VESTNIK
Poštni urad 9020 Ceiovec Š Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt
§	iihajavCeiovcu
E	Er:cheinung$ort Kiagenfurt
E	Posamezni izvod 3 šiiinge
š mesečna naročnina 12 šiiingov
^	P. b. b.
?«HHnmmMHnnmnMHUimnmnnnnnm<nmnm)mnmumtč
LETNiK XXX!.
CELOVEC, PETEK, 13. AVGUST 1976
ŠTEV. 33 (1774)
Spet gonja proti dvojezičnem šolstvu
Predsedniki treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank še niso uskladili svojih predstav glede manjšinskega šolstva na Koroškem. Vendar vidi namestnik deželnega glavarja Bacher v zakonu o spremembi zakona o prevedbi plač le „prvi korak" in meni, da je iz pedagoških vzrokov potrebna nadaljnja prilagoditev manjšinskega šolskega sektorja. Predstavnik svobodnjakov vidi šoto kot sredstvo integracije in meni, da koroški Slovenci vidijo svojo „gospodar-sko domovino" „!e v večinskem narodu". Predstavnik socialistične stranke Wagner pa je mnenja, „da je manjšinsko šolstvo na Koroškem v redu in ga zato ni potrebno spreminjati". Okrajni šolski nadzornik Vouk zagovarja stališče koroških Slovencev.
Prejšnji četrtek so k vprašanju manjšinskega šolstva zavzeli v poročilih celovškega radia svoja sta-iišča predsedniki treh v dežeinem zboru zastopanih strank in vodja manjšinskega šolskega oddelka R. Vouk. Izjave koroških strankarskih setov seveda niso prišle nepričakovane. Slovenska manjšina na Koroškem, ki je leta 1958 z ukinitvijo obvezne dvojezične šole utrpela nepopravljivo škodo, ima le še nekaj „pravic" na šolskem področju. Očitno se zdijo te pravice nekaterim še preširoke. Torej govori Bacher le o „prvem koraku", predstavnik svobodnjakov molči, da se bo pozneje lahko priključil že znanim zahtevam nemških nacionalistov in Wagner govori o prilago-
ditvi realnosti.
Zavedati se moramo, da je naslednji sunek nasprotnikov koroških Slovencev usmerjen prav v ostanke nekoč obvezne dvojezične šole ter na Zvezno gimnazijo za Slovence. Namestnik deželnega glavarja se ne udeležuje brez namenov hujskaških prireditev in tam nastopa kot govornik. Hoče se prav tu ..profilirati" in prikriti svoje lastne neuspehe na drugih področjih in tako še naprej obsedeti na svojem stolčku. Značilni so njegovi histerični retorični napadi na absolvente slovenske gimnazije. Seveda, če bi se svet vrtel po predstavah tega odličnega predstavnika avsfrij-
Obisk jugos!ovanskih novinarjev na Koroškem
V ponedeijek 9. avgusta 1976 sta se na siovensltem Koroškem mudita Stipe Duževič, giavni urednik organa Zveze komunistov Jugosta-vije ..Komunist" in Janez Krivoko-pič, giavni urednik ..Komunista" v Sociaiistični repubiiki Sioveniji. Na sedežu ZSO sta jih sprejeta predsednik ZSO dr. Franci Zwi!ter in generaini tajnik ZSO dipi. inž. Fe-iiks Wieser. V pogovoru sta zastopnika ZSO jugosiovanska novinarja informirata o trenutnem poto-žaju, v katerem se nahaja sioven-ska narodna skupnost v Avstriji.
ske ljudske stranke, potem nihče ne bi smel samostojno oblikovati svojega političnega prepričanja. Kako hinavsko je vendar Bacher-jevo sočustvovanje s tistimi šolarji, ki morajo — nepripravljeni — so-doživijati dvojezičen oziroma slovenski pouk. Pri tem seveda zamolči svoj izvor in se obnaša, kot da bi se potegoval za mesto prosvetnega ali notranjega ministra v Južni Atriki. Demagogija je na Koroškem sredstvo vsakdanjega političnega boja proti slovenski manjšini.
Izjave treh strankarskih setov o manjšinskem šolstvu seveda ne moremo vrednotiti ločeno od drugih njihovih političnih akcij. Isto moštvo se je zedinilo tudi glede ugotavljanja manjšine. Nekaj podobnega lahko pričakujejo koroški Slovenci tudi na tem področju. Če je deželni glavar zaenkrat odklonil spremembe na področju manjšinskega šolstva, potem si moramo poklicati v spomin njegovo in stališče njegove stranke do ugotavljanja.. Prilagoditev zahtevam nemških nacionalistov je preočiina.
Na vseh področjih skušajo slovenski manjšini na Koroškem izpod-nesti tla. Ob uspehu leta 1958 in ob sporazumu treh o ugotavljanju tudi nov ..sporazum" na področju šolstva na škodo manjšine niti najmanj ne bi presenetil. Kajti prvi korak je bil že storjen z zakonom o spremembi zakona o prevedbi plač. Cilj je jasen: izriniti slovenski jezik iz vseh javnih ustanov ter načrtovana asimilacija slovenske manjšine na Koroškem.
Konferenca neuvrščenih v Coiombu
11. avgusta se je začeta v prestolnici Šri Lanke (Ceylon) v Coiombu Pripravljalna konferenca zunajih ministrov neuvrščenih držav; že prej pa s° se zmeniti vetepostaniki sedemnajstih držav za dnevni red in potek konference, katere se bodo udete-2*h predsedniki omenjenih držav.
Neuvrščene države pomenijo danes Y svetovnem meritu potitično moč, ki Je ne more nihče in nobena vetesita yeč prezreti. V btoku neuvrščenih dr-Zav je vedno več dežet, ki so se otresle kotoniatističnih ktešč imperialističnih sit in ki gredo danes svojo sa-tnostojno in svobodno potitično pot v bodočnost. Kot ustanovitelja in arhitekta politike neuvrščenosti smatrajo danes — poteg že umrlega egiptovskega predsednika Nasserja in prav tako že pokojnega indijskega predsednika Nehruja — jugostovanskega Predsednika Josipa Broza - Tita. Tu-d' danes vetja Tito za najugtednejše-politika neuvrščenih držav. Tako Je tudi njegov intervju, ki ga je po-dat v zvezi s pripravami za peto konferenco neuvrščenih, natete! na ^etik odziv v svetu. Tito je poudarit, ba je bita ena največjih zastug neuvrščenih držav, da ni prišto do globalne razdetitve sveta in da so se Posamezne države in dežele otresle tuje oblasti. Prav tako so neuvrščene države odtočitno prispevate k osvobodilnemu procesu ljudstev držav t^Pod kotoniatizma in vseh drugih obtik odvisnosti. Neuvrščenost potoni v prvi vrsti, je dejal Tito, na-taonatno neodvisnost, suverenost, sa-
mostojen notranji razvoj in enakopravno mednarodno sodelovanje. Vendar pa so neuvrščene države — odkar so postale politično merodajen faktor — bile vedno spet izpostavljene pritisku velesil in obstoječih vojaških blokov, ki so se trudili razrušiti zaupanje in prijateljstvo neuvrščenih držav. To je tudi danes še cilj velesil, vendar jim to ne bo uspe-
lo. Če si želimo miru in sodelovanje v svetu, potem ni druge alternative kot politika neuvrščenosti. Boj za mir in varnost, neodvisnost, za vsestranski družbeni in gospodarski razvoj, za demokracijo svetovnih odnosov, za izgraditev novega svetovnega reda — to so cilji, ki jih bodo obravnavali na konferenci neuvrščenih v Coiombu.
Tako so iandarji postopati proti siovenskim miadincem v Skocijanu, kar potrjuje stvarnost protisiovenske gonje in nedemokratičnost avstrijskih obiasti.
izvršni odbor Zveze slovenskih organizacij na Koroškem je na svoji seji dne 9. 8. 1976 razpravljal o nedeljskih dogodkih v Ško-cijanu ob priložnosti odkritja spomenika.
Po temeljiti presoji prikaza dogajanja s strani tistih, ki so bili dalj časa od policije pridržani odnosno priprti ter prič očividcev, je izvršni odbor sklenil, da z vso ogorčenostjo zavrne uradne trditve, da bi slovenski udeleženci in pristaši Solidarnostnega komiteja za pravice koroških Slovencev bili v Šocijanu poskusili prebiti žandar-merijski kordon in v Sinči vasi nasilno vdreti v poslopje, kjer ima žandarmerija svoje uradne prostore. Ta uradni prikaz dogodkov na osnovi prikaza neposredno prizadetih udeležencev ne odgovarja resnici.
Nasprotno je s strani prizadetih in prič razvidno, da je policija takoj zgrabila in surovo ravnala ter končno uklenjenega odpeljala slovenskega mladoletnika, ki mu je neki udeleženec proslave v koroški obleki iztrgal iz rok letake. Torej policija ni ščitila mladoletnika, ki so mu bili s silo iztrgani letaki, marveč je poslušala nasprotnika, ki je provokatorično iztrgat mladoletniku iz rok letake, ki nikakor niso bili provokaforični, marveč so izzveneli v apel na mirno sožitje med obema narodoma v deželi. Ta dogodek je izzvat po-
!zjava izvršnega odbora ZSO
tem surovo akcijo policije, ki je takoj segla še po transparentu z antifašistično vsebino in ki je dosegla svoj višek z uklenitvijo najprej petih in pozneje še nadaljnjih pripadnikov slovenske narodne skupnosti in njihovo nasilno odvedbo v začasni zapor.
Prav tako ne odgovarja resnici, da bi kakršnakoli skupina koroških Slovencev poskušala nasilno vdreti v Sinči vasi v poslopje, kjer ima žandarmerija svoje uradne prostore. Nasprotno so oboroženi policisti obkolili to skupino, ki se je zanimala za pridržance in ki se je hotela ravno odstraniti in prav tako večino pridržanih uklenila in vklenjene priprla v kleti, druge pa pridržala do zaslišanja. Policijski organi so se pri teh ukrepih posluževali metod, ki nikakor niso demokratične in smo jih bili vajeni samo v nacistični dobi neblaženega spomina. Zlasti pa so taki ukrepi v nasprotju s členom 5 konvencije o človekovih pravicah in osnovnih svoboščinah, katero je ratificirala tudi republika Avstrija. Tudi motivacija, da gre za sum kaznivega dejanja ne opravičuje uklenitve osumljencev, marveč so taki ukrepi dejansko podobni policijskim metodam fašistične dobe, to tembolj, ker so policisti zmerjali ob tej priložnosti pridržance tudi s psovkami kot „čuši" in jim grozili celo „s strelom v tilnik". Ne nazadnje presega zapor pod ključi navadne oblike pridržanja v svrho zasliševanja in gre brez dvoma za nedovoljene ukrepe policije, ki je celo še v celici imela mladoletnike dalj časa uklenjene.
Če primerjamo ta nastop avstrijske policije, ki je po izjavi najvišjega policijskega šefa v deželi ukrepala z uklenitvijo in zaporom slovenskih mladoletnikov in odraslih osumljencev samo zaradi tega, ker je „bi!o pričakovati eventualen spopad", z nastopom iste policije ob „Ortstafe!sturmu", ki je asistirala zločincem pri trganju napisnih tabel in z nastopom iste policije ob demonstraciji za pravice koroških Slovencev in še ob priložnosti podelitve partizanskih odlikovanj v Celovcu, ko je mirno dopustila nemškonacionalistični drhali, da je izzivala udeležence demonstracije in jim grozila ter blatila in obrekovala antifašistične borce za svobodo, potem je mogoč logičen zaključek, da smo koroški Slovenci v trenutni situaciji dejansko brezpravna raja in da za nas v nasprotju s členom 6 državne pogodbe veljajo druga merila kakor za večinski narod.
Vse te akcije zadnjega časa imajo očitno namen, da bi koroške Slovence ustrahovale in jih demoralizirale, da bi pri predvidenem ugotavljanju manjšine le sledili uradnim željam po statistični iztrebitvi našega ljudstva ali, kakor se je bolj diplomatsko izrazil avstrijski zastopnik v komisiji OZN za odpravo vseh vrst diskriminacij, po ^integraciji v večinski narod", kar je že dolga dobesedna zahteva tudi koroških nemških nacionalistov.
Koroški Slovenci se tudi s takimi policijskimi ukrepi in nastopi organizacij, ki so v nasprotju s členom 9 državne pogodbe, ne bomo pustili ustrahovati niti preštevati. Predvsem pa bomo podvzeli vse možne korake za zagotovitev človekovih pravic tako v notranjosti države, kakor na pristojnih mednarodnih mestih.
Z vso odločnostjo končno zahtevamo, da se ukinejo vsi postopki zoper slovenske mladoletnike in koroške Slovence in njihove simpatizerje iz večinskega naroda, proti katerim so bile v zadnjem času izvedene ovadbe v zvezi z akcijami za izpolnitev člena 7 državne pogodbe in za preprečitev nedemokratične oblike reševanja vprašanj slovenske narodne skupnosti potom ugotavljanja manjšin.
Le v takem ukrepu in v odstopu od ugotavljanja manjšine bi koroški Slovenci po teh nedemokratičnih policijskih izgredih proti njihovim pripadnikom videli izraz dobre volje in pripravljenosti za potrebno sporazumno reševanje odprtih vprašanj slovenske narodne skupnosti v korist mirnega sožitja v deželi.
Tudi teror državnih organov ne bo ziomi! našega odpora!
V nedeljo, dne 8. 8. 1976 so prirediti nemško-nacionatci ponovno hujskaško in šovinistično prireditev v Škocijanu. Koroški brambovci (Karntner Abwehrkampferbund) so organizirali odkritje spomenika pad-tim obeh vojn (seveda so se spomniti samo padlih nemške Wehrmacht). Bacher in consorti so se zagovarjali, da tu ne gre za poveličevanje vojn. Potek prireditve pa je ponovno dokazal nasprotno. Ne samo, da so se tam klatili udeleženci s Hakenkreuzi (saj to že spada k običajni sliki takšnih prieditev; prav tako tudi to, da policija tega ne prepreči), ampak celotna prireditev se je odvijala v duhu tretjega rajha, v duhu poveličevanja obeh vojn.
Nismo načelno proti prireditvam v spomin vojnih žrtev. Če se demokrati in antifašisti danes spominjajo žrtev obeh vojn in predvsem druge svetovne vojne, potem se spominjajo v prvi vrsti borcev proti fašizmu in občudujejo junaštvo tistih ljudi, ki so kot partizani šli v gozdove in se borili proti fašističnim barbarom. Če se demokrati in antifašisti danes spominjajo padlih nemške wehrmacht, potem to delajo v duhu obtožbe nemškega fašizma, ki je sprva oropal sam nemški narod vsakršne demokratične pravice, in ga tako potem s terorjem in nacionalnimi frazami kot navadno „topovsko hrano" (Kanonenfutter) naščuval v roparsko vojno proti drugim narodom. Če se demokrati in antifašisti spominjajo padlih obeh vojn potem to storijo tako, da se borijo proti šovinizmu, nacionalizmu, sovraštvo do drugih narodov, utiral-cem takih roparskih vojn.
Vse drugo, predvsem hinavsko tarnanje Bacherja o trpljenju v obeh vojnah je samo pesek v oči, predvsem če v naslednjem stavku govori o zvestobi vojakov (zvestoba komu? hit-lerfašizmu!). Ali pa npr. ko katoliški župnik Duller sprva govori o „har-monični bodočnosti" v „naši skupni domovini" in nato pa o spomladi 1945 kot „spomladi katastrofe" in Mpropada". Za ljudstva vsega sveta in tudi za nemško ljudstvo spomlad 1945 ni bila „spom!ad katastrofe" in tudi ne „propada", marveč osvoboditev izpod fašističnega terorja!
Če danes koroški brambovci prire-
jajo prireditve, potem jim to služi ponovno za ščuvanje napram drugim narodom in razširjanju slepe pokorščine.
Pri tem jim služi prisotnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem, da proti njej ščuvajo in nastopajo proti njenim pravicam ter tako cepijo ljudstvo.
Potemtakem je popolnoma upravičeno, da nastopa Solidarnostni komite za pravice koroških Slovencev proti takšnim hujskaškim prireditvam ter prebivalstvu pojasnjuje resnični značaj le-teh.
Nastopanje Solidarnostnega komiteja (Solkoma) šovinističnim hujskačem in državi prav nič ni po volji. Ni jim bilo po volji, da je Solkom nastopil v Kotmari vasi, zelo jih je motilo, ko so Šentjakobčani s podporo Solkoma s transparenti prisostvovali prireditvi Kameradschaftsbunda in tudi s parolami povedali svoje mnenje. Zelo je nemškonacionalne voditelje bolelo, ko so člani Solkoma delili letake na prireditvah in govorili z ljudmi, ki so doslej bili obveščeni o Slovencih samo s strani KHD-ja in podobnih virov.
Nemški nacionalisti hočejo nemoteno in v miru spravljati med ljudstvo nemir in sovraštvo. Državi gre za to, da se ustvari „pravilna" atmosfera za ugotavljanje manjšine, prav zato podpira take prireditve s pokroviteljstvi oziroma prisostvovanjem visokih politikov in s policijskim ukrepanjem.
V Škocijanu so varnostni organi ravnali tako, da je dunajski dnevnik Kurier v ponedeljek poročal o tem z naslovom „Drehte Gendarmerie durch? 24 Slowenen in Karnten ver-haftet". Medtem ko so bile v Škocijanu dovoljene značke tretjega rajha (kljukasti križi), je veljalo nošenje majic z napisom „Fremde in der Hei-mat" za provokacijo. Če je kdo žan-darje opozoril na nosilce „Haken-kreuzov" — kar je po avstrijskih zakonih prepovedano — so se !e-ti izgovarjali, da niso pristojni, in so naslovili ljudi na tajno policijo. Ti so pa zopet rekli, da so žandarjem že dali navodila. Ko je neki tajni policaj opozoril nekega nosilca „Hakenkreu-za", naj ta znak odstrani, so ga ob-
kolili okoli stoječi „rjavi uniformiranci" in zahtevali: „Laiš oben!" — tajni policaj se je takoj potuhnil in izginil.
