 1996, ko je pričel veljati Zakon o Regijskem parku Škocjanske jame Čeprav zgodovina varstva kaže, da brez opredeljenega lastništva jam in jasnega kulturni dediščini manjkali. Brez odgovora so ostala tudi številna druga ] vprašanja, na primer, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko vodi po neturističnih ■ niso bili opredeljeni minimalni standardi, ki bi jih morala izpolnjevati turistič 6.7 sočasno z Zakonom o naravni in kulturni - arodnem parku (Ur. list SRS, 17/81), s ; skupaj 83.807 ha skoraj izključno kraškega sveta s ; jam, kar je 7,9 % vseh znanih jam (Kepa, 2000). Zakon ima v varstvenih režimih, še posebej za osrednje območje, dovolj ostre omejitve, ki vsaj teoretično omogočajo ^ i Alp kot enotnega hidrogeološkega sistema (Simič! 1998b). 6.8 parki Kot smo že videli, je naravovarstvenik Rok Golob leta 1967 dveh kraških parkih. Zamisel je bila daleč pred časom in šele leta 1981 je Zakon o in kulturni dediščini po uspešnih zgledih iz tujine uvedel novo varstveno kategorij L park je bil zamišljen kot zaokroženo območje prvobitne in , ki povezuje značilno pokrajino in Za obstoj regijskega parka je ključnega pomena vzdrževanje kulturne krajine, ki pa ni možno brez domačinov Zato je v nasprotju z narodnim parkom, v katerem naj bi bil vsaj v osrednjem območju človekov vpliv čim manjši, v regijskem parku nujno zagotoviti možnosti za življenje domačinov. Človekove dejavnosti v regijskih parkih tako niso ustavljene, ampak le usmerjene v naravi prijazne oblike. Prav pri usmerjanju razvoja pa se je pokazala velika slabost Zakona o naravni in kulturni dediščini; zakon je regijske parke le opredelil, ni pa razdelal inštrumentov za usmerjanje razvoja teh območij in za subvencioniranje tistih dejavnosti (predvsem tradicionalnega kmetijstva in sonaravnega gozdarstva ter naravi prijaznega turizma), ki so v skladu z varstvenimi cilji. Inštrumenti so bili opredeljeni šele v Zakonu o ohranjanju narave iz leta 1999. V slednjem je regijski park opredeljen kot obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji, vendarle pa z naravo uravnotežen. Do sedaj je bil ustanovljen samo en regijski park - Regijski park Škocjanske jame, ki pa obsega le 413 ha. Park ima tudi okoli 400 km^ veliko vplivno območje, ki obsega celotno porečje Reke, vendar je varstveni režim za to območje precej nedodelan. Od velikih predlaganih regijskih parkov je s stališča varovanja krasa pomembnih predvsem naslednjih pet: Regijski park Snežnik, Kraški regijski park. Regijski park Trnovski gozd, Karavanško-Kamniško-Savinjski regijski park in Regijski park Kočevje-Kolpa. Prva dva sta pravzaprav le razdelava Golobove zamisli za zavarovanje kraških (po svojem bistvu regijskih) parkov. (S.9 Prvi analitični podatki o izjemno kritičiiein stanju v jamah Za Pavlom Kunaverjem (1889-1988), jamarjem in pedagogom, ki je s svojim pedagoškim delom, zgledom, poljudnimi knjigami in članki navdušil cele generacije mladih ljudi za lepote krasa in jih obenem opozarjal na krhkost in potrebo po varovanju, je bil France Habe tisti, ki je začel ozaveščati jamarje, da je stanje v jamah slabša in da mora postati varstvo jam ena prednostnih nalog slovenskih jamarjev. Leta 1974 je v Naših jamah objavil članek Naloge jamarjev pri zaščiti kraškega podzemlja (Habe, 1974), v katerem je dobro povzel stanje v jamah in udornicah, ga ilustriral z vrsto izstopajočih negativnih primerov in opozoril jamarje na njihovo nadzorno nalogo pri varstvu krasa. Nekoliko sramežljivo, pa vendarle, je opozoril tudi na škodo, ki jo v jamah delajo jamarji (podpisi, podeljevanje kapnikov kot priznanja jamarskih društev odličnikom, nestrokovna izkopavanja, nestrokovno upravljanje jam). Habe je bil tudi prvi, ki je sistematično obdelal podatke iz katastra o stanju jam na večjem sklenjenem območju. Ugotovil je, da je bilo leta 1982 na Dolenjskem onesnaženih 68 jam, kar je več kot 13 % vseh takrat znanih objektov (Habe, 1982). Podoben pregled za občini Novo mesto in Trebnje je pokazal, da je v občini Novo mesto onesnaženih 13 % vseh registriranih jam, v občini Trebnje pa 20 % vseh registriranih jam (Hudoklin, 1987). Podoben delež, skpraj 20 % onesnaženih jam, je v občini Cerknica naštel Leon Drame (Drame, 1989). V občini Črnomelj je bilo leta 1989 onesnaženih 15 % jam, v občini Metlika pa celih 60 % (Klepec, 1989). 6.10 Prizadevanja za nov zakon o varstvu . '. ' , ; ' . ■ v V času, ko je kazalo, da bo Zakon o naravni in kukurni dediščini zamenjal podoben, zelo splošen in temu primerno neoperativen zakon o naravni in kulturni dediščini, sem zaradi hitrega slabšanja stanja v jamah leta 1990 na Zavodu Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine začel razmišljati o pripravi strokovnih osnov za novi pravni predpis o varstvu jam. Najprej sem v začetku leta 1990 pripravil Naravovarstveni pogled na problematiko varovanja kraških jam in upravljanja z njimi (teze) (Simič, 1990), nato pa sem to gradivo širil in dopolnjeval, tako da so nastale Strokovne osnove za novi pravni predpis o varstvu podzemske naravne dediščine (Simič, 1992). Kljub zavesti, da je kras enoten hidrogeološki sistem, ki ga je treba varovati kot celoto, sem se iz praktičnih razlogov odločil za pripravo gradiva za predpis, ki bi varoval le jame, torej samo podzemski del krasa in še to le tisti del, dostopen človeku. Varstvo krasa kot sistema je namreč izjemno kompleksna naloga, ki je ni mogoče pokriti niti z najboljšim sektorskim zakonom. Za učinkovito varstvo je nujen multidisciplinaren pristop, ki zahteva zapleteno medresorsko usklajevanje. Ker je to pri nas izjemno težko doseči, še posebej v razmerah, ko se nevladne organizacije ne zavedajo dovolj svoje varstvene vloge, nam preostane lažja, vendar precej daljša pot. Dobrim sektorskim zakonom mora slediti ustrezna strategija medresorskega varstva. Že iz samega naslova strokovnih osnov je videti, da ob pripravljanju ni bilo jasno, kakšen oziroma kateri pravni predpis bo določal varstvo jam. Kljub temu da je bila v strokovnih osnovah podana osnova za sodoben zakon o varstvu jam, so na Ministrstvu za kulturo hoteli varstvo jam nekako vključiti v nov, zelo splošen Zakon o naravni in kulturni dediščini, ki je nastajal na Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Seveda pa je v osnutek tega zakona prišlo le malo predlaganih rešitev. 6.11 Zakon o varstvu okolja Ko je že kazalo, da je bil ves moj trud zaman, je bil junija leta 1993 sprejet Zakon o varstvu okolja (Ur. list RS 32/93). Ta je prinesel številne učinkovite inštrumente varstva, je pa po svoji pravni naravi sistemski predpis, ki ureja varstvo življenjskega in z njim neločljivo povezanega naravnega okolja ter splošne pogoje rabe naravnih dobrin kot temeljnega pogoja za zdrav in obstojen (trajnostni) razvoj. Zakon je vzpostavil sistem varstva okolja, ki je hkrati pojmovno zajel tudi varstvo narave (Kremesec Jevšenak, 1998). Zakon je opredelil pojem naravne vrednote kot eno od pojavnih oblik naravnih dobrin, poleg naravnih virov in naravnega javnega dobrega. Opredelitev naravne vrednote je v celoti prekrila pojem naravne dediščine (Kremesec Jevšenak, 1998). Sprejemu Zakona o varstvu okolja naj bi sledila Zakon o ohranjanju narave in Zakon o varstvu podzemnih jam, ki je bil kot osnutek pripravljen oktobra leta 1993. Ker je temelje za učinkovito varstvo narave postavil Zakon o varstvu okolja, ne preseneča, da je Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur. list RS 71/94), ki je začel veljati 3. decembra 1994, prenesel upravne pristojnosti za področje varstva naravne dediščine z Ministrstva za kulturo na Ministrstvo za okolje in prostor. Delovno področje varstva naravne dediščine je bilo vključeno v Upravo Republike Slovenije za varstvo narave. Ta delitev je bila za varstvo jam srečna okoliščina, saj sem bil tako kot pripravljalec strokovnih osnov zaposlen na istem ministrstvu, ki je pripravljalo Zakon o varstvu podzemnih jam. Na ministrstvu so se z zakonom ukvarjali Mladen Breginc, državni podsekretar, Štefanija Novak in predvsem Jelka Kremesec Jevšenak. Pripravljalci zakona smo pričakovali nasprotovanja, saj je bilo zaradi zagotovitve učinkovitega varstva predvideno podržavljenje jamske infrastrukture v turističnih jamah, seveda ob primerni odškodnini za vložena sredstva in delo ter ob priznavanju prednostne pravice do koncesije za upravljalce. Nikakor pa nismo pričakovali, da bo najbolj učinkovito rušila zakon Jamarska zveza Slovenije. Kaj se je zgodilo? Jamarska zveza Slovenije je po prejemu osnutka zakona osnovala Komisijo za pripravo delovnega besedila svojega zakona pri predsedstvu Jamarske zveze Slovenije (Mihevc, 1995). V ekipo, ki naj bi "popravljala" Osnutek zakona o varstvu jam, so hoteli dobiti tudi mene, vendar sem povabilo zavrnil. Komisija je po več sestankih, tudi v klavzuri v Rakovem Škocjanu, izdelala 44 členov dolg predlog z naslovom Delovno besedilo za Zakon o naravnih jamah in jamarski dejavnosti (Mihevc, 1995). Vodstvo Jamarske zveze Slovenije ni razumelo, ali ni hotelo razumeti, da je naloga Ministrstva za okolje in prostor varstvo jam in je zato pripravljeno podpirati le tiste segmente jamarstva, ki predstavljajo stično točko med varstvom jam in jamarstvom. Jamarske zveze Slovenije ni zanimalo varstvo jam, ampak je hotela od države za jamarstvo izsiliti status javne službe, ki bi se financirala iz dobička turističnih jam. Pri tem je avtomatično enačila jamarstvo, varstvo jam in speleologijo, čeprav je že dolgo znano, da so te dejavnosti sicer res sorodne, ker se vse uvarjajo z jamami, vendar imajo različne cilje in jih zato ne smemo enačiti. Skupina pripravljalcev Delovnega besedila za Zakon o naravnih jamah in jamarski dejavnosti iz Jamarske zveze Slovenije se je povezala s poslancem državnega zbora Zmagom Jelinčičem, ki je aprila leta 1994 prehitel ministrstvo in vložil Predlog zakona o podzemnih jamah v zakonodajni postopek in zanj predlagal hitri postopek. Jelinčičev predlog je bil po obsegu in številnih rešitvah močno podoben delovnemu besedilu na Jamarski zvezi Slovenije (Mihevc, 1995). Na javni predstavitvi mnenj na predlog zakona o podzemnih jamah, ki je bila 5. julija 1994 v sprejemnem centru Škocjanskih jam, je bila izrečena cela vrsta pripomb. Odbor za infrastrukturo in okolje je predlagal Jelinčiču, da svoj predlog dopolni, ker pa tega ni naredil, je državni zbor ob prvi obravnavi predloga 14. septembra 1994 sprejel sklep, da predloga ne sprejme. Predlagatelju zakona je predlagal, da ob upoštevanju do obravnave vloženih pripomb, stališč, mnenj in usmeritev skupaj z Vlado RS pripravi nov predlog zakona o podzemnih jamah (Mihevc, 1995). Nov osnutek zakona je bil nared v začetku leta 1996 in ga je predsedstvo Jamarske zveze Slovenije obravnavalo 2. februarja. Vlada RS je 4. aprila 1996 določila končno besedilo Predloga zakona o varstvu podzemnih jam. Ker se vlada in sopredlagatelj poslanec Zmago Jelinčič nista mogla uskladiti glede nekaterih rešitev, so bile za štiri člene v predlogu zakona podane variante. Jamarska zveza Slovenije je 13. junija v dopisu, ki ga je podpisal Andrej Mihevc, tedanji predsednik zveze, podprla Predlog zakona. Žal je bil predlog na Odboru za infrastrukturo in okolje obravnavan zadnji dan pred padcem vlade. Do trenutka, ko je prišel na vrsto za obravnavo, je bil odbor že nesklepčen, zato o njem ni sklepal. 