SLOVENSKE KULTURNE AKCID E
Leto IV. - 7 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA y9. 4. 1957
NASA REVIJA
Te dni minevajo tri leta, kar smo na teh straneh spregovorili o potrebi nove kulturne revije ter o njenih nalogah. Govoriti danes o prvem je odveč: Meddobje je napolnilo — vsaj deloma — vidno razpoko v našem revialnem tisku. Dejstvo, da velik odstotek sodelujočih ni pisal, ali že ni pisal več, ker ni imel primerne tribune, je dovolj zgovorno.
Manj preprosto je vprašanje, ali je revija izpolnila svojo nalogo. Danes vidimo, kam smo hoteli in do kod — mislimo — smo prispeli. Še malodušneži med nami priznavajo, da se je revija vedno, če že ne mogla, pa vsaj skušala obdržati na začrtani poti. Nismo odkrivali Amerik. Naša katedra ni ustvarila nobenega velikana. Toda na njej se je marsikdaj oglasil kdo izmed tistih, ki so utihnili, in kritično spremljanje domačega kakor tujega ustvarjanja na literarnih in drugih poljih je že in še bo prineslo sadove.
Naslov revije, ki je napovedoval nebojevito, a zaradi tega ne mrtvo vsebino, mnogim ni bil pri sren. Z njim smo hoteli povedat1-, da želimo biti v slovenskem kulturnem življenju bolj to, kar so Francozi s svojimi glasili “La presence” izven domovine, kakor pa irevolueionarno glasilo, ki bi moglo voditi slovensko kulturo v svojo smer. Tega naslova nismo dali iz boječnosti in odkrito povedano tudi ne iz ponižnosti: samo tja smo se postavili, kamor smo po zdravem premisleku sodili, da spadamo, prepričani, da je tudi tu delo potrebno.
Čas je že sodil in še bo, koliko smo se mogli izogniti najhujši nevarnosti: biti zgolj demagoško enodnevno zanimivi — kar bi reviji finančno pomagalo —, ali pa biti skrajno akademski. Tako ena kakor druga pot sta namreč dostikrat bralcem najibližji in urednikom — naj-udobnejši.
Ne vemo in še dolgo ne bomo vedeli, kaj pomeni naše delo. Morda nas bodo res sodili šele takrat, kakor pišejo z doma, “ko vas več ne bo”. Vendar moremo že danes reči, da je Meddobje važen dokument našega kulturnega razvoja. Ni treba drugega storiti, kakor primerjati prvo številko z zadnjo, da se nam to jasno predeči. V tej stalno se gibajoči krivulji, ki je nikoli nismo hoteli spustiti preko začrtanih vzporednic, pa je tudi vsa zavozlanost izdajanja revije: razočaranja bralcev, so-trudnikov in — zakaj' ne? — tudi urednikov, ko je šlo za to, kaj spada in kaj ne spada ma strani Meddobja, so nastajala ne zaradi kakšnih osebnih kapric, ampak prav zaradi teh razmer, ki so se menjavale s časom.
Revija ni preprosta zmes: hote ali nehote izraža hotenje vseh, ki žive krog nje, in nekoč je že bilo rečeno, da bi dvajset najbolj! kvalitetnih člankov na isrvetu moglo sestavljati idealen Reader’s Digest, pa še vedno ne dobre revije. Težko je pričakovati od ljudi, ki so po večini že formirane osebnosti, neke uniformirane linije, tiste linije, ki bi dala reviji tako zaželeno enotnost.
