OKTOBER. NOVEMBER SENTIDO DEL MATRIMONIO El matrimonio es el pacto de amor conyugal o la elecciön conscieU" te y libre con la cual el varon y la mujer aceptan la comuniön intim» de vida yamor querida por Dios mismo. Responde a lo mäs autdntico del amor humano, el cual, por su propia naturaleza, impulsa al hombr» y a la mujer comprometerse reciprocamente de por vida en una entreg» generosa, definitive, exdusiva y fecunda. La libertad, ciertamente necesaria para que el varon y la mujef pacten esta alianza, no los dispensa de las leyes que custodian los valO" res de la fidelidad e indisolubilidad que son intrinsecas a la Institucij* matrimonial. (Conferencia Episcopal Argentina) ROMANO GUARDINI O ROŽNEM VENCU „Čim dalje človek živi, tem bolj jasno vidi, da so ravno pre^ proste stvari resnično ve’ike. In tako je tudi z rožnim vencem. Pri rožnem vencu gre za središčne skrivnosti Boga in za odrešenje sveta-Kdor tega ne vidi, kdor tega noče videti ali morda videti ne mofC' naj rožni venec rajši izpusti iz svojih prstov ker mu ni dorastel-Najgloblji razlog za brezmejno kritiko, kateri je danes izpostavljen rožni venec, je brez dvoma treba iskati na tem mestu. Naš čas je po-stal v veri slaboten, čas, kateremu je skrivnost in poglabljanje vanjo ter počivanje v njej postalo nekaj tujega. Kdor skrivnosti Boga in našega odrešenja ne jemlje resno in kdor zaradi tega nima časa spustiti se vanjo, ta seveda z molitvijo rožnega venca ne more skleniti prijateljstva, kaj šele da bi skrivnosti rožnega venca ljubil ib jih ljubeče doživljal in dobival hrano iz njih.” DOSTOJEVSKI O MOLITVI ZA UMIRAJOČE Glede molitve za umirajoče stavlja Dostojevski v usta starcu Zosimu tole: „Sleherni dan, kadarkoli moreš, ponavljaj sam pri sebi; O Gospod, usmili se vseh, ki so danes stopili predte! Zakaj vsako uro in vsak trenutek se jih na tisoče poslovi od svojega življenj» na tej zemlji in njihove duše stopijo pred Gospoda. Marsikdo stop* predenj, ne da bi se za to posebej pripravil. In glej, nemara se vzdig' ne z drugega konca zemlje tvoja molitv za pokoj njegove duše, če-prav ga nisi niti poznal, kakor tudi on ne tebe. Kako milo bo njegovi duši, ki bo v strahu stala pred Gospodom, čebo tisti mah začutil, da moli nekdo tudi zanj in da je ostalo na zemlji človeško bitje> ki ljubi tudi njega. Pa tudi Bog se bo oolj milostno ozrl na vaju obal kajti če se je že tebi tolikanj zasmilil, kako se ga bo usmilil šele OU' ki je neskončno bolj usmiljen in ljubeč od tebe. In odpustil mu bo zaradi tebe.” DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA !£ro 54 OKTOBER-NOVEMBER 1987 1987 - nas katoliški shod Vsi slovenski katoliški shodi so se vršili v časih, ki so bili natr-|*ani s težkimi vprašanji. Odpirali so in potrjevali slovensko in ka-Niško pot sredi zmede zmot konec 19. stoletja in ob saknem začetku bav^ga;; pred katastrofo prve svetovne vojne pa ob upajočih začet-K|b v novi državi. Leta 1952 spet ob popolnoma neznanih življenjskih **°8ojih v novem svetu, kamor so nas kot begunce izložile ladje božje Previdosti. Dolga doba našega ustvarjanja na tej ameriški celini se spre-^'bja v bogato dediščino, ki jo naši mladi redovi srčno prevzemajo. fičevalci najstrašnejša zgodovinske dobe slovenskega naroda te-®ai° k počitku, novi rodovi pa stoje pred nalogo, da ne izgube niti abčka njihove zlate modrosti in skušenj. Vse premike, ki so se za-'ršilj v slovenskem katoliškem gibanju, je potrebno požlahtnena ^meriti v zdravo narodovo rast. Ta potreba nam narekuje nov ka-‘»Hški shod. Sila, ki nas žene, da se snidemo, razgovorimo, domenimo in se ?bova odločimo za tvegano pot slovenstva in katolištva, se nahaja v siobini notranjosti naša slovenske skuposti in našega naroda. Naša skupnost živi iz studencev katoliških načel in krvave da-'ye naših mučencev in narodnih junakov. To leži v naši not ran jo-1 najgloblje. Zato nas na katoliški shod sklicuje zavest, da nam je Pptrcbno utrditi krepost zvestobe, ki bo zmožna naše rodove ohrani skupaj in za narod. V tej kreposti moramo kaliti pogum in zbi-fati sile. Notranjost natn preveva gotovost, da naše poslanstvo še ni iz' črpano in da ga še vedno poplemmitujejo nove, izzivajoče in odg0-vomejše naloge. Nott-anjoed pa je prežeta tudi od ustvarjalnosti, ki mora sl°' venske talente spravljati v slovensko zakladnico!, da ne bomo večn° neznani vojaki, s katerimi se dičiji naslovi drugih. Katoliška notranjost našega človeka je prvi vzrok in prvi vzvod za našo stanovitnost in napore, pn velika luč, katero so premnog1 slovenski bratje namerno pogasili in si prižgali brleče leščerbe tu-jega nauka. To našo Slomškovo katoliško luč hočemo za vedno obdržati prižgano našim rodovom, 'zato se zbiramo ob novem katoliške01 shodu. Zvestoba, poslanstvo, ustvarjalnost; in katoliška vera nam hranijo odločitev, da se katoliškega shoda oklenemo z dobrim in veliki01 srcem. Milan Magisfe* ROŽNI VENEC Rožni venec je pomembna oblika skupne in zasebne molitev. Je hkrati premišljevalna in ustna molitev. Tesno nas povezuje z življenjem, trpljenjem in poveličanjem Jezusa Kristusa. Kaže pa nam tudi, kakšno mesto ima božja mati Marija v od rešen j »kem božjem načrtu. Molitev je primerna za vsak čas. Posebno skrbno pa naj bi molili rožni venec v oktobru skupno v cerkvi in doma v družini. JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA Vse leto se v bogoslužju spominjamo velikih skrivnosti iz Jezusovega življenja, po katerih se uresničuje naše odrešenje. Na zadnjo nedeljo cerkvenega leta, letos 22. novembra, pa se bomo zbrali okrog svojega Gospoda in z njim vnaprej obhajali dokončno zmago, ko se bo vrnil kot slaven kralj, da zbere sadove svojega odrešenja. Kristus je kralj vsega vesolj8’ vendar njegovo kraljestvo ni °d tega sveta, ni človeško, politični Njegovo kraljestvo je kraljestv® resnice in življenja, svetosti milosti, pravičnosti, miru in Hu' bežni. VSI SVETI Na praznik Vseh svetih (L tl°' vembra) ne mislimo toliko na tiste, ki jih je Cerkev razglasil8 za svetnike, temveč na preprost® ljudi, na brezštevilno množico naših bratov in sester, ki so se v življenju iskreno trudili za kr' ščansko življenje, in so zato zdaj srečni pri Bogu. Vsi so zdaj na^1 vzorniki in priprošnjiki pri Bogu; Praznik Vseh svetih nas tud1 spominja, da smo vsi kristjan1 poklicani k popolnosti krščanskega življenja — k svetosti. Vs{ naj bi v skladu s svojimi lastnin^ darovi in nalogami zvesto hodil* za Kristusom po poti žive vere’ ki prebuja upanje in deluje P° ljubezni. 18 •' kr A n ;> j j m ■fini se, o premila Devica Marija, da se nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal... (Lojze Perko) PET LETNIH ČASOV Javorji od sonc gorijo, sonc ljubezni zadnjih dni. Krizanteme govorijo verze bakraste stasti. Veter zdaj z jesenjo hodi, listje pada v njuno pot. S skrbno — lahkimi ubodi krpa kapo zemlji svod. Vse prihaja, da odhaja. Jezus, Ti ostaneš v nas da lahko Srce razdajaš, kjer je celo leto — mraz. REŠITEV PROBLEMA OB BUKVI V presledku med grmom in bukvo in travo cvetel je vijolično-oranžno cvet. Zakaj ga pri nas kličemo hirugäo? Zakaj so mu dali „Co;iv6!vulus red“? Ves dan premišljuje. Ko ptički spuste se v njegovo bližino — po šegi vseh lovcev, prodornih oči —, jih tiho vprašuje, še preden zletijo z ujetniki v kljunčku v svoj grad nad ljudmi. Nihče ne razume. Potem je citronček na vetru priplaval in najbrž je cvetu razložil skrivnost; ko žarek prisluhnil je v njuna kramljanja, je videl na cvetu smehljaj, in modrost anten pod metuljem. In to mi zaupal je veter pozneje, ko stopil sem v hišo zaradi dežjš: da cvet je izdihnil utripe svilene smehljaje pod kapljami s težo nebä — (od dalj, se razume.) —----------- 't Mladim 'bralcem: lahko spremenite pesniški ,,red“ v cvetlično družino * mednarodnim imenom Convölvulus. Na Japonskem pravimo temu, tromp6"! podobnemu cvetu hirugäo; ime pomeni ,.opoldanski obraz", ker se cvet pr^f večeru zapre vase. Uganite, kaj pomeni v zadnji vrstici ,,od dalj“! Brez *'* zike najbrž ne bo šlo... Vladimir Ko6 Oktobra bo v Rimu škofovskalsinoda o laikih Posebna zasluga 2. vatikanskega koncila je med drugim tudi ta, da se je temeljito posvetil vprašanju o laikih v Cerkvi. Morda teologi o ničemer drugem pred Koncilom niso toliko pisali in razpravljali kot prav o tem vpraša-n?u> Tako so pripravljali pot kon-c**u> ki se je o laikih izrekel v važnih dokumentih in tako pov-2ročil velik napredek v umevanju aikov v Cerkvi, v njihovem poganstvu in njihovem mestu. Od °ncila je preteklo 20 let. Cerkev sama sebe vprašati, v koliki 'Peri se ji je posrečilo koncilske- ga duha in konkretne določbe o laikih spraviti v življenje. Koncil je hotel laikom zlasti posredovati to zavest, da so bili pri krstu vcepljeni v skrivnostno Kristusovo telo in s tem postali deležni trojnega poslanstva Kristusovega. Istega poslanstva kot ga imajo kleriki, čeprav na drugačni stopnji in na drugi način. Ta nauk je seveda tako star kot je stara Cerkev sama, res pa je, da ni bil vedno zadosti v zavesti ne uradne Cerkve, še manj laikov samih. Do koncila so laiki predvsem imeli zavest, da so poslušajoča Cerkev, medtem ko so škofje s papežem na čelu in duhovniki kot njihovimi pomočniki učeča in vodeča Cerkev. In temu primerno se je tudi razvijalo cerkveno življenje. Prišel pa je čas, ko bo mogla Cerkev svojo veliko nalogo dobro vršiti samo, če bodo tudi laiki zavzeli tisto mesto, ki jim kot članom Cerkve gre, in vršili poslanstvo, ki ga v moči krsta imajo. V oktobru letos bo v Rimu škofovska sinoda, ki bo imela za svojo nalogo prav ugotoviti, v kakšni meri so določbe 2. vatikanskega koncilu glede laikov prešle v življenje Cerkve in niso ostale le mrtva črka. Sinoda je zborovanje škofov in vsega sveta, vendar ne vseh, temveč le zastopnikov vseh narodnih škofovskih konferenc. Posamezen škof namreč ni pastir samo svoje škofije, temveč je kot član škofovskega zbora skupaj s papežem odgovoren tudi za celotno Cerkev. To nalogo posamezni škofje vršijo na različne načine, npr. s tem, da odstopajo lastne duhovnike škofijam, ki trpijo večje pomanjkanje klera, ali pa da pošiljajo svoje duhovnike in tudi laiške misijonarje v misijonske dežele, in na vse načine, s katerimi jih papež pritegne k vodstvu celotne Cerkve. Eden izmed ustaljenih načinov tega sodelovanja je prav škofovska sinoda, ki se zbira vsaka tri leta v Rimu. Škofovske sinode je priklical v življenje Pavel VI. leta 1965, torej ob zaključku koncila. V ustanovni listini je natančno določeno, koliko zastopnikov posameznih narodnih škofovskih konferenc ima pravico in dolžnost prisostvovati sinodam. A čeprav se sinoda imenuje „škofovska“, ima pravico se je udeležiti tudi nekaj vrhovnih redovniških predstojnikov in celo laikov, kadar jih papež posebej povabi. Oktobrska sinoda o laikih torej ni zborovanje laikov, ki bi razpravljali o svojem, laiškem mestu v Cerkvi. Je zborovanje škofov o vprašanju laikov, čeprav se je bo udeležilo tudi 30 laikov, kot je do sedaj znano. Ni pa še znano, kakšno vlogo bodo le-ti vršili na sinodi, ali bodo samo o-pazovalci ali pa bodo tudi aktivno posegali v sinodna razpravljanja. Kdor je le nekoliko opazoval življenje Cerkve zadnjih dvajset let, je z veseljem ugotovil, da Je prisotnost in delovanje laikov v Cerkvi zelo poraslo. Na samo na področju liturgije, kjer je aktiv-na udeležba laikov vidna že na prvi pogled, temveč tudi na Pre' mnogih drugih področjih. V Pf' s;oralnih svetih, v apostolatu *D še mnogokje drugje so laiki za' čeli prevzemati tudi odgovorna ir esta, česar si nihče pred nedav-nim niti predpostavljati ni m°' gel. Seveda je ta udeležba laikov v Cerkvi različna od dežele do de-žele, od škofije do škofije in ce-lč od župnije do župnije. Vzrok te različnosti niso samo laiki, k! se hitreje ali pa ne tako hitro da-jo prežeti z novo miselnostjo-temveč premnogokrat tudi duhovniki. Spremeniti miselnost ni lahko in zahteva časa. Stoletja s° bili laiki navajeni le sprejemat* oc Cerkve vse, kar je bilo potreb-ii(i za njihovo zveličanje: krščanski nauk, zakramente in vse druge. S tem ni rečeno, da niso množice zglednih in dejavnih laikov bistveno vplivale na pokriatjanje-vanje ckolja. Pokristjanjenje kulture je bistveno tudi doprinos kr-šč.inskega laikata. A vsi vemo, da je mnogo področij človeškega u-dejstvovanja, ki še zdaleč niso prežeta s krščanskim duhom. Papež Janez Pavel II. je posebej opozoril na celo vrsto novih vpra-ša.ij, ki čakajo odločnega posega krščanskih laikov. Omenja v tej zvezi „stalno nevarnost, da bi znanstveni in tehnični napredek ne bil zadosti človečanski, naV- dihnjen in ukoreninjen v etičnih in verskih vrednotah, s kateri-111' Prihaja v stik.“ To je posebno Področje laiške prisotnosti, ki naj s krščanskim duhom prekvasijo te svetne realnosti. Papež nadalje o-Pozori na nekatere stvarnosti, ki temeljnega pomena za napre-ek človeštva: na svet dela, šol-, ®tvo, družino, politiko, kulturo in )®redstva družbenega obveščanja er svet mladih. Iz tega je razvidno, da bo ta 'Poda po svoji temi najvažnej-a> kar jih je do sedaj bilo. Zato P‘lPež prosi škofe, naj se nanjo Posebej dobro pripravijo. Eno iz-^Pcd sredstev, ki sc jim nasvetuje, . to, naj izvedejo v svojih krajevnih Cerkvah obširne in teme-Pte ankete med laiki, da se na ta PpČin ugotovi dejanski položaj JPk°v v Cerkvi in svetu in kaj laiki sami mislijo o sebi in možnostih svojega sodelovanja v Cerkvi. Škofje naj se torej ne zadovoljijo z nekim splošnim poznanjem laikata v svojih cerkvah. Treba je čim bolj natančne diagnoze, kajti le tako bo mogoče načrtovati stvarno in zato tudi učinkovito. Upati je, da bo papež doprinose tudi te sinode pozneje povzel v posebnem dokumentu, kot se je to do sedaj še po vseh sinodah zgodilo. Ta dokument bo potem služil škofom in laikom kot delovni načrt za delo laikov in med laiki. Vsa Cerkev pa naj bi se na ta dogodek pripravila tudi z molitvijo, da izprosi sinodalnim očetom veliko luči za njihovo delo v tej tako važni zadevi, važni za laike in za vso Cerkev. Lojze Kukoviča O DRZNOSTI (in še kaj) „Hej, v svojo moč zagledani viharji, ki z vpregami razjarjenih živali drobite jez prestrašeni obali, in vam zorečih sadežev ni mar — poskusite vesolja jez prodreti! Da švignete na zvednate valove, ki nosijo nadzemeljske glasove skoz neokrnjene lepote svet.