IZVESTJE 4 ▪ 2007 PETRA KOLENC* seMeniška knjiŽnica V Gorici V času šteF ana kociančiča IN NJEGOV DOPRINOS K BIBLIOTEKARSKI STROKI izVLeček Prispevek oriše razvoj Semeniške knjižnice v Gorici s poudarkom na obdobju, ko je knjižnico kot prostovoljni bibilotekar vodil vipavski poliglot Štefan Kociančič. Slednji se je zelo zgodaj zavedal vloge knjižnice, ki mora s strokovno urejenostjo nuditi upora- bniku čimboljši pregled in dostop do grad- iva. V ta namen je leta 1875 napisal stro- kovna bibliotekarska navodila De bibliothecis. Knjižnično zbirko Semeniške knjižnice je obogatil tudi s slovenskimi knjigami. ključne besede Centralno bogoslovno semenišče, Gorica, 19. stoletje, Semeniška knjižnica, Štefan Kociančič, bibliotekarstvo SINTESI L'articolo delinea lo sviluppo della Biblioteca del Semenario a Gorizia con un enfasi par- ticolare sul periodo in cui Štefan Kociančič, poliglota di Vipacco, incomincò volontari- amente a lavorare come bibilotecario. Lui aveva già presto coscienza del ruolo della biblioteca e della necessità di conservare, catalogizzare i libri per facilitare la lettura agli studiosi che usano la biblioteca. A ques- to scopo, nel 1875, scrisse le istruzioni per la sistemazione delle biblioteche De bibliothecis. Oltre a ciò nella biblioteca del Semenario aumentò il numero di libri sloveni. Parole chiave Semenario centrale di Gorizia, Gorizia, 19. secolo, Biblioteca del Semenario, Štefan Kociančič, scienza bibliotecaria V 19. stoletju je pri vzpostavljanju slovenske identitete v Gorici imelo pomembno vlogo tudi centralno bo- goslovno semenišče. V njem so se izobraževali in bivali bodoči bogo- slovci iz vseh škofij tedanje goriške metropolije. 1 Čeprav semenišče ni podeljevalo akademskih naslovov, je bilo edina univerzitetna ustano- va na Primorskem, ki je omogočila * uni. dipl. bibliotekarka, Zgodovinski inštitut ZRC SAZU, e-pošta: petra.ko- lenc@zrc-sazu.si 1 Tržaško-koprske, poreško-puljske in kr- ške škofije. mladim duhovnikom, da niso odha- jali v oddaljeni Gradec ali na Dunaj. Poudarimo lahko, da so bili v prvem obdobju skoraj vsi semeniški profe- sorji Slovenci. Bogoslovno semenišče je dobilo pomen, ko je bil po letu 1840 uveden tečaj slovenskega jezika za bogoslovce, kar je bil zagotovo re- zultat prizadevanj duhovščine, ki je pravočasno zaznala pomen prisotnos- ti slovenskega jezika v goriški javnosti. Duša semeniške dejavnosti je v tistem času že postal vipavski rojak, profesor in duhovnik Štefan Kociančič �1818– 1883�, »mož neutrudnega študija, obsežnega znanja, poliglot, zgodovinar, biblični stro- kovnjak, pesnik, prevajalec, ljubitelj knjig, predvsem pa pobožen in kreposten mož [...] bolj odmaknjen javnosti kakor svetovljan« �Kralj 1984: 30�. O zgodovini semenišča so med leti 1868 in 1869 izhajale zgodovinske črtice v Folium dioecesanum Tergesti 2 , v katerih je Štefan Kociančič opisal tudi delovanje semeniške knjižnice do leta 1868. Škofijsko semenišče je že od ustanovitve leta 1757, ko je delova- lo kot Duhovniški dom, imelo svojo knjižnico, katere prvotni fond je pripi- sati zaslugam grofa Karla Mihaela At- temsa, prvega goriškega knezoškofa in metropolita. Skupaj s semeniščem je bila knjižnica leta 1783 ukinjena, ko je Jožef II. v skladu s svojimi reformami v Gradcu ustanovil skupno