6.13 Zakon o ohraii|aiiiu narave Dne 28. julija 1999 je pričel veljati Zakon o ohranjanju narave (Ur. list RS 56/99). Zakon v 4. členu uvaja pojem naravne vrednote, ki je v bistvu nov pravni izraz za uveljavljeni pojem naravna dediščina. Naravna vrednota po tem zakonu "je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava ... Naravne vrednote so zlasti geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava." Zakon o ohranjanju narave že vsebuje številne rešitve iz Osnutka Zakona o varstvu podzemnih jam, le da jih razširi na vse naravne vrednote, ne le na jame. Tako med drugim 41. člen obravnava ogledovanje in obiskovanje naravnih vrednot, 42. člen urejuje dovoljenja za ureditev naravne vrednote za ogledovanje in obiskovanje, 43. člen uvaja koncesijo za rabo naravne vrednote, ki je v lasti države ali lokalne skupnosti, 45. člen uvaja ukrepe varstva naravnih vrednot: pogodbo o skrbništvu (48. člen), zavarovanje (49. člen), začasno zavarovanje (50. člen) in sanacijo (52. člen). Poleg tega 137. člen ureja opravljanje dejavnosti društev v javnem interesu, l68. člen urejuje prenose podatkov iz obstoječih zbirk podatkov za potrebe evidenc, predpisanih z Zakonom o ohranjanju narave, 172. člen pa omogoča dosedanjim upravljalcem naravnih vrednot prednostno podelitev koncesije. Ker je Zakon o ohranjanju narave uredil vrsto stvari, ki naj bi jih reševal Zakon o varstvu podzemnih jam, je bilo na Ministrstvu za okolje in prostor veliko dilem, ali naj posebnosti varstva jam razdela Zakon o ohranjanju narave ali pa naj to le uredi Zakon o varstvu podzemnih jam. Na koncu je prevladalo mnenje, naj jame obravnava poseben zakon, ki bo obstoječe ukrepe varstva prilagodil posebnostim varstva jam, predvsem pa vsem znanim jamam podelil status naravnih vrednot in zanje predpisal splošni varstveni režim. Predlog Zakona o varstvu podzemnih jam je ponovno prišel na dnevni red Odbora za infrastrukturo in okolje šele 3. februarja 2000. Po razpravi je Odbor soglasno sprejel sklep, da je predlog primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo v Državnem zboru, da pa je treba pri pripravi besedila upoštevati številna stališča in predloge, predvsem pa upoštevati že sprejete sistemske rešitve Zakona o ohranjanju narave. Poleg tega je odbor odločil, naj se variantni predlogi, kot jih je predlagal poslanec Zmago Jelinčič, ne upoštevajo. 7 ZAKIJIJČEK Kaže, da bomo devet let po strokovnih osnovah le dobili sodoben zakon o varstvu jam. Seveda pa bo takrat opravljen le manjši del naloge. Izkušnje pri uporabi Zakona o ohranjanju narave namreč kažejo, da sta uveljavljanje zakona v vsakodnevni varstveni praksi in priprava podzakonskih aktov zaradi omejenih kadrovskih in denarnih virov zelo zahtevni nalogi. SUMMARY An article by Rudolf Badjura and Bogomil Brinšek published in the Alpine Journal (Planinski vestnik) in 1908 is the first proposal for the protection of caves known so far. The reason for this proposal and many others that followed till the beginning of World War I was the looting of stalactites and stalagmites from caves, and their subsequent sale at the stalls in front of the cave Postojnska jama. World War I put a stop to these conservation efforts until January 20th 1920, when a Memorandum was submitted to the Slovenian provincial government by the Department for the Conservation of Nature and Natural Monuments of the Slovenian Museum Society, in which proposals for tackling different aspects of nature conservation were presented. On February 19th 1921, a decree of the Slovenian provincial government on conservation of animals and plants, rare or typical of Slovenia and of scientific significance, and on protection of caves was issued. The next year the decree was adopted as the Act on Protection of Animals and Plants, Rare or Typical of Slovenia and of Scientific Significance, and on Protection of Caves in the Area within the Jurisdiction of the Slovenian Provincial Government. Under this Act caves were supervised by the Forestry Department of the Slovenian provincial government, which was thus the first government office authorised to carry out administrative tasks in the field of nature conservation. Unfortunately the law did not solve three main issues. An efficient protection regime was not set up for all the caves, and the role of the owner of land above a cave and of the owner of land having access to the cave entrance was not determined. The attempt to address these problems with a statute on protection, maintenance and utilisation of underground caves in Slovenia ended in failure since the district attorney did not allow the role of cave owners to be regulated by means of a statute. After World War II a monument and heritage principle prevailed in legislation, according to which nature conservation was confined to that part of nature which was regarded as a value by society. Such restrictions to selected "sights" placed on nature conservation cause a number of difficulties, which are strikingly evident in the protection of caves. In December 1966 a different kind of nature conservation was suggested by tlie executive committee of tlie Slovenian Association for Exploration of Caves. The protection concept was similar to the one advocated today. All the caves, including the ones yet to be discovered, would be protected under a general regime, and those of special importance would be additionally protected. Unfortunately, this proposal could not be included within the framework of the then legislation. The next year another historical proposal was put forward according to which the karst region would be protected within two karst parks: the eastern park and the western park. The former would comprise the valley Planinsko polje, Postojna, and Lake Cerknica, and the latter would consist of the vicinity of Divača with Vremščica and the southern part of the environs of Sežana. These two parks were the very beginning of the present proposal for regional parks. The Natural and Cultural Heritage Act, which was adopted in 1981 and was in force until 1999, did not provide for problems concerning the ownership of caves, the status of people in charge of them, and special features of the protection of caves. Under this Act subterranean karst phenomena were also regarded as natural heritage, but their protection was merely declarative. More effective protective measures were provided for caves whose protection was regulated by decrees of local districts. In order to put a stop to progressive deterioration of caves, professional guidelines for new regulations on the protection of caves were drawn up by the Institute for Conservation of Natural and Cultural Heritage of Slovenia. At first it seemed that the protection of caves would be again regulated by a new very general law on natural and cultural heritage. The 1993 Environment Protection Act, however, was the forerunner of a new Nature Conservation Act and of the Act on Protection of Subterranean Caves, which is now ready for the second reading in the National Assembly. The two laws will introduce a new up-to-date concept of nature conservation into Slovenia. 9. LITERATURA IN VIM: Arhiv Zavoda Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Arhiv Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Badiura, R. & B. Brinšek, 1908: Nove jame ob Cerkniškem jezeru.- Planinski vestnik, 6-7: 96-99, 124-126, Ljubljana. Carniola, 1917, št. 8, str. 271: Za varstvo prirodnih spomenikov, Ljubljana. Drame, L., 1989: Onesnažene in uničene jame v občini Cerknica.- Naše jame, 31: 49-52, Ljubljana. Golob, R., 1967: Predlog za zavarovanje slovenskega krasa,- Varstvo narave, 5: 29-38, Ljubljana. Habe, F., 1968: Vodniška literatura Postojnske jame,- Naše jame, 10: 15-32, Ljubljana. Habe, F., 1974: Naloge jamarjev pri zaščiti kraškega podzemlja,- Naše jame, 17: 173-178, Ljubljana. Habe, F. & A. Kranjc, 1981: Delež Slovencev v speleologiji,- Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 5-6: 1-93, Ljubljana. Flabe, F., 1982: Onesnaževanje jam dolenjskega krasa,- Dolenjski kras: 38-41, Novo mesto, Hadži, J,, 1961: Nekaj jamarskih spominov iz druge svetovne vojne,- Naše jame, 2: 11-13, Ljubljana. Hudoklin, A,, 1987: Onesnažene jame v občini Novo mesto in Trebnje,- Dolenjski kras, 2: 28-30, Novo mesto. Jutro, 1911, št, 500, 20. 7. 1911: Vladni jamolazci, Ljubljana. Kepa, T., 2000: Pregled problematike varstva krasa v Sloveniji, Diplomsko delo: 144, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za geografijo, Ljubljana. Klepec, s., 1989: Onesnažene jame v Beli krajini,- Naše jame, 31: 53-57, Ljubljana. Kranjc, A., 1976: Poskus valorizacije kraških votlin v občini Kočevje z naravovarstvenega vidika.- Varstvo narave, 9: 3-20, Ljubljana. Kranjc, A., 1982: O raziskovanju jam na osrednjem Dolenjskem.- Dolenjski kras: 19-21, Novo mesto. Kremesec Jevšenak, J., 1998: Nova pravna ureditev varstva naravnih vrednot.- Zbornik posveta Geološka naravna dediščina, Geotrip 97: 88-96, Ljubljana. Laibacher Zeitung 1912, št. 5, 8. 1. 1912 Lokal und Provinzial Nachrichten, Gesellschaft für Höhlenforschung, Laibach. Mihevc, A., 1995: O nastajanju Zakona o podzemnih jamah.- Naše jame, 37: 193-196, Ljubljana. Novak, D., (ur.), 1988: Gradivo za slovensko speleološko biografijo z bibliografijo.- Naše jame, 30, dodatek: 1-192, Ljubljana. Peterlin, S. (ur.), 1976: hiventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Zavod SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana. Peterlin, S., 1992: Ferdinand Seidl - pobudnik spomenice o varstvu narave 1920.- Dolenjski zbornik 1992: 77-80, Novo mesto. Peterlin, S., 1995: 75 let po Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo.- 75 let Spomenice Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, ponovni natis s spremno besedo: 17-20, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave, Ljubljana. Pire, F., 1911a: Varstvo našemu podzemeljskemu kraljestvu.-Jutro, 504, 24. 7. 1911, Ljubljana. Pire, F., 1911b: Nova kapniška jama nad Cerkniškim jezerom.- Jutro, 525, 11. 8. 1911, Ljubljana. Piskernik, A., 1965: Iz zgodovine slovenskega varstva narave,- Varstvo narave, 2-3: 59-74, Ljubljana. Poročevalec Državnega zbora republike Slovenije, l6. maj 1996, letnik 22, št. l6: Predlog zakona o varstvu podzemnih jam (ZVPJ) EPA 1454 - prva obravnava, str, 65-80, Ljubljana, Puc, M,, 1975: Delovni seznam jam na ozemlju SR Slovenije,- Tipkopis Arhiv Katastra jam Jamarske zveze Slovenije 1-194, Ljubljana. Skoberne, P. & S. Peterlin (ur.), 1988: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 1. del.- Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Skoberne, P. & S. Peterlin (ur.), 1991: Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 2. del.- Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, Ljubljana. Simič, M., 1990: Naravovarstveni pogled na problematiko varovanja kraških jam in upravljanja z njimi.-tipkopis na Zavodu SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine: 1-2, Ljubljana. Simič, M., 1991: Jamarstvo in problematika varovanja kraških jam kot dela naravne dediščine.-Naše jame, 33: 45-52, Ljubljana. Simič, M., 1992: Strokovne osnove za novi pravni predpis o varstvu podzemske naravne dediščine, osnutek, tipkopis na Zavodu RS za varstvo naravne in kulturne dediščine: 1-26, Ljubljana. Simič, M., 1994: Lojzova jama in Jama v ozidju med I. svetovno vojno - Naše jame, 36: 103-108, Ljubljana. Simič, M., 1998 a: Analiza kakovosti določanja leg jam v Katastru jam JZS.- Naše jame, 40: 177-183, Ljubljana. Simič, M., 1998 b: Naravovarstveni pogled na varstvo krasa.- Zbornik posveta Geološka naravna dediščina, Geotrip 97: 35-46, Ljubljana. Spomenica, 1920, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, zvezek 1-4, letnik L, B: 69-75, 30. 6. 1920, Ljubljana. Šivic, A., 1944: Domovinski prirodni spomeniki.- Prirodoslovna izvestja, knjiga I: 189-197, Ljubljana. Šušteršič, F., I960: V objemu podzemlja.