Vesna Leskošek
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Ni dolgo tega, kar se je slovenski blaginjski
sistem korenito spremenil. Iz sistema javnih
služ, ki so pokrivale večino socialno varst-
venih dejavnosti, smo to področje v začetku
devetdesetih let pričeli pluralizirati, kar po-
meni, da smo pričeli poleg javnega uvajati
še druge socialno politične sektorje. To so
nevladni, privatni in neformalni. Plurali-
zacije sistema ne moremo razumeti, kot da
bo država vzpostavila druge sektorje tako,
da jih bo pričela ustanavljati, temveč jih
vzpostavlja tako, da sofinancira njihove
dejavnosti. Fond denarja, ki je bil v začetku
sprememb na takratnem Ministrstvu za
zdravstvo in socialno varstvo namenjen
pluralizaciji, smo lahko v proračunu našli
pod imenom »preventivni in razvojni
programi«. Za začetno obdobje delovanja
novega socialno varstvenega sistema je
veljalo, da je večina razvojnih in preven-
tivnih programov prihajala iz javnih služb.
Nevladnih organizacij je bilo malo, še manj
je bilo zasebnic in zasebnikov, kar je raz-
vidno iz zapisnikov o odpiranju ponudb
organizacij, ki so se javile na javni razpis
Ministrstva.
NEVLADNE IN DRŽAVNE ORGANIZACIJE
Vendar začnimo na začetku, z definiranjem
osnovnih pojmov. Termin nevladne organi-
zacije lahko najdemo pod različnimi nazivi,
kot so tretji sektor, neprofitne, prosto-
voljne, neprofitno-volunterske ali nevladne
organizacije. Vsi termini zajemajo isti sklop
organizacij, in sicer tiste, ki so neprofitne
(profit, ki ga organizacija ustvari, se ne di-
stribuira med udeležene, temveč se usmeri
v dejavnosti organizacije), ki jih ustanovi
skupina ljudi ali posameznik kot svojo
lastno zasebno pobudo in ki so popolnoma
neodvisne od vplivov državnih organov oz.
so avtonomne. Pri nas bi tovrstni oprede-
litvi ustrezala registracija po zakonu o dru-
štvih, kot neprofitni zasebni zavod in kot
različne neformalne akcijske skupine. Vanje
ne spadajo profitne organizacije in tiste, ki
so registrirane kot javni zavodi. Sama bom
uporabljala izraz nevladne organizacije v
nasprotju z neprofitnimi. Razlika je namreč
očitna. Izraz »neprofitne« organizacije pri-
haja iz ZDA in kot glavno merilo za definira-
nje razlik uporabi denar. Organizacije torej
meri v odnosu do tega, koliko denarja za-
služijo in kam ta denar gre, nič pa nam ne
pove o naravi razlik med organizacijami.
Izraz »nevladne« organizacije pove veliko
več. Je političen in pove, da so te organi-
zacije del civilne družbe, neodvisne od
uradnih stališč, kriterijev, mnenj in mnogo
bolj svobodne v odločanju o lastnem pro-
gramu ali delu. Je aktivističen izraz, ki pred-
postavlja politične potenciale pripadnic in
pripadnikov. Argument, ki pravi, da so ne-
vladne organizacije cenejše, ker v svoje delo
vključujejo prostovoljne resurse ljudi, je
lahko Ic eden od mnogih. Pomembnejši je
odnos teh organizacij do problema, ki ga
obravnavajo, in do ljudi, ki jih ta problem
zadeva. S svojo neodvisnostjo in avtonom-
nostjo lahko te organizacije z različnimi
metodami in sredstvi prisiljujejo državo, da
spreminja in prilagaja svoje delo glede na
dejanske potrebe ljudi. Nevladne organiza-
cije so lahko torej ob pravilni uporabi svojih
potencialov regulativ volje in moči države.
Spomnimo se npr. moči civilnih gibanj v
189
VESNA LESKOŠEK
osemdesetih. Danes, v času globalnega
nezaupanja v politične stranke in državne
institucije, je delo nevladnih organizacij še
toliko bolj pomembno.
Da ne bi pripomogla k drugemu, popol-
noma nasprotnemu mnenju o nevladnih
organizacijah kot tistih, ki v nasprotju z
državnimi službami delujejo »pošteno«,
nebirokratsko, hitreje zaznavajo potrebe
ljudi in se nanje hitreje odzivajo, pri tem
pa zaposlujejo samo altruistične in »dobre«
posameznike in posameznice, ki so vedno
na strani ljudi, bom argument o profitnosti
deloma sprejela. Opisana podoba je namreč
dosti preveč romantična in iluzorna. Že kar
patetična. Če bi jo sprejeli, bi morali pred-
postavljati, da se v vladnih ustanovah
zaposlujejo samo slabe strokovnjakinje in
strokovnjaki, nemoralni in neetični ljudje,
ki jim je le do osebnih koristi, vseeno pa
jim je za ljudi, ki jim služijo. V nevladnih pa
bi moralo biti ravno obratno. Nevladna
organizacija sama po sebi še ne zagotavlja,
da je politična na tak način, da opominja
državo na dogajanja v družbi, da poskuša s
svojim aktivizmom večati ali utrjevati pra-
vice, da širi prostore drugačnosti oz. raz-
ličnosti, da je na strani ljudi, ki jih zastopa,
itn. Nasprotno, lahko so bolj birokratske od
države same, v njih lahko delujejo ljudje, ki
promovirajo diskriminacijo, ki izrabljajo
svojo moč in spravljajo v odvisnost svoje
uporabnike, ki lahko zares obračajo velike
vsote denarja v svojo osebno korist.