semenišče za Primorsko, Štajersko, Kranjsko in Koroško. Tedaj je del knjig iz knjižnice Duhovniškega doma končal v novem semenišču v Gradcu, del so jih proda- li, preostale pa so namenili za odpadni papir �Fabbro 1984: 45�. Z dekretom avstrijskega cesarja iz leta 1814 je bilo 2 Historia Seminarii centralis Goritiensis, V: Folium Diocesanum Tergeste 1868, 141–145, 163–168, 173–181, 189–195; 1869, 1–9, 17–22, 49–51, 56–59, 76–77, 85–89, 103–109, 139–142, 153–159. semenišče po obnovi ponovno odpr- to leta 1818. V novoodprtem semeni- šču je bilo uradnih predmetov na za- četku le šest. Programe in knjige zanje je v skladu z napotki o izobraževanju duhovščine, ki jih je podal Jožef II., predpisala tedanja oblast. Vloga, ki jo je avstrijska oblast hotela dati novemu semenišču, je bila posebej pomemb- na, saj je moralo semenišče zbrati pod svoje okrilje zapuščino različnih zavodov, ki so bili v preteklosti nosil- ci verske izobrazbe na Goriškem. Pri tem so imeli najpomembnejšo vlogo jezuiti, ki so od leta 1615 do šolskih reform Marije Terezije bdeli nad sre- dnješolsko in visokošolsko izobrazbo. Na začetku je bila uveljavitev de- javnosti semenišča kljub naporom oblasti za uspešno izpeljavo študijev počasna in težka. Poučevanje teologije se je začelo, ne da bi učitelji in gojenci semenišča imeli na razpolago organ- sko knjižnico, ki bi skrbela za ustrezno literaturo. Tega problema se je zaveda- lo tudi vodstvo semenišča, vendar je pri tej rešitvi največjo oviro pomeni- lo pomanjkanje sredstev za izgradnjo ustreznega knjižničnega fonda. Letna dotacija v višini 200 goldinarjev, ki jo je kasneje odobril škofijski urad, je omogočila reden dotok le najpo- membnejših teoloških del �Podreka 1985: 19�. Postopoma je knjižnica svoj fond oblikovala na podlagi števil- nih darov, ki so prihajali v semenišče. 3 Ti knjižni darovi sestavljajo najstarej- 3 Dar nadškofa Attemsa, škofa Inzaghija, knjige in rokopisi iz starih dominikan- skih samostanov v Kopru in Poreču, zapuščina jezuita Giacoma Reyssa, ma- tematika Gian Giuseppe Barzellinija, župnika Jožefa Grmeka in knjige iz go- riške licejske knjižnice. Semeniški pro- fesor Antonio Paetani je semenišču po- daril zbirke kaldejskih in sirskih besedil in talmudsko-rabinsko-kaldejski slovar �Fabbro 1985: 45�.  IZVESTJE 4 ▪ 2007 PETRA KOLENC Semeniška knjižnica v gorici v čaSu štefana ... še jedro knjižnice, imenovano Specialni fond. Knjižnica ni imela stalnega bibli- otekarja, delo v njej je prostovoljno opravljal eden od semeniških profe- sorjev, ki je poleg tega še predaval. Rektor je namreč menil, da stalni bi- bliotekar ni potreben, saj se knjižnica skoraj ne uporablja, razen v času, ko se prevzema in deli učbenike ob začet- ku oziroma koncu študijskega leta. Do leta 1824 je semeniški profesor Anto- nij Paetani skrbel za knjižnico in uredil knjige v štiri tematske sklope. Začel je tudi z izdelavo seznama knjig, ki pa ga ni dokončal. Med leti 1824 in 1828 je profesor pastoralne teologije in pro- stovoljni bibliotekar Peter Filley iz- delal abecedni katalog za celotni fond knjižnice, ki je tedaj vsebovala 3310 knjižnih del v 6360 zvezkih. Čeprav so bile knjige zaradi prostorske stiske hranjene tudi v zabojih, je semeniška knjižnica nenehno rasla in do leta 1842 pridobila že več kot 10.000 