Igor Lukšič Socialno partnerstvo v Avstriji Avstrija je paradigma socialnega partnerstva1 Korenine socialnega partnerstva v Avstriji segajo v obdobje, ko se je v vodilnih evropskih državah razcvetala industrializacija, v Avstriji pa zanjo ni bilo pravega posluha. Nekateri zato govorijo o zakasnitvi industrializacije in kapitalizma, pri čemer pozabijo povedati, da jemljejo kriterij iz vzorca, ki ga je postavila vladajoča misel. Dejansko je Avstrija ubrala drugačno pot industrializacije in ta njena izbira je bila kronana z oblikovanjem socialnega partnerstva, ki je postal pojem. Tudi zato sta bila tako ekonomski kot politični liberalizem v Avstriji zelo šibka. Po drugi strani pa sta bili močni dve množični gibanji, usmerjeni proti kapitalizmu in liberalizmu: politični katolicizem in socializem. Obe gibanji sta v okviru svojih političnih strank oblikovali predstave o ureditvi družbe, ki bi temeljila na korporativizmu. Namesto pojma razred, katoliška politična doktrina uporablja izraz stanovi, ki implicirajo enakost in harmonijo v družbi.2 V vrstah socialističnega gibanja sta socialno partnerstvo najjasneje formulirala misleca avstromarksizma in politika Karl Renner in Otto Bauer, ki sta izrazila pripravljenost socialdemo-kracije za sodelovanje z državo in utemeljila nujnost velike koalicije leta 1918 zaradi razrednega ravnovesja med kapitalisti in delavci. Renner je kot državni kancler leta 1919 sklical industrijsko konferenco, ki naj bi našla rešitev za institucionalizacijo nadzora nad cenami in plačami. Leta 1920 je velika koalicija propadla, z njo pa tudi začetki socialnega partnerstva. Razmerje 1 Prva verzija teksta s tem naslovom je bila objavljena v knjigi Igor Luksič, Liberalizem versus korpora-tivizem, ZPS, 1994. Za Časopis za kritiko znanosti je bil članek predelan in obnovljen. 2 Pelinka (1981: 2) ugotavlja, da se je "stanovska in socialnopartnerska komponenta krsčanskoso-cialne zgodovine idej konkretizirala - deloma v izkrivljeni obliki - v leta 1934 oklicani nedemokratični 'avtoritarni stanovski državi'". Po vojni je stafetno palico politicnega katolicizma prevzela OVP, v kateri so že od ustanovitve odlocilno vlogo igrala velika ekonomska združenja. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, let. XXII, 1994, št. 168-169, str. 25-34. 25 Igor Lukšič 3 Bernd Marin je v delu Paritatische Kommission, Afgeklerter Technokorporatisums in Osterreich, Dunaj, 1982, podrobneje predstavil in analiziral delo Paritetne komisije od njene ustanovitve do začetka osemdesetih let. 4 Družboslovci so pojav socialnega partnerstva takoj opisali kot "uspešno stabilizacijsko politiko sodelovanja med vlado in velikimi združenji na področju politike dohodka" (Lehmbruch, 1985: 85). družbenih sil se je z obvladovanjem povojne krize prevesilo v prid iniciative kapitala. Leta 1934 se je udejanjil avtoritarni tip korporativizma, ki je vztrajal do konca vojne. Prvega maja 1934 je Dollfuss izdal novo ustavo, s čimer je bila "stanovska država uradno rojena" (Pelinka P., 1988: 65). Demokratično voljeni parlament so nadomestili imenovani predstavniki poklicnih stanov. V sedmih poklicnostanovskih telesih naj bi sedeli predstavniki delodajalcev in delojemalcev, oboji določeni od režima. Država je bila urejena po načelih enciklike Quadragesimo anno (1931), kar so izpostavljali tudi številni ideologi nove katoliške stanovske države. Hkrati so vezali identiteto države na fašizem. Tako lahko Pelinka (1972: 275) sklene, da je bila "za megleno steno stanovske programatike in retorike interesna odvisnost te države jasno vidna". Kot doktrinarno osnovo socialnemu partnerstvu so avstrijski ekonomisti