- Knjižna zbirka Dokazi, 2, Založba Borec, Ljubljana. Mira Ivanovič Conservation of the Kriipa River izvleček Reka Krupa je zaradi geomorfoloških, hidroloških in zooloških vrednot uvrščena med najpomembnejšo naravno dediščino Slovenije. Zaradi omenjenih vrednot in ogroženosti izvirnega in zalednega območja so pripravljene strokovne osnove za njeno razglasitev za naravno znamenitost. abstract The Krupa River is part of the most important natural heritage of Slovenia. Due to its geomorphologic, hydrologic, and Zoologie features and the extent of its spring and feeding area, a proposal has been drawn up for the area to be declared a natural monument. Ključne besede: reka Krupa, strokovne osnove za zavarovanje, onesnaženje voda, PCB, Slovenija. Prejeto/Re c e i ve d: februarja 1993 Key words: Krupa River, background for designation, water pollution, PCB, Sloven ia. Naslov avtorice/Author's address: Mira Ivanovič, iiniv. dipl. biol. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto Skalickega 1 SI-8000 Novo mesto Reka Krupa je levi pritok Lahinje. Izvira sredi severnega dela kraškega ravnika Bele krajine jugovzhodno od Semiča v močnih kraških izvirih pod 60 m visoko zatrepno steno iz debelo skladovitega apnenca. Po vodnatosti je izvir Krupe največji kraški izvir v Beli krajini; absolutni minimalni pretok je okoli 400 l/s (Plut, 1988). V sedimentu izvirnega jezera je edino slovensko najdišče jamske školjke (Congeria kusceri), najdene pa so bile še endemne vrste jamskih polžev. V Beli krajini je takšen značilen kraški izvir pod zatrepno steno razmeroma redek pojav. Izvirno območje je tudi izjemno slikovito ter ima v slovenskem merilu velik favnistični, geomorfološki in hidrološki pomen. Širše območje Krupe je pomembno tudi z arheološkega in zgodovinskega vidika. Prav zaradi omenjenih vrednot je reka Krupa z izvirom uvrščena v Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Skoberne, P & S. Peterlin, 1991). Ker območje, predvsem izvirni del, ogrožata onesnaženje in neprimerna dejavnost, je zavod že leta 1990 pripravil predlog odloka o razglasitvi reke Krupe za naravno znamenitost skupaj s predlogom o razglasitvi prazgodovinskega naselja Moverna vas, prazgodovinske jame Judovska hiša in ostankov gradu Krupa za kulturni spomenik (Ivanovič, M. et all, 1990). V republiškem in občinskem dolgoročnem planu v Zasnovi varstva naravne in kulturne dediščine za obdobje od leta 1986 do 2000 je predlagano, da se reka Krupa zavaruje kot naravna znamenitost. Predlog varovanja je zapisan tudi v srednjeročnih planskih dokumentih in vrisan na pregledni katastrski načrt (1 : 5000) v kartografski dokumentaciji. Na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto smo pripravili strokovne osnove za zavarovanje reke Krupe kot naravne znamenitosti. Znotraj predlaganega varovanega območja so tudi objekti kulturne dediščine: razvaline gradu Krupa, prazgodovinsko naselje Moverna vas in kraška jama Judovska hiša, ki je prazgodovinsko najdišče, zato je izdelan skupen predlog za celotno zavarovanje območja ob Krupi. Da bi postopek čim prej stekel, smo pripravili tudi osnutek odloka. Strokovne osnove vsebujejo: - opis naravne znamenitosti in kulturnih spomenikov; - opis meje varovanega območja; - parcelne številke, lastnike zemljišč in katastrsko občino; - merila za vrednotenje naravne znamenitosti in kulturnih spomenikov; - razvojne usmeritve; - varstvene režime za posamezne spomenike in njihova varovana območja. Postopek zavarovanja se lahko začne, brž ko je objekt naravne dediščine opredeljen v veljavnih prostorskih planskih dokumentih. Ker je bilo območje izvira zaradi nedovoljenih gradbenih del ogroženo, smo želeli, da bi postopek razglasitve hitro stekel. Pripravili smo celotno gradivo, potrebno za obravnavo v občinski skupščini. Strokovne osnove, osnutek odloka in njegovo obrazložitev smo najprej poslali v mnenje republiškemu zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Na skupnem sestanku smo ugotovili, da bi predlagano območje s takšno vsebino naravne in kulturne dediščine lahko zavarovali kot krajinski park. Ker pa so parki republiško obvezna izhodišča in bi tako oblikovan predlog zapletel postopek razglasitve (sprememba republiškega in občinskega dolgoročnega in srednjeročnega plana), smo v začetku leta 1990 posredovali občini Črnomelj usklajene strokovne osnove in osnutek odloka o zavarovanju reke Krupe kot naravne znamenitosti ter prazgodovinskega naselja Moverna vas. Judovske hiše in razvaline gradu Krupa kot kulturnih spomenikov. Kljub večkratnim predlogom, naj občina prične postopek za razglasitev, ta tega ni storila. Po enem letu, odkar smo oddali predlog občini, smo skupaj s republiškim zavodom pripravili nov predlog, ga posredovali Ministrstvu za kulturo in predlagali, da reko Krupo razglasi za naravno znamenitost vlada Republike Slovenije.^ PR0BI.EM:ATIKA miDVANfA REKE KRUPE V kraškem zaledju Krupe je Iskrina tovarna kondenzatorjev iz Semiča na več mestih odlagala odpadne kondenzatorje. V njih so bili kot izolacijska impregnacija uporabljeni strupeni in izredno težko razgradljivi poliklorirani bifenili (PCB), ki so se izcejali v kraško podzemlje in se v visokih koncentracijah pojavljajo v izviru Krupe. Onesnaženost s PCB so odkrili pri analizi vode, ki so jo opravili zaradi načrtovanega vodnega zajetja v izviru Krupe, saj je to največji izvir v Beli krajini, s pretokom vode do 800 l/s. Takratne meritve so pokazale, da je bila dopustna koncentracija PCB glede na norme v ZDA presežena kar 300-krat (Plut, 1988). O času postavitve mlina in žage ter ob tem tudi jezu na Krupi ni natančnejših podatkov. Postavitev jezu, visokega okoli 2 m, slabih 100 m od izvira je povzročila nastanek izvirnega jezera, ki še poveča slikovitost tega prostora. Mlin in žaga sta bila kakovostna kulturna dediščina vse do leta 1989, ko je novi lastnik mlina in žage slednjo brez kakršnekoli dokumentacije in dovoljenja porušil ter zgradil novo žago. ^ Reka Krupa je bila zavarovana z Odlokom o razglasitvi reke Krupe za naravno znamenitost in kraške jame Judovska hiša za kulturni spomenik (Ul. RS 81/97). Ob tem je obstoječi jez zvišal še za 30 cm, zaradi česar se je potopil otoček sredi izvirnega jezera, tako da rastline na njem zdaj propadajo, kar še dodatno slabša izgled tega prostora. V mnenju Geološkega zavoda (marec 1992) je poudarjeno dejstvo, da zaradi višjega jezu podzemeljska voda počasneje odteka, kar pomeni počasnejše naravno čiščenje podzemlja in sedimentov Največji spomeniškovarstveni problem je delovanje te žage, saj je obstoječa žaga veliko bolj zmogljiva od stare. Promet je bistveno večji, in to z najtežjimi tovornimi vozili. Zaradi tega je bila tudi razširjena dovozna pot. Delovanje takšne žage zahteva velike odlagalne površine, zato je lastnik samovoljno zasul del izvirnega jezera. Na takojšnjo intervencijo zavoda je bil večji del nasutja odstranjen, ne pa tudi strokovno saniran. S tem še vedno ni bil odpravljen problem z odlaganjem različnih oblik lesa, ki jih sedaj lastnik pušča vsepovsod ob dostopni poti do žage. Krajinsko je nesprejemljiv novozgrajeni betonski most, speljan na otoček sredi Krupe za žago. mšjij] %m'.i' 'WmSSflb^^ • ' ■ ■■ " • 81. 1: Območje izvira pred posegom (foto: J. Grobovšeic, 1986) Fig. 1: The spring area before land use change (Photo: J. Grobovšek, 1986) Prek njega lastnik s tovornjakom odvaža žagovino iz žage. Vse to močno degradira območje izvira Krupe in ga fizično ogroža, tako vizualno kot tudi ekološko (si. 1). 33 Delovanje različiiili ustanov Ker gre v primeru Krupe za reševanje naravne dediščine vseslovenskega pomena, smo menili, da je smiselno v to prizadevanje vključiti širši strokovni krog. S problematiko varovanja Krupe smo seznanili nekatere posameznike, ki so že od vsega začetka aktivni pri spoznavanju ekološke problematike s PCB (dr. Polič, dr. Plut, dr. Šešerko, mag. Bricelj in drugi). Odgovoril je le Geološki zavod. Kljub temu da Krupa nima statusa naravne znamenitosti, bi morale v tem primeru številne službe ukrepati z veliko večjo odgovornostjo. Upam si trditi, da smo kljub našim številnim javnim opozorilom predolgo ostali sami. Za spomeniškovarstveno problematiko se ne zanimajo ne občinske upravne službe ne območna vodna skupnost niti vse druge ustanove, ki kakorkoli delujejo na tem območju. In na koncu moram omeniti tudi neaktivnost vseh političnih strank, ki so si v svojih programih naložile tudi varstvo dediščine. Na naša pisna opozorila se nista odzvala niti Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora niti Ministrstvo za kulturo. Ob takšnem ravnanju nekaterih služb in posameznikov smo na koncu že začeli dvomiti o naših stališčih glede predlaganega varstva Krupe, zato smo pri republiškem zavodu zahtevali sklic strokovnega sveta, ki je s svojimi sklepi podprl predloge in utemeljitve Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto. 4. kratka kronologija dogodkov Leta 1983 je bilo ugotovljeno, da voda in sedimenti iz Krupe vsebujejo poliklorirane bifenile (PCB). Leta 1987 je mlin in žago kupil sedanji lastnik Matjaž Puš. Dne 2. 3- 1987 je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto na željo g. Puša izdal strokovne osnove za varstvo naravne in kulturne dediščine ob posegih v prostor. V njih je bilo jasno napisano, da znotraj obravnavanega varovanega območja brez posebne strokovne presoje vplivov na okolje ni možen noben gradbeni poseg in da je potrebna strokovno neoporečna prenova objektov. Z vsemi pojasnili in usmeritvami je zavod želel poudariti, da je nujno prostor kompleksno obravnavati in je bil pripravljen tudi sodelovati. Avgusta 1989 je lastnik brez vednosti Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto porušil staro žago in brez zakonsko predpisane dokumentacije začel graditi. Dne 5. 10. 1989 je lastnik pridobil vodnogospodarsko mnenje o obnovi male hidroelektrarne na Krupi. V njem je bilo ugotovljeno, da je lastnik obnovil in zatesnil jez, ni pa bilo zapisano dejstvo, da je jez dvignil za okoli 30 cm. Dne 25. 10. 1989 je Komite za družbeni razvoj občine Črnomelj izdal gradbeno potrdilo za zamenjavo vodne turbine v obstoječem objektu (ta je bil že dva meseca porušen). S tem potrdilom je bil investitor opozorjen, da mora pri obnovi upoštevati smernice Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in da to potrdilo ne zajema revitalizacije mlina in žage. Zavod o izdaji potrdila ni bil obveščen. Dne 20. 2. 1989 je Komite za družbeni razvoj občine Črnomelj sklical lokacijsko obravnavo za rekonstrukcijo žage in stanovanjske hiše z mlinom. Na njej so sklenili, da je za izdelavo lokacijske dokumentacije treba pridobiti še soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto in vodne skupnosti. Na to obravnavo zavod ni bil vabljen. Dne 4. 5. 1990 je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto na osnovi telefonskega sporočila o posegih v območju izvira Krupe napisal prijavo na Upravo inšpekcijskih služb Novo mesto. Še istega dne sta si predstavnika zavoda in inšpekcijskih služb ogledala stanje na terenu. Ugotovljeno je bilo, da je lastnik miniral liiiiiiiiiiiiii HBHHIH —bM 81. 