zvezkov �Podreka 2000: 20–22�. Pomembno pridobitev za knjižnico so priskrbeli tudi semeniščniki, ki so prav na pobu- do Štefana Kociančiča zbirali denar in ga poslali skladu Matice Ilirske v Za- greb, s čemer je Semeniška knjižnica pridobila pravico do prejemanja vseh knjig, ki jih je izdal ta sklad. Podob- no pravico je knjižnica dobila tudi za knjige Družbe sv. Mohorja iz Celovca in ljubljanske Matice slovenske �Fab- bro 1984: 47�. Leta 1851 je za semeniško knji- žnico nastopilo novo obdobje. Kljub številnim obveznostim predstojnika katedre za sveto pismo in orientalske jezike, je vodenje semeniške knjižnice prevzel Štefan Kociančič, ki se ji je posvetil z veliko mero strokovnosti. Kociančič se je zavedal pomena in vlo- ge, ki jo mora imeti knjižnica, katere glavni smisel je, da skrbi za primerno in smiselno urejeno hrambo knjig ter jih v čim večjem številu ponudi svo- jim uporabnikom. Da bi to bilo dose- ženo, je bilo potrebno razvijati tedaj tako imenovano »knjižnično tehniko«, ki bi po Kociančičevem mnenju zalužila naziv »bibliotekarska znanost« �Fabbro 1984: 46�. Vztrajno si je prizadeval za preure- ditev knjižnega fonda, ki je tedaj ob- segal že 11.124 del v 17.020 zvezkih. Prav Kociančič je fond prvič strokov- no razdelil na deset skupin oz. razre- dov 4 in uredil prvi listkovni katalog. Njemu gre pripisati vse zasluge, da se je knjižnična dejavnost razvijala tudi v strokovnem smislu. Leta 1875 je Ko- ciančič v latinščini zapisal navodila za bibliotekarje De bibliotecis praeprimis pa- rochialibus rite ordinandis, dirigendis et con- servandis brevis instructio �1875� 5 , ki jih je najprej objavil med leti 1871 in 1875 kot krajše prispevke v Folium dioecesa- num Tergesti 6 in Folium periodicum archidi- oeceseos Goritiensis 7 , leta 1875 pa je izdal 4 Fond knjig je razdelil v razrede, ki se nanašajo na �1� svetopisemski študij, �2� dela očetov in patristiko, �3� cerkveno zgodovino, �4� kanonsko in civilno pra- vo, �5� dogmatično teologijo, �6� moral- no in duhovno teologijo, �7� pastoralno teologijo, homiletiko in liturgiko, �8� svetovno zgodovino in geografijo, �9� filozofijo in pomožne vede ter razred �10� klasičnih latinskih, italijanskih in nemških avtorjev ter drugo. Knjige so bile razdeljene in postavljene na policah po skupinah od A do L �Podreka 2000: 23�. 5 Kratka navodila o urejanju knjižnic, na- činu razvrščanja, vodenju in hranjenju gradiva. 6 De bibliothecis parochialibus, V: Folium Di- ocesanum Tergeste 1871, 6–9, 21–23, 42–44, 60–62, 112–114. 7 De bibliothecis, V: Folium Periodicum celotno besedilo na dvainštiridesetih straneh �Kociančič 1875�. Z omenje- nim priročnikom je začrtal pravila za inventarizacijo, katalogizacijo in se- stavo splošnih in posebnih seznamov vodenja knjižničnih fondov tako bo- gatih knjižnic kot tudi skromnih oseb- nih knjižnih zbirk. S tem dejanjem je že sredi 19. sto- letja v bibliotekarsko stroko vnesel katalogizacijska pravila, ki pa so se na Slovenskem sistematično razvila kasneje in prek drugih virov vplivala na razvoj bibliotekarske stroke. Spo- mnimo, da so bile šele dvanajst let po Kociančičevih pravilih, leta 1899, na- pisane Pruske inštrukcije 8 , ki so veljale za enega temeljnih predpisov za kata- logizacijo in se sprva uveljavile v pru- skih knjižnicah ter se kasneje razširile tudi v slovenske dežele Avstro-ogrske monarhije. Da bi tudi drugi razumeli in uresni- čevali njegov model idealno urejene knjižnice, se je v svojih napotkih spu- ščal tudi v najmanjše podrobnosti in v navodilih predlagal različne možnosti postavitve knjig glede na vsebino gra- diva v knjižnici. Urejal in klasificiral je na tisoče knjig, ki jih je postavljal na lesene knjižne police, bil pa je pozo- Archidioeceseos Goritiensis 1875, 36– 40, 55–59, 77–79, 84–87. 