Sam institut nevladnosti ni zagotovilo, da
gre za dobre organizacije. Vzrok je pre-
prost. Društvo ali zavod lahko ustanovi
katera koli skupina ljudi, ki se združuje
zaradi skupnih interesov. Ti so lahko raz-
lični, tudi diskriminatorni, npr. nacionali-
stični ali seksistični. Kot nevladne organi-
zacije so registrirane verske sekte, razne
frakcije političnih strank, »civilne iniciati-
ve« ali celo skupine, ki se poimenujejo
»civilna družba«, in podobno. Če bi merili
organizacije skozi njihovo političnost, bi jih
lahko umestili od desnice do levice. Odnos
države do nevladnih organizacij s tem po-
stane še bolj zapleten, kot je videti na prvi
pogled.
Ko govorimo o državi, govorimo o držav-
nih ustanovali, ki upravljajo s proračunskim
denarjem kot enim od virov financiranja
nevladnih organizacij. Take službe se lahko
ustanavljajo tudi na lokalni ravni. V sistem
pluralizacije so pozneje s sofinanciranjem
pričela vstopati tudi druga ministrstva in
različni uradi, domače ali tuje fundacije.
Poleg Ministrstva za delo, družino in social-
ne zadeve so bila to še Ministrstvo za zdrav-
stvo, Ministrstvo za šolstvo in šport (skozi
Urad RS za mlade), dva Urada mesta Ljub-
ljana, Slovenska fundacija. Zavod za odprto
družbo, Phare-Lien in Thacis in v manjši
meri angleški Charity Know How. Verjetno
bi lahko pri posameznih društvih odkrili še
kakšne druge tuje vire financiranja. Srednja
in Vzhodna Evropa sta postali raj za različne
organizacije z Zahoda, ki so k nam prihajale
z namenom učiti nas, kaj je civilna družba,
prostovoljno delo, nevladne organizacije in
podobno. Kmalu smo jim nadeli izraz »neo-
kolonialisti«, saj so prihajali brez osnovnega
znanja o Sloveniji in s slabim znanjem o
predmetu poučevanja. Njihov odnos je bil
izrazito pokroviteljski. Prihajali so pred-
vsem zato, ker so pričeli izkoriščati nove
vire denarja, ki jih je Zahod namenil za
poučevanja Vzhoda o demokraciji. In teh
virov je bilo veliko. Počasi smo postali od-
ločni in jih pričeli odklanjati ali jih kljubo-
valno učiti nazaj. Vendar je bilo tovrstnih
programov malo v primerjavi z našimi
slovanskimi sosedami. Slovenija za tuje
fundacije nikoli ni bila zares zanimiva. Viri
denarja, iz katerih so črpali socialni progra-
mi, so bili večinima le domači. Če so pred
leti še zadoščali, je danes situacija popol-
noma drugačna.
Vsi smo se bolj ali manj naučili delovati
v novem sistemu. Izvajalci programov zna-
mo veliko bolje planirati, načrtovati, vred-
notiti in ne nezadnje izvajati programe.
Financerji pa imajo vedno bolj oblikovane
kriterije za financiranje, kar lahko razpozna-
mo iz vedno bolj zahtevnih razpisnih obraz-
cev. Začetna strategija financiranja je bila v
tem, da je npr. Ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve z manjšimi deleži finan-
ciralo večino prispelih programov, saj je bil
njihov interes spodbuditi veliko različih
izvajalcev. Danes, ko je število nevladnih or-
ganizacij, zavodov in zasebnic vedno večje,
je ta strategija seveda nemogoča. Na javni
190
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
razpis Urada za mladino RS se je namreč
prijavilo nekaj tisoč različnih programov,
številka letošnjega razpisa omenjenega
Ministrstva pa je okoli 400. Pri taki številki
je treba za izbiro imeti ustrezne kriterije.
Nekaj je takih, ki se nanašajo na formalno
prijavo in so lahko učinkovit selekcijski fak-
tor. To so npr. nepravilno izpisana ovojnica,
pomanjkljive priloge, napačen finančni
izračun in podobno. Prednost bodo imele
nevladne organizacije, in sicer tiste, ki
vključujejo prostovoljce, spodbujajo samo-
pomoč in samoorganizacijo ali organizirajo
zagovorništvo za določeno populacijo.