razvili t.i. avstrokeynesianizem. Od leta 1945 se je v kooperativnem ozračju ponovno odprla diskusija o vpeljevanju socialnega partnerstva. V obdobju od 1947 do 1951 so sprejeli pet sporazumov o nadzoru nad cenami in plačami. Leta 1951 je bil ustanovljen Gospodarski direktorij, katerega delovanje se je izjalovilo iz ustavnopravnih razlogov. Nov zagon je socialno partnerstvo dobilo šele leta 1957 z ustanovitvijo Paritetne komisije za vprašanja cen in plač (Paritätische Kommission für Preis- und Lohnfragen)3. Komisija je bila ustanovljena kot reakcija na dogodke na Madžarskem leta 1956. Politična elita je videla, da je v neusklajenem razmerju med plačami in cenami skrit močan potencial nezadovoljstva, ki lahko nenadoma preraste v neobvladljiv protest in prenos demokracije na ulice. Sprva je komisija delovala poskusno. Drugo in tretje leto so jo pustili pri življenju, ker so bili uspehi opazni, postopno pa se je kar prijela in zaživela svoje neodvisno življenje, kot sestavina političnega procesa. Komisija je najprej delovala s pododborom za cene, leta 1962 je oblikovala pododbor za plače in leta 1963 svet za gospodarska in socialna vprašanja.4 Od tedaj je ta komisija jedro socialnega partnerstva. Po dveletni diskusiji so jo leta 1992 opremili še z enim pododborom, ki se ukvarja z mednarodnimi vprašanji. Avstrija bo 1. 1. 1995 postala članica Evropske unije in prav spremembe, povezane z njenim novim statusom, najbolj vznemirjajo socialne partnerje. Paritetna komisija je neodvisna od vlade in parlamenta in tako predstavlja osnovni organ avtonomije sistema socialnega partnerstva v razmerju do odločevalnih mehanizmov organov parlamentarizma. Avtonomija socialnega partnerstva pomeni, da spremembe na ravni parlamentarizma neposredno ne vplivajo na raven socialnega partnerstva. Pojem relativne avtonomije pa označuje soodvisnost obeh sicer avtonomnih sistemov. Pelinka (1981: 26 SOCIALNO PARTNERSTVO Socialno partnerstvo v Avstriji občni zbor Paritetne komisije Formalno odločanje "predsedniški dogovori" predsednikov štirih združenj Neformalno odločanje pododbor za mednar. vprašanja svet za gosp. In soc. vprašanja pododbor za cene pododbor za plače 1 1 Delavska zbornica Gospodarska zbornica Avstrijsko sindikalno združenje Kmetijska zbornica Predhodno odločanje Delojemalska združenja Delodajalska združenja Shema 1: Struktura Paritetne komisije za vprašanja plač in cen 38) ugotavlja, da je lahko samo relativna avtonomija socialnega partnerstva "funkcionalno optimalna rešitev za stabiliziranje družbe", ker je le tako lahko "stabilnosti prijazen instrument". Socialno partnerstvo je "produkt določene konstelacije političnega sistema", ki se je udejanjilo kot "institucionalizacija konsenza elit" (Pelinka, 1981: 34) paralelno na ravni strank in parlamentarizma ter na ravni gospodarskih združenj. Konsenz elit je posredovan z uravnoteženjem socialnih akterjev.5 Ta paralelnost se je prekinila v obdobju 1966-1987, ko je socialno partnerstvo zaradi propada velike koalicije še posebej izkazalo svojo avtonomijo nasproti parlamentarizmu. Pelinka razlikuje dva med seboj prepletajoča se, vendar strukturno razločljiva sistema socialnega partnerstva: avtonomnega in neavtonomnega. Pomen razlikovanja je predvsem v tem, da se izpostavi avtonomno socialno partnerstvo kot posebnost avstrijskega sistema neokorporativizma. Avtonomno socialno partnerstvo je konkretizirano v Paritetni komisiji za vprašanja plač in cen. Delovanje avtonomnega sektorja socialnega partnerstva temelji na štirih načelih: neformal-nosti - socialno partnerstvo ni zakonsko regulirano; intimnosti - delo Paritetne komisije sloni na osebnem