Mimo mnogih čeri smo srečno prijadrali. Ena nevarnost je najhujša, ker je stalna: človek dostikrat stremi po tem, da bi zajel več, kakor pa mu dajeta prgišči. Saj včasih boli naša nemoč! V nemških knjižnicah so dokumenti o slovenski kulturni preteklosti, ki bi nam objavljeni delali čast. Nekje še vedno ležijo neobjavljena pisma enega naših velikih mož. Nekdo bi nujno moral napisati esej o tej ali oni stvari... Toda, kako vse to izpeljati? Ne samo, da ne živimo v rednih razmerah, kjer bi vsaj časa za kulturno delo bilo dovolj; tu sredi bogate Amerike — ironija! — smo tudi brez sredstev. Vsi, uredniki, sotrudniki, bralci, si kdaj zaželimo bolj dinamične, bolj zanimive revije, ali prav do popolnosti izpeljanih esejev in novel. Ne pomislimo, da simo vsi od prvega do zadnjega v celodnevni borbi za vsakdanji kruh in da 'nihče mi mogel in tudi ne bo mogel od revije prejeti kakšno pomoč za delo pri njej. Izjave iz pisem, ki gredo od “pošiljam šele zdaj, ker nisem imel za znamke”, pa do “ko plačam dolgove za knjigo, bodo otroci spet lahko v redu jedli”, pač izzvenijo drugače, kakor ljubljanske besede o “povečani literarni aktivnosti Slovencev v Južni A-meriki, katerim fondov me primanjkuje”...
Kako bo v bodočnosti? S svinčnikom in papirjem v roki v hipu spoznamo, da se revija kljub žrtvam bralcev dn sotrudnikov giblje na
Kdor zna pri nas le pisati, to je, črke delati, on je slovenski piša. telj; kdor je zverižil toliko in toliko verzov, on je slovenski pesnik, “nadepolni”, če je mlad. “slavni” če je že malo starejši, če je pa zraven še kak učitelj, uradnik ali pa še višjega stanu — omne tulit punctum.
Povsod, v političnem, moralnem in družinskem življenju se nam pridisrujc in prerokuje:	Spozna-
vajte se, poboljšajte se, obrnite se na drusa pota! Le v slovstvenem življenju je vse prav. Gorje mu, kdor bi se predrznil tukaj povzdigniti .ela.s — glas vpijočega v puščavi: Bratje, iz te moke ne bo kruha!. . .
Da ne govorim dalje v prilikah in podobah: treba nam je kritike, kritike, na vse strani pravične in ostre; pisanje, ki ne druži teh dveh lastnosti, ni vredno tega imena. Ali kritike se naši ljudje boje, kakor živega ognja. . . Kritika, krivica, kriminal in druge take so jim sorodne, grozne besede!...
Vpraša se, ali hočemo Slovenci imeti svojo književnost po zgledu drugih narodov ali ne Če jo hočemo — treba nam je kritike; komur bi se moralo to dokazovati
—	temu so zastonj vsi dokazi! Ce je pa nočemo, pa pustimo to igračo in šemarijo ter se lotimo potrebnejših reči; saj dežela potrebuje delavcev, umnih, pridnih delavcev povsod. Krompir, pravijo, je steber in podpora naši deželi ; o pesnikih se kaj takega še ni slišalo.
Velika zmota je misliti, da kritika koga ostraši. Bog je hotel, da bi imela tako moč! Ali nima je. Pravi, dokazuj pevčetu še tako jasno, da njegove pesmi niso nič prida: se rajši jih bo imel
—	sovražil pa bo tebe!
JOSIP STRITAR, Kritična pisma, 1867
Druga prireditev 1957 1. kulturni večer
v soboto 27. aprila točno ob sedmih v salonu Bullrich, Sarandi 41, ‘Capital Dr. Vinko Brumen OB MAJSKI DEKLARACIJI V okviru Historičnega odseka.
Tretja prireditev 1957 v soboto 4. maja ob osmih zvečer v salonu Dekleva, Jorge Newbery in Cordoba
DRUŽABNI VEČER S.K.A. Uprizoritev Carlo Goldonijeve komedije “Skopuh” in
žrebanje
III. Umetniške loterije
V tisku je novela Zorko Simčič
ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE Izide v začetku maja.
(Konec na naslednji strani.)