V letošnjem razpisu lahko zasledimo še
spodbujanje konceptov, kot so individualno
financiranje, stanovanjske skupine ali po-
moč starejšim na domu. Najdemo tudi kon-
cept socialnega vključevanja, in sicer kot
nasprotje socialnega izključevanja nekate-
rih skupin ali posameznikov, večinoma
tistih, ki so zaradi različnih vzrokov pristali
v raznih institucijah. Skupaj z zagovor-
ništvom so to moderni koncepti, o katerih
smo pri nas začeli govoriti komaj pred nekaj
leti. Sama sem jih spoznavala med študijem
duševnega zdravja na VŠSD, kjer so preda-
vali večinoma Uiji predavatelji in predava-
teljice. Večina študentk in študentov tega
programa je v svoje delo vnesla nova znanja,
ki so temeljila na prenosu moči iz rok stro-
kovnjakov v roke uporabnikov, na krepitvi
moči uporabnic in uporabnikov, na deinsti-
tucionalizaciji, socialnem vključevanju ter
na zagovorništvu. Danes se o teh konceptih
govori v različnih strokah. Dr. Godeša s
Pedagoške fakultete se je npr. v enem od
televizijskih omizij v zvezi z invalidskimi
organizacijami pred leti zavzemal za indivi-
dualno financiranje, na medicinskih kon-
gresih o duševnem zdravju govorijo o za-
govorništvu, različne organizacije za ljudi
s posebnimi potrebami govorijo o kon-
ceptih samostojnega življenja. V razgovorih
se praviloma izkaže, da se pod istim
pojmom skrivajo različna razumevanja, kar
pa samo po sebi ni nič hudega. Bolj kot so
vpeti v javni govor, večkrat ko se pojavljajo
v uradnih dokumentih, več je možnosti za
njihovo udejanjanje in tudi zlorabljanje.
Programi zagovorništva, premika in
krepitve moči, samostojnega življenja in
ostali, ki sem jih navedla, so nastali ravno v
nevladnih organizacijah in uporabniških
gibanjih in so jih morale različne stroke
sprejeti kot svoja strokovna izhodošča.
Morale zato, ker so v svojem delovanju
odvisne od uporabnikov njihovih storitev.
Ti pa za vstop v uporabniško razmerje
zahtevajo bistveno drugačen odnos med
njimi in tistimi, ki jim ponujajo uslugo.
Pluralizacija sistema v tem smislu ne po-
meni le tehnične širitve izvajalcev socialno
varstvenih servisov iz enega na več sektor-
jev, temveč pomeni bistveno spremembo
med klasičnim pomenom strokovnosti, kjer
so strokovnjaki imeli pravico do definiranja
težave, iskanja odgovorov nanje in izvajanja
usluge, in novimi pomeni, kjer sta strokov-
njakinja ali strokovnjak le pomočnika, ki
pomagata iskati ali lajšati pot iz težave
nekomu, ki aktivno participira v reševanju
svojih lastnih stisk.
RAZLIKE ZNOTRAJ NEVLADNIH ORGANIZACIJ
IN SKUPIN
Ko torej govorimo o socialni politiki
(pluralizaciji kot njeni strategiji), ne mo-
remo več mimo dejstva, da se je v dana-
šnjem času civilna družba sposobna organi-
zirati (ob ustreznem mobilizacijskem
pritisku) in ustvariti sisteme izven državnih
institucij, ki lahko zadovoljijo večino njenih
potreb in ji tako omogočijo dovoljšno mero
avtonomije za njeno delovanje. Če želi
država obdržati pravico do intervencije v
življenja ljudi oz. določeno mero socialne
kontrole, potem mora za to tudi nekaj dati.
Lahko zagotovi dostojno življenje svojih
državljanov in lahko omogoči učinkovito
organiziranje civilne družbe. Krepitev civil-
ne družbe pomeni torej tudi nova razmerja
moči. Zmanjševanje stroškov za sistem
socialnega varstva ni več enoznačno deja-
nje v smislu, da ima samo država moč odlo-
čati, koliko denarja bo namenila in kakšno
politiko do zadovoljevanja socialnih potreb
svojih državljanov bo določila. Ob zaveda-
nju moči, ki se skriva v sposobnosti samo-
organizacije državljanov, mora država spre-
gledati tudi korist, ki jo ima ob zadovolje-
vanju njihovih potreb. Ta je seveda tako v
191
VESNA LESKOŠEK
zagotavljanju socialnega miru kot tudi v
določeni meri družbene moči oz. oblasti.
Ko govorim o civlni družbi v kontekstu
socialne politike, mislim predvsem na na-
slednje tri sklope.
Prvi zajema tisti del, ki mu Veljko Rus
(1990) pravi skupnost in temelji na nadreci-
pročnih odnosih. Sem lahko uvrstimo
družino, prijateljske skupnosti, skratka
tiste, ki jih vežejo globje vezi. Nadreci-
pročne odnose lahko definiramo kot tiste,
ki ne zahtevajo povračila za storjeno dobro.
Treba pa je opozoriti na dejstvo, da je v tra-
dicionalnem pomenu besede solidarnost v
tovrstnih skupnostih, zlasti v družini, teme-
ljila večinoma na skrbstveni vlogi ženske.