razumevanju maj- 5 Avstrija je tipični primer konsociativne ali konkordančne demokracije in korpora-tivizma. Prepletanje teh dveh praks zagotavlja Avstriji visoko družbeno in politično stabilnost. SOCIALNO PARTNERSTVO 27 Igor Lukšič 6 Minister za industrijo, trgovino in obrt ima zakonsko pravico, da poseže v določanje cen določenega blaga, vendar se to do sedaj se ni zgodilo. Taksen poseg bi bil sankcija za celoten sistem socialnega partnerstva. hnega števila predstavnikov velikih taborov (Lager); centralizaciji - pri delu komisije je pomembno soglasje vrhov organizacij; in prepletanju - funkcionarji imajo številne funkcije, tako da nastopajo hkrati kot predstavniki države in združenj, s tem pa zagotavljajo legitimacijo s toleriranjem. Vse odločitve sprejema Paritetna komisija "soglasno in ne javno" (Marko, 1991: 21). Avtonomnost Paritetne komisije je postala tudi formalno jasna leta 1966 po koncu velike koalicije, ko se je predstavnik vlade odpovedal pravici glasovanja, da bi s tem ne ogrozil ravnovesja med velikima taboroma. Občni zbor Paritetne komisije deluje kot druga instanca, sestaja pa se praviloma enkrat letno. V času gospodarskih kriz se sestanki zvrstijo tudi štirikrat v letu. Pododbor za vprašanja plač sestavljajo samo predstavniki štirih združenj. Vsaka nova kolektivna pogodba, ki jo želi skleniti eden od 15 sindikatov, mora biti obravnavana na tem pododboru. Svet za gospodarska in socialna vprašanja služi kot koope-racijski gremij ekspertov štirih združenj. Deluje v številnih delovnih skupinah, ki pripravljajo predloge za srečanja predsednikov velikih združenj. Paritetna komisija nima možnosti za sankcioniranje nespo-štovanja odločitev. Njena avtoriteta je zasnovana na zmožnosti združenj, da uveljavijo sprejete odločitve6. Pri delovanju Paritetne komisije so konflikti z utrjeno delitvijo vlog ritualizirani, odločitve pa so z neformalnimi stiki prejudicirane. Teren neformalnega socialnega partnerstva določa vključevanje gospodarskih združenj v različne procese odločanja v političnem sistemu. K neformalnemu delu socialnega partnerstva Pelinka (1981: 12) uvršča naslednja področja: - socialno zavarovanje, ki je zakonsko utemeljeno, vendar pa na tem terenu delujejo organi samouprave združenj; - podpore na trgu dela, o katerih se imajo združenja možnost pogovarjati z vlado; - denarna in kreditna politika; - fondi za agrarno politiko; - sodna oblast - delodajalska in delojemalska združenja imajo v določenih sodnih postopkih pravico do strokovnega sodnika. Na teh področjih so tako na zvezni kot na deželni ravni združenja potegnjena v soodločanje skupaj z organi države. Na teh področjih združenja svetujejo in sodelujejo v raznih komisijah, odločilno besedo pa ima vedno resorni organ (minister, deželni svet). Pomembno pri tem je, da združenja nastopajo skupaj nasproti državnim organom in ne posamično. Socialno partnerstvo pomeni najprej uravnoteženo sodelovanje temeljnih gospodarskih združenj. Predpostavka njegovega 28 SOCIALNO PARTNERSTVO Socialno partnerstvo v Avstriji delovanja je homogeno nastopanje delodajalske in delojemalske strani, kar zahteva monopol posameznih združenj na organizacijo njihovih interesov in visoko stopnjo centralizacije v teh združenjih. Organizacija zborničnega sistema temelji ravno na principu monopola in centralizacije interesnega predstavništva, temu principu pa sledi tudi organizacija največjega sindikata ÖGB. Za socialno partnerstvo je odločilno, poudarja Pelinka (1981: 47), da "krovne organizacije in ne posamezne deželne zbornice ali deli zborničnih organizacij (npr. poklicne skupine ali sekcije) sodelujejo v procesu odločanja