“ Seveda so me čuli s hiš trdnjave — saj drznost drznosti lahko kljubuje. In šli so. Pa še zdaj jih ni nazaj. Razumete, smejim se jim — skrivaj. Je zdaj drvijo v isto stran daljave, in včasih, zdi se, tulijo še huje. Vladimir Kos Rožni venec O, prelepa preprostost vere, kakšne velike darove nam podarjaš s svojimi beraškimi rokami in koliko zahtevaš od našega visokega razuma v zameno zanje! Ti bi menda hotela, da bi vse zaželene zaklade sveta prodali za posvaljkano vrvco, ki so na njej nanizane lesene jagode in ki ni vredna prgišča orehov... Da, vse to zahtevaš! Vsem zakladom sveta se moramo odreči, bleščeči razum moramo zapreti v železne skrinje ter ga z deveterimi ključi zakleniti — in tedaj nam bo podeljeno vse bogastvo siromaščine. Nenehno nam morajo biti roke združene v školjko prosečega prgišča, do poslednje poti jih mora vezati vrvca, ki so na njej nanizane jagode.. . Zakaj vsaka izmed teh jagod kipi v soku milosti. Ta sok je opojen kakor staro vino in sam Bog hoče, da utonemo v njem... O, prelepa preprostost vere, veliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeb'ju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. Črne krogljice so nanizane na močni pleteni vrvci. Tudi križ na vozlišču je lesen, le obroček, ki je nanj pritrjen, je iz kosti. O, ta križ! Ves je že obrabljen od prijemov in poljubov; komaj še razločim Kristusovo telo na njem. Pri križu se začenja in konča na- ša molitev. To je svetinja brez zlate skrinjice, skrita le v žlahtno p&tino stoletnih molitev. Mož ali žena ki ga je prvi posvetil s svojo molitvijo, že zdavnaj počiva v Bogu, toda rožni venec nas Še druži z njim. Kakor plezalci smo, ki so v gorski steni navezani na rešilno vrv in to vrv drži sama Mati božja v rokah. Vemo, da ne bomo padli, dokler se je bomo o-klepali. Dragocenejša je od ma- j t.erinega poročnega prstana in u-hanov, dragocenejša od sladkodi- . liečega rdečega albuma v orna- I ri... Ne, brez molka bi ne bilo našega doma, kakor bi ne bilo družine brez očeta in matere. To je prav tisti rožni venec, ki si ga otroci iz roda v rod obešajo okoli vratu in poljubljajo križec. Ko sem bil še tako majhen, ca sem komaj segal na mizo, sem se z njim igral. Prerezal sem vrvco, raztresel kroglice po tleh ter jih kotalil po izbi. Potem sva jih s staro teto iskala pod mizo, pod omaro, pod posteljo, vsepovsod — in vsako sem moral poljubiti... To je tisti rožni venec, ki nam je polzel med prsti ob posteljah umirajočih ter spremljal njih duše pred božjo sodbo... O ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Kadar zrkne druga na drugo, je slišati kot bi z velike višine kanila kapljica vode na skalo. Tako okorno so izrezljane iz lesa, niti povsem okrogle niso; podobne so molitvam izmučenih ljudi. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdrfi-Vamarij je že zdrselo po teh ja-^°dah v nebeški ribnik, čez sto so že stare, dvesto let morda, vsakokrat ko udari pri molitvi rUga ob drugo, potrka na rajske Ul*i: „Tik — poslušaj, dobri Bog, krnili se nas.., Saj si se za pas Učlovečil, za nas trpel, nam v Pričevanje od mrtvih vstal...“ ^saka jagoda je zaznamovana ^ Nebeških urbarjih kot zrno, vr-en0 v zorano njivo, ki obrodi toteren sad. Spomin božičnih večerov: ,. t>uh kadila in kaplje blagoslovile vode, svetloba svečk pred klicami in napev božične pesmi. ^ako lepo je moliti: ,ki si Ga De-lca rodilni“ Med vsemi rožno-e,1skimi skrivnostmi mi je ta najljubša! Ob njej vedno zagledam Devico Marijo, ki kleči ob jaslih, kjer leži sveto Dete, in angele, ki pojo glorijo nad pastirskimi poljanami. Vselej mi je žal, kadar je je konec. — Sveti večer je nekaj tako lepega — in brez rožnega venca vendar ni svetega večera! Očetov glas je tedaj pritajen, lahno se tresoč, in vsak sveti večer ima oče solze v očeh, da se lesketajo lučke v njih. Morda bom jaz nekoč prav tako jokal, če mi bo Bog podaril to milost ! Kadar si hočem zamisliti očeta najlepšega, ga vidim, kako kleče in s solzami v očeh moli rožni venec pred jaslicami. In večeri v postu: Sonce zaide že navsezgodaj. Med dež se meša še sneg, kajti pomlad prihaja počasi, čas Kristusovega trpljenja! Tedpj se blešči na sleherni jagodi rožnega venca kapljica Gospodove kivi, ki jo je na Oljski gori potil, ki jo je pod udarci bičev prelil, k'i mu jo je trnova krona iztisnila, ki mu je na bridki križevi poti tekla iz ranjenih nog in ki se mu je iz rane v ljubečem srcu ulila po poslednjem kriku... Bog je za nas umrl! Toda takoj nato: Glas velikonočnih zvonov; vesela procesija skozi prvo pomlad — in preden sedemo k žegnu, zazveni iz očetovih ust kakor zmagoslavna hvalnica: „Ki je od mrtvih vstal...“ Vsi smo združeni na kolenih pred Bogom: oče in mati in bratje in Bog je sredi med nami — v zaupanju govorim, ne v predrznosti! — Včasih najmanjši zajoka in mati ga vzame v naročje ter ga na lahno zaziblje. Vem, če bcmo s to ogrlico milosti okrašeni stopili na dan plačila pred groznega Boga — nam bo sodba lahka in radostna kakor velikonočna hvalnica. Postelja je pregrnjena z rožnatim pregrinjalom. Zavesa ob oknu se napihuje v vetru. Večer prihaja. Koliko ljudi bo zdaj pokleknilo ob priviti svetilki okoli domače mize in koliko ust bo polglasno odgovarjalo molitvi očetov...! In vse vesolje bo zvenelo z njimi' kajti Bog ima na svojem rožnem vencu nanizane same nebeške zvezde in planeti so namesto oče* našev in gibljejo, gibljejo se, P0-korni volji ustvarjalnih prstov. Premikanje ozvezdij se mi zdi ka-kor ena sama vesoljna molitev." O, rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon! Po njem sč t pogovarjava z Bogom — in veli'; ko si imava povedati. Moj Gospod in moj Bog! Brez besed spuščam jagodo z8 jagodo. Edina molitev, ki jo zdaj znam, je: „Hvala ti za vse!“ Emilijan Gevc 0 britje, z vedrim licem, s čistim očesom na pot... roka boŽj8 bo odprla srce in v srcu bo roža čudotvorna... Dodeljena bo, brat' je, nam vsem, ki smo jo verno iskali in je nismo spoznali. Zaradl trpljenja nam bo dodeljena ob poslednji uri. Kar smo trpeli, ni gubljeno. Slabi smo bili in phhi, razjedanj od trepetajočega hre' penenja. A*i izgubljen ni noben samoten vzdih, tudi solza slabo*' nega ni izgubljena. S trpljenjem ir. s smrtjo bomo pognojili to lep0 zemljo, da bo vzklilo novo življenje... Ne bojte se, ne vzdihujte Bog vas je videl, videl je vaše hrepenenje in vaše trpljenje. je ura vstajenja in pove’ičanja, blizu je ura, ko se bo nagnila 8 tem ustnam roža čudotvorna. Drugače ne more biti, ne sme biti: nekje je drugo življien)6, kjerkoli: plemenitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič podoba0 temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš de-lež! Jaz verujem v to drugo življenje — od kod drugače hrepene-nje po njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te žalostn0 ječe! In nikoli ni bilo to hrepenenje tako globoko in tako bolest polno, kakor je zdaj, ob teh urah, ko vem, kako blizu mi je kol°' voz in kako daleč so mi zvezde... Ivan Cankar (Lopa Vida) Ob spominu mrtvih Rajnih se spominjamo, kadar-pomislimo nanje in na njihovo podobo, ki se nam je vtisni-a v dušo, kadarkoli se zavemo nekega dela, ki so ga v življenju ^Pravili in je imelo takšne ali I afugačne posledice. Tak spomin n' seveda le nekaj, kar bi se dodajalo v našem razumu, temveč je j^kaj, kar je močno čustveno o-“arvano, in sicer tem bolj, čim te-®aeje smo bili z rajnim povezani, e,tn bolj cenimo tisto, kar nas na rajnega spominja. Vendar rajni, ki so odšli s sve-, ^a v božji milosti, živijo dalje v Bogu, posebno kolikor so dosegli svoj končni cilj pa tudi kolikor se še pripravljajo na polnost takšnega življenja ali zanj zorijo. Zato spomin rajnih pomeni predvsem molitveno zvezo z njimi. Resnica o občestvu svetih nas spodbuja k takšni zvezi. V mesecu novembru nam je takšna vez z rajnimi še bolj v zavesti. Prav je, da resnično poživimo v teh dneh zavest občestva svetih, in se v molitvi med seboj povezujemo: mi v zemeljskem življenju s tistimi, ki so že v onstranstvu. Vsi sveti na tujem Tudi letos bom lahko, tako kot ^Pogi drugi, le v duhu obiskala ^mače vaško pokopališče. Namesto tja, bom skozi obokani vhod Prišla na velikansko velemestno Pokopališče. Tiho bom opazovala številne obiskovalce, kako polagajo na grobove dragih pokojnikov cvetje in prižigajo sveče. Po-j^ed na praznično okrašeno pokopališče me bo prevzel. Temno Slečeni tujci bodo potišano govorili in imeli bolj blag pogled, k°t ga imajo, kadar sedijo v avtobusih ali si utirajo pot skozi dPeČo ob cestnih prehodih. Medtem ko bom notranje nepo-tešena hodila po dolgih pokopa- liških drevoredih, se bodo moje misli vedno znova vračale na grobove, ki sem jih pustila doma. Mislila bom na še žive svojce, ki so se ta čas podali na dobro znano vaško pokopališče. V duhu jih bom videla, kako stojijo pred spomenikom, na katerem je vklesano ime mojih prednikov. Kot vsako leto bom tudi letos poiskala samotni kot na robu pokopališča, kjer ležijo zapuščeni in pozabljeni grobovi. Tu bom prižgala svečke, ki jih imam s seboj. Naj svetijo tem pokojnikom, ki so bili morda že za življenja prikrajšani za svetlobo ljubezni in veličino usmiljenja. Tudi drugi danes živi bodo danes nanje mislili. Nekateri se bodo za Vse svete zapeljali na pokopališče mrtvih brez imen, ki leži. samotno ob veliki reki, nedaleč od velemesta. Čez čas bom pustila za seboj u-smiljeno utripajoče svečke in se počasi vračala po drugem drevoredu, ki vodi do drugih obokamh pokopaliških vhodov. Na večjem križišču, kjer številne poti sestavljajo zvezde, bom prišla mimo posebno visokega križa iz temno bleščečega črnega marmorja. Spomenik je posvečen žrtvam prve in druge svetovne vojne. Tudi letos bom tu darovala prispevek za oskrbo preštevilnih vojaških pokopališč. Spomnila se bom svojih pokojnih bratov in vseh drugih vojnih žrtev, ki so na krut način izgubile življenje, pogosto še tako mlade, da svojega lastnega življenja v zrelosti in miru niti še niso živele. Tiha žalost, s katero sem se desedaj v spokojni molitvi pogovarjala z mrtvimi, se bo t.u sprevrgla v grozo; grozo ob mi' sli na mlade vojaške grobove, k* jih nasilje še vsak dan, vsak trenutek koplje nekje na zemeljsk1 cbli. Ko bom zapuščala velikansko pokopališče, bom jasno čutila, da so mi vsi mrtvi tega sveta blizu, da so mi dragi in da tujih pokopališč zame ni, kakor tudi ni za' me nikjer tujine, saj trepečem za vsako življenje na tem planetu ifl mu želim visoko starost in srečno zadnjo uro. Še zadnjič se bom prijazno ozrla, predno bom Šla skozi obokana, široka in visoka pokopališka vrata. Za menoj bo utripalo tisočero svečk kot nepre-šteta množica svetlih, a skrivnostnih oči, ki mi bodo razodevale, da z menoj verujejo, upajo in ljubijo. Milan Merlak ^ljubite svoje sovražnike../' (/VU 5,44) , Ko človek trpi krivico, ki mu jo prizadel sovražnik, se v srcu Cuti kot napadanega v svojem o-sebnem dostojanstvu, svoji svobo-Pravicah in časti človeške o-Sebnosti. Ob tem se v njegovem 3rcu kot naravni odziv na krivico Pojavijo različna neugodna ču-®tva. Na prvem mestu so: nošnji odpor proti krivici, pro-est proti krivici in krivičniku, °bsodba krivice. Na podlagi teh vstanejo na drugem mestu: jeza ^ krivičnika z željo, da bi bil za r>vico kaznovan, da bi ga videl rPeti, da bi mu bilo z istim po-VrrOeno, „zob za zob...“; pri ^rnem človeku tudi kot klicanje 0zie kazni nad sovražnika. Če globlje razmejimo ta različ-na čustva v človeku, ki trpi kri-^c°, in jih analiziramo, moremo °‘je razumeti, kaj nasprotuje Jubezni do sovražnika in kaj ne. S]hološka analiza teh pojavov v Srcu je nekoliko težja, ker se ^ed seboj prepletajo različna ču-8tva in različni nagibi v srcu člo-veka. Vendar ob razmišljanju o tem beremo kratko ugotoviti naslednje; . K Na prvem mestu navedena ustva: notranji odpor proti kri-•ei, protest proti krivici, obsod-.a krivice in krivičnika, kolikor ® krivičnik — ne nasprotujejo Jubezni do sovražnika in jih nih-,e‘ ne more prepovedati. Zakaj, ar je v sebi krivica, nihče ne more v srcu prejeti kot nekaj dobrega. Krivica ostane krivica in ta čustva ob krivicah so po naravi nujna in ne morejo biti drugačna in niso nekaj slabega; niso proti ljubezni do sovražnika in jih zapoved ljubezni do sovražnika ne prepoveduje, kot tudi ne iz tega sledeče pravice, da prizadeti brani in išče proti sovražniku svojo pravico. Leta po drugi svetovni vojni in komunistični revoluciji so bila v naši domovini leta uradnega stalinističnega terorja. Duhovnik Alfonz Jarc, tedaj župnik v Draga-tušu v Beli krajini, je leta 1948 srečno dovršil obnovo tam v vojni bombardiranega župnišča. Hotel se je tedaj lotiti tudi obnove bombardirane cerkve, pa je bil 7. januarja 1949 aretiran in so mu uprizorili v Črnomlju javni sodni proces, kjer je bil — med ljudmi je bilo takrat prepričanje, da po ukazu partije — obsojen na smrt. Na tem sodnem zasliševanju je ta duhovnik v odločilnem trenutku sodniku zaklical: „To ni res!“ in je protestiral proti dvournemu mučenju, s katerim so bili prej iz njega izsilli priznanje na predložene obtožbe. To je bil na zunaj in javno izražen notranji protest proti krivici, ki jo je trpel. Vsakdo ob tem čuti, da mu pri tem ne moremo ničesar napačnega očitati v odnosu do krivičnikov, ampak rajši nasprotno. Slovenski duhovnik - zgodovinar pravi ob njegovem kratkem življenjepisu, ki to poroča: ,Vse o Alfonzu Jarcu sem prebral z zgodovinarskim zanimanjem in krščanskim občudovanjem. Menim, da njegov lik mora priti v spomin slovenske cerkvene zgodovine“ (France Dolinar, Rim, 22. 12. 81). Krivica ostane krivica in v prizadetem ostane zavest krivice, ki je nikdar ne more sprejemati kot nekaj dobrega in odobravati, ampak jo le trpi; z notranjo obsodbo krivice, ki more biti brez sovraštva do krivičnika. Tudi v Kristusovem trpljenju je njegova zavest neizmerne krivice, ob njegovem najčistejšem čutu pravičnosti, bila zanj vir posebnega dušnega trpljenja. Tudi imenovani duhovnik Alfonz Jarc je v pekoči zavesti krivice pričakoval v ljubljanskih zaporih svoje smrti. Svojega protesta pred sodnikom ni preklical in ga ni mogel preklicati. Pa zato ni bilo sovraštva do krivičnikov; smrt je sprejemal, kakor jo je Bog hotel, ki krivice ne odobrava, ampak vedno obsoja, pa jo v življenju svobodnega človeka-krivič-nika dopusti. Tako je tudi ta slovenski duhovnik sprejemal smrt kot božjo voljo, kot je lepo izrazil na dopisnici, ki jo je pisal domačim iz zaporov za veliko noč 1949: „Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi. Tako kot on, moramo tudi mi do konca izpolniti voljo božjo. Taka naj bo naša velikonočna mi- iiel in prošnja: da bi mogli biti dobra ‘glina’ v rokah božjega Lončarja.