2: Nedovoljeno zasipavanje dela izvirnega jezera (foto: M. Ivanovič, 1990) Fig. 2: Unlawful landfill of the part of lake ivith a iHver source (Photo: M. Ivanovič, 1990) brežine, razširil pot in navozil material ob bregu v izvirno jezero. Ugotovljeno je bilo tudi, da je obnovljeni jez dvignjen v obliki betonske škarpe za okoli 30 cm, na otok za žago pa je bil postavljen betonski most. Vsa dela so bila izvedena na črno, to pomeni brez kakršnekoli zakonsko predpisane dokumentacije in v popolnem nasprotju z načeli varstvene službe (si. 2). o a\ § ^ i I § 6 s- I vaccinetosum -> piceosum) in dalje proti združbi Querco-Carpinetum HT 38, ki je v teh krajih klimaksna. Tako je današnje stanje obravnavanega barja verjetno le ena od faz v sukcesiji zaraščanja. Na najbolj vlažnih mestih, v jarkih ali za zajezitvenimi pregradami, kjer je podtalnica stalno zelo visoka, najdemo tudi črno jelševje (Carici brizoidis-Alnetum glutinosae HT 39). Od rastlin, ki uspevajo na območju obravnavanega barja, naj posebej omenim le tiste, ki so naravovarstveno zanimive (zaradi relativne redkosti prehodnih barij v Sloveniji sodijo v to kategorijo tudi vrste, ki so značilne za prehodna barja, četudi jih npr. Rdeči seznam ne omenja). Hammarbya paludosa (L.) Kuntze (si. 2) Ta orhideja je bila najdena na barju le na enem mestu (skupaj z blatcem in grezuljo, na si. 1 označeno s krožcem), kjer je poleti 1990 cvetel en primerek, naslednje leto pa vsaj deset. Najdba je zelo zanimiva, saj velja ta vrsta v Sloveniji že več kot stoletje za izumrlo (Ravnik, 1975) - zadnji podatek o uspevanju na doslej edinem slovenskem nahajališču pri Bevkah je herbarijska pola, ki jo je leta 1882 nabral Voss (Wraber & Skoberne, 1989). Sicer je značilnica združb zveze Rhynchosporion albae W. Koch 26 (Oberdorfer, 1983) in uspeva predvsem skupaj s šotnimi mahovi iz sekcije Subsecundum (ibid.). SI. 2: Močvirska grezulja (Hammarbya paludosa) (foto: P. Skoberne) Fig. 2: Hammarbya paludosa (Photo: P. Skoberne) •L i velja za ogroženo (Wraber & Skoberne, 1989), je bila na barju v L le na enem mestu (krožeč na si. 1), kjer uspeva nekaj deset ; je eno od štirih slovenskih, ki so bila potrjena po drugi L je ta vrsta pri nas obligatni ombrotrof, v okolici Ljubljane pa je uspevala tudi na nizkih in prehodnih barjih (Martinčič, 1985), kjer je rasla na trajno poplavljenih tleh na goli erodirani šoti. Po Oberdorferju (1983) jo najdemo na visokih in prehodnih barjih, kjer uspeva v združbah : data (L.) Holub Barjanski blateč uspeva na obravnavanem barju skupaj z grezuljo in barjevko, iz , kvadranta (9853/2) pa je znano še eno obsežnejše nahajališče iz okolice Radomelj (Bačič, 1991); to sta dve od petih znanih slovenskih nižinskih nahajališč te ranljive vrste (Wraber & Skoberne, 1989). Sicer velja v Sloveniji za obligatno ombrotrofno vrsto (Martinčič, 1985), a jo nekateri tuji avtorji uvrščajo tudi med minerotrofe (ibid.). Po Oberdorferju (1983) je značilnica združbe Rhynchosporetum albae W. Koch 26, a jo najdemo tudi v drugih združbah visokih in prehodnih barij. : (S. F. Gray) H. W. Schott Močvirska krpača je bila najdena na nekaj mestih tik ob potočku v južni dolinici. Je ranljiva vrsta slovenske flore z manj kot desetimi nahajališči, potrjenimi po drugi vojni in raztresenimi po vsej Sloveniji; v bližini Domžal jo je leta 1951 nabiral A. Martinčič (Wraber & Skoberne, 1989). Uspeva v logih črne jelše in ob robovih barij in je značilnica zyqz^ Alnion glutinosae Male 29 (Oberdorfer, 1983). Viola Barjanska vijolica je ranljiva vrsta slovenske flore in na barjih v okolici Ljubljane kar pogostna. Vsaj dve nahajališči sta znani tudi iz neposredne okolice Češeniške gmajne (Wraber & Skoberne, 1989). Na obravnavanem barju smo našli le en primerek, verjetno pa je temu kriv tudi letni čas naših raziskav, saj barja nismo spomladi. Vrsta, ki je na celotni površini barja precej številna, se tudi uspešno razmnožuje in plodi. Četudi jo prištevajo k tipičnim o m b r o tr o f n i m rastlinam (Martinčič & P is kemik 1985), uspevanje na nekaterih mestih v nižini (npr. Sračja dolina, Rožnik, Zaplana) kaže na določeno mero konkurenčne uspešnosti tudi na mineralno bogatejši podlagi. Oberdorfer (1983) navaja, da je značilnica reda Sphagnetalia mageUanici (Pawl. 28) Kästn. & Flösn. 33 (razred Oxycocco-Sphagnetea Br. Bi. & Tx. 43, kamor sodijo združbe visokih barij), pojavlja pa se tudi na nizkih in prehodnih barjih, npr. v združbah zveze Rhynchosporion albae (razred , (Nordh. 36) Tx. 37, kamor uvrščajo združbe nizkih in prehodnih barij). Drosera rotundifolia L. Na obravnavanem območju nekoliko redkejša kot prejšnja vrsta, v višjih legah v Sloveniji ombrotrofna vrsta, v nižinah lahko uspeva tudi na mineralno bogatejši podlagi (Martinčič & Piskernik, 1985). Oberdorfer (1983) omenja uspevanje skupaj s šotnimi mahovi iz sekcij Acutifolia in Cymhifolia (od katerih je na obravnavanem območju zlasti pogost Sphagnum palustre)-, navaja tudi uspevanje v združbah istih razredov kot prejšnja vrsta. Rhynchospora alba (L.) Vahl. Najdena na več mestih (v severni dolini zlasti pogosta na nahajališču barjevke) obravnavanega barja. V višjih legah Slovenije obligatni ombrotrof, v nižinah lahko uspeva tudi na mineralno bogatejši podlagi (Martinčič & Piskernik, 1985). Oberdorfer (1983) navaja njeno uspevanje skupaj s šotnimi mahovi sekcije Subsecundum (pri nas Sphagnum subsecundum Nees), in sicer v združbah zveze Rhynchosporion albae (razred Scheuchzerio-Caricetea fuscae). Menyanthes trifoliata L. Po številčnosti na obravnavanem barju podobna okroglolistni rosiki. Martinčič & Piskernik (1985) navajata trilistni mrzličnik kot indikatorsko vrsto za nizka barja, po Oberdorferju (1983) pa uspeva v zvezah redu Scheuchzerietalia palustris, torej na nizkih in prehodnih barjih. Šotni mahovi Iz rodu Sphagnum je bilo na barju v Češeniški gmajni najdenih pet vrst: Sphagnum nemoreum in Sphagnum fallax, ki sta v višinah ombrotrofna, v nižinah pa uspevata tudi na mineralno bogatejši podlagi (Martinčič & Piskernik, 1985), Sphagnum subsecundum in Sphagnum palustre, ki veljata za indikatorski vrsti nizkega barja (Martinčič, 1987) ter Sphagnum auriculatum. 4.VEGETACIJA O sukcesiji združb v Češeniški gmajni je bilo nekaj povedano že v opisu lokacije. Združb, ki bi temeljile predvsem na vrstah šotnih mahov, in opazne zonacije, kot jo lahko vidimo na naših gorskih visokih barjih, na obravnavanem barju ni. Podobno stanje omenja tudi Martinčič (1987) za fragmente visokega barja na Ljubljanskem barju. Na rastišču barjevke, blatca in grezulje (krožeč na si. 1) je opazna le razporeditev višjih rastlin glede na višino talne vode: na najbolj vodnatih mestih raste Scheuchzeria palustris, nekoliko više Lycopodiella inundata in Rhynchospora alba, na podobnih mestih pa tudi Menyanthes trifoliata in Drosera rotundifolia. Oxycoccospalustris raste še više, tu se pojavijo že tudi kisloljubne vrste, kot borovnica in jesenska resa. Barjevko smo našli na različnih mestih, vendar nikdar čisto v vodi ali na zelo izsušenem šotnem mahu. Šotni mahovi pa so razporejeni nekako v treh pasovih: najviše in torej na najbolj suhih mestih je pogost Sphagnum palustre in tu in tam Sphagnum nemoreum, subsecundum in 5. J^ : f/J. 1 i y /: // /-u'/ : . / Floristični podatki z obravnavanega barja kažejo, da o visokem barju tu ne moremo govoriti. Nobena od opaženih vrst višjih rastlin ni vezana izključno na visoka barja, prav tako pa to velja za šotne mahove: od osmih ombrotrofnih vrst, kolikor jih za fragmente visokega barja na Ljubljanskem barju (ki je po klimi primerljivo z raziskovanim območjem) navaja Martinčič (1987), rasteta tu le vrsti Sphagnum nemoreum in Sphagnum fallax, od katerih je prva precej razširjena tudi po drugih tipih barij (Schubert, 1984). Vrsti Sphagnum palustre in Sphagnum subsecundum naj bi bili celo indikatorski vrsti za nizko barje. Veliko število o mb r o tr o f nih vrst pa vseeno kaže, da tu ni navadno nizko barje, ampak da gre za prehodni tip barja. Zaradi dinamike združb in dejstva, da je sedanje stanje barja le ena od prehodnih faz v zaraščanju, je popolna konzervacija barja nemogoča. A že zaradi tega, ker je barje v Češeniški gmajni eno naših večjih nižinskih prehodnih barij in kot tako zelo občutljivo za različne vplive iz okolja, bi ga kazalo posebej zavarovati. Različni deli barja so danes v različnih razvojnih stopnjah, če pa bi grozilo močnejše zaraščanje barjanskih površin, pa bi bilo možno že s preprostim posegom na nekaj mestih porezati vrhnje plasti šotnih mahov in v nekaj letih bi bile razmere - zaradi bližine : zaloge - verjetno podobne začetnim razvojnim fazam tega tipa barja. Predvsem je tak tip barja zelo občutljiv za dotok s hranili in minerali bogate vode iz okolice in seveda za izsuševanje. Da bi preprečili možnost prvega, bi bilo treba zakonsko zavarovati celotno porečje obeh barjanskih dolinic (s tem bi se v okolici ohranila tudi združba borovnice in bora, ki je z barjem neločljivo povezana), da pa ne bi prišlo do izsuševanja, je treba preprečiti različne hidromelioracijske posege na I barju in na bližnjem delu potoka Želodnik. Prav tako le obsežni gozdni L v okolici zagotavljajo trajen šibek dotok mineralno revne vode in bi tako tudi posegi v zaledne gozdove povzročili izsušitev barja ali spremembe zaradi večjega dotoka hranil in mineralov. Le z varstvom ustreznih rastišč pa lahko varujemo tudi rastline, ki na njih rastejo. In , je na obravnavanem barju precej: tu je edino znano , poleg tega pa še eno redkih •in Lycopodiella inundata (v neposredni bližini pri Radomljah je še eno ; Bačič, 1991), Thelypterispalustris, Drosera rotundifolia, Viola uliginosa (vse tri so znane še z nekaj bližnjih nahajališč) in Oxycoccospalustris (eno večjih nahajališč v Sloveniji). Tem se pridružujeta še vrsti Rhynchospora alba in Menyanthes trifoliata, ki prav tako v Sloveniji nista pogostni. Glede na razmere, ki precej spominjajo na znano barje v Mostecu p( ki je bilo leta 1984 razglašeno za naravni rezervat (Ur. 1. SRS št. 21/84), predlagam, da se za naravni rezervat razglasi tudi območje < Zahvaljujem se prof. dr. Andreju Martinčiču za pomoč pri določevanju šotnih mahov in za kritične pripombe na osnutek članka, dipl. biol. Petru Skobernetu za spodbudo k pisanju in pomoč z literaturo in mladi kolegici Tinki Bačič, ki me je spremljala na terenu. The paper discusses a transitional bog in the common Češeniška Gmajna near Domžale (central Slovenia), which was discovered a few years ago by the author. The bog is located in two small valleys (see the map) surrounded by an acidophilous forest of Scots Pine and Bilberry (Myrtillo-pinetum austroalpinum). Most probably, the initial phase of the bog was a sub-association Myrtillo-pinetum austroalpinum sphagnetosum developed on wet silicate ground. Parts of the bog are now at different stages of succession and, accordingly, different plant communities with bog plants can be found there. Drosera rotundifolia and Oxycoccos palustris are among the most common plant species in the bog. In Slovenian mountain bogs, they are obligatively ombrotrophic plants, but in the lowlands of Slovenia, they also grow in transitional bogs. Both are considered endangered plant species of Slovenian flora. Scheuzeria palustris (considered endangered) and Lycopodiella inundata (considered vulnerable) were found only in one site (marked with a circle on the map) together with a few specimens of Hammarbya paludosa (considered extinct because its presence in Slovenia has not been confirmed since the end of 19th century). The transitional bog in Češeniška Gmajna, the only known Slovenian locality of Hammarbya paludosa and a habitat of a few other endangered and vulnerable plant species is proposed to become a nature reserve. LITERATURA Bačič, T., 1991: Barjanski blateč pri Radomljah.- Proteus, 53: 315-316. Martinčič, A. & M. Piskernik, 1985: Die Hochmoore Sloweniens.- Biol, vestn. vol. extraord. I. Martinčič, A., 1987: Fragmenti visokega barja na Ljubljanskem barju,- Scopolia, 14. Mayer, E., 1950: Prispevki k flori slovenskega ozemlja L- Univerza v Ljubljani, Botanični inštitut, Ljubljana. Oberdorfer, E., 1983: Pflanzensoziologische Exkursions Flora. Verlag Eugen Ulmer, Stuttgart. Ravnik, V, 1975: Malaxis monophyllos, redka in Malaxispaludosa, pri nas že izumrla orhideja.