(Nadaljevanje e prve strani.)
kaj spolzkih tleh. Pa še drugo vprašanje se tukaj pričenja: revija raste, se dviga, pada, se spreminja. Ne pridobiva in izgublja samo bralcev in: sotrud-nikov, ob njej se pojavlja in izginja tudi miselnost obojih. Kam vodi taka pot? Če je človek zatrdno vedel, da Meddobje ne bo ena izmed revij, ki z “Leto I, štev. 1” začno in končajo svoje življenje, prav tako zatrdno ve, da si ne sme delati nobenih iluzij. Prepričani pa smo, da bo vzdržala do takrat, dokler bo za nas zunaj kakor za one doma ta priču-jočnost potrebna. Če to vemo in povemo, ni zato, ker bi radi vzbujali malodušje. Nasprotna: nekdo, ki hodi pogumno ob prepadih samo zato, ker je kratkoviden, ne bo pr šel daleč, niti ni njegova hoja občudovani]'a vredna. Vedeti, kje smo, in se vendarle ne dati zapeljati na pota malodušja -ali udobnosti, v tem je naposled edina resnična vrednost našega dela. Kai bi sicer drugega delali, kot reševali zgolj sami sebe?
Okrog Meddobja ni zato nobene bolne romantike, tudi nobenega herojstva ne. So morda žrtve; Če so, v njih mi kačurskega idealizma. Kljub vsemu delati naprej, to je edina pot, ki — počasi in brez zunanjih efektov — more pripeljati do uspeha. V takih dolgočasnih razmerah, stoječi na takem nemoderne,m zakulisnem mestu (ob vsem drugem: koliko t;stih. katerim je naše delo tudi namenjeno, nas pozna?) najmočneje podpiramo ta, kakor smo nekoč na teh straneh napisali, “morda zadnji poskus skupne kulturne afirmacije”.
Laskave besede, prihajajoče iz slovenskih, pa tudi iz tujih ust, nas ne smejo zapeljati. Ne bralcev, ne sotrudnikov. ne urednikov. Ostati moramo do skrajnosti realni. Eno pa je gotovo: vsaka številka, ki izide, najsi je boljša ali slabša od prejšnje, je dokaz, da smo nekje. Če danes še tisti, ki bi mogli o nas govoriti, raje molčijo, naj! Trdno verujemo, da so dnevi — takrat ko ije sila najhujša —, bo se še kamen spremeni v rodovitno prst.
Z. S.
naši večeri
USPEH NOVE SLOVENSKE DRAME
Slovenska kulturna akcija je v soboto dne 6. aprila začela četrto sezono s slovesno krstno predstavo drame Branka Rozmana “Roka za steno’’. Prireditev je bila tembolj pomembna, ker je pokroviteljstvo prevzel prevzvišeni škof dr. Gregrorij Rožman.
Ko jd prevzvišeni prišel v kolegij sv. Roze, ga je pozdravil predsednik S.K.A., Ruda Jurčec in se mu lepo zahvalil za pokroviteljstvo. Članica gledališkega odseka gdč. Mačkova je pre-vzvišenemu izročila lep šopek s slovenskim trakom.
Dvorana je bila že polna občinstva, ko je prevzvišeni v spremstvu avtorja stopil v dvorano. Med navdušenim pozdravljanjem se je podal na častno mesto, ob njem pa člani Narodnega odbora za Slovenijo, predsednik Društva Slovencev, profesorji slovenskega bogoslovja in zastopniki naših kulturnih društev in organizacij
Predstava, ki jo je režiral Nikolaj Jeločnik in so v njej nastopili (po vrstnem redu nastopanja) Pavči Maček, Maks Nose, Marija Jeločnikova, Jože Rus in Nataša Zajc, je potekla v napetem tempu in je občinstvo z izredno pozornostjo sledilo dogajanju na odru.
Ob koncu je navdušeno ploskanje pozdravilo uspeh izvedbe. Na ode? je moral tudi avtor, Branko Rozman, ki je med prisrčnim odobravanjem prejel šopek s slovenskim trakom.