“ 2. V začetku tega članka, n» drugem mestu omenjena čustva v srcu človeka, ki trpi krivico, Pa zadenejo ob dolžnosti ljubezni do sovražnika in ji nasprotujejo. T° so čustva zamrze in maščevalnosti proti sovražniku-osebi, ki ntU i je storila krivico. Seveda so t* čustva v srcu prizadetega najprel spontani odziv slabotne človeške narave na prizadeto krivico, Pa | so v srcu kristjana kot skušnja' va, ki ji pravi Kristusov učenec v svojem svobodnem hotenju 10 ravnanju ne sledi, če je krivih' nik hudoben, pravi kristjan m<>ra: vedno ostati plemenit, tudi do sovražnika. Gospodova zapoved je v tem p0-polnoma jasna: „Ljubite svoje sovražnike; delajte dobro tem, k* vas sovražijo, in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo (Mt 5, 44). Ob tem je prva dolžnost kristjana v odnosu do sovražnika odpuščanje“, kot navadno govorimo. To pomeni, da se odpovemo maščevalnosti in sovraštvu-t. j. ohranimo do njega dobrohotnost, kot do vsakega človeka; de ga ne izključimo iz naše splošne ljubezni do bližnjega. Zakaj tudi sovražnik vedno ostane naš bliŽ' nji, ki smo mu po božji volji ti1 Gospodovi zapovedi dolžni dobrohotnost in mu ne smemo želeti in privoščiti zlo. Seveda pa „sovražniku odpustiti“ ne pomeni — kot je bilo že rečeno — gledati štor- Jeno krivico, kot da nič ni. To ni Mogoče, to bi bila zmota in „modalni indiferentizcm“, kot da bi v človeškem življenju ne bilo raz-•ke med dobroto in hudobijo. Kristus v evangeliju jasno na-f°ča proti sovražniku odpuščanje v tem smislu, krotkost. „če ne odpustite vi ljudem njih pregre-*e> tudi vaš Oče vam ne bo od-P^stil vaših pregreškov. če pa vi j^pustite ljudem, bo tudi vaš ne-eški Oče vam odpustil vaše gre-he‘‘ (prim. Mt 5, 12. 14. 15). In v glavni krščanski molitvi, kl smo se od njega naučili, nam ^aroča moliti: „Odpusti nam na-e dolge, kakor tudi mi odpušča-m° svojim dolžnikom“ (Mt 6, 12). Glede krotkosti, tudi proti sovražnikom, se nam Jezus sam po-atavlja za zgled: „Učite se od raane, ker sem krotak..." (Mt II. 29) ,S to dobrohotnostjo do sovraž-ikov se na prvi pogled zdi v Nasprotju s strani prizadetega Njegovo iskanje pravice in njego- va zahteva, da se mu povrne prizadeta škoda na imetju, dobrem imenu, zdravju, življenju; zlasti še iskanje pravice pred sodiščem. Toda kristjan pri vsem tem išče samo svojo pravico, ne da bi naravnost iskal njegovo škodo. Kadar išče pravico pred sodiščem, je to v skladu z zakonom. Z zadoščenjem sprejme pravico, ki mu je bila potem prisojena. Ob tem obsojeni morda trpi kazen in škodo. A kazen mu je povzročila obsodba v skladu z zakonom. Tako si je kazen pravzaprav povzročil in naložil krivičnik sam, ker je bil storil krivico. Kristjan je ob koncu vesel svoje pravice, kar je iskal; ne veseli se pa in ne privošči obsojenemu njegovega trpljenja, ki mu ga je obsodba morda prinesla, npr. njegove sramote, trpljenja v zaporu itd. To bi ne bilo v skladu z dobrohotnostjo, ki jo je kristjan dolžan tudi sovražniku. (Konec prihodnjič) Franc Gnidovec Vrnjeni domobranci - pr evaranim partizanom Večina naših soborcev-domo-brancev, vrnjenih iz Vetrinja pomladi 1945, je bila pobita. Umrli so zvesti Bogu in svojemu narodu. Preživeli se jih spominjamo s ponosom, ljubeznijo in spoštovanjem. Njih žrtev in zgled spremljata skozi življenje nas, pa tudi naše otroke in vnuke, ki rastejo Slovenci sredi tujine. Mi, ki smo z njimi pretrpeli al-bijonsko prevaro, prehodili z njimi del poti, ki je vodila skozi ponižanja in muke v Smrt in jih v nekaterih primerih spremljali prav v grobove, smo priče, da so se pripravljali na zadnjo žrtev brez sovraštva. V zavesti svoje pravične borbe niso prosili usmiljenja. Sprejemali so strašno u-sodo pogumno kot zvesti slovenski vojaki. Mi smo ostali živi, ker je Bog hotel tako. Ko se v mesecu juniju ponovno spominjamo tistih dni, se še posebej zavedamo dolžnosti pričevanja, pa tudi zvestobe zgledu naših pomorjenih tovarišev. V nas ni želje po maščevanju. Štirideset let že javno pišemo in govorimo o strahotah revolucije in kdor hoče, lahko ve, da ne gojimo sovraštva, marveč zahtevamo zase in za naše rajne le, da se resnica prav spozna in se pravici zadosti.. i Za pomor prodane, izdane in vrnjene slovenske vojske dolžimo komunistično partijo, ki je revolucijo izzvala, začela ter od vsega po- četka varala in zlorabljala narodno zavest okupiranega slovenskega naroda. Usmerila je svoje teroristične akcije proti idejnim nasprotnikom, zavednim slovenskim narodnjakom in njih druži' j nam, pa proti tistim, ki so Že t pred njo organizirali protiokupa-P Lorske ilegale. Razlklala nas je v 1 dva sovražna tabora in izvajala teror nad vsemi ki so se zoperstavili njenim protinarodnim načrtom. Nasprotnikom je poskusila vžgati pečat izdajalstva, medtem ko je tiste slovenske rodoljube, ki čo ji v dobri veri zaupali, s pre' tvaro, z lažjo in celo z grožnjo zavajala v borbo za svoje lastne cilje. Mnogi med vami ste se zatekli n- gozdove pred okupatorjem ter 6e pridružili partizanom v trdni veri, da se bore za svobodo i*1 lepšo bodočnost Slovenije. Mi sm° se iz istega razloga uprli od partije vodeni fronti. Velik del naroda se je tedaj dvignil v obrambo življenja in svojih najsvetejših vrednot pred nasiljem, ker j6 \ edel, da stremi partija za totalitarno oblastjo v skladu s sovjetskim komunističnim vzorcem in to za vsako ceno. čas je pokazal, da se nismo zmotili. Ko je prva nacionalna ilegala odšla v gozdove, da zbira od okU; patprja in od KP ogrožene rojake, je partija že imela na rvesti dolg0 vrsto umorjenih patriotov, potem pa je še ukazala likvidacijo vsa- kogar, ki bi poskušal odpor proti okupatorju zunaj njene OF. Vod-stvo nacionalne, ilegalno vojaške enote se je izogibalo boju s partizani, da bi se izognili bratomorni vojni. Šele po tretjem napadu, ko je KP vztrajala na njihovem nničenju, so odgovorili s protinapadom. Šlo je za samoobrambo. ^ boju je bilo, pod znakom rde-Ce zvezde, nemogoče ločiti med dobromislečim, izrabljanim narodnjakom in med anacionalnim komunistom. Z leti je ta razlika po-stiijala vedno jasnejša in globlja; razumemo jo in jo ob tej priložnosti še posebej poudarjamo. Če smo mi po koncu revolucije ntii prevarani od zaveznikov, pa mnogi od vas bili prevarani od kateri ste pripomogli do totalitarne oblasti. Danes, ko velik dol vas, nekdanjih partizanov, spoznava, da je partija zlorabila vašo narodno zavest, in odriva, kaj se je v resnici dogami0 v letih 41-45, kar se nekateri npate to že javno povedati, ponovno zatrjujemo, da je v nas, kot v večini našega naroda, le zahte-ya po celi resnici, enaki pravici 'n svobodi za vse! . Našim mrtvim že desetletja Jem]jej0 dobro ime, a vemo, da bo Prišel čas zadoščenja, kajti zgodovine ne pišejo le novi oblastni-'• Naši rajni imajo pravico do Sv°je časti, narod pa do resnične Svobode, v kateri bo mogel najti Pn^vi odnos do svoje lastne pre-,eklosti. Tedaj bo postalo vsem msno, da je skozi desetletja bila e‘*ki izdajalec in uničevalec slo- venskega naroda komunistična partija. Ko priporočamo Bogu žrtve revolucije, prosimo tudi, da bi tisti, ki so neposredni krivci premnogih nasilij in genocida, postali vredni odpuščanja, ki so ga izrekale, sredi mučenja, njihove žrtve. Javno prizadeta krivica zahteva tudi javnega zadoščenja, a to ne zaradi nas, temveč zaradi zdrave bodočnosti prihodnjih slovenskih rodov, da se obvaruje narod pred težko boleznijo nerazčiščene preteklosti. Resnica kliče po svobodi. Zato, rojaki, ki ste se borili kot partizani v prepričanju, da gre za ohranitev slovenske zemlje in rodu, skrajni čas je, da se zavzamete brez malodušja za to, da naš narod zaživi spet svobodno v medsebojnem spoštovanju osebne priL vice. Totalitarizmi kot fašizem, nacizem in komunizem so bili in Ro bič na hrbet slovenskega naroda! Le svoboden bo narod mogel razviti vse sile, da se ohrani in raste v spreminjajočem se svetu. Ne pozabimo na preteklost. Iščimo v njej resnico in zavedajmo se, da je naš narod ponovno v veliki nevarnosti in da se boj za njegov obstanek in rast — nadaljuje! Za poraz velikega sovraštva je potrebna velika ljubezen; ta pa je med nami last vseh, katerim je Slovenija nad vse draga! Bratska zavest že zmaguje nad lažjo in sovraštvom. Vrnjeni in preživeli domobranci Izjava Sveta Pravičnost in mir Svet Pravičnost in mir Slovenske škofovske konference je na svoji redni seji 25. junija 1987 ponovno obravnaval nekatera vprašanja, s katerimi se srečujejo naši ljudje v sedanjem trenutku. Obravnaval jih je v luči moralnega nauka in krščanskih načel o družbenem življenju. Zaradi velikega pomena in možnih usodnih posledic pri nadaljnjem razvoju našega naroda in družbe se člani Sveta obračajo k vsem članom Cerkve in vsem ljudem dobre volje v naši domovini in državi, naj se v skladu s svojimi možnostmi in pristojnostmi zavzemajo za nadaljevanje procesa demokratizacije naše družbe. To ni samo v skladu z vsemi mednarodnimi pakti in listinami, ki jih je v zvezi s človekovimi pravicami sprejela in ratificirala naša država in imajo zato za nas veljavo zakona, temveč je tudi edina zanesljiva pot iz sedanje splošne krize. 1. Kar zadeva predlagane spremembe Ustave SFRJ, jih je treba izvesti kot nadaljnjo demokratizacijo in decentralizacijo, kakor tudi kot krepitev samobitnosti vsakega izmed jugoslovanskih narodov in narodnosti. Bilo bi namreč usodno, če bi med demokracijo in pluralizmom z ene strani in enotnostjo z druge videli nasproti je. Prava narodova samobitnost v vseh njenih kulturnih, gospodarskih in političnih razsežnostih ni- kakor ne predstavlja nevarnosti za enotnost in nadaljnji obstoj naše zvezne države, temveč je nje' na edina trdna in trajna osnov»’ Treba je tudi odločno odklanjati očitek nacionalizma ali celo šovi' nizma, če gre za tako skrb za teilten narod, ki ne izraža nestrpnosti do drugih narodov in jih n» podcenjuje. Za svoj narod se mola čutiti odgovornega vsak nj6' gov član, ne glede na ideološko usmeritev in ima pravico, da t° tudi javno izrazi, npr. z opozarjanjem na škodljive pojave, kot j® upadanje števila rojstev ali i®" gubljanje jezikovne in kulturno identitete nasploh, če to potek» brez podcenjevanja drugih, teg® r.e moremo označiti za nacionalizem. Narodnost je tako splošno cejstvo in temeljna vrednota, d» rima nad njo nobena ideologij® monopola. Pravica vsakega naroda do ohranjanja in razvijanj» svoje identitete, svobode ter kulturne, gospodarske in politične posebnosti sodi tudi med jasno opredeljene splošne človekove pravice’ To je razvidno iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in iz tako imenovan6 Eelsinške listine. To slovesno p°; udarjajo II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor (prim. CS 73-76) in mnogi papeži v svojih okrožnicah, posvečenih sodobnim družbenim vprašanjem. Pravzaprav P® že tako imenovano načelo „subsidiarnosti“, ki je eden izmed dveh stebrov krščanskega socialnega tlauka, nasprotuje centralizaciji in Unitarizmu. Po tem načelu ima prednja oblast le pomožno vlogo jn nima pravice omejevati ali ce-'° odpravljati pristojnosti nižjih Političnih skupnosti, če le-te lah-svoje naloge primerno izpolnjujejo. V tem smislu obstaja ce-0 Podobnost med moralnim nače-°m subsidiarnosti in sodobnim aa6elom samoupravljanja. Zato bi Se tudi na osnovi idej krščanskemu socialnega in moralnega nauku morali katoličani v naši domovini udeleževati razprav o u-stavnih spremembah in se — ob hkratni odgovornosti za našo Šir- 0 državno skupnost — zavzema- 1 da bi konkretna zakonska do- ločila ne šla v drugo smer kot deklarirana načela enakopravnosti, demokracije, samoupravljanja in nadaljnjega razvoja narodnih samobitnosti. 2. V sedanjih trenutkih najrazličnejših napetosti in celo nerazumevanj moramo biti odločni v svojih zahtevah, hkrati pa strpni ter spoštljivi do pripadnikov drugih narodov in narodnosti. Kot po pravici pričakujemo, da drugi spoštujejo nas in razumejo naše zahteve, moramo mi razumeti in spoštovati druge. Samo tako bo lahko prihajalo do tistega nepotrebnega in enakopravnega dogovarjanja in soglasja, brez katerega ne more biti trajnih in pravičnih rešitev. 3. Naša javnost na čelu z nekaterimi uglednimi pravniki in drugimi združenji že nekaj časa zahteva spremembo tistih članov Kazenskega zakona SFRJ in republiških zakonov, ki se nanašajo na tako imenovani „verbalni delikt“. Nekateri zadnji dogodki so nam ponovno in otipljivo pokazali, kako različno je mogoče te člene razlagati in jih uporabljati za represijo, kar je v očitnem nasprotju z zelo jasno opredeljeno človekovo pravico iz člena 19 Splošne izjave OZN: „Vsaka oseba ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, kar obsega pravico, da zaradi svojega mišljenja ne bo vznemirjana, in pravico iskati, sprejemati in razširjati, brez ozira na meje, sporočila in ideje s pomočjo kakršnega koli sredstva izražanja." Zvezna skupščina je ratificirala že omenjeni Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, kjer je rečeno: „Nihče ne sme biti vznemirjen zaradi svojih mnenj. Vsakdo ima pravico do prostega izražanja: s to pravico je ne glede na meje mišljeno prosto iskanje, sprejemanje in širjenje vsakovrstnih informacij in idej v ustni, pismeni, tiskani ali umetniški obliki 'ali na kateri koli drug prosto izbran način“ (19. člen). To pomeni, da nima oblast nobene pravice kazensko preganjati ljudi, ki o političnih in družbenih vprašanjih mislijo drugače kot ona in te misli tudi javno povedo, ne da bi s tem ščuvali k nasilju in nestrpnosti. Prav tako je jasna demokratična zahteva, da mora biti sodstvo neodvisno od politike. Zato je nujno, da pride do ustreznih sprememb v besedilih kazenskih zakonov. 