- Proteus, 38: 100-101. Schubert, R. (1984): Moose - Bryophyta. In: W. Rothmaler: Exkursionsflora für die Gebiete der DDR und der BRD, Band 1, Niedere Pflanzen - Grundband. Volk und Wissen Volkseigener Verlag, Berlin. Tomažič, G. (1942): Asociacije borovih gozdov v Sloveniji II, Acidofilni borovi gozdovi,- Razprave Matematično-prirodoslovnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, knj. 2: 161-240. Wraber, T, & P. Skoberne, 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in cvetnic SR Slovenije,- Varstvo narave, 14-15: 1-429. Stanko Červek Združbe skakačev (Collembola) so najbolj prizadete v obdelovalnih tleh. V gozdovih so ogrožene predvsem mahovne in kortikolne vrste. Edino možno varovanje skakačev je ohranjanje njihovega življenjskega okolja. Threats to Collembola (Insecta) Springtail communities that are most threatened are those inhabiting land under cultivation. Of those living in forests primarily muscicolous and corticole species are endangered. The only possible way of protecting springtail is their habitat conservation. Ključne besede: skakači, Collembola, ogroženost Prey^to/Received: 5. februrja 1993 Collembola, Key words: animals Avtorjev naslov/Author's address: Dr. Stanko Červek, univ. dipl. biol. Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete Večna pot 111 SI-1000 Ljubljana l ijvöd . so majhne žuželke. Večina odraslih doseže velikosti med 1 in 3 mm, največja, Tetrodontophora bielanensis, 9 mm. Ločimo talne, poltalne in površinske vrste. od površinskih do talnih vrst. Zaradi majhnosti in skritega življenja v prsti, gozdnem opadu, drevesni obrasti, razpokah skorje in lesni trhlovini so neopazne in slabo poznane živali. Najpogosteje jih vidimo v cvetličnih lončkih z nesterilizirano prstjo, na površini spomladanskega snega in v redkih kratkotrajnih, toda velikih in vznemirljivih pomladanskih agregacijah. Za večino vrst je značilno skakanje. Skakači se pojavljajo v različnih okoljih v različno številčnih združbah. Največje abundance so v gozdovih. V tleh naših bukovih gozdov smo našteli okoli 80.000 osebkov na kvadratni meter (neobjavljeni podatki). Zaradi njihove majhnosti in številčnosti nas pri skakačih ne zanima ogroženost majhnih skupin ali celo posameznih osebkov, ampak ogroženost njihovih populacij in cenoz. 2. MMTRIAL IN METODE Večino raziskav, ki so povezane s skakači, opravimo z živalmi, i različno prilagojenimi Tullgrenovimi lijaki. Skakače določamo p vključene v različne medije mikroskopskih preparatov. Tudi podatki tega prispevka so nastali z raziskavami in analizami tako pridobljenih materialov. 3. RAZPRAVA Zaradi intenzivne obdelave so obdelovalne površine postale nenaravni sistemi. Zanje so značilni veliki fizični posegi, velike količine herbicidov in pesticidov in pomanjkanje organskih snovi. Nenadne spremembe mikroklime, ki jih povzroča oranje, prizadenejo talno favno, saj so njeni predstavniki stenotermne in stenohigre živali. Pesticidi ubijajo tudi skakače in druge talne detritofage. Herbicidi, ki spreminjajo posevke v čiste monokulture, in opuščanje hlevskega gnoja zmanjšujejo talni favni količino in pestrost hrane. Naravne razmere so se najbolj ohranile v gozdovih, ki pokrivajo približno dve tretjini slovenskega ozemlja. Najizrazitejši fizični posegi v gozdu so poseki. Goloseki, najradikalnejša oblika drvarjenja, imajo za skakače najhujše posledice (Huhta & Mikkonen, 1982). V odkritih tleh se brez prehoda mikroklima močno spremeni. Temu sledijo spremembe skakaških združb (Tarman & Červek, 1977). Z drevesi zginejo tudi življenjski prostori za cenoze kortikolnih vrst, kot so. ter cenoze v drevesni obrasti, v katerih živijo. > lubbocki. Goloseki so navadno na majhiiih površinah; skoraj vedno jih znova zarase gozd in z njim se obnovijo tudi prejšnje združbe ; Zračno onesnaževanje navadno posredno vpliva na talno favno. Najbolj raziskan je vpliv žveplovega dvokisa, ki se sprošča pri izgorevanju snovi z žveplom. Prek žveplovega trioksida se v zračni kapljevini tvori žveplena kislina (Faith & Atkisson, 1972). Posledica je kisli dež, ki vpliva na skakaško favno na več načinov. Če se kislost tal poveča na pH 2, se zmanjšajo abundance skakaških populacij (Hagvar, 1984). Pri tem ne vemo, ali skakači reagirajo neposredno na znižanje talnega pH ali na spremembo mikroflore, ki je za večino najpomembnejša hrana. Kisli dež povzroča spremembe na gozdnem rastju. Znana posledica je odpadanje listja, sušenje dreves in propad mahov (Hagvar, 1984). Redčenje krošenj povzroči spremembo mikroklime v gozdnem o padu in prsti. Zaradi tega se spreminja skakaška cenoza, ki se popolnoma spremeni, ko se gozd posuši (Tarman & Červek, 1977). Kisli dež prizadene tudi drevesno obrast, najprej lišaje in potem še mahove (Hagvar, 1984). Z njihovim propadom zgine za skakače v pokrajini zelo pomemben habitat. Primer ogrožene cenoze je iz maha Hypnum cupressiforme (det. A. Martinčič) z bukvinega debla v Kočevskem Rogu: Xenylla hoerneri, Colloburela reticulata, Isotoma sensibilis, Lepidocyrtus curvicollis, Tomocerus flavescens, Tomocerus minor in Sminthurus lubbocki. Čeprav so skakači tako neznatne in nepoznane živali, so po številčnosti druga največja skupina členonožcev v tleh. Sodelujejo pri razkrajanju odmrle rastlinske snovi. POVZETEK Collembola so talni insekti, ki pa naseljujejo tudi blazine mahov, drevesno obrast in različne rastlinske ostanke. So mikrofitofagi in detritofagi. So stenotermne in stenohigre živali. V mikrohabitatih, kot so mahovi in drevesna obrast, jih močno ogroža kisli dež, ki je posledica zračnega onesnaževanja. Edina smiselna in možna zaščita teh živali je ohranjevanje njihovega življenjskega okolja. 5. SUMMARY Collembola are insects that are found in the soil as well as in mosses, bark crevices and plant litter. They are micro-phytophagous and detritophagous, stenothermal and stenohygric. In their microhabitats such as mosses and ephiphytes they are highly threatened by acid rain due to air pollution. Consequently, the conservation of their habitat is crucial for their protection. 6. LITERATURA červek, S., 1967: Collembola Smrekove drage.- Biološki vestnik, 15: 87-95. Faith, W. L., & A. A. Atkisson, 1972: Air pollution.- Wiley-Interscience, New York, London, Sydney, Toronto. Hagvar, S., 1984: Effects of liming and artificial acid rain on Collembola and Protura in coniferous forest.-Pedobiologia, 27: 341-354. Huh t a, v., & M. Mikkonen, 1982: Population structure of Entomobryidae (Collembola) in a mature spruce stand and in clear-cut reforested areas in Finland.- Pedobiologia, 24: 231-240. Tarman, K. & S. Červek, 1977: Industrijsko onesnaževanje in favna tal.- Varstvo narave, 10: 73-92. Jana Vidic Amphibians and traffic Prispevek govori o ogrožanju dvoživlc zaradi cestnega prometa. Povzete so tuje izkušnje o pomoči dvoživkam ter metodologija možnih ukrepov. Navedeni so ukrepi, ki so bili v ta namen izvedeni v Sloveniji. The paper is concerned with traffic as a cause of threat to amphibians. Measures to protect amphibians in other countries and methodology of possible measures are presented, along with a survey of measures taken for this purpose in Slovenia. Ključne besede: dvoživke, cestni promet, Slovenija Pr^y^^o/Received: 19. januarja 1993 Key words: amphibians, traffic, Slovenia Avtoričin naslov/Author's address: Mag. Jana Vidic, univ. dipl. biol. Ministrstvo za okolje in prostor Dunajska 48 SI-1000 Ljubljana Življenjski prostor večine dvoživk so stoječe in počasi tekoče vode ter bolj ali manj oddaljena okolica. V vodi se razmnožujejo in preobražajo, v okolici preživijo preostali del leta. Vse življenje uporabljajo večinoma iste vode, kjer se mrestijo, ter prostor, kjer preživijo poletje in zimo. Nekatere vrste med vodo, kjer se zadržujejo spomladi, ter poletnim in zimskim prostorom prehodijo razdalje do 10 m, nekatere pa tudi kilometer in več. Posebno izstopata sekulja (Rana temporaria) in navadna krastača (Bufo bufo), ki se selita okoli 3 km. daleč, možno pa je, da celo več kot 5 km (Grossenbacher, 1981). Selitvene poti velikokrat križajo ceste in druge infrastrukturne objekte, s katerimi je okolje vedno bolj prepredeno in obremenjeno. Na prometnih cestah, prek katerih se zlasti spomladi množično selijo dvoživke, konča pod kolesi avtomobilov na stotine živali. Na delih nekaterih cest so ob velikih selitvah pravi pomori. To se ponavlja iz leta v leto in promet vedno bolj očitno ogroža dvoživke. V nekaterih zahodnoevropskih državah so ogroženost dvoživk zaradi prometa v zadnjih desetletjih skušali reševati na različne načine; v tem času so pridobili izkušnje ter spoznali pomanjkljivosti nekaterih ukrepov. Pri nas smo glede reševanja problematike dvoživk na cestah na začetku in smiselno je, da uporabimo izkušnje iz tujine. Promet najbolj prizadene tiste vrste dvoživk, ki se množično selijo na velike razdalje; to so predvsem sekulje in navadne krastače. Zato se bo nadaljnja vsebina članka nanašala predvsem na ti dve vrsti. Veliko manj očiten problem v zvezi s cestnim prometom je pri navadnem močeradu (Salamandm salamandra), pupkih (Triturus sp.), rosnici (Rana dalmatina), še manj pa pri drugih vrstah žab. Močeradov je povoženih največ v aprilu, predvsem samic, ko iščejo vodo, da bi odložile larve. 2. SELITVE 21 Vrste selitev Življenjski prostori žab so stoječe vode, kjer se mrestijo in preobražajo ter imajo poletno in zimsko prebivališče (sL 1). Ta mesta so bolj ali manj stalna in jih živali uporabljajo vse življenje. Kot je že omenjeno v uvodu, zlasti sekulje in navadne krastače prehodijo med temi prostori velike razdalje. Glede na različen letni čas so selitve naslednje: Pomladanska selitev odraslih žab iz zimovališč v stoječe vode Te selitve praviloma izzove prvo toplo pomladno deževje. Večina živali se seli hkrati v enem dnevu, zato so ob pomladnih selitvah pomori na cestah najhujši. Sekulje se večinoma selijo od konca februarja do začetka aprila, navadne krastače pa povprečno 14 dni kasneje - od začetka marca do konca aprila. Natančnejši datum je odvisen od vremenskih razmer, nadmorske višine in mikroklimatskih značilnosti. Na posameznih mestih ga je moč določiti z večletnimi opazovanji. SI. 1: Selitve žab iz zimovališč v mrestiščno vodo (1), iz vode na poletni prostor (2) in s poletnega na zimski prostor (3). Fig. 1: Migration of frogs from wintering areas to spawning grounds (1), from water to summer grounds (2), and from summer to winter grounds (3). * Povratek odraslih žab od vode na poletni prostor Ko se odrasle sekulje in navadne krastače sparijo in odložijo mrest, vodo zapustijo in se selijo na poletni prostor. Selijo se razkropljeno predvsem v maju in juniju. Ker so le občasno ob deževnem vremenu selitve tudi množične, je povoženih manj živali kot ob pomladanskih selitvah. * Selitev mladih žab od vode Konec junija in v juliju se mlade žabe selijo iz vode v bližnjo okolico. Selitve so pogosto množične, razdalje selitvenih poti pa so krajše kot pri odraslih živalih. * Jesenske selitve žab od poletnih prebivališč na zimovališča Selitve na zimovališča potekajo od, konca avgusta do konca novembra in so množične, zato je na cestah povoženih skoraj toliko živali kot ob pomladanskih selitvah. Posebno veliko žab se seli ob deževnih večerih po dolgotrajni suši. * Neusmerjene selitve To so selitve zaradi iskanja hrane, delno pa gre za pravo neusmerjeno gibanje: prav vse živali se ne vrnejo v mrestiščno vodo, nekaj jih nadaljuje pot in morda odkrijejo novo vodo ter tako razširijo are al vrste. Navadne krastače ne skačejo, temveč lezejo in so počasne. Zato za prečkanje 7 m široke ceste neredko porabijo 15 do 20 minut (Grossenbacher, 1981). Njiliova počasnost je poleg množičnih in dolgih selitev vzrok za to, da jih promet najbolj ogroža. Sekulje se selijo s skakanjem in so hitrejše. Ponavadi se selitve začno ob mraku, največ osebkov se seli med 19- in 20. uro. Ob toplem deževnem vremenu in ob lepem vremenu, če je visoka zračna vlažnost, se dvoživke selijo tudi podnevi. Selitve večinoma izzove toplo vlažno vreme. Grossenbacher (1981) navaja, da so bile velike selitve sekulj ob deževju okoli 19. ure pri temperaturi zraka 4,5-11,5 ""C, ob nedeževnem vremenu pa pri 10-14,5 velike selitve navadnih krastač so bile ob dežju pri zračni temparaturi 5,5-11,5 ""C, ob nedeževnem vremenu pa pri 12-19 "" C. Posamezne sekulje se selijo tudi pri zelo nizkih temperaturah - okoli 2 ali še manj, tudi ob sneženju. Za selitve je pomembna zračna temperatura v februarju: topel februar izzove velike selitve sekulj v prvi polovici marca, tudi če ni dežja; krastače so ob suši bolj zadržane in se ob sušnem marcu selijo šele aprila. Z naraščajočo nadmorsko višino selitve kasnijo. Promet je poleg uničevanja in zastrupljanja življenjskih prostorov ter lovljenja nekaterih vrst pomemben dejavnik ogrožanja. Dvoživke so tako pri nas kot drugje po Evropi ena najboj ogroženih živalskih skupin. Zato je nujno popolno zavarovanje živali samih in ohranitev njihovih življenjskih prostorov. Nujno potrebni so ukrepi, ki bi preprečili ali vsaj omilili njihovo uničevanje na cestah. Na potek ceste moramo biti pozorni že v času načrtovanja in gradnje in se, če je le mogoče, izogniti selitvenim potem. Če cesta preči selitvene poti, so možni naslednji ukrepi: * postavitev prometne signalizacije * zapora cest prenašanje prek ceste * gradnja cestnih podhodov * preprečitev povratka prek ceste * nadelava nadomestnih mlak * preselitev celotne populacije Pred odseke cest, prek katerih se množično selijo žabe, namestimo prometne znake za splošno nevarnost ali omejitev hitrosti in prepoved prehitevanja ter obvestilni znak s podobo žabe (si. 2). Pomembno je, da so znaki postavljeni samo v času, ko se žabe selijo. Njihova stalna navzočnost zmanjšuje učinkovitost, ker se vozniki navadijo in jih čez čas ne upoštevajo več. Na Bavarskem znake postavijo tik pred pomladanskimi selitvami, nato jih poleti obrnejo od cestišča, ob jesenskih selitvah jih obrnejo spet k cestišču, pozimi pa jih odstranijo (si. 3). Znaki so pritrjeni v betonsko podlago s kovinskim zatičem, tako da se lahko obračajo ter z lahkoto odstranijo in spet namestijo (si. 4). 