socialnega partnerstva". Centralizacija je instrument solidarnostne izravnave med različnimi interesi posameznih panog tako v vrstah delojemalcev kot v vrstah delodajalcev. Politična cena te solidarnosti je odpoved določenih oblik politične participacije. Uveljavlja se posebna vrsta politike, ki jo je Lehmbruch imenoval "summit diplomacy. "Centralističnim strukturam velikih združenj ustrezajo posredno demokratično legitimirane instance nasproti neposredno demokratično legitimiranim"7 (Pelinka, 1981: 51). Majhno število stavk, še posebej "divjih stavk", daje posebno legitimacijo sistemu socialnega partnerstva. Sicer pa socialno partnerstvo v Avstriji nasploh v primerjavi z drugimi zahodnimi političnimi sistemi pušča bistveno manj prostora za konflikte, ki vznikajo v bazi. Monopolizacija ima pri delovanju sindikata (ÖGB) tudi drugo plat: razdelitev kompetenc med 15 posameznih sindikatov. Centralizacija gre z roko v roki z visoko stopnjo organiziranosti, ki pomeni predvsem delitev pristojnosti med posamezne člene združenja. Delojemalce organizirata in predstavljata Avstrijska sindikalna zveza in Zbornica za delo in nameščence, delodajalce pa Gospodarska zbornica in Predsedniška konferenca kmetijskih zbornic. Druga temeljna gospodarska združenja kot npr. Združenje avstrijskih industrialcev, ki združuje približno 1900 podjetij s približno 430.000 zaposlenimi, s čimer dosega organizacijsko stopnjo 70%, je preko številnih osebnih in institucionalnih vezi posredno vključeno v eno ali drugo skupino ali v eno od navedenih štirih osnovnih združenj socialnega partnerstva. Vsa štiri združenja so vezana na stranke, preko katerih prihajajo njihovi predstavniki tudi v parlament. Delojemalska stran je povezana s socialdemokratsko stranko, delodajalska pa z ljudsko stranko. To dvojno predstavništvo zagotavlja izpopolnitev neposredne oblike sodelovanja, katere nosilec so združenja, s posredno obliko, ki poteka preko strank. "Stranke so osebno in institucionalno prisotne v združenjih, združenja pa so prav tako zastopana osebno in institucionalno v strankah" (Pelinka, 1981: 17). Leta 1978 je bilo kar 51,8% poslancev v avstrijskem nacionalnem svetu vodilnih funkcionarjev v gospodarskih združenjih. 7 Diskusija o soodločanju, ki je v ZRN porodila zakon o soodločanju, se je v Avstriji usmerila v paritetno, "nadpodjetnisko soodločanje", kar dejansko pomeni socialno partnerstvo. Tako imenovano "znotrajpodjetnisko soodločanje" v Avstriji ni naslo pravih zagovornikov. SOCIALNO PARTNERSTVO 29 Igor Lukšič 8 Tudi v obdobju, ko je imela socialistična stranka absolutno večino in je tvorila enostrankarsko vlado, je socialno partnerstvo doživelo zmagoslavje npr. s sprejemom "arbeitsverfassunggesetz". Tedaj bi socialistična večina lahko sprejela zakon, ki bi ustrezal programu SPO, vendar se je odločila za proceduro preko institucij socialnega partnerstva. 9 Temeljni problemi s stabilnostjo so vezani na pokazatelje in kriterije. Marko omenja med kriteriji stabilnosti tudi kvaliteto življenja in s tem v zvezi indikatorje latentnih konflitov, ki jih ljudje ponotranjajo, kažejo pa se v alkoholizmu, boleznih psiho-somatske narave, samo-morilstvu ipd. Zaenkrat politologija teh indikatorjev se ni vzela v pretres in jih vključila v resno analizo politike. Prisotnost združenj v strankah se kaže pri sestajanju parlamentarnih frakcij. Strankarska država gre z roko v roki z državo združenj - določena mesta v vladi so rezervirana za funkcionarje določenih združenj. Avstrijski politični sistem ima dve temeljni potezi, ki omogočata, da socialno partnerstvo deluje tudi preko strank. Prvo potezo označuje pojem koncentracije, ki