Če verjamemo poročilom koroških časopisov, potem so demonstranti napadli žandarje, jih psovali z nacisti, neko dekle pa je celo ugriznilo žan-darja ipd. Posebno se je pri tem poročanju odlikoval nam že znani Stritzl, ki je pravtako maloformaten kot njegov list in ki je v pondeljski izdaji „Kleine Zeitung" direktno prevzel policijsko poročilo o dogodkih kot čisto resnično. Že vedno je bilo tako, da takšni pisuni, ki sicer vselej hlinijo razumevanje do manjšine, pokažejo svoj resnični obraz pri vsaki priložnosti, ki terja odločitev ali za resnico in demokracijo ali pa za zatiranje in laž. Medtem ko celo Volks-zeitung piše, da so se žandarji in civilisti spravili tudi nad žurnaliste, ker so jih imeli za demonstrante, zagovarja Stritzl v posebnem članku docela postopanje policije. — Naj mu podelijo red za posebne zasluge za republiko Avstrijo in naj mu Mucher priskrbi sigurno mesto v nemškona-cionalnih nebesih.
Resnica je ta, da je žandarmerija napadla vsakega, ki se ji je zdel sumljiv. Včasih je že zadostovalo, da kdo ni imel rjave obleke, ali pa si ni pustil vzeti pravice poslušati govore, pa se je že spravilo nanj več žandar-jev, ki so ga brutalno odvlekli za lase, roke, noge ter mu nataknili lisice (Handscbellen). Samo nekaj primerov: neki šovinist je pripadniku Solkoma strgal iz rok letake in ga psoval; ko ga je pozneje dotični v gneči spet opazil, je začel vpiti in vsi „haj-matarji" v bližini so se pridružil hrupu, tako da so privabili žandarje. Namesto da bi prijeli šoviniste, so brutalno odvlekli v zapor tistega, ki je bil napaden.
Podobno se je zgodilo tudi z nekim dunajskim turistom: aretirali so ga, ker je vprašal, zakaj se ne bi smelo tam stati in poslušati (v protokolu je bil obdolžen, da je delil letake in ko ga je žandar pozval, naj to opusti, ga je napadel — „wurde tatlich").
Tudi nekega drugega je pravtako napadel neki „rjavi uniformiranec", mu strgal letake, ga udaril in bruhal
svoj šovinistični žolč. Seveda so bili takoj na mestu žandarji, prijeli so seveda napadenega in mu tako zvijali roke, da je kričal od bolečin. Med potjo so ga tolki po glavi in ga psovali: „Verdammte Schtvein, dreckiger Tschusch! Verdammter Sautschusch, verschtvind obe nacb Jugoslawien!" Okoli stoječi šovinisti so ploskali in vpili: „Macht's ihn hin!" Neki varuh zakona se je tako spozabil, da mu je zabrusil: „Das nachste Mal kriegst einen Genickschub!"
Ko so žandarji ravno vlekli nekega tovariša v zapor, sta se dva prijatelja glasno zgražala nad takšnimi nacističnimi metodami. Neki žandar je ta pogovor vzel za povod, da je brutalno napadel enega obeh, češ da mu je le-ta primeril „Nazischwein", dal mu je klofuto, ga vlekel za lase s pločnika na cesto ter vpil: „Fuhrt's den a glei ob!" Na občini, kamor so ga najprej zapeljali, so mu zapeli lisice tako tesno, da mu je roka nabrekla. Na to je opozoril nekega žan-darja, ki pa mu je samo odgovoril: „Fur dich gerade recht!" Šele čez pet minut, ko je bila roka že precej plava, mu jih je nekoliko odpel. Omeniti je tudi treba, da žandarji kljub zahtevi niso dali svojih službenih številk.
Eno skupino aretirancev so odpeljali v Sinčo vas, drugo v Dobrlo vas. Ker so se aretiranci pogovarjali med seboj tudi slovensko, jih je neki žandar nahrulil: „Redet's deutsch! Sonst geht's obe zum Tito!" V Sinči vasi so se norčevali iz slovenskih imen in črk, dejali so: „Slowenische Buchsta-ben konnen wir nicht schreiben, die Amtssprache ist deutsch!" V Sinči vasi je v zaporu zeblo, bilo je prašno in za stranišče je služilo samo vedro. Toda kljub temu se tovariši niso pustili ustrahovati, temveč so vzklikali parole in peli borbene pesmi.
Opoldne se je zbralo nekaj ljudi pred žandarmerijsko postajo v Sinči vasi. Zvedeti so hoteli, kaj se je zgodilo z zaprtimi, kdaj jih bodo izpustili itd. Medtem ko so čakali, so prišli iz Škocijana žandarji in aretirali še čakajoče. Med temi je bil tudi odvetnik dr. Tischler, ki so ga pravtako brutalno odvedli na žandarmerijsko postajo. Zaslišali so jih in jim gro-
zili s kaznijo. Tovariši v zaporu so morali čakati od približno desete ure do pol štirih, preden so jih tajni policisti blagovolili zaslišati. Po zasliševanju so jih izpustili. Mislijo jih obtožiti zaradi odpora proti oblastem, zaradi motenja prireditve ipd.
Tako je bilo v resnici. O nekem tovarišu je znano, da so ga aretirali zaradi tega, ker je razvil transparent. Sicer pa od ^demonstrantov" (kot pišejo nekateri koroški pisuni) ni nihče kaj storil, največji greh je bil ta, da je kdo skušal deliti letake, kar pa je pravzaprav osnovna demokratična pravica. Zato ni čudno, če imajo varnostne oblasti sedaj velike težave, da bi svojo brutalno akcijo opravičile. Na eni strani pravijo, da so imele nalog, da odstranijo vse ljudi, ki bi mogli motiti prireditev (dr. Holzer od okrajnega glavarstva Velikovec, citiran v Kurierju), na drugi strani pa izjavljajo in pišejo, da so ja morali odstraniti tiste ..nepoboljšljive" („un-belehrbare"), ki so napadali policijo (tatlich vorgingen" — Stritzl).
Ob tem ravnanju se spomniš izreka avstrijskega pisatelja in demokrata Karla Krausa: „Die Justiz ist eine Hure und der Staat ist ihr Zuhalter!". Zdaj, ko so vse tri parlamentarne stranke sklenile ugotavljanje in zakon o ..preštevanju" uanjšin, jim pridejo prav vse šovinistične prireditve, ki jim tako dajejo potuho, kjer je to le mogoče. Ne motijo jih niti „Ha-kenkreuzi" in tudi se ne trudijo posebej čuvati svoj demokratični obraz. In medtem ko sta Bacher in celo dr. Feldner govorila o ..demokraciji" v Avstriji, ki ji ni primera, sta v isti sapi odrekla demokratične pravice Slovencem in nemškogovorečim demokratom. Tudi žandarmerija je v dejanjih pokazala, kaj se za lepo frazo ..demokracije" v resnici skriva, namreč svoboda za reakcionarje in šoviniste na eni in zatiranje demokratičnih pravic na drugi strani.
Toda tudi te metode jim ne bodo nič pomagale! Nasprotno: mnogi, ki so postopanje policije doživeli, so rekli, če mislijo, da nas bodo s tem ustrahovali, so se ušteli, ravno tako kot se bodo ušteli tudi pri „prešte-vanju posebne vrste". Kamen, ki so ga dvignili, jim bo padel na lastne noge.
Avstrijsko poiitiko do manjšin po podpisu državne pogodbe označujeta predvsem dve nesprementjivki. V boju za giasove poskuša na notranjepotitič-nem področju dotočita manjšinske zaščite, zapisana v državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije interpretirati, tako da je to čimbotj všeč nemškim nacionalistom; pri tem se nihče ne ozira na proteste manjšine ter opozoriia Jugosiavije, da s tem kršijo državno pogodbo. Ma zu-nanjepoiitičnenm področju pa Dunaj poskuša svetovno javnost prepričati, da država, ki ima toiiko ..manjšinsko varstvenih" zakonov, ne more biti diskriminatorska do svojih manjšin. Zadnji akt tega prepričevanja in obenem pritagajanja domačim nacionaiistično-šovinističnim siiam sta najnovejša zvezna zakona, ki naj bi prinesia ..evropski mode)" reševanja manjšnskega vprašanja.
Tiskovna konterenca posebnega od-posianca avstrijskega zveznega kanclerja dr. Bruna Kreiskega dr. Wii!ibai-da Pahra v Beogradu 13. juiija pa je pokazaia še dve nasprotujoči si ..resnici" avstrijske poiitike do siovenske in hrvaške manjšine, tesno povezani z zadnjim zakonskim ukrepom dunajske viade. Verjetni bodoči avstrijski zunanji minister Pahr (na Dunaju vedo povedati, da bo imenovan to jesen, ko bo Erich Bietka-Karttreu odstopit) je namreč nekajkrat zatrdil, da manjšin ne bodo preštevati, kot to trdijo „ne-poučeni" predstavniki manjšine in njenega matičnega naroda, ter da nameravano jezikovno štetje, ki naj bi ga izvedti novembra ietos, ne bo ugotavljanje manjšine, temveč le statistični pripomoček zakonodajaica. Po drugi strani pa je da) jasno vedeti, da bo števiio odtočato o vsebini, obiiki in razširjenosti manjšinske zaščite, saj po njegovem mnenju zastužijo številčno močne in strnjeno naseijene manjšine drugačno zaščito — ceio avtonomijo — števiično šibke in raztreseno nase-tjene manjšine (mednje je, po vrsti
Pospeševanje manjšin po Avstrijsko
zaščite, ki jo je detežna, šteti tudi sto-vensko manjšino v Avstriji...)
Mova zakona — o štetju posebne vrste in o narodnostnih skupinah — sta netočijivo povezana. Poteg vsebinske povezave potrjuje tudi dejstvo, da so zakona sprejeti hkrati in ju hkrati obravnavati ter da na štetju posebne vrsten stoji in pade dogovor treh strank o manjšinskih ukrepih zvezne vtade. Prav vprašanje štetja manjšine — pa naj se imenuje ..ugotavtjanje manjšine", ..štetje posebne vrste", ..jezikovno štetje" ati ..orientacijski pripomoček za izvedbo manjšinskih dotočit državne pogodbe" — je med najbotj očitnimi primeri nespoštovanja teh dotočit in statišč, zapisanih v raztičnih dokumentih OZM.
Kancierjev odposianec je sicer poskušat zapetjati našo in mednarodno javnost v izjavo, da rezuttati nameravanega štetja ne bodo pogoj za izvajanje zakona o narodnostnih skupinah, vendar je resnica dateč od njegove trditve. Druga točka Z. čtena zakona o narodnostnih skupinah namreč izrecno spodbija njegovo izjavo, saj navaja kot pogoj za postavitev dvojezičnih topografskih napisov ..pribtiž-no četrtino" pripadnikov narodnostne skupine na dotočenem ozemtju. Podobno dotočito najdemo tudi v !. odstavku 3. točke istega čtena, kjer je zapisano, da se je treba pri sprejemanju odredb zvezne vtade (te bodo konkretno dotočale obtiko in način izvajanja zakona) med drugim ozirati tudi na števiično moč narodnostne skupine. Če ob vsem povedanem upoštevamo še Pahrovo izjavo, da nobenega od dosedanjih rednih štetij ne bodo uporabiti v zvezi z manjšinsko zaščito, je povezanost med btižnjim jezikovnim preštevanjem in zakonom o narodnostnih skupinah na diani. Stevifčna mo
manjšine bo torej odtočitna za njeno zaščito, čeprav je to v nasprotju z državno pogodbo, ki take pogojenosti ne pozna.
Tudi po mnenju OZN števito ni pomembno za zaščito manjšin. Že teta 1930 je genernatni sekretar OZM v memorandumu ..Definition and Ciassifica-tion of Minorities" zapisat, da „v na-četu ni potrebno nikakršno dotočeno števito ati odstotek posameznikov za obstoj manjšin; tudi čtanom (pripadnikom) najmanjših manjšin pripada ne-diskriminantno ravnanje, posebej gie-de spoštovanja pravic in svoboščin, zapisanih v sptošni dekiaraciji o čto-vekovih pravicah; vsekakor pripadajo manjšini, ki tvori skupino, posebej pozitivne usiuge in posebne pravice". Podobno statišče najdemo tudi v po-ročiiu odbora OZM o preprečevanju vseh obtik rasne diskriminacije iz teta 1974, napisanim med drugim tudi na podiagi kritične obravnave avstrijskega poročita o potožaju manjšin. Tam najdemo zapisano: „... da bi detitev prebivaistva na podiagi jezikovnega kriterija imeta drugačne rezuttate od tistih, ki bi jih dobiti na podiagi etnične zavesti in sorodstvenih sociotoških kriterijev" in ..da pravice manjšin niso odvisne od njihovega števita ati odstotka, ki ga predstavtjajo giede na cetotno prebivatstvo".
Takih statišč pa nima samo OZM. Mednarodna manjšinska organizacija FUEV je s seje svojega osrednjega odbora v Gradcu (od 14. do 17. oktobra 1963) postata pismo avstrijski zvezni vtadi, v katerem se je najprej zahva-tita, ker te ta ..dosedanjih ukrepov za zaščito manjšin, ki izhajajo iz avstrijske državne pogodbe, ni pogojevata z z ugotavtjanjem manjšine", nato pa jo prosita, naj se „tudi v bodoče odpove ugotavtjanju manjšine kot pogoju za
reatizacijo 7. čtena; ugotavtjanje namreč ne pomeni nikakršnega poroštva za pravično uresničevanje manjšinsko varstvenih doiočb."
SLABŠE KOT PREJ
Zakona prinašata manjšinam stabši poiožaj, kot sta ga imeti dostej. Kot vsi ..manjšinsko varstveni" zakoni, ki so biti sprejeti po podpisu državne pogodbe v Avstriji, sta bita tudi ta dva sprejeta brez pristanka prizadetih manjšin, zvezna vtada pa je pogovore s siovensko manjšino, ki je konstruktivno sodetovata, prekinita in ni upoštevata njenih najpomembnejših pripomb. Ma tiskovni konferenci v Beogradu smo kot izgovor zato stišati, da so pripombe manjšine prište ..prepoz-no", takrat, ko je bit že sprožen postopek za sprejemanje zakonov v par-tamentu ...
Zakon o narodnostnih skupinah zajema predvsem tista področja manjšinskega varstva, ki so zajeta v tretjem odstavku 7. čtena (tega je avstrijska vtada ob sprejemanju državne pogodbe o Avstriji v pariamentu progtasita sicer za ..samoizvršnega" kar pomeni, da za njegovo uresničitev ni treba dodatnih zakonskih instrumentov) in za katera že obstajajo ustrezni zakoni. Dva od teh zakonov — o topografskih napisih in o jeziku pred sodišči — sta z novim zakonom razveijavijena, v zameno pa je manjšina dobita še stab-šo zaščito od tiste, ki je bita zapisana v prejšnjih zakonih.
Mova so v zakonu o narodnostnih skupnostih te dotočita v nediferencirani finančni pomoči in o tako imenovanih sosvetih narodnostnih skupin. Prav ti dve dotočiti trdi avstrijska potitika, da pomenita vetik napredek v primerjavi z dosedanjim stanjem.
Z uvedbo manjšinskih sosvetov naj bi manjšini dobiti možnost soodtočanja pri njihovih zadevah, kar da dostej ni bito mogoče, ker da so bite osrednje manjšinske organizacije te privatne organizacije, ki niso imeie vptiva na za-konodajatca. V resnici pa ti sosveti jemtjejo manjšinskim organizacijam viogo zastopstva manjšine, torej vto-go, ki jim jo zagotovijo 7. čien državne pogodbe. Sosveti so namreč za-stavtjeni tako, da bodo pomeniti ustavno zvezne vtade in nič drugega.
Vtada je namreč tista, ki odreja, kateri od sosvetov bodo ustanovtjeni, postavijo vse čtane sosveta in določa njihovo števito. Sosvet tudi ne odtoča o ničemer. Za nikogar niso obvezna njegova priporočita, vtada pa ni dotž-na poročati sosvetom o svojih ukrepih. Tudi nezadovoijstva nad ukrepi vtade ne morejo čtani sosveta izpričati na učinkovit način. Če bi na primer čian sosveta iz protesta zoper kakšen ukrep abstinirat, ga tahko vtada po trikratnem izostanku zamenja. Fiktivno naj bi imeti predstavniki manjšine vetiko vtogo, saj bi jih naj bito za pot so* sveta in še predsednika naj bi imeti-Toda to iepozveneče dotočito se razvodeni v manj kot nič, ko zvemo, da ima vtada proste roke pri izbiri čianov sosveta. Vtada tahko totiko časa zavrača predtoge manjšine, dokter ne sestavi takega sosveta, ki ji bo všeč in ki ji ne bo deta) ..toiiko pregtavic", kot so ji na priter dostej detati koroški Stovenci v kontaktnem komiteju.