4. Končno je treba opozoriti na dejstvo, da vprašanje verskega življenja vernih zapornikov ni zadovoljivo rešeno, če gre za katoličane, mislimo s tem tudi na možnost prejemanja verske in duhovne literature in prejemanja zakramentov. Teh možnosti danes zaporniki praktično nimajo. Vendar je versko življenje vernih zapornikov njihova moralna pravica, saj so tudi zaporniki ljudje in ostanejo nosilci osnovnih človekovih pravic, člen 10 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah pravi: „Z vsakim, ki mu je vzeta prostost, je treba ravnati človeško in s spo- štovanjem dostojanstva, ki je ne' ločljivo od človekove osebnosti-To pa čisto gotovo zajema tud’ spoštovanje verskega prepričan]3 vsakega zapornika. Zato je uteme' ljena zahteva, da se zapornikom omogoči, kar služi njihovemu vet' skemu življenju. Ker bi to tudi ugodno vplivalo na niihovo mora' no življenje in razvoj, bi bilo tu-di popolnoma v duhu zgoraj na' vedenega Mednarodnega pakta, ki pravi v istem členu, točka „Kaznovalni režim obsega ravna' nje z obsojenci, katerega glavn’ cilj je njihovo poboljšanje in socialna rehabilitacija.“ Kot je pyaVl da imajo zaporniki nekaj možno sti za kulturno življenje in iz°' braževanje, je prav, da se jim 0 mogoči razvijanje verskega življenja. Zato Svet poziva vse od govorne v družbi in Cerkvi, da z8: čnejo urejevati tudi to vpraša* nje. 5. Naša domovina stoji na P° membnem razpotju, naša družb je v krizi. Tega ne taji nihče, nekaterih se zato polašča nekak šna črnogledost in brezvoljnos ; Zavoljo tega se držijo ob stran' in samo s strahom čakajo, kaj b° Zaradi mnogih razočaranj je tak šna drža mogoče razumljiva, ve1 dar je zelo nevarna. Za kristjan3 pa bi morale biti te težke razme re še poseben izziv naši odgovor nosti za domovino in njeno Pr‘ hodnost. Zato duhovnikom in dru gim pastoralnim delavcem prip° ročamo, naj spodbujajo k molitv’ za domovino. V molitvi bom0 namreč našli moralno moč, da bo m° povsod, kjer smo in delamo, Jemali svoje odgovornosti nase, se v razprave dejavno vključevali in s® Požrtvovalno zavzemali za pra-Vlcne rešitve vseh pomembnih vprašaj. Sedanji trenutek kliče po zavzetosti in odgovornosti vseh. Svet Pravičnost in mir Slovenske pokrajinske škofovske konference ^inko Brumen Janez Ev. Krek *n njegova skrb za ljudsko izobrazbo Sedemdeset let je že poteklo smrti Janeza Ev. Kreka. Med-6111 je bilo o tem izrednem možu mn°8o napisanega, a mnogo je °stalo neraziskano. V tem krat-etn zapisu ni mogoče nadrobno raziskovati njegovo življenje in še manj njegovo delo. Kar pa o njem vemo, nam ga kaže kot izredno delavnega in požrtvovalnega človeka, ki je ves živel le za druge ljudi, zlasti za najbolj potrebne. Pri tem je sebe tako zanemarjal, da je umrl še razmeroma mlad, pri 52 letih. Od teh 52 let življenja jih je več kot polovico prebil v pripravi na svoje delo, le 25 jih je mogel temu posvetiti. Pa je v tem času zarezal tako globoke brazde v naše slovensko življenje, da mimo njega ne more in ne bo mogla nobena zgodovina. Kaj vse nam je Krek bil in kaj vse je storil, je težko našteti, prav tako pa je težko povedati, kaj ni bil in česa ni delal. Dela! je na vseh področjih našega življenja. V tem spominskem zapisu se zato moramo omejiti. V spisu o A. M. Slomšku smo se prav tako omejili zlasti na njegovo skrb za slovensko šolanje slovenske mladine, najprej v tako imenovanih „nedeljskih šolah“, nato v domačih hišah z branjem slovenskih knjig, kakršne je med ljudi pošiljala Družba sv. Mohorja, ki je prav tako izšla iz Slomškove spodbude in, pomoči. Ko se je mladi Slovenec v Slomškovi šoli nauči] brati, ko je začel ceniti izobrazbo in jo je iskal, so mu manjkale ustanove, ki bi mu pri tem pomagale. Eden največjih, ki je tukaj priskočil na pomoč, pa je bil ravno Janez Ev. Krek. Pa je tudi tukaj zaoral tako na široko, da moremo njegovo delo le površno pokazati. Kreka je globoko zadevala”beda naših ljudi in jim je hotel pomagati. Pri tem pa je vedel, kakor je tudi sam povedal, da tvarna pomoč ne zadostuje, da jim je pred vsem treba večje izo-bazbe, v smislu znanega kitajskega reka, da ne zadostuje, če lačnemu podariš ribo, marveč, da je več vredno če ga naučiš ribariti. Ko je Krek ustanavljal delavcem strokovne organizacije, ko je njim in kmetom hotel pomagati z zadrugami, ko se je bil za njihove politične pravice, je vedel, da jim bo to pomagalo le, če bodo znali te ustanove tudi prav uporabiti. K temu pa jim je bilo treba pomagati tudi z višjo izobrazbo. Zato je priporočal predavanja, branje listov in knjig v društvih, katera je v ta namen ustanavljal in jih povezal v posebni prosvetni organizaciji. Posebno in najuspešnejšo obliko ljudskega izobraževanja pa je Krek videl v tako imenovanih socialnih, ali kakor bi danes rekli, v izobraževalnih te- čajih, ki jih je imenoval tudi kratke šole. Krek je pravilno sodil, da Pr' vi pomen društev ni v številu u-dov in odbornikov, sej in dopi' sov, kakor tako rada navajajo v svojih obračunih. Pravi pomen društev je videl v njihovem delu, zlasti v njihovih uspehih. Pr' izobraževalnih ali prosvetnih društvih je to izobrazba, ki jo udje v njih dobijo. Zato je Krek cenil predavanja, razgovore, branje knjig, petje in igranje, zabave izlete, a poseben pomen je prip>' soval prav tečajem. Ti tečaji naj bi mlade ljudi pripravili za delo v strokovnih društvih in zadrugah, v političnih društvih in občinah. Knjige ifi tvarino za študij je bilo še mogoče dobiti, marsikaj je pripravil isti Krek sam. Teže je bilo z ljudmi, ki naj bi take tečaje vodili' Sami so morali poznati tvarino, ki se je obravnavala, pa so morali tudi znati kako je obravnavati. Na splošno naši izobraženci niso bili voljni prijeti za tako delo. Krek pa je zbiral okrog sebe zlasti dijake in jih pripravljal na tako delo. Od tod dejstvo, da je potem slovenski izobraženec rad pomagal in brezplačno dela* v društvih, kar je menda slovenska posebnost in celo zloraba. Krek je bil tudi ustanovitelj prave zadružne šole, početnik gospodinjskih tečajev za dekleta in še marsičesa. Z vsem tem je Krek nadaljeval in postavil na nov» stopnjo Slomškovo skrb za vzgojo slovenskega človeka. France Papež k ljubezni do slovenske besede Letos novembra je sto let od '|tTlrti moža ki je v bedi in naspro-°vunju zmogel iz ljubezni do sionske besede ustvariti tisti slov-stveni in duhovni prostor, v kate-rern je slovenstvo rodilo žlahtne Judove svoje kulture. V slovenski •teraturi je Fran Levstik neraz-, rUi-ljivo povezan s svojo zemljo n ljudmi; vsa njegova dejavnost zuaja iz zavesti sporočilnosti čiste n izrazne slovenske besede. Kot sirko tako imenovanih Toninih Pesmi — zrel sad brezupne lju-uezni. A prišlo je leto 1858, ki Pomeni vrh Levstikovega živije-Pja, vrh njegove ustvarjalne in Kritične dejavnosti sredi trpke stvarnosti. Napisal je tri temeljna in plemenita dela slovenske Književnosti: „Popotovanje od Li-*je do Čateža“, „Napake sloven-??eKa pisanja“ in povest „Martin p Psn z Vrha“. V prvem spisu — opotovanju — govori o poeziji in ?r°z*> ki naj vzklijeta in rasteta z naroda, iz zdravega ljudstva. Prašanje, kaj naj piše slovenski Pisatelj, razvija avtor v poljudni ‘■ki potopisa: „Odpre se pred nami dolenjska dežela. Proti jugu stojč Gorjanci, proti severu Kum, ki teh krajev prehode burje in mraza varuje, pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami.“ Napake slovenskega pisanja so — nasprotno — kritična razprava o tem, kako naj piše naš pisatelj, kje naj se uči in česa naj se ogiblje. Levstik obsoja predvsem nemški način izražanja, slovnično površnost in blede, nežive besede, ki so jih uvajali v knjižni jezik izobraženci. Delo je zasnovano v skladu s kritično metodo Vuka, čigar vodilna misel je, da mora biti govor kmečkega ljudstva podlaga knjižnemu jeziku. Levstik ostro graja vsako samovoljnost, zveriženost in nedoslednost, vse kar nasprotuje zdravemu čutu. Teoretičnemu razpravljanju je sledil praktičen zgled: Martin Krpan z Vrha — temeljno delo slovenskega pripovedništva. V zgodbo je vpletel Levstik pripovedko o Pegamu in Lambergarju, spominja tudi na motive iz srbske narodne epike, pa tudi na Filistejca in Davida iz prve Samuelove knjige. Ob Martinu Krpanu je mogoče reči, da se je politično Levstik uvrstil v tisto skupino mladoslovencev, ki je bila prepričana, da bo v prihodnosti zmagal panslavizem nad strnjenim nemštvom. Slovansko edinstvo so si predstavljali kot nekako politično kulturno federacijo, v kateri bi se vsak narod lahko samostojno razvijal v svoji lastni narodni moči in po- sebnosti. Levstik je že pred časom spoznal, da slovanskim narodom v Avstriji ni pričakovati svobode. Sredi nestalnih službenih mest in v zagrenjenosti od tolikih bojev za slovensko besedo je Levstik v maju 1869, na mogočnem vižmar-skem taboru, srečal Franjo Koširjevo z Brda pod Šmarno goro, zavedno Slovenko. Ljubezen je spet prišla do izraza v zbirki občutenih „Franjinih pesmi“, polnih hrepenenja, veselja in žalosti. Pesnikov položaj — kot že nekoč — ni dovoljeval upanja na poroko; tudi ljubosumje, porojeno iz težko preizkušane duše, je vplivalo, da sta se s Franjo razšla. Ostale so le pesmi, nov primer žalne slovenske lirike. V takem prenapetem duševnem stanju se je Levstik sporekel z Bleiweisom, v svojem satiričnem listu Pavlihi je napadal tako nemškutarje kot staroslovence in ko se je lotil tudi mladoslovenskega poslanca Zarnika, je Slovenski na-icd z ostro obsodbo dosegel, da so naročniki list zapustili in ga je moral Levstik ustaviti. Moralno strtega je poklical na Dunaj prijatelj Stritar, ki ga je postavil tudi za sourednika Zvona (1870) in mu sploh nudil potrebno pomoč. Sele leta 1872, ko je dobil službo skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici, je bil Levstik gmotno preskrbljen, a njegov duh ju izgubil nekdanjo ostrino. Leta 1885 je zbolel na živcih in preživel zadnji dve leti v duševnih mukah, dokler ga ni — spravljenega z Bogom in ljudmi — novembra 1887 smrt rešila njegove doline solza. Alojz Rebula Pričevati krščanstvo pri nas in danes Govor mladini slovenskim kristjanom v oglejski baziliki 25. 4. 1987. Ob dvajsetletnici nastanka vaših mladinskih skupin, te prve mlade krščanske sape v zaledenelost povojne slovenske stvarnosti, ste se hoteli zbrati tu, v Ogleju. da bi se spominjali, da bi se zahvaljevali, da bi načrtovali za Prihodnost. Lahko bi se bili zbrali tudi drugje, na kakšni drugi svetostni točki naše Slovenije, pa ste se odločili za Oglej, za ta prvi kamen našega skupnega krščanskega spominjanja. Sem, na to prakrščansko postojanko, ste prišli „čez goro zele-n°‘‘ za Prešernovim črtomirom, Potem ko je prejel krst ob slapu Savice. Sem ste prišli za sv. Maksimom, emonskim škofom, potoval-cem na oglejski koncil. Sem ste Prišli za vsemi tistimi romarji našega Primorja, ki so skozi stoletja iskali utehe pri bližnji barbanski ' Mariji. Začutili ste, da se ob jurišanju Puščavskih peščin, ki goltajo živi knzd človeškega, ni dovolj sklanjati nad vodo, ki še ni do kraja Presahnila, ampak da je treba na-?aj> čim više k izvirom, tja, kjer ima ta življenjski element še okus Vrtov, ki so ga rodili. Voda Besede, ki je za časa ce-sarja Avgusta, v odročni provin- ci njegovega imperija, vdrla v našo kozmično človeško noč. Noč je ostala nad nami, s težo svoje teme in svoje tesnobe, a drugačna, kakor je bila. To je nova noč, s slutnjo jutra na obzorju, s pričakovanjem Sonca pravice izza gora. Se pravi: noč, v kateri se niso nehale katastrofe zgodovine ne bistvena tragičnost človeškega bivanja, ki je vendar presekana v vertikalo in horizontalo Smisla. Noč, ki jo je kristjanu dano zarotovati, ko reče: Verujem v Očeta, Sina in Duha. Verujem v Sina, ki je postal človek. Verujem v njegovo Cerkev, to ladjo odrešenja. Verujem v vstajenje mrtvih. Ta vera, ta nova možnost bivanja in upanja, ta nova osinislitev vsega, to novo prevrednotenje vseh vrednot — ta vera je od severne strani prišla k našim prednikom iz Salzburga, iz zahodne pa iz Ogleja. Z njo je slovenski človek, ki se je po pohodu za soncem ustavil ob Dravi, Savi in Soči, prejel novo bivanjsko investituro, ki ga je vključila v nov civilizacijski ciklus. Nova vera je obljudila njegovo zeleno pokrajino, bolj kot katero koli v Evropi, s pejsažnim čudežem njenih romanskih, got- skih in baročnih cerkvic. Počlovečila je njegov zemeljski koledar z blagimi prisotnostmi Jurijev in Lenartov, Primožev in Martinov, Než in Magdalen. Oznamenovala je njegovo etnografijo in njegov jezik. A predvsem je slovenskega človeka oblagodarila z vsem tem, kar lahko vključuje beseda krščanski etos. Kako opredeliti krščanski etos? Recimo, da je to v bistvu tista drža duha, ki izhaja iz sprejetja sinajskega dekaloga, požlahtnje-nega z evangelijem. Recimo,da ta etos odklanja vsa-kršno'prometejsko objest, v ponižni spoštljivosti pred misterijem, v katerem se gibljemo in smo, razpeti med neznansko majhnim in neznansko velikim, med skrajnostjo molekul in skrajnostjo galaksij. Recimo, da ta etos pomeni prav tako spoštljivo odprtost drugemu kozmičnemu dejstvu — sočloveku, temu tako strašno podobnemu in tako strašno različnemu bliž-njiku, temu prav tako skrivnostnemu „ti". Recimo, da ta etos pomeni v razmerju do tega našega bližnjega, držo absolutne moralne integritete, in to posebno na tistih dveh ravneh, ki ju najbolj pustoši moderna demoničnost: na ravni denarja in na ravni spolnosti. Recimo da ta etos pomeni posebno spoštovanje ženske, materinstva in otroka. Recimo, da pomeni zvestobo, nepodkupljivo zvestobo zemlji, ki te je rodila, in to tembolj, če se ta materna zemlja ne more ponašati z velikaštvom, številčnostjo in močjo tega sveta. Recimo, da ta etos pomeni vestnost v poklicu, značajnost v ravnanju, pogum v moralnih izbirah, odklanjanje ekstremizmov v politiki, pristnost v kulturi. Glejte, vse to lahko izvedemo iz znamenitega svetopisemskega pasusa, kjer apostol Pavel govori svojim dragim Filipljanom: „Sicer pa, bratje, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in ugledno, vse to imejte v mislih...