(Poročilo o delu in izvedbi prinašamo na drugem mestu).
NEKAJ MISLI OB NOVI DRAMI (Po krstni predstavi 6. IV. 1957)
Današnja kritika dramatske umetnosti na Zapadu je pred vprašanjem, ali ima vsako delo svoje posebne zakone, ki se jim morajo približati in jih sprejeti igralci in občinstvo, če ga hočejo razumeti, ali pa so .neki splošni zakoni podajanja edino veljavni in potrebni preko vseh dob. Ob Rozmanovi drami “Roka za steno” moremo z gotovostjo reči, da je tu na delu drugačna logika dramatske-ga podajanja (“moderna”), ki pa se kot v drugih, tej podobnih dramah spet približa ustaljeni, če vidimo v štirih recitatorjih prvega dela zamenjavo za prvotni grški zbor (kor). Dogajanje, kot smo ga vajeni iz dramskih del z ustaljeno logiko, je v tej drami najprej samo posredno in vključeno v posamezna pripovedovanja koristov, ki prehajajo vsakokrat preko svojega zapleta, vrha in razpleta. Pravo dejanje nosi samo Neznanec in to je dovolj. Šele v drugem delu zajame dogajanje vse osebe ter doseže svoj. vrh morda v kratkem, spet na grškega korista spomini; aj očem pripovedovanju Neznanca. Emoe;je, ki nam jih ustvarja takšno zborovsko “imaginarno igranje”, so lahko zelo močne, vendar ali so dramatske v nam poznanem pomenu te literarne zvrsti? Avtor sam, ki je delo imenoval misterij., pravi, da smo se zbrali samo na pogovor o drami, ki jo vsi igramo, a če pogledamo celoto,, se nam ta pogovor vedno bolj spreminja v pravo dramo.
Temo, ki jo je izbral Rozman, so v drugem okviru in načinu obdelali vsi sodobni dramatiki. Prikazati človekovo razočaranje, obup. “la condition humaiine” v času, ko je zlo prevzelo in zaslepilo celo tiste, k; so se mu najbolj odločno ustavili, je težka naloga. Lahko pa srna se tudi prepričali, da je bil Rozmanov “moderen” okvir podajanja svež, življenjski in tokrat najbolj primeren. Važno je,, da nas naturalističen poseg v glo-blne naše grozotne preteklosti ne odbije. Prav tu je morda utemeljeno zborovsko, posamezno “igranje”, ki je pol na odru, pol .med nami in kjer je poezija, ki jo bo avtor morda še bolj obdelal in ki bi drugače škodila in motila dejanje, čisto na mestu in jo publika ob težkih emocionalnih zgodbah željno sprejema. Po vsem tem se znajdemo pred resn-ičnoStjo, kjer neka notranja forma spaja zgodo-
obrazi in obzorja
vinsko z idealnim,akemu delu: je kos gotovo samo umetl k( pozna obup in optimizem, ter ve, “ko sta vredna oba za pravo življenje
Osrednja tema c^e je zlo, trpljenje, tragika. A to je ^ prvi in najbolj vidni del. Vrednostne in sila dogajanja se pokaže še^ spopadu nasprotnih sil: slabega z “rim, teme z lučjo. To je središče dogaja, tako na odru, kakor pozneje v g^^ih. Važna je celota. šele cb pogl< vse je mogoče videti v zakone ta^ drame in jih razumeti.