81. 2: Prometni znak na Bavarskem, 1990 (foto S. Peterlin) Fig. 2: A road sign in Bavaria, 1990 (Photo by S. Peterlin). 81. 3: Od cestišča obrnjen prometni znak v poletnem času, Bavarska, 1990 (foto 8. Peterlin) Fig. 3: A road sign turned away from the roadway in summer, Bavaria, 1990 (Photo by S. Peterlin). 81. 4: Pritrditev prometnega znaka v podlago (foto 8. Peterlin) Fig. 4: Fixing a road sign to the ground (Photo by S. Peterlin). 81. 5: Varovalne ograje iz najlonske mreže (foto 8. Peterlin) Fig. 5: Guard-rails made of nylon net (Photo by S. Peterlin). Prometni znaki ne morejo učinkovito preprečiti uničevanja žab na cestah, vendarle pa je z omejeno hitrostjo in prilagojeno vožnjo možno rešiti nekaj življenj. Znaki koristijo tudi voznikom, ker jih opozarjajo na gladko cestišče zaradi povoženih žab. 2 naravovarstvenega vidika je največji pomen znakov v tem, da ozaveščajo ljudi, da so žabe naravna vrednota, na katero je družba pozorna, in da opominjajo tiste, ki celo namerno vozijo po živalih. 3=2 Zapora cest Zapora cest pride v poštev v glavnem le na stranskih cestah ali na cestah, kjer je možen obvoz. Smiselna je le nekaj dni ob množičnih spomladanskih in jesenskih selitvah. Prenašanje žab prek ceste je učinkovita, vendar razmeroma zahtevna pomoč. Potrebno je stalno opazovanje, hitro obveščanje in pripravljenost ljudi, da pri tem sodelujejo ne glede na vreme in dnevni čas. Za šolarje je delo prenevarno; v tujini so pri tem udeleženi predvsem odrasli člani društev za varstvo narave. Pobiranje in prenašanje živali prek ceste je smiselno v nekaj deževnih spomladanskih ali jesenskih nočeh ob množičnih selitvah, in sicer na tistih delih cest, kjer drugi ukrepi zaradi konfiguracije terena ali drugih razlogov niso možni. Delo je učinkovitejše in lažje, če je žabam preprečen dostop na cesto z občasno ali trajno obcestno ograjo, ki je lahko iz PVC ali kakega drugega umetnega materiala, lahko je kovinska mreža z majhnimi luknjami in podobno (si. 5). Dobro je, če je ograja v vrhnjem delu zasukana nazaj, da tudi tiste živali, ki poskušajo ograjo preplezati, ne pridejo čez. Visoka mora biti vsaj 40 cm, 5 cm ograje pa mora biti 40 cm o si. 6: Trajna ovira iz betonskih L elementov, v primeru, ko je cestišče dvignjeno nad okolico (po Grossenbacherju, 1981) Fig. 6: A permanent barrier made of concrete if a roadway is raised above its surroundings (according to Grossenbacher, 1981). zakopane v tla ali obložene z zemljo, sicer živali najdejo pot pod njo. Če je cestišče dvignjeno, je enostavnejša ovira 40 cm visok navpičen usek (si. 6). Živali, ki se naberejo za ograjo, poberemo in prenesemo čez cesto. Takšen način zahteva neprestano dežurstvo, kar je razmeroma težko organizirati. Zato je primernejše, da ob oviri namestimo lovil ne posode (si. 7). To so lahko preprosti plastični ali kovinski čebri z navpičnimi, vsaj 30 cm globokimi stenami, ki jih zakopljemo v zemljo tik za ograjo. Na razgibanem prostoru smejo biti posode oddaljene ena od druge največ 15-20 m, v ravnem prostoru pa največ 30 m, sicer vse živali ne zaidejo v lovilne posode (Grossenbacher, 1981). Ker v posode padajo tudi drugi manjši vretenčarji in nevretenčarji, je treba vanje položiti veje, po katerih se lahko rešijo. Posode moramo pregledati in jih izprazniti vsako jutro, v času največjih selitev pa tudi pozno zvečer, sicer so lahko prenapolnjene. Ujetih živali ni priporočljivo nesti naravnost v mrestiščno vodo, ker se dezorientirajo. Bolje jih je spustiti na nasprotni strani ceste. cm (min.) si. 7: Začasna ograja, ob kateri so vkopane lovilne posode (po Thielckeju et al., 1983) Fig. 7: Ä temporary guard-rail along which catchment barrels weredug in (according to Thielcke et al 1983). 3.4 Cestni podiiodi Cestni podhodi so trajna in, če so pravilno narejeni, tudi učinkovita rešitev za žabe. To so cevi, ponavadi betonske, položene pod cestiščem. Premer cevi mora biti vsaj 60 cm (Stolz & Podloucky, 1983). Iz praktičnih izkušenj v Nemčiji in Švici je znano, da so bili ožji podhodi s premerom okoli 40 cm manj učinkoviti, tisti s premerom okoli 30 cm pa skoraj neuporabni. Kot dolžino podhoda, ki ga žabe še brez težav preidejo, navaja Grossenbacher (1981) 50 m, nekateri avtorji pa tudi več. Stolz in Podloucky (1983) o tem dvomita: mikroklimatske in svetlobne razmere se v tako dolgih podhodih močno poslabšajo in možno je, da so za nekatere živali celo usodne. Zato naj bi bila dolžina podhoda le okoli 15-20 m. Pri širših cestah pa so potrebni drugi ukrepi. Če bi z dolžino cestišča večali premer cevi in s tem zagotavljali ugodnejše razmere, bi pri 50 m širokem cestišču moral znašati premer cevi 150-200 cm, kar pa je tehnično in finančno komaj uresničljivo. Pri gradnji podhoda je poleg velikosti treba paziti še na naslednje: * podhod mora biti nagnjen vsaj za da padavinska voda odteka; * vsaj na nižje ležeči vhodni strani podhoda mora biti ponikalni jarek, da voda ob dežju ne poplavi cevi; * zelo pomembna za učinkovitost podhodov je tudi svetloba. Žabe se selijo po cevi bistveno hitreje, če pada v izhodni del cevi svetloba. Zato naj bi bil izhod usmerjen čim bolj v prosto pokrajino; * večinoma se uporabljajo betonske cevi, redkeje pa cevi iz drugih materialov. Pri tem je treba paziti, da se iz teh materialov ob dežju ne izpirajo strupene snovi. Če je v betonskih ceveh umetno vezivo, je treba cevi pred namestitvijo nekaj mesecev pustiti na dežju ali jih namakati v vodi, kajti sicer ta snov lahko povzroči pogin živali. Možni sta dve izvedbi cestnih podhodov: enosmerna in dvosmerna. Pri enosmernih podhodih se žabe selijo le v eni smeri po ločenih ceveh, in sicer po eni k mlaki, po drugi od mlake (si. 8). Cevi sta nameščeni vzporedno druga ob drugi. Na vstopni strani cevi je lovilni jašek, v katerega popadajo seleče se živali. si. 8: Enosmerni - dvocevni sistem podiiodov (po Stolzu & Podiouckem, 1983, risba J. Vidic) Fig. 8: One-way double tubular system of subways (according to Stolz & Podloucky, 1983). izhod pa imajo le na izhodni strani. Jašek je lahko betonski obroč, ki ima premer 40-100 cm in je globok vsaj 40 cm. Lovilni jašek je lahko vgrajen tudi v lovilni kanal v obliki črke U (si. 9). Na dnu lovilnega jaška mora biti plast peska ali grušča oz. mora biti narejen kakšen drugačen sistem odvodnjavanja, da se jašek ne napolni s padavinsko vodo. Ker je pri prehodu skozi podhod zelo pomembna svetloba, ki vodi žival k izhodu, je tem bolje, čim manj svetlobe pade v vhodni del in čim več v izhodni del. V ta namen se lahko v lovilni jašek namesti svetlobni zaslon. Da pa čim več svetlobe pade v izhodni del cevi, je boljše, če je izhod dvignjen vsaj nekaj centimetrov nad tlemi. V lovilne jaške je treba položiti veje, da se lahko rešijo druge manjše živali, ki po naklučju padejo vanj. Problem žabjih selitev najbolj učinkovito rešuje dvojni sistem cevi, vendar je razmeroma drag, tehnično zahteven in ponekod zaradi lastnosti terena neizvedljiv. Cenejši, tehnično manj zahtevni, vendar pa manj učinkoviti so dvosmerni podhodi. To je ena cev, po kateri se živali selijo v obe smeri, od mlake in k njej. Ker se živali ne selijo prostovoljno skozi podhode in ker pri dvosmernem sistemu ni lovilnih jaškov, ki bi žival prisilili v iskanje izhoda, so veliko manj učinkoviti. iŽihlii svetlobni zaslon o " ^ premer min. 60 cm si. 9: Lovilni kanal in jašek v prečnem prerezu (po Grossenbacherju, 1981) Fig. 9: A cross-section of a catchment channel and a shaft (Grossenbacher, 1981). V splošnem velja, da se sekulje selijo manj problematično kot navadne krastače in da je prihod manj problematičen kot povratek. Pri selitvah propade več mladih živali kot odraslih. Največkrat se izsušijo, utopijo, včasih so plen drugih živali, npr. lisic in podgan. Sestavni del cestnih podhodov so ograje, ki živalim preprečujejo dostop na cesto in jih usmerjajo v podhode. Podhod brez ograje nima pomena! Kot je že omenjeno v poglavju 3-3., mora biti ograja visoka vsaj 40 cm, 5 cm pa je mora biti vkopane v tla. Lahko je provizorična in začasna, vendar je pri cestnih podhodih bolj smiselna trajnejša ograja iz drobno luknjaste kovinske mreže, lesa, eternitnih, betonskih plošč ali drugega materiala. Ob prozorni ograji, skozi katero živali vidijo, se zadržujejo dlje kot ob neprozorni. Ograja je poleg tega, da žabam preprečuje dostop na cesto, potrebna tudi zato, da jih usmerja v podhod. Žabe se selijo v določeni smeri in od te le malo odstopijo. Ob pravokotno na selitveno pot postavljeni oviri se pomaknejo le 50 do 100 m bočno in v tem obsegu zaokrožijo nazaj; le posamezne živali gredo do 200 m daleč (Grossenbacher, 1981), nekateri avtorji pa navajajo le 75 m (Stoermer, 1981, v Stolzu & Podlouckem, 1983). Cestni podhodi zato ne smejo biti bolj oddaljeni. Ovira mora biti postavljena pod kotom in čim bolj oster je kot, tem bolj učinkovito žabe vodi v podhod. Razdalja je lahko večja, če je med smerjo selitve in oviro ostrejši kot. Najprimernejša je cikcakasta postavitev (si. 10). Ustrezno je, če je cikcakasta ograja s konicami oddaljena od ceste 50 m, kot med smerjo selitve in oviro je 45°, razdalja med podhodi pa znaša 100 m; če pa so konice cikcakaste ovire oddaljene od ceste le 5 m in je kot med smerjo žabjih ■ poljska pot - stoječa voda SI. 10: Enosmerni - dvocevni sistem podliodov s cilvcakasto postavljeno ograjo (po Stolzu & Podlouckem, 1983) Fig. 10: A one-way double tubular system of subways with a zig-zag guard-rail (according to Stolz & Podloucky, 1983). selitev in oviro SO"", znaša še ustrezna razdalja med podhodi 60 m (Stolz & Podloucky, 1983) (si. 11). Cestni podhodi povsod niso možni; najenostavnejše je, če je cesta na nasipu; če je cesta na rahlo nagnjenem pobočju, se že pojavi problem na zgornji strani, kjer v izhodni del pada premalo svetlobe; če je cesta na strmem pobočju ali celo v ozkem dolinskem dnu, podhod komaj pride v poštev. Ker je gradnja cestnih podhodov razmeroma draga, morajo biti podhodi in ovire nameščeni pravilno in učinkovito. Zato je treba vsaj kakšno leto pred gradnjo natančno preučiti selitvene poti. smer selitve smer selitve Sl. 11: Odvisnost med oddaljenostjo podhodov in kotom selitvene poti na oviro (po Stolzu & Podlouckem, 1983) Fig. 11: The relationship between the distance of a tubular subway and the angle of migration route against a barjHer (according to Stolz & Podloucky, 1983). 