8 Instruktionen fuer die alphabetischen Kataloge der Preussischen Bibliothe- ken. Slika 1: Kataložni listek, ki ga je Štefan Kociančič izdelal za opis zvezkov pastoralnih pisem goriškega nadškofa Andreja Gollmayerja. Poleg podatka o avtorstvu in naslovu pisem je jasno razvidno območje sig- nature �C. g. 37 7585–96�, klasifikacije oz. razvrstitve v razred �VIII, A� in podatek o tiskarju in kraju izida knjige �Seitz & Mailing: Goritiae), hkrati pa zasledimo še opombo o jeziku �ital. & slov.�.  IZVESTJE 4 ▪ 2007 PETRA KOLENC Semeniška knjižnica v gorici v čaSu štefana ... ren tudi na estetski izgled postavlje- nih knjig. Štefan Kociančič se je pri pisanju bibliotekarskega priročnika naslanjal na nekatera že uveljavljena klasifikacijska merila 9 in strokovna bi- bliotekarska besedila 10 . Obenem se je pri pisanju navodil opiral predvsem na lastne izkušnje ter tako ustvaril pravi- la in ureditveni sistem vezan na glav- ne vsebinske usmeritve knjižničnega fonda semeniške knjižnice, ki pa je s svojim številnim specialnim fondom presegala okvire teoloških vsebin in postajala poleg študijske tudi znan- stvena knjižnica. Kociančič je vodil tudi seznam iz- posojenega gradiva �Slika 2�. »Iz tega pregleda se dovolj jasno vidi hvalevredna skrb gojencev, ki niso iskali samo tega, kar so jih učili v šoli, temveč so segali po večji učenosti iz raznih del. V tem pregledu so zajeta samo dela, ki so jih odnesli s seboj v semenišče, če pa bi hoteli našteti dela, ki so jih prebrali v sami knjižnici, bi se število zlahka podvo- jilo. Zato ne reci, vdani bralec, da se je po letu 1860 bralna vnema ohladila, ker se je zmanjšalo število izposojenih knjig. Potrebno se je namreč spomniti, da je knjižnica dobila čitalnico, kjer so se prebrale mnoge knjige, ki jih nismo tukaj zabeležili. Zato se ne boš ču- dil, da se je število izposojenih knjig zmanj- 9 Predvsem je tu mišljena t. i. Kasiodor- jeva hierarhija znanosti na čelu z Bibli- jo, bibličnimi znanostmi in teologijo ter različno razporejenimi disciplinami triviuma �gramatika, dialektika oziroma filozofija in retorika� in quadriviuma �glasba, aritmetika, geometrija in astro- nomija� �Svoljšak 2005: 205�. 10 Poznal je številne nemške bibliotekarske priročnike: Bildung des Bibliothekas �1820� ter Bibliothekstechnik �1855�, oba izšla v Leipzigu, ter priročnik Theorie und Praxis der Bibliothekstechnik, ki je leta 1863 izšel v Dresdnu �Kociančič 1875: 8–9�. šalo glede na prejšnja leta« �Podreka 2000: 24�. To poročilo nam daje slutiti, da je Kociančič skrbel za bralno kulturo v tedanjem semenišču in kot vestni bibliotekar spodbujal bralce k prebira- nju knjig tudi v slovenskem jeziku. O tem priča podatek, da se je do danes v fondu semeniške knjižnice, tudi po za- slugi vipavskega rojaka, ohranilo 236 knjig v