Dramska umetno^6 produkt višje civilizacije in kultui^zrasti more samo na podlagi drugih Nnot — filozofije, religije, mistike, #«. Hoče nam pokazati sintezo tegaar nam morejo odkriti vse te posan1?6 kulturne pridobitve: bistvo človek® življenja. Grške tragedije in sredinski misterij so videli človekovo živil6 kot nekaj skrivnostnega, od bogori od Boga vodenega, vendar tudi člr^e prvine niso bile nikdar popolnoma^ržene. Prikazati cbe prvini na svoj1’ sodobnemu človeku primeren nači'utemeljuje uvedbo nove dramatske loi® in izrednih zakonov podajanja. RoR5) Je razdelil gibalne sile na dvoje abpi; izjema je samo na koncu, kjer pre^ misterij in svetla prvina sile za ki bi jo lahko označili tudi kot s rio tragičnost u-sode, roke ali goveja,, ki umirja in končuje človeško rfu^st Spoznanje te tragičnosti nam o(:e pogled na najgloblje v nas. Moiy6 Najvažnejše doživetje ob tej dr^ Potreba svobode. Svoboda ne temelji °bupu, prevari in neresnici in začet, Nepretrgano, enkratno “izpraznjefi (to je tudi rešitev) posameznih o? >lam do skrajnosti poudari in prikažf, dejstvo, ki bi se cb drugačni tehn®. drobilo in porazgubilo. Osebe v dri! Roka za steno” se skušajo samo n, j m to predvsem moške osebe, ki stri11 &vo podala Nose in Ru,s) in prav vytni logični nemoči igranja — ne suri Pozabiti, da dobe samo slučajno pril' . a stopijo na oder — je njihovo p ra' pranje, četudi samo čakanje. ^
Zanimivost in	nove drame je
v tem, da nam z h ttlai|sko brezobzirnostjo prikaže nastr°!llače kričeče podobe, ki so izgubil6,^0 Privlačnost zaradi obsedenega P1 canj a, .Ja je vse
slučajino in da je stvarna rešitev v pre-puščenosti obupu. Ob vsej njihovi vsakdanji človečnosti in stvarnosti je v njih na delu tretja, nevidna sila — zlo. Rozman izvede katastrofo te medsebojne borbe, ko razkrije pogledu premočne barve in previsoke glasove v .nasprotju s človeškimi, ki jim daje osnovni ton razum. Zato je preko vsega dela mogoče zaslediti poleg sočustvovanja Neznanca tudi neko ironijo, podsmeh nerazumnosti in apatiji.
Živimo v dobi, ki je polna nepravilnosti in nemira. Ta značilnost se odraža tudi na odru. Igralci so dosegli pravi u-speh v trenutkih, ko so se spustili nekako v ekstrem svojega igranja, v razpuščenost in svobodo (Jeločnikova, Zajčeva). Ne samo za osebnost v svetu, ampak tudi za igralca je največja težava osvoboditi se trenutka in igrati z ozirom na celoto. Dober igralec ni zaprt, spusti se v dogajanje, ob njem se razvije borba, ki ga obdaja kot nekakšna plast njegovega razmerja do vsebine. Po dinamiki in vrednosti teh “medosebnih” plasti, borb, je bilo tokrat doseženo u-spešno igranje in razmerje ene osebe z drugo ter vseh z dvorano. Napetost drame je bila v borbenosti igralcev, v plasti, ki je ostala v njih še ko so vrgli svoj obup na dan in samo čakali.
V drami sta spojeni epična in lirična prvina. Ti sta na delu tudi v igralcih. Navadno je bilo tako, da' so v “pravih” dramah gojili bolj epično prvino in puščali lirično vnemar, kar je gledalcem navadno tudi ugajalo. Če pogledamo našo igralsko skupino, je mogoče ugotoviti, da je lirična prvina močno gojena in da smo ji kos. V drami so monologi na nekaterih mestih prave lirične stvaritve, ki so protiutež celotni razumski obdelavi in zahtevajo od igralca izredno veliko.