“ (Flp 4, 8). Kričansko pričevanja Krščanstvo, to ni predvsem neka kulturna ali sociološka usmerjenost, ampak pričevanje vrednote — vrednote, ki se v ekonomiji milosti iz humanistične dviga v nadnaravno. Pričevati za „resnično, plemenito, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, krepostno in ugledno“ da naveden žlahtni Pavlov katalog — kaj pomeni to danes? V kakšnem slovenskem času? Če hočemo govoriti realno, moramo reči, da v času, ko se Slovenija nabija z obupom, ko se poteguje za evropski rekord v samomoru, ko ji narodnostna erozija izpodjeda celo matična tla, ko mlade generacije lezejo v kulturno nepismenost, ko Državna za- l»žba Slovenije dviga svojo pornografsko zbirko v desettisočo naklado, ko slovenski vlaki odmero od ogabnih italijanskih kletje. ko v mladi slovenski duhovni prostor vdira provincialna rev-^ina Laibach Kunsta... 2 drugo besedo: to je čas, ko neka manjvredna, zatohla in cinična Slovenija meče čez krov tisto Prašno, od katerega so naša sto-*otja živela — naš krščanski in obenem humanistični etos. Zakaj humanizem se danes na Slovenskem čedalje bolj istoveti s krščanstvom. To danes kristjani ahko rečemo s ponosom. Kjerkoli danes na Slovenskem vznik-n® kaj kulturnega in etične kvartete, je ta vsaj spoštljiva do kr-Čanstva, kolikor ne čuti njegove o*age fascinacije. Danes lahko že mirno rečemo ob eksperimentalnih dokazih zgodovine: uničevati krščanstvo je toliko kot uničevati človeškost, je toliko kot uvajati barbarstvo. Mladi slovenski kristjan naj bo torej nosilec žlahtnega brašna, ki je slovenskega človeka zazname-novalo s pridnostjo, poštenostjo, miroljubnostjo. Svoje krščanstvo naj živi tako, da bo njegova prisotnost v okolju, kjer živi, soznačnica za značajsko in poklicno solidnost, za značajsko in poklicno kvaliteto. Naš današnji slovenski čas pa zahteva, da naš krščanski etos dobi tudi neke svoje posebne poudarke, uglašene na tekočo zgodovinsko uro. Ta etos naj ne bo pasiven, zagrenjen, vitamističen. Manjvrednostni kompleks si danes lahko prisvajajo drugi. Ne sramujmo se evangelija: to je Pavlova beseda za nas. To ni nikakršen triumfalizem, če ti je zavest pripadnosti Cerkvi v srečo in v ponos. V srečo, da si našel biser iz evangeljske prilike, čeprav ti morda za to ni bilo treba prodati vsega. V ponos, da se priznavaš nazoru, ki je v teh desetletjih dal na ravni misli Jacquesa Maritaina, na ravni umetnosti Aleksandra Solženicina, na ravni ljubezni mater Terezijo, na ravni hierarhije Janeza Pavla II. Zato etos, utemeljen na tem nazoru ne more težiti v abstraktnost, v introvertnost in privatnost, v pasivnost in skrivaštvo. Težiti mora v izžarevanje in pričevanje, v nenehno ustvarjalno pobudnost, v sproščenost odrešenih, v zmeraj novo izkrcavanje na nove bregove človeškosti. Še več, onkraj naše narodne majhnopoteznosti mora težiti v novo slovensko velikopoteznost. Nihče ni danes bolj kot slovenski intelektualec poklican, da v svoji vesoljnostni odprtosti prebija obzorje provincialnosti, ki zadušljivo leze na naš duhovni prostor. Biti kristjan danes na Slovenskem ne pomeni samo pričati za Kristusa, ampak tudi za Platona- in Pascala, za našo narodno civilizacijsko razsežnost, za Evropo. Pričevanje! svetosti Med mlajšo slovensko inteligenco, ki je izgubila stik s krščanstvom, a je pustila za sabo tudi marksistično otočje, prodira novo presenetljivo občutje: občutje svetega. Kdo naj se tega bolj veseli kot kristjan, čeprav gre za tesnobno veselje. Zakaj iskati neko nedoločno subjektivno sveto mimo tistega vesolja svetosti, ki ga pomeni Kristusova Cerkev z nuklearko svetega v svoji sredi, z Evharistijo? Takšno iskanje se kristjanu mora zdeti kakor patetično vrtanje za podtalnico sredi razlivanja živih slapov. In kako naj mladi kristjan učinkoviteje dokazuje ne samo, da je sveto še med nami, ampak da je njegova največja proizvajalka prav Cerkev, kakor tako, da bo sam skušal biti proizvajalec svetega s svojim lastnim življenjem? Tako bo tudi materi Cerkvi jemal tisto tančico institucional-nonti, na katero je nova generacija posebej alergična. Jemal ji bo prav tako tisti okus ideološkosti, ki jo po epohalnemu razočaranju nad Marxom odbija. Z žarom svojega etosa bo kristjan izžareval nekaj od tiste nevidne brezmadežne Cerkve, ki se skriva za vidno mašinerijo zgodovinskega katolicizma — tiste mistične Cerkve, ki jo binkoštni veter večno-mlado nese proti bregovom Nove zemlje. Čimbolj bo Cerkev živel, tembolj jo bo deklerikaliziral, tembolj bo trgal z nje njeno človeško zaskor-jenost in odkrival zlato njenega božjega bistva. Če danes gre med duhovno elito na Slovenskem za iskanje svetega, potem je danes kristjan v avantgardi. Zakaj njegova vera je pristna, kolikor ne neha biti iskanje. In kako naj bi kdaj prišla temu iskanju do konca, če je to teren, kjer na tablici piše Neskončnost? Naj nas danes Oglej, Akvileja Hromatijev in Pavlinov, potrdi v našem najdenju in zmeraj novemu iskanju Edinopotrebnega. Marija, radost zemlje MARIJIN ODGOVOR Ko je nadangel Gabrijel Mariji “znanil, da bo postala mati božjega Sina in našega Odrešenika, je ^ai‘ija angela vprašala o stvareh, M jih ni mogla razumeti. Res je “•la s srcem vsa pri Bogu, a z '.'“gami je bila na tleh. Toda spri-Jaznila se je s tem, da ne bo vse-takoj razumela ali že vnaprej vedela. Marija je tvegala, da bi se z“ašla v kočljivem, da ne reče-'1'° celo tragičnem položaju. Kaj b0 recimo, rekel Jožef, ko bo “Pazil, da pričakuje otroka? Ali P“ obstaja v Izraelu zakon, po kavern neporočeno žensko, ki prikuje otroka, kamenjajo do smrti» Tako je Marija dojela, da je Sain Bog posegel v njeno življe-"j“. In s tem napravil veliko u-slugo Izraelu in njegovemu ljud-®tvU. Tvegala je in sprejela od °°ga zaupano ji poslanstvo. Seveda bi lahko rekla tudi „ne“, 8aj je bila svobodna. Marije ni "klepal egoizem, ki človeka ute-8"juje. Srečna je bila sama, da ljubila, da se je odprla sočlo-Veku in se dajala. , In če je rekla „da“, pomeni, da |° je privlačilo vse tisto, kar je "P°. veliko in pravo. Zato je odgovorila : »Glej, dekla sem Gospodova zgodi se mi po tvoji besedi.“ To zaslugi Marijinega privolje- nja je Bog lahko uresničil svoj načrt. Prepoznali ga bodo ljudje. Njega, pravega in edinega Boga. S tem privoljenjem je Jezus lahko prišel na svet. Marijin „da“ je cmogočil Bogu, da si je nadel podobo človeka. Človeka, ki bo prinesel svobodo vsem ljudem. V trenutku, ko je Marija rekla svoj „da“, je pričela nositi v svojem naročju božje dete. DOGODEK ZA VERUJOČE „Kako se bo to zgodilo?“ Marija je zastavila vprašanje in božji poslanec ji je nanj odgovoril. Marija je zaupala v božjo besedo. Za nas pa ni tako preprosto. Kar naprej se sprašujemo: „Kako se je moglo to zgoditi?“ Otrok je bil rojen iz žene, ki je ostala devica; ni se rodil kot sad zveze moža in žene, kar je običajno in naravno. To je tisto, kar se zdi nemogoče in neverjetno. Veliko ljudi ne verjame v to spočetje, zdi se jim nerazumljivo. Zakaj ni bil Jezus rojen, tako kot so rojeni vsi otroci? Bi bilo tako rojstvo Jezusa nevredno? Iz očeta in matere, iz Jožefa in Marije? Ali se motimo, ko takole postavljamo stvari? Kadar se mož in žena združita, zato da bi dala otroku življenje, se med njima dogaja nekaj velikega in lepega, nekaj, kar ju dela po- dobna božjemu Stvarniku. Rečemo jima roditelja, tako kot pravi Sveto pismo: „In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: Rodita in se množita ter napolnita zemljo, pod-vrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem ki se gibljejo na zemlji!“ Ne, nikakor ne bi bilo nevredno, če bi se Jezus rodil iz zveze Jožefa in Marije. Zakaj se je torej Jezus rodil na tako nenavaden način? To lahko razume samo srce, ki veruje in ,'ki sprejme, kar nam daje evangelij. Jezus je prišel zato na svet, da bi napravil novo nebo in novo zemljo; da bi ustvaril nov svet, kjer bo vladala pravica, kjer bo imela ljubezen zadnjo besedo, kjer se bodo ljudje ljubili med"sabo in delali dobro. Z Jezusovim prihodom se začne novo stvarstvo. Začne se veliko in dolgotrajno delo Boga z ljudmi z namenom, da bi naselili nov in bratovski planet. Človek sam tega ne bi zmogel. Priti je moral sam Bog, On edini lahko uresniči novo stvarstvo, kajti ljubezen prihaja iz Njega. Jezus je prvorojenec tega novega človeštva, človeštva, ki bo živelo iz ljubezni. In prav zato ni prišel Jezus na svet iz moči človeka, pač pa iz stvariteljske moči Boga. Angel je oznanil Mariji: „Sveti Duh bo prišel nadte i» moč Najvišjega te bo obsenčila.' Tako kot v prvih dneh nasV" Janja sveta, ko je Sveti Duh pl»' val nad vodami, je Duh Stvarni prišel nad Marijo in ji dal Jezil' sa, prvorojenca novega sveta. Adam je prvi človek, ki ga j* Bog poklical v življenje, v živi je' nje svojega stvarstva. Jezus pa je prvi med novo n8' iieljenimi ljudmi, ki so iz Njega f po Njem božji otroci. Jezus jč njihov glavar, to je novi Adaifl' Eva je prva žena, ki je dala o-l.roku življenje; imenujemo jo m8 ti živih. Marija je nova Eva, kajti on» je mati Njega, ki nam podarja pravo življenje, življenje božjih otrok. MARIJINA VERA Seveda je vse to precej težko razumeti, kaj šele razložiti! Tod» skrivnosti niso nikoli brez smisla' Podobne zvezdam neznanega sve* ta so, svetlikajo se in nas vabijO' naj pridemo bliže, da bomo tak« bolje razumeli, kaj se v resnici dogaja. Tega neznanega sveta ne moremo odkriti vse dotlej, doklef ne stopimo vanj, tako kot vstopi' mo v temo, pa ne vemo zmeraj' kam devamo nogo. Šele nato s» nam zgodi, da lahko hodimo kot v svetlobi. Na začetku je potrebno zaupa-nje... oči se potem same odpro ip spregledajo. Ta svet bi lahko imenovali svet1 vere ali kraljestvo božjega. A d» Brž ko je-izvedela, da bo njen5 " sorodnica Elizabeta dobila otroki -je pohitela k njej, da bi ji vošči1 la. A če je hotela do nje, je mred kratkim smo obhajali 10-'tnico smrti duhovnika dr. Franca •helčiča, ki je pred desetletjem ^nirl v Amlachu (Avstrija). To je !* mc>ž, ki je sicer bil bolj malo Poznap v širši javnosti, a ki bi — ' ne bi bilo vmes revolucije in nje-ll,h posledic —. s svojimi socialnimi Podvigi zrevolucioniral precejšen del Pašega življenja. Kaj je storil ta-':° važnega? Pokojni dr. Mihelčič se je hotel Posvetiti — in se v veliki meri tudi tistemu delu mladine, za kate-jj° Se praktično ni zmenil nihče: za * avsko mladino in med temi zla-za rodokelske vajence. Le-ti so 1 * Prepogosto žrtve svojih gospo-v ^eV| ki so jih izkoriščali po mili !*• A kaj je mogel storiti zanje, a 'bi zboljšal njihov položaj? Bilo je y letih 1936-37, torej pred ^ rimi petdesetimi leti, ko jih je ^el zbirati in organizirati po zgle-|U belgijskega J. Cardijna, ki je ‘V <^ese*; Preje (1. 1925) usta-g* ^osizem (Jeunesse Ouričre retiene — Krščanska delavska adina). Rečem po zgledu, a pri- 'Sl°Jen° razmeram in potrebam v ^ oveni ji. Prav tako si je osvojil j,. ardijnovo vodilo: Glej — presodi — stori! Najprej je bilo treba videti položaj, v katerem se nahaja delavska mladina. Nato preštudirati, kaj se da narediti v danih razmerah, in končno na podlagi tega stopiti v akcijo. Priznati moramo, da so se že pred dr. Mihelčičem drugi zanimali za delavsko mladino in se resno bavili s tem problemom. A so ostali pri prvih dveh stopnjah. Manjkalo je tretje, najvažnejše: dejansko nekaj storiti za te mlade ljudi. Rekli smo, da je ustanovil organizacijo Krščanske delavske mladine, ki se je pozneje preimenovala v Zvezo mladih katoliških delavcev. Ta organizacija se je v nekaj letih razširila po skoro vsej Sloveniji. (Med vojno se je nje delovanje moralo o-mejiti na t. i. Ljubljansko pokrajino.) Veliko truda je bilo vloženega v to organizacijo, ki pa končno ni bila njegov cilj, marveč le — zelo uspešno — sredstvo, s pomočjo katerega je skušal priti do vse delavske mladine v Sloveniji. Daši je vse to delo imelo krščansko obeležje, vendar glavni namen in pomen vsega dela je ‘bil socialni: pomagati mladim v njih zapuščenosti samim sebi, zoperstaviti se izkoriščanju od strani njih gospodarjev, vrniti jim versko vzgojo in krščansko zavest, ki so jo sicer dobili v svojih družinah, a je bila ogrožena v mnogokrat zelo pokvarjenem okolju. Dejansko je s pomočjo sodelavcev, po njem izšolanih .mladih fantov, mo- gel že marsikaj konkretnega storiti, 'toda. Kot mnogim drugim je tudi njemu leto 1945 prekrižalo račune. Mnogo njegovih fantov je padlo, drugi so odšli in le malo jih je ostalo doma, seveda brez možnosti nadaljevati začeto delo. Končno se je naslonil na te, ki so odšli, ter nanje stavil svoje upe. Bodril je starejše, šolal nove, mlade, vse pa pripravljal na delo, ko se vrnemo. Tudi ko smo bili že na novem kontinentu, nas je še vedno pripravljal na “ ob morebitni vrnitvi. Mnogo j* . lal, zelo trpel in končno — r desetimi leti — odšel k Bog“ ^ zelo zasluženo plačilo. Ko se ob tej obletnici spoi»^* mo tega dobrega moža, tudi i"1 njim vsaj v duhu zapojemo: „V tem delu za Boga in za mladino ne bo mi srce nikoli klonilo! .e Dr. Eman Pertl Nova bolezen aids ali kuga osemdesetih Zadnja leta se časopisje razpisuje o tako imenovanem aidsu (kasteljanska kratica je SIDA), ki ga nekateri imenujejo tudi „kuga osemdesetih“. Gre za zelo hudo, še pred nedavnim nepoznano nalezljivo bolezen, ki pa je smrtonosna, saj še (za zdaj) ne poznamo (res natančno) njenega povzročitelja niti še nimamo zoper samo bolezen kakega zdravila. AIDS je kratica za angleško o-znako bolezni (Acquired Immun-deficiency Syndrome — pridobljena nezadostnost obrambe). Povzročitelj te izredno nevarne bolezni bi naj bil neki virus, in sicer iz skupine takoimenova-nih retrovirusov. Virusi so posebne vrste povzročitelji, zoper katere (kakor zoper virus ošpic, noric, otroške paralize, stekli1*6' gripe in rumene mrzlice) še nii**6 mo nobenega zdravila, zelo °9 _ bijo obrambno moč človeškega ganizma, virus, ki povzroča a'1*8' pa že kmalu za vselej oropa >* še telo vseh njegovih obramb11*6 moči. Okužba z aidskim povz^ čiteljem sama še ne pomeni b^ zni, zboli pa od okuženih z a* som 5 do 8 odstotkov. Vemo di, da je med 100 ljudmi z aidsl*1 mi protitelesi 85 takšnih, ki irt*6 jo v sebi virus in ga širijo prej s svojo krvjo in spolnimi nosi. Izvor in širjenje bolezni V Sloveniji se je malo več 1 aidsu izvedelo okrog 1981. lef Najprej so se s to kugo spoprij6- 1 v Združenih državah Amerike, Haitiju, v ekvatorialni (srednji) Afriki in drugod. (Buenos-^•reški dnevnik La Nacion je 18. • 87 zapisal, da je bilo doslej v Argentini 95 znanih obolenj in smrtnih primerov.) Bolezen so najprej ugotavljali homoseksualcih • (na isti spol Usmerjenih ljudeh), pozneje tudi hri krvavičnikih (hemofilikih) in zasvojenih z mamili (narkomanih). Zakaj ogroža aids ravno te tri ^upine ljudi? Homoseksualce za-°> ker živijo spolno nevezano 'Promiskuiteta), krvavičnike za-r človeku še tako nevarna in kV' žna bolezen ne more odvzeti. Tr«-ba je pač storiti vse, da bi seW in druge obvarovali pred bolezni' jo, kadar pa gre za določenega bolnika, moramo navsezadnje le ostati ljudje. Se tako velik stral; 2,a lastno zdravje ne more biti opravičilo za nove oblike rasizma* le hujše od tistih, ki ljudi razli' kujejo po barvi kože. Odklanjamo mišljenje tistih, ki čo prepričani, da je aids božja kazen, ne gre pa prezreti dejstva, da se je tako razširil prav žara1 tli razrahljane in porušene spola« morale. Hočeš nočeš bo treba iskati rešitev tudi v vračanju k v rednotam, ki iz takšnih ali dru' gačnih razlogov za marsikoga tc niso več. (Družina) ’ 'svf fttwUe? Kako je z izobčenjem V CERKVI? V zvezi z debato o razporoki v rScntind se je? govorilo tudi o ,ani> 'da bi Cerkov lahko katoli-,e Poslance kaznovala z izobče-če bi ti voli’i za ta zakon. aj pa je pravzaprav izobčenje? ^saka družba ima predvidene . azr,i za tiste, ki kršijo njene za-°ne in pravila. Kdor ne izpolni Pravil kakšne organizirane skup-°SU, se ga kaznuje (denarna ka-^n, izključitev, zapor ipd.). Tu-1 Cerkev je vidna in organizira* na verska družba, čeprav bistve-0 drugačnega značaja kot so dru-zemeljske družbe. Tudi v Cer-1 je možno zagrešiti kazniva de-ania, kajti kot člani Cerkve še lsrtl° brezgrešni, ta privilegij bo- mo imeli šele v nebesih. In vsak greh, razen če je zgolj notranji, lahko povzroči tudi vidno, zunanjo škodo drugim članom, včasih celi Cerkvi. Pomislimo na primer na širjenje kakšnega krivega nauka, ki je lahko v škodo premnogim nepoučenim vernikom. Da prepreči ali pa kaznuje že storjeno kakšno težko grešno dejanje, ima tudi Cerkev svoje duhovne kazni. Seveda kaznuje le tista dejanja, ki jim je bila vnaprej po zakonu zagrožena določena kazen. Ena izmed takšnih cerkvenih kazni je tudi izobčenje. In sicer je to najtežja kazen, s katero Cerkev kaznuje svoje člane (nečlanov sploh ne more kaznovati). Izobčenje (exeomuniön) najprej ne pomeni — kakor ljudje navadno mislijo —, da Cerkev koga izključi iz svoje srede, da mu takorekoč vzame članstvo. Tega Cerkev sploh ne more, S krstom postane človek član Cerkve in tega članstva mu nihče na zemlji ne more vzeti, ker mu je krst vtisnil neizbrisno znamenje kristjana v dušo in ga tako vcepil v Kristusa. Kar izobčenje stori, je to, da verniku prepove izvrševanje nekaterih pravic, ki mu kot članu Cerkve gredo. Te pravice so natančno določene in so naslednje: a) ne sme se udeležiti nobenega liturgičnega opravila ne kot glavni izvrševatelj in tudi ne kot pomočnik; b) ne sme deliti pa tudi ne sprejeti nobenih zakramentov in zakramentalov; c) ne sme vršiti nobenih nalog in služb v Cerkvi. Izobčenje lahko koga zadene, ne da bi se morala cerkvena o-blast v vsakem primeru kazen izreči ali tudi samo razglasiti. To je primer takoimenovanih „vnaprej izrečenih kazni“. Naj navedem samo en prmer: kdor ve, da Cerkev splav (abort) kaznuje z izobčenjem, potem temu izobčenju zapade, ko je splav storil. Pa tudi če za splav ve samo on in prav tako za izobčenje, če se bo skesal in spovedniku izpovedal svoj zločin, mu bo tudi spovednik povedal, kaj mora storiti in na koga se mora obrniti, da se mu bo kazen izobčenja odpustila; navadno je namreč odpuščanje izobčenja pridržano višjim cerkvenim oblastem. Cerkev kaznuje predvsem, da bi grešnika poboljšala. Tako so v njej tudi vedno odprta vrata za odpuščanje. Kakor hitro se grešnik skesa svojega grešnega dejanja in je pripravljen storjeno škodo popraviti, ima v večini primerov pravico, da se mu kazen takoj odpusti. Ta je namreč dosegla svoj namen. Cerkev je zelo počasna in previdna v nalaganju kazni, pa zelo hitra in ve: likodušna v odpuščanju. To pa zato, ker vse delovanje Cerkve vodi eno najvišje načelo: „Rešitev duš je za Cerkev najvišji zakon.“ EVHARISTIČNI POST Kakšni so sedanji veljavni cerkveni predpisi o evharističnem post i — potu, ki ga je treba držati pred sv. obhajilom? Evharistični post ima svoj izvor in opravičilo v velikem spoštovanju, ki ga Cerkev čuti do evharistije in ga hoče gojiti tudi V vernikih. Pred 50 leti, pa tudi Š® male pred koncilom je bil evharistični post zelo strog: od polnoči naprej nič jesti in tudi nič piti (tudi vode ne). Pij XII. je prvi omil.l to večstoletno cerkveno tradicijo. Danes je evharistični post zelo olajšan: življenjske razmere so se zelo spremenile in Cerkev mora svoj zakon prilagodili času, v katerem živimo, ne da bi popustila kaj svojim načelom. če so danes predpisi o evharističnem postu manj strogi, to ne pomeni, da bi Cerkev manj spoštovala ta največji zakrament, temveč da ne more več pričakovati, da bi ljudje pogosto prejemali to nebeško hrano, če jim istočasno ne olajša pogojev za njeno prejemanje. Današnji predpisi glede evharističnega posta so zelo enostavni: kdcr hoče k sv. obhajilu, se mora vzdržati vsake hrane in pijače (izvzeta so zdravila in navadna pitna voda) vsaj eno uro prej. Ne pred mašo, temveč pred obhajilom. Razumljivo je, da je to uro treba umevati po človeško (ne gre torej ravno za eno minuto več ali manj), kot se pač merijo vse človeške stvari. Zaton o evharističnem postu pa predvideva še naslednjo izjemo: zelo priletni bolniki, pa tisti, ki enim ali drugim strežejo, smejo : k sv. obhajilu, tudi če so kaj pou-. * v uri pred obhajilom. Seveda ie izraz „prileten“» precej relati-ven. Prileten človek je dosegel že |ePo starost, spet pa ni rečeno, da Je že v visoki starosti, kot pravi-m°’ čeprav se ji bliža. Cerkveni zakonik je vso stvar namenoma pustil nekoliko nejasno in nedoločeno. Cerkev hoče, da se sami naučimo — in to brez skrupulo-znosti — naobračati cerkvene zakona na svoje življenje, iščoč bolj izpolniti duha kot pa črko zakona. Lojze Kukoviča v družini STAllI STARŠI - Zakla« naših Hornov »Naravnost razpasli so se do-^°vi za ostarele, le poglej!“ mi Je ogorčena znanka pokazala raztegnjeno stavbo, v katere odprti Vežj so sedeli argentinski možje ln žene. Presunjena sem se še en-krat ozrla nanje: ni bilo tam Revizije, nihče od njih ni imel r°kah knjige, ne kakršnega ko-1 dela; sedeli so tam — kot v tkalnici. Le kaj so čakali, le kaj 80 Premišljevali? »In, le poglej, nalašč je to bli*U pokopališča, da se jih laže tnebe,“ je spet povzela. Prav lahko, da je bila tista bli-z'na slučajne in nenamerna, tudi lahko, da niso vedno tako se-®e*1> pravijo, da videz vara. Ven-ar sem bridko pomislila na vse iste babice in dedke, pa osam-Jene, ki tako preživljajo svoj živ-Jenjski večer. Kaj jih je tja napotilo? Beda, še hujša samota, bolezen, kdo velBrala sem, da je značilno, da si ljudje tudi tam ne poiščejo družbe. V nekaterih primerih je Dom za ostarele lahko resnična pcmoč, ali vedno večje število teh ustanov da misliti! Utrinja se mi misel, da ima to vendar nekako zvezo ali primerjavo z zakonsko ločitvijo. Dokler je ni bilo, sta zakonca potrpela med seboj, se več ali manj razumela, tolerirala, tudi sta se poizkusila razumeti, se prilagoditi. Dokler ni bilo teh Domov, so star- ši ostali doma, pomagali kolikor so mogli, se predajali mlajšemu rodu. Ni šlo vedno vse gladko, posebno če je bila dolgotrajna bolezen vmes, in v nekaterih primerih je bil Dom resnična rešitev. A koliko je med njimi še močnih babic, katere bi vnuki tako potrebovali, pa dedkov, ali v modernem življenju se izogibamo-vsega starega, po naše preživetega in kdo ima potrpljenje z bolnikom ! V Sloveniji: Ko sem ob obisku domovine slonela ob oknu in opazovala, kako je mlad mož na sosednem balkonu o-bešal plenice, v vozičku ob njem pa je brcalo dete, pa spet, kako je drugi na dvorišču stepal preproge, je starejša žena pripeljala majhno punčko, ki je še z negotovimi koraki merila pot in v potu svojega obraza prenašala majhno kanglico polno prsti. Res, vesela sem vse to opazovala, prijateljica pa, ki me je gostila, je pojasnila: „Ona je daljna moževa sorodnica, nekakšna teta z dežele in so jo prijeljali v mesto, da varuje punčko. Malo nerodna je še in nevajena, a otroka ima rada.“ Potem pa je šegavo dodala: „Ti sploh ne veš, kako so zdaj vse mame, babice, tašče, sploh starejše žene dobrodošle. Naj bo njih mestno stanovanje še tako tesno, vedno se še najde prostor zanje, samo da dobe nekoga, da jim povaruje otroka in tako lahko gresta oba, mož in žena, v službo: To so hišni zakla- di. Dedki so šele na drugem me' stu.“ — Potem pa je, malo v zä' drogi in kar nerada odgovorila n1 meje nemo vprašanje: „Vse to dJ takrat, ko so otroci še majhni i* ko so vse te tete in botre še Pfl moči in zdrave, potem pa jih P6-šljejo v Zavod.“ ,Zakaj ?“ sem vprašala. „Zato, ker pravijo, da so (isti) stanovanja premajhna, zato, kei jih otroci že tako ne potrebujeJ0; zato, ker postajajo bolehni in S(J nikogar, da bi za njih skrbel.-' Torej zato — sem pomislil*' Kaj bi z babico, ki jo muči artti) za ali ki postaja otročja! Kaj j1' s fctarinsko teto, ko otrok ' laako gre sam v šolo! Zakaj pa 9° potem domovi, zakaj zavodi! Re” da je bila babica bolj potrpežlJ1' va kot lastna mama, a scrklja'* jih je tudi, jim dajala potuho, k1' hala jim je le to, kar so radi dli, jim prala in likala in, ^ je mlada mama pritekla nervoz11* domov, je bilo v njem vse poal ščeno — in ona je spet tekla ”* sestanek. Otroci se morajo n»*' čbi reda, sami pomagati. Resn1) nih in namišljenih vzrokov je V lo dovolj, da je morala žalosti* babica pripraviti prtljago in ** odseliti med tuje, neznane ljd" Tam ji drugi kuhajo, poseda sobici ali na vrtu, misli, preH*1' šljuje in moli... „Povej mi,“ sem se impulziv*’ obrnila, „pa potem, ko bodo mlade mamice ostarele, se jim zdelo naravno, da tudi one V spravijo svoje reči in se 'unti* nejo mlajšim?!“ Tukaj in tam: Potrošniška družba smo, posta-* Pa smo tudi številke in avto-Piati. Vse je programirano, vse Prešteto in odšteto, za vse je od-tnerjena doba koristi, vse staro °dpade, obleka, avto, človek. Ved-P° bolj se pozabljajo čustvene P narodne vezi, pa družinske in Prijateljske! Denar je sveta vla-dr> veljaš, kolikor imaš! Vedno niaPj je velikih družin in v njih Vedno manj starih staršev. Da so starokopitni, da se nerealni, da sedaj vse drugače. Da stari °cotje s svojo pošteno obrtjo ni-?° Moderni in ne napredni, da eseda ni več zlato. Magična be-sPda: modernizacija; ni solidno- ded vse prerada površnost in oče, tega ne razumejo. Val no-, e8a sveta, novih ljudi je marsi-,ai odpravil in odplavil, ne le •Jkäj v Ameriki, prav tako doma. avel je duh naglice, nezaupanja, ^rejše ljudi to preseneča in o-^°rČi. Dedki prepuščajo svoja P°djetja mlajšim, večkrat razoča-ani, babice spoznavajo, da njih Puki ne verjamejo več ne v Mi-avža ne Rdeči kapici, pač pa navdušujejo za kavbojke, da °z*rajo slkanice, lepa slovenska ^“vestna knjiga pa obleži nepre-ana. Naše, s trudom pisane in atisnjene revije ne dosežejo adih bralcev. Obiski sorodni- kom se skrčijo na minimum, saj, zakaj pa je telefon — in pa sploh, teta govori le o Sloveniji, stric komaj ve, kdo je Maradona! Najstnica se čudi „čudni“ babičini ka-steljanšČini! „Oh, in veš mami, kazala mi je petdeset let stare slike!“ Pa vendar! Še vedno so družine, ki ljubijo in spoštujejo stare starše in stara izročila. Še se sliši mlado ženo, ki pravi: „Kako naj dam mamo v Dom, ko pa je ona meni toliko pomagala! če je zdaj bedna, če me zdaj potrebuje, pa sama brez nje tudi ne bi vsega zmogla.“ — Pa spet opaziš pristno navezanost na „mamico in atka“, ki sta, kljub starosti, še vedno družinska os. Še vedno vidijo družinski člani v dedu živo knjigo spominov, ki jim je vez med tukaj in tam — med novo in staro domovino. In druge, mlajše babice in dedki, ki so takorekoč komaj pridobili ta častni naslov? Agilni, delovni, mlademu rodu prepotrebni — in obenem samostojni. V naši skupini jih ni malo. Koliko odgovornosti sloni na njih ramah doma in v skupnosti! In za konec: naj naše družine cenijo, ljubijo in spoštujejo njih starejše člane in jih sprejmejo kot božji dar. Rezi Marinšek Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol’jo vero in postave. France Prešeren Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof MLADI IN NRAVNO PODROČJE Tretje področje, na katerem se morajo mladi zavedati svoje odgovornosti in svojih nalog, je nravno področje. V zvezi s čloVe' kcvim dostojanstvom v vesti )e bilo več stvari že omenjenih. Za' to bi se tu rad omejil samo nekatera posebna vprašanja. Tako vprašanje je, koliko Se zavedamo, da smo na nravne^1 poiročju svobodne, samostojne in odgovorne osebnosti in smo na t° ponosni. Ko smo se pogovarjali c človekovem dostojanstvu v vesti» smo ugotovili, da ni duhovno ra?' vitega, zrelega in duševno zdrS' vega človeka, ki bi ne imel ve sti, ki bi ne čutil razlike med d O" brim in slabim in se ne zaved?' svojih dolžnosti in odgovornosti’ Res pa je, da je ta zavest lahK0 bolj ali manj razvita. Pri nekatf' rih, ki so sicer ponosni na svoi telesni in duhovni razvoj, na svO' je uspehe v poklicu in v družbi» ostane nravna osebnost na otrfl- ški in celo otročji stopnji. Tega jih ni prav nič sram, morda se s tem celo ponašajo. Ne zanimajo se ne za nravno izobrazbo ne za razvoj svojih sposobnosti, da bi Postali dovolj močni in zreli za Pravilno odločanje iz svobodnega prepričanja. Od takega človeka v življenju ni mogoče veliko pričakovati. Tako ljudje ne bodo mogli graditi boljšega sveta in lepše prihodnosti. Usmerjenost življenja Danes v nravnem življenju vedno bolj poudarjamo ne samo posamezne pravilne odločitve, am-Pak še bolj temeljno načelno odločitev in osnovno svobodno u-smerjenost v življenju. To pomeni, da se mora posebno mlad človek zavestno odločiti, ali hoče upoštevati nravni red, zapovedi in smernice ali pa se zanje sploh ne zmeni; ali hoče izpolnjevati svoje dolžnosti ali pa gre lahkomiselno Preko vseh