Ona je skrbela za ostale člane družine in
vzdrževala nadrecipročnost tako, da povr-
nitev za njeno skrb ni bila potrebna. Pred-
log V. Rusa, da država ne sme intervenirati
v tovrstne skupnosti, je zato razumeti tako,
da predvidevamo vsaj približno enako-
merno razporejenost menjalnih odnosov
med člani skupnosti. Kjer pa to ni pravilo,
moramo ženski kot nosilki skrbstvenega
dela na neki način vendarle omogočiti po-
vračilo za njeno delo. Vlogo države moramo
videti kot suportivno in ne kot tisto, ki želi
s svojo intervencijo institucionalizirati soli-
darnost.
Drug del civilne družbe zajema tiste
skupine ali organizacije, ki odgovarjajo na
potrebe ljudi izven sistema javnih oz. držav-
nih ustanov. To so predvsem nevladne orga-
nizacije ali druge neregistrirane skupine,
ki delujejo prostovoljno ali dobrodelno. Te-
mu delu pravimo nevladni ali tretji sektor.
Zanj je značilno to, da deluje na podlagi
skupnega interesa, samoiniciativnosti, sa-
moorganizacije, prostovoljno in samopo-
močno iibid.^. Ker je delo v takih organi-
zacijah ali skupinah prostovoljno, se ljudje
zanj odločajo zaradi nekih osebnih prefe-
renc, ki se napajajo bodisi iz lastne stiske,
ki jo je žrtev preživela in jo želi deliti z osta-
limi, ali pa gre za altruistične ali strokovne
vzroke. Te organizacije so večinoma regis-
trirane po ustreznem zakonu, so struktu-
rirane, nekatere vloge ljudi so določene in
deloma formalizirane (predsednik ali pred-
sednica, upravni odbor, tajnik ali tajnica
itn.). Kljub temu pa so odnosi pogosto manj
formalni oz. bolj fleksibilni, zanje ni zna-
čilen birokratizem.
V tem delu civilne družbe je najti veliko
zelo različnih organizacij in skupin, ki jim
je težko določati skupne značilnosti. Tu lah-
ko npr. najdemo samopomočne skupine, ki
se organizirajo zato, da člani med seboj
delijo svojo stisko in skupaj iščejo ustrezen
odgovor nanjo. Pri nas je vedno več skupin
za motnje hranjenja, pojavljajo se skupine
za ženske žrtve nasilja ali spolnega nasilja
in še druge. Samopomočne skupine po
navadi delujejo toliko časa, dokler za sre-
čevanje obstaja konsenz članov skupine,
nato razpadejo ali pa se organizirajo v dru-
gačen tip organizacije, ki omogoča širše
delovanje. Tako lahko npr. žrtve nasilja
prično ustanavljati podporno mrežo na
področju cele države in v svoje delo vklju-
čijo še druge programe in nove ljudi. Samo-
pomočne skupine bi lahko uvrstili na mejo
med skupnostmi in nevladnimi organi-
zacijami, saj je njihova struktura najmanj
formalizirana.
Poleg samopomočnih skupin lahko sem
uvrstimo še različne skupine, ki želijo delo-
vati na nekem področju človekovih potreb,
ne glede na to, ali so v problemu udeleženi
sami ali ne. Tako se lahko organizira sku-
pina študentov, ki želijo izven fakultetnih
obveznosti početi še kaj drugega razen
študija. Takih skupin je še zlasti veliko pri
nas, saj smo prostovoljstvo dolgo časa
povezovali zlasti z aktivnostmi študentov
družboslovja, predvsem socialnega dela,
psihologije in pedagogike. Take skupine
študentov so dragocen delovni potencial
mnogih nevladnih organizacij.
Najbolj značilne za ta del civilne družbe
pa so nevladne organizacije, ki so pri nas
registrirane kot društva ali privatni zavodi.
Vzroki za ustanavljanje teh organizacij so
zelo različni. Ustanovijo jih lahko strokov-
njaki, ki niso zaposleni ali z delovanjem v
uradnih ustanovah niso zadovoljni, ne
morejo početi tistega, kar bi radi, ali pa ne
morejo delati tako, kot si sami želijo.
Nastanejo lahko tudi tako, da so ustano-
vitelji iz prejšnjih dveh skupin. Tako samo-
pomočnim kot neformalnim skupinam se
lahko zgodi, da v določenem trenutku po-
trebujejo bolj formaliziran način delovanja,
192
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
ker jim ta omogoča stalnost, pridobivanje
denarnih sredstev ali boljše planiranje. Naj-
večkrat pa so pobudniki nastanka nevladne
organizacije sami udeleženi v problemu, ki
ga ta organizacija obravnava. Te nevladne
organizacije lahko imenujemo uporabniške
organizacije. Ustanovijo jih tisti, ki so stisko
preživeli in menijo, da lahko pomagajo tudi
drugim, ali pa niso zadovoljni z uslugami
uradnih ustanov in želijo ponuditi nekaj
drugačnega. Ustanovijo jo lahko tudi tisti,
ki menijo, da njihov problem ali pa njihova
potreba ni ustrezno zastopana v javnosti ali
pa je javen odnos do njih nepravilen. Vzro-
kov za nastanek bi lahko našli še veliko več,
naštela sem le najbolj izrazite.