pomeni majhno število relevantnih akterjev v političnih procesih - npr. dvoinpolstrankarski sistem, štiri gospodarska združenja. Drugo potezo pa označuje pojem postebrenja družbe, ki označuje soobstoj dveh (ali treh) velikih stebrov, taborov. Tabori imajo svojo politično strukturo, temeljijo pa na močni družbeni identifikaciji ljudi z njimi, in ta identifikacija se prenaša neposredno v politični prostor. Značilnost takšne družbe je sovražnost med tabori na ravni množic, na ravni elit pa se dosega soglasje, ki utemeljuje stabilno demokracijo. Socialno partnerstvo je razvilo tudi posebne oblike sodelovanja politikov in ekspertov. Specifika delovanja ekspertov na relaciji združenja-država je v tem, da eksperti neposredno delujejo z odločevalnimi gremiji. Tako njihova dejavnost ni omejena samo na svetovanje, temveč se eksperti velikokrat pojavljajo kot odločevalci. V parlamentarizmu je delovanje ekspertov ostro ločeno od delovanja politikov. Pelinka za Avstrijo ugotavlja, da se tudi eksperti rekrutirajo po kriteriju lagerske pripadnosti, tako da je vnaprej zagotovljena njihova lojalnost posameznemu taboru. Zanimivo je, da je tudi svet nacionalne banke sestavljen po načelu socialnega partnerstva. Polovico članov sveta voli vlada, drugo polovico pa združenja delodajalcev in delojemalcev. Avstrija ne vodi klasične monetarne politike, ampak je v ospredju uravnavanje razmerja med cenami in plačami. Tako posredno skrbijo tudi za trdnost valute. Stabilnost je primarna vrednota političnega sistema Avstrije, ki se na terenu združenj izkazuje kot stabilnost v lastnini in delitvi dohodka, to pa vpliva na stabilnost gospodarstva. Pelinka opozarja, da socialno partnerstvo ni primerno sredstvo za spreminjanje družbe v njenem temelju. Nasprotno, socialno partnerstvo je ravno zaradi stabilnega razdeljevanja dohodka glavni stabilizator avstrijskega političnega in družbenega sistema. Življenjske možnosti so v Avstriji ostale nespremenjene, to je neenako razdeljene. Socialno partnerstvo ni zmanjšalo socialnih neenakosti, prav tako jih ni povečalo. Vrednota stabilnost skozi integracijo8 ima prednost pred vrednoto inovacija skozi konflikt. Stabilnost9 je tesno povezana s pojmom socialnega miru, ki je v Avstriji temeljna norma. Pelinka (1981: 66) trdi, da je socialno partnerstvo konkretizacija "negativnega miru", saj "konfliktov ne odpravlja (aufheben), temveč jih ritualizira in 30 SOCIALNO PARTNERSTVO Socialno partnerstvo v Avstriji civilizira". Socialni mir zagotavlja predvsem na ta način, da zagotavlja nadaljnjo eksistenco partnerjem v konfliktu, s čimer ne pristaja na prakso, teoretizirano v teoremu "igre z ničelno vsoto". Tako socialni mir pomeni harmonijo v okviru statusa quo, ki ga hkrati reproducira. Meje socialnega partnerstva so se najprej in najbolj ostro pokazale na področju, za katerega ni bilo razvito, to je na področju uvajanja atomske energije. Kapital in delo sta v Evropi dosegla visoko stopnjo soglasja o tem, da je treba graditi atomske centrale, saj je njihova gradnja zagotavljala nov cikel gospodarske rasti. Predvolilni boj leta 1976 je v Avstriji razvnel javnost proti gradnji jedrskih elektrarn, tako da se nevladna OVP ni hotela vključiti v odločanje in prav tako ne združenja, ki delujejo v njenem okrilju. Namesto tega je zahtevala sprejem odločitve v parlamentu. Nazadnje je o tem odločal referendum, novembra 1978, na katerem se je večina odločila proti uporabi jedrske energije. Rezultat je bil plebiscitarni ne soglasju, ki se je pred tem že oblikovalo v okviru socialnega partnerstva in ki sta mu botrovali obe veliki stranki. Hkrati je pomenil ostro kritiko