Drama “Roka za steno” je morda prav s svojo posebno tehniko razčlenitve sodobnega življenja polna človekovih najglobljih, zadnjih vprašanj, ki sežejo gledalcu v srce. Je to drama upora. Zdi se, kot da bi osebe neprestano govorile: dovolj smo močni za življenje v obupu. A dokazovanje Neznanca, ki ga je odlično podal Jeločnik (to je njegov tip junaka), nas prepriča o nasprotnem in obenem navda z nemirom, ki ostane še po zadnjem udarcu ma gong — kar je tudi namen te drame
FP
TRETJA UMETNIŠKA LOTERIJA SLOVENSKI^LTURNE AKCIJE BO PO ŠTEVILU IN VREDNOSTI UMETNIN PRESEGLA OBE DOSEDANJ^nIMANJE ZANJO NI NIČ MANJŠE V ARGENTINI KOT V VSEM SLOVENSKEM ZAMEJSTVU-U^LO “v VSAKO SLOVENSKO HIŠO — SLOVENSKE UMETNINE” VfiN0 BOLJ PREPRIČUJE. r O K 1 !
ENA SAMA SREČKA UMETNIŠKE LOTERIJB^Hk° OBOGATI VAŠ DOM IN PODPRE SLOVENSKO KULTUl’ DEJAVNOST!
PREVZVIŠENI ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN — V KROGU SODELAVCEV SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
V	soboto 31. marca j'e Slovenska kulturna akcija pripravila škofu dr. Gregoriju Rožmanu poseben družabni večer z namenom, da ga seznani s krogom svojih v Argentini živečih ustvarjalcev. Prevzvišeni je prišel na lepo razsvetljeni vrt “Ilirije’’, kjer so ga že čakali zbrani gostje, v spremstvu direktorja Antona Oreharja, dekana slovenske teološke fakultete, univ. prof. dr. Ignacija Lenčka ter župnika Janeza Hladnika.
V pozdrav škofu je najprej spregovoril predsednik Ruda Jurčec:
“Slovenska kulturna akcija si teje v veliko čast, da Vas moire, Prevzvišeni,! nocoj pozdraviti v svoji sredi. Že od vsega početka ste z veliko ljubeznijo spremljali naše delo in postali ste njen mecen ter tako v veliki meri podprli njene namene.
V	slovenski kulturni zgodovini so slovenski škofje odločilno posegali v razvoj. Lahko rečemo, da so bili vsi poleg cerkvenih dostojanstvenikov tudi še odlični kulturni delavci in pozorni skrbniki za pravo rast slovenskega duha. Toda nekaj jih je med njimi, ki so v prav izrednih dobah, v prelomnih časih spoznali, v čem je pomen časa, in zagrabili za deld prav na polju kulturnega ustvarjanja. Na pragu novega veka je ljubljanski škof Tomaž Hren s svojim posegom na knjižno polje zavrl preteči razvoj, ki bi s knjigo, pisano v tujem duhu, mogel spodnesti korenine slovenstva in njegovega poslanstva. Njegov poseg je sprožil pravo renesanso slovenske duhovne delavnosti — kulturna zgodovina skuša prav zadnje čase vedno bolj jasno pokazati pravi pomen dela škofa Tomaža Hrena.
Pred nekaj več ko sto leti je bilo drugemu slovenskemu škofu, Ah tonu Martinu Slomšku, dano, da je v nastajajočem prerivanju idej in tokov podaril slovenskemu narodu dela in smernice, ki so ga rešile. Njegova dela so bila drobna, namenjena najmlajšim, pisana so bila v duhu preprostosti in skromnosti, toda verjetno je bil njegov nastop (tedaj tolikšen, da je v veliki meri vplival, da se je vzhodni del Slovenije ohranil in obdržal v navalu s severa in vzhoda.
Pred komaj nekaj več ko dvajset leti je nadškof Jeglič v svojenv govoru v Celju opozoril na strahote, ki se zgrinjajo nad našim narodom. Dobrih deset let pozneje pa ste prav Vi, Prevzvišeni, s svojimi nastopi in navodili morali prevzeti vodstvo boja proti eni največjih nevarnosti, ki grozi našemu narodu. Ta nevarnost je večja na svojem duhovnem in kulturnem področju kot pa na političnem ali socialnem. Tisto vodstvo, ki ste ga v tistih težkih dneh prevzeli doma, opravljate sedaj med nami v zamejstvu.