Sem spadajo tudi organizacije ali skupi-
ne, ki nastajajo znotraj cerkve in so religioz-
nega značaja. Pri nas poznamo npr. Servis
dobrote mladih, ki deluje pod okriljem
patra Pavla v Šiški in ima že dolgoletno tra-
dicijo, potem škofijska Karitas, ki prerašča
v vedno bolj razvejano mrežo pomoči na
različnih področjih. Omenimo lahko še
Informacijski center Mirje, Šotorovce, Mla-
dinski Ceh, Skalo in še dosti drugih skupin,
ki jih ponavadi vodijo duhovniki. Predvsem
so to skupine mladih, ki se ukvarjajo s
pomočjo ostalim skupinam prebivalcev. Na
tem mestu velja podariti pomen dobro-
delnih dejavnosti, tako verskih kot ateis-
tičnih. Očitki, ki jih pogosto slišimo v zvezi
s cerkveno dobrodelnostjo, se vežejo na dej-
stvo, da verujoči ponujajo pomoč drugim
ljudem zlasti zato, da zadostijo ljubezni do
boga. Prava pomoč naj bi bila tista, ki je
človek ne daje zaradi pripadnosti določeni
ideologiji ali bogu.
Taki očitki ne vključujejo odgovorov na
vprašanje, kako in zakaj se verski altruizem
razlikuje od neverskega, če sploh se. Ali ni
mogoče, da lahko vsakršni globji osebni
motivi vodijo tudi v nespoštljiv, malomaren,
odtujen ali celo izkoriščevalen odnos? Ali
pa gre preprosto za predsodke ali bojazni
o tem, da cerkev zlorablja dobrodelnost za
pridobivanje novih vernikov. Dragoš (1993:
166) na to dilemo odgovarja takole:
razloga morebitnih represivnih učinkov
dobrodelnosti v zvezi z demarginalizacijo ne
gre iskati v izvajalcih dobrodelnosti, pač pa
predvsem v razmerah, ki prepuščajo dobro-
delnosti osrednjo vlogo pri reintegraciji
marginalne populacije.
Ideološkosti se torej lahko bojimo takrat,
ko država radikalno zmanjša socialne pra-
vice ljudem in svojo vlogo reducira na mi-
nimum. Najbolj zapostavljene populacije
ljudi takrat postanejo odvisne od različnih
dobrodelnikov, ki ne delujejo zgolj na
podlagi etike, vrednot ali znanja, temveč
lahko pomoč pogojujejo z lastnimi kriteriji.
V podobnem položaju se lahko znajdejo
tudi različne neverske nevladne organiza-
cije, kadar postanejo odvisne od financi-
ranja države ali pa celo sprejmejo del javnih
pooblastil, ki so jih prej nosile državne
ustanove. Kadar so odvisne od financiranja
države, morajo s svojimi programi zadostiti
kriterijem, ki jih ta postavlja kot pogoj za
dodelitev denarnih sredstev. Nekatere
zahteve države lahko bistveno posežejo v
avtonomijo delovanja nevladnih organi-
zacij. Kot pogoj lahko npr. zahtevajo jav-
ljanje primerov na policijo kljub nasprotni
volji uporabnikov. Lahko zahtevajo npr.
skupne intervencije ali sodelovanje z dolo-
čenimi državnimi ustanovami, ki so lahko
tudi kontrolnega značaja. Značilnosti ne-
vladnih organizacij lahko zjedrimo v nasled-
nje (Rus 1990):
•	ustanovijo se takrat, kadar obstaja spe-
cifičen interes, ki kaže na določeno nezado-
voljeno potrebo, ali pa javne službe to
potrebo ne zadovoljujejo na ustrezen način,
•	njihova vloga je zlasti zagovorniška, saj
niso obremenjene z javnimi pooblastili za
intervencijo,
•	v različna profesionalna polja vnašajo
nove doktrine ali pripomorejo k spremi-
njanju starih, saj zadovoljujejo tudi tiste
potrebe, ki v klasičnih ustanovah sploh niso
zaznane (gibanje homoseksualcev in lez-
bijk, gibanje hendikepiranih, feministično
svetovanje itn ),
•	omogočajo uveljavljanje povsem nas-
protujočih si mnenj in delovanje skupin, ki
so si po tematiki podobne, delujejo pa iz
nasprotnih stališč (gibanje za življenje-
gibanje za pravico do splava, uporabniške
organizacije-profesinalne organizacije itn.)
•	delujejo po principih samopomoči in
193
VESNA LESKOŠEK
samooorganizacije in niso ustanovljene v
profitne namene.
Slabosti nevladnih organizacij pa se
kažejo predvsem v naslednjem (ibid.y.
•	ker jo ustanovi določeno število
posameznic ali posameznikov, ki so za tako
organizacijo zainteresirani, te ponavadi z
zmanjšanim interesom teh ljudi mdi propa-
dejo; nimajo namreč mehanizmov, ki bi
omogočali stalnost;
•	nadzor nad njihovim delovanjem je
minimalen, zato omogoča taka oblika pove-
zovanja tudi zlorabe, ki so lahko za upo-
rabnike teh organizacij ogrožujoče;
•	so slabo financirane, zato so odvisne
od prostovoljnega dela in osebne zaintere-
siranosti članov, ki zavođenje in upravljanje
organizacije nimajo potrebnih spretnosti in
znanj;
•	ker jih lahko ustanovi vsakdo, so lahko
nevladne organizacije tudi prostor za zdru-
ževanje raznih radikalnih skupin, ki so
vsem ali samo določeni skupini ljudi tudi
nevarne (skupine za življenje, razne skrajne
desničarske organizacije ali nacionalistične
skupine itn.).