obveznosti; ali sebično išče samo svoje koristi in užitke in ne pczna in prizna nikogar razen sebe ali pa spoštuje svojega bližnjega in hoče biti do vsakega Pravičen, mu priznati in dati, kar niu gre; ali iskreno išče resnico in je v svojiji odnosih do drugih Pošten ali pa je vse njegovo življenje zlagano in ena sama hinavščina; ali je pripravljen sprejeti svojo nalogo v poklicu, v zakonu in družini in se na to pripravljati ali pa neodgovorno zapravlja svoje sposobnosti, zdravje 'n čas; ali ima razvit čut za lju- bezen do bližnjega ali pa je otopel, gluh in slep za potrebe drugih. Posebno pomembna je temeljna odločitev z ozirom na Boga: ali je človek odprt zanj, ga išče, sprejema njegove zapovedi in si prizadeva za hojo za Kristusom in za življenje v krščanskem občestvu ali pa vse to odklanja. Nedvomno je to, kako se človek odloča in življenjsko usmeri, precej odvisno od vzgoje in okolja, od zunanjih vplivov in javnega mnenja. Vendar ni mogoče vse odgovornosti zvrniti na druge. Zato je treba vedno znova opozarjati na možnost in dolžnost svobodnega odločanja. V zvezi z načelno temeljno odločitvijo in osnovno življenjsko usmerjenostjo je nravni čut za vrednote ter za krivdo in greh. Pri spolnjevanju nravnih zapovedi ne gre samo za izpolnitev dolžnosti ali za postopek, ampak za dobro, plemenito, resnično in lepo, s tem tudi za duhovno obogatitev človeka in družbe, torej za korist v najširšem pomenu besede. Pri zavestnem zanemarjanju in prestopanju nravnega reda pa človek dela s'a bo, zlo, uničuje življenjske pogoje ter škoduje sam sebi in drugim. Lahko da se ta škoda ne pozna takoj ali da ima človek ob prekrvitvi zapovedi celo materialne koristi in čutne užitke, kakor se to zgodi npr. ob tatvini, goljufiji, laži, izkoriščanju drugega in brezozirncm uveljavljanju samega sebe. Posebnost nravnega reda pa je, da dobro dejanje nikdar ne ostane brez plačila in sla- bo nikdar brez kazni. Nravni red in obveznost nravnih zapovedi sta brezpogojna in se jima ne more nihče odtegniti. V središču tega nravnega reda pa stoji človek kot oseba, ki mora v svobodnem odločanju čimbolj izpopolniti samega sebe in čimbolj pomagati drugim pri njihovem razvoju ter tako čim več prispevati h graditvi družbef Zato pomeni čut za nravne vrednote in za njihovo nasprotje, zlo in greh, pravzaprav čut za človeka, čut zase in za bližnjega. Nekateri imajo že po naravi več, drugi pa manj smisla in čuta za to. Kot nravna osebnost pa si mora vsak prizadevati, da bi vedno bolj razvijal in izostril smisel in čut za človeka, za njegovo dostojanstvo, njegove pravice in dolžnosti. Vprašanje spolnosti V življenju so pomembne predvsem tri razsežnosti, ki določajo obseg čuta za človeka in s tem za nravne vrednote: odnos do samega sebe, posebno do svojega telesi ; odnos do drugih, posebno v zakonski skupnosti, družini in družbi; odnos do materialnega sveta in narave, posebno v svojem delu in poklicu. Mlad človek le počasi in postopoma prihaja do nravne zavesti, do spoznavanja svojih nalog in dolžnosti in do svobodnega odločanji. Za prehod iz otroške dobe v obdobje mladostnika je značilno predvsem odkrivanje samega sebe in drugih, za prehod iz mladostne v zrelo dolx> pa odkrivanje družbe in sveta ter narave. Seveda meje niso jas.no začrtane in področja med seboj ne strogo ločena. Končno se vse življenje razvija v istem človeku in v istem okolju, le da se posamezne prvine in področja različno uveljavljajo. Pri odkrivanju in doživljanju samega sebe in bližnjega se pri mladem človeku postavlja v ospredje telo, njegove sposobnosti in moči, veselje nad telesom in njegovimi zmožnostmi, veselje nad njegovo lepoto in užitki, ki jih mlad človek v svojem telesu doživlja. Ko se prebudi spolnost, lahko ta tako zelo obvlada vse drugo in postavlja toliko novih na-1 Dg, da se marsikdo ne znajde veje skušnjav, da bi prišel v stik z mamili, danes vedno bolj tudi vprašanje nasilja nad živije-ujiem, spoštovanje življenja od spočetja do smrti, ta in še druga Področja kličejo po pravilno ob-ukovani vesti in po odgovornem °dločanju. 2ukon in družina Glede odnosa do drugih je za Mladega človeka najprej pomemb-aa domača družina, odnos do star-šev, bratov in sester ter bližnje okolice. Kmalu se obzorje odno-s°v razširi na šolo in družbo. Večkrat prihaja do napetosti med Zadimi in avtoriteto, med gene-^,acUami in med skupinami raznih nazorov. Na drugi strani ^a kmalu stopi v ospredje drug yb*'k ,ki sčasoma zahteva velike lvljenjske odločitve. To je raz-^urje med fantom in dekletom z , *sHjo na skupno življenje v za-,°nU in v pripravi nanj. Ker se ^anes vedno bolj širi mnenje, da , lahko živi skupno tudi brez s lenitve zakona in da odločitev za zakon ne pomeni življenjske odločitve za zvestobo v ljubezni, je toliko bolj pomembno, da mladi razčistijo, kako mislijo o zakonu in zakonskem življenju in kako se bodo odločali. Zakonsko življenje ni samo skupno življenje moža in žene, ki se v medsebojni ljubezni na spolnem področju in v osebnih odnosih dopolnjujeta. Zakon je temeljna oblika družbenega življenja sploh in je za družbo velikega pomena. To velja še posebno, ko se zakonska skupnost razvije v družino. Po naravi je skoraj vsaka zakonska skupnost naravnana na družino z otroki, razen primerov, ko zakonca ne moreta imeti otrok. Kako pa zakonca urejata spočetje -otrok, kakšen odnos imata do življenja, ki naj mu kot oče in mati služita, kako bosta skrbela za vzgojo svojih otrok, kako bosta pri tem sodelovala z družbo, vsa ta in druga vprašanja že mladega človeka postavljajo pred velike naloge. Ko mladi govorijo o svoji prihodnosti, nekateri izjavljajo, da hočejo živeti v svojem zakonu in v svoji družini, kvečjemu še v ozkem sorodnikov in prijateljev, za družbo za javno življenje in za politiko pa da se ne bodo zanimali. Drugi pa že v mladih letih čutijo svojo odgovornost tudi za sodelovanje v družbi. Zanimajo se za naloge javnega življenja in se pripravljajo, da nekoč prevzamejo svojo vlogo v gospodarstvu, upravi, kulturi in politiki. Ker je človek po naravi družbeno bitje in brez družbe sploh ne more ži- veti — tudi družina sama zase ne more obstajati brez družbe, je sodelovanje v družbi ena temeljnih nravnih dolžnosti. Res je, da ne morejo sodelovati vsi na enak način. Zvračati vso odgovornost na druge in jim nalagati vsa bremena, sam pa hoteti imeti samo koristi, pa pomeni sebičnost in zanemarjanje svojih dolžnosti. Poklic Poklicno delo, odnos do materialnih dobrin, do zaslužka, denarja in do tega, kar si more človek z denarjem pridobiti, ter odnos do narave kot svojega življenjskega prostora je tretja velika razsežnost nravnega življenja. Mlad človek mu sprva navadno ne posveča toliko pozornosti, ker si misli, da je to pač stvar starejših. Sčasoma pa odkriva, da v življenju ne gre brez resnega poklicnega dela. Zaveda se, da si bo moral za svoje življenje sam zaslužiti in svoji družini zagotoviti stanovanje in vse drugo, kar je za življenje potrebno. Zato se začne zanimati tudi za vprašanja, ki so v zvezi z gospodarstvom in njegovimi različnimi področji. Ko danes vedno več slišimo o krizah v gospodarstvu, o pomanjkanju raznih surovin, o onesnaževanju okolja, o zlorabi in uničevanju narave, zastrupljanju vode in zraka, pa tudi o pomanjkanju in revščini po svetu, se tem vprašanjem nikakor ni mogoče odtegniti in se pred njimi zapreti. Vsestranska dobra priprava na poklic/ pošteno in zanesljivo delo ter pravično in urejeno medsebojno sodelovanje so nravne naloge, ki zahtevajo veliko- osebno zavzetost. Socialno vprašanje, ki zadeva ureditev družbe in medsebojnih odnosov ljudi v državi in v mednarodnem življenju, je prav tako veliko področje, ki se mu je treba vedno bolj posvečati. Draga 87 4., 5. in G. septembra 87 so bili v Trstu študijski dnevi, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev. Predavali so: dr. Rudolf Sušelj (urednik Ameriške domovine iz Clevelanda) : Bog blagoslovi Slovenijo! dr. Andrej Fink (Buenos Aires): S Prešernom pod Južnim križem; frančiškan dr. Bruno Korošak, Rim, prof-na Antonioanumu in Urbaniani)! Krščanstvo in eshaton; dr. Andrej Capuder (prof. romanistike na ljubljanski univerzi): Pot v obljubljeno deže o. V nedeljo je maševal in pridiga dr. Janez Zdešar, delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Nemčiji. Zamejski in izseljenski duhovniki na Stari gori Na Stari gori nad Čedadom -je od 17. do 19. avgusta potekalo srečanje duhovnikov iz zamejstva in izseljenstva. Dr. Jožko Pirc je govoril o Cerkvi v Sloveniji med obema vojnama, ir. Anton Strle o Cerkvi in socialnem vprašanju danes, koprski škof Metod Pirih pa o poslanstvu laikov. Lojze Kozar svečni 26 Druga skupina je dohitela prvo in sedaj so vsi čakali v skalovju. Ubogali so župnika in niso šli naprej, čeprav so nekateri godrnjali, da bi zdaj že davno lahko svojo hudo žejo potešili na Kamniškem sedlu, če ne bi bilo takih, ki vedno kaj zavirajo. >>Vi ste krivi. Zakaj ste pa divjali, kakor da vas podi medved. Če bi se držali skupaj, Zorica ne bi zašla in nam zdaj ne bi bilo treba čakati.“ »Ni res. Vi ste krivi, ker ste krede spali. Mi smo se kar naprej ozirali in čakali, ker se pa niste Premaknili, smo šli dalje. Mi smo šli na izlet, da bi hodili, vi pa oienda zato, da bi vso pot sedeli.“ »Zdaj se je pa še župik zgubil. Kdo ga bo šel iskat?“ »Grem jaz,“ je zaklicala Minka. »Ti že ne. Ti bi tako zašla, da te tri dni ne bi našli, pa čeprav b| te iskali z gorečo svečo.“ »Kaj pa, če bi vendarle šli naprej ? Bosta že počasi prišla za nami.“ Tedaj se je zaslišalo nekaj gr-^onju podobnega in vsi so pri- sluhnili. „Nekje za gorami grmi,“ je dejal nekdo. „To ni bilo grmenju podobno. Bolj kakemu plazu.“ „Prisluhnimo, če se ponovi!“ Poslušali so in postajali čedalje bolj nestrpni. Nekateri bi kar ušli naprej, če jih drugi ne bi zadržali. Sonce se je začelo skrivati za obronke in je tudi že na nasprotni planini osvetljavalo samo še skrajne vrhove, ko so se dogovorili, naj dva fanta odhitita nazaj po stezi in skušata najti župnika, kajti zdaj so že vsi slutili, da se je moralo zgoditi nekaj hudega. Kmalu sta se vrnila s strašno novico, da je Zorica mrtva. „Župnik je naročil, naj vsi počakamo spodaj pri koči na 0-krešlju. Nekaj fantov pa naj pride k njemu in Zorici, da bodo bedeli ob njej, dokler ne pridejo reševalci in jo spravijo v dolino.“ Vsi fantje so se odločili, da bodo šli k Zorici, prav tako nekaj deklet, toda teh niso pustili s seboj. „Že nastaja mrak in preden se bomo povzpeli tja gor, bo že pre- cej temno. Ubogajte župnika in storite, kakor vam je naročil. Počakajte nas v koči na Okrešlju.“ To noč nihče izmed njih ni spal. Dekleta so kar naprej hodila prisluškovat, ali že gredo reševalci, fantje pa so ob mrtvem dekletu molili rožni venec za rožnim vencem, za nekaj časa umolknili in začeli znova. Ure so tekle brezmejno počasi in mesec, ki se je' prikazal izza gora, je lebdel neprestano na istem mestu, kakor da se obotavlja pomakniti se malo naprej. „Moj Bog,“ je molil v sebi župnik Zdravko, „zakaj si to dopustil! Vem, da ti nisi hotel te nesreče, toda zakaj si jo dopustil ? Lahko si mislim, da so vse okoliščine prav tako nanesle, da je Zorica stopila na tak kamen, ki se je le še s poslednjimi silami držal na svojem mestu in je bilo dovolj, da se ga je dotaknila lahna Zoričina noga, da je zajeta sila popustila in se je kamenje začelo valiti navzdol. Vem to. Vem pa tudi, da bi ti lahko vse tako uredil, da bi njena noga stopila samo za droben korak mimo tega nevarnega mesta. Ti bi to lahko naredil, to z gotovostjo vem. Pa nisi! Zakaj nisi, dobri Bog? Kaj se skriva za tvojo odločitvijo, da si to dopustil? Ti si dopustil, da zdaj tu pred menoj leži mrtvo telo mladega dekleta, v katero si ti položil toliko možnosti, da rodi nove lj'Udi, da se tvoj čudež človeškega življenja ponavlja. Dopustil si, da smeh in radost na teh drobnih ustnicah za vekomaj ole-deni, ko bi se lahko razdajal tolikim trpečim, osamljenim, zapu-čenim. Saj ti dobro veš, kaj mi je razodela, da hoče biti sestra. Ti pa si dopustil, da je zdaj sestra smrti. Njene lepote željne oči zdaj mrtvo strmijo v daljne zvezde na globokem nebu in so samo še mrtva naprava za živo gledanje tvojega sveta, ki je tako neizrečeno lep, pa tudi tako poln nevarnosti, tako odkrit in tako za irbten, tako živ in obenem v njem vse teži k smrti, da, k smrti ! Se to negibno kamenje teži V še bolj gotovo smrt, negibno smrt, zato teži navzdol, v počitek, v svojo brezdanjo negibnost. Mi lahko razodeneš, ti, moj Bog, ko razpravljam zdaj s teboj v najhujši stiski svojega srca, komu ali čemu je bila ta žrtev potrebna? Nikdar mi ne skušaj vsiljevati misli, da ti že veš. Ta odgovor bi bil dovolj, če ne bi Šlo tudi zame, toda zdaj bi rad več, zdaj bi rad .vsaj nejasno, kakor v mogli, videl smisel tega, kar se je zgodilo, kajti stopiti bom moral pred starše, ki so izgubili edino upanje in edino tolažbo, pravzaprav edini smisel svojemu življenju in jima bom moral nekaj povedati. Toda kaj, to mi razodeni ! V njunih in v mnogih drugih očeh bom kriv, to vem. Pa ne samo v tujih očeh, tudi sam v sebi vem, da sem kriv. Kriv sem bil žč takrat, ko sem izlet predlagal Miroval bi naj in gledal življenje m adih samo od daleč in kvečje- mu tožil, kakšna je sodobna nalaga, tako pa sem se vmešal v njihov tek in posledica je tukaj pred menoj: mrtev človek, mrtvo m'ado, cvetoče dekle. Zdaj moram še dalje nazaj, moj nazaj na začetek, ko sem mislil, da si me poklical in sem se odločil za duhovništvo, pa sem S6 morda varal, morda me ti ni-s> nikoli poklical in sem se vrinil med druge, ki so bili zares poklicani. Kaj sem sploh prav naredil v sv°jem duhovniškem življenju? ^em koga spreobrnil ? Takega člo-yeka ne poznam. Sem svojo župnijo pripeljal bliže k tebi ? Moram Priznati, da so ljudje danes dlje od tobe kakor takrat, ko sem postal nJihov dušni pastir. Kako prazno in nekoristno je ^o, kar delam, moj Gospod, zdaj te Pa še vprašujem, zakaj se je ta nesreča mora'a zgoditi. Od te-,e terjam obračun, namesto da bi iaz tebi položil čiste in nevarljive račune o vsem svojem bistvu. Pa ne morem dati obračuna, ker ne Poznam vseh postavk svojega živ-Jonja. Zopet je v megli najbistve-nojše vprašanje: si me res poklical? Sem na svojem mestu, ka-rn°r si me ti hotel postaviti? 