Kulturno delo zajema samo en del tega področja, kamor nas zanaša ta borba. Vedno pa je prav kulturno delo stremelo za tem, da ohranja obseg in vsebino duhovnih dobrin — pravo znanstveno in umetniško delovanje je bilo vedno usmerjeno vzporedno z delom tistih, ki so se trudili in se posvetili delu za ohranitev duhovnega bogastva vsega naroda.
Prevzvišeni, v zamejstvu vodite Vi to skrb in čuvate prave temelje. Pri Slovenski kulturni akciji bomo skušali sodelovati pri tem delu in želimo, da bi bilo to naše delo deležno Vašega zadovoljstva in blagoslova.”
Predsednikova izvajanja so navzoči podčrtali z iskrenim ploskom. Takoj nato pa se je dvignil škof dr. Rožman sam in dejal:
“Moja najtoplejša zahvala Kulturni akciji, ki je pripravila tak lep večer. Hvala tudi njenemu predsedniku za besede. Vendar pripomnim, da ljubljanskim škofom, ki jih je navedel, mene težko v par postavlja, saj jim niti do kolena ne sežem. Storim in delam pač, kar mi narekujeta srce in moja slovenska kri, to je, da z vsemi skupaj trpim. Prav gotovo ima to trpljenje tudi nadnaravno vrednost. Zahvaljujem se vsem, ki v Kulturni akciji delujejo, za njihovo plemenito delo. To vaše delo je znamenje, da je v našem narodu še veliko življenja. Dokaz, cfa nas razmere niso strle. Pod najtežjimi okoliščinami Slovenci v tujini še kulturno ustvarjajo. Vesel sem in vam čestitam, da ste zmogli v Argentini zbrati takšno lepo skupino kulturnih delavcev. Vsi ti se zavedajo svoje dolžnosti, ki jo imajo pred Bogom in pred narodom. Pokazati hočete svetu, da smo Slovenci tudi v kulturi in v umetnosti vredni upoštevanja, čeprav smo številčno majhen narod. Prosim samo Boga, naj še vnaprej blagoslavlja to vaše delo. Naj to delo živi, se razvija in cvete.”
Tople in vzpodbudne besede našega nadpastirja so vsi navzoči sprejeli z dolgotrajnim odobravanjem, ki je bilo tudi sicer iskren dokaz resnične hvaležnosti naših kulturnih delavcev do svojega Škofa.
(Konec na zadnji strani.)
4S prejšnje strani.)
Spregovoril je ob sklepu večerje tudi župnik Janez Hladnik, ki je uvodoma omenil, kako je prevzvišeni gospod škof že dolga leta pred vojno po njem poslal svoj prvi mecenski dar za komaj porajajoče se kulturno življenje med argentinskimi Slovenci — mecenski dar za versko revijo “Duhovno življenje”. Pozdravil je prizadevanje Kulturne akcije in ji zaželel ves uspeh in božji blagoslov.
Po večerji je prevzvišeni zbranim gostom pokazal vrsto najnovejših barvnih skioptičnih slik, ki jih je prinesel iz USA, in ki kažejo versko žvljenje tamkaj šn j h naših rojakov. Zanimiva izvajanja gospoda škofa so izredno prijetno in domače odjeknila med gledalci. V prijetnem kramljanju se je domače vzdušje, ki ga je prevzvišeni s svojo navzočnostjo prinesel, med naše kulturne delavce, še poglobilo. Kar težko smo se po nekaj urah poslovili od svojega škofa, iskreno hvaležni, da nas je počastil s svojo navzočnostjo ter nam je dal nove pobude in prav gotovo tudi nov zagon v našem kulturnem prizadevanju.