Zaradi teh lastnosti nevladnih organi-
zacij z njimi ne moremo nadomestiti javnih
ustanov in tako krčiti usluge države blagi-
nje. Lahko pa so bistv^en korektivni mehani-
zem, ki narekuje kvaliteto dela in nenehno
opominja javne ustanove na pravice ljudi,
ki so zaradi svoje stiske odvisni od inter-
vencije teh ustanov.
Tretji del civilne družbe zajemajo v
osemdesetih letih t. i. »nova družbena gi-
banja«, ki so tesno povezana z nevladnimi
organizacijami. Bodisi tako, da iz njih nasta-
jajo, ali narobe, vplivajo na njihov nastanek.
Nevladne organizacije se namreč pogosto
povezujejo v mreže iz različnih vzrokov. Ker
menijo, da bo njihova družbena moč večja,
ker lažje dosežejo svoje cilje s povezova-
njem, ker lahko tako presežejo svojo specia-
listično usmerjenost, ker racionalizirajo
denarne resurse, ki jih pri vseh primanj-
kuje. Lahko se organizirajo tudi v namen
izobraževanja ah celo kreiranja skupnih
projektov. Tako so npr. znane mreže žen-
skih organizacij, ki so v osemdesetih letih
tvorile pomemben del novih družbenih
gibanj. Kot rezultat teh gibanj imamo danes
pravo množico ekoloških društev, ki jih
ustanavljajo celo politične stranke. Skoraj
vse stranke imajo tudi svojo žensko sekcijo.
Znana so gibanja za pravice homoseksual-
cev (ki še nimajo podmladka v parlamentu).
Skupna značilnost vseh družbenih gi-
banj je, da radikalno posegajo v tradicional-
no kulturo ter s tem rušijo razmerje občih
vzorcev norm in vrednot. V osemdesetih
so nova družbena gibanja delovala tako, da
so kritizirala politični sistem, zahtevala
pluralnost političnega prostora, svobodne
volitve, vzpostavitev pravne države in
ukinitev nekaterih členov zakona, ki so
kršili osnovne človekove pravice. Pravice
so bile pojem, ki je hitro dobival na pomenu
in je bil referenčni okvir oz. skupni povezo-
valec vseh gibanj. Kot pravi Tine Hribar
(1988), je vrednost novih družbenih gibanj
v tem, da poleg obče volje uveljavljajo tudi
skupno voljo in tako osebno dvigajo na jav-
no raven. Tako npr. gibanje homoseksual-
cev ne pristaja več na to, da se lahko po-
ročajo le heteroseksualci, temveč zahtevajo
poroko tudi zase. Tako svojo osebno spolno
identiteto dvigajo iz zasebne v javno sfero.
VLOGA CIVILNE DRUŽBE
V SISTEMU JAVNE BLAGINJE
Če za državo blaginje velja, da temelji na
prevzeti odgovornosti za zadovoljevanje
potreb ljudi, potem za organizacije civilne
družbe velja, da to odgovornost vračajo
ljudem. Ker te organizacije nimajo dolžno-
sti zadovoljevanja potreb ljudi, zanj torej ne
nosijo odgovornosti. Ker nimajo odgovor-
nosti, lahko opravljajo le tista dela, ki si jih
same določijo, ta pa so pogosto skladna s
potrebami ljudi. Ker za svoje delo te orga-
nizacije nimajo javnih pooblastil, ne pozna-
jo podobnih konfliktnih vlog, kot jih pozna-
jo javne ustanove. To so razpetost med
zasebnim in javnim ali med kontrolo in po-
močjo. Za take konflikte znotraj nevladnih
organizacij ali samoorganiziranih skupno-
sti ni nikakršne potrebe. Organizacije civil-
ne družbe so torej lahko popolnoma »na
strani ljudi«, kar pa v praksi ni nujno res.
Kljub temu pa nevladnih organizacij ne
smemo videti kot edinih pravih organizacij
194
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
pri zadovoljevanju potreb ljudi. Stalnost
delovanja, nivo kvalitete, široko področje
odgovarjanja na potrebe lahko zagotovijo
le javne službe, ki pa lahko imajo svoj
korektiv ravno v nevladnih organizacijah.
Njihova vloga mora biti ravno v tem, da
javne službe silijo k zviševanju kvalitete, da
prek mrež ali družbenih gibanj sprožajo
teme, ki za občo kulturo niso aktualne in s
tem prispevajo k spremembi doktrin do
določenih skupin prebivalstva. Pomembna
vloga civilne družbe je v tem, da se neneh-
no bori za pravice ljudi in tako javne službe
sili v njihovo spoštovanje.