NfHČE NE BO KAZNOVAN
Vprašanje topografskih napisov je bilo na Koroškem že v pretektosti eno najbotj spornih. Poskus njegove detne uresničitve pa vsej svetovni javnosti pokazat, v kakšnem okofju žive koroški Stovenci. To okoije se do danes "j spremenito, pa tudi avstrijske obtasi' niso ničesar storite, da bi se. Tako kot v zakonu iz teta 197Ž, najdemo tud) 9

Film ,.Idealist" prejel nagrado na AtDLCM protestira proti filmskem festivalu v Pulju	ugotavljanju
Že 23 let predvajajo v lepi puljski areni najboljše filmske produkcije jugoslovanskih kinematografov. Tako se je tudi pred kratkim končal letošnji filmski festival, ki pri jugoslovanski kritiki ni bil deležen najboljših ocen. Toda kljub vsej negativni kritiki je vsak tak festival le viden dokaz, da jugoslovansko kulturno življenje raste in se razvija. Svetovna kriza v kinenmato-graiji je zajela seveda tudi Pulj, kakor je pač zajela tudi že filmska središča v Berlinu in Benetkah. Čeprav je kritika včasih precej ostra, pa je kljub temu ali prav zaradi tega sama ob sebi že dokaz za kulturno samozavest in kulturno odgovornost prosvetnih delavcev in publike. V Pulju so letos predvajali šestnajst filmov. Opazilo se je zlasti, da mamutski projekti v jugoslovanski kinematografiji nimajo več isfega pomena kof še pred nekaj lefi. Sem sta sodila zlasti filma .Atentat v Sarajevu" že znanega režiserja Veljka Bulajiča ter „Kmeč-ki upor"Vatroslava Mimica. Čeprav je bil film ..Atentat v Sarajevu" pri publiki z navdušenjem sprejet, so strokovnjaki le podvomili v rentabilnost takšnih mamutskih kinematografskih produkcij. Treba se je spoprijaznifi z dejstvom, da se film-
Srečanje slavistov
/n Zagreb st<z že petžč zaporedoma gostžte/j $0 s/o<ožstof žz 7/? etiropsHZ; držav, Zdražerd/; držav Zmerž&e, Kanade ;r; devet//; pr;pad-"ž^ov jzzgos/ovazzs^ztz manjlŽM v /ta-/žjž, Zvstržjž, /čoman/jž žzz A/adžars^ž. ža^ sem/nar je M tadž /etos oz/ 7$. 7%/žjg z/o #. avgasta. š^ozz' trž tez/rte so pro/esorjž zagre/?%e amverze žn r/z*zzgz'/z anžverzžtetm/; ztstazzov v /a-gos/avžjž predava/ž s/zzšate/jezzz sezzzz-rrzzrja zagreM^e s/avžstžčae šo/e o /zr-fas^ž /žteratarž žzz Arvaš^em jezž^a v prvž po/ovžcž 79. sto/etja, o modernem /zroaš^ezzz pesužštva žzz jezž^a tez o pz-o/z/fMzž/r soz/o/zzze sr/;s^e, zzza^e-r/ozzs^e žzz s/ozzezzs^e /žteratare. č/de-/ežezzcž po/etzzega semžrtarja so zzavz/a-sezzž zzaz/ gosto/;a/zzzost;o /agos/ova-nov ,7, zazzez/a;o ve/ž^ega pozzzezza staz/ž;a zza /žca zzzesta, ^jer se /a/z^o ^zzz/ž spozzzacajo z zzaroz/ozzz, katerega /ezž^ so se zzaačž/ž. To jžm pozzzaga bzz/ž prž zzaz/a/jzz;ea štaz/žja v z/ozzzo-y*rzž, zato pa vez/zzo zzzova raz/z prž-"aja;o zza podo/me pržredžtve v /a-Sos/azzžjž.
ske krize ne da odpraviti s še tako ogromno filmsko produkcijo.
Predvajani filmi se dajo tematsko razdeliti na tri dele: prvi se je ukvarjal zlasti z zgodovino, drugi z revolucijo jugoslovanskih narodov in s časom narodnoosvobodilne borbe, zadnji pa se je lotil sedanjega življenja in tu zlasti odnosov poleg že obeh omenjenih filmov ljudi v samoupravi.
V prvi tematski krog spada — „Atentat v Sarajevu" in „Kmečki punt" seveda tudi slovenski film ..Idealist" po Cankarjevem romanu "Martin Kačur" v režiji Igorja Pretnarja, ki je bil tudi nagrajen s prvo nagrado. ..Idealist" je navduševal tudi že publiko na Koroškem in je priznanje puljske arene vsekakor upravičeno.
Drugi tematski krog, je — kakor že omenjeno — zajel revolucijo in čas NOB. Upodabljanje te tematike je dokaz za globoko povezavo jugoslovanskih kulturnih delavcev z
zgodovino njihovih ljudstev. Največji filmski uspeh pod to tematiko je bilo delo Vojka Duletiča z naslovom „Med strahom in dolžnostjo". Duletič je pretresljivo in prepričljivo pokazal čustva in mišljenje ljudstva ob začetku vojne in umetniško izvrstno pokazal opredelitev jugoslovanskih narodov za oboroženi spopad s fašističnim okupatorjem. Druga tema iz tega časa pa je nakazala psihološke probleme prvega srečanja partizanov z nemškimi ujetniki, ki ga je režiserka Zdravka Velimiroviča upodabljala v filmu "Dekliški most".
Iz sedanje tematike pa sta zlasti dva filma skrbela za pozitivno presenečenje strogih kritikov in publike: beograjska produkcija ,,Poznate Pavlo Plešo" in film Gorana Paskaljeviča "Čuvaj plaže v zimskem obdobju", ki se bavita predvsem z generacijskimi problemi v sodobni Jugoslaviji in sta bila od kritike pozitivno — vsaj za razmere letošnjenga festivala — sprejeta.
V do/žm' ^4osta v /ta/žjž, tž^ o/; žta-/žjans^o-švžcars^o-JraMcos^ž mej; je /?ž/ or/ 24. do 27. ja/žja 7976 kongres Z7DTCA7 (y4MocžaPoH 7ater-Matžona/ poar /a Demence des Taagaes et Ca/traes A/enacees). To je medaa-rodna orgaažzacžja za zaščžto ogro-žem/; jezž&ov žn ^a/ar, v katero so vč/ar;jeae števž/we orgamzačjf ža ose/mostž aarot/aostaž/? s^apžrz žz ce-/ega sveta. Na kongresa so spreje/ž tam žzr/e/aao c/;arto araajšžas^ž/r pra-vže, po ^aterž aa; se vzg/edajejo odgovora; po/žtž^ž v aarodaostao mešam/; država/;, /zvo/ž/ž pa so tadž aov od/mr. Predsedaž^ je posta/ aažverzž-tetaž procesor Gap TTeraad, ^ž je atedaarodao zaaa stro^ovaja^ za a:aa;šžas^o pravo, Nata/oaec /ordž Costa pa je /?ž/ potrjea ^ot geaera/až sekretar, medtem ^o je /;// za pod-predsedaž^a žzvo/jea pržmors^ž š/o-veaec Poržs PaZ;or. Pad; ^oros^ž š^/o-veacž so se ade/ežž/ž ^oagresa. De/e-gacžja, ^ž so jo sestav/ja/ž dr. fraacž Ztvžtter, dr. Pave/ y4považ^, atag. štejaa Pžater ža A/aržja Pe/*eraž^, je ade/ežeace ^oagresa sezaaaž/a z ao-vžat po/ožajear /;oros^;7; š/oveacev po sprejetja ataajšžaž sovražaž/; za^o-aov v avstržjs^ea par/aazeata. Po presoj/ poročž/ ^oroš^ž/; 5/oveacev je ^oagres Zssoežatžoa /ateraatžoaa/ poar /a Dejeace des Paagaes et Ca/-tares Afeaacees spreje/ s/edečo reso-/acžjo,-
zl7D7.CA7 je aa svojeat ^oagresa v C/;atž//oaa od 24. do 27. ja/žja 7976 vze/a aa zaaaje ža prede/a/a poro-
čž/a svojž/; e/aaov s/oveas^e aarodae s^apaostž aa Noros^eat o sedaajeat po/ožaja s/oveas^e ža Zrrvaš^e araaj-sžae v Zvstržjž.
Noagres agotav/ja, da so avstržjs^ž za^oaodaja/cž ^/ja/; agovora pržzade-te araajsžae s^/eaž/ž aove/žzaežjo za-^oaa o /jads^eat štetja žz /eta 7977, da /;ž	/a/;^o žzved/ž agotav/jaaje
ataajšžae. Peza/tatž tega agotav/jaaja raaajšžae aaj tvoržjo, v povezav/ z Zr^ratž s^/eajeažat za^oaoaz o aarod-aostaž/; s^apaostž/;, pod/ago za žz-po/ažtev e/eaa 7 avstržjs^e državae pogodbe od 77. ataja 7977.
Noagres aada/je agotav/ja, da prž-zadeta ataajšžaa od/očao od^/aaja za^oa o aarodaostaž/; s^apžaa/; ^ot tadž o/?e za^oas^ž spreateat/;/ z dae 7. ja/žja 7976, ^er aa ta aaeža posta-aejo pravžce žz e/eaa 7 državae pogodbe odvžsae od števž/čae atoež ataajšžae ža se jž/; /dstveao oatejž.
^4/DPCA7 ^ot atedaarodaa zdra-žžtev ogrožeaž/; jezž^ov ža ^a/tar aa-če/ao zastopa sta/žšče, da pržzadete ataajšžae, ^ž se Z*oržjo za svoje pravžce, saate aaj/;o/je vedo, ^aj jžat ^o-ržstž odaosao š^odaje.
Noagres y47DPCA7 z vso od/oc-aostjo podpžra zadržaaje s/oveas^e ža /rrvaš^e aarodae s^apaostž v teat vprašaaja ža ape/žra aa avstržjs^o zvezao v/ado, da se odreče agotav-/jaaja araajšžae odaosao /jads^eata štetja pose/;ae vrste ža aresažčaje č/ea 7 avstržjs^e državae pogodbe v so-de/ovaaja s pržzadeto ataajšžao.
PREJEL) SMO:
Ob izidu Miadja 22
K informativnim točkam v hvale vrednem poročilu o izidu mladja 22 (SV 6. 8. 76) je treba pripomniti dvoje:
1.	Ne vem, od kod jemlje anonimni pisec svojo trditev, da „pred-stavitve tujih avtorjev niso v rokah koroških slovenskih avtorjev". Predstavitev tujih avtorjev j e v rokah koroških Slovencev in samo v teh. Na tem prevod nič ne spremeni. Nadalje je prav objava tujih avtorjev v mladju omogočila objavo slovenskih avtorjev v tujih (AHA, Das Pult, Wespennest, Index on Censorship itd.) in vrsto drugih literarnih prireditev za nemško publiko. In ne nazadnje marsikatero solidarizacijo s koroškimi Slovenci, ki je v Komiteju izoblikovala doslej edinstveni „steber".
2.	Da so naši publicistični zapiski nepopolni, bo držalo. Vendar od naših dveh tednikov se te popolnosti doslej nismo mogli naučiti.
f/orj%H Lžp%š /. r., g/<2twž Mret/tM^ w/de/j^
*
Zgornje pismo glavnega urednika Mladja radevolje objavljamo, dasi-ravno z zelo obširnim poročilom o Mladju 22 ni povsem zadovoljen. Z našim poročilom nismo imeli namena sprožiti polemike, pač pa smo piscu članka dali na voljo dovolj prostora za njegove misli o zadnji številki Mladja. Pri tem se tudi spet lahko vprašamo kaj vse sploh je popolno? Če v odgovoru glavni urednik navaja samo del stavka pač tudi ne služi namenu, ker bi spet lahko pokazali na neobjektivnost, saj je v omenjenem članku nakazana le sorazmernost objav slovenskih avtorjev v tujem tisku, ta pa v tem primeru res kaže na večjo širino na naši strani. Če pa ima pisec članka vtis, da te reči niso povsem v rokah slovenskih avtorjev na Koroškem, je vsaj toliko upravičen, kot da so. No, zdaj je odstranjeno tudi to vprašanje in nas veseli, da je temu tako in urednikom Mladja želimo, da bi pri tem delu imeli še več uspeha, posebno ker vemo, da tudi sami znajo svoja dela dobro prevajati v nemščino. To bi brez dvoma še bolj utrdilo vez med pisatelji nemškega jezika s pisatelji naše narodne skupnosti.
Cinična opazka ob koncu odgovora pa celotno zadevo dela spet neresno. To bo bralec najbrž zaznal sam in je zato tudi ne komentiramo. Očitno pa je, da glavnemu uredniku Mladja sploh ne moreš ustreči. Zato se tudi ni čuditi, da se o Mladju pri nas piše zelo malo ali pa nič, škoda!
V Jugoslaviji je pouk v materinščini zagotovljen!
Medtem, ko pri nas pripravijajo nov napad na dvojezično ioistvo in si odgovorni potitiki iomijo glave, kako bi mogii dvojezično šoistvo še boij okrniti, pa v Jugosiaviji že desetietja prakticirajo dejansko in ne samo tormaino enakopravnost narodnostnih manjšin in žanjejo na tem področju vedno večje uspehe. Pouk v materinščini se čedaije boij razvija za vse narodnostne skupine v Jugosiaviji (in teh je precej več kot v Avstriji!).
Tako so v majhnem mestecu Piendiste v Vojvodini pred nedavnim otvoriii novo šoio za 1500 učencev, v kateri poučujejo v štirih jezikih! Pač v jezikih tam prebivajočih narodov: v srbohrvaščini, madžarščini, romunščini in slovaščini. To je dejanska reaiizacija narodne enakopravnosti na šoiskem področju in seveda ni nobenih ovir s strani kakih nestrpnežev. S tako šoio se dviga tudi kuiturna raven narodnostnih skupin v Jugosiaviji.
V vseh osmih ietih osnovne šoie in v prvih dveh ietih srednje strokovne šoie so vsi učenci deležni ceiotnega pouka v materinščini. Nad HO učiteijev iz ceie Jugosiavije pa jih poučuje.
*OROSK)	"PRASTRAH"
ENKRAT	Z	DRUGE	STRAN!
TONE FERENC:
10
Spomenice o nemških ozemeljskih zahtevah v Sloveniji leta 1940
Preureditev v jugovzhodni Evropi tako flolgo ne bo popolna in dokončna, dokler ne °° zajela tudi jugoslovanske države. V tistem trenutku pa, ko bo Jugoslavija pritegnjena k tej preureditvi, morajo biti ponovno priklju-k rajhu nekdanji avstrijski, sedaj nemški (hic! — op. T. F.) predeli, ki jih je versajski dtktat odstopil Jugoslaviji. Pri tem gre za predele Mežiške doline in Jezerskega (oboje je do 1?18 spadalo h Koroški) in Spodnje Štajerske, lezko pa je pričakovati, da se bo firer zado-Voljil samo s povrnitvijo teh predelov, v interesu zavarovane meje na jugu rajha pač pa te bo pustil sedanje meje, ki je že samo iz stranskega pogleda nemogoča za rajh, na grebenu Karavank, temveč jo bo preložil naprej proti Dgu. Nova južna meja rajha mora biti zgodovinsko, narodnopolitično, zemljepisno, promet-tptehni^no in narodnogospodarsko utemeljena, taksna utemeljitev pa je podana v vsakem po-§*edu, če si nova razmejitev vzame za osnovo ^tcjo stare državne pokrajine Koroške, ki so 1° leta 976 pod Otonom II. odtrgali od Bavarske in povzdignili v lastno vojvodino/? S takš-t° razmejitvijo bi sedanja pokrajina Koroška tobila svojo staro obliko in bi lahko bolje kot " sedaj izpolnjevala svoje naloge kot branik r^jha na jugu. (Ti trije stavki so v osnutku spomenice prečrtani. — op. T. F.).
Da bi sedanja pokrajina Koroška v svoji tovi obliki mogla asimilirati in voditi stare,
od nje že skoraj tisočletje odtrgane in sedaj že večinoma drugojezične predele, je utemeljeno z velikansko nacionalno močjo njenih prebivalcev. Nacionalnosocialistično središče moči sedanje Koroške je zagotovilo za trdnost in zanesljivost nove državne pokrajine Koroške kot branika na jugu, ki bo nastala s predlagano novo razmejitvijo. Da ima sedanja Koroška to narodno moč, se ni izkazalo samo v preteklih stoletjih, npr. ob vpadih Turkov ali Francozov, temveč predvsem v poslednjih 25 letih, kajti:
1.	Koroška je med vsemi nemškimi plemeni v prvi svetovni vojni žrtvovala največ krvi.
2.	Prebivalci Koroške so se sredi zloma leta 1918 dvignili in si z orožjem izbojevali neokrnjenost svoje dežele.
3.	Nacionalnosocialistično gibanje se je v Koroški trdno zasidralo že 1. 1921. Koroška je v sistemskem času veljala za najbolj nacionalnosocialistično deželo, kar je razvidno že iz izjave separatističnega kanclerja Schuschnigga: ,,Bodečo žico okrog Koroške in koncentracijsko taborišče za nacionalne socialiste je gotovo." Koroška je imela pri nacionalno socialističnem uporu julija 1934 med vsemi avstrijskimi pokrajinami največ žrtev. Koroška je 11. marca 1938 kot prva avstrijska pokrajina poročala o prevzemu oblasti po nacionalnosocia-lističnem gibanju.
4.	Dve tretjini narviških junakov so Korošci.
Ta opozorila zadostujejo za dokaz nacionalne moči Koroške.
Priključitev starih predelov vojvodine Koroške k sedanji državni pokrajini Koroški bi lahko izvršili s tole razmejitvijo: (Tu je puščeno prazno mesto. — Op. T. F.).
Tako bi s pritegnitvijo nekdanje kronovine Kranjske in kotline Slovenjega Gradca, Ma-renberga in Gornjega grada (prej Spodnja Štajerska) nastala nova državna pokrajina Koroška." (Ta dva stavka sta v osnutku prečrtana. — Op. T. F.).
