Ženska odgoja. *) Različne so stvarjene reči na svetu, razna je njih snova, razna tudi pota, po katerih izveršujejo nainen stvarjenja. Vsaktera pa je vendar tako sestavljena, daspolnuje namen stvarjenja. flDobrojeu, je Bog rekel, končavši stvarjenje. Poslednjič je Bog vstvaril moža in ženo, njega iz prahu, njo iz moževega rebresa; Evo je dal Adamu v tovaršico in soprugo. Po izvirnein grehu je pa Bog posebno še pristavil ženi: Možu boš podložna. V teh kratkih potezah je izražen namen stvarnikov, je naznaDJeno tudi niesto, katerega naj spolnuje moški in ženski spol v božjem svetu, v človeški družbi. Ni tedaj nad nami, da odgovarjamo svojevoljno na vprašanje, kakošna je stopnja žene v človeški družbi, marveč izvira to iz naraena stvarnikovega, iz ženskine narave same, in poslednjič tudi od mnjenja vseh časov. V paganstvu sploh žena ni bila dovolj spoštovana, kerščanstvo je povzdignilo ženo zopet na izvirno stopnjo, možu v soprugo a ne v sužnjo. *) Ako pogledam nazaj v leto 1861., ko sem pisal o ženski odgoji, vidim, da smo od tačas storili ljudski učitelji — velikanski korak! — Naprej ali nazaj —ktkor r.e hočete. — Kako pobožni smo bili takral. -¦ in nihče se ni spodtikal, ako je ijudeki učitelj kerščanski pisal, — a to sedaj ni več v modi; učiteljski list. kateri se tako piše, ni več učiteljski list — ampak vse kaj drugačnega? — Ako pojdemo tako naprej, pridemo res do brezverskih šol — pa misel nas tolaži ta: kedar krop do verha prikipi, takrat pa skipi. — in hnd jesih se sam uje. Pis. Žene so sicer po navadi na telesu in duhu slabeje od moških, imajo pa drugačne prednosti pred rnoškimi, ter imajo bolj nježna čutila.  nŽenski spol, pobožni spol". Ženska tudi bolj deluje s sercem nego z umom, naj imenitnejše znajdbe prihajajo večidel od moških, izjeme te zisteme nikakor ne overžejo, in vsi tisti možje in žene, katere se poganjajo za žensko emancipacijo, ne slute morda, koliko z njih prizadevanjem ženska zgubi svoje  vrednosti. Žena naj deluje v hiši, v družini, in kar je s tem dvojnem v zavezi. Dosti ima tukaj opraviti, vse njene dušne moči lahko v to porabi, in neizrečena korist izvira iz takega delovanja za moža, za družino, za cele deržave. Žena možu tovaršica pripravi v domači hiši raj ali pekel. Skerbna gospodinja varuje s trudom pridobljeno blago in tri vogle hiše podpira. Veliko imenitnejše so pa še dolžnosti, katere imajo matere spolnovati. »Dajte nam dobrih mater in svet bo drugačno podobo dobil", jebil baje izrek Napoleona I. Ona izreja človeštvu zdrave in krepke ljudi, deržavi verle podložne. Deržava in cerkev veliko pričakujete od dobrih mater, in od njih poglavitno zavisi, kakošen bo prihodnji rod. Da žene spolnujejo ta svoj poklic, jim je pred vsem treba: 1. verske omike in kerščanske pobožnosti, kajti iz teh dveh izvirajo kreposti, katere v resnici žensko kinčajo namreč: ponižnost, krotkost, pokorščina, darežljivost in dostojno vedenje v družbi; 2. take dušne omike, katera um bistri, dušne moči zvišuje; potem je pa tudi potreba, da ve in pozna vse tiste reči, katere so neogibljivo potrebne pri gospodinjstvu. Ali se pa naše hčere — tukaj govorimo od tako znanih srednjih stanov — hčere visokih stanov in prostega Ijuilstva ne jemljemo v misel,— res tako izrejajo? — Ženskahočedopasti, ali kakor nekateri pravijo, očarati, ves njeni trud in vsa skerb je le v to obernjena; matere same svoje hčere v to napeljujejo. Kjer ni prave kerščanske pobožnosti, tani tudi ni drugih krepost in čednost, katere žensko kinčajo, in kjer je glava z nepotrebnimi rečmi prenapolnjena in serce pa nepožlahnjeno, mora pa telo toliko bolj nališpano biti. Kaj pa delajo naše krasotice? Od zora do mraka prepeva v poletnem času kobilica na zeleni livadi; izobraženo ženstvo pa se ves dragi dan peča z delom, katero ni vredno piškavega oreha; dan mine v braDji, pri godbi, v koncertih in gledališču ali na plesišcu. Ako že sploh kaj delajo, saj kaj takega ne, pri katerem bi si roke umazale; šivati, kerpati, kuhati to bi ne bilo za tako lepo punčiko. — Če tako dekle vendar le moža vlovl, gorje, trikrat gorjč mu!! tričeter- tinke vsega premoženja mora biti za svilo, žamet, špice, in taka gospodinja ne zna sama ne gospodinjiti, tedaj ne ve tudi deklam nič pametnega ukazati. Pri njenem gospodinjstvu gre premoženje rakovo pot, sreča v družini zgine in mož, ta ne ve, kje se ga glava derži, in je le takrat vesel, kedar ga ni doma. A nihče ne pravi, da bi bile vse ženske v gosposkih hišah take; več je izverstnih gospodinj in dobrih mater, in te toliko bolj cenimo in spoštujemo. Kako naj se pa izrejajo dekliči v dobre gospodinje in skerbne matere ? Podlaga vsaktere izreje je vera in ta bo ostalo dotlej, dokler bodo živeli Jjudje, kateri izreje potrebujejo. Ni tedaj samo lepo in koristno, marveč neogibljivo potrebno, da se pri dekliški izreji posebno povdarja vera, in da se že v nježni starosti dekliči pred vsem uče iz vere in po veri živeti. Poglejmo nekoliko okoli sebe, in ozrimo se na učne čerteže višjih dekliških šol. Na programi je: raaterin jezik, francoski ali kateri drugi tuji jezik, svetovna in cerkvena zgodovina, slovstvo, basnoslovje, prirodoslovje in prirodopisje, matematika, godba. Koliko je tu nepotrebnega! Vse, česar ne potrebuje žena in gospodinja, je odveč; kar pa ostane, se mora toliko bolj temeljito učiti. čemu neki basnoslovje? — Astronomija, fizika in kemija so nauki, katerih se mora človek, ako jih hoče umeti, učiti dolgo in dolgo; kaj pomaga, ako deklič tu in tam nekaj vjamejo od teh naukov? Zemljemerstva in algebre dekliči ne bodo nikdar potrebovali. — Rastlinstva, živalstva in rudninstva naj se uče, ker nekatere reči mej teh naukov morejo koristiti prihodnji gospodinji. Sploh rečeno, tega naj se učč, kar jim v resnici hasne in koristi, da si pridobč vednost v življenji potrebnih in da se dušne močf lepo harmonično ali v soglasji izobrazijo. (Daije prih.)