slovenskem jeziku iz 19. stole- tja 11 . V Zgodnji danici 17. februarja 1853 Kociančič napiše: »Sadaj ima semeniška knjižnica že več slovenskih knjig, kakor jih je že pred tremi leti imela (akoravno ji še sadaj mnogo mnogo manjka!) in skorej celo leto ni ene teh knjig, bi djal, v knjižnici, ker so vedno v rokah sadaj teh, sadaj unih bogo- slovcev«, kar priča o velikem zanimanju mladih semeniščnikov za branje knjig v slovenskem jeziku. Štefan Kociančič je knjižnici po- svetil vsako uro svojega prostega časa, kar skromnemu učenjaku še ni bilo dovolj. Knjižničnemu fondu je dodal tudi svojo osebno knjižnico, ki je šte- la čez tisoč knjig. S svojo bibliofilsko in bibliotekarsko vnemo lahko Koci- ančiču pripišemo tudi mesto mecena Semeniške knjižnice, saj ji je v dvain- tridesetih letih, kolikor časa je skrbel zanjo, namenil celo dohodke, ki jih je dobil z izdajo svojih objav. Semeniški knjižnici je ostal zvest vse do zadnjih dni svojega življenja. 9. aprila 1883 je Štefana Kociančiča sredi knjižničnih opravil zadela možganska kap. Tako je svojo življensko pot za- ključil prav sredi »spomina človeštva«, ka- teremu je posvetil največji del svojega življenja. 11 Za podrobnejši pregled slovenskih knjig v Semeniški knjižnici iz 19. stoletja glej diplomsko delo Semeniška knjižnica av- torja Mitje Podreke �2000�. VIRI KOCIANČIČ, Štefan. 1853. Cerkve- no slovstvo na Goriškem. V: Zgodnja danica, 17. II., 28. KOCIANČIČ, Štefan. 1875. De bibli- othecis. V: Folium Periodicum Archidio- eceseos Goritiensis, Goritiae: Typ. Mai- ling, 36–40, 55–59, 77–79, 84–87. KOCIANČIČ, Štefan. 1871. De bi- bliothecis parochialibus. V: Folium Dioecesanum Tergeste, Tergeste: Typ. Weis, 6–9, 21–23, 42–44, 60–62, 112–114. KOCIANČIČ, Štefan. 1875. De bibli- otecis praeprimis parochialibus rite ordi- nandis, dirigendis et conservandis: brevis instructio. Goritiae: Mailing. LITERATURA FABBRO, Ettore. 1984. L'opera del bibliotecario. V: Stefano Kociančič (1818–1883) un ecclesiastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani, Go- rizia: Istitituto di storia sociale e re- ligiosa, 45–48. KRALJ, Franc. 1984. La personalità ecclesiastica. V: Stefano Kociančič (1818–1883) un ecclesiastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani, Go- rizia: Istitituto di storia sociale e re- ligiosa, 21–30. LOGAR, Janez. 1970. Uvod v bibliogra- fijo. Ljubljana: NUK. PETEK, Marija. 1998. Nekaj po- membnejših pravilnikov za katalo- gizacijo. V: Zbornik razprav: 10 let Oddelka za bibliotekarstvo, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 231–242. PODREKA, Mitja. 2000. Semeniška knjižnica v Gorici: diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Od- delek za bibliotekarstvo. RIJAVEC, Mirko. 1982. Kociančič Štefan. V: Primorski slovenski biograf- ski leksikon, 8. sn., Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 82–84. SVOLJŠAK, Sonja. 2005. Pregled ne- katerih historičnih sistemov organi- zacije znanja in klasifikacije: s po- sebnim poudarkom na vsebinskih ureditvah samostanskih knjižnic. V: Knjižnica, 49/1-2, 203–215. 0 500 1000 1500 1846 1848 1850 1852 1854 1856 1858 1860 1862 1864 1866 1868 Le to iz p o s o je Število izposojenih knjig Slika 2: Število izposojenih knjig v Semeniški knjižnici med letoma 1846 in 1868 �Podreka 2000�.