parlamentarizma, socialistične parlamentarne večine in vlade. Ta odločitev je tedaj pomenila tudi to, da veter družbenih sprememb piha socialnemu partnerstvu ne v hrbet, temveč v obraz. Najboljša argumentacijska osnova socialnega partnerstva je neobstoj alternative, ki bi lahko prepričala zlasti glavne akterje socialnega partnerstva. Avstrija je postala "model" in SPO je začela propagirati "tretjo" pot "med kapitalizmom in komunizmom" (Cap, 1980: 348-349), za katero je bilo značilno tesno povezovanje gospodarske politike s politiko (Pelinka P., 1988: 106). Avstrijsko socialno partnerstvo je mogoče definirati kot "vmesni stadij" med poznanimi pojavnimi oblikami sistema tradicionalnega kapitalizma in namišljenim sistemom socialistične družbe (Pelinka, 1981: 58-59). Socialno partnerstvo preprečuje vrnitev v kapitalizem 19. in zgodnjega 20. stoletja, vendar preprečuje tudi napredovanje v konsekventni socializem. Posledica socialnega partnerstva je gospodarska rast kot motor realnega dohodka, ne da bi bilo pri tem zastavljeno vprašanje delitve. Socialno partnerstvo je tako zgrajeno na pozitivnem konsenzu glede rasti in na negativnem konsenzu glede delitve dohodka. Socialno partnerstvo je tudi instrument za upravljanje celotne družbe. Njegovi uspehi so večji na ravni socialne politike kot pa na ravni gospodarske politike. Socialno partnerstvo se je v Avstriji iz pojma, ki je povzemal različne kooperacijske vzorce med združenji na terenu gospodarske politike, razvilo v pojem, ki pomeni družbeno in politično sodelovanje. Največji uspeh socialnega partnerstva je zmanjševanje socialnih in političnih konfliktov. Usmeritev v profit, ki je SOCIALNO PARTNERSTVO 31 Igor Lukšič 10 Marko poroča, da v nekaterih primerih združenja ne upoštevajo niti minimalnega kriterija demokratičnosti, to je neposrednih volitev delegacij na najnižji organizacijski ravni. Poleg tega pa je med članstvom in Paritetno komisijo (odvisno od organizacije) od dve do osem ravni. 11 Leta 1970 in 1975 v gospodarsko zbornico v sekcijo za industrijo sploh ni bilo volitev v celi Avstriji, leta 1985 pa niso volili predstavnikov v nobeno njeno sekcijo. Sekretar zvezne gospodarske zbornice je ugotovil, da volitve niso potrebne, ker volilci izražajo soglasje k izboru v organih vrhovnih združenj s tem, ko niso predlagali alternativ za kandidate. motor kapitalističnih tržnih sistemov, dopolnjuje usmeritev v zmanjševanje konfliktov celo za ceno zmanjševanja profita. Zmanjšanje konfliktov predstavlja izpopolnitev ciljev sistema gospodarske in družbene ureditve, ki se s socialnim partnerstvom ne more v temelju nič spremeniti, pač pa je opremljen z novimi upravljalskimi možnostmi. Socialno partnerstvo je sicer trdoživa ustanova, vendar je kljub temu nenehno izpostavljeno kritiki, ki prihaja iz štirih teoretskih usmeritev: liberalizma, marksizma, s stališča pravne države in s stališča demokracije. Liberalna kritika za označitev socialnega partnerstva uporablja termine "država združenj" (Verbandestaat), "država zbornic" (Kammerstaat) in tudi "država sindikatov" (Gewerkschaftstaat). Socialnemu partnerstvu nasprotuje v dveh ključnih točkah: ker med posameznika in državo vriva mogočna združenja in ker deformira ali celo ukinja prosto tržno ekonomijo. Liberalistična pozicija nasprotuje predvsem vključevanju delavskih združenj v upravljanje ekonomije in družbe. Marksistična kritika gradi na tezi, da je socialno partnerstvo samo krinka buržoazije za nadaljnje neomejeno vladanje kapitalizma in izkoriščanja. Socialno partnerstvo je izdaja delavskega razreda. Vzpostavlja razredni mir, namesto da bi zaostrilo razredni boj do končne zmage delavskega razreda