Čeprav je v tem pregledu puščeno prazno mesto za vpis krajev, koder naj bi potekala nova južna meja Koroške, pa lahko vendarle ugotovimo, kakšen naj bi bil približen obseg slovenskih predelov, ki naj bi jih ob preureditvi jugovzhodne Evrope priključili h Koroški; to naj bi bila vsa Kranjska, razen tistih predelov, ki so bili pod Italijo (postojnski in idrijski okraj ter belopeška občina), in severozahodni predeli slovenske Štajerske. Več zvemo iz obsežne zemljepisne utemeljitve za novo razmejitev oziroma priključitev slovenskega ozemlja h Koroški. Nova meja naj bi tekla ob Kolpi in Gorjancih, vendar tako, da Krškega polja ne bi zajela k povečani Koroški. Pač pa bi namesto njega h Koroški priključili slovenjegraško območje, zgornjo Savinjsko dolino in po možnosti tudi območje Velenja in Šoštanja.
Pri pripravi te spomenice si je nekdo, ki pa prav gotovo ni bil Kutschera, temveč nek celovški geograf, krčevito prizadeval, da bi kar na 17 straneh dokazal podobnost in tesno povezanost Koroške in Kranjske ter nekaterih predelov štajerske. Če so si nekdaj, ko je Jugoslavija uveljavljala pravice do strnjenega
slovenskega ozemlja v južnem delu Koroške, prizadevali dokazati, kakšno veliko pregrajo pomenijo Karavanke, so si v tej spomenici na vse kriplje prizadevali dokazati ravno nasprotno. Ko je opisoval sosednjo lego in obliko teh območij, je sestavljalec spomenice trdil, da se enake zemljepisne lastnosti pojavljajo v južnem delu Koroške severno od Karavank in v Kranjski in da Karavanke v številnih pogledih niso ostra ločnica med njima. ,,Z načrtovano vključitvijo kranjskih ravnin in južneje od njih organsko priključujoče se kraške pokrajine do ostro vrezane doline Kolpe ne bi prekoračili narave koroškega mejnega prostora, niti ne na skrajnem jugu, s katerim bi Koroška tako kot danes ostala južna dežela rajha," je zapisal. Ker ima Koroška zelo iztegnjeno obliko in leži njeno središče nekako ekscentrično, zelo blizu njene južne meje, bi s priključitvijo skoraj vse Kranjske in delov Štajerske dosegli takšno razširitev Koroške, da bi to središče glede na povečano ozemlje bilo zares središčno. Pridobili bi tudi večjo zaprtost ali strnjenost ozemlja, kar je sestavljalec spomenice celo izrazil s skico. S priključitvijo navedenih območij bi Koroška imela bolj zaprto obliko,
kakorpanpr. Štajerska, če bi g; ona pnkjju-
čila slovensko Štajersko in Kranjsko. Nato je sestavljalec spomenice dokazoval povezanost območij, ki naj bi bila v povečani Koroški, tudi s tektonskimi in morfološkimi prvinami.
/D^/jf t; j;ržZ;o</Hjž fjevž/^ž)
47 O razdetitvi stovenskega ozemtja konec 10. sto-tetja gtej B Grafenauer: Zgodovina stovenskega naroda, )!, Ljubtjana 1965, str. 144—157.
Poslovili smo se od Hermana Velika
Pos/ovi/n; govor predsednica Z5*0 dr. Franci/a Ztviffra
Zadnje slovo od prijatelja je težko, dvakrat težko, če je to slovo nenadno in nepričakovano, posebno težko pa, če gre za slovo od človeka, ki je res z obema nogama stal in ustvarjal v javnem življenju.
In tak, ki je stal z obema nogama res v javnem življenju, je bil župan Velik Herman, ki nas je tako nenadoma in nepričakovano zapustil!
Da, Herman Velik je stal z obema nogama v javnem življenju! To ve najbolj njegova družina, še posebej njegova žena, ki ga je morala neštetokrat čakati, če ga je spremljala na njegovih opravkih, ko ga ni bilo in ni bilo, ker je imel vedno spet še opravek, ki je bil bolj nujen kot obljuba, da se bo kmalu vrnil.
Dobro se spominjam, ko sem jo ob taki priložnosti nagovoril, da je to pač usoda žene in družine, če ima mož take odgovorne naloge v javnem življenju. In dobro se spominjam odgovora: In vendar je naš atej najboljši oče in najboljši mož! Zato verjetno ne moremo oceniti, kaj pomeni ta nenadna izguba dobrega moža in najboljšega očeta za žalujočo vdovo in za sinova in hčerke, ki jim lahko zagotovimo samo svoje globoko sočustvovanje in izrekamo svoje iskreno sožalje!
A Herman Velik ni bil le dober oče in vzgojitelj svoji družini, marveč je bil vzgojitelj in pravi oče tudi otrokom, ki jih je poučeval v šoli v Kotu, ki se ima prav njemu zahvaliti, da še ni bila ukinjena. Kot resnični vzgojitelj se je pokojni zavedal, da učiteljeva dolžnost ne preneha s koncem šole in je zato vršil svoje vzgojno delo tudi še naprej v slovenskem prosvetnem društvu, ki ga je ustanovil, da je v njem združeval mladino in tako vzgajal mladi rod v značajne in zavestne člane slovenske narodne skupnosti in avstrijske domovine.
Brez dvoma je prav pri tej vzgoji v svojem šolskem okolišu našel tiste pravilne osnove, ki jih je potem posredoval kot urednik „Mladega roda" vsem našim šolarjem, v tako živi in zanimivi obliki, da je ta mesečnik postal neobhodno potrebno berilo pri slovenskem pouku.
In tako bo Hermana Velika poleg mladine v Selškem Kotu pogrešal ves naš mladi rod širom naše zemlje, ker
je bil z njim v stiku s svojim listom in ga navduševal za lepoto materinskega jezika in za vrednote prave ljubezni do naroda.
In prav tako ga bodo pogrešali učitelji, ki jih je združeval okoli „Mla-dega roda" in povezoval v skupnost, ki se je utrjevala na vsakoletnih izletih in srečanjih v zavesten krog prijateljev mladega roda v najširšem smislu, kakor se je to pokazalo še posebej lepo na zadnjem sestanku v Bilčovsu.
Herman Velik je stal ves, z obema nogama v javnem življenju! To zlasti kot župan selske občine! Ne le, da se ima občina prav njemu zahvaliti, da je tudi po združitvi občin ohranila svojo samostojnost — župan Herman Velik je selski občini vtisnil svoj pečat: znal ji je s svojim izravnalnim in posredovalnim značajem ohraniti in zavarovati avtohtono svojstvenost in ji hkrati zagotoviti razvoj v svobodno komunalno skupnost s potrebnimi modernimi napravami — in vse to ob skromnih finančnih in gospodarskih sredstvih gorske občine.
Da je to zmogel, pokojni ni štedil nobene poti in nobene intervencije — hodil je od urada do urada, trkal na vsa vrata, samo da bi uspel za svojo občino, kateri ni bil le predsednik, marveč v pravem prvotnem smislu besede — župan — oče županije, da je postala znana kot samonikla občina ne le v deželi in državi, marveč tudi preko meje, kjer jo je povezal in pobratil s škofjeloško občino, s katero so letna srečanja postala v resnici praznik obeh občin.
In sedaj župana Hermana Velika ni več med nami! Stojimo ob njegovi krsti, da zadnjič jemljemo slovo od njega, a ne od tega, kar nam je v svoji pridnosti in prizadevnosti dal in ustvaril. To bo ostalo!
Ostal bo njegov spomin zlasti tudi v naših osrednjih organizacijah, kjer je z enako marljivostjo delal in prispeval svoje v občo korist naše narodne skupnosti, kot podpredsednik Slovenske prosvetne zveze je stalno opozarjal posebej na šolsko vprašanje in dajal pobude in nasvete za zboljšanje na tem področju.
Kot član izvršnega in na zadnje upravnega odbora Zveze slovenskih organizacij na Koroškem je neposredno posegal tudi v politično dogajanje
S!ovo predsednika občinske skupščine Škofja Loka Toneta Poiajnarja
Preveč kruta je bila ves! o nenadni smrti iupana Hermana Veiika iz pobratene občine Seie na Koroškem, da bi se v prvem trenutku zavedii, koga smo izgubiti. Le počasi se nam mi-s)i urejajo,, tako kakor se nam zbirajo in vrstijo spomini na vetikega čtoveka, ki je bit ponosen pripadnik svojega naroda in ki je v boju za narodove pravite rastet, živet in izgoret.
Smrt iupana je težak udarec za set-sko občino in občane, smrt soproga in očeta pa je nenadomesttjiva izguba za njegovo družino. V imenu loških občanov in Skupščine občine Škofja Loka izrekam uiaioščeni družini in občini Sete naše gioboko sočustvovanje in sožatje.
Občani občine Škofja Loka spoftuje-jo svoje prijatetje. Le redki pa so med njimi, ki jih poznajo in cenijo tako kot župana in prijatetja, Setana Hermana Vetika. Kmatu, ko sta v tetu 197Ž skte-nit) občini Sete in Škofja Loka pobratenje, se je seznanit z delom in živije-njem ter s probiemi deiovnih tjudi in občanov naie občine.
To zanimanje je ob uradnih in pri-jatetjskih srečanjih nenehno dokazovat ter nam pogosto svetovat tudi ob pro-btemih, ki so sicer samo naii. Posebno živo pa je bito njegovo sodetovanje, kadar je ito za vpraianja, ki so si podobna v obeh občinah.
Preko njega in s pomočjo njegovih sodetavcev smo tudi toiki občani vedno botje spoznavati živtjenje in pro-btematiko bratske stovenske koroike občine in njenih tjudi, med katerimi smo dobiti števiine dobre prijatetje. tn vsetej smo si skupaj prizadevati najti najprimernejše pot) iz trenutnih nadtog tn težav v botjšo prihodnost naših občanov in vsega čtoveitva.
Osnovno vodito in živijenjsko načeto prijatetja Hermana je zapisano v tisti-
ni o pobratenju, ki sta jo sprejeti obe občini. Njegovo deio in hotenje je bito vtkano v vsako obtiko prizadevanj za utrjevanje medsebojnih vezi na kuttur-nem in tetesno-kutturnem področju, za razvijanje prijateijskega sodeiovanja med ustreznimi organizacijami in društvi obeh občin.
S tem pa je bito njegovo deto posvečeno tudi pribiiževanju višjim ci-tjem, to je razvijanju in utrjevanju pri-jatetjstva med narodi in državami, posebno med sosednjimi, v katerih živijo pripadniki istega naroda. Vedno smo skupaj spoštovati tako postavtjena načeta, zato pa je bit tudi župan Herman Veiik kot njihov sotvorec pri nas vedno dobrodošet in z vsem spoštovanjem sprejet gost in prijatetj.
Komaj verjamemo resnici, da dragega nam Hermana Vetika ni in da ga ne bo več med nami, saj smo biti skupaj že na dan vstaje stovenskega naroda, komaj deset dni pred njegovo smrtjo. Tudi sam se je z nami vesetit praznika in doseženih uspehov in ustvarjaten, kakršen je bit, snovat za-misti za prihodnje sodetovanje med občinama. Pripravtjat je načrte, katerih uresničitev bi prispevata tudi k trezni presoji, ocenjevanju in razreše-vanju odprtih vprašanj koroških Sio-vencev in obeh sosednjih držav.
Njegovo neumorno deto je na vsakega sobesednika vedno vptivato z zaupanjem in dajato vtis, da je tako v idejah kot v dejanjih neuničtjiv — in prepričan sem, da je tak tudi bit. Saj bo njegovo deto dotje živeto, mi, ki smo ostati, pa se obvezujemo, da bomo neomajno stopati po poti medsebojnega pogtobtjenega sodetovanja in zvestega prijateljstva, kakršno je bit zasnovat župan bratskih Set — Herman Vetih.
Stava njegovemu spominu!
in s svojo tehtno in preudarno besedo vplival na čestokrat zelo težke in odgovorne odločitve in sklepe v korist obstoja in vsesplošnega razvoja slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Povezan z avstrijsko politično strukturo je kot član socialistične stranke večkrat izravnalno posredoval, vedno pa je bil dosleden in brezkompromisen, kadar je šlo za bistvena vprašanja naše slovenske narodne skupnosti. Tako je takoj izstopil iz tako imenovane študijske komisije, v katero ga je poslala kot svojega zastopnika socialistična stranka, čim je spoznal, da ne dela v korist slovenske narodne skupnosti; prav tako je brezkompromisno odklanjal sklep treh strank o izvedbi ugotavljanja manjšine in se odločno izjasnil proti tozadevnemu zakonu in zakonu o narodnih skupnostih, predvsem pa je vplivno soodločal pri sestavi pisma slovenskih socialističnih funkcionarjev na strankino vodstvo z apelom, da spremeni svoje negativno stališče do našega vprašanja!
Pri vsem tem ogromnem delu pa je imel Herman Velik še čas, da se je posvetil tudi športu in njegovemu razvoju tudi v slovenskih vrstah. Ne le selskemu športnemu društvu, marveč še posebej Slovenskemu atletskemu klubu, katerega podpredsednik je bil, sta veljali njegova posebna ljubezen in pozornost. Tembolj tragična je zato njegova smrt, ki ga je tako nenadoma in nepričakovano doletela v tako mladih letih, ko je med organizatorji prvega mednarodnega turnirja spremljal goste Slovenskega atletskega kluba.
Ko se ob krsti poslavljamo od Tebe, dragi prijatelj Herman, naj Ti izrečem prisrčno zahvalo za Tvoje iskreno in odločno zavzemanje za naše narodne interese, za Tvojo neomajno zvestobo narodu, za Tvojo ljubezen do materinega jezika, za Tvoje požrtvovalno in nesebično delo in sodelovanje v slovenskih narodnih organizacijah.
Pravijo, da je vsakdo nadomestljiv. Ob tej smrti pa se zavedamo, da polagamo v prezgodnji grob nenadomestljivega moža. Kjerkoli je delal in ustvarjal, je zapustil nenadomestljivo zgubo! Kdo ga naj nadomešča kot moža in očeta v družini, kdo kot župana v Selah, kdo kot učitelja v Kotu, kdo kot odbornika, sodelavca in aktivista slovenskih narodnih organizacij! Ne — ni ga nadomestila — mi mu lahko samo zagotavljamo, da ga hočemo posnemati, da hočemo po možnosti nadaljevati njegovo delo, da ga hočemo vedno ohraniti v spominu, zavedajoč se besed pesnika — junaka, da naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ!
Preteklo sredo so Sele stale v znamenju globoke žalost!, zakaj tisti dan smo šli v Sele, da se skupno z njegovo družino, prijatelji in sodelavci za vedno poslovimo od župana in ravnatelja Hermana Velika, ki ga je smrt tako nenadoma iztrgala iz naše srede.
Nad tritisoč žalnih gostov je ta dan prišlo v Sele, da Hermanu Veliku izkaže poslednjo čast. To pa je tudi že zgovoren dokaz, kako je pokojni Herman bil med našimi ljudmi priljubljen in cenjen in da je imel mnogo prijateljev tudi izven naše domovine. Med žalnimi gosti je bil tudi deželni glavar Leopold Wagner, Jugoslovanski generalni konzul SFRJ v Celovcu Bojan Lubej, predsednik Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije Ivo Tavčar s člani predsedstva, delegacija pobratene občine Skotja Loka, predstavniki vseh slovenskih narodnih organizacij. Prišli so, da se poslovijo od Hermana Velika z bolečino v srcu, ki bo v nas zapustila težak spomin na tisti trenutek, ko smo zvedeli, da Hermana Velika ni več.
Ob krsti pokojnega Hermana Velika, ki je stala pred poslopjem občine Sele, so se zvrstili številni govorniki, ki so se v imenu organizacij in ustanov poslovili od sodelavca in tovariša. To so bili Anton Hri-bernig, v imenu občinskega odbora Sele in v imenu društva Natur-treunde, okrajni glavar dvorni svetnik dr. Marko v imenu okrajnega glavarstva Celovec, Rudi Vouk v imenu šolskih oblasti ter v imenu kolegov maturantov učiteljišča, v imenu občinske skupščine Škofja Loka predsednik Tone Polajnar, v imenu učiteljev v Selah Johan Jaklič, v imenu NSKS Ignac Domej, v imenu Zveze slovenskih organizacij in Slovenske prosvetne zveze dr. Franci Zwitter, v imenu Slovenske gimnazije, dvorni svetnik ravnatelj dr. Pavle Zablatnik, v imenu Kluba koroških Slovencev v Ljubljani dr. Lojze Ude, v imenu Slovenskega atletskega kluba Matevž Wieser, v imenu SPD Planina v Selah Stanko Otip in v imenu SPU tretji predsednik koroškega deželnega zbora Joset Gut-tenbrunner.
Vsi govorniki so nakazali velike zasluge Hermana Velika, ki jih je doprinesel v javnem življenju, kot župan, učitelj in vsestranski funkcionar v slovenskih narodnih organizacijah ter mu izrazili svojo zahvalo za njegov doprinos. Tri govore objavljamo v celoti, ker je v le-teh zajeto vse delo Hermana Velika in v katerih je naglašena vsa širina njegovega značaja, s katerim je pokojnik pridobil številne prijatelje in sodelavce med pripadniki obeh narodov v deželi.
Ni bito človeka, ki bi ob tej žalni svečanosti lahko zatajil solza in globoke prizadetosti. Posebno ne v trenutkih, ko je iz grl pevcev Slovenske prosvetne zveze, ki jih je vodil Valentin Hartman, okteta Jelovica iz Škofje Loke ter pevk in pevcev domačinov, otožno zadonela pesem žalosti, pesem ki je tožila, da našega dragega Hermana ni več.
Pogrebne obrede ob asistenci domačega župnika in kaplana ter drugih župnikov je opravil prelat Aleš Zechner, ki se je od pokojnika prav tako poslovil z ganljivimi besedami. Od svojega učitelja pa so se poslovili tudi učenci in učenke ljudske šo'e v Kotu in to z verzi pesnika Valentina Potanška, ki jih je napisal ob tem žalostnem trenutku. Od Hermana Velika pa se je kot učitelj verouka poslovit ob odprtem grobu tudi kaplan Ivan Matko in Velikov prijatelj in kolega Valentin Polanšenk; slednji s čustveno prizadetostjo žalostnih verzov, ki jih samo pesnik ob izgubi dragega prijatelja lahko izpove.