NOVA POGODBENA RAZMERJA
Na javne razpise se prijavljajo vse vrste
omenjenih organizacij. Obširno pisanje o
razlikah med njimi, o kvaliteti, ki jo nosijo
ene ali druge, je bilo namenjeno zlasti ene-
mu cilju. Kako iz vse te množice prijavljenih
izbrati tiste, ki najbolje služijo ljudem, ki jih
servisirajo. Dejstvo je namreč, da je prijav-
ljenih vedno več in denarja vedno manj. Čas
je že, da se izoblikujejo kriteriji kvalitetne
usluge in področja, ki jih bo država finan-
cirala kot del mreže javnih uslug. Nekaj
konceptualnih novosti, ki so posledica vsto-
pa civilne družbe v sistem javne blaginje,
smo v letošnjem razpisu že lahko zasledili.
Povedale so nam predvsem to, da so vladni
uslužbenci seznanjeni z novostmi in se z
njimi strinjajo do te mere, da jih izrecno
izpostavljajo. Mislim zlasti na zagovor-
ništvo, individualno financiranje, socialno
vključevanje in podobno. Vendar teh kon-
ceptov ne moremo zamenjati s kriteriji
kvahtete oz. dobre prakse, ki se nanašajo
zlasti na konkreten odnos do človeka, ki
uslugo uporablja. To so nediskriminatorne
prakse (nasprotje seksizma, nacionalizma,
homofobije, diskriminacije hendikepiranih
in ostalih), spodbujanje in omogočanje
participacije, spoštovanje in ostali principi,
o katerih so govorile že druge avtorice in
avtorji člankov v pričujoči reviji. Čeprav so
ravno ti principi tisti, ki določajo vlogo
uporabnikov v odnosu in po katerih se
ponudba razHčnih organizacij razlikuje
med sabo, jih ne prepoznamo nikjer. Niti v
Pravilniku o koncesijah (Ur. 1. RS, št. 72-27.
XI. 1997) na področju socialnega varstva jih
ne najdemo.
Pravilnik omeni kvahteto usluge šele v
III. poglavju z naslovnom Pogoji za dodeli-
tev koncesije, in sicer v 17. členu, ki določa,
katere pogoje mora izpolniti koncesionar.
Zadnji odstavek pravi: »da zagotavlja kako-
vostno izvajanje storitve«. Posamezni krite-
riji kvalitete niso omenjeni niti v poglavju,
ki podrobno določa vsebino pogodbe. V
njem sicer najdemo točke o spoštovanju
etičnih načel ali obveznosti do uporab-
nikov, ki pa se nanašajo bolj na pravno
varstvo kot pa npr. na antidiskriminatorno
prakso. Pa vendar je ravno pogodba o kon-
cesiji tista, kjer lahko do potankosti opre-
delimo pogoje, ki jim morajo izvajalci zado-
stiti. Da je to mogoče in praktično izved-
ljivo, sem videla v času svoje prakse v Veliki
Britaniji. Moj mentor v času prakse je bil
evalvator in načrtovalec servisov v Kentu.
Financiranje je decentralizirano, denar
imajo lokalne skupnosti za več mest hkrati.
Za te skupnosti napravijo petletne plane
financiranja, pri ugotavljanju potreb pa
sodelujejo javne službe, nevladne organiza-
cije, neformalne skupine in posameznice
ali posamezniki iz skupnosti. Drugih dej-
stev v zvezi s tem ne bom navajala, ker za ta
članek niso pomembna, kar pa ne pomeni,
da niso zanimiva. Ena od potreb, ki ni bila
v skupnosti ustrezno urejena, je bilo delo s
spolno zlorabljenimi. Javne službe niso
zagotavljale ustreznega nivoja svetovanja ali
terapije, čeprav so opravljale vsa javna po-
oblastila v zvezi z zaščito otroka. Lokalne
oblasti so se zato odločile, da to uslugo po-
iščejo drugje in jo tudi plačajo, oz. v angle-
škem sistemu, »kupijo«. Našli so ustrezno
nevladno organizacijo z imenom Family
Matters, ki je delala samo na področju spol-
nih zlorab, in sicer s tistimi, ki so bih starejši
od 18 let. Za intervencijo v tej starosti
namreč ni treba več prijaviti primerov ali
pa imeti za delo javno pooblastilo. Preden
so se lokalne oblasti odločile sofinancirati
organizacijo oz. kupiti njene usluge, je moj
mentor opravil temeljito evalvacijo. V
organizaciji je preživel pol leta, se seznanil
z vsemi ljudmi, imel je veliko kontaktov z
uporabnicami in uporabniki, pregledal je
195
VESNA LESKOŠEK
VSO dokumentacijo in si skratka zagotovil
pogoje, v katerih mu nič ni ostalo skrito. Z
evalvacijo je ugotovil, da je organizacija
ustrezna, vendar z nekaterimi popravki.
Pričela so se trda pogajajnja med organiza-
cijo in lokalnimi oblastmi, ki jih je pred-
stavljal. Šlo je za zahteve in popuščanja enih
in drugih. Sama sem bila prisotna na treh
pogajalskih srečanjih, kjer so predelovali
vsak stavek pogodbe posebaj. Nevladni
organizaciji je bilo povsem jasno, da mora
za državno sofinanciranje žrtvovati nekaj
svoje neodvisnosti, lokalnim oblastem pa,
da organizacijo potrebujejo, če želijo
zagotoviti ljudem v stiski ustrezno pomoč.