in uvedbe diktature proletariata. Bolj analitičen marksizem ugotavlja, da je socialno partnerstvo možno le toliko časa, dokler obstaja ravnotežje moči med razredi, dolgoročno pa v vsakem primeru deluje nasproti interesom delavskega razreda. Izhodišče kritike s pozicij pravne države je izvenustavni status socialnega partnerstva, s čimer tudi ni podvržen ustavno legalnim kriterijem in nadzoru. Kritiki označujejo socialno partnerstvo kot "protivlado" (Gegenregirung) ali "obvlado" (Neben-regirung). Socialno partnerstvo je za to kritiško pozicijo tipičen primer izvotlitve in spodkopavanja ustavne ureditve, saj deželi vladajo združenja, njihova vladavina pa ni pokrita z ustavno normo. Organi, ki jih ustava predvideva kot organe vladanja, pa dejansko nimajo predpisane in predvidene moči, zato je treba takšno stanje nemudoma odpraviti. Demokratična pozicija kritike socialnega partnerstva izhaja iz ugotovitve, da socialnemu partnerstvu primanjkuje demokratična legitimnost. Organi socialnega partnerstva niso voljeni po načelu splošne volilne pravice in po načelu en človek en glas.10 To velja zlasti za partitetno komisijo. Ker ni podvržena volilnemu prepihu,11 je tudi ni možno nadzorovati in zamenjati z demokratičnimi sredstvi. Poleg tega socialno partnerstvo zamenjuje demokratični princip večinskega odločanja s principom soglasja (vsaj v Paritetni komisiji). Princip paritetnega predstavništva je neupravičen, saj delojemalska združenja 32 SOCIALNO PARTNERSTVO Socialno partnerstvo v Avstriji zastopajo veliko večje število ljudi kot pa delodajalska združenja. Ker ni predvidenih mehanizmov participacije, se kot posledica vzpostavljata apatija in vegetiranje. Birokratskoadministrativni subsistem je dobil primat nad oblikovanjem politik, tako da "demokratičnopolitična dimenzija služi samo še legitimiranju" (Marko, 1991: 15). H kritikam socialnega partnerstva s stališča demokracije je treba dodati še veliko moč ekspertov, tako da nekateri govorijo celo o tehnokratski revoluciji, Marin pa je za Avstrijo skonstruiral izraz "tehnokorporativizem". Avstrijsko socialno partnerstvo se je v diskusiji o neokorpo-rativizmu vzpostavilo kot model za sposobnost preživetja neokorporativne usmeritve. Njegov obstoj trdno priča o tem, da korporativizem in diskusija o korporativizmu ni produkt lepega vremena. Odslikava korporativne tendence, ki v nasprotju s fašističnimi koreninami niso etablirani proti, temveč ob sistemu parlamentarizma in strankarske države. Lehmbruch (1979a: 180) ugotavlja, da primer Avstrije predstavlja "tretjo alternativo - namreč, korporativistično vlado interesnih skupin", ki jo postavlja ob že uveljavljena sistema strankarske in administrativne vlade. Leta 1992 so socialni partnerji po dveletni diskusiji sprejeli nov dogovor o socialnem partnerstvu. Dogovorili so se za nove cilje, ki so vezani na vključitev Avstrije v Evropsko unijo. Socialno partnerstvo so v tem dogovoru opredelili kot "posebno vrsto govorne in vedenjske kulture in (kot) pripravljenost prizadetih združenj, da oblikujejo kompromise navznoter in navzven ter predstavljajo različne interese v okviru skupnih ciljev in vseh družbenih interesov. To predstavlja stalni temelj pogovorov in tekočo izmenjavo informacij." V razpravi je sodelovala tudi vlada, vendar so podpisniki dogovora samo veliki štirje: tri zbornice in zveza avstrijskih sindikatov. Zaradi lagerske strukture družbe imata vodilno vlogo v avstrijski politiki SPO in OVP, medtem ko so liberalna, komunistična in zelena stranka izrinjene iz procesa soodločanja. Celo sindikalna organiacija OVP nima pomembnega vpliva na sindikalni strani socialnega