Z Hermanom Velikom smo položili v domačo zemljo človeka, ki je prerano moral končati svoj bogati delovni dan, prerano zapustiti širno njivo svojega dela, svojo družino in prijatelje. Dragega Hermana bomo ohranili v trajnem spominu. Ostal nam bo za zgled ob naših prizadevanjih. In prav je, če je SAK svoj mednarodni turnir, kot je povedal govornik, odslej imenoval Turnir Hermana Velika, ki ga je smrt doletela ob pričetku tega prvega mednarodnega nogometnega turnirja.
2eni Marti, otrokom in vsem sorodnikom ter prijateljem še enkrat izražamo naše globoko šočutje.
Slovenska prosvetna zveza je namesto venca za pokojnega podpredsednika SPZ Hermana Velika darovala tisoč šilingov za Slovensko šolsko društvo.
Govor tretjega predsednika koroškega deželnega zbora Josefa Guttenbrunnerja
Verehrte Trauergemeinde, liebe Frau Velik!
Wir, die Mitglieder des Bezirksausschusses der SPO und die Partei selber trauern mit Ihnen und Ihren Kindern und wir teilen Ihren Schmerz uber das Un-widerruf)iche, daf) Ihnen durch den allzufruhen Tod des Gatten und des Vaters geschehen ist. Auch fur uns ist durch den Tod unseres Genossen Herman Velik Unwiderrufliches geschehen. Dal) er nun nicht mehr lebt, schafft auch in unseren Reihen einen leeren Platz, einen Platz, den er mit dem Leben eines vorbildli-chen Sozialisten ausgefullt hat. Laute und grof)e Worte uber das, dem er sich verpflichtet und ver-antwort!ich fuhlte, waren ihm auch in seinem Leben als politischer Mensch vollig fremd. Die Pflicht und die Verantwortung, die er als Vertrauensmann seiner Gesinnungsgenossen und als Burgermeister dieser Gemeinde freiwillig auf sich genommen hatte, er-fullte er im Geiste der Bruderlichkeit, die ihn mit der Gsferreichischen Sozialdemokratie verband, durch Arbeit fur Partei und Gemeinde. Und was er sich zu tun vornahm, das orientierte er trotz aller Zugestand-nisse, die er an das jeweils mogliche machen muf)te, an den Grundsdtzen der osterreichischen Sozialdemokratie. Und daher kam seine Festigkeit, daher kam seine Sicherheit und daher kam seine grof)e Beson-
nenheit und nicht zuletzt seine Treue trotz schmerz-ticher Enttauschung, die auch ihm die Partei bereitete. Ich weif), wie ihm dasvvehgetanhat. Dafurnunkon-nen wir ihm — er hort es ja nicht mehr — persontich nicht mehr danken. Fur ali das, fur das er eingestan-den ist, tur das er gesorgt hat, fur das er Opfer ge-bracht hat, konnen wir ihm nicht mehr personlich danken. Aber danken mussen wir Ihnen, liebe Frau Velik, Ihnen und Ihren Kindern, denn wenn sie ihn nicht mit uns geteilt hdtten, dann hatte er einer von uns nicht sein konnen. Das ist immer die grof)e Rolle der Frauen von politisch tatigen Menschen. Und wenn ich im Namen der Sozialistischen Partei und auch in meinem eigenen Namen — er war mir doch durch vie!e Jahre ein guter, verlaf)licher Weggefahrte in der politischen Arbeit — versichere, dal) die Freundschaft, die uns mit Herman Velik verbunden hat, uber den Tod hinaus reichen wird, so sol) das zweierlei bedeuten:
1.	dal) wir uns vornehmen, seinem Beispiel durch das, was wir in Zukunft tun und tassen, Ehre zu machen, ihm keine Schande als Sozialisten zu bereiten und
2.	daf) wir die Freundschaft, die uns mit ihm verbunden hat, seiner Frau, seiner Witwe und den Waisen zuvvenden wollen, wo immer es moglich ist, zu helfen und ihre Sorgen zu teilen. Wir werden nicht versau-men es zu tun.

Tradicionaino planinsko srečanje v znamenju solidarnosti z koroškimi Slovenci
Minuto nedeijo 8. avgusta smo se pianinci treh deže) oziroma iz treh držav — Avstrije, ttaiije in Jugosiavije spet srečaii na tradicionaini prireditvi siovenskih zamejskih pianinskih društev in Pianinskega društva Jesenice pri Erjavčevem domu tik pod sediom Vršiča. Kakor je znano, je namen teh srečanj gojiti in utrjevati tovariške odnose med pianinci iz zamejstva in pianinci iz matične države. Letošnje srečanje se je od-vijaio v duhu soiidarnosti z bojem koroških Siovencev za pravice zajamčene v avstrijski državni pogodbi. Tudi po oticiainem deiu srečanja, !o v Erjavčevi koči odmevate predvsem mite pritjubtjene metodije koroških narodnih pesmi tako, da se je vsestransko manifestirata sotidar-nost s Korošci.
Letošnje srečanje bi po načrtu irtoralo biti na Benečanskem. Strašni potres na tem področju pa je to namero preprečit. Da pa med temi srečanji ne bi nastaia vrzel, se je Planinsko društvo Jesenice obvezalo, da pomaga beneškim planincem iz zagate in organiziralo srečanje, ki je odlično uspelo.
Na teh srečanjih sodelujejo sledeča društva: Planinsko društvo beneških Slovencev, Slovensko planinsko društvo Celovec, SPD Godca, SPD Trst in Planinsko društvo Jesenice, ki je bilo pred leti pobudnik za tovrstna srečanja.
Letošnje srečanje je otvoril predsednik PD Jesenice tovariš Košnik. Svoj pozdravni govor je posvetil boju zamejskih Slovencev za njiho-
Bridko prizadeta družina
Pretresla nas je žalostna vest, da je komaj mesec dni po smrti Joškota Malleja pred dnevi umrla tudi njegova žena gospa Marjeta Malle iz Brodi v 44. letu starosti. Njerta nepričakovana smrt nas je vse globoko pretresla, zlasti seveda njene otroke, ki so v tako kratkem času 'zgubili svoje starše.
Pogreb je bil v sredo. Podrobneje bomo poročali v prihodnji številki.
ve pravice. Pri tem je zlasti poudaril boj koroških Slovencev, ki ravno v zadnjem času doživljajo težke čase. Izrazil je upanje, da bo država soseda Avstrija le uvidela ničevost svoje manjšinske politike in da bo temu primerno ukrepala in spreme-
OBVESTtLO
Zveza koroških partizanov bo v nedeijo 5. septembra 1976 ob 11. uri v Draščah v Ziijski doiini odkrita spominsko pioščo.
Piošča je posvečena spominu oboroženenga spopada koroških partizanov z nacističnimi oboroženimi vojaki. To je bita najzahodnejša bitka naših partizanov na Koroškem.
nila odnos do manjšin, tako da bomo prihodnje leto obhajali naše srečanje že pod ugodnejšimi pogoji. V podobnem smislu so govorili tudi predstavniki beneškega planinskega društva, SPD Gorice in Trsta. Predstavnik Slovenskega planinskega društva Celovec in starosta slovenskih planincev na Koroškem Jozej Miklavčič pa je v svojem pozdravnem govoru med drugim obljubil, da bomo koroški Slo-
venci tako dolgo nadaljevali naš boj za izpolnitev določil iz avstrijske državne pogodbe, dokler te ne bodo uresničene.
Po končanem oticiainem delu so nas gostitelji iz Jesenic presenetili z lepim kulturnim programom — z nastopom planinske pihalne godbe in mladinskega tamburaškega ansambla. Kot posebnost tega dneva je bila demonstracija plezalne tehnike, tako v neposredni bližini Erjavčevega doma kot tudi v navpični steni Mojstrovke. Po srečanju je bilo v koči in pred kočo pravo planinsko slavje z godbo, plesom in petjem.
Medtem ko smo slovenski planinci treh držav v čudovitem svetu skalnatnih orjakov Prisojnika, Mojstrovke in Škrlatice manifestirali tovariško povezanost, medsebojno razumevanje in solidarnost z bojem koroških Slovencev, pa se je istega dne v Škocijanu odvijala čisto drugačna prireditev, na kateri se je sejalo zdraho in sovraštvo proti koroškim Slovencem in avstrijskim demokratom. Na tej hujskaški prireditvi je avstrijska policija in tajna policija pokazala svoj pravi obraz in metode, ki nas neprijetno spominjajo na tiste čase, ko je v naši deželi in po ostali Evropi odločala Gestapo. 24 aretiranih in ranjenih koroških Slovencev in avstrijskih demokratov je sramotna bi anca, kako se v Avstriji pojmuje demokracija. Upravičeno se sprašujemo čemu so avstrijski zakoni in čemu je policija, ki teh zakonov ne spoštuje.
Poznate § 268?
Marsikateri gledalec <2/; ade/ežecec Ikocijanskega srečanja jjat^ik* sc je čadii nad kratainim in nelegalnim ravnanjem varnostnik organov. Zadostovalo j c že, rta s: protestiral proti neiegainema ravnanja policajev in že so te aretirali. Neki Danajčanki, ki se je pravtako začarata, je neki žan-dar (siažkene števce pa kot vs; žandarji ni rta/j zakrasi/; „ Kennen ste (ten J' 26#? Das ist Sy7npaPsferen mit (ten Karntner Stovenen/ Wie tange votten ste (tas nock tan?" Sicer tega p a ra g ra ja dejansko nf, a namen tega je ki/ strahovanje. Vertno koij jasno postaja, rta nf samo KND, ki ščava, marveč, rta to ščavanjc odokravajo fn jorsfrajo tadi najvišji rtržavnf fn varnostnf organf.
Jutri otvoritev avstrijskega tesnega sejma
Jutri se bodo odprla vrata 2$. Avstrijskega tesnega sejma v Celovcu, ki bo trajai do vkijučno 22. avgusta. Letos bo razstavijato 1600 'azstavijaicev iz 30 držav. Kot posebna atrakcija bo vsekakor demonstracija sejemske žage, sejemske mizarske deiavnice, veiiko zabavišče !n še ceia vrsta drugih zanimivosti. Letos bodo prvič razstavijaii v novo igrajeni haii V, ki je pravi ponos ceiovškega sejma. Z izgradnjo te ha!e se je pokrita razstavna površina na sejemskem razstavišču občutno povečata, kar zgovorno priča o prizadevnosti vodstva sejma, ki stremi 10 tem, da bi biii ceiovški sejmi čimboij atraktivni.
Najboije se seveda prepričate o kakovosti sejma, če ga obiščete. Samo tako boste imeii priiožnost seznaniti se z najnovejšimi izsiedki "a vseh področjih. Pridite in ne zamudite te iepe priiožnosti.
ZVEZE SLOVENSKtH iZSELJENCEV
Zveza siovenskih izseijencev obvešča, da bo imeia v nedeijo 29. avgusta 1976 s pričetkom ob 14.30 uri v prostorih gostiine Ogris (Miklavž) v Biičovsu svoj
REDNi OBČNi ZBOR povezan s tradicionainim DRUŽABNiM SREČANJEM
Letošnji DAN iZSELJENCEV vpada v čas, ko smo po kapi-tuiaciji uradne Avstrije pred nemškimi nacionaiisti koroški Sio-venci prisitjeni, da z odklonitvijo diktata o preštevanju izpričamo svojo živijenjsko voijo. Zato prisrčno vabijeni vsi izsetjenci z družinami, prijateiji in znanci.
Zveza siovenskik fz$ejjencev
Lepa kulturna prireditev v Slovenjem Plajberku
V	soboio 7. avgusta je bil Ožekarjev hotel v Slovenjem Plajberku prizorišče nenavadne kulturne prireditve: Jasna KNEZ, članica ljubljanskega studia za sodobni p!es, je prikazala številnemu občinstvu, nemškim gostom in domačinom, izrazne plese (Ausdruckstanz) na osnovi slovenske koroške ljudske pesmi (Pojdam v Rute, Uštno je vigred), jazzovske glasbe in izvirne sudanske narodne pesmi.
Izrazni ples ni ne folklora ne balet, pač pa se ravna ali po besedilu in melodiji ali pa oblikuje umetnica h kaki glasbi svoj lastni plesni izraz iz čustev, ki jo napolnjujejo. Jasna Knez je nastopala — kakor nam je v pogovoru po nastopu povedala — v zadnjih dveh letih že večkrat na Koroškem (Globasnica, Reka pri Št. Jakobu v R.) in tudi na Dunaju — skupaj z našima slovenskima pisateljema Lipušem in Messnerjem.
Tudi v Plajberku smo poslušali — z ozirom na številne nemške goste v nemščini — Messnerjevo črtico Gluho ložo na Koroškem. Avtor jo je prebral osebno. Izkazalo se je, da so mnogi tuji letoviščarji o nas Slovenci ali narobe informirani, ali pa sploh ne. Po predstavi so se zato razvile živahne diskusije o prebranem tekstu pa tudi o zanimivem plesu.
V	odmorih med plesi je prot. Janko Messner bral iz Menartovih časopisnih stihov in Rudolfove Žvegte potepuhove, tudi nekaj lastnih nemških prevodov teh dveh duhovitih slovenskih pesnikov, ki se spoznata na ironijo in rahli črni humor.
Dipl. inž. Wieser Feliks je v imenu našega prosvetnega društva prisrčno pozdravil oba nastopajoča in hkrati opozoril na malomarni krivični odnos boroveljske občine do kulturne dejavnosti SPD „Vrtača", saj na prošnje za finančno podporo te dejavnosti ne rečejo ne bev ne mev. Takšna je pač enakopravnost koroških Slovencev.
Programske točke — plese in literarne vložke — je povezovala dijakinja gimnazije za Slovence, tajnica našega društva Jožica Čertov.
Prav je, da se naše ljudstvo seznanja z nenavadnimi dosežki, kakršen je za Plajberk brez dvoma izrazni ples. Morda bi bilo prav malo več komentarja za začetek, ljudje pač hočejo takoj vse ^razumeti", četudi so čustva (tudi plesalke) individualna, to se pravi (samo) njena. Dijakinje slovenske gimnazije, ki so prireditev gledale, so spontano obžalovale, da koroški Slovenci nimajo takšnega plesnega studia.
a. v.
IVAN CANKAR
Martin Kačur
Življenjepis ideatista
21
Lojze je trudoma vzdignit glavo, nastavit je roke v pe-Jpce in se je zasmejat kakor nekoč, tiho, sunkoma; nato je "d spet resen njegov hotni, zgodaj ostareti obraz. Deset tet
je bito, njegovo teto pa je bito drobno in stabotno, kakor ^eto petletnega otroka, in se je izgubito pod odejo; četo je bito botj izbočeno; viseto je ogromno nad drobnim, sptahnetim obrazom, nad gtobokimi, svethmi očmi.
Potožit je darita na odejo in ni pokusit ne rožičev, ne fig, Oe bonbonov.
„Ata!"
Kačur se je sktonit nizko k njemu.
-Ata, prav do ust... da ne bodo stišati mama!"
Kačur se je sktonit do njegovih ust in je čutit v tiče ^fočo sapo.
-Ata!" je šepetat Lojze težko sopeč. -Povejte, če je res!
bom res morat umreti?"
, Kačurja je izpretetet mraz po vsem telesu in mu je šege! ^Osrca.
Zavit je Lojzeta v odejo, vzet ga v naročje in ga je pri-*'snit k sebi.
-Kdo je tako reket, Lojze?"
. -Mama so rekti!" je šepetat otrok in ga je objet z rokama okoti vratu. -Ati bom res umrt, ata?"
-Ne boš umrl! Jaz ne pustim!"
Ni totažit samo otroka — upirat se je sam tisti mrzti d^u''	K oktepata srce, kadar je pogtedat na sinovo
j*obno, zgrbtjeno, sptahneto tetesce, na njegov sivi, ostareti braz in je srečat ptahi, mrtvi pogted njegovih motnih oči.
Hodit je z njim po izbi in ga je zibat v naročju.
-Zakaj pa mistiš na take hude besede, Lojze? Ne poslušaj jih, in če si jih stišai, pozabi nanje! Kako bi moget umreti, Lojze, ko te imam rad? Zdaj bo že kmatu Božič, pa ti bom napravit jastice . .. sam jih bom napravit, tepe jasiice!"
-Samo zame?"
-Samo zate, Lojze! Tja ti jih bom postavit, v kot, k postelji! In ti boš dajat nanje rozine iz potice, da jih bodo ponoči pastirji nositi k Jezusu!"
-Tudi tani sem jih dajat, pa jih je pojedet Tone, ko sem spat!"
Letos jih ne bo; jaz bom sedet ob postetji vso noč in bom gtedat, da se ne bo kaj zgodilo! In če se boš zbudit in ne boš moget zaspati, se bova pogovarjata . . ."
-Tudi o mestu se bova pogovarjata, ata . . . tudi jaz bi šet rad v mesto, kakor Tone .. ."
Njegove oči so gledate svetto, gtoboko, kakor v neznano čudo, v datjno tepoto, ki ni dana vsakemu, da jo ugteda.
-Tudi ti pojdeš v mesto, Lojze, in boš velik gospod ... in ti me boš imet rad, kadar boš gosposki, ne boš se me ogibat, ne boš tako jezno gtedat name, kakor Tone ..
-Zmerom vas bom imet rad, ata!"
Potožil ga je na postetjo, spravi) mu je roke pod odejo in ga je odet do vratu.
-Zdaj zaspi, Lojze! Nič ne misti hudih misti, nič ne sanjaj! Zbudit se boš zjutraj in boš zdrav in se bova igrata, kakor prej!"
Lojze ga je pogtedat s prestrašenimi očmi.
-Kaj greste stran, ata? Ne hodite stran. . . ne nocoj!"