Pogodba je v končni verziji vsebovala
naslednje. V preambuli določa dolžino
financiranja in pogoje, pod katerimi se
pogodba podaljšuje. Jasno je opredeljen
namen pogodbe. Naslednje poglavje je
jasen in kratek opis namena organizacije
in njenih ciljev. Jasno je torej, kakšna je or-
ganizacija, ki jo sofinancirajo. Sprememba
namenov, ciljev ali dejavnosti predpostavlja
spremembo ali celo pretrganje pogodbe.
Tretje poglavje podrobno opisuje način
financiranja in navaja točne vsote denarja.
Nasledje poglavje točno opredeli, komu
morajo dajati usluge za denar, ki ga prej-
mejo, in katere usluge so to. Postavijo npr.
zahtevo, da prostovoljce preverijo na poli-
ciji (kar je v Veliki Britaniji povsem običaj-
no). Poglavje vsebuje točen opis, kako mora
potekati izobraževanje in supervizija pro-
stovoljcev. Starost tistih, ki imajo pravico do
usluge, so s pogajanji znižali na 16 let.
Točno opredelijo, koliko skupin morajo
vzpostaviti in kje, ter opredelijo, kaj pomeni
individualno delo z zlorabljenimi. Ena od
nalog je tudi izobraževanje profesionalcev.
Največ hude krvi je povzročila zahteva, da
mora organizacija javljati vse primere
spolnih zlorab, kjer je žrtev stara pod 18
let. Naslednje poglavje je namenjeno
opredelitvi vrednot, politike in prakse, ki
jo mora organizacija zagotoviti. V tem po-
glavju so do potankosti opredeljeni prin-
cipi dobre prakse, ki jih morajo upoštevati.
Poleg principov dobre prakse je omenjena
še politika enakih možnosti. Naslednja po-
glavja govorijo še o zagotavljanju varnosti
uporabnikov, delavcev in prostovoljcev,
nadzoru, zaupnosti, dostopu do informacij,
načinu pritožbe, arbitraži in rokih.
Taka podrobna pogodba ni nastala samo
na podlagi prijave organizacije na javni
razpis, temveč po dolgotrajnem procesu z
jasnimi pravili in cilji. Racionaliziranje
sredstev in krčenje socialne države ni ome-
jeno preprosto na manj denarja za socialne
programe, temveč na bolj premišljene in
strokovno utemeljene postopke ugotav-
ljanja potreb in kreiranja uslug. Pri tovrst-
nem pogodbenem razmerju ne more iti za
to, da je neka organizacija sposobna bolje
pisati programe ali bolje lobirati in iskati
zaveznike zase. Ugotavljanje potreb v skup-
nosti je na prvem mestu, sledi mu iskanje
ustrezne organizacije. Druga ugotovljena
potreba v že omenjeni skupnosti v Kentu
je bila delo s tistimi, ki imajo Alzheimerjevo
bolezen. Ker niso našli ustrezne organi-
zacije (javne, nevladne ali privatne), so jo
kar pomagali ustanoviti.
Vendar je ugotavljanje potreb že novo
poglavje, ki je sociološki metodologiji
dobro znano. Služi zlasti učinkovitemu
načrtovanju in racionalni porabi sredstev.
Še enkrat želim povzeti ključno misel zapi-
sanega. V nekaj letih pluralnega sistema
socialnega varstva se je poleg javnih služb
razvila široka mreža programov nevladnih
organizacij. Te so zaradi svojih značilnosti
pričele spreminjati klasične socialno-
varstv^ene koncepte in vnesle nova razume-
vanja odnosa med uporabniki storitev in
izvajalci. S tem so vplivale tudi na spremem-
bo razumevanja vloge profesionalcev in
profesionalnosti same. Novosti na področju
socialnega varstva so, kot vidimo iz javnih
razpisov, že vpete v sistem, so zaželene in
spodbujane. Tudi zato, ker postajajo institu-
cionalna norma za vstop v Evropsko skup-
nost. Sedaj je čas za nov korak. Tega vidim
sama najprej v zagotavljanju kvalitete,
dobrih pogodbenih odnosih, planiranju in
ugotavljanju potreb. Brez zadnjega bodo
dejavnosti narekovale predvsem organi-
zacije iz lastnih ambicij in ne ljudje, ki servis
potrebujejo.
196
NOVA RAZMERJA MED DRŽAVO IN CIVILNO DRUŽBO
Literatura
F. Adam (1987), O treh pristopih k pojmu »civilna družba«. Družboslovne razprave 5: 5-16.
I. CuLPiTT (1992), Welfare and Citizenship; Beyond the Crisis of the Welfare State. London: SAGE
Publications.
S. Dragoš (1993), Karitas na Slovenskem. Socialno delo 32, 5-6: 163-197.
T. Hribar (1988), Varstvo človekovih pravic, razprave, eseji in dokumenti. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Z. KoLARič (1994), Vloga humanitarnih neprofitno/volonterskih organizacij v slovenskem sistemu
blaginje 90-ih let. Časopis za kritiko znanosti 22,168-168: 143-153-
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.
197