3.5 Preprečitev povratka V območjih, kjer zaradi topografskih razmer podhodi niso možni, lahko žabam po mrestenju preprečimo povratek prek ceste v poletni oz. zimski prostor. To je nasilen ukrep, kajti za odrasle živali je velikokrat poguben; večina jih ostane ob ograji, nekatere pa se selijo ob ograji in najdejo prehod na cestišče. Za mlade živali je način uspešen in učinkovit; poletni in zimski prostor si najdejo na tisti strani ceste, kjer je mlaka. Ker tako veliko odraslih živali propade, je ta ukrep uporaben le izjemoma. 3.6 Nadomestne mlake Če zaradi oblikovanosti terena niso možni drugačni ukrepi, pride v poštev tudi nadelava nadomestne mlake, vendar jo živali zelo nerade sprejmejo. V novi mlaki se zmrestijo le, če jih v to prisilimo, npr. da ulovljene živali prenesemo v nadomestno mlako in jih ogradimo tako, da izhod ni možen. Z mrežo, s katero prekrijemo mlako, jih zavarujemo pred plenilci. Možno je, da živali zapremo v kletko iz kovinske mreže in to položimo v vodo - za sekulje v plitvo, za krastače v nekoliko globjo. Ko v toplih nočeh po približno 1-3 tednih ni opaziti nobenega para več, živali izpustimo. Izpuščene odrasle živali se naslednja leta še vedno vračajo k stari mlaki ali na mesto, kjer je bila. Zato jih na tem mestu moramo loviti toliko časa, dokler ne izumrejo vse žabe, ki so se preobrazile v stari mlaki; to je pri sekuljah 6-8 let, pri navadnih krastačah pa 8-10 let (Grossenbacher, 1981). Če je možno, je najboljše, da izberemo lokacijo za nadomestno mlako na selitveni poti in je v isti smeri kot stara, le bliže na pristopni strani ceste. Lahko se zgodi, da jo živali poselijo spontano. Ta ukrep močno posega v življenje živali in veliko jih pri tem propade, zato pride v poštev le izjemoma. 3.7 Popolna preselitev živali V skrajnem primeru je možna popolna preselitev celotne populacije. Vse polovljene živali se preselijo v novo mlako, ki mora biti od stare oddaljena vsaj 5 km, sicer se živali vračajo. V stari mlaki je treba sekulje odlavljati 4 leta, navadne krastače pa 6 let (Grossenbacher, 1981). Uspeh tega ukrepa je malenkosten; večina živali se razkropi po okolici, kjer prej ali slej postanejo hrana plenilcev, zato popolno preseljevanje živali pride v poštev le izjemoma. 4. VARSTVENI UKREPI V SLOVENIJI Problem ogrožanja dvoživk na cestah je zelo očiten tudi na območju Slovenije. Na cestah ob stoječih vodah in ob vodotokih, vzdolž katerih zastaja voda, je posebno ob spomladanskih selitvah povoženih na stotine živali. Takšni so odseki cest ob Cerkniškem jezeru, na Ljubljanskem barju, na Radenskem polju, ob štajerskih ribnikih Pristava in Komarnik, ob glinokopih v Bobovku, ob akumulacijah pri Ilirski Bistrici, med Dravogradom in Črnečami, vzdolž Save pri Litiji in še na številnih drugih delih cest, vendar mnogi še niso točno lokalizirani in podatki o njih niso zbrani. Za pomoč dvoživkam na cestah so bili pri nas izpeljani le naslednji ukrepi: * Ob gradnji avtoceste Ljubljana-Naklo so leta 1984 vgradili cestne podhode na odseku Vodice-Šentvid. Skoznje so prehajale žabe s pobočij Šmarne gore v zastajajočo vodo ob Gameljščici. Cevi so med seboj oddaljene od 20 do 30 m in imajo premer okoli 70 cm, nekatere so vgrajene v cestni nasip in so dvignjene nad talno raven. Ob lokalni cesti pod Šmarno goro so bile izkopane tudi tri nadomestne mlake, globoke okoli 70 cm in velike približno 10 m x 4 m. Na Inštitutu za biologijo Univerze v Ljubljani so eno leto po izgradnji cest s podhodi opazovali selitve žab in skušali ugotoviti primernost in učinkovitost podhodov ter nadomestnih mlak, vendar zaradi neugodnih vremenskih razmer v tistem letu niso prišli do pravih rezultatov. V času opazovanja niso nikoli opazili, da bi žabe uporabljale si. 12: Prometni znak splošne nevarnosti in pojasnjevalna tabla s podobo žabe (foto J. Vidic) Fig. 12: A road sigi general danger and a sign depicting a frog (Photo by J. Vidic). podhode. To je tudi razumljivo, kajti ob cesti ni bilo ograje, ki bi preprečavala dostop na cesto in živali usmerjala v podhod. Neugodno je tudi to, da so cevi nameščene nad tlemi. Prav tako so se v prvem letu izkazale za malo učinkovite nadomestne mlake. V vseh treh mlakah so odložile mrest le posamezne živali, več pa jih je mrest odložilo v jarku na drugi strani ceste. * V letu 1992 so bili postavljeni prometni znaki splošne nevarnosti in obvestilna tabla s podobo žabe (si. 12) na 5 cestnih odsekih: - Marof-Martinjak na Cerkniškem jezeru, - Spodnji Hotič-Gornji Log pri Litiji (si. 13), - ob ribnikih Pristava in Komarnik pri Lenartu, - Črneče-Dravograd. Za izdelavo in postavitev znakov je poskrbel Oddelek za varnost prometa pri Republiški upravi za ceste. 81. 13: Prometni znak na cesti Spodnji Hotič-Gornji Log pri Litiji (foto J. Vidic) Fig. 13: A road sign on the road Spodnji Hotič-Gornji Log near Litija (Photo by J. Vidic). Radio Slovenija je v zadnjih treh letih v kritičnem pomladnem času objavljal kratke oddaje, ki so opozarjale in obveščale voznike o tej problematiki. V letu 1992 je opozorilo s podobo žabe nekajkrat objavila tudi Televizija Slovenija. V prihodnje bo treba: * namestiti prometne znake na druge problematične cestne odseke in poskrbeti za upravljanje z znaki -obračanje od cestišča in k cestišču ter odstranjevanje prek zime in pravočasno nameščanje spomladi; * s povezovanjem ljubiteljev narave v naravovarstvena društva nastaja možnost za organiziranje prenašanja živali prek cest; ob vsaki gradnji in obnovitvi cest je treba upoštevati selitvene poti dvoživk, se jim izogniti ali vgraditi primerne cestne podhode ter namestiti varovalne oz. usmerjevalne ograje. 5. POVZETEK 2a pomoč dvoživkam pri prehodu prek cest je možnih več ukrepov: postavitev prometne signalizacije, zapora cest, prenašanje živali prek ceste, gradnja cestnih podhodov, nadelava nadomestne mlake in preselitev celotne populacije. Trajen in najbolj učinkovit ukrep je primerno velik in pravilno narejen cestni podhod z varovalno oz. usmerjevalno ograjo ob cestišču. V Sloveniji so bili cestni podhodi zgrajeni pod avtocesto Ljubljana-Naklo, vendar brez varovalnih ograj, zato niso učinkoviti. Leta 1992 je Republiška uprava za ceste poskrbela za postavitev prometnih znakov splošne nevarnosti in obvestilnih tabel s podobo žabe na petih cestnih odsekih. V prihodnje bo treba s prometnimi znaki opremiti še preostala problematična mesta, organizirati prenašanje žab prek ceste in se zavzemati za gradnjo cestnih podhodov ter nameščanje varovalnih ograj. 6. SUMMARY In order to protect amphibians when they cross a road, the following measures can be taken: installation of road signs, roadblocks, the carrying of animals across a road, construction of tubular subways, preparation of a substitute pool and the subsequent moving of the whole population. A permanent and the most efficient measure is an adequately constructed tubular subway of reasonable size with a guard-rail along the roadway. In Slovenia tubular subways were constructed under the motorway Ljubljana - Naklo but they are inefficient as no guard-rails were built. In 1992 the Republican Highway Commission organized the installation of road signs of general danger and signs depicting a frog in five road sections. Road signs will have to be installed in some other places as well and also the carrying of frogs across the road will have to be organized. Besides, further construction of tubular subways and guard-rails will have to be encouraged. 7 LITERATURA Brancelj, A. & F. Potočnik & A. Čoki, 1985: Raziskave selitvenih poti različnih vrst žab na trasi AC Ljubljana-Naklo na odseku Vodice-Šentvid.- Inštitut za biologijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana. Grossenbacher, K., 1981: Amphibien und Verkehr.- Naturhistorisches Museum, Bern. Stolz, F.-M. & R. Podloucky, 1983: Krötentunnel.- Informationsdienst Naturschutz, L. 3, št. 1, Niedersächsisches Landesverwaltungsamt Thielcke, G. & O.- P. Herrn & C.- P. Hutter & R. L. Schreiber, 1983: Rettet die Frösche.- Natur Veriag, Sttutgart. Andrej Hudoklin A i O Conservationist Ferdinand Seidl izvleček V prispevku so predstavljeni do sedaj malo znani dokumenti iz arhiva Planinskega društva Novo mesto, ki razkrivajo naravovarstveno prizadevanje Ferdinanda Seidla. Kot predsednik društva je s pravim konservatorskim pristopom spodbudil ureditev izvira Gospodične in njegovo zavarovanje. V tem obdobju pa je nastal tudi zanimiv naravovarstveni plakat. Ključne besede: Ferdinand Seidl, zgodovina varstva narave. Gorjanci, Slovenija abstract The paper discusses some documents of the archives of the Novo mesto Mountaineering Society. The documents, which have hardly been known so far, concern natural conservation efforts. The president of the society initiated the arrangement of a spring called Gospodična and its protection. An interesting natural conservation poster was also made at that time. Key words: Ferdinand Seidl, nature conservation history, the Gorjanci, Slovenia Prejeto/RecQWQd-. februarja 1993 Naslov avtorja/Author's address: Andrej Hudoklin, univ. dipl biol Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto Skalicicega 1 SI-8000 Novo mesto 1. UVOD Ferdinanda Seidla (1856-1942) poznamo kot odličnega in vsestranskega naravoslovca, ki je dal pomemben prispevek k razvoju slovenskega naravoslovja, kot pobudnik Spomenice o varstvu narave leta 1920 pa je naredil tudi prve korake na poti do organiziranega varstva slovenske narave. Njegova življenjska in ustvarjalna pot je obsežno opisana v Dolenjskem zborniku -Seidlovem zborniku, ki je izšel leta 1992 ob počastitvi 50. obletnice njegove smrti. Ob tej priložnosti smo predstavili vrsto dokumentov iz njegove zapuščine. Med njimi se mi zdijo še posebej zanimivi zapisi iz arhiva Planinskega društva Novo mesto, ki razkrivajo Seidla tudi kot naravovarstvenika. 2. SEIDL IN GOSPODIČNA Seidl se je po upokojitvi leta 1915 vrnil iz Gorice v rodno Novo mesto, kjer se je vključil v živahno vrenje ob nastajanju nove domovine. Ob koncu vojne je bil med pobudniki oživelega planinskega društva in tudi njegov dolgoletni predsednik. Seidla so nadvse pritegnili Gorjanci z razglednimi vrhovi, prostranimi košenicami ter globokimi soteskami in izviri. Nanje je markiral številne planinske poti, njegova pa je tudi pobuda o preimenovanju Sv. Jere v Trdinov vrh leta 1923- Ob izsekavanju gozdov v bližini izvira Gospodična leta 1929 je takoj zaznal pretečo nevarnost in začel akcijo za varovanje izvira in njegovega zaledja. Ob občnem zboru planinskega društva je dne 30. maja 1930 v poročilu zapisal: "Odbor je v lanskem poletju obrnil pozornost na znani čislani studenec Gospodično na severnem pobočju Trdinovega vrha. Ta studenec je velika dobrobit vsem, ki jih vodi pot in opravek na ta oddelek Gorjancev - bodisi turist ali domači kmet in njegova živina. Posebna poezija se prostira okoli njegovega imena, zlasti odkar je proslavljal si. 1: Ureditev izvira Gospodična, idejna skica Marijana Mušiča Fig. 1: Arrangement of the spring Gospodična, a preliminary design by Marijan Music. J^reUkt^ SI. 2: Izvedbena skica ureditve studenca Gospodična, Karol Barborič Fig. 2: A detailed plan of the spring Gospodična by Karol Barborič. Gorjance pisatelj prof. Janez Trdina. Glavne poti na Trdinov vrh se križajo tik studenca. Odbor je spoznal za potrebno, da studenec ohranimo turistiki in domačemu gorjanskemu prebivalstvu. Nevarnost je, da izsekavanje gozda za studencem in zamočvirjanje okoli izvirka ogroža ta neprecenljivi dar prirode. Na podlagi strokovne izjave načelnika naše podružnice, kot geološkega izvedenca, smo zaprosili sresko poglavarstvo Novo mesto, da stavi gozd nad studencem pod zaporo s prepovedjo sekanja, in zaprosili hkrati Higijenski zavod v Ljubljani za podporo, da se studenec bolje zajame in obzida in tako zagotovi za bodočnost. Higijenski zavod nam je zagotovil denarno in strokovno pomoč. Pokazalo se je, da bo naše prizadevanje imelo trajen uspeh samo, ako smo sami lastniki ozemlja okoli studenca. Nakupili smo za podružnico že parcelo, na kateri je izvirek. Ker pa priteka izvirek prav na meji dveh parcel, moramo pridobiti še sosednjo. Arhitekt g. Marijan Mušič, ki je Novomeščan, nam je iz prijaznosti tudi že narisal lep in praktičen načrt za obzidavo studenca Gospodične. Upamo, da se nam posreči izvršiti pripravo in delo ter tako studenec ohraniti in prikupljivo urediti še v letošnjem letu." In posrečilo se je. Društvo se je z veliko zagnanostjo in predanostjo lotilo dela. Mušičevo idejno zasnovo (si. 1) je inž. Karol Barborič spremenil v izvedbeni projekt (si. 2), delo pa je bilo končano v dobrem mesecu 12. avgusta 1931. V načrtu je bila tudi ureditev botaničnega vrta, kjer naj bi predstavili značilno gorjansko floro. Načrt zanj je pripravil že tedaj priznani Ciril Jeglič, žal pa ga niso izpeljali. Od tistega davnega leta je minilo dobrih šestdeset let. Na izviru je pustil svoje sledi čas, še največ pa ljudje, tako da je današnja podoba izvira Gospodična z okolico žalostna. Poleg slabe vzdrževanosti sta najbolj vizualno in tudi funkcionalno moteči črni črpališči za potrebe sosednjih planinskih domov, zato se prav sedaj planinsko društvo loteva sanacije. 