Čuden strah je bit v njegovem stokajočem gtasu; izvit je roke izpod odeje in jih je iztegnit proti očetu.
-Nikamor ne pojdem, Lojze; zmerom bom btizu tebe in te bom stiša! ... Ti pa spi; tepo spravi roke pod odejo, da te ne bo zebto, zatisni oči in misti na Božič in na Vetiko noč in boš zaspat!"
Lojze je zatisnit oči napot in je gtedat na očeta izza košatih trepatnic . . .
Kačur je stopit v drugo izbo in je zaprt natihoma duri.
-Kdo je bit tukaj?" je vprašat šepetaje.
-Kdo da bi bit? Nikogar ni bito!" je odgovorila žena z rezkim, osornim glasom.
-Ne tako naglas! Otrok bo zaspat! — Jaz pa sem slišat, da so bite odprte duri in da je stopit nekdo v izbo in da si govorita z njim in da je šet. . . Kdo je bit? Moški koraki so biti..."
Z neizmernim zaničevanjem, s studom v nasmehu mu je pogledata v obraz in je oponašata njegov šepetajoči gtas.
-Res? Moški koraki da so biti? Gtej! Kako si uganil! Čudno, da še poznaš moške korake!"
-Kdo je bit?"
-Kaj zdaj^že nobeden več ne sme v hišo? Pusti me na
miru!"
Gtoboko sovraštvo je pogledalo iz njenih oči; srečato se je z njegovim sovraštvom, tiča so ji btedeta — živat se je ozrta v živat ... En sam hip je bit, omahnita sta obadva.
Kačur se je vrnit v izbo k sinu. Luč je bita privita in je svetita zaspano. Stopit je k postetji in se je sklonit. Lojze je dihat težko, tiho, v dotgih prestedkih; izza poizatisnjenih trepatnic so gtedate bete oči; četo je bito potno in tudi na rokah je bit mrzet pot.
-Zaspat je!"
Po prstih je šet po izbi, odvit tuč še niže, postavit je stot poteg postelje in je sedet.
-Saj to ne more biti! Tako neusmitjen ni Bog, da bi mi vzet še to!"
V	potmraku je videt pod sabo drobni, sivi, prezgodaj ostareti obraz in zdeto se mu je, da je zapisana tam povest njegovega živtjenja in tega življenja topo, ostudno trptjenje . . .
V	čudni tišini, v polmraku, v zadehtem vzduhu so vstajati v njegovem nemirnem, v grozi vzdramtjenem srcu spomini jasneje in razločneje nego kdaj poprej; videt se je v ogte-datu in se je sam prestrašit...
Šet je nekoč mtad fant, napotit se je v svet z tahkim korakom in njegovo srce je bito potno upanja. Pa ni bilo samo upanja potno, neizmerna tjubezen, vseobsežna, je bita v njem. Šet je in je ponudit od svojega bogastva, od svoje tjubezni tju-! dem. -Gtejte, razbojnika, ponuja nam tjubezen — kamenjajte

Miška zida
Sredi gozda je ležal prelep travnik. Miška je prišla iz gozda, v šapici je nesla majcen kovček. Aha, je rekla, travnik sredi gozda, se pravi jasa. Sla je na sredo travnika in se poskušala razgledati okoli sebe, ampak trava je bila previsoka in tako ni videla nič.
— Kar v redu, je rekla, tukaj se naselim.
Odprla je kovček in vzela iz njega sekirico. Posekala je vso travo daleč naokoli.
Spet je odprla kovček in vzela iz njega majhno lopato. Izkopala je temelje za hišo.
— No, zdaj sem pa utrujena, je zavzdihnila, in lačna sem tudi.
Odprla je kovček in vzela iz njega majcen mišji sendvič. Sedla je, grizljala sendvič in gledala naokoli. Pa je spet segla v kovček, vzela iz njega majceno steklenico z limonado in si jo nalita v čisto drobcen kozarec. Jedla je in pila, in kadar ni imela ravno polnih ust, si je popevala drobno mišjo pesmico.
Sonce je prijetno grelo in miška sama ni vedela, kdaj je zadremala. Ostanek sendviča ji je padel iz šapice in pričela je čisto narahlo smrčati.
Sanjalo se ji je, da je bila njena hišica že postavljena, hišica z verando, na kateri je stal rdeč gugalni stol pa lončki s spominčicami. In še je sanjala, da so jo prišli obiskat njeni prijatelji, sedeli so na verandi in pili čaj z medom in jedli rdeče jagode in prepevali kot nori. Tedaj pa se je zgodilo nekaj groznega. Skozi travo je prilomastila ogromna siva gosenica, pa kar naravnost proti hišici.
Miška se gosenic ni ravno bala, ampak ta je bila zares ogromna in strašna na pogled. Bila je skoraj tako velika kakor miška! Če ne še večja! Ogromna! In imela je grozno velike oči in je z njimi tako grdo gledala. Miška je zavpila, njeni prijatelji pa so se razbežali po travniku.
Gosenica pa kar na verando, pa kar naprej, v kuhinjo in v spalnico. Miška je zavpila:
—	Pojdi ven, slišiš? Ven pojdi, izgini!
Iz spalnice se je zaslišalo čudno hreščanje. Miška je še enkrat rekla, tokrat malo tiše:
—	Ven iz moje spalnice, ti . .. ti ost . . . ostuda!
Izspalnice se je zaslišalo glasno smrčanje. Miška se je previdno splazila noter. In kaj je videla?
Ta nemarna gosenica je bila zlezla v nje-
no belo posteljo in se pokrila z njenimi čipkastimi rjuhami in svileno odejo. In zdaj je spala in grozno smrčala. Vse na gosenici je bilo enostavno grozno, to je edina beseda, ki je primerna. Miška je skrila glavo v šapice in grenko zajokala. Kaj naj stori, le kaj?
Odšla je na verando in sedla v lepi rdeči gugalnik. Previdno in potihoma so se priplazili njeni prijatelji iz svojih skrivališč.
— Kje pa je? so šepetali. Ali je že odšla?
— Ni, ne! je jokala miška. Spi v moji beli posteljici in smrči. Gotovo ne bo nikoli več odšla in jaz si bom morala postaviti drugo hišo.
Sova se seli
Nekega dne je srečala sova grlico.
..Kam si se odpravila!" jo je vprašata gr-iica.
„Na vzhod potujem," je povedaia sova.
„Čemu neki!" je hoteia vedeti griica.
„V teh krajih ne marajo ijudje mojega skovikanja," je odgovorita sova. „Zato se preseiim na vzhod."
„Radi te bodo imeti samo, če boš spremenita svoj glas," ji je dejaia griica. „Če pa giasu ne spremeniš, te ijudje tam prav tako ne bodo marati, kakor te ne marajo tukaj."
(K/tdjsM)
— Tiho, miška, ne jokaj! so jo tolažili prijatelji. Počakajmo tri dni, mogoče bo odšla, čene, ti bomo mi postavili novo hišo.
— No, prav, je zavzdihnila miška, pa čakajmo!
Spet so sedli k čaju. V začetku so še malo plašno pogledovali proti vratom, potem so pa kar pozabil na zoprno pošast. Pili so sladek čaj in regratovo pivo, tako da so bili že kar pijani, jedli so jagode in solato iz kislice in v sladkorju pražena pšenična zrna in se imeli še kar nekam imenitno.
Napočilo je jutro tretjega dne. Miška in prijatelji so se pretegovali na verandi in drug drugega škropili z jutranjo roso.
Naenkrat je miška zašepetaia: — Pst! In še enkrat: — Pst!
— Kaj pa je? Si kaj stišaia?
— Nehala je smrčati. Vse je tiho.
Počepnili so na stopnice verande in preplašeno strmeli v vrata. Če se vrne pošast. . . mogoče jih bo napadla, čisto lahko. Ali pa bo morebiti vendarle odšla?
Vrata so se počasi odprla.
Na pragu je stal prekrasen metulj.
—	Joooj! Saj ni mogoče! je završalo po verandi.
Pa je bilo mogoče. Velik, prelep metulj. Z rumenimi krili, na katerih so se bleščali rdeči in modri krogi. In smehljal se je. Potem je počasi zamahnil s krili in zazehal.
—	Dobro jutro! je rekel z zvonkim glasom.
—	Dobro jutro, pozdravljen! je rekla miška v zadregi.
—	Ali motim? je vprašal metulj in se še zmeraj smehlja!.
—	Oh, kje pa! je vzkliknila miška. Ampak
Vprašanje
Kdo si, čuden veseijak, enkrat takšen, drugič tak! Raca! Riba! Konjska griva! Grm cvetoč! Žerjavka živa! Smetana kot snežec beia! Cunja vse že prepereia! Krošnja starega drevesa! Nežna, sviinata zavesa! Ovčka, ki pastir jo pase! Grad, da v soncu iesketa se!
Kdo si, čuden veseijak!
Jaz na nebu sem obiak!
prej, ko si bi! še gosenica .. .
— Gosenica? Jaz da sem bil gosenica? se je začudil metulj. To mora biti pomota.. Ničesar se ne spominjam, ravnokar sem se rodil.
— Ja, bil si gosenica! je rekla miška. Zagotovo vem.
— Ni res!
— Res je, bii si velika siva gosenica.
— Siva? Nikoli!
— Ja! Siva! In ostudna! Bil si! In ležal si v moji postelji!
Miška se je zelo razburila, začela je vpiti in mahati okoli sebe. In tako se je prebudila.
Prespala je bila ves dan. Padel je mrak, na nebu je svetila večernica.
—	Kakšne neumne sanje! Le kako sem mogla tako dolgo spati?
Miško je zelo zaskrbelo. Kam naj gre čez noč? Hišice nima, samo temelji so izkopani. Kar na jok ji je šlo.
—	Že dobro, že dobro, je nekdo zagodrnjal poleg nje.
Miška se je zdrznila in odskočila od strahu. Pa je bil samo njen bratranec, ki ji je bil prišel pomagat postavljati hišico.
—	Ves dan spati, kaj takega! je mrmral bratranec.
Prinesel je velik lapuhov list.
—	Tako, nocoj bova spala v šotoru, je rekel, jutri pa na delo!
Za dobro voijo
,,/cz že Me," odvrne M%g/o A/:rM.
A/ZMc je še/ s sfojifM očetoM; Trig/gv. /?;/% stg že sMr%j ci/j%. A/;7?ec se Kstg-ui /M reče z joMf;?M g/dsom.' „0/?, očM, ne 7Morew več M%prej. vroč;?!# je strgŠM%."
Oče.* „K^r pogMMt, Af;7?ec. Vzew: z% vzg/ed top/omer. se dvig<2 ce/o pr; M%jvečji vro-čin;'.
*
A/ZrM je v so/; raztresen. Mer/ potjo je M%še/ Z?rosč% ;M se /grd z MjZm po J Mopjo. Učite/j opazi, da so M/r^ove MtZs/Z dragje Zn Me pr/ poaM. NeMadowa ga po^/Zče;
„A//rM, Mo je ZzMwZ/ e/e^-trZČMo žarM/co?"
DčZie/j Mče pojdS7?Z;; %čen-CMCMZ Nesejo „ff/iMd;;šeM". Zato pove otro^oMt MseM o /e-VK ;M MtZš^Z. Nato vprdšd.*
„ A"dj /ev r;e /?Z /7//, M /7/ /<Z/ mišM pojede/?"
„Sit/" se or/režo A/tTec.
Dve de^/ZcZ /Zžeta čoM/ado. ZrZ/etM/ TtMČe^ se jima pridra-ŽZ ;M jd vpraša.*
„Xdj /MMŽd fdMj?"
De^/ZeZ sta Mejeve/ojMZ /M eMd M?K odgovori.*
„/?adovedMOSf."
T/MČe^ Zdtro steče domov ^ MMMHcZ ;M ZdprosZ.*
„ A/ama, pros/TM te, MpZ mi Zd d/Mar rd<čoveJMOstZ/"
*
A/d/; SrdM^o se prvZč pe/je po že/ezMici. V/d/; je Zdpe/jd/ v predor, /(o prZpe/je Zz MZM, se RrdM^o sreČMo Masme/me.* „ Vidiš, MMMMCd, zdaj je spet jdtro/"
*
,,/dMeze^, zdMj sZ tdM Vsd& opoM;ZM gre pr/ te/7/ s&ozZ eMo d/;o Moter ;M s&ozZ drago veM. Križ je s teMj/"
„OčM, sdj Mišem M/v, M Z?Md?M dvoje dšes/"

ga!" Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil ... In ko je vstal, je šel dalje, čez hribe, in je ponudil ljudem od svojega bogastva, od svoje ljubezni. „Glejte, rajzbojnika, ponuja natm ljubezen — kamenjajte ga!" Zgrnili so se okoli njega in so metali nanj kamenje in blato, dokler se ni zgrudil . .. Takrat pa se je zgodilo čudo: pest blata je padla v njegovo srce in blato se je razlivalo zmerom više in je zalilo srce do vrha. Težko je bilo, toda da njegovi koraki niso bili več tako prožni in lahki kakor poprej; hrbet mu je klonil, glava se mu je povesila. In zgodilo se je drugo čudo: od tistega trenotka, ko je bilo padlo blato v njegovo srce, ni hrepenel več v višavo, ne v daljavo; ljubil je močvirje, temno vlažnega gozda, mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med hribi. In zgodilo se je tretje čudo; ljudje, ki so ga kamenjali nekoč, so stali zdaj kraj gozda, v gorkej-šem soncu, ob močvirju, na trdnejši zemlji, nad zaseko, više v klancu, in so kazali nanj: „Glejte ga, ki nima ljubezni v srcu!" In ko je zaslišal njih smeh, se mu je storilo inako, in------
Kačur se je stresel; velika je bila njegova bridkost.
Segla mu je v srce plaha misel, medla, trepetajoča — kakor kresnica v mraku.
„Kaj ni več mogoče . . .?"
„Ata!" je zašepetalo iz postelje.
Kačur se je zdrznil; ugledal je dvoje vtikih, motnih čisto belih oči. Hitel je k mizi, privil je luč in se je vrnil k postelji.
„Kaj bi rad, Lojze?" se je sklonil sinu prav do usten.
Ustnice so se zgenile, bele oči so strmele nanj.
Kačurja je izpreletel mraz, prijel je otroka za rame in mu je vzdignil glavo.
„Kaj bi rad, Lojze? Le besedo reci!"
Glava je omahnila; tanke, koščene roke so ležale na odeji.
„Saj ni res!" je zaklical Kačur v grozi. „Saj ne smeš umreti, Lojze!"
Vzdignil ga je iz postelje in ga je stisnil v naročje. Lica so bila še topla, čelo je bilo še potno in zelo gladko.
„Poglej me, Lojze!" je prosil Kačur in noge so se mu tresle. „Samo poglej me, čeprav nič ne rečeš!"
Tanke roke so visele mrtvo ob životu, ustnice se niso
genile.
Kačur je odprl duri ter jih odpahnil z nogo nastežaj.
„Žena! Poglej!" je zaklical s hripavim, izpremenjenim glasom.
Stopita je bliže; njen obraz je ostal hladan in miren.
„Kaj bi kričal? Mrtev je! Deni ga na posteljo!"
„Mrtev!" je zakričat Kačur, tiščal je drobno truplo k prsim in je strmel z osteklenelimi očmi...
Vso noč je sedel ob lepo postlani postelji, kjer je ležal sin ves bled in miren; vso noč in ves drugi dan.
Odtrgal se mu je bil del srca, del življenja je utonil v noč ... tisti del, ki mu je bil najbližji in ki je bil vsa dediščina njegova iz preteklosti, ves njegov delež namenjen mu od skope usode: spomin na greh in na ponižanje ... Ko je gledal tisti beli, drobni, mirni obraz na postelji, tiste tanke, krempljem podobne, sklenjene roke, je sluti) z grozo, koliko mu je umrlo, in z grozo je sluti), zakaj se je oklepal s toliko ljubeznijo tega bolnega telesca, ki je živelo v mraku .. . živa, počasi umirajoča, brezglasna, brez upora trpeča senca iz Blatnega dola . . . spomin na greh in na ponižanje ...
Sedel je ob postelji in je pogledal teman in zlovoljen, če je kdo odprl duri v njegov hram.
„Kam? Kam zdaj?" je premišljeval v globoki bojazni, kakor otrok, ki je bil izgreŠil mater in stoji na neznani cesti, med neznanimi ljudmi...
„Ni več poti — in zakaj bi še hodil? Kam?"
Stopil je v izbo Tone, ki je bil prišel na božične počitnice. Gosposki je bil oblečen, svetlo kravato je ime) zavezano okoli vratu, lase je imel lepo počesane, njegov obraz je bil nežen, gladek, ustnice so bile napete samozavestno. Gledal je na mrtveca z mirnim, radovednim pogledom, brez žalosti.
„Glej, umrl je!" je izpregovoril Kačur s trepetajočim glasom, kakor da bi bil povedal sinu pretresljivo novico.
„Saj vidim! Kaj pa bi imel na svetu, da bi živel?"
Okrenil se je in se je vrnil k materi. Kačur si je zakril obraz...
Mračno je bilo v izbi; z dolgim, sajastim plamenom je gorela sveča ob postelji, prasketala je in vzplamtevala, v več-
nem nemiru so se zibale sence na stropu, na stenah, na mrtvem obrazu. Zunaj je snežilo; veter je udaril časih ob okno, da se je streslo. Iz druge izbe se je glasilo žvenketanje čaš in kozarcev, razgovarjali so se preglasni, veseli glasovi, buknil je časih smeh, udaril je ob duri kakor sneg ob okno.
„Ne puste ga, da bi spal!" se je razsrdil Kačur in je odprl
duri.
Za mizo so sedeli žena, Tone in mlad, gizdav uradnik z neumnim obrazom in debelimi, pohotnimi ustnicami. Na mizi se je kadil čaj, čaše so bile polne.