partnerstva. Politična struktura se je začela sredi osemdesetih let polagoma spreminjati. Okrepili so se liberalci, poleg tega pa so se pojavili še zeleni. Po zadnjih volitvah leta 1994 je politična struktura že toliko spremenjena, da mnogi napovedujejo zaton socialnega partnerstva v Avstriji. Liberalna stranka, Liberalni forum in Zeleni so velikima strankama pobrali že toliko glasov, da koalicija med SPO in OVP ne pokriva več 80% volilnega telesa kot v petdesetih in šestdesetih letih, temveč samo 60%. Napovedi o zatonu imajo tudi socialno moč. Po vojni rojene generacije so se okužile z japijevsko mentaliteto in jim sodelovanje na način socialnega partnerstva pomeni tradicionalizem in SOCIALNO PARTNERSTVO 33 Igor Lukšič 12 Anton Pelinka (1974: 333) je se pred poplavo razprav teh dveh tipov Avstrijo imenoval za primer "postklasičnega parlamentarizma " zaradi njene "postmoderne strukture združenj". Mlajši politologi pa trdijo, da je bilo socialno partnerstvo moderna struktura in se navdusujejo nad post-modernimi oblikami, ki so dejansko to, kar so bile v ZDA moderne - s pluralizmom kot politično filozofijo. zapeček, ob katerem naj se grejejo veterani. Generacijski konflikt se v avstrijski politični eliti bije tudi na ravni ohranitve ali opustitve oblik socialnega partnerstva. Generacija, ki je skusila vojno in kri ob delitvah predvojne Avstrije, vztraja na oblikovanju konsenza vseh prizadetih. Mlajša generacija pa se bolj ogreva za tekmovalnost z ničelno vsoto, konsenz, stabilnost in posledice za strukturo družbe pa je pri tem ne zanimajo.12 Avstrija vstopa v Evropsko unijo v negotovosti. Sistem sporazumevanja, ki ga je razvila, je na veliki preizkušnji. Vsekakor pa se izkazuje, kar lahko preberemo tudi iz volilnih rezultatov, da se medeni tedni socialnega partnerstva, ki so bili oprti na stabilne volilne razultate dveh velikih strank in na izkušnjo vojne generacije, nekako iztekajo. Igor Lukšič, doktor politologije, docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Avtor knjige Liberalizem versus korporativizem (1994). LITERATURA CAP, Joseph (1980): "SPÖ und 'Dritte Weg': Zuckerbrot und Peitsche", v: Josef Hindels, Peter Pelinka (ur.): Roter Anstoss. Der "Österreichische Weg", Sozialistische Beiträge, Jugend u. Volk, Dunaj, München. GERLICH, Peter, EDGAR, Grande, MÜLLER, W. C. (ur.) (1985): Sozialpartnerschaft in der Krise. Leistungen und Grenzen des Neokorporatismus in Oesterreich, Böhlau Verlag, Dunaj. LEHMBRUCH, Gerhard (1979): "Liberal Corporatism and Party Government", v: Schmitter in Lehmbruch (ur.): Trends Towards Cor-poratist Intermediation, Sage, London. LUKSIC, Igor (1991): Demokracija v pluralni družbi?, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. LUKSIC, Igor (1994): Liberalizem versus korporativizem, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. MARIN, Bernd (1987): "From consociationalism to technocorporatism: the Austrian case as a model-generator?", v: Ilja Scholten (ur.): Political Stability and Neo-corporatism, Sage, London. MARKO, Joseph (1991): "Verbände und Sozialpartnerschaft", neobjavljen tipkopis. PELINKA, Anton (1972): Stand oder Klasse? Die Christliche Arbeiterbewegung Oesterreichs 1933 bis 1938, Europaverlag, Dunaj, München, Zürich. PELINKA, Anton (1974): "Postklasischer Parlamentarismus und Sozialpartnerschaft", v: Österreichischer Zeitschrif für Politik-wisenschaft, vol. 2, št. 3. PELINKA, Anton (1981): Modelfal Österreich? Möglichkeiten und Grenzen der Sozialpartnerschaft, Wilhelm Braumüller, Universitäts-Verlagsbuchhandlung, Dunaj. PELINKA, Peter (1988): Sozialdemokratie in Österreich, HPT Verlag, Dunaj. 34 SOCIALNO PARTNERSTVO