0 tem sem se spraševal takrat, ko je Željko odstopil. Tisto noč, ki je bila vse črna in temna, pa Se je proti jutru porazgubila te-in sem te z jasnino v srcu zjutraj hvalil, ko je vstajala zar-Ja’ ker se mi je zdelo, da, prepri-an sem bil, da sem na pravem 11163tu, ki ga ne smem zapustiti, ker je taka tvoja volja. Danes pa se zopet sprašujem, če nisem takrat sam sebi odgovarjal, dopovedoval pa sem si, da mi odgovarjaš ti. Glej, Gospod, glasovi teh fantov postajajo bolj in bolj medli, naveličani, ko molijo zdaj že ne vem kolikeri rožni venec. Za njihovo vrstnico Zoro. V začetku, ob večernem svitu so bili še vsi presunjeni, tu in tam je kateri bežno zahlipal med besede molitve. Pa še ni pretekla noč, že se njihova rana celi in kmalu se bodo pogovarjali samo še o tem, kako bi Zorici naredili čim lepši pogreb. Skrbi jih bodo odvrnile od žalosti. Jaz pa bom nosil težo tega dogodka, dokler bom živ. Nosil jo bom, ker ne bom mogel nikoli razumeti, zakaj si to dopustil, Gospod. Za nas je tak dogodek preprosto nerazumljiv, pa naj še tako lepo govorimo o tvoji sveti božji previdnosti, kako ti najbolje veš, kdaj in na kak način koga odpokličeš. V nekih trenutkih našega življenja so kljub naši veri in zaupanju to čisto prazne besede, ki v nas ne najdejo odmeva. Bo prišel tudi zame kdaj čas, ko bodo te besede tudi v meni našle svoj smisel ?“ Župnik Zdravko že dolgo ni molil s fanti, saj mu je srce bilo tako polno žgoče bolečine, da ne bi mogel izgovoriti nobene besede. Fantje so mislili, da je zadremal in so samo še polglasno izgovarjali besedo zdravamarije, župniku pa so tekle solze po licih in jih kljub prizadevanju ni mo- gel ustaviti, dokler ni proti jutru bruhnil v kratek, krčevit jok, da so se fantje zdrznili in se potem čutili nekako olajšane, kakor da je zdaj on prevzel težo njihove bolečine in se lahko počutijo nekoliko bolj sproščene. Ko se je zdanilo, so še vedno sedeli okrog mrtvega dekleta kakor palčki okrog Sneguljčice, skrivaj so pogledovali v njene napol priprte oči in rahlo razprte ustnice, da so se v njih svetili lepi, beli zobje. Nobeden se je ni upal dotakniti, samo župnik ji je popravil pramen las ß čela, ki je bilo v jutranji svetlobi porcelansko belo in prosojno. Še preden se je prikazalo sonce, je vsa narava oživela. Oglašali so se ptički in gorske kavke so se spreletavale v ostrih zavojih in nekaj vpile druga drugi, v veliki višini je zopet krožil jastreb v natančnem krogu, kakor da je pripet na nevidno nit. Zrak je bil rezek, nasičen in poln vonja po vlažnem kamenju. „Jo bomo zdaj nesli dol?“ je nekdo boječe vprašal. „Nimamo nosil, ne moremo,“ je dejal župnik. „Napravimo jih.“ „Pazili bomo, saj znamo biti previdni. Lahko gremo?“ „Pa pojdite in naredite, kar morete. Pojdite trije, drugi počakamo.“ Niso se mogli sporazumeti, kdo bi šel, kajti sonce, ki se je dvigalo nad obzorjem, je vsakega izmed njih vabilo proč od smrti v življenje, v sproščenost misli in besed, saj tukaj ni bilo mogoče niti misliti niti se pogovarjati, razen v najbolj skopih besedah, pa si vseeno imel občutek, da so še tiste preveč. Odločil je župnik: „Pojdite prvi trije po abecedi-šli so, olajšani, da lahko zapustijo to sanjsko morečo neresničnost. Nekaj časa je trajalo, da so porezali dva droga in nekaj vej in se s tem vrnili k ponesrečenki-„Prečne veje moramo dobro povezati. Imate kaj vrvice ?“ Imeli so nekaj kosov in vsak je privlekel iz žepa kaj uporabnega, da so pritrdili veje na dva droga-Za živega bi taka nosila bila pravo mučilo, toda Zorice zdaj n* nič več bolelo, nič tiščalo in ji je bilo vseeno, ali so nosila mehka ali trda. „Moramo jo privezati, sicer nam na tej strmini takoj zdrsne z nosil.“ Trije fantje so si odpeli pasove in Zorico so trdno privezal' j na nosila. „Napredujemo lahko samo korak za korakom. Pri vsaki večji skali bomo nosilnico postavili nanjo, se prestopili in pazljivo P°" iskali mesto, kamor bomo stopili-Nihče ne sme pasti, ker bi sicer potegnil druge za seboj, zato moramo biti nadvse previdni,“ je' dajal Zdravko navodila, pa je vse to delal in govoril kakor v sa-! njah, kakor da se neki drugi njegov jaz zaveda, kaj je treba reči :!n kaj storiti, on sam je bil prazen, brez misli in brez čustva, kak )r da je v tej noči vse umrlo v njem. Šlo je izredno počasi, od kamna do kamna, od koraka do koraka, ki pa je bil kratek komaj za stopalo ali pa še manj. Zorici je glava rahlo nihala na desno in levo, kakor da soglaša z vsem, kar se z njo dogaja, pasovi, s katerimi je bila prevezana, pa so se bolj in bolj napenjali, kakor je strmina postajala vse hujša. „l^ihče naj se z vso težo ne o-Pre na nogo, dokler ne čuti, da je korak varen. Vsako stopinjo naj-Pi'ej preizkusite,“ je veleval župnik in se tudi sam podzavestno ravnal po svojih navodilih, saj bi en sam napačen korak lahko vse Štiri, ki so nosili, potegnil za seboj, in kje bi se ustavili, sam Bog ve. Kljub pazljivosti se je kajenje kotalilo izpod nog, da so se stiskali ob steno in dreveneli °d strahu, saj bi se lahko zopet sprožil plaz. Ko so se eni preznojili do kraja, so jih zamenjali drugi. Sonce se je že krepko upiralo v skalovje in mu vsiljevalo svoj ^ar, mrzlemu in ohlajenemu prek noči, ko so se prebili do nekoliko zložnejšega dela Turskega žleba. kjer ni bilo več tako nevarno. Ko so Zorico spravili do razpotja, kjer se steza loči in ena v°di na Kamniško sedlo, druga pa ^ Turski žleb, so Zorico postavi-1 na tla. Nekdo je vzkliknil: »To je Zorico zmotilo! Poglej-te> tam na skali je markacija.“ , »Toda ta ni prava, saj vidiš, da Jo samo rdeča črta.“ „Zorica je to spregledala. Prve markacije od tu ni videti.“ „Seveda vidiš jo prej, bolj od daleč. Tik pred skalo pa je res ne opaziš.“ Ko so se pripravljali, da bi nadaljevali pot, so prišli štirje reševalci. Bežno so se pozdravili in reševalci so se zastrmeli v Zorico. „Ali je mrtva? Nam so sporočili, da je živa.“ „Takrat je še bila.“ „Kje se je pa ponesrečila?“ „Zgoraj, v Turskem žlebu.“ „Kaj ste pa iskali v Turskem žlebu? Kaj ne veste, kako nevaren je?“ „Zašla je, ko je hitela za skupino.“ „Ali je bila sama? Menda je niste pustili hoditi samo?“ „Poslal sem jo za drugimi, misleč da jih bo nekje tu dohitela. Pa je zgrešila pot.“ „Bili ste pač skrajno neprevidni, da ste jo poslali samo. Tega ne bi bili smeli.“ „Zdaj vem.“ „No, pa to ni naša stvar. Naša naloga je, da jo spravimo v dolino. Vi le pojdite naprej, da nam ne boste v napotje. Spodaj nas pa lahko počakate.“ Odvezali so pasove, toda noben fant se ni več brigal za svojega, kakor da ga ne mara, ker je bilo z njim zvezano mrtvo dekle. Pri obdukciji so ugotovili samo prebito kost na sencih in izliv krvi v možgane, sicer pa je bila Zorica čisto zdrava in se ji je obetalo dolgo življenje. med nami V-Avgentini Romanje v I.ourdes V Lourdesu se je v nedeljo 16. avgusta kljub slabemu vremenu zbralo veliko rojakov. Pobožnost se je začela kar v gornji cerkvi z rožnim vencem in petimi lavreanskimi litanijami in prešla v mašno daritev in molitev posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Tako letos ni bilo običajne procesije z dvorišča pred 1 urško votlino v gornjo cerkev. Delegat dr. Alojzij Starc je v pridigi govoril o važnosti in potrebnosti molitve za krščansko življenje, ljudsko petje je vodila skupina mož in fantov z Ivanom Rodetom, na harmoniju pa je petje spremljal organist Gabrijel Čamemik, Mladinski pevsko-glasbeni večer Mladinski organizaciji SDO in SFZ sta v soboto 15. avgusta organizirali v dvorani Slovenske hiše svoj 18. pevsko-glasbeni večer. V 1. delu so nastopili mladi pianist Ivan Vombergar (Moscheles in Men-delsohn), Ibasist Luka Debevec, vokalna komorna skupina s Pristave (Anka Savelli Gaser) in mladinski zbor Slomškovega doma (lic. Tine Selan), 2. delu pa ansambel (Janez, Mirko, Andrej in Ivi), Mladinski pevski zbor San Justo (Andrej Selan), sopranistka Vilma Moreschi in Piistavski zbor (Anka Savelli Gaser). Program sta povezovala prof. Alenka Magister in Miloš Mavrič, za luči in zvok je skrbel Bogdan Magister, sceno je pripravil Jože Urbančič, pozdravne besede v začetku pa je spregovorila predsednica SDO prof. Pavlinka Korošec. Človek je vesel teh prireditev, ne ve pa, čemu je treba toliko angle- j ških pesmi na sporedu in zakaj ne nastopa kdo npr. s harmoniko z venčkom narodnih, s kitaro z deli argentinske folklore in še s kakim drugim instrumentom, posamično ali V povezavi. Iz naše kronike Pogovor o bližnjih volitvah v deželi je časnikar Tone Mizerit vodil 16. avgusta na Pristavi v Caste-larju, 29. avgusta pa v Slovenskem domu v San Martinu. Na 9. kulturnem večeru SKA v Slovenski hiši je 22. avgusta predaval dr. inž. Aleš Štravs iz Švice 0 ..napredku in spremembah“, na 10- večeru (5. septembra) pa je Predaval dr. Srečko Pregelj, psihia-ber iz Kanade, o dušnem in dušev-nem zdravju. 11. kulturni večer SKA 12. septembra je bil posvečen solističnemu koncertu baritonista Marka Bajuka *z Mendoze. Pel je shkladbe Schu-P'snna, Brahmsa, R. Straussa, Ger-bi=a, Jenka in Vilharja. Pod okriljem Slovenskega kato-liükega akademskega starešinstva je 11 v Slovenski hiši 7. avgusta po-Sovor g tržaškima gostoma prof. Tomažem Simčičem in prof. Marja-n°m Kravosom, 14. avgusta pa z 'ir. Zdravkom Inzkom iz Koroške. Na duhovniškem sestanku je ju-n'ja predaval prof. France Bergant ® Pismu Hebrejcem, julija dr. Mir-o Gogala o škofovski sinodi v Ri-j*"1 ob 20-letnici 2. vatikanskega oncila, avgusta pa je dr. Marko remžar podal pregled političnega stnnja v deželi pred volitvami. Srečanje molilk živega rožnega venca, ki molijo za blagoslov delu sionskih dušnih pastirjev in za vse Potrebe slovenskega občestva v Ar-kontini, je bilo v nedeljo 23. av-®usta v Slovenski hiši z mašo in Pogovorom. Sestanek zaupnikov SLS je bil d- avgusta v Slovenski hiši. Rožmanov dom v San Justu je Praznoval 17. obletnico blagoslovitve • avgusta z mašo in skupnim kosilom. 23. avgusta je bil mladinski dan v arapaohayu, 30. avgusta na Prista- vi, 13. septembra pa v San Justu. Na večeru katoliškega shoda Slovencev v Argentini, posvečenem ver-sko-nravnemu odseku, je 20. avgusta predaval in vodil pogovor delegat dr. Alojzij Starc. G. septembra je bila v Slovenski hiši spominska počastitev gen. Leona Rupnika, upravnika dr. Lovra Hacina in njunih sodelavcev. Pri sanmartinski Ligi žena-mati je v avgustu govoril Rudolf Smersu o redovitnosti ljudi in narave, IG. septembra pa dr. Alojzij Starc o versko-n ravnem življenju Slovencev v Argentini. Misijonarka s. Silva žužek je v soboto 12. septembra obiskala razrede Srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka, v nedeljo 13. po maši pa je imela pogovor z rojaki v Slomškovem domu. „Mrzel veter tebe žene...“ (Beranek) Umrli duhovniki Valentin Vrečar 6. avgusta 1987 je v Špitaliču nenadoma za kapjo umrl duhovnik Misijonske družbe Valentin Vrečar. Rodil se je 25. X. 1935 v Moravčah. Maja 1945 se je Vrečarjeva družina umaknila pred partizani na Koroško. Sinovi Jelo, Dane in Tine so iz begunskih taborišč nato s starši odšli v Argentino, sin Slavko je ostal na Koroškem, sinova Viktorja in Doreta pa so ubili partizani. V Argentini je Dane postal salezijanski duhovnik, Tine pa je šel k lazaristom in 'bil 22. IX. 1962 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil prefekt v Baragovem semenišču v Slovenski vasi, kjer je na oddelku gimnazije poučeval nekatere predmete. Po 10 letih je odšel v München za izseljenskega duhovnika, septembra 1973 pa se je vrnil v Slovenijo. 3 leta je bil kaplan pri sv. Jožefu v Celju, 6 let župnik v Žusmu, jeseni 1981 je šel v Šmartno ob Savi, julija 1984 je prebolel srčni infarkt, kot invalidsko upokojen pa je zadnji 2 leti vodil manjšo župnijo Špitalič, kjer je lepo preuredil prezbiterij župnijske cerkve. Medtem je njegovo srce peša’»6, hodil je na preglede in na dan pred smrtjo mu je zdravnik svetoval, d» bi ostal v bolnišnici. Ker pa je pri' čakoval obisk bratov Jelota in Dane-ta iz Argentine, ki sta šla k nam«' ravani Tinetovi srebrni maši, se je vrnil v Špitalič in drugo jutro pod' legel za ponovno srčno kapjo. Brfl'i ta sta tako prišla za pogreb. Rajni Tine je bil izredno dobro-, dušen kot človek in duhovnik, pid' jeten sogovornik. Špitaličani so g8 zelo vzljubili. Prisrčno so se of njega poslovili na prvi petek v žuP' nijski cerkvi. Slovesnost je ob somaševanju vizitatorja, lazaristov in duhovnikov kamniške dekanije vodil ško:i Jožef Kvas. Nato so ga prepeljali v Ljubljano. Pogreb je bil V’ ponedeljek 10. avgusta na Žalah. Somaševanje s homilijo je vodil ško/ Stanislav Lenič. Po človeško gledano je umrl mnogo prezgodaj. Njegovo bolno srce se je sedaj umirilo v Bogu. Bratu Jelotu z družino in i. Danetu izrekamo iskreno sožalje. I Štefan Tonkli Ebdil se je 16. decembra 1908 V Breginju na Primorskem, študiral v Ljubljani klasično ginmazijo in bil posv-?čen v Gorici 30. maja 1931. Du- r~ Šnont žnopastirsko je deloval v Brestanici, v Jamljah in na Grahovem. Bil je vseskozi silno slovensko zaveden duhovnik. Fašisti so ga nadlegovali, u-maknil pa se je tudi pred komuni-; sti, najprej v Gorico, 1948 pa v Argentino. Tu je preživel 15 let. Služboval je najprej na argentinski fari v Buenos Airesu, od 1958 do 1961 Pa v bolnišnici v San Fernando. Ves ®as je bil tesno povezan s sloven-i skimi duhovniki in družinami. Bil je " tudi sodelavec naše revije. Izdal je •oenda 8 pesniških zbirk. Leta 1963 Se je vrnil na Goriško in dobil žup-n>.o Mavhinje. Zavoljo bolehnosti je 1976 zaprosil za upokojitev. Nasta-®'l se je pri šolskih sestrah v Zavodu sv. Družine v Gorici in opravil službo hišnega duhovnika. Umrl je 9, avgusta in bil pokopan v Gotici 11. avgusta. ■ježe Kostanjevec SDO 1. julija 1987 je umrl na Trste-aiku salezijanski zlatomašnik Jože Kostanjevec. Rojen je bil 1900 v Slovenskih goricah, v duhovnika posve-öen v Ljubljani 1933. Deloval je po salezijanskih zavodih in župnijah, največ v Veržeju in Razboru. Od ^8 je bil 3 leta v komunističnem Saporu. Napisal je več rakovniških knjižic. Ivan Zore DJ 8. junija 1987 je v 95. letu življa in v 71. letu duhovništva umrl *a