„Kaj pa vi tukaj, ob tem času?" se je okrenil Kačur k uradniku.
„Kaj bi?" je odgovorila žena. „Na čaj sem ga vabila!"
Uradnik se je smejal nekoliko prežimo in je vstajal.
„Le ostanite!" je vzkliknila žena.
„Stran! Takoj od tod!"
Uradnik je videl Kačurjev obraz, vstal je hitro ter si ogrnil suknjo; Kačur mu je odprl duri in jih zaloputnil za njim-
„Kdo pa je ta človek?" je prašal ženo trepetajoč; tudi ona je trepetala in mu je gledala naravnost v obraz.
„Prašal bi ga bil!"
„Kje je tvoje srce, da si ga vabila nocoj?"
„Ne brigaj se za moje srce! Nisi se brigal zanje nikoli; zato tudi ni treba, da bi se nocoj!"
Videl jo je pred sabo bujno, kljubovalno in ves srd, izžet iz dolgega trpljenja, ga je dušil v grlu.
..Vlačuga!"
Oblila jo je temna rdečica.
„Še enkrat reci to!"
..Vlačuga!"
Strmela je nanj in je molčala; nenadoma se je umiri! njen obraz in ustnice so se ji zavile v preziru in studu.
„Kdo bi ob tebi ne bil vlačuga? Kaj sem imela kdaj ve* selje od tebe? ... In če bi jih bilo sto in še več, ki sem se pečala z njimi — ti mi ne smeš očitati! Ves svet sodi lehko in Bog bo sodil — ti pa nimaš pravice! Samo ti ne!"
Kačur je hropel, beseda mu ni hotela iz grla.
(*Da/je v prZAodMjZ števi/^i)
Prvo, kar je smotrno ugotoviti, je, da je verstvo posebnih pravic narodnih manjšin postavljeno v okvir spiošne za-tčite človekovih pravic in temeljnih svoboščin.1? Po splošni praksi mednarodne skupnosti po I. 1945 v odnosu do manjšin, tako v okviru OZN kot zunaj nje, to ne more presenečati. To je tista praksa, tisti prijem, ki se je uve-I. 1945 in katerega vsem ljudem, s tem m manjšin, enakopravno uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, brez sleherne diskriminacije. Glede na to, da tako načelo vsebuje Ustanovna listina OZN (zlasti čl. 1 tčk. 3), ter glede na to, da je bila sprejeta vrsta konvencij20 in deklaraciji univerzalne ali regionalne narave, in če upoštevamo prakso držav, ni nobenega dvoma, da je priznavanje enakopravnosti pri uživanju človekovih pravic in prepoved diskriminacije danes eno temeljnih načel občega mednarodnega prava; mogli bi reči, da je del obče pravne zavesti človeštva.22 Glede tega Sklepna listina ni nič novega.
Ijavil in obdržal po bistvo je zagotoviti pa tudi pripadnike
Sama formulacija odstavka, ki se izrecno nanaša na narodne manjšine, pa je ne glede na to, da je skromna in
ohla
pna,
vendarle zanimiva. V marsi-
čem je podobna prijemu, ki ga uveljavlja čl. 27 Konvencije OZN o državljanskih in političnih pravicah. Tako je tudi tu poudarjeno, da v .drža-vah, na katerih ozemlju obstoje narodne manjšine", gredo pripadnikom manjšine v členu navedene pravice. Iz geneze nastajanja čl. 27. Konvencije OZN o državljanskih in političnih pravicah je razvidno, da je smisel te formulacije v tem, da neka država more trditi — če z mednarodnimi pogodbami, lastno ustavo, zakoni ali političnimi akti ne priznava obstoja neke narodne manjšine — da v njenih mejah ni narodnih manjšin ali da ni neke konkretne narodne manjšine. Taka praksa nepriznavanja obstoja manjšin v preteklosti in sedanjosti v Evropi žal ni neznana. Značilno je, da so stavek: .države, v katerih obstoje manjšine," sprejeli, kot amandma k čl. 27. Konvencije OZN na predlog ene izmed latinskoameriških držav prav z utemeljitvijo, da v latinskoameriških državah ni manjšin in manjšinske problematike.23 V pripravah helsinške konference so tiste države, ki so vztrajale pri tej formulaciji, enako navajale, da v njih .ni narodnih manjšin".
Pravica do .enakosti pred zakoni" seveda ni nič drugega kot ponovno zagotovilo formalne enakopravnosti in prepoved diskriminacije. Torej je ni moč imeti za eno izmed posebnih pravic pripadnikov narodnih manjšin, tj. tistih pravic, ki naj bi prav omogočale, da se prepreči vsak dan nastajajoča neenakopravnost v življenju in da se zagotovi tudi dejanska, ne le formalna enakopravnost.
Presenetljivo tudi ni, zlasti v primerjavi s podobno dikcijo čl. 27 konvencije OZN, da se ostaja pri pravicah .oseb, ki pripadajo manjšini"; torej se manjšini kot skupnosti ne zagotavlja Pravica do ohranjanja lastne narodne samobitnosti, f. i. pravica do obstoja in '"zvoja manjšinske skupnosti. Ni odveč ugotoviti, da si je delegacija SFRJ brez uspeha prizadevala za formulacijo, ki bi priznala narodno manjšino kot kolektivnega nosilca pravic.
Formulacija Sklepne listine, o kateri Razpravljamo, nič ne govori o pravici do uporabe lastnega jezika in uživanja lastne kulture, kar vsebuje npr. čl. 77 Konvencije OZN. To skorajda preseneča. Spoštovanje pravic pripadnikov manjšin, da uporabljajo svoj jezik m negujejo svojo kulturo, obveza dr-7av, da to tolerirajo, je danes, na te-m^ju načela o prepovedi diskriminacije, pa tudi prevladujoče prakse dr-iav, že obče sprejeto načelo mednarodnega prava. Določilo v Sklepni li-dmi o pravici do uporabe lastnega jezika in razvoja kulture bi torej ne ouo nič na novo zavezujočega. Tako do praktično sklepna listina v ničemer le opredeljuje ali konkretizira poseb-nih pravic pripadnikov manjšin glede uporabe lastnega jezika, oz. razvijanja lastne kulture. Ostaja na ravni za-
2 O odnosu spiošnih čiovekovih pravic in Posebnih pravic pripadnikov manjšine 9!ej podrobneje E. Petrič, Pravice pripadnikov narodnosti, v: Teorija in praksa, 1—2/1775, str. 50 i. d.
20 Npr.: že omenjeni konvenciji OZN o človekovih pravicah z dne 16. 12. 1966; Evropska konvencija o zaščiti človekovih Pravic in temeljnih svoboščin z dne ' 11	1950; Konvencija OZN o odpravi
vseh oblik rasne diskriminacije z dne 12	1. 1965 (priloga G. S. 2106-A (XX);
konvencija UNESCO zoper diskriminacijo v izobraževanju, z dne 14. 12. 1969.
^1 Npr.: že omenjena Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz I. 1948; Deklaracija OZN o odpravi vseh oblik rasne mskriminacije (Res. G. S.: 1904/XVIII); ueklaracija OZN o pravicah otroka (Res G- S U86/X!V); Deklaracija UNESCO o oačelih mednarodnega kulturnega sodelovanja, z dne 1. 11. 1966.
^2 Toliko bolj nevzdržni so zalo zadnji astanki rasistične misetnostl in prakse Ponekod v svetu.
23	Glej E/CN. 4/Sub 2/L. 564, pag 21—35.
Avstrija grobo krši načeta in doiočbe mednarodnega prava o izpoinjevanju mednarodnih pogodb
gotavljanja enakosti pred zakonom, to je na ravni zagotavljanja formalne enakopravnosti in splošnih človekovih pravic.
Spodbudnejše so nekatere druge nianse v obravnavani formulaciji Sklepne listine. Zlasti tiste, ki kažejo na obvezo držav, da .varujejo", .spoštujejo", .nudijo" možnost za .dejansko" uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ti poudarki presegajo npr. dikcijo čl. 27. konvencije OZN, ki ne vsebuje druge obveze države, razen to, da tolerira prizadevanja samih pripadnikov manjšin. Dikcije Sklepne listine ni moč razumeti drugače, kot da so evropske države dolžne skrbeti za odnos do manjšin, za to, da bi njihovi pripadniki mogli dejansko enakopravno uživati človekove pravice in temeljne svoboščine. Če to glede na formal-no-pravno naravo Sklepne listine danes še ni mednarodno-pravna obveza, je to vsekakor mednarodno politična obveznost, temelječa v Sklepni listini. To seveda tudi pomeni, da so povsod tam, kjer so posebne pravice pripadnikov narodne manjšine določene z ustavo, zakoni, še zlasti pa z mednarodnimi sporazumi (npr. čl. 7 Avstrijske državne pogodbe), države udeleženke helsinške konference dolžne zagotoviti, da pripadniki narodne manjšine svoje pravice dejansko lahko uživajo.
Ni nam docela znana geneza formulacije v Sklepni listini, ki v nasprotju s številnimi drugimi mednarodnimi akti24 omenja le .narodne manjšine", tako da ne moremo soditi, ali je taka dikcija plod zavestne usmeritve konference ali pa je zgolj naključna. Res
pa je, da si je prav delegacija SFRJ, ki je mislila na .tipične" narodne manjšine ob državnih mejah (npr. Slovenci v Avstriji in Italiji), prizadevala za vključitev pojma .narodne manjšine". Brez opore v konkretnih podatkih bi vendarle mogli sklepati, da omejitev le na .narodne manjšine" tudi odseva zavestno težnjo nekaterih držav, da ne bi vključili raznih etničnih in jezikovnih skupnosti, pri katerih ne gre za izoblikovano zavest v smislu narodne zavesti, in ki zunaj države, kjer žive, nimajo svoje matične narodne države, npr. Bretonci, Ladinci, Laponci ipd., pa tudi migracijskih skupin. Vsekakor bi bila po naši sodbi — tudi za evropske razmere — širša in smotrnejša dikcija .narodne, etnične in jezikovne manjšine".23 Ta bi preprečevala, da nekatere države za nekatere manjšine trde, da niso narodne manjšine, ki bi jim šle pravice ipd. Bila pa bi smotrnejša, širša tudi zato, ker doslej kljub prizadevanjem v OZN26 ni uspelo jasno definirati pojma .manjšina" za potrebe mednarodno-pravnega varstva.
VI
Preostali formulaciji v Sklepni listini, nanašajoči se na narodne manjšine27
24	Giede tega je v mednarodnih dokumentih dokaj različna praksa; tako či. 27 konvencije OZN o državljanskih in političnih pravicah govori o .etničnih, verskih in jezikovnih" manjšinah; konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida govori o ..narodnih, etničnih, rasnih in verskih" skupinah; konvencija o preprečevanju vseh oblik rasne diskriminacije govori o .rasnih in etničnih skupinah.
25	To bi vnaprej onemogočilo razprave o tem, ali je neka .etnična" skupina oz. manjšina tudi .narodna manjšina" v smislu dikcije Sklepne listine.
26	V mislih imamo zlasti razprave in pred loge za definicijo manjših na tretji, četrti in peti seji Podkomisije OZN za preprečevanje diskriminacije in varstva manjšin, glej E/CN 4/Sub 2/112, E/CN 4/Sub 2/140, aneks I; E/CN 4/Sub 2/149, in študijo .Definition and Classitication of Minorites", Un Publication, Sales No. 50, XIV. 3 (E/CN 4/Sub. 2/85).
27	Tekst glej spredaj
v bistvu pomenita, da države udeleženke konference v medsebojnem sodelovanju na področju kulture in izobraževanja sprejemajo prispevek narodnih manjšin in regionalnih kultur in da imajo namen olajševati tovrstno vlogo narodnih manjšin in regionalnih kultur. S tem priznavajo vlogo narodnih manjšin in regional. kultur kot pozitivnega dejavnika mednarodnega sodelovanja, vlogo mostu med različnimi kulturami in narodi. Zapisali smo že, da o tej formulaciji Skiepne listine ne bi mogli reči, da je njena vsebina danes še del obstoječega občega mednarodnega prava de lege lata. Gotovo pa je politično zavezujoča za države udeleženke konference. Če pa so narodne manjšine in regionalne kulture priznane kot element mednarodnega sodelo-r vanja, potem ne more biti dvoma o tem, da je v enaki meri priznana pravica narodnim manjšinam oz. njihovim pripadnikom, da razvijajo svojo narodno oz. regionalno kulturo. To pa je vsekakor formulacija, ki je dalekosež-nejša kakor katerikoli splošni mednarodni akt po letu 1945, nanašajoč se na manjšine. V bistvu se udeleženke helsinške konference namreč zavezujejo, da bodo olajševale prispevek narodnih manjšin in regionalnih kultur v mednarodnem sodelovanju, kar mora torej pomeniti vsaj to, da bodo omogočale razvoj kulture narodnih manjšin in regionalnih kultur. Moramo zato ugotoviti, da Sklepna listina, čeprav z izjemno rahlo formulacijo, vsebuje zavezo držav udeleženk konference, da bodo omogočale, ne le tolerirale, razvoj kulture narodnih manjšin in regio-
nalnih kultur.28 V primerih seveda, ko je pravica do razvoja lastne kulture neke manjšine posebej že predmet neke konkretne mednarodne pogodbe (npr. čl. 7 Avstrijske državne pogodbe), to pomeni zavezo države, udeleženke helsinške konference, da bo zagotovila uresničevanje te pravice narodne manjšine do razvoja njene kulture, kakor izhaja iz konkretne mednarodne pogodbe.
Ni odveč omeniti, da je na temelju načela občega mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe — danes je to nedvomno eno izmed načel mednarodnega prava de lega lata — že mednarodno pravna obveza držav, da dopuščajo razvoj kulture narodnih manjšin. Če imajo namreč na temelju načela mednarodnega prava o pravici narodov do samoodločbe narodi pravico, da odločajo po svoji volji o svojem kulturnem razvoju,29 to prav gotovo implicira njihovo pravico, pa tudi pravico njihovih delov, tj. manjšin, da ohranijo in razvijajo svojo kulturo.
VII
V Evropi položaj nekaterih narodnih manjšin urejajo posebni mednarodni sporazumi. V mislih imamo npr. sporazum De Gasperi—Gruber,30 ki zagotavlja položaj manjšine v Južni Tirolski, sporazum v specifični formi identičnih
28	Že omenjena Deklaracija UNESCO o načelih mednarodnega kulturnega sodelovanja z dne 4. 11. 1966 posebej poudarja enakopravnost vseh kultur in njihovo enakopravno pravico do obstoja in razvoja.
29	Tudi sklepna listina v členu Vlil (Enakopravnost in pravica narodov do samoodločbe) deklaracije o načetih, po katerih se države udeleženke ravnajo v medsebojnih odnosih, poudarja pravico narodov, „da po svoji volji uresničujejo svoj . . . kulturni razvoj".
30	Sklenjen 5. 9. 1946 In je priloga IV. mirovne pogodbe z Italijo.
31	Danska deklaracija z dne 19. IV. 1955 in nemška z dne 29. ill. 1955.
deklaracij vlad Danske in ZR Nemči-je31 o položaju nemške oz. danske manjšine v obmejnem področju, mednarodno pravno regutativo položaja švedske manjšine na Aalandskem otočju,32 vsekakor pa tudi ustrezna določila Avstrijske državne pogodbe (zlasti či. 7 pa tudi Posebni statut o manjšinah, ki je bil priloga Londonskega memoranduma iz I. 1954 in ki naj bi po čl. 8 osimskega sporazuma33 po svoji vsebini ostal nekak minimum pravic slovenske oz. italijanske manjšine.
Sklepna listina posebej poudarja,34 da bodo države udeleženke .izpolnjevale svoje obveznosti, vsebovane v mednarodnih deklaracijah in sporazumih s tega področja (varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, op. E. P.) . .. kolikor so z njimi zavezane." Torej je konkretna obveznost držav udeleženk helsinške konference, da izpolnjujejo določita mednarodnih
pogodb o pravicah narodnih manjšin oz. njihovih pripadnikov.
Naj dodamo, da se v poglavju X. Deklaracije o načelih, po katerih se ravnajo države udeleženke v medsebojnih odnosih, države udeleženke zavezujejo, da bodo .vestno izpolnjevale svoje obveze po mednarodnem pravu, tako tiste, ki izhajajo iz obče priznanih načel in pravit mednarodnega prava, kot tudi obveze, ki izhajajo iz pogodb in drugih sporazumov, v skladu z mednarodnim pravom, katerih podpisnice so." Torej se države udeleženke helsinške konference zavezujejo, da bodo izpolnjevale svoje mednarodne pravne obveznosti .vestno", tj. dosledno in v dobri veri. Gotovo to ni nič novega, saj le ponovno potrjuje eno izmed temeljnih načel vsakega prava, tudi mednarodnega, namreč pacta sunt servanda. Vestno izpolnjevanje, (oz. izpolnjevanje v dobri veri) mednarodnih pogodb je seveda le tisto, ki ustreza dejanskemu namenu pogodbe, volji strank, kot jo pogodba izraža. Kolikor gre za mednarodne sporazume, ki določajo pravice človeka ali pravice pripadnikov manjšin oz. manjšin, je stvarni namen take pogod-' zavaruje ob-oziroma pra-Ja jih razširi. Ob dokaj izčrpnem študiju mednarod-
32	Ta temelji na določilih sporazuma med švedsko in Finsko iz I. 1921.
33	člen 8 osimskega sporazuma z dne 10. 11. 1975 določa: „V trenutku, ko preneha veljati Posebni statut, priložen Londonskemu memorandumu o soglasju z dne 1. 10. 1954, izjavlja vsaka stran, da bo obdržala v veljavi notranje ukrepe, ki so že bili sprejeti v okvtru izvrševanja omenjenega statuta in bo zagotovila v okviru svojega notranjega prava, da se bo ohranila raven zaščite pripadnikov ustreznih manjšin (ustreznih etničnih skupin), ki je predvidena z določbami Posebnega statuta, ki je prenehal veljati".