3. RAZGLAS O ZAVAROV/ 1 T^ J 1ZVIRA GC ::na Nedvomno je ureditev studenca Gospodična izjemno delo generacije planincev iz predvojnega obdobja. Pričujoči dokumenti dokazujejo, da je bil idejni snovalec celotnega podviga Ferdinand Seidl, kar pravzaprav ne preseneča. S svojim znanjem, razgledanostjo in vplivom je znal pridobiti sodelavce ne le med planinci, ampak tudi med znanimi strokovnjaki, kot so arhitekt Mušič, hortikulturnik Jeglič ter tedanji Higijenski zavod v Ljubljani. Akcija je bila v celoti dosledno in strokovno korektno izpeljana - od strokovnega mnenja, idejne rešitve, izvedbenega projekta, nadzorovane izvedbe do zavarovanja izvira s posebnim razglasom. Pristop k urejanju Gospodične je bil tako povsem konservatorski, prav tak, kot ga v praksi ob varstvenih posegih uporabljamo danes. Poleg same ureditve studenca ima poseben pomen njegovo pravno zavarovanje, ki ga je spodbudil dosledni Seidl zaradi grozečega izsekavanja gozda in vlomov v planinsko zavetišče pri Gospodični. Načelstvo novomeškega sreza je izdalo poseben Razglas (št. 438/1931, 31. 7. 1931), v katerem je jasno opredeljen "varstveni režim" in sankcije (si. 3). Tako je nastal pravzaprav edinstven akt o zavarovanju naravne 81. 3: Zemljevid Trdinovega vrha z izvirom Gospodična na Gorjancih. Nanj je Seidl vrisal varovano območje izvira Fig. 3: A map of Trdinov vrh with the spring Gospodična /n the Gorjanci range, into ivhich the protected area of the spring was drawii by Mr Seidl. dediščine pri nas v času pred 2. svetovno vojno. Seidl pa se je že tal^rat očitno zavedal neučinkovitosti pravnega varstva, saj pravi, "da bo prizadevanje imelo trajen uspeh samo, ako smo sami lastniki ozemlja okoli studenca", kar so planinci tudi uresničili. Ob prizadevanju za zavarovanje Gospodične je Seidl opredelil tudi njegovo varovano območje na lastnoročno narisanem zemljevidu Trdinovega vrha z Gospodično (merilo 1 : 25 000). Na njem je naslednji Seidlov komentar: "Studenci z juga s posebnim ozirom na znameniti studenec Gospodična in varovano območje okoli njega" (si. 4). • iiiif?§ mmf^ trni EiiMiiiii f e '; oi iimmn y ir^esiiio ^«^im,. ..m.iiMia_______ih.... __Priioq. ; I B a S g I a S mm popraviti is m^U f« la ^i^mm^* I w .p^^tTO^ psi » ^mM-m^ 81. 4: Razglas Načelstva sreza Novo mesto o zavarovanju izvira Gospodična Fig. 4: The decree of the Novo mesto District Council concerning the protection of the spring Gospodična. 4, SEIDLOV NARAVOVARSTVENI PLAKAT Še en pomemben dokument izpričuje Seidiovo naravovarstveno gledanje in delovanje. To je zanimiv plakat Varujte našo gorsko floro (si. 5), ki ga lahko bržkone uvrstimo med prve naravovarstvene plakate pri nas. Nastal je 22. julija 1932. Seidlov lastnoročno napisani plakat je bržkone poučeval in opozarjal tiste obiskovalce Gorjancev v koči ob izviru Gospodična, ki so se prek prostranih košenic odpravljali proti Trdinovemu vrhu in Miklavžu. Raznovrstno gorjansko cvetje, med katerim izstopajo endemični hrvaški klinček, kranjski šebenik in panonska detelja, je Seidl kot izvrsten botanik dobro poznal tudi z vidika njihove razširjenosti in ogroženosti. Cvetlice so ogrožali predvsem številni planinci, zato je njegova skrb razumljiva, sam plakat pa v tistem času posrečen prispevek k popularizaciji varovanja narave. m . ,....... - tJ/^/rr-'O^i 81. 5: Seidlov plakat Varujte našo gorsko floro Fig. 5: The poster entitled "Varujte našo gozdno floro" (Let's Protect Our Mountain Flora) by Mr Seidl ^:/v::yrriTLITE:EATURA Arhiv Planinskega društva Novo mesto Dolenjski zbornik - Seidlov zbornik, Dolenjska založba Novo mesto, Novo mesto, 1992 ' iT ' Borisa Križana sem spoznala v osemdesetili letih, ko je s svojo nepopustljivostjo oral naravovarstveno ledino na slovenski obali od inventarizacije naravne dediščine do priprave strokovnih podlag za njeno zavarovanje. Tako je bilo v letih 1989 do 1991 zavarovanih več območij, med katerimi so najpomembnejše Sečoveljske soline, ki jim je posvetil veliko časa in dela. Z enako vnemo se je loteval ohranjanja manj znanih biserov Slovenske Istre, in nam očuval dolino Dragonje ter zbral obilo gradiva, ki ga objavljamo v pričujoči številki Varstva narave. Boris je bil znan tudi v mednarodnih naravovarstvenih krogih, kjer je zagovarjal idejo, da je treba soline aktivno varovati tako, da se ohranja ročna pridelava soli in da se s tem skrbi tudi za naravno in kulturno dediščino. Tudi zaradi njegovega osebnega dela in prispevka so bile Sečoveljske soline leta 1993 uvrščene med mokrišča mednarodnega pomena (t. i. ramsarska lokaliteta). Rodil se je v Prekmurju, od koder je odšel študirat v Ljubljano, kjer je diplomiral iz geografije in sociologije ter se najprej zaposlil kot srednješolski učitelj, nato je leta 1982 sprejel izziv in nadaljeval delo na Medobčinskem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran. S pridobljeno primorsko trmo in prekmurskim humorjem je znal kljubovati pritiskom in zagovarjati nujo, da se ohranijo še zadnje oaze naravne dediščine na slovenski obali. Tudi zato je leta 1990 skupaj s sodelavcem Robertom Turkom dobil Steletovo priznanje. Z Borisom nismo izgubili samo dobrega in vztrajnega sodelavca, temveč tudi prijatelja in človeka, ki mu posvečamo to številko. Gordana Beltram ipl Mirko Šoštarič sodi med pionirje varstva narave v Sloveniji. Njegovo delo lahko skopo povzamemo z nekaj dejstvi: leta I960 je postal zunanji sodelavec, leta 1964 pa se je redno zaposlil na Zavodu za spomeniško varstvo Maribor, kjer je deloval do upokojitve 1983. Na območju severovzhodne Slovenije je postavil temelje evidentiranja, vrednotenja naravne dediščine in operativnega varstva narave, zlasti pri vključevanju v urbanistično ter prostorsko načrtovanje, pripravi strokovnih osnov in aktov o zavarovanju ter temeljne zakonodaje na področju varstva narave, ohranjanju gozdov, rastlinskih in živalskih vrst. V letu 1965 je opravil prvi popis gnezd bele štorklje in ga objavil v Varstvu narave 4 (1966), o varovanju znamenitih dreves je prav tako pisal v Varstvu narave 4 (1966) in 5 (1967). Od leta I960 do 1983 je v Podravju in Pomurju na pomembnejših lokacijskih razpravah o posegih v naravo zastopal naravovarstvena stališča. S strokovnimi članki, predavanji, referati in ekskurzijami je prispeval k oblikovanju konservatorske stroke in javnega mnenja. Pomembno je bilo njegovo delovanje v društvih. Prejel je red republike z bronastim vencem (1980), priznanje Angele Piskernik (1985) in Steletovo nagrado za življenjsko delo (1995). A Mirkova osebnost je bila mnogo širša od skopih sledi enciklopedičnih podatkov. Čeprav ni imel formalne naravoslovne izobrazbe, je bil naravovarstvenik po duši, trmasto prepričan v svoje poslanstvo. Mnoge donkihotovske izkušnje, ki jih je preizkusil na lastni koži, so njegovemu slikovitemu in ognjevitemu izražanju dodale kanček cinizma in robatega humorja. Dragocena je bila širina njegovega znanja, zlasti poznavanja naravnih in kulturnih znamenitosti Štajerske. Svoje znanje je črpal iz arhivov, predvsem iz svoje bogate knjižnice in zbirke razglednic, zlasti pa seveda na številnih terenskih obhodih po severovzhodni Slovenije. Ob tem je nastal tudi zelo bogat arhiv črno-belih fotografij in diapozitivov. Mirka ni več, ostaja pa spomin na štajerskega apostola varstva narave. Peter Skoberne SPREMEMBE IMENA IN NASLOVOV Od 1. 1. 2002 ni več zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. Ustanovljen je bil Zavod Republike Slovenije za varstvo narave s sedmimi območnimi enotami. Njihovi novi naslovi so: Zavod RS za varstvo narave Vojkova la 1000 Ljubljana Zavod RS za varstvo narave OE LJUBLJANA Kersnikova 3 1000 Ljubljana Zavod RS za varstvo narave OE MARIBOR Slomškov trg 6 2000 Maribor Zavod RS za varstvo narave OE CELJE Glavni trg 1 3000 Celje Zavod RS za varstvo narave OE KRANJ Tomšičeva 9 4000 Kranj Zavod RS za varstvo narave OE NOVA GORICA Delpinova l6 5000 Nova Gorica Zavod RS za varstvo narave OE PIRAN Tartinijev trg 4 6330 Piran Zavod RS za varstvo narave OE NOVO MESTO Skalickega 1 8000 Novo mesto Izdaia/Issued by: Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje Glavna in odgovorna urednica/ jelka Habjan Editor-in-Chief: Uredniški odbor/ Anica Cernatič-Gregorič, Mira Ivanovič, Matjaž jež, Editorial Board: t Boris Križan, Tea Lukan-Klavžer, Miha Marenče, Frenk Rebeušek, Stanko Silan, Peter Skoberne Lektorica/ Andreja Peček Slovene Language Consultant: Prevodi/Translation: Irena Watton Produkcija: ARGOS Oblikovanje in priprava za tisk/ Ivana Kadivec Design: Tisk/Printed by: Tiskarna Ljubljana Naklada 1000 izvodov Printed in 1000 copies Naslov uredn\št\/a/Address of the Ministrstvo za okolje in prostor Editorial Office: Agencija RS za okolje Vojkova cesta 1 b SI - 1000 Ljubljana Naslovnica/Cover; Dragonja nad Škrlinami, Foto: M. Simič/ Dragonja River above Škrline, Photo: M. Simič Zahvaljujemo se Darji Jeglič in Petru Skobernetu za pomoč pri tehničnem urejanju in ponovni oživitvi revije. Opravičujemo se avtorjem člankov, naročnikom in bralcem za desetletje čakanja na novo številko revije. : > ZRSVN 8/S2A PRISPEVKI O DOLINI DRAGONJE Boris Križan Tone Wraber 9 43 Naravna in kulturna dediščina doline Dragonje Rastlinski svet doline Dragonje v naravovarstvenem pogledu Ignac Sivec, 53 Vrbnice (Plecoptera) in vodne muhe poplesovalke Bogdan Horvat (Diptera, Empididae) reke Dragonje Boris Krystufek 59 Žužkojedi in glodalci doline Dragonje in njihovo Lovrenc Lipej naravovarstveno ovrednotenje Meta Povž 69 Ribe reke Dragonje Janez Gregori 77 Ptiči doline Dragonje, njihove ekološke značilnosti in vprašanja varstva Vesna Kolar Planinšič Mitja Simič Marko Simič Mira Ivanovič Dušan Novak Nejc Jogan Stanko Červek jana Vidic Andrej Hudoklin ČLANKI 89 Varstvo naravne dediščine in krajine na Danskem 99 Načrtovanje krajinskega parka - primer Otočec 115 Prispevek k poznavanju zgodovine varstva jam na Slovenskem ob pripravi Zakona o varstvu podzemnih jam 141 Varovanje reke Krupe 151 Hidrogeološke raziskave v zaledju izvira Župnekovo žrelo 155 Prehodno barje v Češeniški gmajni pri Domžalah 163 Ogroženost skakačev (Collembola, Insecta) 167 Dvoživke in cestni promet 181 Naravovarstvenik Ferdinand Seidl v SPOMIN 188 Boris Križan 189 Mirko Šošteršič 9770506425058