VLADAN   DESNICA.   POMLAD   V   BADROVCU
Enega liajponieinbiiejših sodobnih hrvatskih pripovednikov spoznavamo zelo kasno: rojen je bil v Zadru pred prvo svetovno vojno, v književnost pa je vstopil šele po letu 1945. medtem ko smo Slovenci dobili prvo njegovo knjigo.* potem ko so ga že spoznali v izborih sodobne jugoslovanske proze bravci od Pariza do Stockholma. Naš izbor vsebuje dvajset krajših in daljših novel, ki so nastale v devetletnem ustvarjalnem obdobju (1948—1957), in zapis o avtorju.
Proza Vladana Desnice nas preseneča od strani do strani. Skraja nas skoro prepriča, da imamo opravka s pisateljem, ki se giblje po shojenih poteh realizma, potem pa spoznamo, da je ta realizem le lupina, pod katero so skrita pričevanja, napisana z veliko analitično sposobnostjo in psihološko doganlji-vostjo.
Desnica si zavestno in z uspehom utira samosvojo zahtevno pisateljsko pot. Iz našega izbora moremo razbrati, da je nasprotnik psevdosocialne literature, tiste, ki bi rada ganila z drobno nesrečo posameznika, napihujoč jo do neke namišljene patetike in pripisujoč ji skrivnostna razmerja ter nekakšno višjo, simbolično posplošeno pomembnost: negativen pa je tudi njegov odnos do lirsko ubrane literature, ki dolgo gnete med prsti kak malenkosten boleč človeški trenutek, dokler ga ne pregnete v nekakšno zmečkano, lepko ganljivost. Nenavaden je  njegov odnos do otroštva:    Nič  ni bolj  žalostnega  od otroštva!... .Spomini
* Vladan Desnica: Pomlad i> Badrovcu. Prevedel in spremno besedo napisal Tone Potokar. Zbirka Bela krizantema. Opremil Marjan Vojska. CZ 1963. 427 + (IV) str. Vez. v platno.
946
So pa žalostni že sami po sebi. Pomislile torej, kako žalostni s<> šele spomini na otroštvo!«. (32). Površen pogled v pisateljevo biografijo pa daje slutiti, da ima njegov negativni odnos do tega življenjskega obdobja, ki je v literaturi oblikovan verjetno z največjo ljubeznijo, globlje korenine v pisateljevem otroštvu: Desnica namreč spada v generacijo, ki mu je otroštvo uničila prva svetovna vojna (roj. 1905!). Zato laže razumemo tudi tole njegovo izjavo: Priznani, nikoli nisem razumel poezije vedrega otroštva. Vedno se mi je zdela malce zlagana, vsakdanja, semanje cenena ta enolična, do uboštva neiznajdljiva poezija čistili belili srajčk, medenjakov. dobrih dedkov s predivastimi bradami iz bajke in sneženega možica na dvorišču« C52). Pisatelj gre tako daleč, da rolo dvomi, da se v ljudeh skriva resnično in globlje intimno doživetje otroštva: Enostavno plehka razglednica določenega življenjskega obdobja .. .« ("2). Zato njegova proza sploh ni obremenjena z nostalgijo, romantičen odnos do preteklosti nadomešča  rahla ironija in deziluzija.
Tisto, kar najprej opazimo v njegovem pripovedovanju, to je malomeščanski svet ob Jadranu pred drugo vojno, v katerem se gibljejo trdi in resnobni ljudje, ki se v brezupnem dolgočasju majhnega sveta ugonabljajo v malenkostih, je drugotnega pomena. Fabula ostaja ob robu. dialoga skoroda ni. Ob središčnih osebnostih Desnica ugotavlja in razmišlja, kaj latentno bioa o človeku. Zato ga poišče v trenutku, ko se nasprotja v njem izrazijo v najvišji meri, torej takrat, ko je notranje tudi najbolj nemiren in hkrati prvinski. Ta zavzetost za notranja doživetja postopoma ubija pisatelju sleherni smisel in tudi zanimanje za vse stvarno: njegovi junaki samotarsko sanjarijo, tako da moremo prisluhniti le njihovemu podzavestnemu toku spoznanj. Tzogibljejo se mislim, ki pridejo na rob zavesti, in se strastno zapirajo v krog svojih bloden}. V netite— njenosti in svobodnosti tega lastnega načina mišljenja najdejo njegovi junaki večje bogastvo čustev in večje možnosti za izživljanje: 7 užitkom je čutil, kako se postopoma zabrisuje meja med stvarnim in sanjanini ... Na perutnicah svoje misli se je navduševal kot na visoko zagnani gngnlnici in le za spoznanje ga je streslo, kadar je prestopil to mejo    (02).
V teh podzavestnih razmišljali jih na« Desnica spel preseneča, in sicer s tem. ko izraža prepričanje, da se dve nasprotujoči si resnici nikdar ne izključujeta, da pač nudita domišljiji prav tako različnost, kakor jo nudijo očesu različni cvetovi. Na tej osnovi gradi svoj pisateljski nazor, katerega nosivce je \ naši knjigi slikar Ivan iz novele Obisk: Izhajajoč iz domneve, da umetnik mora nepopačeno razumeti in občutiti vse oblike človeškega duha in vse načine človeškega mišljenja in občutkov, da se mora znati vživeti v sleherno človeško dušo in se zariti poti skorjo sleherne človeške lobanje (po tem konec koncev umetnik tudi je umetnik!), se mu je neredkokrat zgodilo, da je hkrati mislil in čutil popolnoma nasprotujoče si  reči«  (26—27).
Novi svet. ki nam ga odkriva proza Vladana Desnice, toliko zaposluje bravca. da se ponovno vrača h knjigi: to nam daje slutiti, tla je njen avtor bogat pripovednik.
Stanko  Šimenc
bt ¦
947