34	V členu Vil Deklaracije o načelih, po katerih se ravnajo države udeleženke v medsebojnih odnosih.
no-pravnega varstva človekovih pravic in še posebej mednarodno-pravnega varstva pravic manjšin oz. njihovih pripadnikov nam doslej ni uspelo ugotoviti mednarodnega sporazuma, katerega namen bi bil, da okrni, omeji pravice pripadnikov manjšin oz. pravice manjšin. Zato je z vso gotovostjo moč trditi, da je vestno izpolnjevanje mednarodnih sporazumov o pravicah pripadnikov narodnih manjšin oz. manjšin (oz. izpolnjevanje v dobri veri) le tisto, ki zagotavlja ali pa razširja obstoječe pravice. Vsako .izpolnjevanje", katerega dejanski učinek je okrnjenje, zo-ženje že obstoječih pravic, naj bo glede vsebine pravic ali glede obsega ozemlja, kjer je moč te pravice uživati, je grobo izigravanje sprejetih obveznosti, kršitev norm in načel mednarodnega prava o izpolnjevanju mednarodnih pogodb v dobri veri.
Če zadevo konkretiziramo z nadvse aktualnim primerom izpolnjevanja čl. 7 Avstrijske državne pogodbe, moramo najprej, zlasti na osnovi geneze tega člena, nedvomno ugotoviti, da je njegov pomen bil, da zagotovi pravice slovenske in hrvaške manjšine, ne pa da jih okrni. Dosedanja praksa izvrševanja tega člena pa praktično pomeni okrnitev, oženje pravic slovenske manjšine na Koroškem v vsebinskem in še zlasti v ozemeljskem smislu, kljub ogorčenim protestom manjšine pa tudi kljub protestom SFRJ, ki je ena izmed pogodbenih strank Avstrijske državne pogodbe.
Sedanji poskus .uresničevanja" čl. 7, pri čemer naj bi glavno sredstvo bilo ugotavljanje manjšine, bi bil dejansko, po svojih učinkih skrčenje pravic Iz čl. 7 le na nekaj izoliranih ozemeljskih otočkov na Koroškem. Če bi to .uresničevanje" čl. 7 res uveljavili, bi bila to .izginitev" slovenske manjšine na Koroškem, kot ugotavljajo tudi avstrijski strokovnjaki.35 Tako izpolnjevanje čl. 7 avstrijske državne pogodbe seveda ne ustreza namenu te pogodbe, ni .vestno" izpolnjevanje, ni izpolnjevanje sprejetih obvez .v dobri veri", pač pa izigravanje pogodbe, kršitev njenega temeljnega namena. Torej je to groba kršitev načet in določb mednarodnega prava o izpoinjevanju mednarodnih pogodb, konkretno pa tudi nespoštovanje obvez iz Skiepne ii-stine heisinške konference o vesfnem izpolnjevanju mednarodnih pogodb kot enega izmed tistih načei, po katerih se države udeieženke heisinške konterence zavezujejo ravnati v svojih medsebojnih odnosih.
Vlil
Če skušamo narediti bilanco helsinških dosežkov v odnosu do narodnih manjšin, moramo ob vsej zavesti o dokaj skromnih rezultatih vendarle ugotoviti: narodne manjšine in odnos do njih so nedvoumno priznane kot element varnosti in sodelovanja v Evropi. Iz dikcije ustreznih določil Sklepne listine pa tudi izhaja, da so države dolžne spoštovati pravice pripadnikov narodnih manjšin, že zlasti seveda tiste pravice, ki so mednarodno-pravno določene. Države so dolžne zagotoviti, da pripadniki manjšin dejansko morejo uživati svoje pravice. Tudi so države dolžne skrbeti za to, da so zavarovani legitimni interesi pripadnikov manjšin. Z multilateralnim mednarodnim dokumentom je priznan pozitiven prispevek narodnih manjšin mednarodnemu sodelovanju v Evropi; narodne manjšine so tako postavljene kot pozitiven element mednarodnih odnosov. Morda je prav to zadnje najpomembnejši korak naprej od pogledov in mednarodne prakse, ki so v narodnih manjšinah videli v najboljšem primeru nujno zlo, v glavnem pa destruktiven element mednarodnih odnosov. Morda je to eden izmed odločilnih korakov k uveljavitvi pogledov in mednarodne prakse, ki bodo dosledno priznavali pravico vseh narodov, vseh kultur in jezikov do obstoja in razvoja in bodo prav v tej pestrosti videli bogastvo sodobnega sveta.
(Teorija in praksa.
X)H/5-6, Ljubljana 1976)
35	Npr. znani avstrijski strokovnjak o manjšinah, T Veiter, cit. po članku „Muzej-ska politika". Delo, 5. 4 1965, str. 4
Heisinki in narodne manjšine
be prav gotovo vsaj, aa stoječe človekove pravice vice manjšin, če že ne,
Zatna seja Z80 in 8PZ
Ob tragični in nenadni $mrti Hermana Veiika :ta Zveza dovernkih organizacij in Stovemka pro3vetna zveza v :redo 4. avgu:!a 1976 skiicaii žaino sejo na kateri so se čiani odborov obeh organizacij ter krajevnih prosvetnih druMev pokioniii spominu pokojnega podpredsednika Siovenske prosvetne zveze in čiana izvršnega odbora Zveze siovenskih organizacij ter vsestranskega deiavca siovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Žaino sejo je otvorii predsednik Nadzornega odbora ZSO Karei Prušnik, besedo spomina Hermanu Veiiku je spregovori) predsednik SPZ Hanzej Weiss. Govornik je z gioboko prizadetostjo navzoče seznani) o izgubi najzvestejšega sodeiavca Siovenske prosvetne zveze in Zveze siovenskih organizacij ter orisa) njegovo živijenjsko pot, ki jo je smrt nenadoma pretrgata in s tem iz naše srede iztrgata iskrenega prijateija in odtočnega borca za naše narodne težnje. Predvsem pa je govornik nakaza) veiike zasiuge, ki jih ima pokojni na prosvetnem področju, na katerem je od ieta 1960 naprej soobiikovai deio SPZ in ZSO. Kot soustanoviteij Siovenskega prosvetnega društva „Košuta" v Seiah-Kotu je Herman Veiik znai zbrati rojake tega gorskega sveta in jim utira) pot do kutturnih dobrin našega naroda. Tako se je Herman Veiik aktivno vkijuči) v deio SPZ in ieta 1963 bii izvoijen za drugega, ieta 1969 pa za prvega podpredsednika SPZ. Prav od tega časa so se v SPZ uresničevaie na vseh področjih zamisii Hermana Veiika, ziasti pa na šoiskem, kar je bistveno pripo-mogio k napredku SPZ. Hanzej Weiss je razumijivo nakaza) tudi druga njegova področja, ziasti njegovo deio med učiteiji ter njegovo vzorno urejevanje šot-skega iista „Miadi rod ".
Ob tem žaiostnem dogodku pa je predsednik SPZ opozori), da je Herman Veiik za našo stvar dai vse. . Dragi tovariši, vsi, ki ste v tej borbi za naš obstoj, čuvajte svoje zdravje. Vsak izmed nas je dragocen in izguba siehernega pomeni siabitev naše narodne skupnosti. Razbremenimo tiste, ki stojijo v prvih vrstah. Stojmo drug za drugega kot so staii v osvobo-diini borbi partizani drug za drugega. "
Sejo so udeieženci zakijučiii z enominutnim motkom ter nato odšii skupno v Seie, kjer so svojemu pokojnemu sodeiavcu in prijateiju izkazati posiednjo čast.
STROM FUR ALLE
MAHA
Diese Speicherkraftvverksantage mit einer Jahreserzeugung von 1,3 Mitiiarden kWh wird bereits zur Jahresvvende 1976/77 Strom tiefern und 1978 voiiendet sein
Sonderschau im ODK-Messepaviiion
ČSTERREICHtSCHE
DRAUKRAFTVVERKE
Aktiengeseiischaft	Kiagenfurt
Pospeševanje manjšin po avstrijsko
(Nadaijevanje z 2. strani)
zakonu o narodnostnih skupinah doio-čiia, ki govorijo, da bodo topografske napise postaviti samo v nekaterih raztresenih naseijih (či. H/l—2), čeprav 7. čien govori o tem, da morajo biti ti napis) v sodnih aii upravnih okrajih s siovenskim, hrvaškim oziroma mešanim prebivatstvom. Pa tudi za te napise ni gotovo, da jih bodo postaviti. iz pojasni) k zakonu o narodnostnih skupinah je razvidno, da bo postavitev dvojezičnega napisa odvisna pravzaprav od tako imenovanih ..drugih pravnih predpisov". Torej: če bi bii napis npr. v neskiadju s cestnoprometnim redom, ga ne bodo postaviti... Aii pa bo tako postavijen napis res sta) aii ne, bo seveda odvisno od nemškonacionainih skrajnežev, kakor kažejo izkušnje iz ieta 1972: tako kot v zakonu iz ieta 1972, tudi v tem novem zakonu ni predvidenih nikakršnih kazni za morebitne podiraice tabei, pa tudi ne za kršiteije drugih dotočit zakona o narodnostnih skupinah!
URADNiKOM Ni TREBA RAZUMET)
Pri drugem izredno pomembnem vprašanju, vprašanju sodnega jezika, se zakon izgubijo ceio v absurdih. V njem najdemo doiočiia, ki dopuščajo „diaiog nemih", ko! je na majskem ijubijanskem posvetovanju ugotovi) dr. tanko Pieterski; na drugi strani pa uzakonjuje tudi doiočiio, da nihče od dežeinih uradnikov ne bo kaznovan, če bo uporabijai jezik manjšine v stikih z njo. Na Gradiščanskem in Koroškem to pomeni, da nihče ne more biti kaznovan, če spregovori v drugem uradnem jeziku dežeie. [!j Tako doiočiio je prišio v zakon zato, raziagajo avstrijski zakonodajaici, da rabe jezika manjšine ne bi šteii za kršenje ustave, ki doioča, da je uradni jezik v Avstriji nemški...
Zakon ne predvideva, naj bi vsi uradniki na za to določenih uradih ob-viadaii jezik manjšine. Tudi na vseh ..dvojezičnih" uradih jih ni pričakovati.
pojasnjuje viada. To naj bi opraviče-vaia objektivna dejstva, ker pač toiiko takih uradnikov ni. Nihče pa se ob tem ne sprašuje, kaj je uradna Avstrija v vseh ietih, kar vetja državna pogodba, storita da bi se tako stanje izbotjšaio in da bi bii iahko na vseh ..dvojezič-nih" uradih vsaj en uradnik, ki bi znai jezik manjšine. Toda kijub temu, da uradnikov, ki bi obvtadaii jezik manjšine, ne bo, posiovanje ..potekaio nemoteno". Zakon namreč predvideva, da se v primerih, ko urad nikakor nc more uresničiti doiočii po dvojezičnem ustnem sporazumevanju (čeprav iahko pritegne toimača aii prosi za primernega čioveka iz drugega urada in čeprav mora stranka prej najaviti, da bo govorita v jeziku manjšine) iahko uporabijo pri takih stikih tudi pomožna sredstva sporazumevanja [či. 13/3). To pa iahko pomeni, da se bosta stranki sporazumevati z iističi, kjer bodo napisana vprašanja in odgovori. Uradniku torej ne bi biio treba spregovoriti niti besede s stranko, ta pa bi obkro-
žata praviine odgovore: ..diaiog nemih" ...
Da bi ..dvojezičnemu uradu" oiaj-šci ..jezikovne težave" je zakon o na-todnostnih skupinah predvidet za manjšine še bcij diskriminacijsko do-iočbo. Čien 13 v drugem odstavku namreč doioča, „da se nihče ne sme izogniti uradnemu postopku uradno deiujočega organa, niti ne sme od-kioniti njegove zahteve samo zato, ker ta uradni postopek ni bii izveden v jeziku manjšine". O kakršnemkoti statusu siovenščine in hrvaščine kot uradnega jezika, kot ga doioča 7. čien, torej ni govora. Oba jezika, ki bi moraia biti v sodnih aii upravnih okrajih s siovenskim, hrvaškim aii mešanim pre-bivaistvom dopuščena dodatno k nemškemu kot uradna jezika, ostajata še naprej na ravni pomožnega jezika, kar je spet očitno kršenje doiočii državne pogodbe.
NiTi BESEDE O ŠOLSTVU
Naj opozorimo še na eno značiinost zakona o narodnostnih skupinah, ki hkrati kaže, kako si Avstrija predstavijo pospeševanje in zaščito manjšin. O tako važnem področju v živijenju manjšine, kot je šoianje v materinem jeziku, v zakonu ni niti besede! V veijavi je ostai zakon o manjšinskem šoistvu iz ieta 1939, ki ga je manjšina odkioniia in ki je uzakoni) protizakonito ukinitev obvezne dvojezične osnovne šote na Koroškem. Ta zakon je torej po mnenju zakonodajaica dovoij dober, da iahko ostane v veijavi. Očitno računajo s tem, da bodo po preštevanju siovenske manjšine na Koroškem iahko uresničiti pogoj, ki so ga postaviti že ob sprejemanju zakona ieta 1939, pogoj, po katerem bo šeie preštevanje manjšine pokazaio, kje naj se zakon izvaja...
Zakona imata torej protimanjšinski značaj in kršita doiočiia državne pogodbe o Avstriji iz ieta 1933. Z njima naj bi Avstrija, tako vsaj zatrjuje, „v ceioti in še čez" izpoiniia črko in duha 7. čiena. Pri tem pa zakonodajaica ne motijo protesti prizadete manjšine in Jugosiavije kot sopodpisnice državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije. Že tako siabo narodnostno vzdušje na Koroškem zakona še posiabšujeta, iz njune vsebine in namena pa je razvidno, da manjšini na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem nista deiežni tiste manjšinske zaščite, ki jima je zagotovijena v 7. Čienu državne pogodbe in zaradi katere je lugosiavija privoiiia v skiep veiesii o nesprejemijivosti in nedotakijivosti njenih meja.
Dušan Nečak, Delo, Ljubljana
Siovensko prosvetno društvo .Drabosnjak" na Ko-stanjah vabi na
VEČER SLOVENSKE PESMi iN FOLKLORE
v soboto 14. avgusta 1976 ob 20.00 uri v Kuiturnem domu v Vrbi.
Nastopajo: Moški in mešani zbor ..Pianina' iz Sei pod vodstvom Mire Oraže in Francija Čerfov, trio ..Korotan" iz Št. Vida v Podjuni pod vodstvom Hanzija Kežarja in tam-buraški zbor iz Hodiš pod vodstvom Dorice Sabotnik.
Siovensko prosvetno društvo „Trta " v Žitari vasi vabi na
KULTURNI VEČER
ki bo v nedeijo IS. avgusta 1976 ob 20. uri pri Rutarju v Žitari vasi.
Sodeiujejo: Moški zbor SPD „Trta" iz Žitare vasi, mešani zbor SPD „Danica " in instru-mentaini ansambei „Drava' s pevci iz Boroveij.
Ljubiteiji iepega petja prisrčno vabijeni!
Siovensko prosvetno društvo „Biika" v Biičovsu vabi na
KULTURNi VEČER
v soboto 14. avgusta 1976 ob 20. uri pri Mikiavžu v Biičovsu.
Sodeiujejo: Foikiorna skupina SPD ..Zarja " iz Žeiezne Kapie ter mešani in moški zbor SPD „Biika" iz Biičovsa.
Po sporedu prosta zabava, igra instrumentaini ansambei iz Tržiča.
Siovensko pianinsko društvo v Ceiovcu vabi čiane in prijateije društva na izie! na
MAČENSKi VRH
Zbiraiišče je pri gostiini Stouhutte v Medvedjem doiu. Skupino vodi Gas-ser Joško.
Prisrčno vabijeni!
Ogied kuifurnih in zgodovinskih znamenitosti v prestoinici naše države na Dunaju
od ponedeijka 6. septembra 1976 do sobote 11. septembra 1976. Cena šii. 1860.— V tej ceni je vkiju-čeno poin penzion na Dunaju (prenočišče btizu stoi-nice sv. Štefana), vožnja, vse vstopnine in napitnine ter skupinska siika.
Prijave sprejema: Dušnopa-stirski urad do 28. avg. 1976, tei. (0 42 22) 85 3 48
Ob 25-ietnici posvetitve cerkvice na Sedicah bo ietos 22. avgusta
SLOVESEN SHOD
s pranganjem in dvema božjima siužbama.
Začetek: ob 8. uri prva sveta maša, ob 9.30 uri druga sv. maša in siovesno pranganje. Poje seiski cerkveni zbor, vabijeni pa so tudi sosednji zbori. Za okrepčiio bo pre-skrbijeno.
Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza s'°* venskih organizacij na Koroškem; glavn' urednik: Rado Janežič; odgovorni uradnik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: Kiagenfurt - Celovec, Gosometergasse 1**' tel. H-5-50 —Tiska: Založniška In tiskarsko družba z o. j. Drava, Celovec — Borovi]*
ZAHVALA
vsem, ki so spremili sina, moža, očeta in brata, setskega župana in ravnatelja šole na Kotu
Hermana Veiika
na njegovi zadnji poti v sredo minulega tedna na pokopališče v Selah.
Posebno se zahvaljujemo zastopnikom dežele, okraja, stranke, sosednjih občin in vsem prijateljem iz matične države, slovenskim organizacijam in ustanovam, duhovščini ter drugim za zastopstvo pri pogrebu, za številne vence in za izraze sožalja, govornikom ob slovesu za besede, ki so jih izrekli v spomin in čast pokojnemu in pevcem za žalostinke in nagrobnice.
Sele-Kot, 5. avgusta 1976
Družina Velik
v imenu vseh sorodnikov