doma in po svetu
—	Lansko leto so ljubljanski listi pisali, da je bila razprodana prva izdaja Prešernovih poezij, prevedenih v angleščino. Ivan Bratko, ravnatelj Državne založbe za Slovenijo v Ljubljani, pa odgovarja na neko anketo o slovenski knjigi v svetu, da je “Državna založba Slovenije s pomočjo subvencije oskrbela natisk in razmnožite v izbora Prešernovih poezij v angleščini. Neki založnik v Angliji je nato dal ime svoje firme na razpolago, da je bilo natisnjeno na prvih straneh knjige ter prevzel razpečavanje knjige. Doslej ni bilo prodanih niti 200 izvodov in to po nekaj letih “prodaje”. Inozemski založnik ni prevzel nase nobenega rizika; samo od resnično prodanih izvodov je plačal Državni založbi 50 odstotkov izkupička. Torej polom prodaje in plasmana, čeprav so oskrbeli prevod znani profesorji angleških univerz, ki so nekatere pesmi tudi sami odlično prevedli. Državna založba je nato večino izdaje razprodala našim srednjim šolam kot pomožno berilo pri pouku angleščine.”
—	Cankarjev Hlapec Jernej je izšel v angleškem prevodu v New Delhiju; uvod v to izdajo je napisal Čedomir Mindero-vič.
— Založbi Slovenski knjižni zavod in Cankarjeva založba v Ljubljani sta se združili. Novo podjetje se bo imenovalo Cankarjeva založba. Vključeno je v ti-skamiški obrat lista Ljudska pravica; ravnatelj založbe je pisatelj Miško Kranjec. Izgleda, da so težave finančnega značaja narekovale to spremembo, v knjižnem programu pa je videti, da se misli založba posvetiti predvsem širjenju del marksistične literature. Izdajala bo vsako leto zbornike, ki bodo obsegali glavne članke in razprave sodobnih marksističnih teoretikov doma in v tujini.
DRUŽABNA PRIREDITEV SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
ki bo v soboto, dne 4. maja zvečer v salonu DEKLEVA na Jorge Newbery in Cordoba v Buenos Airesu in katere posebna privlačnost bosta
predstava Carla Goldonija enodejanske komedije
“SKOPUH”
ki jo bo izvajal Gledališki odsek v slogu baročne “Commedia delVarte”t
in pa
III. UMETNIŠKA LOTERIJA
z nad 20 originalnimi umetninami in 5 popolnimi dosedanjimi knjižnimi izdanji naše založbe,
ima trojni namen: da se člani in prijatelji Slovenske kulturne akcije, pa tudi vsi drugi rojaki snidemo, pokramljamo in poveselimo* —; da pride v slovenske domove spet lepo število izvirnih slovenskih umetnin — in da potom loterije z združenimi močmi podpremo velike gmotne napore Slovenske kulturne akcije.
Vabimo vse rojake k udeležbi in nakupu loterijskih srečk!
Posebej vabimo in prosimo naše člane in prijatelje, da sodelujejo pri razpečavanju le-teh. Uprava je te dni poslala domala vsem članom naše ustanove po 10 ali več srečk s prošnjo, da jih ponudijo svojim znancem in prijateljem. Iznajdljiva ljubezen do Slov. kulturne akcije in poznanje njenih resnih gmotnih neprilik bo gotovo vse vzpodbudila k vnetemu sodelovanju, da ne bo nobena srečka ostala neprodana.
Dne 28. aprila t. 1. bo na Pristavi v Moronu Slovenski dan, ki ga priredi Društvo Slovencev ob sodelovanju vseh slovenskih protikomunističnih organizacij v Buenos Airesu. Ob 10. uri bo sv. maša na prostem, ob 11. uri spominska proslava 40. letnice majniške deklaracije, nato skupno kosilo, zaključne športne tek" me, razdelitev diplom športnim zmagovalcem, belokranjski ples ter prosta zabava. Slovenski dan je praznik slovenske sloge
in edinosti.
„GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs# Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ,,Federico Grote“. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires,