ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XVII. LETNIK 1940-41 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR 3URIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1941 Vsi letniki Zbornikov so še v zalogi fakultete, kjer se dobe po sledečih' cenah: 30 Din (I); 35 Din (II); 50 Din (III); 60 Din (IV); 100 Din (V); 45 Din (VI); 40 Din (VII); 50 Din (VIII); 60 Din (IX); 60 Din (X); 75 Din (XI); 80 Din (XII); 60 Din (XIII); 100 Din (XIV); 60 Din (XV); 80 Din (XVI); 60 Din (XVII). Kdor naroči vse letnike (I—XVII), plača skupaj 585 Din. Člani Društva prijateljev pravne fakultete v Ljubljani imajo Vs popusta, plačajo torej za komplet (17 letnikov) 390 Din, posamezne letnike od I—XVII pa do.be za polovično ceno. ' : 'vV.jv' in FACULTĆ DE DROIT XVII® ANNEE 1940-41 TRAVAUX ET ARTICLES 010 O 2..-T o? y Ljubljana 1941 UNIVERZA KRALDA ALEKSANDRA PRVEGA V L3UBL3ANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XVII. LETNIK 1940-41 Izdaja profesorski zbor jurldlčne fakultete v Ljubljani Ljubljana 1941 50952 Kazalo — Table des matieres Univ. prof. dr. Kuse j Gorazd: Josu Jurkoviču v spomin ... I In memoriam Josephi Jurkovič 1 Univ. prof. dr. inr. et lion. c. Dolenc Metod: Načelna raziskavanja o pod- Prinzipielle Untersuchungen innetu, nasnovi, pomoči in pod- betreff des Anreizes, der An- pomoči po kazenskem zako- Stiftung, Beihilfe und Vor- niku Kraljevine Jugoslavije 1 Schubleistung in der Straf- gesetzgebung des Königreichs Jugoslavien....................... 1 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Obrestovano posojilo in de- Le pret ä interet le pret en narno posojilo de lege lata argent de lege lata et feren- et ferenda 30 da.30 Univ. prof. Aleksander Maklecov: Tisk in zločin . ...............48 La presse et le crime .... 48 Univ. docent dr. Vladimir Murko: Naše občinske finance in nji- Nos finances communales et hovi problemi.....................71 leurs problemes.....................71 Univ. prof. dr. Rudolf Sajovic: Civilne tožbe o zahtevkih, o Zivilklagen betreffend Ansprii- katerih je odločilo najprej che, über die vorerst von Ver- upravno oblastvo 123 waltungsbehörden eine Entscheidung getroffen wurde . 123 Konti-, univ. prof. dr. Evgen Spektorski: Monarhomahi in Rousseau . . 138 Les monarchomaques et Rousseau 138 Univ. prof. dr. Henrik Steska: Svobodni preudarek, javni in- Freies Ermessen, öffentliches teres pa zakonitost .... 156 Interesse und Gesetzmässigkeit ... 156 ■ .i ■: Spominu J osa Jurkoviča Josu Jurkoviču v spomin, Dne 27. junija 1940 je preminul redni profesor za upravno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, dr. J oso Jurkovič. Rodil se je dne 7. marca 1888 v Čolnarjih pri Fari na Kočevskem. Sprva je hodil v domačo enorazrednico na Fari, nato v ljudsko šolo v Novem mestu, kjer je stopil v gimnazijo in maturiral z odliko meseca julija 1910. Želel je nadaljevati svoje študije in sicer ga je vleklo na visoko novinarsko šolo v Berlinu, ker je imel veliko veselje do publicističnega dela. Prav v tistem času pa je bila ta šola tako prenapolnjena, da ga niso mogli sprejeti, temveč so ga le uvrstili v seznam pri j avljencev za bodoče slušatelje. Medtem se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Ko niti jeseni 1911 ni prišel na vrsto na omenjeni visoki novinarski šoli in je vrh tega prišel do prepričanja, da mu gmotne razmere, v katerih je bil, ne dajejo jamstva, da bo mogel pričeti pravni študij tudi skončati, se je odločil, da si čim prej poišče stalen poklic. Vstopil je dne 1. januarja 1912 v računsko službo pri kranjskem deželnem odboru in že v začetku 1914 napravil praktični računski izpit na univerzi v Crazn. V tej službi je ostal tudi ves čas svetovne vojne. Takoj po prevratu, novembra 1918 je dobil službeni dopust, da je prevajal pri Narodnem svetu in pozneje v Pisarni za zasedeno ozemlje na francoski jezik gradivo za mirovno konferenco. Poleg tega je še deloval kot novinarska moč v imenu Propagandne pisarne. Dne 17. januarja 1920 je bil imenovan za tiskovnega referenta pri predsedstvu deželne vlade za Sloveni jo. Vendar na tem mestu ni dolgo ostal. Čim je bilo po ustanovitvi ljubljanskega vseučilišča razpisano mesto tajnika pravne fakultete. se je pokojnik zanj potegoval in bil dne 25. novembra 1920 nanj imenovan. Prihod na ljubljansko vseučilišče je usmeril vso nadaljno pokojnikovo življenjsko pot. S svojim velikim praktičnim administrativnim znanjem, ki si ga je pridobil v dolgem času službovanja pri kranjskem deželnem odboru, je najprej dobra tri leta podpiral tedanje dekane in jim pomagal pri organizacijski izgradnji pravne fakultete. Ko je bil dne 5. decembra 1923 premeščen za tajnika na tehnično fakulteto, je svojo sposobnost z isto vnemo zastavil v njen prid. Tu je ostal nekaj dlje ko sedem let in po dobrih desetih letili upravne vseučiliške službe nastopil poklic vseučiliškega učitelja. Pokojnik je bil izmed tistih ljudi, katerih zanimanje presega trenutne poklicne potrebe. Že v času gimnazij skih let in kasneje je neumorno širil svojo osebno izobrazbo. Nabral si je obsežnega jezikovnega znanja, tako da je obvladoval domači jezik, češčino, nemščino in francoščino, a pasivno se je posluževal tudi angleščine, italijanščine in ruščine. Vendar mu jezikovno znanje ni bilo namen samo po sebi, temveč le sredstvo, s katerim se je lahko polaščal tujejezičnih zakladov za proučevanje človeškega družbenega življenja v najširšem smislu besede. Njegov pronicljivi, v isti meri analitični in sintetični duh je razpletal zamotana vprašanja človeškega sožitja in spoznaval niti, s katerimi so zvezana s končnimi vprašanji o bistvu in smislu človeka ter sveta. Zato ga niso pritezale samo družboslovne vede, spoznati je hotel tudi osnove naravoslovja, filozofije in religije. S svojimi dognanji si je izoblikoval samostojen življenjski nazor, kateremu sta bila temelj spoštovanje in ljubezen do veličastja narave, mrtve, a še prav posebno žive, do lastnega naroda in slehernega človeka. Če ga je k razglabljanju vseh omenjenih problemov silil že notranji nagib, ga je v tem stremljenju še podpirala njegova publicistična žilica. Prvič je začutil njen utrip že v gimnazijskih letih, nakar ni več prenehala biti v njem. Pisal je kratke leposlovne in kritične sestavke, najprej že kot srednješolec v časopisu Omladina, kasneje v Slovanu in Ljubljanskem Zvonu, s političnimi članki pa se je oglašal v dnevnikih Dan in Slovenski Narod. Po prevratu je bil zvest sodelavec dnevnika Jugoslavija, v katerem je marsikateri uvodnik izšel iz njegovega peresa. Vendar je bilo to pokojnikovo delovanje pretežno brezimno, ker pokojnik (eh sestavkov, ki so bili bolj dnevnega pomena, navadno ni podpisoval, niti o njih ni vodil pregleda. Ko je stopil v zrelih letih na ljubljansko vseučilišče kot njegov uradnik, se je znova prebudila v njem želja, da bi nekdaj na Dunaju pričeti študij dovršil. Vpisal se je na tukajšnjo pravno fakulteto, uspešno prestal vse predpisane skušnje in bil dne 1. februarja 1927 promoviran za doktorja prava. Ko je končal pravno fakulteto, ga je zanimanje za Čisto filozofijo napotilo še na filozofsko fakulteto. Dovršil jo je, vendar skušenj ni delal, ker mu je novo zanimanje za izrazito strokovna znanstvena vprašanja jemalo ves razpoložljivi čas. Med študijem na pravni fakidteti so ga namreč pričeli posebno mikati problemi javnega prava in pravne filozofije. Njegovo veselje zanje sta še posebno vzpodbujala njegova tedanja učitelja teh strok, profesorja Leonid Pita-mic in G j or g je Tasič. Pod vplivom njunih predavanj in objavljenih znanstvenih del, a tudi s pomočjo njunih osebnih nasvetov je pričel s prirojeno temeljitostjo proučevati sodobno stanje javnopravne vede pri nas in po svetu. Znanje mu je raslo v širino in globino ter se v njegovem duhu oblikovalo v svojsko celoto. Njegova ljubezen do pisanja, porojena iz notranje sile, je našla novo torišče; Ni ji več bilo do enodnevnih vprašan j, obrnila se je k obravnavanju težjih, a zato zaslužnejših nalog trajnega pomena. Lotila se je obdelave raznih vprašanj javnopravne vede. Prvi pokojnikov poskus v tej smeri je bila ocena knjige Država njegovega bivšega učitelja, profesorja Leonida Pitami ca v Ljubljanskem Zvonu 1928, str. 51—54. Tu je že zapisal nekaj svojih izvirnih pravnofilozofskih in teoretičnih misli, od katerih nikdar ni več odstopil. Nato je zasnoval obširno monografijo o protiustavnem zakonu. Obdelal je problem s pravnoteoretične in politično-sociološke strani. Pri tem se je moral spuščati v razglabljanja o ideji pravne države, o pogojih za veljavnost posameznih stopenj in vrst pravnih norm, o bistvu političnega liberalizma in demokracije kot organizacijskih oblik države, o odnosih, ki se pletejo med temi raznimi zasnovami ter o njihovem vplivu na vprašanje protiustavnega zakona. Njegov zaključek je bil, da v demokratični državi ni potrebe po kakršni koli posebno organizirani kontroli ustavnosti zakona, ki v bistvu pomeni samo oviro naravnemu naglemu razvoju. Zakaj demokracija ima stremljenje izraziti voljo večine in če mogoče voljo vsega naroda. Ta volja pa je podstava i ustavi i zakonu. Zato je demokracija prav za prav sama najboljša kontrola ustavnosti zakona. Vendar je ta razprava večidel ostala v rokopisu in bila samo delno objavljena. Najprej je izšlo njeno X. poglavje v glasilu beograjske pravne fakultete, v Arhivu za pravne i društvene nauke. 1930, drugo kolo, knjiga XXI, str. 193—200 pod naslovom S u d s k a kontrola ustavnosti zakona, VIII. in IX. poglavje pa je prinesel Slovenski Pravnik, 1931, str. 319—332 pod naslovom Ustava, temeljne pravice, de m okra-c i j a. Prvotno so bile tehnične ovire vzrok, da monografi ja ni v celoti izšla, kasneje, ko so odpadle, pa pokojnik sam ni maral več vse razprave priobčiti, ker je marsikatero v njej izraženo mnenje spremenil. V članku Kriza parlamentarizma, ki je izšel v polmesečniku za javna vprašanja Naša doba, 1930, str. 500—503, je kratko vendar jasno obrazložil različno miselno podstavo parlamentarizma in demokracije, dalje pokazal, da si demokracija še ni znala prilagoditi ustanovo parlamentarizma, a izrazil vero, da se bo to zgodilo, čim bo demokracija sploh pravilno zaživela po vsej svoji vsebini, kar se po njegovem pravilnem mnenju dotlej še ni zgodilo. Po njegovem naziranju bi tedaj prišlo do enakopravnosti med zakonodajo in upravo ter s tem do ugodnega ravnovesja v državni organizaciji, katerega posledica bi bilo pravilno delovanje parlamentarnega sistema. \ razpravi Zaščita narodnih manjšin. Ljubljanski Zvon, 1930, str. 577—582, 675—685 se je lotil ustanove zaščite narodnih manjšin kot problema mednarodnega in notranjega državnega prava. Osvetlil ga je z zunanje- in notranjepolitične ter pravnotehnične strani. Opozoril je tudi na različne idejne vzroke, med njimi zlasti na načelo državne suverenosti in demokratično načelo, da odloča večina, ki še prav posebno otežkočaia rešitev zaščite narodnih manjšin v smislu njih želja tako na mednarodnopravnem kakor na državnopravnem področju. Dva članka v Slovenskem Pravniku, 1930, in sicer 1 z-dajanje uredb po 6. januarju 1929, str. 155—160 ter Zakon stopi v veljavo, str. 238—240, sta zadevala vprašanja našega pozitivnega državnega prava. V prvem članku, je poko jnik analiziral določbe posameznih jugoslovanskih upravnopravnih zakonov in skušal dognati neka splošnejša načela glede tam predvidene uredbodajne pristojnosti različnih upravnih oblastev. V drugem članku je podvrgel kritiki formulo »zakon stopi v veljavo«, ki se nahaja na koncu vsakega zakona. Po pregledu cele vrste primerov iz naše zakonodaje je prišel do zaključka, da je ta formula pravno brezpomembna, da je samo prazna beseda, ki ugotavlja, da je zakon gotov. Veže se zato brez kakšne dosled-nosti zdaj na trenutek kraljevega podpisa, zdaj na trenutek objave, zdaj zopet na trenutek, ko dobi zakon obvezno moč. Zunanje priznanje za svoje dotedanje znanstveno prizadevanje je dobil, ko je bil dne 22. januarja 1931 imenovan za docenta javnega prava na ljubljanski pravni fakulteti. Dne 17. marca 1931 je čital svoje nastopno predavanje Demokratizacija uprave, katero je v celoti objavil dnevnik Jugoslovan, 1931, št. 67—70 (22. ITT.—26. TTT. 1931). Tako se je zanj pričelo z letnim semestrom šolskega leta 1930/31 novo delo, lahko rečemo njegovo pravo življenjsko delo. Z veliko energijo in ljubeznijo za stvar se je oprijel novega posla. Mnogo truda in časa so že zahtevali neposredni poklicni opravki, predavanja in spraševanje pri izpitih. S posebno vnemo se je lotil teorije upravnega prava, upravno-pravne vede. Za to temeljno disciplino znanstvenega obravnavanja upravnega prava je imel vse pogoje. Obširno poznanje pravnoteoretičnih in filozofskih problemov vobče ter sodobno državo oblikujočih idejnih zasnov in organizacijsko-tehničnih sredstev ga je kakor nalašč usposabljalo za to težavno panogo. Več kot tristo tipkanih strani so obsegala njegova predavanja o upravnopravni vedi in bila osredje vsega znanja, katero je posredoval svojim slušateljem tekom osemnajstih semestrov. Poleg upravnopravne vede je predaval v letnem semestru šolskega leta 1930/31 še po eno tedensko uro o parlamentarizmu, v zimskem semestru šolskega leta 1931/32 o reprezentativnem sistemu in demokraciji in v letnem semestru šolskega leta 1932/33 o modernih demokracijah. Potem ko je bil dne 12. julija 1933 imenovan za izrednega profesorja za upravno pravo, je pa vso svojo pozornost posvetil samo še vprašanjem upravnega prava. Poleg upravnopravne vede je od tedaj redno obravnaval v predavanjih še upravni po- stopek in upravno sodstvo, slednje na primerjalni osnovi. V letnem semestru šolskega leta 1934/35 je predaval po eno tedensko uro tudi o cestnem pravu. Končno je od zimskega semestra šolskega leta 1933/34 uvedel kot zelo koristno novost vaje. kjer je posebno pozornost obračal na tiste pravne določbe, ki urejajo organizacijo javne uprave. Pri državnih izpitih je spraševal poleg predmeta svoje ožje stroke še ustavno in meddržavno pravo, dalje zgodovinski razvoj srednjeevropskega prava in jugoslovansko pravno zgodovino. Dne 26. septembra 1937 je postal redni profesor in s tem dosegel naj višjo stopnjo akademskega učitelja. Kljub svoji neposredni poklicni zaposlenosti je našel še vedno dovol j časa za znanstveno delo v ožjem smislu. Leto za letom je pisal razprave in članke pretežno v Slovenski Pravnik in Zbornik znanstvenih razprav. Leta 1931 je objavil v Slovenskem Pravniku razen že omenjene razprave Ustava, temeljne pravice, d emok racij a še članek Službe n i nalogi, str. 267 do 278. L njem je obdelal teoretična vprašanja okoli službenega naloga v obče, potem pa še posebno vprašanja okoli S 70 našega uradniškega zakona. Leta 1932 se jev istem časopisu oglasil kar s tremi članki. V prvem, ki nosi naslov Področje uredbe po ustavi z dne 3. septembra 1931, str. 112—119. se je pečal z ustavnimi določbami, ki zadevajo uredbodajo. Pri tem je, kakor menim, prvi v našem strokovnem slovstvu opozoril na čl. 116 ustave, ki služi sedaj v resnici za temelj zasilnim uredbam. Pri tem se je dotaknil raznih ustavnih vprašanj, ki so prav sedaj aktualna. Lotil se je tudi posameznih nejasnosti v zvezi z določbami o banovinskih uredbah. — Članku O pravu, str. 284—293 je dal povod prvenec pisca teh vrstic, namreč razprava P r i r o d n o in pozitivno pravo s posebnim ozirom na francoski pravni o b j e k t i v i z e m , čas 1931/32. V njem je pokojnik na kratko povzel vsebino te razprave in ji dodal nekaj svojih misli o bistvu in vrednosti pozitivnega ter naravnega prava. Zavzemal je stališče strogega pravnega pozitivizma in odklanjal zamisel naravnega prava. — Razprava Samouprava in a v t o n o m i j a , str. 325—340, je bila posvečena podobnim vprašanjem kakor jih je že načel v svojem nastopnem predavanju. Zanimiva so predvsem izvajanja o odnosu samouprave do pravne države ter o razmerju samouprave in avtonomije do demokracije. Leta 1933 se je prvič oglasil v Zborniku s krajšim spisom Javni interes. IX, 1932/33, str. 85—97. Skušal je dognati vsebino tega zelo neodrejenega pojma. Njegov zaključek je bil formalen, namreč da je javni interes tisto, kar organi javne uprave smatrajo zanj. Pokazal je na zvezo javnega interesa in prostega preudarka in videl za obema pojmoma prikrito delegacijo zakonodajne funkcije najvišjim upravnim organom, zakaj po hierarhičnem ustroju uprave, po katerem so nižji organi vezani na navodila nadrejenih, pridejo ti v položaj, da z navodili v naprej odrede nižjim organom, kakšno vsebino imej v določenih primerih javni interes. Dal je je ugotovil, da je javni interes do neke mere imanenten bistvu prava in v skladu z organizacijo in stremljenji moderne uprave. Končno je še preskusil odnos pojma pravne države do javnega interesa in postavil trditev, da sta oba pojma združljiva, če so javnemu interesu potegnjene pravilne meje. Leta 1934 je napisal poročilo o predmetu Zakonitost uredb za VI. glavno skupščino kongresa pravnikov Jugoslavije v Zagrebu. Objavljeno je bilo v kongresni Spomenici. str. 223—232. V njem je dokazoval, da ustavna določba čl. 100 ne brani sodiščem preskušati materialno ustavnost zakonov. Kar se uredb tiče. itak nihče ne odreka sodiščem pristojnosti, da jih preskušajo na njihovo ustavnost odnosno zakonitost. Ta preskušnja edino glede zasilnih uredb po čl. 116 ustave ne bo mogoča, ker je po besedilu te določbe že samo izdajanje takih uredb vezano na okoliščine, katerih eksistentnost je dana v svobodno oceno kralju in vladi, vrh tega pa je še njihova vsebina popolnoma neodrejena, saj se ji ni treba ozirati na obstoječe ustavne in zakonske predpise. — Tudi v Slovenskem Pravniku je napisal tisto leto recenzijski članek Kostič, Komentar ustave, str. 292 do 300 ob knjigi profesorja dr. Laza Kos tič a, Komentar ustava Kraljevine Jugoslavije od 3. septembra 1931, Beograd 1934. V njem je podal vrsto izvirnih misli o raznih spornih ustavnopravnih vprašanjih. Leta 1935 je objavil v Zborniku študijo O pojmu prava, XI, 1934/35, str. 47—66. V njej se je lotil težavnega pravnoteoretičnega problema. Zastopal je mnenje, da pojem prava ni enoten temveč sestavljen, kompleksen, ker za spoznavo oziroma določitev pravne kakovosti norm človeškega ravnanja ne jemljemo enotnega sodila, temveč različne vidike. Eden teli vidikov je prisilnost. Prisilna izvedljivost pravnih norm naj bi te norme oddvajala od drugih norm družbenega življenja. Prisilno izvedljive pa niso vse norme, katere smatramo za pravne, predvsem ni prisilno izvedljiva cela vrsta ustavnopravnih norm. Z druge strani prav te norme vključujemo v pravni sistem in jih jemljemo za merilo pravilnosti in veljavnosti drugih, prisilnih pravnih norm. Kot znak pravnega pravila smatramo vobče njegovo imperativ-nost, vendar pridajemo tudi nekim zgolj deklaratornim pravilom značaj pravnih pravil kakor n. pr. ustavni enunciaciji čl. 1 Weimarske ustave: Das Deutsche Reich ist eine Republik. Jasno je, da gre tu za neko dejstvo in da je pravilo, ki to dejstvo ugotavlja enostavno naravoslovno pravilo, ki zgubi vsak pomen, čim bi novo nastalo dejstvo odpravilo s tem pravilom ugotovljeno dejstvo. Vendar tudi to dejstvo oziroma to naravoslovno pravilo vključujemo v pravni sestav, ker je odločilno za vso njegovo vsebino. Zato ni mogoča ostra razmejitev med pravnimi normami in naravoslovnimi pravili, še manj pa med pravnimi pravili in drugimi pravili družbenega sožitja kakor so n. pr. navada, šega, običaj, etika, religija. Isti pojav neenotnosti vsebine, katerega opažamo pri pojmu prava na splošno, opažamo tudi pri raznih pojmih državoslovja in upravnopravne vede. Zato noben posamezni materialni vidik sam zase ne objame celotnega pojma. To tezo je podrobneje dokazoval na pojmih kakor so ustava, zakonodaja, uprava. Posledica tega je, da segata praktično življenje in znanost po nekem zunanjem pomagalu, po mehanični vezi teh različnih materialnih znakov, t. j. po organu. Odtod oblično pojmovanje prava po kalupu, pravo je, kar državni organi kot pravo postavljajo oziroma uporabljajo, in oblično pojmovanje državnega delovanja, češ zakonodaja je tisto državno delovanje, ki ga izvršuje zakonodajni organ, uprava tisto, ki ga izvršujejo upravni organi itd. Brez- pomembno pa je to oblično pojmovanje za vprašanje kakovosti pravnih norm ali kakovosti organovega delovanja. — V Slovenskem Pravniku je isto leto obdelal še dvoje vprašanj iz našega upravnega prava. V članku Odgovornost državnega uslužbenca za škodo, povzročeno z upravnim aktom, str. 165—175, je odklonil kot nepravilno stališče, da bi smelo redno sodišče v smislu S 254 zakonika o sodnem postopanju v civilnih pravdah odločati o zakonitosti upravnega akta kot o predhodnem vprašanju, če gre za odškodninsko tožbo, katero je vložil tožnik zoper državnega uslužbenca in državo, ker smatra, da mu je državni uslužbenec z nezakonitim upravnim aktom povzročil škodo. O vprašanju nezakonitosti upravnega akta bi bilo po njegovem mnenju izključno samo upravno sodišče pristojno odločati. Razprava Materialna pravo moč n ost upravnih aktov po našem pravu, str. 297—311 je teoretična analiza pojma materialne pravnomočnosti upravnih aktov vobče na široki pravnoprimerjalni osnovi, potem pa še podroben prikaz zadevnih določb našega upravnega prava in prakse državnega sveta posebno glede na točko 3 § 135 zakona o občem upravnem postopku. Leta 1936 je napisal v Zborniku obširno monografijo Svobodni p r e v d a r e k , XII, 1935/36, str. 95—146. Obravnaval je ta predmet, ki je eden osrednjih problemov upravnopravne vede na podlagi našega pozitivnega prava, judikature našega državnega sveta, ob primerjavi francoske in nemške prakse, pri čemer je še polemiziral z raznimi v znanosti zastopanimi naziranji, s katerimi ni soglašal. Njegovi zaključki so bili v glavnem ti-le. V našem pravu javni uslužbenec nima svobodnega prevdarka v pravem smislu, zakaj kolikor mu ni točno določen akt s pravnimi normami, mora vedno paziti na to, da je akt v skladu s smislom zakona ali z javno koristjo, z javnimi interesi. Razvidno je torej, da organ pri odločanju ni svoboden, vendar se ne da predvideti, kako bo razlagal oziroma uporabljal zakon, kaj bo smatral za javni interes. Prav ta nepredvidljivost vsebine akta dela zmoten vtis, kakor da bi odločal organ po svoji volji. Meje svobodnemu prevdarku, ki jih lahko ločimo v zunanje, ki se tičejo samo akta. in v notranje, ki zadevajo organa v tem smislu, da morajo biti njegovi nagibi v skladu s svrhami, ki jih s svobodnim prevdarkom zasleduje zakon in ne v nasprotju z njimi, določata zakon in upravno sodišče. Vendar naj gre preskušaja svobodnega prevdarka po upravnih sodiščih le tako daleč, do koder lahko sporne primere s svojimi sredstvi pravilno ocenijo, nikdar pa ne sme postati coklja, ki ovira redno upravno delovanje. V sporu, ki bi tedaj nastal med upravo in upravnimi sodišči, bi morala nujno podleči upravna sodišča. — V Slovenskem Pravniku se je z razpravo Administrativni spor po našem pra-v u , str. 1—17 zopet lotil vprašanja našega upravnega prava. Podvrgel je kritični preskušnji odnos čl. 15 in 23 zakona o državnem svetu in Tipravnih sodiščih in pokazal, da je v zakonu norma čl. 23 odveč in da ne sodi v sistem naše upravno-sodne zaščite, ker naše pravo ne pozna objektivnega administrativnega spora v tehničnem smislu besede, temveč samo administrativni spor po čl. 15 v zaščito subjektivnih pravic in neposrednega, na zakonu osnovanega osebnega interesa tožiteljevega. Leta 1937 je Zbornik prinesel njegovo razpravo Javnopravna pogodba. XIII. 1936/37, str. 54—72. Za podlago svojih razglabljanj o tem vprašanju je vzel pokojnik nastavitev državnega uradnika. Po ostri analizi raznih znanstvenih mnenj je postavil svoj zaključek na dejstvo, da postane akt o nastavitvi državnega uradnika materialno pravnomočen. Ker to pravno svojstvo lahko zadobe samo oblastveni akti v tehničnem smishi, nikdar pa ne pogodbe, nastavitev državnega uradnika ne more biti pogodba, ampak samo enostranski upravni akt, za katerega je soglasnost kompetenta le »conditio juriš«. Isto velja za sprejem v državljanstvo, v občinsko zvezo ali za policijsko dovoljenje. — V Slovenskem Pravniku se je oglasil s člankom O notranji upravi, str. 128—134. ki je nastal v zvezi s knjigo generalnega inšpektorja ministrstva notranjih del dr. Franje Gor-š i č a , Komentar zakona o unutrašnjoj upravi, Beograd, 1936. — Tudi v Službenem Glasniku ministrstva notranjih del je tisto leto objavil članek Bodoča banovinska samouprava, str. 174—177, kjer je iz skromnih ustavnih določb o banovinski samoupravi skušal posneti položaj in pristojnosti njenih organov in vzajemni odnos med njimi in banom. Leto 1938 je poslednje, v katerem je pokojnik v istem obsegu kot dotlej priobčeval svoje znanstvene izsledke. Za Zbornik je napisal razpravo Ničen upravni akt, XIY, 1937/38, str. 229—255. V n jej je razvijal problematiko ničnega upravnega akta in sicer s teoretičnega stališča in s stališča pozitivnega prava. Kar se upravnega akta vobče tiče, je dal za naše pravo enotno opredelbo upravnega akta kakor velja n. pr. tudi za francoski upravnopravni sistem, namreč da je upravni akt avtoritativen akt upravnega oblastva, s katerim se ureja konkreten primer. To izhaja iz čl. 15 zakona o drž. svetu in upravnih sodiščih, ki daje pravico tožiti pri upravnem sodišču zoper akt upravnega oblastva, kadar je z njim oškodovana kakšna pravica ali kakšen neposreden osebni interes, osnovan na zakonu. S tem je za naše pravo tudi rešeno vprašanje zakonske uprave, ki je postavljena pod učinkovit upravnosodni nadzor. Kajti nikdar uprava ne more z zanesljivostjo predvideti, da kakšen njen nezakonit upravni akt ne bo prizadel kakšnega takega neposrednega osebnega na zakonu osnovanega interesa, o obstoju katerega tudi odloča upravno sodišče. Nadalje je podrobno razpravljal o razliki spodbojnega in ničnega upravnega akta. Ničen akt v pravem smislu besede mu je bil samo tisti, ki se ne smatra ali proglasi sam zase, torej izolirano za ničnega zaradi temeljnih napak, ki jih ima, temveč tisti, s katerim se obenem uničijo vse posledice, vsi nadaljni upravni akti ali vse pravne situacije, ki temelje na njem. Tu pa mu je podrobna analiza prakse in teorije raznih upravnoprav-nib sistemov pokazala, da se akt proglasi za ničnega z vsemi posledicami le tedaj, če se dajo kolikor toliko oceniti posledice ničnosti in če ne bi bile pretežke. Oceniti pa se dajo posledice samo v primerih, ko gre za ozek krog interesentov ali samo za poedince. Tako absolutna ničnost upravnega akta ni odvisna izključno od napake, ki jo ima akt, ampak tudi od posledic, ki bi jih ničnost akta povzročila. S tem se to vprašanje izmika vsaki logični rešitvi in postane vprašanje smotrne in primerne pozitivnopravne uredbe pod vidikom ocene posledic. Možnost povoljne in kolikor toliko točne pozitivnopravne ureditve pa še otežkoča dejstvo, da so posledice vedno šele naknadno točno ugotovljive, nikoli pa ne vnaprej zanesljivo predvidljive. — Sorodno snov je obdelal tudi v Slovenskem Pravnika v razpravi Spremenljivost upravnih aktov, str. 74—82, 105—122. Predmet, ki sodi med najzamotanejše probleme upravnop ravne vede, katerega se je deloma dotaknil tudi v prej navedeni razpravi Materialna pravnomočnost upravnih aktov po našem pravu, je osvetlil najprej s teoretične strani, potem orisal položaj po francoskem, nemškem in avstri jskem upravnopravnem sistemu, nakar je o njem razpravljal še z vidika našega pozitivnega prava, predvsem z vidika določb §§ 133 in 134 zakona o občem upravnem postopku. Pri tem se je spustil v podrobno obrazložitev in kritiko prakse državnega sveta. Prišel je do zaključka, da bi državni svet moral, če bi bil do kraja dosleden v pojmovanju svoje funkcije, katero vidi v zaščiti poedinca nasproti upravi, priznati kot edino pravilno za naše upravno pravo načelo oslabljene materialne pravnomočnosti ob ustrezni interpretaciji § 133 zakona o občem upravnem postopku. — Še dva članka je tisto leto objavil v Slovenskem Pravniku. Eden nosi naslov O z a k o n u , str. 173—178. V njem je pokazal na zgodovinsko pogojenost tega pojma in na njegov svojstveni odnos do ideje in ustroja ustavne države. S spremenjenimi miselnimi osnovami države in z njimi ustrezajočimi organizacijskimi preosnovami bledi nekdanji pomen zakona. Drugi članek ima naslov O svobodnem prevdarku, str. 336—344 in prinaša nekaj pokojnikovih misli o tem predmetu, katerega je že nekoč široko obravnaval, v zvezi s knjigo profesorja dr. Iva Krbeka, D i s k r e c i o n a o c j e n a , Zagreb, 1937. Omembe vredno je še, da je pokojnik tekom let prikazal v Slovenskem Pravniku dolgo vrsto del iz svoje ožje stroke, a tudi s področja državne vede in pravne filozofije. Ni tu mesto, da hi te prikaze in ocene, katerim je skoro vedno dodal kaj svojih izvirnih misli o obravnavanem predmetu. podrobno navajal. Zabeležim naj samo njegovi poročili o knjigi profesorja dr. Iva Krbeka, S u d s k a k o n t r o la n a r e d b e , Zagreb 1939, v Slovenskem Pravniku, 1940. .str. 104—106 in v Zeitschrift fiir öffentliches Recht, 1940, str. 138—140. ker sta to poslednji stvari, ki sta potekli izpod njegovega peresa. Pregled Jurkovičevega znanstvenega dela pove, da se je pokojnik bavil z mnogimi vprašanji svojega predmeta. Dolgega pisanja ni maral, bil je mnenja, da se dajo tudi najtežji problemi, za katere je imel posebno ljubezen, kratko, vendar izčrpno in to v lepem in lahkem jeziku obrazložiti. Njegove misli so rasle iz globokega in širokega znanja, katerega je venomer spopolnjeval z naj večjo vestnostjo. Vedno jih je pretehtal z vseh strani in tudi bogato dokumentiral. Naj so bile le reproduktivne ali izvirne, vedno jih je zapisal z isto zadržanostjo, ki je kazala plemenito namero služiti samo razvoju in pospešitvi stroke, ki si jo je bil izbral, ne pa povdarku lastnih zaslug. Čeprav je dajal prednost teoretičnim razglabljanjem, je marsikatera njegova razprava doprinesla svoj delež ne samo razbistritvi pojmov upravno-pravne vede in našega pozitivnega upravnega prava, temveč nakazala tudi pot, po kateri naj krene praksa. Njegov dar za sistematičnost, ki je s prodorno bistrino našel vezi med problemi, ki na videz nimajo nič skupnega, ter njegovo lahko tekoče pero sta ga kot zanalašč usposabljala za to, da bi kot prvi obogatil slovensko pravno znanost s klenim delom o upravnopravni vedi. Saj je tudi vse njegovo znanstveno udejstvovanje bilo v resnici le priprava zanj, a žal mu ni bilo dano, da bi ga dokončal. S pokojnikom se je poslovil od nas slovenski razumnik najboljšega kova. Samo z lastnimi silami, brez vsake tuje pomoči, si je v trdi borbi z življenjem ustvaril svoj družbeni položaj in izoblikoval svojo osebnost, katero je krasil trden, čist in veder značaj. Ljubil je neizmerno svoje delo, ljubil slovensko vseučilišče, s katerim je docela zrasel in v katerem je gledal vrh slovenskih kulturnih stremljenj, ljubil je svobodno narodno državo, ki je prinesla Slovencem vseučilišče v dar. Svojim poklicnim sovrstnikom je bil tih, nevsiljiv a iskren tovariš, mlajšim prijatelj ter ljubeznjiv svetovalec, dijakom dober učitelj in pravičen spraševalec. Usoda je hotela, da smo ga izbrali za dekana pravne fakultete ravno za tisto šolsko leto. v katerem je za vedno zatisnil oči. Že vse prejšnje leto ga je zalezovala zahrbtna bolezen, mu spodjedala življenjsko silo, vendar nihče od nas ni slutil, kako je z njim. Ko ga je slednjič priklenila na posteljo in smo ga obiskovali, ni nikdar razkladal svojih tegob, vse njegovo zanimanje je veljalo le nam drugim, delu, fakulteti in vseučilišču. Naj se te skromne vrste oddolže njegovemu spominu. Bodi mu čast in slava! Gorazd K u š e j. Red. univ. prof. dr. iur. & lion. c. Metod Dolenc: Načelna raziskavanja o podnetu, nasnovi, pomoči in podpomoči po kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije. Vsebina: I. Terminološke pripombe. — II. N a-s no v a ali zavedba. — III. Opredelitev pojmov nasnove in podneta. — IV. Sorodne oblike k nasnovi ali podnetu. V. Razne vrste podnetov. — VI. Kaznovanje pri dejanski okolnosti podneta. — VII. Podpomoč — podvrsta pomoči? — VIII. Kaznovanje pomoči. — IX. Podpomoč. — X. Kaznovanje podpomoči. — XI. Medsebojno razmerje med podnetom, nasnovo, nasnav-ljanjem, pomočjo in podpomočjo. Zusammenfassung. I. Terminološke pripombe. Izraz »p o d n e t« je vzet iz § 70. kz., ki je uvrščen v "VITI. poglavje o odmerjanju kazni; drugod ga ni najti. V srbohrvaškem izvirniku stoji na prav tem mestu izraz »podstrek«, dočim se nahajajo v § 34. kz., ki govori o oblikah kazenskopravno zabranjenega udejstvovanja, izrazi »po dst rek a v anj e «, »podstrekne«, »navede«. Slovenci smo dobili v prvem uradno pripravljenem prevodtL za izraz »podstrek« v § 70.’ besedo »nasnova«.2 Prevajalec3 je torej sprva uporabil tu za »podstrek« isti izraz, kakor tam za »podstrekavanje«; obakrat »nasnova«. Šele pozneje, 1. 1932., je prišlo do razlikovanja, da je rečeno v § 70. »podnet«, v § 34. pa »nasnova«, »zavede«, »nasnuje«.4 Prav gotovo nam- 1 Odslej nadalje pomenijo številke brez posebne označbe vira paragrafe iz kazenskega zakonika. 2 Gl. »Zbirka zakonov« (posneta po Uradnem listu), zvezek XXTX. iz 1. 1929., str. 34. V slovenski pravni terminologiji pred sedaj veljajočim kz, se je dejalo za nasnovatelja »napeljevalec«. Gl. Kavčič, Kazenski zakon (1889. 1.), str. 10. 3 Pokojni profesor Anton Funtek, slovenski pesnik in pisatelj, ki ni bil pravnik. * Gl. neuradno izdajo: D o 1 e n c - S a j o v i c . Novelirani kazenski zakonik, str. 47. reč ni moglo pomeniti »podstrek« in »podst reka vanje«' istega pojma. Zato se je moral tudi slovenski tekst prilagoditi izvirniku in se poslužiti dvoje različnih izrazov. Tzraz »n a s n o v a« za »podstrekavanje« je uvedel prevajalec za uradno zbirko očividno po Cigaletu.' Opozarjamo pa že sedaj, da bo treba razlikovati »nasnovo« () podpomoči, hudodelnikil dani«. 13 Drugače Kara jo v a novic, Komentar opšt. kr. zak., str. 43, ki pravi, da mora sodišče »prema samom licu krivičnog dela« o teh poj-mih razpravljati. naklep (dolus), da izvrši kaznivo dejanje, katero mu je prva oseba kot zaželeno predočila. Ta druga oseba ob času, ko je prva oseba tisto dejanje tako predočila, torej še ni bila »iam alias factura«. Prva oseba je nasnovatelj. druga nasnovanec in dejanski storilec kaznivega dejanja: Oba s t a udeleženca pri istem kaznivem dejanju, delovanje prve osebe je n a s n o v a.14 Zakaj navaja zakonodavec v isti sapi — zavedbo in na-snovo (podstrekavanje, zavodjenje), sam ni razložil, morda pa vendar naznačil s tem, da je. govoreč o vplivanju na storitev malomarnega dejanja (§ 34., odst. 5.), uporabil izraz »navede«, slov. »zavede«, in ne »nasnuje«. Tu gre za lcul-pozna dejanja druge osebe, ki je »delicti executor«, torej ne za povzročitev naklepa, pač pa za povzročitev umstvenega razpoloženja, v katerem naj se prava svrha vplivanja ne spozna, ampak — rodi malomarnost kot spočetje nekega nehotenega in vendar krivdno zagrešenega kaznivega uspev-ka. Za te primere izraz »podstrekavanje« — »nasnova« jezikovno ne bi bil primeren, adekvaten, pač pa srb.-hrv. »navod jenje«, slov. »zavedba«. Zato ostane takšen storilec (»delicti executor«) glavnega dela le kulpozni storilec, zava-jalec pa se po normi § 34., odst. 5., smatra za pravega storilca naklepnega glavnega dela »principalis delicti auctor«.'*, Kulpozna zavedba h kulpoznemu deliktu ni kazniva, saj se zahteva izrečno — dolus. Nasnova in zavedba sta v pravnem smislu bistveno istovetna pojma, le jezikovno gledano je torej pri zavedbi mi- 14 Gl. Dolenc, Tolmač kz., str. 99, D o 1 e n c - M a k I e c o v , Sistem, str. 235. Prim. Corp. iur. canonici: can. 2209, § 3.: »Non solum mandans, qui est principalis delicti auctor, sed e ti am qui ad delicti c o n s u m m a t i o n e m i n d n c u n t vel in haue quoquo modo concurrunt, non minorem, ceteris paribus, imputabilitatem, contrahunt, quam ipse delicti executor, si delictuin sine eorum opera commissum non fuisset«. (Podčrtanja so naša.) Nasnova in pomoč se obravnavati tu hkrati. 15 Mnenje Urošev ič, Trebnik, str. 75, »da nije potrebno, da je podstrekač prvi izneo idcju o radn ji«, ne smatramo za odločilno. Prim. še žganec-žorž, Tumačenje, str. 93 (pravilno). 16 Gl. primer takšne zavedbe v Dolenc, Tolmač, str. 100, 101; primer, ki ga daje Lazič, Krivični zakoni, str. 75, pa ni posrečen, ker delujejo pri ubijstvu kar štiri osebe. sliii na nekakšna posredno uporabljena psihična sredstva, n. pr. na hvaljenje, dajanje prilike, odstranitev zaprek in podobno. Da je naša razlaga pravilna, se razvidi že iz tega, da stoji v marginalni rubriki § 34. samo »Nasnova«;17 dalje, da se predpisuje za javno zavajanje ali nasnavljanje individualno nedoločenih oseb — po § 136. kazen, če tako zločinstvo ne preide v težje kaznivo dejanje. To pa je vselej, če gre za nasnovo določene osebe k določenemu zločinstvu.18 Slednjič treba poudariti, da v primeru, ko je bila individualno določena ali nedoločena oseba, na katero hi se bil obrnil »principalis delicti auctor« glede storitve delikta, »iam alias factura«, ne bi šlo za nasnovo ali zavedbo, pač pa lahko za podnet, morda celo za psihično pomoč z utrjevanjem že nastalega naklepa.19 111. Opredelitev pojmov nasnove in podnet a. Izraz »podnet« je vezan v § 70. s pridevnikom »neposredni«, kot svrha pa se mu postavlja »izvršitev dejanja«. Torej zamišlja zakonodavec tudi »posredni podnet k izvršitvi dejanja« kot možen, vendar ga ne jemlje v misel kot okolnost, ki bi prihajala pri odmeri kazni imperativno v poštev.20 Razen neposrednega podneta se navajajo v isti vrsti »nagibi, iz katerih je bilo dejanje storjeno« in »svrha, v katero je bilo dejanje storjeno.« Ni, da bi v okviru te razprave razmotrivali tudi pojma »nagib« (pobuda, Motiv) in »svrha« (cilj, Zweck). Dasi je »omnis definitio periculosa«, hočemo vendar podati vsaj bi- 17 Prim. Dolenc, Tolmač, str. 100; D o I e n c - M a k 1 e co v , Sistem, str. 108; Čubinski, Komentar, str. 421. 18 Prim. D o 1 e n c - M a k 1 e c o v , Sistem, str. 295; Čubinski, Komentar, str. 292. Nasnavljanje k deliktom iz §§ 91. do 94. je radi posebne nevarnosti celo samostojno kriminalizirano in strožje penalizi-rano. 10 O vplivu osebnih razmer pri kaznovanju nasnove ali zavedbe, gl. Dolenc, Tolmač, str. 103, 104; D oT e n c - M a k 1 ec o v , Sistem, str. 111, 112; Petrovič, Krivična odgovornost krivca saučesnika, Policija, 1934, str. 357. 2U Ker so okolnosti iz drugega odst. S 70., s poudarkom kot samo eksemplifikativno navedene, ne more biti zabranjeno, da ne bi tudi posredni podnet prišel pri odmeri kazni v poštev. stvo obeh. Nagi b je v kazenskem pravu neposredno ali posredno pridobljena umstvena in čustvena predstava storilca o primernosti, poželjnosti, priporočljivosti, celo potrebnosti, skratka ugodnosti, da bi se dosegle posledice nekega dejan ja, čeprav so stavljene pod sankcijo kazni. Ta predstava dozori, ko premaga vse druge, nasproti delujoče predstave, do premišljenega sklepa in sproži hkrati hotenje izvršitve dejanja radi dosege uspevka. S v r h a pa je iz umstvenega in čustvenega razpoloženja storilca sledeči, zavesten konkretni izbor ene ali več posledic, ki naj se dosežejo z dejanjem kot uspe-vek. Pobuda in svrha koreniniti obe v psihi storilca dejanja, prva sproži, druga nosi hotenje posledic dejanja.21 Če primerjamo resnični izvor podneta, pobude in svrhe, vidimo, da imata nagib in svrha svoj postanek v okviru uma in osebnih čutov storilčeve psihe, jmmI-net pa stoji po besedilu § 70. pač izven storilčeve psihe: on nastaja v okviru delavnosti neke druge osebe,22 ali pa ni podnet v ožjem smislu besede po § 70. Kajti storilčeve osebne in gospodarske razmere ter mera uvidevnosti so v § 70. še posebej in same zase navedene (samo vulgarno bi mogle priti kot podnet v širšem smislu besede v poštev). Da bi prihajal podnet od kake strani, ki ni človek, ampak žival, slika i. pod., po jezikovnem pomenu srbo-hrv., kakor tudi slovenskega jezika ni misliti.23 V § 70. gre za logično sklepanje o stopnji kazenskopravne odgovornosti,24 vendar ne tiste osebe, ki je dala podnet, 51 Gl. obširno, skoraj nepregledno književnost v Maklecov, Osebnost zločinca, ZZR. VII., S 2. Prim tudi našo razpravo: Zločinec iz prepričanja, ZZR. VI, str. 46. 22 Res da navajajo motivi k § 58. proj. srb, kz.. ki ustreza § 70. našega kz. (prav tako kakor tudi nemški vzornik) za podnet tudi »bolesne prohteve, izkušenja«, ki izvirajo v psihi storilca kaznivega dejanja. Vendar smatramo, da so — logično — to le osebne lastnosti, ki kot »osebne razmere« regulirajo »mero uvidevnosti«. Ker pa so te v § 70. posebej omenjene, jih izločimo iz naše razprave, dasi bi jih mogli po motivih imenovati za podnet v širšem smislu besede. Zakonodavec v svojem besedilu ni bil dovolj jasen; vsekakor definitivni tekst ni izdelan po »motivih«. Tu bi mogli govoriti le o »povodu« ali »vzroku«. Besedo povod (ruskega izvora) R a in o v š-Breznik, Slovenski pravopis, odklanja. M Prim. Čubinski, Komentar itd., II. izd., str. 200: »Po pravil-noin opažanju M. Dolenca (Tolmač, str. 152) stepeni krivične odgovor- ampak one, ki je zakrivila kazensko dejanje pod vplivom porineta, torej po zgorajšnji utesnitvi osebe: delicti execu-toris. V sekakor pa oseba, ki je dala p o d n e t k n e k e in n dejanju, ni udeleženec na istem rl e j a n ju v smislu § 34. Tu tiči torej teme! jna razlika podneta od nasnove ali pomoči. Kaj spada torej v obseg pojma »podnet?« Predvsem se podnet tehnično ne sme istovetiti s pojmom »vzrok« ali »povod«.25 Podnet je seveda tudi lahko vzrok ali povod, toda ta dva pomenita logično le nek stvarni (realni) odnos med neko činjenico (factum) ali lastnostjo (proprium) in delom glavnega storilca; odnos pa je nastal, seveda, izven njegove psihe. Podnet pa je vprav osebni (personalni) odnos med delovanjem druge osebe in osebe glavnega storilca (executor). Vzrok ali povod sta širša pojma od podneta. Kot najbližja in na jnavadnejša zvrst podneta (v vulgar- nem smislu) se zdi pač »n as no vanj e ali zavedba« iz § 34., odst. 1., 2. In vendar mora biti med podnetom (v kazenskopravnem smislu) na eni, in nasnovanjem ali zavedbo po § 34. razlika. Mi vidimo to razliko po stvarnem položaju v tem, da je nasnova ali zavedba delovanje, ki se obrača naklepoma na d o 1 o č eno poedino osebo in to z individualno točno opredeljenim nasvetom, podukom, ukazom, vplivanjem (ani-mus instigandi), pri podnetu pa ta individualno-osebni odnos zlasti glede naklepnega delovanja i z k 1 j u č u j e m o. Če je animus instigandi dan, gre za nasnovo iz § 34., če ga ni, gre za podnet iz § 70.2“ Pri tem ostanemo seveda tudi, če gre le za kulpozno delavnost nosti ne smeju, da se brkaju sa subjektivnom posobnošću za uračun-Ijivost, koja je osnovni uslov, a nikako ne vrsta i ne stupanj objektivne odgovornosti za učinjeno delo.« 25 Mi delamo med vzrokom in povodom isto razliko, kot jo delajo Nemci med »Ursache, Grund«, in »Veranlassung«. 20 Šilović-Frank, Krivični zakonik, str. 79. pravita: »Pobuda i podstrek prikazuj u motive. Sve uzroke ljudskih djela možemo podi-jeliti u dvije glavne grupe. Jedni leže u mišljenju i htijenju učinitelja, u njegovom karakteru, a drugi van njegove ličnosti. Ovi izvanji uzroci pristupavaju učinitelju kao iskušavanja ili pomućuju kao bolesna ili bolesti slična stanja njegova umnu ili voljnu djelatnost... Pobudu za djelo nalazimo u njemu samemu.« Tu sta vsekako zamenjana pojma podstrekavanje in podstrek. osebe, ki bi bila, da je dolozno delovala, nasnovatelj. Podtiet je grafično prikazano, večji krog, torej širši pojem, na-snova ali zavedba pa manjši krog v onem večjem, torej ožji pojem. Od c e l o k a p nega d e I o v a n ja v smeri vplivanja se izloči s n b j e k t i v n o - n a k 1 e p n o, direktno individualno kot n a s n o v a n j e; objekti virano delovanje brez te specialne o z n a k e ostane — p o d n e t. Da more podnet v našem smislu povzročiti v glavnem storilcu nagib ali izbor posledice (uspevka kot svrbe), leži na dlani. Primeri za podnet so: prepir, intimni odnos do druge osebe (prijateljstvo, ljubezen, sorodstvo), izzivanje razdraženosti i. pod. Seveda je mnogokrat cjuaestio facti. ali gre za nasnovo ali podnet. N. pr. žena svetuje resno svojemu ljubimcu. naj ubije njenega moža, da bi se mogla poročiti. Tu gre jasno za nasnovo. Če pa žena nasproti ljubimcu jadikuje, naj bi se nekdo našel in na kakršen koli način moža spravil s sveta, potem da bi se pač mogla ona in ljubimec poročiti. — bo pa že treba preiskati primer psihologično in kavzalno, ali se je ljubimec, ki je usmrtil moža, odločil vprav radi tistega jadikovanja za kaznivo dejanje, ali ni bil mari že prej alias facturus ali mu niso še drugi naravnost priporočali ubijstvo itd. Tudi žalitev, pretnja, prevara na strani tretje osebe bi mogla vplivati kot podnet, toda tu bi šlo za posredni podnet, dočim bi povzročitev neprijetne razdraženosti veljal za neposredni podnet."7 Po § 70. naj upošteva podnet sodišče, ko določa kazen za tisto osebo, ki je pod vplivom ugotovljenega podneta storil a kaznivo dejanje. Brez storilca (executor) kaznivega dejanja vobče ni, da bi se tista oseba, od katere je izhajal podnet, kaznovala. Možno je celo, da je okolnost podneta nastopila brez krivde. N. pr.: pešec sune brez krivde, zgolj po nesreči, ker je bil sam sunjen, kolesarja; ta pade in ko vstane, težko poškoduje pešca. Ako pa je podnet po svoji vsebini in pomenu posledica misli neke osebe, ki je krivdno delovala, presoja se podnet kot kaznivo dejanje in kaznuje po siceršnjih predpisih kazenskega zakonika (§§ 34., 136. itd.). 57 U r o š e v i ć , Trebnik, str. 14-1, navaja za podnet tudi »nečiji nagovor, zapovest«, kar pa je preohlapno povedano, ker [rojde tu največkrat za nasnovanje. Če se je nasnova izvršila brezuspešno, se kaznuje sto-rilec-nasnovatelj samo, ako bi bilo tisto dejanje, h kateremu naj bi se nasnovanec pripravil, zločinstvo v smislu kazenskih zakonov. V primeru, tla se je dal podnet za neko kaznivo dejanje, pa ga glavni storilec ni izvršil, o kakšnem kaznivem dejanju niti govora ni, razen, seveda, če je podnet že sam na sebi kaznivo dejanje. Poskus podneta h kulpozno storjenemu kaznivemu dejanju ni mogoč. Ugotavljamo: D oči m se nasnova po našem kazenskem zakoniku presoja kot sam os talno zagrešeno kaznivo dejanje, se upošteva pravi podnet (v ožjem smislu besede) samo akce-sorično, to z n a č i, če je glavni storilec resnično storil kaznivo dejanje pod vplivom podneta. izvzemši primere, ko je podnet sam po sebi kaznivo dejanje.28 IV. Sorodne oblike k nasnovi ali podnetu. llazen nasnove in zavedbe v doslej obravnavani splošni obliki vidimo še druge, sorodne pojave kazensko-pravnega udejstvovanja, ki so več ali manj v prikriti zvezi s podnetom. Tako je v čl. 43.,20 44., 48. tisk. zak. govora o izpodbadanju (podsticanje). v čl. 43., 44., 45. ibid. o izvrševanju propagande, v čl. 46. ibid. o izzivanju nevarnosti, v čl. 49. ibid. o ponujanju sredstev, v čl. 1. zak. o j. v. in reda v državi o prepričevanju in organiziranju, v čl. 3. ibid. o izvrševanju propagande, ostvarjanju prepričanja in razpoloženja, v čl. 5. ibid. o draženju k razdoru itd. Stvarno se ne da prerekati, tla moremo tu upoštevati neke vrste »nasnove«'10 ali podneta. Toda v vseh teli primeri h ne pomenja podnet okolnosti, ki bi vplivala na višino kazni. 2S Pravilno Urošević, Trebnik, str. 76, samo, da zadnje izjeme ni upošteval. 20 Gl. Dolenc-Maklecov, Sistem, str. 295. 30 Da tu ne gre za pravo nasnovo iz § 34., leži na dlani. Tudi zako-nodavec govori v § 95., odn. 136. o zavajanju in nasnavljanju (»navodi«, »podstrekava«, »postrekavanje«), daisi ne gre za pravo nasnovo iz § 34., (tu pa »navede«, »podstrekne«, »podstrekavanje«), ampak za gotovo zelo soroden pojav. Mi smo in bomo radi potrebne diferenciacije stavili take nekritično nasnova ali zavedba imenovane primere med »ušesea«. Nasprotno, pod net ustanavlja tu samostalno vrsto posebej kriminaliziranih in penaliziranih deliktov, vendar vseskozi tako, da storilčevo delovanje ne doseže normativno oprede-ljene nasnove individualno določene osebe kot svojega cilja, ki obstaja v konkretno določenem kaznivem dejanju. »Na-snavljanje« že a priori izključuje uspevek, kaznivo pa postane le, če je javno izvršeno. Toda to ni bistvena razlika med nasnovo in nasnavljanjem. Tudi nasnova ostane še vedno na-snova, da-si je ostala pri poskusu, t. j. brezuspešna. Bistveno je, da se zahteva pri nasnovi kot conditio sine qua non. prvič, individualni odnos med osebo nasnovatelja in osebo nasno-vanca. drugič, nasnova h konkretnemn kaznivemu dejanju kot predmetu (objektu) nasnove; tretjič, javnost storitve se pri nasnovi ne zahteva, pri nasnavljanju pa vedno. (Da mora biti pri brezuspešni nasnovi kaznivo dejanje po objektivnih znakih zločinstvo, ker sicer ni kaznivosti, smo že prej navedli.) Da je ta razlaga pravilna, se vidi iz določb § 95. in !? 136. Podlaga obojih je isti način izvršitve, in sicer: a) po § 95. zločinstev iz §§ 91. do 94., b) po § 136. zločinstev vsake druge vrste. Vendar so dane razlike: V prvem primeru (§ 95.) je kaznivost odvisna od tega, da niso nastopile nobene stvarne posledice, v drugem, da ni prešlo to dejanje v težje kaznivo dejanje. Ne sme pa priti do individualne nasnove od osebe do osebe, niti ne gre za konkretno kaznivo dejanje kot podnet nasnove, ampak za gotove zvrsti kaznivih dejanj. Določba § 34.. odst. 2., je dobila torej modifikacijo, da se javno »nasnovanje ali zavedba«31 samostalno kriminaližira kot zločinstvo posebne vrste in da se kot takšno kaznuje z robijo ali zatočenjem do 10 let. Ako pa so nastale posledice, t. j. da je nasnova uspela in da je bilo zločinstvo iz §§ 91. do 94. izvršeno od neke osebe, kaznuje se nasnovatelj v vseh primerih §§ 91., 92.. 93.. odst. 1., in § 94. strožje, v primeru § 93., odst. 2., pa enako kot izvršilec. Smatramo, da v primeru 81 V srb. hrv. izvirniku stoji tudi tu v § 95. »podstrekava«, v § 136. »podstreka vanje«; težko se je torej v slovenščini posluževati drugega izraza; smiselno pa gre seveda za »nas navijanj e«, kakor ga mi razlagamo. § 95. ni potreba, da se vrši »nasnovanje ali zavedba« v pogledu individualno določenih oseb. Celo »nasnovanje« mno-gote (mase) spada pod ta paragraf, samo da ne sme imeti nikakršnih posledic. Drugače je pri določbi § 136. Sredstva so tu ista kakor pri § 95, Predmet »nasnovanja ali zavedbe« je tu dejanje, ki se kvalificira po objektivnih momentih za neke vrste zločinstvo, vendar tako, da to ne sme biti kaznivo po §§ 91. do 94. Toda tu moramo predpostavljati, da se kaznivo dejanje izvrši samo v pogledu individualno nedoločenih oseb, kajti drugače bi se moralo že tako kaznovati po § 34., in sicer, če je nasnova uspela, po prvem odstavku, če ni uspela, pa po drugem; saj gre za zločinstvo. Samo če je tako »nasnovanje«33 v nekem primeru težje kaznivo dejanje, t. j. kot delictum sui generis (kakor n. pr. v zak. o zaščiti j. v. i. r.), se kaznuje po predpisih, ki veljajo posebej za tisto dejanje. V drugih primerih pa se kaznuje, ne kot zločinstvo, ampak kot prestopek z zaporom do 3 let ali v denarju do 30.000 din. Kdor sprejme tako »podstrekavanje«, stoji v izvirnem § 136.; to pa pomenja, da je »nasnova« uspela: neka oseba, ki osebno ni bila v stiku z nasnovateljem, je v svoji duši pod vplivom »nasnavljanja« na zunaj zaznatno ostvarila33 načrt (naklep), da stori naklepoma kaznivo dejanje, pa do izvršitve iz katerega koli vzroka ni prišlo. (Ni da bi morala biti tudi subjektivno informirana, da gre za zločinstvo.) Ako bi prišlo do izvršitve dejanja, bi bilo to samostalno izvršeno zločinstvo.34 Imamo še podobno določbo z manjšo penalizacijo: kdor se ponuja, da izvrši kako zločinstvo (torej brez razločka, tudi če bi bil to delikt po §§ 91. do 94.) al i (ne: i n) kdor ponudbo sprejme, se kaznuje blažje nego po § 136. (gl. § 137.). Navidezne ponudbe, ki jih stori »agent provocateur«, niso kaznive.35 I udi pri predpisu § 137. moramo predpostavljati, da tu označeno dejanje ne sme prehajati v težje kaznivo dejanje. “Gl. opombo 31. 33 To moramo predpostavljati, ker l>i šlo drugače le za dolus nudus, ki ni kazniv. 34 Nepravilno tolmačenje v Uroševič, Trebnik, str. 76. 35 Da so in ostanejo moralno zavržne, o tem pač ni, da bi dvomili. Gl. Dolenc-Maklecov, Sistem, str. 109, 296. Smatramo pač, da gre samo za take ponudbe, pri katerih o pričetku izvršitve delikta nikakor še ni govora, a da se kaznuje ponudba, ki se izvrši kot samostalen delikt druge vrste. Steka med tem deliktom druge vrste in med deliktom po § 137. ni; on je »konzumiran«.38 Zločinstva, ki bi se kaznovalo ex lege z zaporom ali v denarju, ni. Gotovo pa je, da se da naklepni sprejem ponudbe k storitvi zločinstva smatrati na strani sprejemnika ponudbe za intelektualno pomoč (§ 34., odst. 3.), hkrati pa tudi ponudba kot podnet k tej pomoči. V. Razne vrste podnetov. Diferenciacija nekaterih specialnih vrst podnetov, ki smo jih zgoraj v početku poglavja IV. navedli, je precej težka. Rekli bi, naj težja vrsta podneta je tista zapoved ali vdevanje, ki ni prešla v nasnovo k individualno določenemu deliktu.37 Tu se mora nekako predpostavljati, da gre za neko razmerje odvisnosti, subordinacije tiste osebe, ki se je tiče zapoved ali vrelevanje. Tudi zahteva je nasnovanje, če se obrača na individualno osebo, ali podnet, če te ravnokar navedene karakterističnosti ni. l oda tu odpade omenjeno razmerje odvisnosti.38 V nekih primerih ustanavlja naš kz. zahtevo kot samostalen podnet, in penalizira dejanje, ki ga je povzročil, blažje: gl. § 168.39 V drugih primerih zahteva ali 36 Prim. Šilovič-Frank, Krivični zakonik, str. 119, ki pišeta: »Pod nudjenjem ima se razumi jeti spremnost za izvršen je uz uslov, da drugo lice ponudu shvati.« Dodajemo: Ako pride do sprejema in do izvršitve ponujenega zločinstva, se mora to, samo po sebi razumljivo, samostojno kaznovati; oni, ki je ponudbo sprejel, je nasnovatelj k zločinstvu. Ni pa treba, da bi morala biti ponudba sprejeta. Cl. tekst v š 137.: »ali«, ne »in«. Prim. še Dolenc-Maklecov, Sistem, str. 296. 37 To ali ono dejanje bi se dalo celo »izsiliti« v smislu § 329. nasl. (argum. »n e š t o učini«). Po n. mn. bi šlo v tem primeru vedno za samostojno kaznivo dejanje izsiljevalca. 38 N. pr. »Zahtevamo od vsakega somišljenika, da stori to in to (nekaj kaznivega!).« 30 Tu ni govora o nasnovi, ker tisti, ki zahteva usmrtitev, sani razpolaga s svojini življenjem; a to ni kaznivo. prošnja, — zakon ju stavlja v isio vrsto — izmakne bistven element krivde.40 Koordinirano razmerje med storilcem kaznivega dejanja (delicti executor) in tistim, čigar podnet je nanj vplival, more biti nasvet, priporočanje, pouk. To je nekako osnovni primer. ki prihaja pri nasnovi, izjemoma pa tudi pri podnetu v poštev.41 Izpodbadanje se poslužuje o bi j ubijanja pozitivnih ugodnosti ali odstranitve neugodnosti, v cilju, da se prikaže izvršitev dejanja kot lažje izvedljiva ali koristnejša, nego bi bila opustitev. Ne sme pa preiti v zapoved ali zahtevo.12 (Čl. 45. tisk. zak. opredeljuje izpodbadanje s tiskom tako, da bodi to hvalisanje uporabe nasilja ali pa opravljanje komunistične ali anarhistične propagande, dočim v čl. 43., 44. tisk. zak. takšne omembe ni!) Izzivanje, tudi pozivanje (čl. 46.. odst. 2., tisk. zak.) kaže elemente močnega udejstvovanja s prikazovanjem nujnosti, da naj se pristopi takoj k izvršitvi dejanja, ne glede na dejansko nevarnost ali osebno nerazpoložen j e. Draženje je poskus omajan j a značaj nosti druge osebe, s katerim je zvezano prikazovanje okolnosti, in sicer takih, ki naj razpršijo vse pomisleke, da bi se opustila storitev nekega dejanja. Ščuvanje je posebno drastično izvedeno draženje, ki se stopnjuje do pretenj z zlom ali nevšečnostmi za primer, da druga oseba ne bo storila tega, kar hoče ščuvaleč. Podkupljenje (podmitivanje) je davanje ali obljubljanje nagrade za bodočo izvršitev dejanja. V § 133. je samo-stalno kriminalizirano in penalizirano, to pa iz vzrokov zaščite državne avtoritete enako, ali je dejanje uspelo ali ne: Razlika od i? 34.4S 40 N. pr. pri tatvini ni krivde, če lastnik premičnine sam zahteva, prosi, ali vsaj privoli, da mu jo drug odvzame. 41 N. pr. »Svetujemo vsakomur, ki se hoče obvarovati pred manirami tega in tega. da ga (pride kaznivo dejanje).« 42 Prim. H e n i g s b e r g , Komentar štump. prava, str. 100, ki pravi samo toliko, da so osebe, ki se izpodbadajo »individualno još neopredeljene«. Prim. Dolenc - M aklecov, Sistem, str. 354. 4:4 Prim. pa še čl. 5. zak. o j. v. i r. v državi. Propaganda je snop več sestavin, ki so prepričevanje, priporočanje, izpodbadanje, izzivanje, draženje ali svetovanje, dokler se ne obračajo na poedino osebo, ampak na množico ali mnogoto ljudi. Oni naj tvegajo kaznivo dejanje nedoločenih vrst zastran dosege boljših ekonomskih ali političnih prilik. Posnema m o : V s e te oblike udejstvovanja služijo v o b č e pripravi nedoločenih oseb, da store določen ali nedoločen delikt. Javnost udejstvovanja se zahteva za kaznivost na pozitivno stran, na negativno pa je dana meja, da uspevka, ki bi bil posledica prave nasnove ali zavedbe (§ 34.). ne sme biti. Če je mogoče uporabiti konstrukcijo po § 34.. preide udejstvovanje v nasnovo ali zavedbo. Če konstrukcija po § 34. ni mogoča, kaznuje se udejstvovanje, o katerem je govora, kot delictum sui gene ris — ali pa sploh ne. Pri odmerjanju kazni za delikt, ki je bil storjen od druge osebe (executor), sme vsaka vrsta takšnega udejstvovanja služiti kot okolnost, ki vpliva na višino kazni, bilo glavne, bilo stranske. Ona je podnet v smislu § 70.. toda le. kolikor se da označiti kot neposredni podnet. Nasnova se vrši vedno od individua, podnet pa upošteva § 70. le, če vpliva neposredno na individuum. Da more tudi posredni podnet vplivati na odmero kazni in da postane celo lahko osnova za pobudo, stno že v poglavju 111. izvajali.44 VI. Kaznovanje pri dejanski okolnosti podneta. Po tein, kar srno zgoraj razmotrivali, se vidi. da enotnega pravila ne more biti. Prava nasnova. če je uspela, se kaznuje enako pri »prin-cipalis auctor«-ju, kakor pri »delicti execuior«-jn. Če je bila poskušena, ne da bi uspela (in'stigatio frustrata). pa je bila 44 Praktičen primer: Nekdo ščuva v nevarnih političnih časih, da naj se opleni magazin moke; češ, kaj bi stradali. Oseba, ki je to slišala, udeležbo odkloni. Pozneje pa v stiski, spominjajoč se najdišča hrane, sklene sama od sebe, da gre tja krast, ko bo to mogoče, in to tudi stori. Sklep je nastal, ko je stiska povzročila pobudo, a ta je slonela na posrednem podnetu. usmerjena na konkretno zločinstvo, se kaznuje pri ^principal is auctor«-ju mileje, nego bi se kaznoval »delicti execu-tor«, ako bi bil delikt (zločinstvo) storil. Za oba dva velja pa isti okvir zagrožene kazni, ki je določen za to zločinstvo. Za nasnavljanje se kaznu je po določbah dotičnih paragrafov. Pri obeh, pri pravi nasnovi in pri nasnavljanju, vpliva na odmero kazni v konkretnem primeru neposredni podnet. Če pa je podnet samo posredne vrste, ga § 70. ne stavi naravnost med okolnosti, ki naj se upoštevajo, vendar se sodišče sme tudi nanj ozirati.46 Kjer gre za samostalno kriminalizirano in penalizirano dejanje, ki tvori podnet, se kaznuje v okviru po kz. zagrožene kazni. Ni izključeno, da pride do upoštevanja podneta kot delicti sui generis, ki tvori podnet. Kjer pa takšnega primera ni, pa je sodišče ugotovilo neko okolnost kot »neposredni podnet na izvršitev dejanja«, tam se odmerja kazen po § 70., s t r o ž j e ali blažje. Kdaj eno, kdaj drugo, to izraža zakonodavec s postavitvijo pravila »po stopnji kazenske odgovornosti«. Pride torej v poštev predvsem individualnost storilca, dalje pa predstava, kaj smatra zakonodavec po svoji miselnosti, ki se odraža v posebnem delu kz., za etično zavrženejše, pa tudi pravnemu redu nevarnejše, kaj za človeški razumljivejše ali manj ne-varno." So okolnosti (podnet v ožjem smislu besede spada gotovo med nje!), pri katerih se v enem primeru šteje isto ravnanje za zavrženejše, v drugem pa za manj grdo, n. pr. storitev ob alkoholičnem zamračenju uma ali ko so prizadeti bi ižnji ali daljnji sorodniki i. pod. Kjer pride pri podnetu do tega. da se stopnjuje do na-snove (kakor smo videli, to ni izključeno), se mora kajpada kazen odmeriti po pravilih § 34., odst. 1. in 2. To omenjamo zlasti za to. ker je včasih lahko dvomljivo, ali gre za pravo nasnovo ali pa za podnet. Tu bo sodišče moralo postopati po pravilu »in dubio pro reo« v okviru S 70. Ne bo kaznovalo povzročitelja podneta. ampak samo »delicti executor«-ja. “ Gl. opombo ”. ** Cim težja kazen, tim zavrženejše bo dejanje. Analogično primerjanje je povsem dovoljeno, ker ne gre za kaznovanje (§ ].), ampak za pridobitev opore k razlagi določb § 70. Pri tem pa se bo kazen približala najmanjšnini, če gre ceteris paribus za človeško razumljivejšo kakovost podneta, drugače pa narobe. VII. Podpomoč — podvrsta pomoči? Preden moremo to vprašanje povoljno rešiti, naj opredelimo pojma pomočnika in storilca. V tem pogledu si teorija ni čisto na jasnem. Po objektivni teoriji ostvarja storilec bistvene znake dejanskega stanu zločina, pomočnik pa izvršuje le pripravljalna dejanja, s katerimi podpira pravega storilca in mu olajšuje izvršitev kaznivega dejanja. Subjektivna teorija pa išče razlikovalni znak v psihološkem momentu. Storilec ravna eum animo auctoris, pomočnik pa cum animo socii (adiutoris). Storilec izvršuje dejanje v svojem interesu, a pomočnik deluje prvenstveno v tujem, šele v daljnjem pogledu tudi v svoj em. Oba sta udeleženca pri istem dejan j u. Če se sme pomočnik po našem kz. kaznovati mileje nego storilec, je ugotovitev, kdo in kdaj postane pomočnik, važna. Mislimo, da dejanska, v zunanjem svetu vidljiva in otipljiva pripravljalna dela ostanejo vedno pomoč, takisto pa tudi umstveno opredeljiva, če gre za nasvet, obljubo pred storjenim dejanjem glavnega storilca (delicti executor), toda le če je ta že sklenil storiti kaznivo dejanje in če obstaja med njima, kakor pri nasnovi, individualni odnos. Če takega neposrednega odnosa med njima ni, pa je vendar nasvet, obljuba, hvalisanje in pod. imelo vpliva, da je storilec po svojem sklepu dejanje zagrešil, ne gre niti za nasnovo niti za pomoč, ampak za podnet. Vse to pa moramo utesniti na čas potem, ko je storilec (delicti executor) sam od sebe kaznivo dejanje zasnoval in preden ga je resnično dovršil, ali vsaj poskusil storiti. Ako pa je prišla fizična ali psihična pomoč (tudi pomaganje spada sem) po storitvi dejanja, bilo po izvršitvi, bilo po izpodletelem poskusu, kar bi bilo pač na različne načine mogoče, to po našem kazenskem zakoniku ne bi bila več pomoč po § 34.. odst. 3.. ampak neko dejanje, ki bi bilo mor- da moralno zavržno, toda kaznivo le, če ga zakonodavee kot delictum sui generis kriminalizira in penalizira. Kot edini primer, v katerem govori zakonodavee v srbohrvaškem jeziku o »potpomaganj n«, smo že označili delikt po čl. 1., štev. 2. zak. o zaštiti j. v. in r. v državi. Glasi se dotični predpis tako: »Kao zločinstvo u smislu kaznenog zakona47 smatrače se i ova dela: 1 .... 2. organizovan je, potpomaganj e ili postajanje členom kakvog udruženja. ko je bi imalo za svrhu propagandu komunizma, anarhizma, terorizma ili udruženja za ilegalno prigrabljivanje vlasti kao i u opšte ono, što se sadrži u prednjoj tačei.. .« Tu gre torej za neko bodoče ali pa že obstoječe društvo gotove kakovosti; kajti »organizirati« pomeni bodoče delovanje, član pa postane nekdo le pri že obstoječem društvu. Kako pa pri »potpomaganj u« ? Mislimo, da se more pomoč nuditi pri obeli stadijih, pri nastajajočem, kakor tudi že pri nastalem društvu. Iz tega sledi nujno, da »potpomaganje« v čl. 1., štev. 2. cit. zak. nima karakterističnega znaka za to, kar se smatra v tehničnem smislu slovensko za »podporno č«, hrvatsko za »p o g o d o v a n j e« ali srbsko za »p o d r ž a v a n j e«. Naš slovenski prevod, ki stavi »podpiranje« za »potpomaganje«, je potem takem zadel pravo. Pod po moč torej ni vrsta pomoči, ampak posebna oblika kazenskopravno-relevant-nega udejstvovanja neke od izvršitve temeljnega delikta različne, druge osebe, ki ga pa splošni del kazenskega zakonika niti v § 34., niti drugod nima v mislih, pač pa posebni del. Vil. Kaznovanje pomoči. Glavno pravilo tiči v § 34., 3. odst.: Kdor drugemu naklepoma pomore (srb.-hrv. »pomogne«), storiti kaznivo dejanje, se sme (srb.-hrv. »može«) kaznovati mileje. Kaj pa, če gre za poskus pomaganja? Najprej naj govorimo o tistem poskusu, ki je postal brezuspešen neodvisno od volje iz-vršilca kaznivega dejanja (conatns propinquus ali proxi-rnus). 47 Ne »zakonika«, kot hi pričakovali! Po pravilu § 31. se kaznuje naklepni poskus pri zločinstvih vedno, pri prestopkih pa le v primerih, kjer zakon to izrečno predpisuje.48 Poskušeno naklepno davanje pomoči (pomaganje) se torej kaznuje vedno pri zločinstvih, pri prestopkih pa le, če to zakon izrečno predpisuje. Glede zločinstva po § 208., ki je kulpozen delikt, mislimo, da niti praktično niti teoretično ni izključena naklepna pomoč, dana drugi osebi, ki zagreši iz malomarnosti to kaznivo dejanje. N. pr. A reče B-ju: »Daj mi nenabiti samokres, da bom dečka C-ja prestrašil.« B pa da naklepoma nabiti samokres; A pomeri, sproži, C-ja težko poškoduje 'na telesu. B je kazniv radi naklepne težke telesne poškodbe, A pa radi malomarne, ko se ni dovoljno prepričal o tem, ali je bil samokres nabit ali ne. Ali: Kdor kot oseba, ki ji je poverjeno nadziranje vlaka, vlakovodjo nalašč zadržuje, da ne pazi na signal, stoječ na »stoj«, in vozi dal je, na kar nastane strč, je vendar kazniv, seveda pa tudi vlakovodja, oba radi zločinstva. V vsakem teh primerov pa se da zamisliti tudi poskus pomaganja. Pomoč, dana k poskušenemu kaznivemu dejanju, ki je postalo nekaznivo, ker je storilec pravočasno odstopil od nadaljevanja storitve (§ 33.), je kazniva. Saj je prišla le osebna okolnost na strani storilca v poštev (§ 34., odst. 4.).49 Davanje pomoči (pomaganje) je naš zakonodavec ponekod posebej kriminaliziral in penaliziral; nastali so samostojni delikti n. pr. v §§ 106., 107., 120. Vendar moramo predpostavljati tudi pri §§ 106., 107. to, kar je v § 120. izrečno navedeno, namreč, da treba kaznovati po še težjih določbah, če preide davanje pomoči v težje dejanje. Imamo pa tudi primer pomoči, v katerem ne pride do kaznovanja. Kdor da pomoč v sili zoper napad od strani človeka, ta sploh ne deluje protipravno; on ni in 48 Ta določba velja sedaj tudi za delikte iz tiskovnega zakona (čl. 6., odst. 2. uvod. zak. kaz. zak.). Iz tega sledi, da se poskus kaznuje v edinem v zakonu navedenem primeru, čl. 51. tisk. z., razen tega pa v primerih, kjer se z ozirom na čl. 13. noveliranega tisk. zak. z dne 6. januarja 1929. dejanski stan prekvalificira iz prestopka v zločinstvo. 49 Drugače žganec-žorž, Tumačenje kriv. zak., str. 93. Tu se pravi, da kz. za te primere ne daje odgovora, po načelu in dubio pro deo pa da pride do nekaznovanja. ne sme biti kazniv. Pač pa je protipravna, toda nekazniva pomoč v sili zoper nevarnost, ki ne preti od strani človeka, ampak od živali (§§ 24-., 25.)50 Kjer koli pa gre za naklepno davanje pomoči, ki je kaznivo, se mora upoštevati tudi predpis § 70. o odmeri kazni, torej tudi to, kar je tam rečeno glede neposrednega podneta. IX. Podpomoč. Dejali smo že: Prvič, da podpomoč (podržavanje, pogo-dovanje, gl. I.) ni telmičen izraz iz kz., da celo »potpoma-ganje« v § 1., štev. 2. o zaščiti j. v. in »podpomaže« v §§ 116., 107., 120. v smislu kz. ni nič drugega nego pomoč (gl. zgoraj VII.). Drugič, da ima naš kz., kakor skoraj vsi drugi kazenski zakoniki sosednih držav, posebno obliko pod kazensko sankcijo zabranjenega davanja pomoči, ki se ne ujema s tem, kar je v § 34., odst. 3.. ali pa v §§ 106., 107.. 120. obravnavano. Razlika tiči namreč v tem, da gre za pomoč, ki se nudi zlo-čincu-storilcu (delicti executor) šele po tem, ko je že kaznivo dejanje dovršil, morda celo potem, ko je poskusil dejanje storiti, pa ga ni dovršil, a je vendar postal zločinec. Na vsak način imamo pri podpomoči opraviti z dvema osebama, s tisto, ki je že postala storilec kaznivega dejanja, čeprav še ni kazni sprejela, in pa z osebo, ki nastopi s svojo posebno delavnostjo glede pomoči, bolje podpiranja prejšnje osebe storilca sama po storitvi njegovega dejanja. Ti dve osebi pa ne stojita v razmerju udeležencev, ne sodelujeta ob istem dejanju, njuna naklepa sta različna, drug od drugega notranje neodvisna, časovno pa sledi postanek naklepa tistega . ki daje pomoč, na vsak način šele po popolni ali delni izvršitvi naklepa prve oseb e. Tako podpiranje si moremo zamisliti v dvojnem pogledu: Prvič tisto podpiranje (podpora = pomoč), ki velja osebi storilca (osebno, personalno podpiranje), drugič ono, ki se izkazuje pred m etn, ki izvira iz kaznivega dejanja Ker nam gre tu le za problematiko, se smemo glede nadaljnjih podrobnih vprašanj sklicevati na svoja izvajanja vDolenc-Mak lečo v, Sistem, str. 9± nasl. (stvarno, realno podpiranje). Terminološki hočemo glede obeh teh vrst ostati pri stari terminologiji avstr, kz., ki je poznala »Vorschub zu Verbrechen — Verhehlung — Begünstigung« v izvirnem jeziku, »p o d po moč, h u d o d e 1 -niku dana — prikrivanje — olajševanje« pa v uradnem slovenskem prevodu.51 A. Osebna podpomoč. Osebi storilca kaznivega dejanja po storitvi od tretje osebe dana pomoč, torej podpomoč, je obravnavana v naši zakonodaji v § 141. na splošno, v § 393., odst. 1., za državne uslužbence. Ta podpomoč je lahko pozitivna ali negativna, nikakor pa ne sme biti že vnaprej dogovorjena. Kajti v tem primeru preide po § 34., odst. 3. v udeleženstvo.62 Prvo vprašanje, ki se pokaže kot potrebno rešitve, pa se doslej v naši književnosti skoraj ni obravnavalo, je to: Ali je. če naj se kaznuje podpomočnik53 glede osebe storilca (delicti executor), dovolj, da je storil neko predhodno temel jno dejanje, ki je kazenskopravno stavljeno pod sankcijo kazni (objektivna presoja), ali pa je treba, da je zakrivil neko tako objektivno zabranjeno dejanje, za katero je zaslužil kazen? Zahteva se za podpomočnika naklepno kaznivo dejanje. malomarna podpomoč ni kazniva; predhodno temeljno kaznivo dejan je pa je lahko dolozno ali kulpozno. zločinstvo ali prestopek. Poskus podpomoči se kaznuje vedno. Podpomočnik, ki da pomoč po storjenem kaznivem dejanju osebi, ki je kaznivo dejanje storila (poskusila ali izvršila). mora vedeti, tla gre za zločinca, ki je zaslužil kazen, in pa hoteti, da mu. du pomoč; saj pravi odst. 3., § 141.. da kazen ne sme biti ne po vrsti, ne po velikosti več j a od one, ki je zagrožena za kaznivo dejanje, ki je bila glede 01 Slovenščina je veljala za avtentični jezik v zakonoilavstvu le v dobi od 4. marca 1848 do 1. 1852. Poslej pa je bilo določeno, da je drž. zakonik v slovenskem in vsakem drugem nenemškem jeziku le oficialen prevod nemškega besedila, ki je edino avtentično. Pobližje gl. Dolenc, Pravna zgodovina, str. 527, 528. Da slovenski naslov paragrafa o podpomoči ne ustreza točno nemškemu besedilu, je jasno. 62 Gl. K a r a j o v a n o v i č , op. cit., str. 156; Dolenc. Tolmač, str. 102, 103. 53 V § 141. se imenuje srbohrvaško kakor tudi slovensko »poma- gač«, mi ga pa dosledno izrazu podpomoč imenujemo podpomočnik, sicer ne bi prišla do izraza ustanovljena diferenciacija. njega podpomoč dana. Kazni je postavljen in vzporejen isto-vreden element očuvalno sredstvo, ki pa more biti le personalno; gre pač samo za utesnitev gibanja na svobodi. Po § 393., odst. I., se kaznuje državni uslužbenec (§ 14.), ki opusti to, kar bi moral po zakonu storiti, da bi tretjo osebo obvaroval zagrožene kazni.'’4 Za neuračunl j ive storilce kazenski zakonik ne pozna krivde; obrambena dejanja v pravičnem silobranu niso protipravna; za kaznivo dejanje, storjeno v skrajni sili, je kz. odpravil kaznivost. Oseba, ki še ni izpolnila 14. leta. zagreši lahko kapitalno zločinstvo, pa kazenskopravno zanj ni odgovorna. Kdor uporabi pripadajočo mu strahoval no oblast, ta ne ravna protipravno. Vse to kaže, da podpomoč, če je dana osebam, ki so storile temeljno dejanje, označeno samo po objektivnih momentih za kaznivo, ki pa iz subjektivnih razlogov ne morejo vesti do kazni, ne spada pod določbe § 141., odn. § 393. Ne more se reči, da gre tu za uporabo § 34., odst. 4., ker velja le-ta samo za nasnovatelje in pomočnike, skupno: udeležence, a podpomočniki ne morejo sem šteti. Analogija pa je tu za-branjena, ker gre za vprašanje kaznovanja. Reči pa smemo in moramo, da se da zakonodavčeva norma iz § 141. pravilno le tako tolmačiti, da se v dejanskem stanu § 141. predpostavi) a subjektivno kazni vredna oseba. Z vrednostjo kaznovanja je zakonodavec izjemno ex lege izenačil potrebnost, da se odredi očuvalno sredstvo. To izjemo pa interpretiramo seveda striktno. Torej pridejo v poštev le tiste osebe, ki so storile neko dejanje, zaradi katerega se vrši ali more vršiti kazenskopravni pregon. To velja zlasti tudi za oddajo v zavod za zdravljenje ali čuvanje osebe, ki je postala kriminalna. Za realne očuvalne odredbe § 141. gotovo ni bil ustanovljen. Seveda je v gotovih primerih težko reči, kdaj je za dolu« potrebno vedenje dano, tako da ima podpomočnik opraviti s subjektivno kazni vredno osebo. Saj se lahko pripeti zmota, ki vpliva na odločitev podpomočnika, da poseže s pozitivnim svojim dejanjem v dogodke okrog storilca te- 61 Pravna dobrina je tu ohranitev pravnega reda v državi, naklep je tu kvalificiran kot animus nocendi, torej kot namera: Gl. Dolenc, Naklep in namera; ZZR. XI, str. 33. meljnega delikta. V takšnih primerih se bo treba ravnati po določbah § 20. Odgovornost odpade, čeprav bi prišel pod-pomočnik v to zmoto zbog svoje malomarnosti, ker se delikt po § 141. ali § 393., odst. 1., ne kaznuje ob malomarnosti. Posebej je treba naglasiti, da zakonodavec kaznuje pod-pomoč, dano osebi storilca poljubnega kaznivega dejan ja, bodisi zločinstva ali prestopka,55 bodisi pregonljivega po službeni dolžnosti, na predlog, odobritev ali zasebno tožbo. Niti kaznivega dejanja iz voj. kz. (§ 4., odst. 2.) ne izvzamemo.50 B. Stvarna po d p o in o č. Tu ne gre za to, da se skrijejo osebe, ki so že storile kaznivo dejanje, ampak za to (§ 333.), da se prikrijejo stvari, ki so bile predmet delikta kakršne koli vrste, storjenega predhodno s kršitvijo imovin-skih pravic na nekem telesnem predmetu. Derivati teh neposredno prizadetih stvari, ki so bili pridobljeni s predajo ali z zamenjavo (ne pa n. pr. s porodom mladiča) so enako zaščiteni.57 Podpomoč se udejstvi stvarno ter je kriminalno-politični moment njene kaznivosti, da pravna dobrina »imo-vine« navzlic obstoječemu pravnemu redu ne pride tako lahko do uresničbe, kakor bi prišla, če bi se prikritje ne izvršilo. Razen prikritja ali skritja pride v isti meri še v poštev sprejem v zastavo, kup, pripomoč pri razpečavanju. Otežuje naj se vsako razpolaganje z imovinskim predmetom na strani tretje osebe, ki je ta predmet s kaznivim dejanjem, stvarno podpomočjo, dobila v svoje roke. Kaznivost je torej dana pri prikrivatelju kot podpomočniku, pa najsi je ravnal dolozno, kulpozno, seveda še najbolj, če je dajal podpomoč obrtoma. Toda vedno se predpostavlja, da je stvarni predmet izviral iz kaznivega dejanja tretje osebe, ki je zločinstvo ali prestopek po našem kazenskem pravu in je bilo že dovršeno pred dano podpomočjo v njeno korist. Podpomočnik deluje v svojem interesu, ki pa je kaj lahko združljivo s koristmi tretje osebe, zlasti storilca temeljnega kaznivega 55 Glede prekrškov pa po n. mn. velja določba § 307. avstr. k. z. še nadalje, ker ni derogirana po § 141.; gl. čl. 5. uvod. zak. kaz. zak. in zak, (o prekrških) z dne 31. decembra 1929. 56 Seveda je treba upoštevati, da tudi voj. kz. (n. pr. § 8.) neke vrste pomaganja samostojno kriminalizira in penalizira. 57 Gl. Dolenc-Maklecov, Sistem, str. 256. dejanja. Tretja oseba ali podpomočnik nista udeleženca, ampak storilca sta dvoje kaznivih dejanj, ki sta le v zvezi glede morebitnega skupnega kazenskopravnega pregona po določbi § 20. k. p.68 X. Kaznovanje podpomoči. Penalizacija je. kakor se samo po sebi razume, samostojno izvedena, toda po različnih načelih. Pri osebni podpomoči obstaja dvoje izjemnih pravil: Prvič: Upoštevaje človeško-razumljivo sorodstveno in sva-štveno razmerje se podpomočnik sploh ne kaznuje, če je s storilcem predhodnega temeljnega dejanja sorodnik v premi vrsti ali pa v stranski vrsti do vštete druge stopnje ali pa oženjen, odn. omožen. Drugič: Kazen, ki se dejanski izreče za podpomočnika, ne sme biti težja od one, ki je in abstracto zagrožena za temeljno kaznivo dejanje. Pri stvarni podpomoči pa ni ustanovljena nobena teh dveh izjem, ampak samo to se ex lege uvažuje, da se v primeru, ko se temeljno dejanje preganja le na predlog ali zasebno (ožbo.60 tudi stvarna podpomoč ne preganja ali da se kaznuje le na predlog ali zasebno tožbo. Toda, če je podpomoč obrtoma izvrševana, in v vseh nadaljnjih primerih druge vrste pa nastopi po glavnem pravilu pregon po službeni dolžnosti. Kazni, ki se izrekajo v okviru zagrožene najmanjšnine do največnine, se odmerjajo po § 70., torej individualno za vsakega storilca posebej in pa z upoštevanjem »neposrednega podneta«, ki tudi tu ni izključen. Takisto pa tudi na-snova in pomoč pri zločinu podpomoči nista nemogoči, ker je podpomoč samostojen delikt. Edino le storilec temeljnega kaznivega dejanja ne more biti nasnovatelj ali pomočnik podpomočnika. ker njegova kaznivost za temeljno dejanje vključuje logično vsako nadaljnje dejanje, ki je v zvezi z 58 Za sprejem ali podelitev koristi ali stvari, ki so bile pridobljene s plenitvijo ali odvzetjem v času vojne ali mobilizacije, je ustanovljen poseben delikt (§ 164. voj. k z.). 58 Zakonodavec ni ustanovil izjeme za primer pregona po odo- bren ju! uresničbo njegovega zločinskega naklepa.00 S tem pa ni rečeno, da bi bilo io neupoštevno pri kazni, ki se zanj odmeri; saj pravi § 70., da naj se ozira na storilčevo ponašanje po storjenem dejanju in, ali se je trudil odvrniti nastopivše posledice. Ni dvoma, da se sme nasnova ali pomoč podpomoč-nika pri storilcu temeljnega dejanja upoštevati le kot obre-menjevalna okolnost, dočim pri podpomočniku ostaja to quaestio facti. XI. Medsebojno razmerje med podnetom, nasnovo, nasnav-ljanjem, pomočjo in podpomočjo. Ne bomo ponovno razpravljali o tem, da spadati nasnova in pomoč v skupino udejstvovanja udeleženstva (sa-učešče).01 Toda nasnavljanje že ni več udeleženstvo, vsaj ne, dokler ne preide v nasnovo (gl. zgoraj IV.). Ne bomo izgubljali besed o tem. kakšne narave sta nasnova in pomoč, ali se kaznujeti po načelih akcesornosti ali samostalnosti ali po nekakšni mešani poti.02 Mi smo trdno prepričani, da je zako-nodavec zamislil kaznovanje pomočnika kakor tudi nasno-vatelja kot samostalno izvajanje državne kaznovalne pravice, drugače ne bi poskus nasnovanja, ki in concreto ne bi imel uspeha, vendarle kaznoval. Še manj pa bi mogel ustanoviti kaznivost osebe, ki je nasnovala drugo osebo, da je iz malomarnosti storila kaznivo dejanje. Pri obeli osebah pride do različnega samostalnega kaznovanja. Naše stališče vede 00 Gl. Šilovič-Frank, op. cit. str. 112; Čubinski, op. cit., str. 298. • I. 1,1 Lazič, Kriv. zakonik, 1. knjiga, str. 72, je kar sam dopolnil zakonito marginalno rubriko v § 34. s tem, da je dodal k besedama »Podstrekavanje, pomaganje« v oklepajih »saućešće«. — O tkzv. neizogibni udeležbi gl. Dolenc-Maklecov, Sistem, str. 107. 112 V naši književnosti SO' vse tri možnosti zastopane: Akcesornost: Š i 1 o v i ć - F r a n k , op. cit., str. 141. Sainostalnost: Dolenc, Tolmač, str. 108. D o 1 e n c-M a k 1 e c o v , Sistem, str. 128. Kara j ova novic, Komentar, str. 144. Kompromisno načelo: Čubinski, Komentar, str. 121. Živanovič, Kriv. zak. i post., str. 141, zastopa menda tudi mešano načelo, ko pravi, da je »podstrekavanje zbog svoje akcesorne prirode načelno v zakoniku po sebi neinkriminisano«; le če gre za zločin (prav: zločinstvo!), »koje je ostalo v pokušaju, se inkriminiše kao samostalno krivično delo«. tudi do pametne rešitve v sledečem vprašanju: Ali se sine obsoditi nasnovatelj, ako nasnovanec ni niti po osebi, niti po imenu poznan? To vprašanje je bilo že predmet judikature. Vprašanje pa je napačno postavljeno. Vpraša naj se predvsem, ali ni pregoni jiva tudi tista oseba-storilec (delicti exe-cutor) navzlic temu, da ni š e znana? Sa j se mora zoper njo započeti in kolikor mogoče do kraja izvesti kazenski postopek. Če se pa po imenu pozna, se uvede zoper n jo preiskava, morebiti celo z odreditvijo preiskovalnega zapora. Ali naj ne bo nasnovatelj kriv po vseh načelih vere, morale, etike, ker mu oseba, ki jo je najel, da usmrti nel jubega tekmeca, ni bila znana, dasi ji je plačal v naprej nagrado? Ali naj bo nasnovatelju prepuščeno, hoče-li izdati samo njemu znano ime pravega storilca, da pa naj bo prost kazni, če tega noče storiti? Zdrava pamet govori za krivdo in kaznovanje v vseh teh primerih, zakonodavec pa ni grešil zoper to pamet in je ustanovil samostalno kaznivost nasnovateljev, istolako pa pomočnika.03 Samostalnost kaznivosti nasnovatel j a in pomočnika pa ima še druge posledice v tem, da se kaznuje nasnova k pomoči in pomoč k naisnovi, dalje tudi nasnova k nasnovi (posredna nasnova), kakor tudi pomoč k pomoči (posredna pomoč). Kar je kaznivo dejanje, k temu se po § 34. lahko naklepoma zavede ali nasnuje, pa tudi naklepoma pomore.64 Seveda morajo veljati vsa pravila § 34. tudi za posredno nasnovo in posredno pomoč še glede poskusa, takisto pa celo pravilo iz § 33. Nasnovatelj in pomočnik nista kazniva, če ex post vplivata na izvršilca kaznivega dejanja, da ne ostvari Pravilno je to vprašanje rešilo kasacijsko sodišče v Beogradu z odločbo Kre 831/136, citirano brez razlogov v Branič-u, 1937., str. 434. Tu natisnjena razprava Vusovic, »Dali je sud u mogučnosti, da osudi potstrekača, kad je nepoznat vršilec krivičnog dela, a nije utvrdje-na nikakva veza izmedju potstrekača i nepoznatog izvršioca?« napada to sodbo brez potrebe in brez pravili razlogov. Če ni ugotovljena »nobena zveza« med njima, tudi ni še nasnovatelja; če pa je, nastanejo le nekakšne težave za primer, da je nasnoval več oseb hkrati, pa sam ne ve, katera od njih je delikt storila. Te težave pa se ne smejo pretiravati. Saj velja in dubio nritius; kajpada so takšni primeri tako redki, kakor le kaj. 04 »Podpomagan je« = podpomoč je seveda nekaj drugega, samostojen delikt; prim. Gradnik, Pravosudje, 1934., str. 803. ali ne nadaljuje kaznivega dejanja. N. pr. po nasnovi k umoru gre nasnovatelj A, ki še ni odkrit, k osebi C, ki ji preti umor, in jo skesano opozori, da se ji bliža B kot morilec. B ostane kazniv, nasnovatelj A pa ne. Takisto ni kaznivosti, če nasnovatelj od njega nasnovani osebi dejansko za-brani, da ne nasnuje posrednega nasnovatelja ali pomočnika itd., seveda mora Biti to izvršeno, preden je zvedel, da je njegovo dejanje (nasnova, pomoč) razkrito. N. pr. pomočnik A, ki je izvedel, da je B sklenil C-ja umoriti, izroči B-ju v svrho lažje izvršitve nabit samokres. Še preden more B svoj naklep izvršiti in še preden je A-jeva pomoč razkrita, vzame A B-ju samokres nazaj. A ne bo kazniv, B po okol-nostih; gl. § 31., 32. Drugačno razmerje je pri nasnavljanju. Ker je to soroden, pa samostalen delikt, veljajo zanj pravila § 34. vse dotlej, dokler ne preide nasnavljanje v dejansko nasnovo. Podpomoč je pri nasnavljanju ravno tako upoštevana kot pri vsakem drugem deliktu, seveda v zgoraj označenih mejah. Čisto drugačni pogledi pa veljajo glede vprašanja samo-stalnosti ali akcesornosti pri podpomoči. Ta delikt je v primeri s temeljnim kaznivim dejanjem resnično v akcesor-nem razmerju. Prvič, ni kaznivosti radi podpomoči, če ni bilo temeljnega dejanja, ki zahteva pregona, kazni ali očuvalne odredbe.05 Drugič, kazen ne sme biti težja od one, ki je za-pretena za osebno podpomoč. Pri stvarni podpomoči imamo podobne, deloma poostrene, deloma utesnjevalne momente, kot elemente akcesornosti, ki je v govoru. Prvič, stvar, na katero se nanaša podpomoč, mora biti prej pridobljena s kaznivim, že prej storjenim in obsojenim dejanjem tretje osebe ali pa skupi ček prodaje, odn. nadomestilo zamenjave te stvari. Drugič, kaznivost od pomoči deli usodo s kaznivostjo dejanja temeljnega dogajanja v pogledu pregonlji-vosti (gl. zgoraj IX.). 05 Če se je izrekla zoper storilca temeljnega delikta oprostilna sodba samo za to, ker se je uporabila določba § 73., po n. mn. ne bi bilo pravne zapreke, da bi se podpomočnik kaznoval po merilu kazni, zapretene za temeljni delikt. Saj se lahko pripeti, da gre storilcu temeljnega delikta v prid zmanjšana uračunljivost, podpomočniku pa na kvar velika podlost in polna uračunljivost. Navzlic akcesornosti pa ni zapreke, da se ravna kaznivost nasnove in pomoči li kaznivi pod pomoči, če je storjena naklepno, po določbah § 34. Izvzeti so edino le tisti, ki so sami storilci temeljnega kaznivega dejanja. To mora nujno slediti iz določbe § 136., ker se obrtoma storjena naklepna podpomoč kvalificira za zločinstvo, a ta § 136. ne postavlja nobenih izjemnih določb glede drugih zločinstev, razen onih iz §§ 91. do 94.. ki so pa še težje kazniva. Da je naklepna nasnova in pomoč tudi v tem primeru mogoča in upoštevna, ko gre za delikte nasnavljanja, ni da bi šele posebej utemeljevali. Pojem podneta pa ni v nobeni, ne samostalno, ne akee-sorno upoštevni zvezi z nasnovo, pomočjo ali podpomočjo; saj je samo objektiviran moment brez subjektivne relacije s storilcem kaznivega dejanja (delicti executor). On more spremljati storilca prav vsakega kaznivega dejanja. V vsakem primeru je regulator odmere kazni in pa — dasi to ne stoji v § 70. — določitve očuvalne odredbe personalnega značaja. Tudi podnet k podnetu ni izključen, vendar v § 70. ni o njem nobene posebne določbe. Zveza med podnetom v ožjem smislu besede (podstrek) in nasnovo (podstrekavanje) pa se takoj zruši, čim dobi podnet subjektivirano obliko, ko se pojavi kot od določene osebe do določene osebe vplivajoč moment in preide v nasnovo, ali pa če ga zakonodavec sam ustanavlja kot zločin svoje posebne vrste, zlasti kot nasnavl janje. Stvar je de lege lata precej zamotana, pa vendar v našem kz. logično razpletena in ustreza tudi zahtevam de lege ferenda. Le eno se ji da očitati, da se uporabljajo za predmetne pojme nedovoljno precizni termini. Zlasti velja to za nasnavljan je in podpomoč. ZUSAMMENFASSUNG Prinzipielle Untersuchungen inbetreff des Anreizes, der Anstiftung, Beihilfe und Vorschubleistung in der Strafgesetzgebung des Königreichs J ugoslavien. Einleitend wird eine vergleichende Übersieht der einschlägigen Fachausdrücke in der slovenischen, kroatischen und serbischen Sprache geboten und dabei betont, daß eine Abart der Anstiftung, bestehend in einer Betätigung zur Erzielung der Anstiftung nirgends umrissen erscheint, obzwar sie in dem besondern Teile des StG. vorkommt. Die Verleitung bedeutet bloß eine Art der Anstiftung und besteht in einer entfernteren psychischen Beeinflussung des Täters des Deliktes; in ihren Wirkungen steht sie der Anstiftung vollkommen gleich. Die Notwendigkeit einer Abgrenzung des Anreizes (-sporns) von der Anstiftung führt zur Feststellung, daß beide nahe verwandt sind, doch ist die Anstiftung eine dolose direkte Beeinflussung einer bestimmten Person gegenüber einer anderen bestimmten Person zwecks Vollführung eines bestimmt umrissenen Delikts, während der Anreiz zwar auch von einer Person (nicht einem Tiere, Bilde u. dgl.) ausgeht, doch nicht unmittelbar gegenüber einer individuell bestimmten Person in Erscheinung tritt, daher bloß ein objektiviertes Merkmal bei der Strafausmessung darstellt. Wirkt der Anreiz unmittelbar subjektiv von Person zur Person, geht er in die Anstiftung über. Daß Momente, die in der Psyche des Täters einer strafbaren Handlung wurzeln und verankert sind (z. B. Aufregungszustände, Erbarmen, Trunkenheit) als Anreiz gelten würden, erscheint nach dem Wortlaute des § 70. StG. ausgeschlossen, weil daselbst solche Momente (in ein- und demselben Satze) als »persönliche Verhältnisse«, »Einsichtsmaß« besonders ins Auge gefaßt wurden. Unter den verschiedenen Arten des Anreizes sticht besonders die Betätigung zur Erzielung der Anstiftung zu einem Verbrechen hervor. Sie ist, dolos begangen, ein besonderes Delikt. Von der Anstiftung unterscheidet sie sich darin, daß sie stets öffentlich begangen wird und keinen unmittelbaren, inneren Kontakt zwischen dem Anreize und dem Täter des Deliktes bietet. Der Erfolg bleibt dieser Betätigung zur Anstiftung versagt, d. h. tritt doch ein subjektiv gemeinter Erfolg ein, kommt es — in der Regel — zur Anstiftung. Das Nichteintreten des Erfolges ist aber kein differentielles Merkmal an sich, weil auch die versuchte, ohne Erfolg gebliebene Anstiftung strafbar ist, wofern sie auf die Verübung eines Verbrechens gerichtet ist. Im Anschlüsse daran werden andere Arten der Beeinflussung individuell unbestimmter Personen, namentlich jene aus dem Pressgesetze cles Näheren von einander abgegrenzt. Bei der Berücksichtigung des Anreizes wird unter anderem hervorgehoben, daß er zur strengeren oder auch milderen Strafe führen kann, je nach dem der festgestellte Ansporn nach der Mentalität des StG. als mehr oder weniger gefährlich oder verwerflich erscheint. Die Vorschubleistung ist keine Unterart der Beihilfe, vielmehr gleichviel, ob sie eine sachliche oder persönliche Begünstigung bedeutet, stets eine besondere, zeitlich nach Ausführung des Grunddeliktes (= Vordelikt!) eintretende dolose Tätigkeit einer dritten Person. Zur Frage der Bestrafung und Beihilfe werden die diesfäl-ligen Normen auch in der Beziehung erörtert, daß die Beihilfe in etlichen Fällen auch als ein besonderes Delikt auftritt, in einigen wenigen aber straflos bleibt. Wo sie bestraft wird, kommt auch die Bestimmung über die Wirkungen des Anreizes in Verwendung. Für die persönliche Vorschubleistung wird die Zulässigkeit der Bestrafung nur dann vorausgesetzt, wann der Täter des Vordelikts auch subjektiv strafbar wird. Bei der sachlichen Begünstigung wird auch darauf verwiesen, daß Derivate von den Gegenständen des Vordelikts nur dann als Objekt der Begünstigung in Betracht kommen, wenn sie aus einem Kauf- oder Tauschvertrag hervorgegangen sind. Die für die Bestrafung der Vorschubleistung im Gesetze auf-gestellten. von den sonst geltenden stark abweichenden Bestimmungen müssen noch dahin ergänzt werden, daß der Täter des Vordelikts weder als Anstifter, noch als Helfer zur Vorschubleistung besonders bestraft werden kann. Zum Schlüsse werden die Fragen erörtet, in welchem Verhältnisse die behandelten strafbaren Betätigungen untereinander stehen. Anstiftung und Beihilfe sind selbständig, unabhängig von der Strafbarkeit des Haupttäters, zu behandeln; Vorschubleitung ist akzessorisch zu bestrafen, wenn der Täter des Vordeliktes subjektiv strafbar erscheint. Die Betätigung zwecks Anstiftung, sowie der Ansporn stehen als ganz isolierte Momente da. Zur Begründung der selbständigen Bestrafung des Anstifters werden auch folgende Fälle angeführt. Stiftet eine Person mehrere Personen nacheinander zur Begehung eines Verbrechen an, so daß sie nach vollbrachten Verbrechen nicht weiß, welche von den angestifteten Personen die Tat vollbracht hat, kann sie keineswegs straflos bleiben (Verselbständigung der Anstiftung). Hat der Anstifter, bevor er entdeckt wird, die Verübung des Verbrechens verhindert, tritt seine Straflosigkeit ein. während der angestiftete Täter nach den Bestimmungen des Versuches behandelt werden muss. Die Kritik der Gesamtheit der im Aufsatze behandelten Bestimmungen ergibt, daß das jugoslavische StG. die einschlägigen Probleme richtig gelöst hat, daß aber die Terminologie, sofern sie nicht präzise genug in Verwendung kam. Vieles verdunkelt hat. Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Obrestovano posojilo in denarno posojilo de lege lata et Serenda. Odz. urejuje v 21. pogl. II. dela poleg’ splošne posojilne pogodbe (§§ 983.—984., 992.) dve njeni posebni vrsti : denarno posojilo (§§ 985.—991.. 999.) in obrestovano posojilo (§§ 993. do 998. 1000.); zadnji izraz je boljši, nego zakonikov »obrestno posojilo«. Za obrestovano posojilo cit. določbe so prišle v drugi polovici XIX. stl. pod mogočni vpliv gospodarske politike (mancliesterskega liberalizma) ter bile pod tem vplivom močno predrugačene (s specialnima zakonoma z dne 14. VI. 1868 št. 62 in z dne 15. V. 1885 št. 77 drž. zak., ki veljata še deines). — Določbe za denarno posojilo so ostale v glavnem nespremenjene; le ona §-a 987. se smatra za derogirano po modernih predpisih zoper oderuštvo. V 1. 1934. je bil objavljen osnutek unif. državlj. zak. za kraljev. Jugoslavijo, ki nam postane, kar se tiče posojilnega prava, skupen (kljub avtonomiji banovine Hrvatske, ker gre za obligacijsko pravo). Ta osnutek predvideva za obe navedeni posebni vrsti posojilne pogodbe (za obrestovano in za denarno posojilo) v bistvu enako ureditev, kakršna velja na našem slov.-dalm.-istr. pravnem ozemlju izza cit. spec. zakonov iz 1. 1868. in 1885., a predlaga k njim več novot. (največ po vzorcu nač. čsl. drž. zak.). — Ker sta obrestovano in denarno posojilo zelo praktična pogodbena tipa, bo zanimalo bravca že primerjanje pravnega stanja, ki velja zanju pri nas danes in ki se nam obeta (po osn.) za bodočnost. A z navzočim člankom želim, poleg tega primerjanja, nekaj več: opozoriti zakonodavca na nove določbe, s katerimi sta izgradila obrestovano in denarno posojilo dva najmlajša evropska obligacijska zakonika: poljski iz I. 1933. in švic. novela iz 1. 1937.; teh dveh zakonikov redakc. komisija našega osn.-a zaradi njiju mladosti še ni mogla izkoristiti. Zelo slaba je namestitev uvodoma cit. določb tako v odz.-u, kakor v osn., če se oziramo na njih celotno vsebino: določbe so nameščene ozir. ostanejo nameščene v posojilnem pravu. A, če se ozremo na njih vsebino, vidimo, da velja večina določb, uzakonjenih (predvidenih) za obrestovano posojilo, za vse obresti (ne le za posojilne) in večina določb, uzakonjenih (predvidenih) za denarno posojilo, za v s e denarne obveznosti (ne le za vračilno obveznost iz denarnega posojila). Tudi ta namestitev se mora izboljšati: Določbe, ki bodo veljale za vse obresti in za vse denarne obveznosti, naj se izločijo iz osn.-ovega 22. pogl. in premeste v njegovo 18. pogl. (v splošno obligac. pravo). V 22. pogl. (posojilnem pravu) naj ostanejo le one določbe, ki bodo veljale zgolj za obrestovano in zgolj za denarno posojilo. — Po tem kratkem uvodu prehajam k besedilom določb, kakršna priporočam za oba predmetna posebna pogodbena tipa (po njiju popolnitvi z novimi določbami modernih zakonodaj in po pravilnejši namestitvi snovi 21. pogl. odz.-a v bodočem jdz.-u). I. OBRESTOVANO POSOJILO. A) V splošno obligaci jsko pravo 18. pogl.-a osn. naj preidejo naslednje splošne določbe za obresti: Pojem obresti. § 1: »Obresti so odmena za uživanje ali pogrešanje vsote nadomestnih stvari (glavnice), kadar se plačil je ta odmena v stvareh iste vrsie ter računa v razmerju k višini glavnice in k trajanju njenega uživanja oziroma pogrešanja.« Uzakonitev pojma obresti ni nujna, a kot uvodna določba umestna. O njeni pravilnosti ni sporov. Predlagani § 1 pazi na dvoje: a) da obresti niso vedno denarne, ampak gredo od vseh nadomestnih stvari; b) da gredo ne le od uživanja, ampak tudi od pogrešanja nadomestnih stvari (zlasti zamudne obresti). Vrste obresti. Potreba dogovora na pogodbene obresti. § 2.: »Obresti gredo iz pravnega posla (pogodbene obresti) ali iz zakonski predvidenega dejanskega stanu (zakonske obresti).« (1) »Pogodbene obresti ne gredo, če niso dogovorjene izrečno ali molče, razen, če je splošno običajno, da se plačujejo brez dogovora.« (2) Določbo prvega odstavka (novo za odz. in osn.) priporočam, ker ne velj ajo vse določbe obrestnega prava za obe vrsti obresti, ampak nekatere le za pogodbene, druge le za zakonske, kar odz. in osn. preveč zanemarjata (Udomačeni izraz »pogodbene« obresti ni prav točen, ker more ta vrsta obresti pritikati tudi iz enostranskih pravnih poslov n. pr. iz poslednje volje). — Primeri zakonskih obresti po našem državljanskem pravu so zlasti: »zamudne« obresti (§ 1333. odz.): obresti »od uporabe«, ki gredo pooblaščencem (§ 1014. cit.), gestorjem (§§ 1036.—1038. cit.), vertentom (§ 1042. cit.), upraviteljem skupne imovine (§§ 837., 1190. cit.), varuhom in skrbnikom ob upravljanju tuje imovine in dr.; »nadoknadile« obresti, ki se zahtevajo od osebe, ki je uporabljala tujo stvar v lastno korist (§ 1009. odz.); končno tzv. »deliktne« obresti. Načelna norma drugega odstavka goripredlaganega § 2. velja pri nas že de lege lata, dasi ni izrečno uzakonjena. Predlagam njeno izrečno uzakonitev, ker je občinstvo zaradi določbe čl. 290. t. z. često protivnega nazora (zlasti, kar se tiče obrestovanja posojil). Tudi čl. 313 al. 1 švic. zahteva za obrestovanje posojil izrečen dogovor. V postranskem stavku drugega odstavka predlagam po vzorcu čl. 86. § 1. polj. omilitev načelne norme za primere, ko je jemanje in plačevanje obresti splošno običajno. Pravna narava obresti. § 3.: »Pogodbene in zakonske obresti so postranske obveznosti glavne obveznosti (glavnične). Vendar more obrestna obveznost trajati dalje, nego glavnična, če je nastala, ko je glavnična še obstojala.« Prvi stavek naj uzakoni akcesorni značaj obrestne obveznosti: obrestna obveznost ne more nastati brez neke glavnične obveznosti. — Drugi stavek naj napravi konec znanemu sporu med najuglednejšimi civilisti: More-li obrestni zahtevek, ki je nastal ob obstoju glavnične obveznosti, le-to preživeti? Zlasti, kadar je zadnja prestala zaradi zastaranja, dočim obrestni zahtevek, ki ima lastno nativiteto in lasino zastaralno dobo, še ni zastaran? Randa (Zur Lehre von den Zinsen, 1869, na str. 23.) in Eneccerus (Lehrbuch d. bgl. R.. 1923, I. zv. 2 odd. § 232.) potrjujeta vprašanje, a Schey (Obligationenverhältnisse, 1907, na str. 134) je zanika. Čl. 133. švic. se je odločil za Schey-ev nazor. Zakonska obrestna mera. § 4.: »Če je obrestovan je dogovorjeno, a ni dogovorjena obrestna mera, znašajo obresti pet odstotkov glavnice na leto.« (1) »Ta petodstotna obrestna mera velja, razen za nedogovorjene pogodbene obresti, tudi za zakonske, običajne in za obrestne obresti.« (2) Določba prvega odstavka velja že danes na podlagi §-a 2. zak. iz 1. 1885., ki je stopil na mesto §-a 2. zak. iz 1. 1868. (zadnji na mesto §-a 995. oclz.). Priporočam jo nespremenjeno tudi za našo bodočnost, dočim predlaga § 982. osn. povišanje zakonske obrestne mere na 6%. A tudi § 754 čsl., dalje polj. in švic. obl. zak. so obdržali 5%-no zakonsko obrestno mero, nem. drž. zak. pa jo je celo znižal na 4%. Seveda ostane določba prvega odstavka popustnega značaja, kakršnega je danes. O mejah dopustnosti dogovora na drugačno (višjo) obrestno nvero sledi posebna določba spodaj. — Zakonska obrestna mera naj velja po predlaganem drugem odstavku ne le za nedogovorjene pogodbene obresti, ampak za vse vrste zakonskih obresti (zlasti za zamudne), za običajne (po novopredlaganem § 2. odst. 2.) in za obrestne obresti (na katere se povrnem). To področje veljave zakonske obrestne mere velja že danes, a še ni uzakonjeno. Dogovor na drugačno obrestno mero. § 5.: »Dogovor na drugačno obrestno mero, nego je zakonska (§ 4 odst. 1.), je dopusten, kolikor ga ne prepovedujejo posebni predpisi.« Taki predpisi so danes zlasti § 879.. odz. (§ 865. osn.) al. 2 št. 4 odz.-a in uredba o maksimalnih obrestih. Citirati te predpise v jdz.-u, ne kaže, ker so podvrženi prevelikim spremembam. Odtegovanje obresti v naprej. § 6.: »Obresti se smejo odtegniti dolžniku v naprej za največ pol leta. Preko te mere odtegnjene obresti se morajo odračunati od glavnice izza dneva odtegnitve.« To določbo smo že imeli uzakonjeno v § 997. prvotnega besedila odz.-a. § 4 zak. iz 1. 1868. jo je odpravil in nadomestil z določbo nasprotne vsebine: »da se smejo obresti odtegovati v naprej brez sleherne utesnitve.« A ta svoboda vodi do pravnega absurda: Obresti, ki naj bodo odmena za uživanje tuje glavnice, se plačujejo, kolikor se odtegnejo v naprej, brez uživanja take glavnice. Prepovedati vsako odtegovanje obresti v naprej, pa zopet ne sodi, ker bi potem določba sledečega § 7. (o posteeipandoplačevanju obresti) postala prinudnega značaja. Zato svetujem vrnitev k stari določbi §-a 997. odz.; pripominjam pa, da prehajajo (kakor osn.) tudi primerjane moderne zakonodaje molče preko te norme. Dospevanje obresti v plačilo. § 7.: »O času, kdaj je treba plačati pogodbene obresti, odločuje dogovor strank. Ako ni nič dogovorjeno, se plačujejo pogodbene obresti hkratu z glavnico. A, če je glavnica plačljiva kasneje, nego po poteku enega leta, se plačujejo koncem vsakega leta za poteklo leto.« To določbo posnemam §-u 985. osn. Dostavljam ji (na dveh mestih) pridevnik »pogodbene« (obresti), da določba ne bo veljala za zakonske obresti. Le-te n. pr. zamudne dospe-vajo v plačilo takoj s svojim nastankom, kakor vsi odškodninski zahtevki. Enako določbo, kakor tu predlagano, poznata § 4. zak. iz 1. 1868. in § 608. nem., a čl. 87. polj. predpisuje polletno dekurzivno plačevanje obresti. Obrestne obresti. § 8.: »Obrestne obresti se smejo zahtevati le, če so bile dogovorjene, in kadar se vtožujejo dospele neplačane obresti; zadnje izza dneva vročitve tožbe.« § 998. odz. je prepovedoval vsak anatocizem. A ta prepoved je bila odpravljena po še veljajočem § 3. zak. iz 1. 1868., ki dovoljuje jemanje obrestnih obresti v navedenih dveh primerih (čl. 291. t. z. v tretjem primeru: konto- koren ta). Osn. (§ 984 st. 1) ne spreminja na tem današnjem pravnem stanju ničesar, i? 756 esl. le toliko, da dovoljuje obresti od vtoženih obresti že izza dneva vložitve (ne vročitve) tožbe. — Obrestne obresti morejo teči i od pogodbenih i od zakonskih obresti. Njih višimi se ravna, če ni drugače dogovorjeno, po zakonski obrestni meri (gl. predlagani § 4. odst. 2.). Naraščanje obresti preko zneska glavnice. § 9.: »Ako je dopustil upnik, ne da bi tožil dolžnika, da so dosegle neplačane obresti, pogodbene ali zakonske, višino glavnice, mu prestane pravica, zahtevati nadaljne obresti. Šele izza dneva vročitve tožbe dolžniku mu začnejo obresti znova teči.« l’u se predlaga v uzakonitev stara, še veljajoča, določba §-a 1335. odz., ki jo prevzema tudi osn., le da jo premešča iz odškodninskega prava v § 986. svojega posojilnega prava. Določbo dopolnjujem v enem samem pogledu: da veljaj i za pogodbene i za zakonske obrest i. Naj pravilnejše mesto ji je v splošnem obligacijskem pravu. Domneva o plačilu obresti. § 10.: »Pobotnica o plačilu glavnice osnavlja domnevo, da so plačane tudi obresti od nje.« Ta določba je nameščena danes in predvidena od osn. v plačilnem pravu (§ 1427. odz. ozir § 1369. osn.), a radi koncentracije obrestne zakonodaje se priporoča (po vzorcu čl. 89. al. 2. švic.), premestiti tudi njo v splošno obligac. pravo. Odpovedljivost visoko obrestovane glavnice. § 11.: »Ako je dogovorjena višja obrestna mera, nego letnih osem odstotkov, more dolžnik, ko poteče šest mesecev od sklenitve pogodbe, glavnico odpovedati brez ozira na dogovorjeni čas vračila, držeč se šestmesečnega odpovednega roka, kolikor ni dogovorjen krajši odpovedni rok. Ta odpovedna pravica se z dogovorom ne da ne izključiti, ne utesniti.« (1) »Predpisi 1. odst. ne veljajo za vrednostne papirje, ki se glase na imetnika.« (2) Navzočo, nam doslej neznano, določbo predlaga § 983. osn., prevzemajoč jo iz § 247 nem. (z razliko,da zadostuje Nemcem za predčasno odpovedi j ivost 6%-no obrestovan j e). Prevzemu je pritrditi, prav tako izjemi al. 2. — Gibljivejši v predpostavki in milejši v sankciji je čl. 90. polj.: Dogovorjena obrestna mera mora presegali za dve enoti vsakokratno zakonsko obrestno mero; odpovedno pravico more upnik odkloniti s tem, da pristane na znižanje obrestne mere. — B) V 22. pogl. (v posojilnem pravu) naj se nameste naslednje posebne določbe za obrestovano posojilo in za posojilne obresti: Pojem obrestovanega posojila in nanje uporabne določbe. § 12.: »Obrestovano posojilo se imenuje ono odmenjeno posojilo, pri katerem obstoji odmena iz obresti.« (1) »Na obrestovano posojilo je treba uporabljati določbe 22. pogl. za splošno posojilno pogodbo, določbe 18. pogl. za obresti in naslednje.« (2) Te dve določbi niste nujni, a naj služite kot uvod k sledečim. Tolmačenje roka, dogovorjenega za vračilo obrestovanega posojila. § 13: »Rok, za kateri je bilo dano obrestovano posojilo, se smatra v dvomu za dogovorjen v obojestranskem interesu.« Torej se ne bosta mogla siliti ne dolžnik, da bi opravil plačilo predčasno, ne upnik, da bi je predčasno sprejel. Tako se tolmači vračilni rok že danes s sklicevan jem na § 1413 odz. (§ 1355. osn.). Enako določbo ima čl. 440. polj., le da ji dostavlja za neobrestovano posojilo, da je sme dolžnik upniku predčasno vrniti. Odrek posojilojemalca vračilu obrestovanega posojila. Odrek posojilodajalca sprejemu vračila. § 14.: »Nedopusten je dogovor, da dolžnik obrestovanega posojila ne sme nikdar vrniti ali odpovedati. Dopusten pa dogovor, da upnik obrestovanega posojila ne sme nikdar izterjati ali odpovedati.« Dogovora sta praktična ob emisiji (često visoko obrestovanih) obveznic javnopravnih teles. Po novopredlaganih določbah se javnopravno telo kot dolžnik ne bo moglo veljavno odreči pravici, posojilo vrniti; pač pa se bo mogel subskri-bent kot upnik veljavno odreči pravici, posojilo izterjati (posojeno glavnico mora dobiti nazaj s prodajo obveznice). Dogovor na obrestne nadomestke. § 15.: »Nedopusten je dogovor, s katerim si izgovori posojilodajalec na mestu posojilnih obresti užitek nepremičnine, dajatve v prirodi ali službene ali delovne storitve.« . To določbo predlaga § 987. al. 2. osn. (tudi' § 849. čsl.) na mestu sedaj veljajočega dv. dekr. z dne 24. decembra 1816 št. 1305 zb. j. j., dopolnjujoč ga s prepovedjo, posojilne obresti po dogovoru odslužiti. Prevzemam določbo, a z opozo-ritvijo na problematičnost njene gospodarske vrednosti: Poljedelcu bo koristila le, kadar bodo imeli pridelki in delovna sila visoko ceno; v obratnem primeru bo na škodi, če mu poravnava obresti ne bo možna s plodovi ali delovnimi presta-ci jami. II. DENARNO POSOJILO. A) V splošno obligacijsko pravo 18. pogl. osn. naj preidejo naslednje splošne določbe za denarne obveznosti: Stroški in nevarnost pošiljatve denarnega plačila. § 1.: »Denarno plačilo mora pripraviti dolžnik v dvomu na lastne stroške in lastno nevarnost upniku na njegovo prebivališče (v njegovo poslovalnico). Če je upnik po nastanku terjatve svoje prebivališče (poslovalnico) spremenil, trpi on s tem povzročeno povišanje stroškov in nevarnosti.« Navzoča prva določba, ki ne velja in ne bo veljala samo za vračilno obveznost iz denarnega posojila, ampak za vse denarne obveznosti, stoji že danes na pravilnem mestu (v § 905. al. 2. splošnega obligac. prava): § 891. al. 2. osn. soglaša ž njo po vsebini in namestitvi. Za vračilno obveznost iz denarnega posojila je določba malo praktična, ker ta obveznost ni le »pošiljatvena«, ampak tzv. »prinosnina« t. j. obveznost, ki se spol n j uje na prebivališču upnika. § 744. čsl. dostavlja enaki določbi radi večje jasnosti: »Kraj dolžne spolnitve se s tem ne premakne.« Čl. 74 švic. pa je zoper razlikovanje med pošiljatvinami in prinosninami. Izbirna pravica dolžnika ob plačilu denarne obveznosti. § 2.: »Ako se da denarna obveznost spolniti na več načinov. ima dolžnik izbiro med njimi; vendar ne more odstopiti od enkrat storjene izbire.« (1) »To velja tudi za razne vrste drobiža, kolikor je drobiž prisilno plačilno sredstvo.« (2) Tudi določbi prvega odstavka sta že naša lex lata (§ 906. odz. — § 892. osn.) ter pravilno nameščeni v splošnem oblig. pravu. Denarni dolžnik izbira že danes med kovanim in papirnatim denarjem ter med raznimi vrstami enega in drugega. § 892. osn. dodaja §-u 906. odz. »če ni v dogovoru določeno drugače«. Mislim, da more ta dodatek izostati, ker bo tzv. efektivna klavzula kasneje (§ 4.) izrečno uzakonjena. Od besedil odz.-a in osn.-a opušča predlagani § 2. al. 1. besedico »sam« (v pomenu »enostranski«) ter nadomešča besedo »obljubo« z »obveznost«. — Na novo je predlagan drugi odstavek, a le zato. da bo nekje v jdz.-u uzakonjen pojem »drobiža«, ki ga poznajo doslej le specialni (valutni) zakoni. Pravica dolžnika, plačati v valuti spolnitvenega kraja. § 3.: »Če ni dogovorjeno drugače, se morejo denarne obveznosti. izražene v inozemski valuti in spolnjive v tuzem-stvu, poravnati v tuzemski valuti.« To določbo imamo zaenkrat uzakon jeno le v čl. 336. t. z., a jo judikatura, ker je predvidena v podporo domači valuti (ki je le ena), uporablja že tudi na državijanskopravnem področju. Prav je. da jo osnutek v § 974. izrečno predvideva (pravtako čl. 838. čsl.). Določba ima in bo imela splošen pomen za vse denarne obveznosti; zato je napačno, jo namestiti (kakor dela osn.) v posojilnem pravu. Zamišljena je kot dolžnikova facultas alternativa, ne kot prinuden predpis, zato rabim v predlaganem § 3. na mestu osnutkove besede »treba«: »se morejo« (poravnati). Tako tudi § 244. nem., čl. 211. § 1. polj. in čl. 84. al. 2. švic. ter tolmači čl.-a 336. t. z. n. pr. Pisko (Lehrbuch na str. 155.). Veljavnost efektivne klavzule. § 4.: »Kolikor se ne protivijo posebni predpisi, je veljaven dogovor strank, da se bo plačilo denarne obveznosti moralo opraviti v določeni vrsti denarja, ne glede na to, je-li obveznost nastala v isti vrsti (»efektivna klavzula«). Tudi te določbe odz. še nima uzakonjene, a jo judikatura že uporablja, ker stoji v čl. 336. trg. z.; § 975. osn. in § 437. čsl. jo predvidevata izrečno, a nameščata napačno v posojilnem pravu, ko mora veljati za vse denarne obveznosti. Praktična je ta »efektivna« klavzida močno: ne le, kadar si želi denarni upnik zagotoviti plačilo v določeni valuti, ampak tudi, kadar želi izključiti dolžnikovo izbirno pravico po predlaganih §§-ih 2., 3. Uvodni stavek utesnjevalne vsebine ima v mislih tzv. devizno zakonodajo. Preračunanje v plačilno valuto. § 5.: »Kadar se opravi plačilo, v inozemski valuti izražene, denarne obveznosti v tuzemski, mora ponuditi dolžnik upniku oni znesek v tuzemski valuti, ki ustreza borznemu kurzu (tržni ceni) inozemske valute na dan in na kraju plačila.« Navzoča določba o preračunanju dolgovane inozemske valute v tuzemsko plačilno nam je potrebna v dopolnitev določbe §-a 3. Predvideva jo (po vzorcu § 839. st. 2. čsl.) že § 976. st. 2 osn., le da jo predlagata oba zgolj za vračilno obveznost iz denarnega posojila, dočim jo potrebujemo za vse denarne obveznosti. — Kar se tiče načina preračunanja, je na prvi videz razlika med načinom, ki ga predlagam v § 5. (po vzorcih čl. 211. § 2. polj. in § 244. al. 2. nem.) in med onim, ki ga predlagata osn. in čsl. Po zadnjih dveh naj bi se namreč preračunanje vršilo po borznem kurzu (tržni ceni) inozemske valute na dan in kraju nastanka obveznosti (ne njene poravnave). A po m. m. bo tolmačil enako, kakor predlagam v § 5., tudi določbi osn. in čsl., tako da bo moral dolžnik, ki se bo hotel kljub porastu inozemske valute na domači borzi (v času od nastanka do poravnave obveznosti) poslu-žiti predmetne facultas alternativa, nastalo kurzno razliko upniku doplačati. Sicer bo upnik oškodovan, ker ob zamenjavi prejete tuzemske valute v dolgovano inozemsko ne bo dobil polnega zneska. In obratno: Ako bo borzni kurz dolgovane inozemske valute napram plačilni tuzemski v navedenem času padel, se bo moral upnik zadovoljiti z odbitkom kurzne razlike, ker bo dobil sicer (ob zamenjavi prejete tuzemske valute v dolgovano inozemsko) večji znesek, nego mu gre. Okolnost, da se sme dolžnik (v javnem interesu države) poslužiti predmetne facultas alternativa, ne opravičuje nobenega neopravičenega obogatenja na strani iipnika. Preračunanje ob zamudi plačila. § 6.: »Ako zaide dolžnik v plačilno zamudo, more zahtevati upnik izbiroma ali plačilo po kurzu inozemske valute na dan dospelosti ali po onem na dan plačila.« To drugo dopolnilno določbo, neznano ne le odz.-u, ampak tudi osn.-u, predlagam po vzorcu čl. 211. § 3. polj. Tudi njo potrebujemo, ker se zgodi ponovno, da dolžnik ne plača dolga pravočasno ob dospelosti. Če je med tem časom (med dospelostjo in dejanskim plačilom dolga) borzni kurz dolgovane inozemske valute napram domači valuti (v kateri se opravi plačilo) porasel, mora dolžnik upniku kurzno razliko doplačati. Sicer bi dobil upnik, kakor v prvem primeru k § 5., ob zamenjavi prejete tuzemske valute v dolgovano inozemsko manj, nego mu je šlo od dospelosti terjatve. Če pa je isti borzni kurz v kritičnem času padel, in je pridobila na vrednosti domača valuta napram dolgovani inozemski, se dolžnik predmetne facultas alternativa najbrže ne bo poslu-žil; če se je posluži, pa v tem primeru ne bi bilo opravičeno, da bi odbil upniku kurzno razliko in morda v spekulativnem namenu (da bo inozemska valuta padla) zavlačeval plačilo preko dospelosti dolga. Tako si razlagam pravilnost od cit. čl. 211. § 3. polj. uzakonjene upnikove izbirne pravice. — Določba našega čl. 336 tz. in enaka določba čl. 84. al. 2. švic. se predmetnega vprašanja le dotikate, a ga po m. m. ne rešujete: Po obeh naj bi ob preračunanju denarne obveznosti iz inozemske valute v tuzemsko odločeval »kurz na dan dospelosti« ozir. »vrednost ob času dospelosti«. Očividno imata določbi v mislih normalni primer, da poravna dolžnik svojo obveznost ob dospelosti. Valutna sprememba. § 7.: »Ako se spremeni valutna zakonodaja, in z njo notranja vrednost denarja brez spremembe vnanje, je treba plačati, kolikor niso določeni posebni preračunjevalni kurzi, denarno obveznost v enotah nove valute v takem obsegu, da bo ono, kar se plača, po notranji vrednosti enako onemu, kar je bilo obljubljeno.« Za vpliv spremembe valutne zakonodaje na vraoilno obveznost iz denarnega posojila veljajo danes določbe § 988. st. 1.—3. odz. Te določbe razlikujejo dve vrsti valutne spremembe: 1. spremembo vnanje (nominalne) vrednosti denarja (zlasti zvišanje te vrednosti) brez spremembe notranje (kovinske) vrednosti. Za ta primer odrejata st. 1.—2. § 988. (v slabem in deloma motečem besedilu), da ostane valutna sprememba brez vpliva na obseg vračilne obveznosti, tako da vrača dolžnik upniku enako vsoto denarnih enot. kakršno je obljubil, naj si imajo drugačno (višjo) nominalno vrednost, nego ob obljubi; 2. spremembo notranje (kovinske) vrednosti denarja (zlasti njeno poslabšanje) brez spremembe vnanje (nominalne). Za ta primer odreja st. 3. § 988., da mora plačati dolžnik iipniku tolikšno vsoto v enotah nove valute, da bo ono, kar plača, po notranji (kovinski) vrednosti enako onemu, ker je bilo obljubljeno. § 977. osn. je (po vzorcu § 840. čsl.) opustil prva dva stavka §-a 988. odz., katerih vsebina se razume že po naličili uporabi določbe § 992. odz. = § 981. osn. (čemur je pritrditi). § 977. osn. se omejuje na reprodukcijo določbe tretjega stavka § 988. odz., ki jo hkratu modernizira s tem, da ne govori več samo o kovanem denarju, ampak o denarju sploh. Pritrjujem tudi tej razširitvi, a predlagam še nadaljno, naj določba § 977. osn. ne velja zgolj za vračilno obveznost posojilojemalca, ampak za vsako denarno obveznost, in naj se radi tega premesti iz posojilnega prava v splošno obligacijsko. Ker se izdajajo dandanes ob valutnih spremembah vedno specialni zakoni, tudi ta ostanek reproduciranega § 988. odz. (§ 977. osn. ozir. od mene predlagani § 7.) ne bosta imela toliko praktičnega, kakor pravnoidejni pomen: Naj bi nobena specialna valutna zakonodaja ne odstopala od načela jdz.-a, da se morata ob ukinitvi starega in vpeljavi novega denarja notranji vrednosti obeli prilagoditi ter s tem preprečiti devalorizacija denarnih terjatev! Prestanek denarne vrste, v kateri je spolniti denarno obveznost. § 8.: »Ako ob spolnjevali ju denarne vrednosti dolgovana vrsta denarja ni več v obtoku, plača dolžnik upniku, kolikor niso določeni posebni preračunjevalni kurzi, z ono vrstjo denarja, ki je na kraju spolnitve v obtoku, in sicer v takem obsegu in na tak način, da bo ono, kar dobi upnik, po notranji vrednosti enako onemu, kar mu je bilo obljubljeno.« Primer prestanka denarne vrste (sorte), v kateri se je obljubilo posojilo vrniti (širše: spolniti denarno obveznost), je danes urejen po § 989. odz. = § 978. osn. = § 841. čsl. (tudi po § 245 nem.). Urejen je enako, kakor primer spremembe notranje (kovinske) vrednosti denarja, torej po goriodobre-nem načelu potrebe prilagoditve obeh notranjih vrednosti. Določba nam bo potrebna tudi v bodoče, da se izognemo uporabi sankcije § 1447. odz. = 1389. osn., po kateri postane pravno razmerje vsled propasti obljubljene stvari ne-spolnjivo (ta sankcija tudi pri odtegnitvi obljubljene denarne vrste iz prometa ne bi bila s pravnega stališča nepravilna, a ne bi ustrezala volji strank in potrebam prometa). — Tudi besedilo predlaganega § 8 razširjujem (v primerjanju z onim § 978. osn.) od vračilne posojilne obveznosti na vse denarne, s čemer postane hkratu godno za premestitev v splošno obligac. pravo (18. pogl.). Domnevi o plačilu denarnih obveznosti. § 9.: »Nazaj prejeta zadolžnica brez pobotnice osnavlja za dolžnika pravno domnevo, da je plačilo dolga opravil; vendar ni izključen protidokaz.« (1) »O trgovcih in obrtnikih, ki imajo navado, obračunati s svojimi odjemalci ob izvestnih rokih, se domneva, če so izdali pobotnico o računu s kasnejšo dospelostjo, da so dobili plačane tudi prej dospele račune.« (2) Te dve domnevi že poznamo iz §§ 1428. sit. 2. in 1430. odz., ki preideta v §§ 1370. st. 2. in 1372. osn. Obe stojite v pla- čilnem pravu, a, radi koncentracije določb o denarnih obveznostih, se priporoča njiju premestitev v splošno obligacijsko. B) V 22. pogl. osn. (v posojilnem pravu) naj se nameste ozir. naj ostanejo naslednje posebne določbe za denarna posojila: Pojem denarnega posojila in nanje uporabne določbe. § 10.: »Denarno posojilo je ono, iz katerega postane posojilojemalec dolžan izvestno vsoto valutnega denarja, naj je bilo posojilo šteto v isti valuti ali drugi, v tuzemski ali inozemski, v kovanem ali papirnatem, valutnem ali zgolj prometnem denarju.« (1) »Na denarno posojilo je uporabljati določbe 22. pogl. za splošno posojilno pogodbo, določbe 18. pogl. za denarne obveznosti in naslednje.« (2) Pojem denarnega posojila izhaja danes iz § 985. odz. in je (z enako vsebino) predviden v § 973. osn. — Obe mesti definirate poleg splošnega denarnega posojila njegovo posebno vrsto: denarno posojilo, šteto v vrednostnih papirjih; po jem te posebne vrste denarnega posojila pridržujem zaradi važnosti sledečemu § 11. — Pojem splošnega denarnega posojila skuša § 973. osn. izboljšati s tem, da pritegne v določbo §-a 985. odz. še ono sledečega §~a 986. (opozorilo na devizno zakonodajo). Sicer ne napravlja osnutkova definicija denarnega posojila nobenega napredka napram oni odz.-a, zlasti ne izraža kriterija, po katerem se razlikuje denarno posojilo od splošnega posojila v smislu § 983. odz. — § 971. osn. Kriterij obstoji v tem, da se za denarno posojilo ne zahteva, kakor za splošno, istovrstnost onega, kar je bilo šteto, in onega, kar se vrača, ampak da vrača posojilojemalec vedno valutni denar, dasi je prejel posoj ilo v nevalutnem ali v nedenarju. Težišče pojma denarnega posojila je torej v predmetu vračanja, ne v predmetu štetja (kakor trdita netočno odz. in za njim osn.). Na to težišče opozarja zlasti § 836. čsl. — Novi al. 2. predlaganega § 10. ni nujen, a bo dobro služil prehodu k posebnim določbam za denarno posojilo. — Še eno nepotrebnost opuščam iz osn.: § 976 st. 1., ki predlaga posebno določbo za posojilo, ki se vrača v isti vrsti denarja, v kateri je bilo šteto: »onda... dugu je istn svotu, koju je dobio«. Mislim, da se bo to razumelo že po določbi § 971. osn. = 983. odz. Denarno posojilo, šteto v vrednostnih papirjih. S 11.: »Denarno posojilo se more skleniti tudi tako, da se izročijo posojilojemalcu na imetnika se glaseči vrednostni papirji, ki imajo borzno ali tržno ceno, in da se dogovori, da bo vrnil posojilojemalec posojilodajalcu ono vsoto valutnega denar ja, ki ustreza borzni ali tržni ceni vrednostnih papirjev ob njih prejemu.« Pojem te posebne vrste denarnega posojila je izboljšal že osn. (§§ 973., 979.) napram odz.-u (§§ 985., 990., 991.) s tem, da je nadomestil »javne zadolžnice (obligacije)« z »vrednostnimi papirji« (tudi nejavnopravnih korporacij). Goripred-lagani § 11. odpravlja iz osnutkovega pojma še dve pomanj-kl j ivosti: 1. vrednostni papirji morajo biti imetniški, in 2. imeti borzno ali tržno ceno; sicer se ne da ugotoviti denarna vsota, ki jo postane dolžan posojilo jemalec. Kakor za vsako denarno posojilo, je tudi za to njegovo vrsto značilna neistovrstnost predmeta štetja in vračila; posebnost te posebne vrste denarnega posojila pa je v tem, da morejo biti predmet štetja vrednostni papirji (izvestnih gorinavedenih lastnosti), torej nedenar, a dolguje se valutni denar. (Blago pri nas tudi v bodoče ne bo moglo biti predmet štetja denarnega posojila, a je po čl. 317. švic.). — Nadaljnih, sem spadajočih določb §§-ov 990. in 991. odz. ozir. § 979. osn. ne prevzemam, ker izražajo v bistvu le negativno, kar terja predlagani § 11 pozitivno; kondikcijski zahtevek §-a 991 odz. se bo razumel že po splošnem kondikcijskem pravu. Potreba odpovedi neterminiranega denarnega posojila. § 12.: »Ako ni dogovorjen čas, kdaj je vrniti denarno posojilo, zavisi njegovo dospevanje v vračilo od odpovedi upnika ali dolžnika. Če ni dogovorjen drugačen odpovedni rok, se mora posojilo, ki je višje, nego desettisoč dinarjev, odpovedati z rokom treh mesecev, nižja posojila z rokom enega meseca. Če ne tečejo od posojila nobene obresti, se more vrniti brez odpovedi.« Te, za odz. nove določbe predlaga § 980. osn. V prepričanju, da bodo dobro služile našemu bodočemu posojilno-pravnemu prometu, se jim pridružujem brez spremembe. S predlaganim 1. in 3. stavkom soglašata tudi §§ 844. in 846. čsl., dočim predvideva § 845. cit. enoten, šesttedenski odpovedni rok. Z vsemi tremi predlaganimi določbami soglašajo §§ 609. nem., čl. 439. in 440. § 2. polj.; višina glavnice, ki odločuje o 3- ozir. 1-mesečnem odpovednem roku, je 300 nem. mark ozir 250. polj. zlotov. Valuta, v kateri je plačati obresti denarnega posojila. § 13.: »Obresti denarnega posojila je plačati v isti valuti, kakor glavnico.« Navzoča določba velja že po § 990. odz. in je znova predvidena od § 987. al. 1. osn. (tudi od § 848. čsl.). — C) V 31. pogl. osn. (v odškodninskem pravu) naj ostane naslednja določba: Zamudne obresti. § 14.: »Škoda, ki jo prizadene dolžnik upniku z zamujenim plačilom denarne obveznosti, se povrača z zakonski določenimi obrestmi (§ 4. določb za obrestovano posojilo). S tem ni izključeno, da zahteva upnik od dolžnika povračilo nadaljne škode; zadnjo pa le po splošnih določbah za ob-* veznostne kršitve.« Prvi stavek navzoče določbe izhaja iz § 1333. odz. — § 1283. osn., ki sta nameščena oba pravilno v 30. (31.) pogl. z ozirom na odšlcodninskopravni značaj zamudnih obresti. Vsebinski je izboljšal že osn. določbo §-a 1333. odz.: 1. s tem, da se je ozrl v njej na dv. d. z dne 18. jan. 1842 št. 592. zb. j. z., po katerem določba ne velja le za dolgove iz posojil, ampak za vse denarne obveznosti (ne pa za nedenarne); 2. z opustitvijo besede »pogojeno« (plačilo), ker gredo zamudne obresti tudi ob zamujenem plačilu zakonskih in drugih denarnih obveznosti; 3. z dodatkom novega drugega stavka §-a 1283.: »Tpak ni j e isklj učeno tražiti i naknadu dalje štete.« Ta dodatek bo dobrodošel ob časih gospodarskih kriz in visokih obresti, ko se nizka zakonska obrestna mera od dolžnikov zavestno zlorablja v lastno korist in na škodo upnikov (po- stulirul ga je že Randa, in uzakonil nem. drž. zak.). — Jaz popoln j ujem v predlaganem § 14. novi osnutkovi dodatek še z opozoritvijo »zadnjo pa le po splošnih določbah za obveznost ne kršitve«. Z njo želim opozoriti: a) da bo moral upnik, ki se ne bo zadovoljil z zakonsko mero obresti, svojo višjo škodo dokazati i po obstoju i po višini, česar mu ob terjanju golih zakonskih obresti ni treba; b) da se bo mogel dolžnik proti terjanju nadaljne škode ekskulpirati t. j. dokazati, da je zamudil plačilo brez krivde (dočim mu tak dokaz ob terjanju golih zakonskih obresti ni dopuščen). — Al. 1. in 2. čl. 104. švic. uzakonjujeta še, da se more terjati zakonska mera zamudnih obresti tudi v primerili, ko so dogovorjene nižje obresti, in obratno, da se morejo terjati višje dogovorjene obresti tudi za čas zamude. Isto se prakticira in priznava pri nas brez izrečne uzakonitve, ki zato tudi za bodočnost ni potrebna. Resume. Le pret u interet et le pret en argent de lege lata et ferenda. Le pret general (de consommation) du Code civil autricliien (edite en 1811 et additionne de nouvelles en 1914—1916), qui est en-core en valeur dans une grande partie du Royaume de Yougoslavie, est regle par le chap. 21 de la seconde partie. Outre le pret general, par le meme chapitre sont etablies deux eategories speeiales du dit contrat: le pret ä interet (Zinsenvertrag) et le pret en argent (Gelddarlehen). En reglant ces deux categories speeiales du contrat de pret le Code civil autricliien codifie simultanement presque toutes les dis-positions qu’il connait pour le droit d’interet et pour le droit des obligations en argent. L’ auteur, dans son present article, reprouve 1’ arrangement cu-mulatif dans le meme cliap. 21 des dispositions concernant le pret general, ses eategories speeiales, Finteret et finalement les obligations en argent — pour la raison que les dispositions pour I interet et pour les obligations en argent ont un domaine d’ application in-comparablement plus vaste que celles pour le pret general et pour ses eategories speeiales. Selon 1’ auteur le droit d’ interet et le droit des obligations en argent appartiennent ä la partie generale du droit des obligations (au chap. 17 de la seconde partie du Code civ. autr.). Au chap. 21 (partie speciale du droit des Obligation®) ne đevraient rcstćes codifiees que les dispositions qui reglent le pret general ct ses deux categories speciales mentionees plus haut. Commc la Yougoslavie procede actuellement ä 1’ unification de son droit des obligations, 1’ auteur estime convenable ä proposer la dite Separation des dispositions. L’ auteur profite de 1’ occasion pour proposer d’ avance comment plusieurs dispositions de 1’ Avant-Base du code civil unifie yougo-slave (parue eil 1934) devraient etre completees ou changees quant a leur contenu. Univ. prof. Aleksander Maklecov: rri« 1 • 1 v* lisk in zločin. (Kriminalno-etiološka študija.) § 1. Uvod. Vprašanje o odnosu med tiskom in zločinom motrimo lahko z različnih vidikov: pravno-dogmatičnega, kriminološkega in kriminalno-političnega. Pravni dogmatik se peča z obstoječim pozitivnim pravom o tisku. Koliko gre za kazensko pravo, je njegova naloga — ugotoviti obseg in vsebino kaznivega tiskovnega »neprava«, razčleniti poedine dejanske stane tiskovnih deliktov, opredeliti posebnosti v postopanju v tiskovnih zadevah in oblikovati zaokrožen sistem materialnega in formalnega tiskovnega prava. Bistveno drugačne oilje zasleduje kriminolog. Središče njegovega zanimanja je v prvi vrsti kriminalno-etiološka problematika. Skuša namreč odgovoriti na vprašanje: kakšna je vloga tiska v pospeševanju kriminalitete. Z drugimi besedami obravnava vprašanje o tisku kot o kriminogenem čini-telju. Kriminalni politik gleda v bodočnost. Na osnovi stvarne kritične presoje veljavnega tiskovnega prava oblikuje predloge za preosnovo in izboljšanje te grane prava. V nadaljnem se hočemo baviti s kriminološko platjo problema. V neposredni zvezi ž njo bodo tudi naši predlogi de lege ferenda. V jugoslovanski strokovni književnosti je kriminalno-etiološka stran vprašanja razmeroma najmanj obdelana,1 dočim posveča svetovna književnost temu predmetu čim dalje večjo pažnjo.1 ‘Dr. Josip S i 1 o v i ć : Kako ćemo da zaštitimo mladež od ko-ruptivnoga upliva slike i filma, ko j i ju postrekavaju na zločin i nemoral? Policija. 1925. — A. Maklecov: Zaštita mladine od loše književnosti. Nova Evropa, 1929, št. 7. — Mih. G. Brankovič: a) Pornografija. Policija, 1934. b) Novinarstvo i prostitucija. Istotam. — A. I. Kuzmanović: O medjunarodnoj konvenciji za suzbijanje nemoralnih publikacija. Policija, 1924. — Dr. Melita Stele-Pivec: Statistika o šundu v Jugoslaviji. Čas, 1938, št. 7—8. — L. Š a v e 1 j : Za § 2. Dnevni tisk kot kriminogeni faktor. Tiskana beseda, z last i dnevno časopisje, zavzema v sodobnem življenju zelo pomembno mesto. Njegova vloga pri oblikovanju političnih, soeialnili in moralnih naziranj, literarnega in estetičnega nravnost i dostojnost! Referat v zbirki: Na novo delo. Izdan je Higi jenskega zavoda v Ljubljani, 1936. — Stojan Jovanovič: Jedan pro-pis Krivičnog Zakonika, koji se cesto zaboravlja u žurnalistici. Branič, 1932, št. 3. — Z.: Kočljiv a važen del naše tiskovne besede. Misel in Delo, 1938, št. 2—3. - Scipio Sighele: Litterature et Criininalite. Paris. — Paul Aubry: La contagion du crime. Paris, 1896. — Robert Jaquil-1 a r d : Le Crime et la Presse. Lausanne. Sine anno. — Pierre Armand: Reforme de la legislation relative ä l’outrage aux bonnes moeurs. Paris, 1927. — E. Pouresy: Le bilan actuel de la Pornographie. Bordeaux, 1928. — Louis Goulesque: Les associations et la lutte contre la pornograpliie. (These.) Toulouse, 1930. — III. Conference internationale pour l’unification du droit penal (Publications obscenes), 1931. — Francis Fenton: The influence of newspaper presenta-tions upon the growth of crime. University of Chicago, 1911. — Sir Fdw. Atkinson: Obscene literature in law and practice. London. — Leonardo Loguergio: L’osceno nelle opere d’arte come reato. Rivista penale. 1933. — Karl Binding: Unzüchtige Handlungen und unzüchtige Schriften. Z. f. die gesamte Str. Rw. II. Bd. — Kleemann : Presse und Kriminalität. Archiv für Kriminalanthropologie. 59 Bd. — Hellwig: a) Justiz und Presse. Istotam. 58. Bd. b) Die Beziehungen zwischen Schundliteratur, Schundfilm und Verbrechen. Istotam. 51. Bd. — Fr. Glaser: Das Verhältnis der Presse zur Justiz. Berlin. 1914. — F. Pietrusky: Über den Anreiz zum Verbrechen durch Lektüre. Deutsche Z. f. die gesamte gerichtl. Medizin. 1929. — S. Türkei : Der Einfluss der Lektüre auf die Delikte phantastischer jugendlicher Psyhopathen. Archiv f. Kriminalanthropologie. 42. Bd. — Ernst Schnitze: Die Schundliteratur. Thr Wesen. Ihre Folgen. Ihre Bekämpfung. 3(te Aufl. Halle. 1925. — Hornberger: Der Einfluss der Schundliteratur auf jugendliche Verbrecher und Selbstmörder. Monatsschrift f. Kriminalpsychologie. 6. Bd. — Theodor Just: Die Schundliteratur, eine Verbrechensursache, und ihre Bekämpfung. Düsseldorf. — Mathilde Kelchner und Ernst Lau: Die Berliner Jugend und die Kriminalliteratur. Leipzig. 1928. — Wilhelm Kesse- böhmer: Schund- und Schmutzschriften. Čl. v TTWB der Kriminologie. II. Bd. — J. E. Staehlin: Die Gefahren der Presse-Berichterstattung über Unglückfälle und Verbrechen. Schweiz. Z. f. Strafrecht. 52. Jg. 1938. — Walter Hoff mann: Schundliteratur und Schundfilm. Z. f. pädagogische Psychologie. 1927. — F. C. Heidelberger: Justizreportage, Journalistische Ziele und juristische Schranken. Heidelberg. 1932. : i ' i il'Vj okusa je pogostokrat odločilna. Ankete v raznih državah so ugotovile, da je pri znatnem delu občinstva dnevno časopisje poleg radia skoro edina duhovna hrana.3 Tudi država smatra tisk kot eno najmočnejših sredstev, s katerim se da vplivati na ljudstvo. Skoro v vseli državah delujejo tiskovni uradi, v nekaterih pa celo ministrstva za propagando. Tisk kot tak je v bistvu le tehnično sredstvo, ki utegne služiti i dobrim i zlim namenom. Dejstvo, da predvidevajo celo najliberalnejše ustave in najbolj širokogrudni tiskovni zakoni različna jamstva zoper zlorabe tiskane besede, kaže najbolj zgovorno, da se države zavedajo tudi nevarnosti, ki je zvezana s tiskom. Poleg korektnega časopisja obstoja tudi bulvamo, »revolversko« časopisje, ki skuša dvigniti svojo tiražo z glorifikacijo zločina, »faire monter son tirage en cultivant le crime«, če se poslužimo besed švicarskega novinarja Rochat-a. Poleg proizvodov prave literarne umetnosti se je razbohotilo ničvredno in umazano slovstvo. Po poročilu znanega psihiatra in kriminologa prof. Asehaffenburga so v Nemčiji v času skoro neomejene svobode tiska takoj po svetovni vojni izhajali celo časopisi za prostitutke in za homoseksualce.4 V nekaterih državah izhajajo (deloma ilegalno) posebne »Beraške novine«, ki vsebujejo nasvete za poklicne berače in delomrzneže.5 Tudi če pisatelj ali poročevalec niti ne sluti, da utegneta njegov spis ali poročilo posredno navajati na zločin, je tak učinek lahko podan, zlasti če upoštevamo vpliv tiskane besede v vsej njeni celokupnosti. Pri presoji vprašanja o kriminogenem vplivu tiska se je treba vzdržati nepotrebnih in neupravičenih pretiravanj. 3 Pisatelj Rosegger primerja dnevni tisk s pridigarjem: »Ach, du bist der Kanzelredner, der Prediger unserer Zeit... Du predigest in den Wirtshäusern, in den Kaffehäusern, in den Strassenwagen, aut den Eisenbahnen, in den Privathäusern und mächtig auf allen Marktplätzen.« Cit. po E. K 1 e e m a n n , cit. delo, str. 233. 4 »Der „Pranger“ als Fachblatt der Dirnen und die „Freundschaft“ als Verkehrsanweisung für Homoseksuelle.« Prof. Dr. G. Aschaf-fenburg: Das Verbrechen und seine Bekämpfung. 3üe Aufl. Heidel- berg. 1923, str. 112. 6 Primerj. članek p. n. Prosjačke novine v »Policiji«, 1939, št. 1, str. 87, 88. Življenje ustvarja s svojo nepravičnostjo in razgaljenostjo, s svojini pavperizmom, brezposelnostjo, mednarodnimi konflikti, gospodarskimi krizami mnogo močnejše nagibe za zločine kot tiste, ki jih povzroča še tako slab tisk. Vendar ne smemo iti preko vprašanja o koruptivnem in kriminogenem vplivu slabega tiska iz bojazni, da posegamo s tem v svobodo, ki jo uživa »Sa Majeste la Presse«. Ravno v novejši dobi se od raznih strani naglasa, da ima tisk bolj vzvišeno poslanstvo kot da služi nizkotnim nagonom množice.6 Ta misel prihaja do izraza tudi v številnih izjavah odgovornih državnikov, zastopnikov znanosti na mednarodnih kongresih in celo v resolucijah poklicnih novinarskih društev v različnih državah.7 Social ni Institut Čehoslovaške republike je v zvezi s strokovnim referatom ministrskega svetnika dr. Lany-ja že 1. 1929. sprejel sklep naslednje vsebine: »Obžalovati je, da objavlja en del našega dnevnega časopisja tendenciozna poročila o zločinih v namenu, da draži s tem najslabše nagone ljudstva« (»Prager Presse« z dne 15. decembra 1929). Predsednik zakonodavnega sveta (Conseil legislatif) Ru-munije Jonesku Dolj je na 3. mednarodni konferenci za izenačenje kazenskega prava podal naslednjo izjavo: »La cause, sinon principale, en tout cas tres importante de la decadence des moeurs dans la societc moderne etait dne justement aux publications de cette espece qui maheureusement inondent les vitrines des librairies.«* Ogrski ministrski predsednik grof Teleki ugotavlja v zvezi z načrtom zakona o tisku: »Pogostokrat stremi dnevni tisk v mnogo večji meri za tem, da ustreže gonji za senzacijo kot pa da služi pravim interesom občestva« (cit. po »Pester Lloyd«, 1939, št. 18). 0 »...La presse n’a-t-elle une mission plus haute tpie de ser vi i- les bas instincts de la foule?« Jaquillard, cit. delo, str. 53. — :>Es ist nicht die Aufgabe der Presse, Helden und Heldinnen der Strasse zu gewinnen und Rechtsbrecher zu verherrlichen.« — Dr. 11 e i d e 1 b e r g : cit. delo, str. 47. 7 O stališču katoliške cerkve gl. podrobna izvajanja v kn jigi: Dr. A. Odar: Cerkvene določbe o tisku. Zvezek 11, str. 142 in nasl. 8 III. Conference internationale pour l’unification du droit penal. Bruxelles, 1931, str. 49. Senator Milan L. Popovič graja v svojem govoru v Jugoslovanskem Senatu dne 17. marca 1937. zadržanje enega dela domačega tiska: »Velika štampa prednjači i vuče na veliko zvono, objavljajuči sa nasladom sve, što golica mase. što draži njene instinkte i što povečava naravno tiraž njenih listova.« Združenje švicarskih novinarjev v Lausanni se zavzema za to, da naj dnevno časopisje omeji na minimum svoja poročila o storjenih zločinih in o sodnih obravnavali kaznivih dejanj in naj vobče opusti vsako poročanje o izvršenih in poskušenih samomorih.0 Prav tako je že 1. 1928. nemška obče-državna novinarska organizaci ja (Reichsarbeitsgemeinschaft der deutschen Presse) nastopila zoper senzacionalno poročanje o kaznivih dejanjih. Ta odpor zoper zlorabe tiska, ki se je pojavil skoro istočasno v različnih državah, ni slnčajen. Priča vsekakor, da prisostvujemo pri nevarnem procesu posurovljenja in profi-tarstva, ki je zajel en del dnevnega časopisja, zlasti v velemestih. Težiko je povsem točno in zanesljivo ugotoviti obseg in stopnjo demoralizacije, ki jo povzroča senzacionalno poročanje dnevnega tiska o zločinih. Kot splošni kriminogeni činitelj učinkuje pred vsem pojav, ki ga lahko označimo kot zavestna ali nezavestna glorifikacija zločincev po tisku. Francozi označujejo ta pojav kot »la vogue de la canaille«. V področju dnevnega časopisja, zlasti v večjih državah, opažamo skrajno komercializacijo in neizprosni konkurenčni boj. Iz tega nagiba se poraja gonja za senzacijo in ponekod prava spekulacija na najnižjih, da, celo sadističnih nagonih. V zadnjih desetletjih se je izoblikoval poseben tip poročevalcev detektivov. Njih ambicija gre za tem, da prehite druge poročevalce in celo polici jske in sodne organe in da servirajo kriminalne dogodke »tout chaud«, najsi še tako krivo in netočno. Ovirajo s tem ponekod tudi redni potek poizvedb in preiskave.10 * Jaquillard, cit. delo, str. 52. 10 Gl. k temu zlasti: II a n s Gross-Erwein Höpler: Handbuch fiir Untersuchungsrichter als System der Kriminalistik. T. Teil, Naše justično ministrstvo je v svojih razpisih z dne 13. julija 1936, 16. januarja 1937 in 1. julija 1938 izdalo stroga navodila glede nedopustnosti poročanja o poizvedovalnih in preiskovalnih dejanjih v smislu predpisa § 151. kz. Ta navodila se nanašajo sicer na državne tožilce in preiskovalne sodnike, ki »daju na zakonu neosnovan publicitet vodjenju izvidjaja i istrage po krivičnim delima tako, da se u dnevnim listovima opisuj u u detajlima pojedine sudske radnje pret-hodnog postupka«, vendar so važna tudi z ozirom na razmerje med časopisjem in justico. Senzacionalna poročila o zločinih spremljajo praviloma slike zločincev in prizorov, ki so v zvezi z zločinom. Kar se tiče reprodukcije zločinčevih slik, je treba strogo ločiti njih objavo v senzacionalne svrlie od uradnih objav v zvezi s pregonom najtežjih zločincev s tiralico. Glasom § 459., odst. 5. kp. se sme tiralica in torej tudi fotografija odsotne ali pobegle osebe, objaviti v policijskem glasniku, po okol-nostih pa tudi v drugih novinah. Vendar se tiralica ne odreja nikjer zoper osebo, ki se preganja samo zbog pre- stopka (§459., odst. 7., kp.).10“ Objava zločinčevih slik v dnevnem časopisju večjidel nima nobene zveze z interesi pravosodstva. V zadnjem času je reprodukcija zločinčevih slik in sicer tako osumljencev, kakor tudi obdolžencev in obsojencev, postala tudi pri nas vsakodneven pojav. Pri tem vidimo v dnevnikih neredko celo slike delinkventov mlajših maloletnikov, čeprav za- 7 Gl. S. Plut: O kazenski oblasti občine. Samouprava 1939, maj— junij. Pisec navaja, da občine zaradi nepoznanja predpisov ne izvajajo kaznovalne oblasti. zatrošarinjeni. Tudi je nevarnost dvojnega obdavčenja istega predmeta. Kljub vsem ugovorom pa naše občine brez trošarin ne bi mogle uravnovesiti svojih financ, zlasti seveda brez trošarin na alkoholne pijače, ki so tipičen predstavnik trošarin; v financah nemestnih občin pa so trošarine na druge predmete (razen včasih na živino in meso) navadno brezpomembne ali jih sploh ni. V občinah predvidevajo proračuni za 1. 1940./41. od trošarin donos 23,513.151 din, kar predstavlja 25,2% vseh prejemkov, pri 4 mest. občinah pa 31,111.250 din, kar je za 60% več kakor znašajo prejemki od doklad, medtem ko so v nemestnih občinah doklade predvidene skoro v dvakrat večjem znesku kot trošarine. To kaže na to, da so ti viri izkoriščeni zelo neenakomerno. Saj odpade v nemestnih občinah na 1 prebivalca občinskih trošarin din 22.60, v mestnih pa 228 din, torej točno desetkrat toliko. Te številke so vendar malo čudne. Razdelitev gornjih 23 milijonov po srezih pokaže, da so trošarine najmanj pomembne v vinorodnih srezih, v katerih se najbrže izpije vina več kakor v drugih. V ptujskem srezu odpade na 1 prebivalca trošarin 5 din, v logaškem pa 43 din! Kranjskega in radovljiškega sreza niti nočemo primerjati, ker je tam obremenitev s trošarinami zaradi tujskega prometa in velikih konsumnih središč (Kranj, Tržič, Jesenice) še mnogo večja. Te številke kažejo, da se najbrže v vinorodnih krajih proda precej vina brez plačila trošarine (tudi državne in banovinske), ne glede na to, da so trošarinske stopnje za vino v teh krajih navadno nižje kot v krajih brez vinogradov, kjer je najbrže tudi večji konzum drugih alkoholnih pijač. Morda je temu kriva večja potrošnja piva, kjer je davčni umik skoro nemogoč. Iz izvajanj o manjši važnosti trošarin v vinorodnih srezih (Brežice, Črnomelj, Konjice. Krško, Lendava, Ljutomer. Maribor, Murska Sobota, Ptuj, Šmarje — večja obremenitev je le v Mariboru d. br. in Novem mestu) bi se dalo sklepati, da v vinorodnih občinah ni možnosti pobirati trošarino, ker ni zavezancev. Poda tudi v istem srezu se najdejo ogromne razlike: v lendavskem srezu pričaku je Bogojina od trošarin 2200 din, Beltinci pa 76.803, v ptujskem Velika Nedelja 1.900 din, Sv. Vid pa 22.000.— ! Te številke dokazujejo, da je najbrže organizacija pobiranja trošarin na alkohol pomanjkljiva in bi se dala izpopolniti. Če računamo le s 50-parsko obremenitvijo J litra vina, ne bi v nekaterih občinah pripadel na 1 prebivalca niti I liter vina letno ne glede na druge vrste alkohola, ki so tudi zavezane občinski trošarini. Temu viru prejemkov bi torej morala marsikatera občina posvetiti večjo pozornost, tako da bi utegnila najti kritje za koristne izdatke ali znižanje dokladnih stopenj, ki pa so v vinorodnih krajih pogosto tudi nizke. V zvezi s tein bi bilo treba proučiti, zakaj izdajajo občine v vinorodnih krajih povprečno na 1 prebivalca dosti manj kakor v drugih nevino-rodnih krajih, kar kažejo tabele, zlasti proračunov za leto 1940./41. Ali so morda manjši izdatki za ceste, ker v vinorodnih krajih večinoma ni visokih gor, ki povzročajo večje izdatke za vzdrževanje cest? Sicer pa pričakuje mesto Maribor od trošarin manj kot manjše Celje. Trošarine vsekako podražujejo cene. Zlasti nevarne so industrijske trošarine, ki veljajo večinoma v teoriji za nedopustne. Občinske trošarine se smejo po čl. 79. zakona o trošarini (ZDT) pobirati na predmete, potrošene na ozemlju občine. Nastaneta dve glavni vprašanji: kako naj se ugotovi točno potrošnja v posamezni občini, drugič pa je lahko sporen pojem potrošnje, ki lahko obsega le osebno, domače, neposredno trošenje ali tudi trošenje v druge namene, zlasti za predelavo. O tem vprašanju sta odločala upravno sodišče v Celju (razsodba z dne 25. oktobra 1935., št. A 149/35-10)11' in državni svet z razsodbo z dne 12. februarja 1936., št. 551/36; ta je razveljavila celjsko sodbo ter odločila, da se sme z občinskimi trošarinami zadeti potrošnja vobče, ne glede na to, ali gre za domačo (osebno potrošnjo), za potrošnjo radi predelave oz. proizvodnje ali za potrošnjo surovin oz. za njih uporabo pri proizvajanju drugih predmetov. Torej so dopustne tudi trošarine na potrošnjo pred izgotovitvijo. Občine torej lahko prevalijo del svojih bremen posredno na prebivalce drugih občin, toda ne smejo pozabiti, da s tem lahko primorajo kako industrijsko podjetje k izselitvi. Industrijske trošarine so torej lahko zelo nevarne. 10 Sušeč, Tukse, str. 313 sl. Sicer smejo občine pobirati trošarine po določbah zakona o državni trošarini. Višino občinskih trošarin in predmete, na katere se sme nalagati, dovoljuje ban. v nekaterih večjih mestih (Ljubljana, Maribor, Celje) pa finančni minister v soglasju s predsednikom ministrskega sveta. Vendar so omejitve glede pobiranja občinskih trošarin tudi v drugih predpisih, ne glede na to. da jih lahko omeji omenjeno nadzorstveno oblastvo tudi glede predmeta ali višine. Občin, trošarina na alkoholne pijače je bila maksimirana v občinah (uredba o spremembah in dopolnitvah ZDI', z dne 22. decembra 1939. Sl. I. 1940. štev. 6) pri vinu na din 0.50 oz. 1.— od litra, v mestnih obč. na 1.50 din od litra, na žganje na din 3.— oziroma 5.— od hektoilitrske stopnje. Vendar smejo občine po § 18. proračunskih dvanajstin za april—julij 1940 pobirati vkljub spremembi predpisov o maksimiranju trošarin (uredba z 5. dec. 1939 o sprem, in dop. zakona o drž. trošarini) trošarine tudi v višjem znesku, toda ne višje kot so bile odobrene za I. 1939./40. Prepovedane so občinske trošarine na monopolske predmete. na potrebščine, nabavljene za vojsko in mornarico,17 na tranzitno blago, ker se ne troši v občini sami; važna je nova določba § 17. uredbe o proračunskih dvanajstinah za mesece avgust 1940. do marca 1941. (Sl. list 65. kos iz 1. 1940.), da se ne morejo nalagati nikakršne nove samoupravne davščine na predmete, ki spadajo pod uredbo o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije (Sl. 1. 78. kos iz 1. 1939.). Ker se ta seznam predmetov pogosto spreminja, se s tem lahko bistveno spremeni pobiranje občinskih trošarin. Ni jasno, ali se mora nova trošarina (uvoznina) odpraviti, ali se sme povišati trošarina, če pride predmet pod kontrolo cen. Če velja nasprotno stališče, bodo občine v strahu pred razširitvijo uredbe na nove predmete hitro uvedle trošarino na take predmete, ki bi utegnili priti pod kontrolo.17“ Trošarinam so sorodne u v o z n i n e , ki se smejo pobirati le v mestnih občinah. Meja med obema vrstama posred- 17 Sušeč, Trošarine, Ljubljana 1939, str. 319. Gl. tudi pravilnik za izvrševanje določil o banovinski in obč. trošarini. Sl. 1. 17. kos iz 1. 1930. 17a Najnovejši seznam predmetov, spadajočih pod kontrolo cen, je objavljen v SI. listu, 17. kos iz I. 194-1. (Uporaba uredbe o kontroli cen na živila, kmetijske in industrijske proizvode itd.) nih davkov je pogosto zabrisana. Uvoznina, ki lahko zasleduje tudi namen ščititi domačo produkcijo, se pobira navadno na predmete, ki ne služijo potrošnji, torej največkrat na gotove izdelke, pa tudi na industrijske surovine; podeželske občine pa se skušajo izogniti prepovedi uvoznine s tem, da uvedejo na tak predmet »trošarino«, ki se ob izvozu iz tiste občine (za razliko od uvoznine) vrača. Uvozninam sorodne so »izvozne takse«, katere pobirajo po zgledu države sedaj nekatere občine bodisi v obliki »takse« na izvoženo blago sploh ali le na blago določene vrsie ali v obliki nakladnin na vse vagonske pošiljke, naložene v občini. Takih taks nadzorna oblastva do lani niso dovoljevala; lani se je posrečilo nekaterim občinam kriti z njimi del svojih izdatkov; če je taksa za nakladanje previsoka, je nevarnost, da se ne naloži blago v drugi postaji, tako da se promet izogne občini na njeno veliko gospodarsko škodo. Zato je priporočljivo, da se taka taksa v zmerni višini pobira na vsem področju, n. pr. banovine, ki bi mogla iz donosa take takse prispevati k izdatkom preobremenjenih občin.171’ Davek na poslovni pro m e t se navadno v občinah ne pobira, ker si ga lasti država, četudi so izjemoma v drugih državah pobirale občine doklado k državnemu davku na poslovni promet. Pogosteje pa se deli med občine del donosa davka na poslovni promet neposredno ali pa posredno (po izravnalnih fondih — biv. Češkoslovaška), Anglija pa odvaja občinam celo del prejetih carin, ker pač vršijo občine lokalno upravo za državo. Med ostale posredne davke spadajo še davek na nočno potrošn jo in razne davščine na luksuzne predmete, ki dajejo večinoma male prejemke. Na tem polju so občine pogosto zelo iznajdljive. A literaturi se navajajo občinske davščine na glasovirje, na vozila (avtomobile in kočije, na konje, na pse, mačke in slavčke — Saksonska), teniška in golf-igrišča, na klube, glasovirje, v novejšem času na radijske aparate (pri nas prepovedana s fin. zakonom za 1. 1928/29. čl. 253.), na dvigala, na kvartanje (Celje), na luksuzne fasade, 171) Kdaj je pobiranje izvoznih »taks« priporočljivo in kdaj škodljivo, gl. Samoupravo 1940, str. 213/214. luksuzne poroke (Ljubljana) in pogrebe, na kozmetične potrebščine, ki so sploh hvaležen predmet obdavčenja. Iznajdljivosti občinskih uprav tukaj niso postavljene meje, toda finančni efekt takih davščin bo pogosto dvomljiv, stroški pobiranja in kontrole pa so navadno znatni. Doklade k drž a v n i m n e p o sr e d n im davkom. Kjer država ne prepusti samoupravam, zlasti tudi občinam pobiranja določenih neposrednih davkov, niti jim ne dopusti neomejenega pobiranja trošarin, niti jim ne prepušča tlela donosa kakih državnih davkov, četudi se občinam nalagajo vedno številnejše naloge in večja bremena, je razumljivo, da se mora občinam dovoliti pobiranje doklad k državnim neposrednim davkom ali vsaj k nekaterim, ker jim drugi viri prejemkov vsekakor ne morejo zadoščati. Doklada je po Meyeru™ davščina, katere davčna stopnja je alikvotni del neke druge davščine. Kakor smo videli, se lahko pobirajo doklade tudi k državnim trošarinam ali taksam; vendar so najvažnejše doklade k neposrednim davkom. Doklade so torej davčni vir. ki je odvisen od državne davščine. Spremembe državnih predpisov o kakem davku, zlasti o načinu določevanja davčne osnove, še bolj pa o višini davčnih stopenj, menjajo tudi podlage doklad, ker se načelno določa davčna osnova samo po državnih organih, tako da občina oz. telo, upravičeno do pobiranja doklad, nima sploh nobenega opravka niti z določevanjem davčne osnove niti s pobiranjem doklad, ki ga vršijo navadno tudi državna oblast, va.10 Sicer imajo občine interes na te. da so davčne osnove državnih davkov tem večje, vendar se jim navadno (tudi pri nas ne) ne daje pravica, da bi osporavale davčne odmere 18 Članek Steuerziischläge v Mischler-Ulbrich, Ost. Stuatswörter-hiich, str. 1178. Pri teni se pojavlja nevarnost, tla ne l>i davčna uprava zadrževala občinam (samoupravam) pripadajočih doklad ali hi sprejemala vplačila predvsem na račun državnega davka. Zato določa čl. 35. pravilnika o vknjiževanju neposrednih davkov, davka na poslovni promet in vojnice, da se morajo od zavezancev položeno vsote sorazmerno razdeliti na račun davkov, eksekucijskih stroškov, obresti in raznih doklad, če bi moral zavezanec plačati poleg davka še doklado. davčnih zavezancev onih davkov, h katerim se sicer pobirajo doklade. Spremembe v višini donosa državnega (osnovnega) davka so zelo občutne tudi za občine in sicer v ugodnem ali neugodnem smislu. Vendar odpisi državnega davka ne veljajo tudi za občinske doklade, katere sme občina odpisati po določbah čl. 118. pravilnika o finančnem poslovanju v občinah. V praksi bo najbrž občina razširila odpis državnega davka tudi na doklade, ker bodo razlogi odpisa merodajni tudi za njo.1”“ Sevedu imajo občine velik interes na državnih davčnih predpisih in na njihovih spremembah, ki so lahko zanje ugodne, lahko pa tudi škodljive, ker lahko država oprosti kakega zavezanca neposrednega, zlasti družbenega davka iz kakih javnih, t. j. državnih interesov, dočim občina nima takega interesa, pa je navadno prikrajšana za doklade, ker pač velja načelo (ki pa pozna tudi svoje izjeme), da se more pobirati doklada le, če se pobira tudi državni davek. Sicer je mogoče oprostiti koga državnega davka, kljub temu pa se izrečno določi, da velja oprostitev le za državni davek, ki se torej mora izračunati, pa se bodisi sploh ne predpiše, bodisi predpiše, pa takoj zopet odpiše. Individualne oprostitve od družbenega davka naštete deloma v čl. 76. zak. o nep. davkih, veljajo večinoma tudi za doklade; vendar pa so oproščena doklad podjetja s posebnimi zakonskimi ugodnostmi20 in inozemska podjetja po mednarodnih pogodbah le. kolikor je v zakonu ali v pogodbi izrečno naveden obseg in besedilo ugodnosti. Nasprotno so prakticirale v prejšnjih letih nekatere občine pogodbene večletne oprostitve od občinskih doklad s podjetji, ki bi hotela ustanoviti svoje tovarne. Namen je bil pritegniti nova podjetja, ki so lahko velikega pomena za ves razvoj občine, zlasti z vidika zaposlitve prebivalstva. Sicer so prosta doklad zemljišča, oproščena zemljarine trajno (čl. 10. z n. d.), zgradbe, oproščene trajno zgradarine po čl. 32. z. n. d., podjetja, oproščena pridobnine po čl. 46. t. 1., 3.—7., zneski, oproščeni rentnine po čl. 63. z. n. d. ter pre- 19a O vračanju pobranih občinskih davščin. Samouprava 1940, s. 48. 20 Seznam takih podjetij po stanju 1. 1937. glej v moji knjigi Davčne oprostitve in olajšave, str. 141/142. jemki, oproščeni uslužbenskega davka po čl. 90. z. n. d. Po zadnjem besedilu čl. 69. z. n. d. (Sl. I. 29. kos iz 1. 1940.) so prosti doklad rentninski prejemki, zavezani 8%ni stopnji (vdove, osebe pod skrbstvom, siromašni) in 15%ni stopnji (iz 3. odst. iočke 1, čl. 69.) ter prejemki zavezancev, stanujočih v tujini. Če se predpišejo doklade kljub temu, da se državni davek ni pobral, govorimo o tem, da se predpiše državni davek le idealno in od tega idealno odmerjenega davka se potem predpišejo doklade. Mogoče je celo. da se je državni davek nehal pobirati, da pa služi državna davčna osnova kot osnova za pobiranje doklad, kakor se je to prakticiralo v Franciji (centimes additionnels). Pogosto se omeji pobiranje doklad k državnim neposrednim davkom na ta način, da se od nekaterih manjših osnov pobira le državni davek ali da se določene vrste davčnih osnov oprostijo doklad;21 možno je tudi izvzeti določene vrste davkov od pobiranja doklad ali pa se smejo pobirati doklade le od nekega dela davka, n. pr. pri nas le od osnovnega davka, ne pa od dopolnilnega davka h neposrednim davkom. Aktualno je vprašanje, ali se smejo samoupravam dovolili t. zv. diferenciranje dokladne stopnje in progresivne dokladne stopnje. Davčne stopnje posameznih davkov so namreč zelo neenakomerne; absorbirajo lahko zelo različen del davčne osnove, zlasti tudi radi načina ugotavljanja davčne osnove. Nekatere donose je teže utajiti kot druge, tako da zakonodavec že skoro računa z utajami in določa zato višje davčne stopnje kakor pri drugih davkih, ki ne nudijo take prilike za utaje. Če se določijo iste stopnje doklad k vsem neposrednim davkom, lahko kak davek z dokladami vred absorbira ves donos, oz. tako visok odstotek donosa, da je podana nevarnost davčnega umika z davčnim objektom oz. davčnim subjektom. Zato se opaža v raznih zakonodajah diferencirano obdavčenje. Češkoslovaški zakon o ureditvi samoupravnih financ 21 Kdaj so doklade dopustne in nedopustne, gl. A. Leitner: Uvod n študij pot-eznog prava, Zagreb 1939, str. 128 sl. (z dne 15. junija 1927. št. 77. zbirke zakonov in naredb v besedilu zakona z dne 27. novembra 1930.. št. 169. zb. z. in n.) je celo znižal doklade k zgradarini na polovično stopnjo, kar je bilo odvisno deloma od tega, ali se je poleg tega davka pobiral še najemninski vinar. oz. je prepovedal zvišanje te doklade nad določeno stopnjo. Pri nas je veljalo dosedaj diferenciranje dokladne stopnje za nezdružljivo s pojmom doklade (razen za zgradarino in družbeni davek po avstrijskem zakonu do I. 1929.) sploh: zakon sam molči, nadzorna oblastva pa diferenciranja dosedaj niso dopuščala. Zlasti na Hrvaškem se pojavlja sedaj zahteva po diferenciranju, v novejšem času tudi pri slovenskih mestnih občinah. Aktualno je tudi progresivno obdavčenje z dokladami. Čim večja davčna osnova, tem večja naj bo davčna stopnja. Če se določa po državi ključ, po katerem morajo prispevati državljani v korist državne blagajne, naj bi veljalo isto razmerje tudi za njihove davščine v korist samouprav. Toda naš zakon spremin ja ključ, v katerem prispevajo prebivalci h kritju občinskih (samoupravnih) izdatkov. Če ima ista občina dva zavezanca pridobnine, izmed katerih plačata oba 10% osnovni davek, prvi pa 2% dopolnilni davek, drugi pa radi večje davčne osnove 10% dopolnilni davek, prispeva prvi od svojega čistega donosa v državno blagajno 12%. drugi pa 20%. v občinsko blagajno pa plačujeiii oba isti odstotek svojega donosa, kar nasprotuje danes splošno priznanemu načelu, da naj bo davčno breme progresivno, ker naj se obdavčujejo zavezanci po davčni sposobnosti. Dopolnilni davek ima pri nas namen zadeli z višjo (progresivno) davčno stopnjo večje davčne osnove, ki so dokaz sorazmerno mnogo večje davčne sposobnosti. Po našem zakonu pa krije prvi izmed gornjih zavezancev večji odstotek občinskih izdatkov kakor je odstotek v istem kraju pobranega državnega davka, katerega mora nositi. Če bi se pobirale doklade tudi od dopolnilnega davka, bi bila s tem dosežena progresivnost v obdavčenju, kolikor se seveda ne pobira že sam osnovni davek samo s proporcionalno davčno stopnjo (rentnina). Seveda bi se morale dokladne stopnje močno znižati, če naj bi se pobirale doklade tudi od dopolnilnega davka. Pri prepovedi pobiranja doklad k dopolnilnemu davku pa je razumljivo, da se pri nas pojav- lja zahteva po progresivnih dokladah, ki se dajo opravičiti teoretično z vidika davčne pravičnosti. Sem spada tudi predložena ljubljanska socialna davščina, ki je močno progresivna in bi se pobirala tudi od dopolnilnega davka. Sistem doklad pri nas ni dosleden. Iz tehničnih razlogov se namreč ne pobirajo doklade k rentnini, kolikor se pobira z odtegljajem od obresti vrednostnih papirjev ali vlog v denarnih zavodih ter k dodatnemu davku k družbenemu davku (prejšnji dividendni davek), ker je pri izplačilu obresti ali dividend zlasti od imetniških vrednostnih papirjev skoro nemogoče določiti krajevno pristojnost koristnikovo. Posebni davčni dodatek nekaterih zavezancev pridobnine in družbenega davka. če je presegal promet 1.000.000.— (čl. 59. II. odst. 6. in čl. 86. 1. odst. z. o nep. d.) je prost doklad iz istega razloga kakor tudi davek na poslovni promet, ker pač to niso pravi neposredni davki in ker iz prometa ni mogoče zanesljivo sklepati na čisti donos oz. dobiček podjetja, četudi se da zagovarjati stališče, da povzroča večji poslovni promet podjetja tudi večje izdatke dotični občini. Tudi se po zakonu ne smejo pobirati doklade k 1% izrednemu prispevku uslužbencev niti k prispevku za fond narodne obrambe, ker je to že pribitek k državnim davkom. Nikjer pa ni izrečena ista prepoved*za doklade k »samskemu« davku, ki se imenuje davek in spada med neposredne davke. Precej favorizirano stališče uživajo glede obdavčenja z dokladami uslužbenski prejemki. Državni uradniki so sploh oproščeni vseh doklad k temu davku glede prejemkov po zakonih in uredbah, veljavnih za državne uslužbence (čl. 97. z. n. d.), isti predpisi pa veljajo tudi za mestne uslužbence (§ lil. z. o m. o.), po čudnem naključju pa ne za uslužbence nemestnih občin. Ti imajo menda večinoma tako nizke prejemke. da bodo deležni oprostitve od samoupravnih doklad enako kot vsi ostali nameščenci, ki imajo mesečne prejemke do 4000 din. 960 din tedensko (po upoštevanju odbitkov za otroke). Pri nameščencih s prejemki, presegajočimi din 4.000; se obdavčijo z dokladami le presežki nad din 4.000. Od uslužbenskega davka se odbije enostavno din 228.— in samo od ostanka se odmerijo doklade, kar je naloga službodavca. Ker manjka v zakonu določba o tem, da se plačujejo samoupravne doklade v gotovini v vseh onih primerih, ko se pobira uslužbenski davek z davčnimi znamkami, nalepljenimi v davčno knjižico, bi kazalo dopolniti v tem smislu zakon, da se pripomni službodavcem obveznost odtegovati tudi doklade. Ker se morajo od enkratnih prejemkov, zavezanih uslužbenskemu davku, plačevati doklade v polnem znesku in mora tudi najmanjši obrtnik ali kmet in celo zavezanec z devetimi ali več otroki plačevati doklade v polnem znesku, je meja din 4.000.— previsoka, zlasti pa je to veljalo pred podražitvijo cen. Za vse javne nameščence (tudi občinske) velja načelo (čl. 89. z. n. d.), da onerozni prejemki (dnevnice in pod.) ne veljajo za prejemke, zavezane uslužbenskemu davku. Oprostitev državnih nameščencev se da opravičiti (razen z nizkimi prejemki) zlasti s tem, da naj imajo iste prejemke v vseh krajih, pripadajočih istemu draginjskemu razredu, ker ne gre, da bi uradniku, ki je slučajno nameščen v finančno slabši občini, vzela občina morda 200% doklade, drugemu kolegi v srečnejšem kraju pa morda le 30%. tako da bi nastala razlika v prejemkih, katere uradnik ni zakrivil, ker si ne more izbirati službenega sedeža. Tudi v nekaterih drugih primerih omejuje zakon pobiranje doklad, tako da se smejo nalagati 'samoupravne doklade le na del osnove — državnega davka. Deloma je to zato, ker se pobira državni davek enotno od davčnega zavezanca (državni davek se ne deli na osnovni in dopolnilni davek), deloma pa se favorizirajo določeni donosi, pri katerih se lahko predpostavlja nižja davčna sposobnost. Na drugi strani se s tem zmanjšuje osnova za pobiranje doklad baš v podeželskih občinah, ki večinoma nimajo nobene industrije in ki zato pogosto ne morejo v redu zadovoljevati svojih nalog. Doklade k državnim neposrednim davkom so namreč v občinskih financah najvažnejši vir prejemkov; saj so po proračunih naših občin za 1. 1940./41. znašale 49.4% vseh prejemkov, v 4 mestnih občinah pa le 8,7%, ker so v njih mnogo važnejši prejemki od podjetij. Seveda so doklade porazdeljene na posamezne občine in okraje precej neenakomerno. Na drugi strani se dogaja, da dopušča državni zakon pobiranje samoupravnih doklad, četudi se državni davek ne pobira. To je v primerih začasnih oprostitev ali tedaj, ko se državni davek odpiše »milostnim ali oportunitetnim potom«22 oz. v primerih oprostitev pri družbenem davku (čl. 76. t. 3. in 4.) ter pri pridobnini (čl. 46. t. 3. z. n. d.), če tako določa zakon ali pogodba. V teh primerih se razširi oprostitev kljub davčni sposobnosti ev. tudi na samoupravne doklade. Bolj krivično je, če velja davčna oprostitev oseb z devetimi ali več otroki za začasno in se celo po izrečnem določilu zakona o davku na neoženjene osebe in o davčni oprostitvi oseb z devetimi ali več otroki (§ 11.) ne oproščajo samoupravnih doklad, ki so lahko mnogo večje kakor vse breme državnega davka. Država pač v teh primerih predpostavlja pomanjkanje davčne sposobnosti zaradi vzdrževanja večjega števila otrok (sicer pa zadošča, če je morda le še 1 otrok, mlajši od 14 let, v zavezančevi oskrbi) in se odreče pobiranju davkov v lastno korist, ker računa s tem, da ji ostane še dovolj drugih zavezancev, pri katerih bo pokrila ta izpadek, medtem ko imajo lahko v podeželski občini mnogočlanske rodbine tako večino, da bi občinske doklade od ostalih rodbin znesle malenkost, in bi bila občina obsojena na nedelavnost. Na drugi strani se navaja, da je večje število otrok (vsaj pri večjih posestvih) za zavezanca ugodno, ker je to cenena delovna moč, medtem ko mora kmet - samec izdajati velike zneske za mezde kmeti jskih delavcev. Podobni razlogi so najbrže bili odločilni, ko se je država z davčno novelo z dne 22. decembra 1939 odpovedala pobiranju zemljarine od onih kmetovalcev, katerim se predpisuje zgolj zemljarina, če skupni katastrski čisti donos vseh njihovih zemljišč v območju ene davčne uprave ne presega din 1.000.— (čl. 10., t. 12. z. n. d.). S to določbo je namreč država oprostila večino kmetovalcev zemljarine vsaj v dravski banovini, v kateri so po štetju 1. 1931. znašala kmečka posestva do 5 ha po številu 57,4%,22 ker znaša povprečni katastrski čisti donos okrog din 163.— od 1 hektarja.24 Koliko znaša sedaj na podstavi te določbe oproščeni katastrski čisti donos, dosedaj ni znano. Sicer so predstavljala posestva do 22 Šraj, I. c. str. 163. 23 Bilimovič: Agrarna struktura Jugoslavije, Zbornik jurid. fak. 1938/39, str. 7. 21 J. Božič, Javne dajatve in kmetijstvo, Tehnika in gospodarstvo, IV. letnik, str. 218. Skupine posestev od 5—10 ha nismo mogli razčleniti. 5 lia tedajJ5 le 13,3% vse zemlje, tako da za državo izpadek ne bo tako velik, zlasti ker ji ostane tudi ves dopolnilni davek. V zavesti težav, ki bi lahko zadele nekatere podeželske obč ine s pretežno ali izključno kmečkim značajem, je omenjena novela oprostila taka zemljišča tudi vseli doklad, vendar pa dopustila nalaganje občinskih doklad največ v znesku predpisa za 1. 1939. Pravilnik dovoljuje odmero samoupravnih doklad samo do višine odmere teli doklad za 1. 1939. Za občine je torej položaj jasen, ne pa za ostale samouprave (banovino, kmetijsko zbornico itd.). Na ta način se uvaja pri nas v praksi diferenciranje doklad. Občina bi torej smela znižati splošno doklad no stopnjo pod ono iz I. 1939., zvišanje dokladne stopnje pa ne zadene zemljarine. IV. Medsebojno razmerje javnih teles in vprašanje finančne izravnave. Bremena občin se skoro brez prestanka večajo; isto velja v glavnem tudi o državi in njenih nalogah, ki povzročajo nove izdaike. Vendar pa prenaša država v vedno večjem obsegu del svojih poslov na občine, ne da bi jim istočasno odstopila tudi ustrezni del prejemkov ali ustrezne kredite, predvidene v proračunu za tisti namen. Pogosto prenaša država na občine tudi popolnoma nove naloge, za katere seveda y državnem proračunu sploh še ni kreditov. Novi ali na novo preneseni posli zahtevajo pogosto le povečanje dela, pri večjih občinah pa že nastavitev novih uradnikov in s tem povečanje osebnih izdatkov,2* zelo pogosto pa tudi povečanje pisarniških izdatkov. V teh primerih obremenitev za občino zaradi sodelovanja še ni tako znatna, kakor če država naloži občini tudi izvrševanje listih prenesenih nalog, ne pa le opravljanje poslov, za katere krije stvarne izdatke država. Pogosto prisili država občine, da morajo kriti celo izrazito državne izdatke (vzdrževanje državnih uradov in ustanov). 2r’ Bilimovič, 1. c., str. 22. 26 Ljubljana je morala določiti 9 uradnikov samo za izplačevanje podpor rodbinam vojaških vpoklicancev. Zalo se vedno pogosteje pojavlja zahteva, da naj država pri prenosu poslov na občine prenese na iste tudi del ustreznih kreditov, pri nalaganju novih poslov pa naj prispeva potrebne zneske.27 To je seveda odvisno od stanja državnih financ, ki so v izrednih časih obremenjene občutno z izrednimi izdatki. Slabšo pomoč lahko nudi država tudi s povišanjem občinskih davščin, ki pa lahko nasprotuje državnim finančnim interesom, ali z dovolitvijo novih občinskih davščin. Izmed novih nalog, katere nalaga država občinam, naj tukaj omenimo zlasti podpore rodbinam vpoklicancev (Ljubljana je dajala iz lastnih sredstev predujme potrebnim rodbinam). zaščito proti napadom iz zraka (o kateri se je razpravljalo obširno na mariborski seji slovenske sekcije seje mest 3. avgusta 1940. in kjer se je zahtevala porazdelitev stroškov na državo, banovino in občine), izdatke združene z vpoklicem na vojaške vaje in sploh vojaške posle, evakuacijo otrok, volilne posle. Opravičilo za svoje zahteve, da naj jim država obenem z nalaganjem novih poslov priskrbi tudi kritje potrebnih novih izdatkov, najdejo lahko občine v § 101. finančnega zakona za I. 1938./39., ki dopušča prenos dela poslov iz pristojnosti vrhovne državne uprave na banovine, obenem pa prenaša na banovine tudi ustrezne kredite v taki obliki, da se otvarjajo tisti krediti banom, medtem ko se morajo v prihodnjem letu postaviti na ustrezno mesto. Ta določba je ostala v glavnem na papirju,28 če abstrahiramo od ustanovitve banovine Hrvaške, ki ima sedaj (udi svoje vire prejemkov. Neenotno je stališče države glede prenašanja poslov na občine. Po § 89. z. o m. o. sme namreč notranji minister prenašati poleg poslov iz pristojnosti oblastev prve stopnje, navedenih v tem §-u, na mesta tudi druge posle občne uprave ali tudi odvzeti mestu poedine posle občne uprave. V zadnjem primeru pomeni to finančno razbremenitev občine, kolikor ne bo država zahtevala iz tega naslova od občine kakega 27 Zahteve Zveze mest v el. Stele, 1. e. 28 Glej dvome o izvedbi v čl. V. Kukmana: Upravna dekoncentracija po § 101. finančnega zakona za I. 1938.—39., Sl. pravnik 1939, str. 80. prispevka, v prvem primeru pa seveda nastajajo novi izdatki, o katerih zakon molči. Nemesine občine so v tem oziru na boljšem, ker določa § 79. z. o o., da je občina dolžna sodelovati tudi v drugih krajevnih poslih državne uprave po obstoječih predpisih in zakonitih odredbah državnih oblasti; poleg tega se morejo občinam z zakonom poveriti novi taki posli, obenem pa se mora poskrbeti za kritje stroškov, združenih z izvrševanjem poslov. Iz te določbe se lahko izvaja ali, da mora država občinam za kritje izdatkov za nove posle odstopiti del svojih prejemkov ali pa ji dovoliti lastne vire prejemkov. S to določbo se ne skladajo običajna skoro vsakoletna navodila finančnega ministra za sestavljanje občinskih proračunov, ki zahtevajo najstrožje varčevanje in ne samo izključujejo nove davščine ali poviševanje davčnih stopenj, temveč zahtevajo celo pogosteje znižanje davščin. Državnih subvencij pa občine skoro ne poznajo več. kvečjemu še subvencije banovine občinam.20 Drugače pa v naši zakonodaji ne bomo našli mnogo določb, ki bi občinam oz. samoupravam dodeljevale nova sredstva za nove posle. Če dodeli država oziroma višja javna korporacija nižji javni korporaciji kak znesek iz svojih sredstev za določen namen, je podana subvencija in ima ta višja korporacija pravico nadzorovati izvršitev dotične javne naloge in ev. tudi poskrbeti zato, da se ta naloga res izvrši. Tako nadzorstvo se mora uveljaviti tudi. če nižji korporaciji manjka sredstev in če gre za izvršitev javne naloge, ki ni le v krajevnem, temveč tudi v državnem interesu. Po raznih zakonih najdemo raztresene določbe o držav-, nih subvencijah občinam za določene namene, ki se deloma ponavljajo, deloma pa se pojavljajo le kdaj pa kdaj. Sem spada kaldrmina, ki prihaja v korist le občinam s carinarnico za dovozne ceste, nadalje čl. 17. uredbe o izvajanju javnih del z dne 22. novembra 1934 (Sl. I. 99. kos iz 1. 1934.), ki dovoljuje dajanje podpor v skupnem znesku največ 10% od prejemkov državnega sklada za javna dela za izvedbo javnih del krajevnega značaja, če prispeva prizadeta občina z ljudsko močjo občanov ali iz svojega rednega proračuna vsaj 29 Tako so prejele občine v Črni gori od države subvencije v znesku 4,450.000, slovenske pa nič. — D. I’. v Trg. tovarišu 1939, str. 89. 30% proračunskega zneska. Nasprotno pa sili zakon občine k prispevanju za namene, ki so pretežno v državnem interesu (vzdrževanje državnih uradov in naprav) ali ki so skupni državi in občini, kakor za zgraditev onega dela državnih cest, vodečih skozi občino, ki presega 6 m širine (§ 21. zakona o državnih cestah) ali za druge korporacije in sklade. 1 ako morajo občine po pravilniku o višini prispevka občinskih taks na bivanje tujcev tujsko-prometnima zvezama v Ljubljani in Mariboru (Sl. 1. 15. kos iz 1. 1940.) prispevati 20% od taks na bivanje tujcev, davščine na prenočnino, posteljnine in prenočnine omenjenima zvezama, po uredbi o prispevanju občin občinskim kmetijskim skladom in sreskim kmetijskim odborom z dne 26. marca 1940. (Sl. 1. 28. kos iz 1. 1940.), izdani po § 91. odst. 3. zakona o pospeševanju kmetijstva, pa morajo občine prispevati omenjenim kmetijskim odborom določeni odstotek zemljarine, predpisane na njihovem ozemlju. Ta odstotek je določen v različni višini za posamezne sreze, in znaša od 8.1% do 16%. Občine brez doklad morajo prispevati te zneske iz drugih sredstev. V dravski banovini danes takih občin ni. Te zneske odtegne davčna uprava ter odvede 75% sreskemu kmetijskemu skladu, ostanek (25%) pa gre v občinski kmetijski sklad. Sicer najdemo še primer, da naloži država občini prispevanje za kritje določenega državnega izdatka, ki je tudi v njenem interesu. K vzdrževanju policije v mestih, kjer načeluje mestni policiji državni organ, more država prispevati do tretjine vseh stroškov za vzdrževanje (§ 89. z. o m. o.), kar je bilo s § 124. t. 25. fin. zak. za 1. 1939./40. spremenjeno v toliko, da sme država naprtiti polovico osebnih izdatkov za osebje predstojništva mestne policije mestni občini. Večji obseg zavzemajo subvencije v korist občinam v banovinskem proračunu. Banovine so namreč že zavzele stališče o solidarnosti javnih korporacij: po tem načelu je dolžnost višjih javnih korporacij pomagati nižjim s prispevki (subvencijami) k izvrševanju njihovih nalog, ali pa je njihova naloga najti izravnavo med finančno šibkimi in finančno močnejšimi občinami svojega območja, ker imajo pač interes na tem, da vršijo vse njihove občine predpisane naloge tudi, če občani sami zaradi stalno naraščajočih občin- skih izdatkov ne morejo zbrati pokritja za vse nujne občinske naloge, ker pač kljub napenjanju davčnega vijaka ni mogoče ustvariti potrebnih virov prejemkov, zlasti če ima občina kake izredne izdatke (n. pr. skrb za brezposelne ustavljene tovarne) in je državna davčna podlaga za pobiranje doklad preneznatna ali pa če je občina tako zadolžena, da ne more v redu izpolnjevati prevzetih obveznosti, tako da ne plačuje niti tekočih obveznosti (n. pr. osebnih izdatkov ali računov za dobave), temveč tudi ne odplačuje v redu starih dolgov, ker nima sredstev za službo posojil (obresti in odplačevanje glavnice) ali se nabere preveč kratkoročnih obveznosti; te izpostavljajo občino ne le nevarnosti prisilne izvršbe, ki pozna sicer gotove omejitve, temveč celo nevarnosti poravnave ali stečaja, ki utegne celo biti odpravljen, ker ni stroškov za kritje stečajnega postopanja, laki primeri škodujejo izredno močno ne le prizadeti občini (morda tudi njeni hranilnici kot posojilodajalki ali podjetju), temveč tudi ostalim občinam in javnim korporacijam, ker se pojavljajo dvomi tudi o njihovi plačilazmožnosti in plačiUi-voljnosti, in zahtevajo njihovi upniki (dobavitelji) strožje pogoje. I)a se preprečijo škodljive posledice zlasti za občinski in javni kredit, se pojavlja načelo solidarnosti javnih korporacij,3" ki govori pretežno v korist nižjih javnih korporacij, ker si utegne država sama na podstavi svoje originarne davčne vrhovnosti zagotoviti potrebne vire prejemkov za lastne namene. Izravnajo naj se bremena, da ne bodo pripadniki posamezne javne korporacije preveč občutno preobremenjeni v primeri s pripadniki druge gospodarsko močnejše edinice iste stopnje. Poskrbi naj se zato, da se omogoči izvrševanje obveznih izdatkov vsem občinam, da se ne bi dogajalo, da posamezna občina ne more zadostiti svojim najnujnejšim nalogam, medtem ko troši druga denar ne le za prostovoljne, temveč celo nepotrebne (luksuzne) izdatke. V sodržavju ali v zvezni državi je lahko tudi narobe, če centralna oblast nima lastnih zadostnih sredstev in je navezana na prispevke držav članic, da more vršiti svoje naloge. 30 Članek K. Engliša: »Solidarita verejnycli svazkü v Hospodarski politiki«, 1928, št. 51—52. Načelo solidarnosti je pri nas dosedaj uveljavljeno v manjšem obsegu. Predvsem se kaže v subvencijah višje javne korporacije nižji korporaciji za kritje določene potrebe, če ne zadoščajo lastna sredstva nižje korporacije. Če daje višja javna korporacija nižji dotacijo (brez določenega namena), so navadno dotacije namenjene vsem članicam oz. nižjim korporacijam, torej tudi onim, ki morda niso potrebne dotacije, zlasti iz donosa kakega določenega davka. Naša banovina je že pred več leti pričela skrbeti za izravnavo bremen v korist preobremenjenih občin, ki bi bile sicer v nevarnosti, da ne bi mogle sploh ali vsaj v zadostni meri izvrševati svoje izdatke, zlasti seveda take, ki so obvezni ali ki izvirajo iz preje prevzetih obveznosti. Zlasti tudi ne sme banovina oz. nadzorno oblastvo dopustiti, da bi se občina izognila izpolnitvi obveznosti na ta način, da izpusti dotične izdatke že iz proračuna. Proti temu je zdravilo v prisilnem budžetiranju, zlasii v pravici nadzornega oblastva. da sme pri odobravanju proračuna predlagane prejemke in izdatke ne le zmanjšati ali črtati, temveč celo povečati oz. uvesti nove davščine. Zmanjšanje je bilo dopustno že sedaj, povečanje izdatkov in prejemkov pa je proglasil državni svet za nedopustno. Sicer bi morala iziti na podstavi pooblastila § 128. fin. zakona za 1. 1939./40., ki dopušča sedaj izrečno tako prisilno budžetiranje, posebna uredba, ker se lahko zgodi, da občina ne bi hotela izvršili naloga nadzornega oblastva. da za kril je closedaj nepredvidenega določenega izdatka uvede posebno davščino ali poveča obstoječe davščine ali da pobere davščino, tistega izdatka pa kljub temu ne izvrši, kar seveda lahko stori tudi glede izdatka, ki je sicer v proračunu odobren že brez sodelovanja nadzornega oblastva. Uredba bi se morala držati v glavnem načel o izvrševanju občinskih nalog, katerih občina noče izvršiti in ki so normirana v § 127. in 128. z. o o. ter v !? 136, in !? 137. z. o m. o. Preosiane tudi možnost razrešitve občinskih organov. Ta določba je bila poenostavljena s § 78. t. 3. prorač. dvanajstin za apr i l-j ulij 1940. ki dopušča spremembo proračunov v izdatkih in prejemkih kakor tudi v davščinah po oblasivu. ki odobrava proračune. Izrečno nava ja banovinski proračun dravske banovine za 1. 1940.'41. te-le subvencije občinam: (vštevši šolske in cer- kvene konkurenčne) potlpore za sanacijo cerkvenih občin din 100.000.—, podpore za gradnjo, opremo in popravilo cerkva 150.000.—, pomoč občinam pri odplačevanju dolgov 180.000.—, prispevek pokojninskemu skladu občinskih uslužbencev po § 88. z. o o. 50.000.—, nujna gradbena dela na banovinskih in občinskih cestah ob elementarnih nezgodah 200.000.—, pomoč pri odplačilu dolgov okraj, cestnih odborov in občinam za cestne in mostne zgradbe 345.000.—, prispevek preobremenjenim občinam za ubožni sklad din 100.000.—. pomoč revnim občinam za zatiranje nalezljivih bolezni din 50.000.—, zdravljenje siromašnih v združenih zdravstvenih občinah 1,200.000.—. Takih postavk, ki so deloma težko deljive (ker so določene v korist raznih javnih korporacij), bi se našlo še več; vendar to iz proračuna še ni razvidno, ali se pozneje kak izdatek za določen namen dodeli občini. Banska uprava vrši torej tukaj izravnavanje bremen, da omogoči tudi siromašnejšim občinam potrebno poslovanje in obstoj; zlasti prispeva za razne konkretne namene, da jih lahko občina zadovolji. Vse delo banske uprave v tej smeri iz proračuna ni razvidno, ker bi bila zato potrebna njegova natančnejša filiacija. Uspehi so vsekako blagodejni, občani pa se jili pogosto ne zavedajo. Zlasti stremi banska uprava za tem. da se zmanjšajo doklade v posameznih občinah na znosno višino, ker so doklade navadno najvidnejši dokaz o preobremenjenosti prebivalstva v kaki občini. Seveda bo dajala banska uprava subvencije preobremenjenim občinam najbrže šele, če vidi, da ni mogoče niti znižanje izdatkov niti povišanje drugih prejemkov, ki stoje občini še na razpolago. Brez dvoma so te subvencije rešile gospodarskega propada marsikatero občino, če ne posredno, pa vsaj na ta način, da je znižanje doklad na znosno mero (po zaslugi banske uprave) ohranilo občini marsikaterega davkoplačevalca, ki bi bil sicer imel možnost prenesti svoj davčni vir in bivališče v drugo, manj obremenjeno občino. Akcija banske uprave za zmanjšanje občinskih doklad na znosno mero je lažja zato, ker imajo naj višje dokladne stopnje navadno one občine, ki imajo malo drugih prejemkov iniki imajo tudi absolutno nizke celotne proračune. Tako ima po občinskih proračunih za 1. 1940./41. le 52 občin doklade, presegajoče 150%, kar naj bi veljalo kot naj višja znosna občinska doklada. Doklade (eh občin naj bi znašale skupaj din 3,104.668; vendar bi bilo treba vsega le din 287.268 zato, da bi se doklade znižale od predvidene stopnje na 150%. Ta znesek je v primeri s skupnimi proračuni naših občin neznaten, omogočil pa bi redno poslovanje vseh teh občin, če bi se ustvarila za tako izravnavo bremen potrebna sredstva. Seveda tukaj niso upoštevani obvezni izdatki, katerih občine niso uvrstile v proračun. V drugih državah nalagajo tako izravnavo bremen državni zakoni. Izravnava se seveda ne more vršiti v tej obliki, da bi močnejša občina prispevala iz svojega proračunu določeni znesek drugi šibkejši občini, ker bi to izgle-dalo kot miloščina in izzivalo kritiko, temveč je za tako izravnavo poklicana višja javna korporacija, bodisi država, bodisi samouprava (dežela) in sicer neposredno ali v obliki posebnega izravnalnega sklada, kamor prispevajo manj obremenjene občine ali pa se določene dotacije višje korporacije ali pa donos kakega davka razdelijo potrebnim samoupravam na njihovo obrazloženo prošnjo, zato da jim ni treba dvigati doklad na neznosno višino. V tem oziru bi lahko služili za vzgled češkoslovaški zakon iz 1. 1927. (že citirani) in zakoni prejšnjih nekaterih nemških dežel in Avstrije (povojne),31 ki so večinoma ustanovili posebne izravnavalne sklade; ti naj bi dajali subvencije le. če je resnična potreba in če presegajo doklade določeno višino. V okviru po zakonu razpoložljivih sredstev (na Češkoslovaškem preje 140 milijonov kron letno samo iz državnih sredstev!) so deležne subvencij občine in nekatere druge javne korporacije, ki stavljajo seveda večinoma pretirane zahteve, ker se zavedajo, da ne bodo mogle doseči vsega, kar zahtevajo (tako Fux-Wichta). Težko je zlasti najti ključ za pravično razdelitev sredstev, ker se sicer javni korporaciji lahko prizna pravica do subvencije — toda le za resnično potrebne izdatke, ne pa morda za nepotrebne izdatke. Moralo bi pač veljati načelo, da se iz teh sredstev v eni občini ne sme omogočiti kritje izdatka, ki ga v drugi občini ni več mogoče izvršiti, ker se tam ne more več najti pokritje. 31 Fux-Wichta, 1. c., str. 110 sl. Vsekako so tu nakazana pola, po katerih je tudi pri naših občinah mogoče izvesti izravnavo bremen. Podrobneje se na tem mestu ne moremo spuščati v ta vprašanja, ki bodo postala pri nas vsekakor še bolj aktualna. Jugoslavija je poznala prejšnja leta večje državne dotacije oblastnim samoupravam, nekaj časa tudi banovinam. Danes je od vsega ostalo onih največ 100 milijonov dinarjev od izkupička skupnega davka na poslovni promet in delež na skupnih banovinskih trošarinah, ki se delijo po raznih ključih, kateri vzbujajo pogosto kritiko."'" Državne dotacije občinam so skoro brez pomena. Važno je tudi vprašanje finančne izravnave med posameznimi občinami, zlasti o pristojnosti za pobiranje občinskih trošarin in doklad k neposrednim davkom, da se na eni strani prepreči dvojno obdavčenje istega davčnega predmeta, na drugi strani pa razdeli pravično davčna osnova (državni osnovni davek) za odmero samoupravnih doklad na one občine, katerim povzroča podjetje (sedež in posamezni obrati) izdatke. Ta vprašanja so urejena pri nas za pridobnino v čl. 44., za družbeni davek pa v čl. 88. zak. nep. davkov. V. Občinski dolgovi in občinske rezerve. Zakon o naraščajočih državnih izdatkih velja tudi za občine, ker naraščajo tudi njihove naloge brez prestanka. Zlasti se tudi povečuje število njihovih ustanov, zavodov in podjetij, ki zahtevajo večje investicije, katerih ni mogoče pokriti iz rednih proračunskih sredstev, ker bi (aki enkratni izdatki presegli davčno sposobnost občanov in bi bili deloma neizvedljivi, ker bi bilo nemogoče povišanje občinskih davščin na potrebno višino, če naj bi se ves izdatek kril v enem letu. Stabilnost javnih proračunov naj bi se spoštovala po možnosti tudi v občinskih financah, ker prenaša gospodarstvo laže bremena, ki se ne spreminjajo v večjem obsegu in na katera se je že privadilo, tako da je tudi prevalitev teh bremen urejena. Če naj se v enem letu izvrši kaka večja naloga, je nevarnost, da trpi zadovoljitev drugih občinskih potreb in delovanje občinske uprave. Če sč ustvari nova ;12 I). Potočnik: Banovinsko finance. Trgovski tovariš 1936, str. 2:i/24. občinska naprava trajnega pomena, tudi ne bo pomislekov proti temu, da pade del izdatkov za ta namen v breme bodočih generacij, katerim bo ta naprava koristila, zlasti še, če bo ta naprava donašala tudi trajne donose, s katerimi bo mogoče pokrivati vso službo ali vsaj del službe posojila, ki ga bo dopustno najeti za tako napravo.32*1 Torej se sme tudi v občinskih financah dopustiti uporaba kredita, vendar le v določenih mejah, zlasti pa nikdar za redne izdatke. Sicer kažejo statistike o občinskih dolgovih, da so bili v mnogo večji meri kot državni dolgovi najeti za produktivne in rentabilne namene.33 Razen tega vsebujejo tudi zneski, najeti za odplačilo dolgov, pogosto investicije, ki so se krile prvotno s kratkoročnimi posojili. Naš zakon o občinah dopušča (§ 94.) posojila le za izredne potrebe, praviloma za trajne namene, ki se ne morejo ostvariti z rednimi letnimi prejemki. Zakon o mestnih občinah dopušča še poleg tega (§ 114.) posojila za odplačilo prejšnjih dolgov, torej v primerih, ko se dajo naknadno doseči ugodnejši pogoji, zlasti v obliki konsolidacije posojila (spremembe kratkoročnega v dolgoročno) ali konverzije (znižanja obrestne mere). Posojila se morajo odplačevati po vnaprej določenem načrtu, z odobritvijo tudi iz osnovne občinske imovine, če se ta v bodočih letih rekonstruira. Potrebna je seveda tudi kontrola o tem, ali se je izkupiček posojila res porabil za namen, ki je označen kot povzročitelj posojila. 32a Izdatki za službo posojila se lahko krijejo razen iz donosov financirane naprave tudi iz kakega posebnega sklada, ki ima laliko tudi svoje lastne prejemke. N. pr. fond 6%nega ljubljanskega obligacijskega posojila. 33 Samoupravno gospodarstvo v Druvski banovini, Ljubljana 1933, navaja na str. 64, da se je uporabilo od posojil 70,66% za investicije in gradbena dela, 22,43% za odplačilo dolgov, 6,68% pa za mešane in ostale svrhe. Ob koncu 1. 1936. so imele slovenske občine (191 od 403) dolgov za din 62,601.389, mestne občine pa din 201,125.668. Od teh posojil se je porabilo za ureditev kraja 37,6 milijonov, za kulturne in socialne investicije 86,6 milijonov, za občinske zgradbe 8,9 milijonov, za ustanovitev podjetij 46,4 milijone, za prehrano 5,2 milijona, na drugi strani pa za konverzijo 30,3 milijone in za odplačilo letečih dolgov le 6,7 milijonov. Seveda je močna postavka »Ostalo« — 39,4 milj. (Tabela 60/61 v Statistiki samoupravnih zajmova u Kralj. Jugoslaviji na dan 31. decembra 1936. Izdalo fin. ministrstvo 1937.) Od tedaj so dolgovi seveda precej narasli. Za najemanje posojil je vedno potrebna odobritev finančnega ministra, sporazumno z notranjim ministrom; ta sicer dolgotrajni (Op. Toda glej 2-mesečni rok za odobritev posojil mestnim občinam!) postopek naj bi izključil porabo posojila za nedopustne namene; finančni minister ima močan interes na odobritvi, ker mora varovati poleg interesov občine in njenih davkoplačevalcev tudi svoje lastne interese. Povečanje izdatkov kake občine za službo posojila (zlasti nerentabilnega) lahko povzroči tako neznosno povečanje občinskih davščin, zlasti doklad, da se ogrozi pobiranje tudi državnih davščin in eksistenca davkoplačevalcev; preobremenjenost občine lahko povzroči zanemarjenje njenih nalog, kaierih izvrševanje zahteva državni interes, ker ima tudi država interes na rednem delovanju občin. Iz tega lahko nastane obveznost (vsaj moralna) višjih javnih korporacij, da omogočijo občini izvrševanje nalog s subvencijami. Končno pa ima finančni minister interes na tem. da ne bi preobremenjene občine načenjale finančnih virov, katere bi rad 011 izkoristil takoj ali pozneje v obliki novih davščin ali z najetjem državnega posojila. Prevelike zahteve občin na kapitalskem trgu lahko povzročijo pomanjkanje ali vsaj podražitev kapitala za državne potrebe, kar pomeni večje izdatke v bodočnosti za službo državnih posojil (višja nominelna obrestna mera, nižji emisijski tečaj). Brez nevarnosti za občinske finance so kratkoročna posojila. kolikor se najemajo za pokritje blagajniških primanjkljajev, ki nastajajo v teku istega proračunskega leta zaradi neenakomernega dotoka prejemkov v raznih mesecih, če se izpolnijo pričakovane nade, da se v poznejših mesecih istega proračunskega leta izravnajo ti primanjkljaji. Nevarno je, če se najemajo kratkoročna posojila mesto za kritje blagajniškega primanjkljaja za kritje računskega primanjkljaja (v računskem zaključku) ali celo za dolgoročne investicije in v tako velikem obsegu, da jih ob dospetku ni mogoče plačati. V časih, ko kapitalski trg ne razpolaga z zadostnimi kapi-tali, je velika nevarnost v najemanju kratkoročnih posojil, če se ne posreči poznejša konsolidacija. Iz teh izvajanj izhaja, da bo vedno potrebno nadzorstvo nad občinami pri najemanju posojil, ker brez tega nadzor- stva ne bo hotelo izhajati nobeno višje nadzorno oblastvo, četudi samoupravno. Drugo vprašanje je, kje naj najemajo posojila naše občine. O tem vprašanju smo že razpravljali na drugem mestu.84 Zato tukaj ne bomo razpravljali obširneje o njem, razen kolikor so nastale spremembe. 1. Še nadalje prihajajo upoštev kot posojilodavci za občine zavodi socialnega zavarovanja in v manjši meri zasebne zavarovalnice (delniške in vzajemne) in pokojninski skladi, kolikor ni sedaj predpisana naložba znatnega dela njihovih rezerv in prirastka rezerv v državne papirje. Vprašanje naložb človekoljubnih naprav še danes ni popolnoma razčiščeno, še manj pa delitev Osrednjega urada za zavarovanje delavcev, čigar posojila prihajajo upoštev predvsem le za posojila za zdravstvene naprave, ne pa za druge občinske investicije. 2. Državni in privilegirani denarni zavodi. Dočim je dala Državna hipotekarna banka tudi slovenskim občinam v zadnjih letih znatna (razmeroma cenena) posojila zlasti za mobilizacijo njihovih hranilnic, so občinska posojila Poštne hranilnice zelo nazadovala, ker se je posvetila predvsem financiranju države in njenih naprav. Nov upnik za občine bo Privilegirana agrarna banka, ki sme sedaj dajati posojila na podstavi posebnega sklepa ministrskega sveta tudi za prehranjevalne ustanove, torej tudi občinam, če jih ustanovijo, ne pa morda neposredno prehranjevalni ustanovi sami. Narodna banka občinam in njihovim podjetjem ne sme dajati nobenih posojil ne posredno ne neposredno, ker to prepoveduje zakon o Narodni banki (čl. 13.) enako kakor posojila državi. 3. Banke. Delniške banke že po svoji konstrukciji ne bodo rade dajale občinam posojil, ker potrebujejo občine pretežno dolgoročna posojila, ki pri bankah niso običajna, medtem ko kratkoročna posojila občinam navadno ne ustrezajo, razen za premostitev blagajniškega primanjkljaja. Obrestna mera bančnih posojil bo najbrže malo višja. 34 Kje bodo dobivale občine in ostale samouprave posojila po uveljavljenju uredbe o hranilnicah? — Samouprava 1938, št. 1. 4. Komunalne zadolžnice denarnih zavodov. Na žalost pri nas skoro ne poznamo komunalnih bančnih obligacij, kakršne izdajajo drugod zlasti deželne banke (v prejšnjih avstrijskih in nemških deželah), nekatere večje delniške banke, posebne hipotečne banke in večje samoupravne hranilnice. Dolgoročne obveznice izdaja denarni zavod največ do višine svojih občinskih posojil, ki jamčijo za izdane zadolžnice poleg zavodovih posebnih rezerv za komunalna posojila ter poleg njegovega splošnega jamstva. Taka posojila se dajejo pogosto v obliki zadolžnic, katere prejme dolžnik radi prodaje, vrača pa dolg v gotovini ali ponekod tudi v zadolžnicah samih, tako da občina - dolžnica vrne dolg z manjšim kot nominalnim zneskom posojila, ker je morda tudi prejela v gotovini manjši izkupiček za svoje-časno prodane obveznice. Obrestna mera teh posojil je navadno ista za lastnika papirja in za dolžnika — občino, ki plaču je denarnemu zavodu letni prispevek za stroške — V'i%o ali malo več. Obrestna mera takih obveznic je odvisna od kapitalskega trga, enako tečaj (emisijski in borzni). Za občine so ugodna dolgoročnost in iz tega izvirajoča razmeroma nizka letna bremena za službo posojila, za denarni zavod istočasna dospelost njegove terjatve (anuitet) in njegovih obveznosti proti imetnikom, ki ne morejo zahtevati izplačila svoje vloge, pač pa lahko zadolžnico (z zgubo ali dobičkom) prodajo, kolikor je raje ne zastavijo, da si prihranijo morebitno trenutno grozečo tečajno zgubo. Za take papirje je priporočljivo kotiranje na borzah, da jih je mogoče dati v zastavo (lombard) tmli pri emisijski banki. Pri nas so te obveznice v življenju skoro neznane, četudi so jih izdajale Kranjska deželna banka (sedanja Hipotekarna banka jugoslovanskih hranilnic) ter nekatere zagrebške banke. Pravico do izdajanja takih komunalnih zadolžnic ima tudi Državna hipotekarna banka in Hranilnica dravske banovine v Ljubljani, ki pa te pravice dosedaj ni izkoristila, dočim je D. H. B. najela le 1. 1911. obligacijsko posojilo v tujini v korist beograjske občine. 5. Zadru ge-posojilnice dajejo posojila občinam le redko, največkrat manjšim občinam (domačim), ki nimajo svoje hranilnice in ne tvegajo iskanja posojila v dru- geni kraju. Pri zadrugah je treba upoštevati določbe zakona o gospodarskih zadrugah, ki naglasa (čl. 1. t. 6.), da posluje zadruga samo s svojimi zadružniki, ker bi drugače zgubila davčno oprostilev. Če torej najame občina posojilo pri zadrugi, mora postati član ali pa zgubi zadruga oprostitev in druge ugodnosti. V prvem primeru jamči občina-dolžnica omejeno ali celo neomejeno za vse obveznosti zadruge, kar je lahko zanjo zelo težko breme. V takem primeru se bliža posojilnica po svojem značaju že občinski hranilnici. Ker na eni strani nima smisla prepovedovati občinam najemanje posojil pri zadrugah, na drugi strani pa ni priporočljivo naprtiti občinam morebitno neomejeno jamstvo za zadrugo, ki sicer noče riškirati zgubo davčnih in drugih ugodnosti zaradi posojila občini-nečlanu, bo potrebno tudi pri nas izdati določbo, kakršno vsebuje § 20.. t. 4. češkoslovaškega zakona o samoupravnih financah (z dne 15. junija 1927 v besedilu novele z dne 27. novembra 1930): Občina sme najemati posojila tudi pri kreditnih zavodih (zadrug) z neomejenim jamstvom. V tem primeru občina ne postane članica zavoda, ne prevzema neomejenega jamstva za njegove obveznosti, posojilo pa je veljavno sklenjeno, četudi bi bilo po njegovih pravilih jamstvo pri zadrugi njegoy' pogoj. V takih primerih ne zgubijo ti kreditni zavodi pravice na davčne in taksne ugodnosti, ki jim gredo po veljavnih predpisih s pogojem, da omejujejo svoje delovanje izključno na svoje člane. Znano je, da so tudi pri nas dajale zadruge posojila občinam in je nujno potrebno, da se vprašanje uredi na primeren način. Neroden je sedanji način, ko najame župan ali obč. odbornik posojilo pri zadrugi — v korist občine. 6. Samoupravne hranilnice vseh vrst — banovinske, mestne, okrajne in občinske — so bile vedno cenen (in dolgo skoro edini pomembnejši) vir kreditov za občine in tudi druge samouprave, kar dokazujejo številke.35 1521 raznih javnih naprav se je zgradilo s hranilniškimi posojili v Sloveniji (deloma tudi na Primorskem pred 1. 1918.). Prihranek na obrestih je znašal vsako leto milijone dinarjev, ki so jih prihranile hranilnice davkoplačevalcem. Ta posojila 35 Naš članek, str. 8. so znašala še pred kratkim okrog */4 milijarde dinar jev, torej približno četrtino vlog pri hranilnicah. Dosedanji način dajanja občinskih posojil je temeljito spremenila uredba o občinskih hranilnicah z dne 24. novembra 1938, ki je dopustila občinskim hranilnicam le dajanje kratkoročnih posojil lastnim občinam-ustanoviteljicam. vendar največ do 10% vseh hranilnih vlog. Po navodilih finančnega ministra za sestavo proračuna mestnih občin za leto 1939./40. (Sl. list 52. kos iz 1. 1939.) pa se ne smejo dovol jevati posojila nikdar »za pokritje primanjkljaja po proračunu in za tiste izdatke, ki so v proračunu določeni«. Katere izdatke je potem sploh še dovoljeno pokrivati s posojili, če se smejo najemati le dolgoročna posojila za trajne namene, ne pa za prehodne izdatke, ni dovolj jasno. Novela k uredbi o občinskih hranilnicah z dne 6. oktobra 1939 (Sl. list 98. kos iz 1. 1939.) je dopustila (§ 14. t. 6) dolgoročna posojila samoupravnim telesom največ v višini 10%, kratkoročna pa največ v višini 15% vlog na hranilne knjižice. Torej sme dajati občinska hranilnica posojila tudi drugim občinam, ne le občini-ustanoviteljici, vendar slednji po čl. 33. vzornih pravil le po istih pogojih kot drugim dolžnikom. Prej prepovedana dolgoročna posojila smejo znašati le 10% hranilnih vlog, zato pa so dopustna v večjem obsegu kratkoročna posojila, ki pa so pri naših občinah večinoma neznana (razen kakih zaostalih obveznosti napram občinskim dobaviteljem). Zato se odpira nevarnost podaljševanja takih navidezno kratkoročnih posojil. Sicer je že finančni zakon za 1. 1939./40., § 82, dovolil hranilnicam dajanje dolgoročnih občinskih posojil za napeljavo telefona. Banovinske hranilnice teh omejitev ne poznajo, nasprotno, razvijajo se vedno bolj v denarne zavode za financiranje potreb naših samouprav, predvsem seveda banovine same in njenih naprav. Pri njih bodo mogle občine najemati tudi dolgoročna posojila brez dvoma tudi po pričakovani zakoniti ureditvi njihovega poslovanja. Omejitev posojil občini-ustanoviteljici se da zagovarjati zlasti s slabimi skušnjami onih hranilnic, ki so posodile svoji občini nad polovico vlog. Sedanja 25% meja je sicer primerna, razen omejitve dolgoročnih posojil na 10% vseh hranilnih vlog. Vendar je najbrže zakonodajalec mislil na drugo možnost dolgoročnega zadolževanja naših občin, katero dopušča § 14. t. 3. uredbe o občinskih hranilnicah, namreč nakup samoupravnih vrednostnih papirjev. 7. Komunalne zadolžnice občin. T udi občine same lahko izdajajo zadolžnice, ki imajo značaj vrednostnega papir ja in se glasijo na okrogle zneske. Po obeh občinskih zakonih bi se seveda morala taka emisijska posojila odplačevati po vnaprej določenem načrtu, odobrenem v vseli primerih od notranjega in finančnega ministrstva. Zakonodajalec računa s takimi obveznicami in jih favorizira z zakonom, »s katerim se posojila samoupravnih teles opraščajo državnih davščin«30 in tudi taks za vse posle, ki jih najemajo v inozemstvu ali državi »samoupravna telesa v svoji pristojnosti za javne namene«, vendar po poznejšem avtentičnem tolmačenju37 le za posojila v obliki vrednostnih papirjev, dočim je že čl. 63.. t. 4. zakona o neposrednih davkih oprostil rentnine obresti, katere plačujejo v inozemstvo ... občine od lastnih posojil. Razen ljubljanske mestne občine nima menda nobena druga jugoslovanska občina inozemskega posojila, in je malo verjetno, da bi se v bodoče posrečilo najeti novo. V praksi morejo izdajati lastne dolgoročne obveznice pri nas le naj več je mestne občine, ker lahko edino one emitirajo zadolžnice v tako velikem znesku, da jih lahko kotirajo na borzi in da se razvije z njimi kupčija in s tem možnost skrbeti za primerne tečaje, ki je pogoj tudi za lombardiranje takih zadolžnic pri Narodni banki in drugih denarnih zavodih. Nekatere take zadolžnice nosijo tudi ime blagajniških zapisov, četudi niso kratkoročne, temveč srednjeročne (Zagreb n. pr. 10-letne). Manjše občine, ki niso sedež banovine, se komaj upajo emitirati lastne zadolžnice (izjema n. pr. Sušak). Končno so dobila naša 3 naj večja mesta Beograd, Zagreb in Ljubljana z uredbo o emisiji občinskih posojil38 pravico, izdajati za investicijske potrebe obveznice, ki se sprejemajo za varščine in v katere se smejo deloma nalagati hranilniške rezerve lastne hranilnice in rezerve občinskih pokojninskih ustanov ter pupilni skladi in ki so opro- 30 Ur. list, 45. kos iz 1. 1929. 37 Finančni zakon za 1. 1932./33., § 16. 38 Z dne 14. novembra 1939, Sl. list, 95. kos. ščene vseh sedanjih in bodočih državnih in vseh ostalih (samoupravnih in občinskih — tako uredba!) davkov in doklad kakor tudi vseh taks in ostalih davščin. Emisijske pogoje vseh takih posojil mora seveda odobriti finančni minister. Uredba o občinskih hranilnicah dopušča v § 14. t. 3 hranilnicam nakup samoupravnih vrednostnih papirjev največ do 20 % vlog na hranilne kn jižice (toda v teh 20% se računa jo menda tudi ostale vrste papirjev, naštetih v istem odstavku). Torej sme manjša hranilnica kupovati samoupravne papirje, izdane od banovine ali naj večjih občin, na žalost pa ne bo mogla kupiti zadolžnic lastne občine, četudi je za hranilnico z likviditetnega stališča ugodnejše, da ima komunalne obveznice kakor dolgoročno terjatev proti občini, katero je zelo težko vnovčiti (cedirati ali zastaviti). Teoretično je pravilno, da naj imajo hranilnice kot kritje svojih kratkoročnih obveznosti (vlog na vpogled) kratkoročna posojila ali vnovči ji ve (zastavi jive) vrednostne papirje, toda pri manjših hranilnicah je danes ta princip neizvedljiv. Za kredit naših največjih občin je z novimi predpisi preskrbljeno v zadostni meri, toda treba bo najti primeren način financiranja manjših občin. Ker same ne bodo mogle izdajati zadolžnic, bo treba delati na to, da obstoječi denarni zavodi pričnejo zopet v večjem obsegu oz. na novo izdajati komunalne zadolžnice, kar je seveda odvisno od položaja na kapitalskem trgu sploh, ali pa da se najde možnost, da bi manjše občine skupaj izdajale skupne ko m u n a 1 n e z a d o 1 ž n i c e. Tu lahko služi kot vzgled nemška organizacija. Tam so se vse občine posamezne pokrajine združile v hranilniške in žirovne zveze (Sparkassen- und Giroverband), ki izdajajo skupaj komunalna zbiralna posojila (Kommunalsammelan-ieilie), kar omogoča tudi manjšim občinam najemanje posojil na kapitalskem trgu. Pogoj je seveda normalizacija našega kapitalskega trga, ev. tudi dotok kapitala iz tujine, nakar danes ni mogoče misliti. Solidarnost naših občin bi lahko pomagala tudi manjšim občinam do potrebnih kreditov, kateri so jim danes težko dostopni, ker pri lastni hranilnici ne morejo dobiti dolgoročnih posojil, zlasti dokler ima hranilnica previsok odstotek starih dolgoročnih posojil, na drugi strani pa skoro ni mogoče, da bi dobila dolgoročno posojilo pri drugi občinski hranilnici, ker je pri tej večinoma že lastna občina izčrpala omenjenih 10% za svoje namene. Ne smemo namreč prezreti, da bodo mogle hranilnice dajati nova dolgoročna posojila občinam šele tedaj, ko' bodo sedanja dolgoročna občinska posojila padla pod 10% vseh hranilnih vlog, kar lahko pomeni, da marsikatera hranilnica morda tudi 10 ali več let ne bo mogla niti lastni občini posoditi dolgoročno niti najmanjšega zneska. To je skoro istovetno s prepovedjo dajanja dolgoročnih občinskih posojil vsaj od strani občinskih hranilnic. Zato smo enako kot 1. 1938. mnenja, da bi bilo treba odpraviti pri hranilni-ških posojilih samoupravam (torej tudi v korist drugih samouprav — banovine, okrajnih cestnih odborov itd.) razlikovanje na dolgoročna in kratkoročna posojila (kolikor gre za maksimalno dovoljene odstotke takih posojil) ali pa ta predpis v praksi blaže tolmačiti, zlasti glede pojma kratkoročno-sti, ki tu ni definiran; sploh ni govora o srednjeročnih posojilih. ki so na polju javnega kredita vedno pogostejša. Breme občinskih posojil je pri naših občinah na splošno znosno. Obrestna mera je relativno ugodna, posojila so pretežno dolgoročna, tako da za občine večinoma ni nevarnosti, da bi morale takoj vrniti celo posojilo. Služba posojil (obrestovanje in odplačevanje) zahteva v primeri s skupnimi izdatki vseh občin razmeroma malo — v občinskih proračunih za 1. 1940./41. 11,819.700 din ali 12,6%, torej eno osminko vseh izdatkov, v mestnih proračunih pa 25.514.530 din ali 11.7%, torej še nekoliko manj. V mestnih občinah je vse-kako služba posojil laž je breme, ker so se najela večinoma v produktivne namene, v nemestnih pa zelo pogosto za šole in občinsko uradno poslopje. Podroben pregled občinskih proračunov pokaže, da so nekatere občine mnogo ali man j obremenjene z dolgovi ali jih sploh nimajo ali imajo celo prihranke. druge pa žrtvujejo za službo posojil toliko, da trpi vsa občinska uprava in njihovi upniki, zlasti če občine ne morejo izpolnjevati prevzetih obveznosti. To ni samo bolečina naših občin, ker so pač potrebe in prejemki v posameznih občinah zelo različni. Zato se je v Franciji predlagala ustanovitev posebne Blagajne za pred- ujme občinam in departmanom,"“ ki naj bi dajala posojila potrebnim občinam po izredno nizki obrestni meri (3%) in bi drugim preobremenjenim občinam prispevala razliko med to obrestno mero in dejansko obrestno mero njihovih dolgov. Clavne težave so nastale seveda pri vprašanju, odkod naj se vzamejo sredstva, med katerimi so se navajali nekateri davki. Olajšavo za občino pomeni seveda brezobrestno posojilo, ki bi ga mogla dobiti iz državne blagajne ali kakega državnega fonda ali od kakega državnega ali privilegiranega denarnega zavoda, torej če je občina preobremenjena ali če mora občina najemati posojilo za take namene, ki so tudi deloma ali celo pretežno v državnem interesu; tedaj se bo mogla občina bolj upravičeno potegovati za brezobrestno posojilo ali posojilo po ugodnejših kot normalnih pogojih, kakršna so n. pr. dopustna pri nas za prehranjevalne ustanove pri občinah; posojilo za tak namen bi seveda morala najeti občina sama. Občinske rezerve. V zvezi z novejšimi teorijami o »dinamičnih proračunih« javnih teles, ki naj v času krize ne štedijo, temveč z izvajanjem javnih del povečujejo zaposlitev gospodarstva in s tem vplivajo na konjunkturo zlasti iz proračunskih prihrankov finančno ugodnih let, se pojavlja zahteva, da naj ohčine ustvarjajo v ugodnih letih rezerve za razne namene. Na j dalje je šla v tej smeri Nemčija s svojo uredbo o rezervah za nemške občine (iz maja 1936),40 ki predpisuje oz. predvideva 7 raznih skladov. Sklad za obratna sredstva naj prepreči najemanje blagajniških kreditov (za kritje blagajniškega primanjkl jaja), splošni izravnalni sklad naj prepreči prevelike razlike v obremenitvi v posameznih letih, amortizacijski sklad naj zbira sredstva predvsem za enkratno odplačilo dolgov, garancijski sklad naj omogoči izpolnitev občinskih jamstev, obnovitveni sklad nadomeščanje imovinskih predmetov, nabavni sklad nabavo imovinskih 30 Caisse d’avances aux communes et aux departements, gl. Allix-Traitć elementaire de scicnce des finances et de legislation financiere franpaise, Paris 1931, str. 1049/1050. 40 K. Burkheiser, Konjunkturorientierte Gemeindefinanzpolitik. Zur Bedeutung der Rücklagen-Verordnung. Die Bank 1936. str. 1077. sl. predmetov, posebni sklad pa krije druge neostvarljive izdatke. Naravno imajo poleg tega svoje lastne rezerve ali vršijo potrebne odpise na imovinskih predmetih občinska podjetja, ki se vodijo po trgovinskih načelih. Načelo o ustvarjanju takih rezerv je brez dvoma zdravo in se v praksi brez posebnih predpisov uveljavlja tudi pri nekaterih naših občinah, zlasti če jih čaka v bližnji bodočnosti večja investicija, in zbirajo zato potrebna sredstva z dotacijami v več zaporednih proračunih. Tudi sicer imajo nekatere občine posebne sklade, ki krijejo iz svojih prejemkov določeni del občinskih nalog, vendar so ti skladi namenjeni predvsem tekočim rednim izdatkom. Dotacije investicijskim skladom so seveda možne le v finančno ugodnih letih, zlasti če se pojavljajo prebitki pri izvrševanju občinskega proračuna. Prebitki se sicer lahko porabijo za odplačila neporavnanih obveznosti iz prejšnjih let, za odplačilo dolgov. tudi za znižanje dokladne stopnje. Toda priporočljivo je tudi, da se ustvarjajo rezervni skladi, če je dokladna stopnja že več let ista in se je gospodarstvo že prilagodilo tej stopnji, tako da prenese tudi vnaprej isto dokladno stopnjo. * Nakazali smo razna poia, ki so našim občinam odprta že danes pri izvrševanju njihovih proračunov, zlasti nove vire prejemkov, ki so se dosedaj ponekod zanemarjali. Pri napovedani ureditvi banovine Slovenije se bodo seveda pojavila še druga vprašanja, katera bo potrebno in mogoče rešiti deloma po tujih skušnjah, deloma po posebnih prilikah. Resume. Nos finances eoinmiinalcs et leurs problemes. Les finances locales exigent a lheure actuelle des etudes plus profondes a cause des depenses elevees, necessaires a. la marclie des services locaux satisfaisant des Services publics que 1’etat abon-donne aussi en faveur des comnmnes, sans assurer quelquefois aux coni m un es les recettes necessaires. Le chap. I. L’importance des finan- 41 O porabi prebitkov. Samouprava 1939, str. 126. ces communales montre Fimportance des recettes communales qui peuvent en partie (les impots) atteindre les interets de 1’etat en ma-tiere de l’imposition et exigent im contröle des finances locales. Le chap. II. L’ordre des recette9 communales traite les differentes espe-ces de ces reeettes, parmi lesquelles les recettes, provenant du domaine et des entreprises, ne suffisent plus ä la couverture des depen-ses. Les communes ont donc besoin d’autres ressources de recettes — des impots et de tax es qui interessent aussi Fetut. L’etat peut regier les impots communaux de differente fagon, tcnant compte de ses interets propres et de l’interet des communes. En premier lieu l’etat auto-rise les communes ä la perception des taxes, alors des impots 'sur la consommation et en dernieur lieu des Centimes additionnels, pendant qu’il n’admet que tres rarement la perception des impots directs independants. L’emprunt n’est qu’une recette extraordinaire qui peut aussi toucher les interets de l’etat. Dans le cliap. III. sont mentionnees les differentes especcs de recettes, pergues par les communes en Yougoslavie. L’auteur analyse aussi les ressources de recettes, susceptibles d’etre exploitees d’une fagon plus large, vii que le rendement des recettes est tres inegal aussi dans les communes de la meme structure economique et pro-fessionnel. Le cliap. IY. Les rapports mutuels des persomnes publiques et la question du compromis financier est consacre aux differentes fagons de regiement des rapports financiers entre l’etat et les groupes locaux, surtout ä la question de la division des ressources, qui peuvent etre remises en tout ou en partie aussi aux communes, surtout quand leur competence va en augmentant. Aussi le Systeme du fonds commun devient de plus en plus important. Le principe de solidarite des etablissements publics exige une repartition des depenses, incom-bant ä des communes surchargees et ne pouvant executer leurs Services publics sans avoir recours ä la personne publique preposee. Le cliap. V. Les dettes et les reserves communales analyse la fagon d’endettement et l’origine des dettes communales qui etaient consacrees en plus grande partie ä des investissements productifs, ainsi que la cliarge du Service de la dette communale n’est pas grave, abstraction faite de quelques exceptions de surcndettement. D’autre surtout pour les investissements attendus et pour les temps de mau-part l’autcur recommande aux communes de rassembler des reserves vaise conjoncture. Univ. prof. dr. Rudolf Sajovic: Civilne tožbe o zahtevkih, o katerih je odločilo najprejj upravno olilastvo. I. V članku »O kontroli redovnih sudova nad rešenjima upravnih vlasti o civilnopravnim traženjima«1 sem dokazoval, da razsojajo redna civilna sodišča o civilnopravnih zahtevkih, o katerih so odločila že upravna oblastva, naknadno samo takrat, če je to s kakim zakonom izrečno določeno, oziroma točneje rečeno, da veljata dandanes določbi čl. 15 avstr, temeljnega zakona o sodniški oblasti z dne 21. decembra 1867 in čl. 11 hrv. slav. zakona o sodniški oblasti z dne 28. februarja 1874 samo še za zakone, ki so bili uveljavljeni najkasneje do dne, ko je dobila obvezno moč vidovdanska ustava, razen če bi bilo to odrejeno še posebej. To naziranje je dobilo vsa j posredno zakonsko potrditev s čl. 74 uredbe o upravnem sodišču v Zagrebu z dne 12. oktobra 1939, Nar. Nov. 236. Imenovani člen namreč določa, da se vzdržuje čl. 11 zak. z dne 28. februarja 1874 v veljavi toliko, da ostane redna -pravna pot odprta v onih primerih, kjer jo pripušča izrečno kak poseben zakon, pozivajoč se nanj. S tem je za pravno področje Banovine Hrvatske gori omenjeno naziranje za nazaj še celo nekoliko utesnjeno, ker nova ureditev nav. čl. 74 ne razlikuje med zakoni, izdanimi pred vidovdansko ustavo in poznejšimi. Določbi uvodoma omenjenih zakonov, od katerih se prvi imenuje sam kot ustavni zakon, drugi pa je to po svoji vsebini, izvajata posledice ustavnopravnega načela, da bodi pravosodstvo skozi in skozi ločeno od uprave in da morajo zato tudi v tistih izjemnih primerih, kjer se to zaradi smotrnosti ni zgodilo, sodišča preskusiti odločbe upravnih oblastev o civilnopravnih zahtevkih. Ustavnopravno izraženo načelo pa je izzvalo takoj vprašanje, v kakšni obliki in s kakšno vsebino naj sodišče reši 1 Policija 1938, str. 875. to nalogo. Saj pri rešitvi ne gre zgolj za vprašanje obstoja ali neobstoja civilnopravnega zahtevka, ampak nič manj kot za obstoj upravne rešitve ali vsaj nje veljavnosti oziroma učinkovitosti. Dejstvo zadovoljivega odgovora na to vprašanje je postalo skoro preskusni kamen za vprašanje, ali gre v tem primeru za ustavni predpis, ki učinkuje takoj in je uporaben neposredno, ali pa le za ustavno obljubo, ki bi jo bilo treba izvesti šele s posebnim zakonom. Dvomi o tem so nastali že v bivši Avstriji,2 in so še danes prav tako tehtni, čeprav gre za zakone, ki niso ustavni. Dvomi vendar niso utemeljeni. Res se kaže velika negotovost, kako naj se omenjeni postopek izvrši, in prav tako je tudi res, da bi vse razlagalce zakonov pomirila samo nedvomna beseda zakona, kajti poti za praktično rešitev je več. Toda negotovost ne sme biti ovira, da ne bi priznavali neposredne uporabljivosti navedenih predpisov in da ne bi poskušali najti zadovoljivo rešitev navzlic pomanjkljivi ureditvi. 2 Gl. o tem Ulbrich, Das österr. Staatsiecht, 1909, str. 365, ki pa lastnega mnenja ne izreka. Pritrdilno se izjavljata Ott, Soustavny uvod ve studium noveho rizeni soudniho, 1897, I, str. 27, in avstrijska odločba Jud. Buch 130. Prav tako Men ge r A., System des österr. Civilprozessrechts, 1877, str. 26. Zoper uporabo cit. čl. 15 se je odločno izrekel Pollak R., Uber das Objekt des österr. Zivilprozesses, Grünhuts Zeitschrift, 1915, str. 471, češ da je brez izvršilnih predpisov, ker niso določeni ne oblika, ne roki, ne pristojnosti, tehnično neuporabijiv. Priznava pa, sklicujoč se na Jud. Buch 130, da je šla praksa preko teh pomislekov. Podobno se je izrazil Pollak tudi v 1. izdaji svoje knjige: System des österr. Zivilprozessrechts (1906), str. 12. — Pollak navaja v österr. Staatswörterbuch (1895) T, str. 296 v svoj prilog še Pražaka, kot branilce neposredne uporabljivosti čl. 15 pa poleg Mengerja še Ullmanna, Cansteina, Pferscheja in Bernatzika. Glede nadaljnjega razvoja tega važnega vprašanja, zadevajočega načelo delitve sodnih funkcij od upravnih vsaj posredno, se pripominja, da je avstrijski zvezni ustavni zakon z dne 1. oktobra 1920 v čl. 94 obdržal načelo, izraženo v čl. 15 avstr, osnovnega zakonu iz 1. 1867, da pa tega poznejši avstrijski ustavi z dne 30. julija 1925 in 1. maja 1934 ne omenjata več, zaradi česar je problem za bivšo Avstrijo prenehal obstajati. Pač pa je pripuščala ustava Češkoslovaške republike z dne 29. februarja 1920 redno pravno pot o tako rešenih zasebnopravnih zahtevkih in sicer potem, ko so bila izčrpana upravna sredstva. Za izvedbo podrobnosti je bil obljubljen poseben zakon, ki je bil dne 15. oktobra 1925, Sb. č. 217, tudi izdan. Ugotoviti je namreč treba, tla nekdanja ustavna predpisa nista bila osamljena, ampak da je izšla za časa njune veljavnosti cela vrsta zakonov, ki izrečno določajo, da imajo prizadeti pravni subjekti pravico, obrniti se na redno sodišče, če se ne zadovolje z upravno rešitvijo. Zakoni s tako določbo, pa čeprav brez vsake podrobnosti, kako se bo v življenju izvedla, se ne bodo izdajali skozi celili petdeset let, da bi ostali samo na papirju. In če so se takšni predpisi izdajali tudi še pozneje in se izdajajo še danes, potem morajo biti izvedljivi. Stvar teorije in prakse je, da najdeta pravo pot za izvedbo. II. Obe nekdanji ustavni določbi pravita, da se sme z upravno odločbo v svojih pravicah oškodovani ali da se sme ena ali druga oškodovana stranka obrniti na redno sodišče. Po teh besedilih bi ne bilo dvoma, da gre imenovana pravica vsakemu, o čigar zasebnopravnem razmerju je bilo odločeno po upravnem oblastvu. Imovinskopravna razmerja, ki prihajajo tu v poštev, bodo namreč redno dvostranska. Toda poleg ustavne določbe se mora danes upoštevati tudi besedilo zakona, ki o sodnem postopku govori, zlasti za novejšo dobo, ko daje vnovično civilno razsojanje edinole zakon. Zato je treba, da si ogledamo vsaj nekoliko takih zakonskih predpisov. Zakon o državnih cestah z dne 8. maja 1929 pravi v § 11, da povrne gradbeno oblastvo škodo, ki je bila storjena ob gradnji ali preložitvi državnih cest ali mostov na tujem zemljišču. Nadalje pravi isti paragraf, da ima oškodovana stranka, če se ne zadovolji z odmerjeno odškodnino, pravico, zahtevati v 30 dneh od obvestitve, naj ji določi odškodnino pristojno redno sodišče. V tem primeru ima pravico do ponovnega odločanja samo lastnik dotičnih poškodovanih zemljišč, ne pa tudi država, ki mora po odločbi gradbenega obla-stva določeno odškodnino plačati. Pa vendar bi lahko rekli, da ima tudi država interes, da se dotična odmera izvrši vnovič ali preskusi, saj jo je gradbeno oblastvo lahko priznalo očitno previsoko. Po § 40 zak. o pošti, telegrafu in telefonu z dne 16. julija 1931 se spori o odškodnini za izgubljene redne poštne pošiljke ne smejo pokreniti pred rednimi sodišči, dokler ne izda poštna direkcija rešitve o povračilu škode. Primer je podoben prejšnjemu, prizadeta stranka je samo zasebnik, ne tudi država. Po hrv. slav. zak. o zasilnih prelazih z dne 6. aprila 1906 odloča o določitvi zasilne poti in o odškodnini zanjo upravno oblastvo. Lastnik zemljišča more pobijati rešitev o višini odškodnine pred rednim sodiščem. Po §49 gradb. zak. z dne 7. junija 1931 se sosedna zemljišča, ki imajo neugodne oblike kot stavbišča, popravljajo in se enemu zemljišču odvzame manjši del in prideli drugemu. Višino odškodnine za odvzeti del zemljišča določi občina, nezadovoljna stranka pa ima pravico, zahtevati odškodnino z redno pravdo. V tem primeru moreta zahtevati odločbo po sodišču obe stranki, oba soseda, katerih zemljišči sta se z dodajo ali odvzemom manjših delov zaokrožili (§ 51/7 gradb. zak.). Zakon o gozdih z dne 21. decembra 1929 odreja v § 72, da odloča upravno oblastvo o načinu, času in obsegu gozdnih služnosti in da more stranka, ki se ne zadovolji z odločbo, s katero se spreminja obseg služnosti ali odreja odškodnina, vložiti tožbo pred rednim sodiščem. Prav tako določa po § 81 in sl. upravno oblastvo o pravici do zasilne poti iz gozda in o odškodnini zanjo. Nezadovol jna stranka pa sme predložiti svoj zahtevek, če ni z odškodnino zadovoljna, rednemu civilnemu sodišču. Tudi tukaj se smeta obrniti na redno sodišče obe prizadeti stranki. Podobno je predpisano za različne odškodnine, ki se dajo za ukrepe po zak. o sladkovodnem ribarstvu z dne 20. septembra 1937. H koncu naj se navede še primer iz upravnega kazenskega pridružnega postopka, ki je zelo zanimiv. Po § 120 zak. o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni z dne 14. junija 1928 sme zahtevati oškodovani, če je bil njegov odškodninski zahtevek zavrnjen ali če se mu je priznala prenizka odškodnina (»če s to sodbo ni zadovoljen«), zadostitev svojih zahtev po redni pravni poti. Odločba zoper osebo, obsojeno na odškodbo. pa se sme izvršiti samo, če ta oseba v roku, določenem za plačilo, na redno civilno sodišče ni vložila tožbe na razveljavitev tega sklepa. Že navedeni primeri, ki se dajo seveda še prav pomnožiti, kažejo, da je treba razbrati iz zakona samega, koliko oseb in katere se sinejo spričo odločbe upravnega oblastva obrniti za določitev svojih obveznosti ali pravic na redno civilno sodišče. Enotnega načela. kakor l>i kdo mislil glede na besedilo nekdanjih ustavnih določb, ni. Vobče bo tamkaj, kjer si stojita nasproti zasebnik in javno telo, imel možnost odločitve po rednem sodišču samo prvi. III. Naslednje vprašan je, ki je zaradi težavne rešitve dajalo povod, da so se ti predpisi v teori ji smatrali za neizvedljive in zaradi česar ga imenujemo lahko za glavno vprašanje zastavljenega problema, je vprašanje, kako naj se dotič-ni zasebnopravni zahtevek pred sodiščem uveljavi. Možni bi bili dve poti: a) ali resničen preskus upravne odločbe po sodišču, tako da bi se sodna zaščita uresničevala v obliki pritožbe. ali b) uveljavljanje zasebnopravnega zahtevka kot takega, opirajoč se pri tem na upravno odločbo ali pa popolnoma zanemarjajoč isto. Da bo moči dati zadovoljiv odgovor, si je treba ogledati predmetne zahtevke po njih kakovosti. Kar se zahtevkov tiče, govore zakoni predvsem o odškodnini, ki jo imajo osebe, oškodovane s posegom upravnega oblastva v njili imovino. Strankino zemljišče se je n. pr. uporabljalo pri delu na cesti ali se je iz njega jemalo potrebno gradivo, odvzel se je del njenega zeml jišča in dal v uporabo za neko napravo, ali obče koristno (za ureditev hudournika) ali v prid drugi stranki (združitev ribarskih okrajev, postavitev vodnih naprav), pa je treba za vse to dati odškodnino. Zakon daje v takih primerih samo možnost, da se pokrene pred civilnim sodiščem odškodninski zahtevek, o katerem je odločilo že upravno oblastvo. Gre pa tudi za drugačne zahtevke, o čemer najlepše priča gozdni zakon, ki od-kazuje obstoj, način in čas izvrševanja gozdnih služnosti upravnim oblastvom v reševanje, poleg tega pa tudi rešitev o primerni odškodnini, če so se omenjene gozdne služnosti predrugačile. V zadnjem primeru loči zakon jasno med ureditvijo pravice in med odškodnino, preureditev pravice mu ni samo temelj za odškodnino, ampak tudi samostojno dejanje. Zato daje zakon strankama možnost, da dosežeta sodno odločbo o obojnem vprašanju, ne samo o odškodninskem, marveč tudi o temeljnem. Nezadovoljstvo z upravno odločbo ne bo podano tako takrat, kadar bo stranka menila, da je 10 priznana odškodnina prenizka, ampak tudi takrat, če bo trdila, da se ji je temeljna pravica priznala v premajhnem obsegu. Prav tako bo z nasprotno stranko, če bo prerekala utemeljenost obstoja priznane služnosti sploh ali pa zgolj primernost odškodnine. Skratka, v teh drugih primerih bo mogla zahtevati stranka ali sploh novo preureditev po upravnem oblasivu določenega pravnega stanja ali pa samo novo določitev odškodnine. To pa daje podlago za nadaljnji zaključek, da tudi v stvareh navidezno čistih odškodninskih zahtevkov ne bo nezadovoljna ali prizadeta samo ona, ki ji je bilo z upravno odločbo priznano premalo, ampak tudi tista, ki ji je bilo naloženo, naj plača, ali ki ji odškodnina sploh ni bila pripoznana. § 120 zak. o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni to naravnost izraža. To velja splošno za tiste primere, kadar imata pravico, obrniti se na redno sodišče obe stranki. Naknadno pravdanje pred civilnim sodiščem bo zasledovalo torej naslednje cilje: a) Prizadeta stranka bo zahtevala rešitev, ker ji je bilo premalo priznano. Pri tem se »premalo« pojmuje v vseli možnostih tako po obsegu priznane dajatve, kakor po času in načinu iste. Edinole takšna rešitev prihaja v poštev, kadar je prizadeta samo ena stranka, b) Ista stranka bo uveljavljala svoj zahtevek tudi, če se ji ta po upravnem oblastvu ne bi priznal, c) Nasprotnik bo mogel priznano dajatev izpodbijati po temelju kot neobstoječo, d) pa tudi po obsegu, času in načinu dajatve kot v preveliki meri pripoznano. Vse štiri zahtevke zvedemo lahko na dve osnovni obliki. Prvi (a) bi mogel biti zgolj dajatven. Drugi (b) že ne more veljati le kot tak. razen če bi enostavno smatrali, kot da je upravna odločba odklonila rešitev o zahtevku. Tega pa seveda ne moremo reči. Še manj se more trditi kaj takega o zadnjih dveh zahtevkih (c in d), zato se dasta spraviti teže v sklad s predstavo upravne odločbe. Z njima iu tudi z zahtevkom pod b) se ne zahteva zgolj dopolnitev upravne odločbe, ampak neupoštevanje po upravnem oblastvu priznanega in to po civilnem sodišču, po oblastvu, ki je onkraj upravnega dogajanja. S tem se mešajo zopet sodne funkcije z upravnimi. Prvotna določba, ki je kršeč ustavnopravno načelo ločitve sodstva od uprave dodelila čisto zasebne stvari upravi v odločanje, je izzvala, hoteč se povrniti nazaj k omenjenemu načelu, poseganje sodišč v upravo. Če smatrajo nekateri celo reševanje upravnopravnih vprašan j kol prej ml i-cialnih po civilnih sodiščih za nedopustno3 ali pa narobe, koliko bolj se jim mora upirati misel, da bi civilna sodišča razveljavljala odločbe upravnih oblastev.1 [V. Primeri, pri katerih bi slo za zahtevek, s katerim naj se odpravi upravna odločba, kažejo vprav nazorno vso problematiko vprašanja, ki je bila nakazana že gori: ali pritožba. s katero se podvrže upravna odločba kakor na podstavi vloženega pravnega sredstva reviziji, ali popolnoma samostojna tožba. Isti problem se postavlja tudi pri zahtevkih. ki so bili označeni zgolj kot dajatveni. Mogli bi jih namreč uveljavljati s posebno tožbo, naperjeno na celotno dajatev, tako takrat, kadar je bil zahtevek zavrn jen v celoti, kakor tudi takrat, ko se je to zgodilo samo v delnem obsegu. Moremo pa — in to ne samo teoretično — zahtevati s tožbo tudi samo po upravnem oblastvu nepriznani del zahtevane dajatve. I. Zamisel pritožbe se v teoriji vidneje ni pojavila. Obe pravni področji, sodno in upravno, sta pač toliko odmejeni, da se instančni preskus upravnih odločb po rednih sodiščih ne zagovarja. Tudi izrazanje § 120 zak. o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni, ki govori sicer o »razveljavitvi« upravne odločbe, ne sme motiti, ker ga imamo za netočnega v toliko, da z besedo »razveljavitev« ne zaznamuje oblike za sredstvo, s katerim se naj doseže sodna zaščita, ampak se predstavlja samo učinek sodne zaščite, popolna neučinkovitost upravne odločbe. Preostane tedaj druga pot, pot običajne tožbe,5 če naj se z njo uveljavlja zahtevek pred 3 Prim. J n i' kovič J. v oceni Krhekove knjige »Suilska kontrola »uredbe«, Slov. Pravnik. 1940, str. 106. 4 Prim. Jurkovič J.: »Ničen upravni akt« v Zborniku znanstve- nih razprav, 1938, str. 240, kjer pravi: »In če odloči sodišče ozir. upravno oblastvo, da je akt ničen, ga ne upošteva, ne more ga pa razveljaviti. < Podobno v članku: »Odgovornost državnega uslužbenca za škodo, po- vzročeno z upravnim aktom«. Slov. Pravnik, 1935, str. 167. 8 Kos tič L., Administrativno pravo III, 1939, našteva na str. 263 samo dva primera, pomešana- z drugimi, ki ne spadajo semkaj, kot n. pr. razlastitev po srbskem zakonu, določanje prispevkov po Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, po razsodišču zavarovanja držav- rednim sodiščem, če bi spadal predenj, da ni bila predpisana rešitev najprej po upravnem oblastvu, ali navaden predlog, če gre za zahtevek, o katerem odloča sicer po razdelitvi sodnih pristojnosti nepravdni sodnik. To tembolj, ker govore mnogi zakoni naravnost o tožbi. Tožbeni (kakor tudi nepravdni) predlog bo moral kazati na upravno odločbo, saj ne bo obsegal novega zahtevka, ampak takega, o katerem je odločilo že drugo oblastvo. ali pa se bo obračal zoper takega. Zvezo med novim predlogom in že podano upravno odločbo zagotavlja predvsem predlog v ugotovitveni obliki, pa tudi v oblikovalni. Z oblikovalnim predlogom bi se zahtevala odstranitev oziroma razveljavitev upravne odločbe. Oblikovalna tožba je zato izpostavljena enakim pomislekom in napadom kakor pritožba zoper upravno odločbo. Samostojnost upravnega postopanja varuje zato bolj ugotovitvena tožba, ki učinkuje glede na upravno odločbo le posredno, s pomočjo svojstev. ki jih pridamo lahko v teh primerih upravni odločbi. Zato se je odločiti zanjo. Ugotovitvena tožba bo tedaj na mestu vselej, kadar bo zahtevala oseba, ki ji je bila z upravno odločbo zapovedana dajatev, da se te oprosti popolnoma ali v celoti. Njen predlog se bo glasil, da z upravno odločbo priznani zahtevek (obvezno pravno razmerje) sploh ne obstoji ali samo v drugačnem, manjšem obsegu (c in d). Pravna korist, potrebna za utemeljitev ugotovitvene tožbe, je izpričana z dejstvom dajatvene upravne odločbe. nega prometnega osebja in po glavni kontroli. O odškodninskem zahtevku zoper poštno direkcijo dopušča poleg administrativnega spora tudi civilnega, o odškodninah, določenih po zak. o ureditvi hudournikov pa priznava civilno pravdo. V op. 2 omenjeni češkoslovaški zakon predvideva dajatveno in ugotovitveno tožbo na pravdno sodišče in predlog na nepravdnega sodnika, kjer bi šlo za zahtevek, ki je odločiti o njem v nepravdnem postopku. Podrobnosti teh tožba zakon ne navaja, razen rokov, v katerih se morajo vložiti, in primerov konfliktov zaradi teh tožb (predlogov) med civilnimi in upravnimi sodišči. Prav tako tudi ne govori o tem dosegljiva češkoslovaška književnost. Gl. H o r a V. v Neumannu, Kommentar zu den Zivilprozessgesetzen, 1928, I. Nachtrag, str. 1594. Sol fron k J.: Naprava rozhodnuti sprävnich uradu o sou-kromoprävmch narocich rädnynri soudy, Pravnik, 1927, str. 9. Š t a j g r F.: Nastin prednašok z civilneho procesneho prava, 1936, str. 89. Podobno bi se mogla glasiti tožba, ki bi jo vložil, komur je bil zahtevek odrečen ali komur sicer ni bil zavrnjen, pa je nezadovoljen z upravno rešitvijo priznanega mu zahtevka. Tudi on bi mogel podati predlog, da nasprotnikova obveza obstoji v tej in tej višini. S takim ugotovitvenim zahtevkom bi moral združiti vselej tudi dajatvenega, s katerim bi zahteval ono, kar mu gre. Ker pa sodišče o dajatvi sami ne more odločiti, ne da bi rešilo istočasno tudi o obstoju zatrjevanega pravnega zahtevka, in obsega po civilnem pravdnem postopnih u vsaka tudi gola dajatvena sodba vselej prav tako ugotovitvene elemente, sledi iz tega, da je najprimerneje, če se v teh dveh primerih (a in b) ugotovitveni zahtevek sploh opusti in se uporablja zgolj dajatveni. To je tem laže mogoče, če sprejmemo, da. je upravna odločba v vseh primerili, kjer se morejo stranke obrniti naknadno na redno sodišče. posebne narave. 2. Dejstvo, da bi moglo obstajati dvoje odločb različnih oblastev o enem in istem zahtevku, bi učinkovalo samo po sebi skrajno moteče, tembolj ko naj bi bila ena izmed njiju, namreč starejša upravna poleg mlajše sodne brezpredmetna. Temu nepovoljnemu stanju se moremo ogniti ali s tem, da priznavamo upravni odločbi samo provizorično veljavo, ali da ji vtisnemo pečat pogojnosti. Obravnavanje upravne odločbe kot provizorne tega vprašanja ne more zadovoljivo rešiti, kajti upravna odločba ne bo mogla biti začasna, če se tožba sploh ne bo vložila ali pa če bo ostala brezuspešna. Zamisel upravne odločbe s pogojnim učinkom se kaže zato kot najbolj preprosta rešitev vprašanja, hkrati tudi kot najbolj zadovoljiva, ker pušča upravno odločbo v njenem področju nedotaknjeno. S tem se izognemo najhujšemu poseganju v obstoj upravne odločbe, namreč razveljavljanju iste po sodišču, obenem pa ne zatrjujemo nasprotje tega, da bi bila namreč upravna odločba sploh začasna, provizorična. Vsaka odločba upravnega oblastva o zasebnopravnem zahtevku, o katerem se pripušča še razpravljanje pred rednim sodiščem, je izrečena s tihim pogojem, da velja, če se ne vloži tožba s predlogom, s katerim se zahteva več ali manj ali nekaj drugega, kakor je priznano z upravno odločbo, ali se zahteva prav nasprotno od onega, kar je bilo izrečeno z njo, in še z nadaljnjim pogojeni, da bo civilna tožba vsaj nekoliko uspela. Če se tožba tedaj ne vloži, postane formalno pravnomočna upravna odločba nepogojna. Če se tožba vloži in sicer s predlogom, ki je drugačen kakor izrek upravne odločbe, pa nima uspeha, se pogoj ni izpolnil in upravna odločba ostane v veljavi. Če ima ista tožba vsaj delen uspeh, se je pogoj izpolnil, upravna odločba ne velja in je edinole civilna sodba odločilna o zasebno-pra v n etn zah te v k u. To kaže, da se razvezni pogoj ne izpolni, kadar ostane v veljavi to, o čemer je upravna odločba odločila. Pogoj se sploh ne bo mogel izpolniti, kadar je po zakonu prizadeta samo ena stranka, ki ji je bilo z upravno odločbo sicer nekaj priznano, a ji je to premalo, druga stranka pa nadal jn je pravne poti sploh nima. Priznana je bila n. pr. odškodba v znesku 5000 din. po strankinem mnenju pa je utrpela škodo 7000 din. Če bi stranka v tem primeru zahtevala vseh 7000 din. bi se utegnilo pripetiti, da ji sodišče prizna manj. To se pa ne sme zgoditi, saj je bil nasprotnik zadovoljen z zneskom 5000 din, tožilec pa zahteva več. Toda kje je podlaga. da je sodišče vezano že na obstoj odškodnine najmanj v znesku 5000 din, če je upravna odločba pogojna, pogojnost pa povzroča, da sodišče razpravlja o celotnem zahtevku. Ali ne bi mogel v takem primeru, ko spada v sodno razpravljanje celotni zahtevek 7000 din, nasprotnik prigovarjati, da znaša zahtevani znesek manj kakor 5000 din ali pa da celo ne obstoji? Ysem neprilikam se lahko ognemo s tem, da priznamo upravni odločbi v takem primeru nepogojni učinek in da zahteva prizadeta stranka z dajatveno tožbo zgolj 2000 din, to je ono, kar ji je upravno oblastvo premalo dalo. Ker ostane v moči upravna odločba, je za sodišče obvezna zlasti tudi v onem delu. ki priznava pravni temelj odškodninskega zahtevka za obstoječ. Prav tako bo na mestu zgolj dajatveni zahtevek za presežek tudi v onih primerih, kjer nastopita lahko pred sodiščem obe stranki. Če se bo vložila samo dajatvena tožba, bo postala pogojna upravna odločba nepogojna, če bi se vložili tožbi z obeh strani, bi se pokazalo šele s sodno odločbo, ali se je pogoj izpolnil ali ne. 3. Stanje pogojnosti napravlja upravno odločbo za dvomljivo, stanje, ki se v interesu pravne varnosti ne da prenašati preveč dolgo. To upoštevajo mnogi zakoni in določajo zato rok, v katerem se mora civilna tožba vložiti, ker postane sicer upravna odločba nepogojna. Tako n. pr. predpisuje § 40 zak. o pošti, telegrafu in telefonu rok treh mesecev, zak. o sladkovodnem ribarstvu tridesetdnevni rok. zak. o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni pa nobenega. Vpraša se, v kakšnem razmerju so ti roki z izpolnit-venimi roki. ki bi jih določilo v odločbi upravno oblastvo (§§ 108. 1-36 zup.). Dejstvo, da je upravna odločba pogojna, ne izključuje, da bi se za dajatev, naloženo z odločbo, ne določil obenem izpolnitveni rok. Saj bodo v največ primerih stranke zadovoljne z upravno odločbo. Zato je treba dati vselej izpolnitveni rok in velja 4. odst. § 108 zup. tudi za te vrste upravnih odločb. Nobenega vzajemnega vplivanja obojnih rokov ne bo v tistih primerih, kjer ima samo ena stranka pravico, obrniti se na civilno sodišče, v katerih je tedaj rok dan zgolj v korist oškodovani stranki kakor n. pr. pri pravkar navedenem poštnem zakonu. Upravno odločbo je v takem primeru opremiti z izrekom izvršljivosti, čim poteče izpolnitveni rok, ki se običajno daje. Ako so roki za vložitev tožbe v interesu obeli strank, bi bilo najpriporočljiveje, dati takšen izpolnitveni rok. kakor je rok za vložitev tožbe, ako bi ta ne bil očividno predolg. Zdi se, da naj bi v takem primeru izpolnitveni rok določilo upravno oblastvo po svobodnem preudarku. Prav tako po svobodnem preudarku bo določiti izpolnitveni rok v onih primerih, v katerih zakon ne določa roka za vložitev tožbe, kjer pravica tožbe časovno sploh ni omejena. Določitev posebnega roka bo tu tembolj na mestu, da se pogojno stanje odpravi čim prej. S potekom izpolnitvenega roka bo postala namreč upravna odločba izvršljiva. To bo pa gotovo stranki vzpodbujalo, da vložita tožbo, če se z upravno odločbo ne zadovoljita. Nadalje bi se dalo iz pokre-nitve izvršbe vsaj deloma sklepati, da se zahtevajoča stranka z odločbo strinja. Nasprotna zavezana stranka pa bo imela interes, da doseže odločitev izvršbe, ker bi se ustvaril sicer vsaj en indic, da se je odrekla pravici, izposlovati odločbo civilnega sodišča. Odložitev izvršbe bo mogla doseči le. če tako tožbo vloži (§41 št. 1 ip.). 4. Pri vsem tem je ostalo nerešeno še vprašanje, odklej teko roki za vložitev civilne tožbe. Ali že s potekom rednega upravnega postopka ali šele potem, ko je stranka izčrpala pot tožbe na upravno sodišče? To slednje bi značilo, da se mora stranka obrniti najpoprej še na upravno sodišče in šele, če se z odločbo upravnega sodišča (državnega sveta) ne zadovolji, na redno civilno sodišče. Zakoni o tožbi na upravno sodišče nič ne govore, tudi oni ne. ki so bili izdani potem, ko so bila upravna sodišča že osnovana. Že to kaže, da se stranki na upravno sodišče ni treba obračati. Nadaljnja okolnost, ki podpira to mnenje, je, da bi se s tožbami na upravno sodišče in na redno civilno sodišče možnosti pravne zaščite tako pomnožile, da bi nikakor ne bilo v skladu s pomembnostjo in važnostjo spornega zahtevka. Saj bi pred civilnim sodiščem bila morda pot odrezana že s prizivno odločbo okrožnega sodišča, pa naj bi razpravljalo prej, preden se doseže ta, še upravno sodišče! Končno izključujejo zahtevki, o katerih odločajo upravna sodišča, one. ki sodijo o njih civilna. Če pravi št. 1 čl. 19 zdsus. da o stvari, ki spada pod pristojnost rednih sodišč, tožba na upravno sodišče ni dopustna, potem moramo to upravičeno razlagati razširjevalno in razumevati s civilnimi stvarmi ne samo tistih, o katerih odločajo že skraja redna sodišča. na kar misli zak. o državnem svetu in upravnih sodiščih predvsem, ampak tudi one, ki prihajajo šele po končanem občem upravnem postopku pred redna sodišča.'1 Upravno sodišče bi moralo tožbo o takem zahtevku zaradi nepristojnosti zavrniti. 9 Tako pravita 13 a len J.-Sagadin S., Zakon o šuniama, 1930, str. 119: »Upravno sodna tožba se smatra medtem za pravno sredstvo upravnega postopka in jo je treba imeti zato za nedopustno glede na to, ko je odprta pot redne pravde.« Ugre novic A., Zakoni i pro piši 0 šumama i pilanama, 1930, str. 117, pravi, da se more stranka obrniti s tožbo na sodišče šele potem, ko je izčrpan redni »pritožbeni« tek pred upravnim oblastvom. 5. O pristojnosti za take tožbe in predloge ne velja nič posebnega, uporabljajo se splošni predpisi pravdnega in nepravdnega postopnika. Zusammenfassung. Nach manchen jugoslawischen Gesetzen, teils aus früherer teils aus neuerer Zeit wird die Regelung von zivilrechtlichen Fragen Verwaltungsbehörden überlassen, dabei aber oft ausgesprochen, dass die mit der Verwaltungsentscheidung unzufriedene Partei ihren Anspruch dem Zivilgericht zur endgültigen Entscheidung vorlegen kann. Es wird konstatiert, dass solches Verfahren nur insofern angetreten werden kann, als die betreffenden Gesetze dies ausdrücklich anordnen, ferner dass dem betreffenden Gesetz entnommen werden muss, welcher Partei das Recht zusteht, den ordentlichen Rechtsweg zu betreten. Die Lösung der nächtsfolgenden und wichtigsten Frage, in welcher Weise die sog. gerichtliche »Überprüfung« vorgenommen werden soll, wurde bisher weder von der Gesetzgebung versucht, noch von der Theorie und Praxis angegeben. Nach Analisierung der in Betracht kommenden Ansprüche zeigt der Verfasser, dass der gerichtliche Weg nicht in der Form einer Beschwerde betreten werden und die Gerichtsentscheidung nicht in der Aufhebung der Verwaltungsentscheidung bestehen kann. Am einfachsten erscheint die Klage der unzufriedenen Partei u. zw. eine Leistungsklage, wenn ihr von der Verwaltungsbehörde zu wenig oder nichts zuerkannt wurde, sonst eine Feststellungsklage. Die Verwaltugsentscheidung wird dabei als auflösend bedingt und die Bedingung als erfüllt angesehen, wenn die Klage irgendwelchen Erfolg zu verzeichnen hat. Monarhomahi in Rousseau. Y politični književnosti burnega XVI. stoletja zavzemajo pomembno mesto monarhomahi, to so nasprotniki neomejene monarhije, ki so nastopali zoper njo v imenu »naroda« ter opravičevali celo »usmrtitev tiranov« in sicer ne kot nedolžno šolsko temo tradicionalne retorike,1 temveč kot sredstvo političnega »direktnega delovanja«. Ti pisatelji se običajno smatrajo kot predhodniki Rousseauja in novejše demokracije. Vendar, če se prouči razvoj monarhomahizma v XVIL in XVIII. stoletju, se izkaže, da je šel po povsem drugih potih. 1. Monarhomahe dolže neredko2 in ne brez razloga tendencioznosti in oportunizma. Kljub temu se je njih doktrina gradila na principih. Borili so se ne samo zoper tisto popolno osvoboditev politike od religije, prava in morale, ki je prihajala v tem času iz Italije,3 Machiavellijeve domovine, temveč celo zoper zmerno teleologijo »politikov«.4 Državi čiste smotrnosti so zoperstavljali državo prava, zakona in dogme. In suprematiji suverene oblasti so stavili nasproti suprematijo načel — religioznega, juridičnega, zgodovinskega in stanovskega. 1 Že J n v e n a i je slikal pedagoga, ki dolgočasi, quum perimit saevos elassis numerosa tyrannos. Cf. De gravissimis aliquot cum juri-dicis turn politicis quaestionibus in utramque partem discussis. Orationes a nobilissimis et doctissimis studiosis in Academia Marpurgensi habitae publice Directore et informatore Hermanno Kirchaero, Francofurti, 1599, j). 112, Oratio IX: Julium Caesarem juste esse interfectum. P. 125, Oratio X: C. J. Caesarem injuste esse trucidatum. 2 H. B a u d r i 11 a r t, Jean B o d i n et son temps, 1853, p. 64. H. L u r e a u , Les doctrines democratiques cliez les ecrivains protestants franpais, 191. 3 Cf. predgovor knjige Vindiciae contra tyrannos; Joseph Bar-rere, Estienne de la Boetie contre Nicolas Machiavel, 1908, p, 12. ' Boucher, De justa Ilenrici tertii abdicatione e Francorum Regno, Lugduni, 1591, p. 9: Politicorum detestabilis illa vox; p. 35: Poli-tici Assasinis similes. Religiozno načelo monarliomahov je obstojalo v prepričanju, da je treba, po besedah Petra, Boga bolj poslušati kot ljudi. V soglasju s tem so priznavali dvojno podložništvo — nebeško in zemeljsko. Zavračali so avtokracijo, toda ne v imenu demokracije, temveč teokracije. Njih demokratizem vobče ni šel dalje Salomonovega reka o enakosti ljudi v bolezni in pregrehah ali srednjeveškega nauka: omnis po-testas a Deo per populum.5 Religiozno načelo srečavamo ne samo pri monarhomahih-teologih, temveč tudi pri anonimnem" »Juniju Brutu«, avtorju traktata Vindiciae contra tyrannos. Imenoval je zemeljske monarhe vazale nebeškega carja carjev (9) in je z njemu lastnim veseljem do besedne igre dokazoval prednost Boga pred kralji: Dei immensam esse jurisdictionem, Regum dimensam, Dei infinitam po-tentiam. Regum praefinitam (5). Vzlic nasprotni trditvi Gierkeja7 tudi Althusius ni tvoril izjeme v tein pogledu. Prost je sicer kanonskega prava. Toda ni prost niti stare zaveze, ki predstavlja za njega normo državnega ustroja,8 civilnega" in kazenskega10 prava, in vobče teologije: o vitae Theologia dux!11 Juridično načelo monarliomahov je obstojalo v tem. da so odločno zavračali nauk o istovetnosti objektivnega prava in zakona, zakona in volje zakonodavca in zakonodavca in nositelja vrhovne oblasti v določeni dobi in v določeni državi. •' Principes eliguntur a Deo, constituuntur a populo (Vindiciac contra tyrannos, 1580, p. 197), “ Observations sur quelques ouvrages politiques anonymes du XVI siecle (Societe de l’histoire du protestantisme fran^ais, Bnlletin, septembre—octobre, 1915, p. 641). 7 Johannes Althusius und die Entwicklung der naturrechtlichen Staatstheorien, zweite Ausgabe, Breslau, 1902, str. 60. * Politica metlvodice digesta et exemplis sacris et profanis illustrata, Herbornae Nassoviorum, 1603, Cap. XIX, 267: In administratione... sua Magistratus alligatus est legibus Deoalogi; Civilis conversationis libri duo, Hanoviae, 1601, p. 199: Tn magistratu quaedam poientiae et gloriae divinae imago eernitur. 11 V knjigi Jurisprudentiae romanae methodice digestae libri duo (editio altera, Herbornae, 1592) združuje Althusius Justiniana in Staro zavezo. 10 Ib., 21: razvrstitev umorov po Mojzesovem »Izhodu«. 11 De utilitate, necessitate scholarum admonitio panegyrica, Her-bornae Nassoviorum, 1603. p. 13. Verjeli so v objektivno pravo, podrejeno zakonu. Država je bila zanje važnejša od monarha;12 v državi pa je višji od vsega zakon.18 V soglasju s tem niso vztrajali na prerogativali krone, temveč na njenih dolžnostih.14 Monarh, ki uničuje zakon prava, kakor tudi monarh, ki krši zakon Boga, postaja tiran. To je tyranus exercitio. Zgodovinsko načelo monarhomahov je bilo v tem, da so bili zavračajoč načelo: neuer König, neu Gesetz, ki so ga zagovarjali njihovi nasprotniki,15 restavratorji,10 legitimisti, ki so vztrajali na ohranitvi pridobljenih političnih pravic in tkzv. osnovnih zakonov. Njih stanovski princip je obstojal v tem, da so ali istovetili narod in plemstvo, slično kot je pozneje trdil Sieyes, da je tretji stan vse, ali so priznavali za prave narodne 12 Francisci Hotomani Franco-Gallia, Francofurti, 1665, Cap. XII, 140: Aliud est regni, aliud regis consiliarum esse, lile Reipublicae imi-versae, et in commune consulit: liic unius hominis commodis ati|ue utili-tatibus servit. Cf. Vindiciae contra tyrannos, 81: Regni, non Regis offi-ciarii. 13 Vindiciae, 104: Rexne, inquam, a lege, an Lex a rege pendebit? 106: Lex quoddam quasi organum, divinitus datum... Rex legis orga-num. 107: Qui Regi parere mavult, quam Legi: belluae, quam Dei Imperium malle videtur: Georgii Buchanani, De jure regni apud Scotos, LXXVII (Opera, Lugduni Batavormn, 1725, II, 51): Uter auctoritateni habet ab altero? Rexne a lege, au lex a Rege? Rex u lege. Lex igitur Rege potentior est; Johannis Althusii Politica, Cap. VI, 58? Lex regni fundamentalis... quae dicitur etiam columna Reipublicae. Cap. XVI, 203: Constat, Leges seu iura, in humana societate esse tanquam saepes, m uro s, custodias vitae nostrae; joannis Marianae De rege et regis insti-tutione Libri III, editio secunda, 16(1, Cap. IX, 78: Princeps n on est solutus legibus. 14 Vindiciae contra tyrannos, 100: Regia vero dignitas non est pro-prie honos, sed onus; non immunitas, sed munus; non vaeatio, sed vo-catio; non licentia, sed publica servitus. 15 Adversus Georgii Buchanani Dialogum, De iure regni apud Scotos, pro regibus apologia, Per Adamum Blacuodaeum Senatorem apud Pictavos, Pictavis, 1581, p. 114: Ac nemini controversum esse puto, quin extincto principe, rescriptorum eius omnium, legum, privilegorium, atque diplomatum nulla sit auctoritas, nisi successoris vel confirmentur edicto atque lege, vel patientia tolerentur. 18 Franco-Gallia, Praefatio: Ita Rempublicam nostram tum denique sanatam iri confklimus, cum in suum antiquum et tanquam naturalem statuin divino aliquo beneficio restituetur. predstavnike samo plemiške »efore« in »optimate«.17 O Mariani, ki je branil stare aragonske predpravice,18 je Quinet pripomnil, da se v njegovi osebi »jezuitstvo povzdiguje s ponosom španskega hidalga«.10 Ne izvzemši celo Althusiusa, tega, po sporni Gierkejevi trditvi,20 nemškega Rousseauja XVI. stoletja, so monarhomahi obsojali demokracijo.21 Njih politični ideal je bila stara fevdalna Španija.22 s svojimi ponosnimi in neodvisnimi kortesi. zlata svoboda plemiške Poljske,23 te »severne Španije«, ali volivni Nemški imperij21 s svojo Zlato Bulo. Zaradi teli načel monarhomahi niso bili predhodniki novejše demokracije, temveč epigoni srednjega veka. Ali tudi oni so imeli svoje epigone. To so bili literarni zastopniki verske in plemiške opozicije zoper absolutizem. Posebno zanimiva je usoda te opozicije v Franciji. 2. Religiozni monarhomahizem XVI. stoletja monarhije ni zavračal, temveč jo je nasprotno priznaval, toda ne brezpogojno. kategorično in imperativno, marveč omejeno z zakonom božjim. Rex imago Dei. tvrannus Diaboli.25 \ tem smislu je bil monarhomah tudi Mariami, čigar knjigo, posvečeno 17 Althusius, Politica, Cap. XIV, 132—167, 163. 18 A. Franck, Les publicistes du XVJI siecle (Revne contemporaine, 1860, juin, 578). 10 Les jesuites, l’ultramontanisme. Nouvelle edition, 1912, p. 131. 20 Johannes Althusius, 3. Cf. P. Janet, Histoire de la science poli-tique dans ses rapports avec la morale, Tl, 1887, p. 49. Contra Gaetan Mosca, Storia delle dottrine politiche, Terza edizione, 1939, 157. 21 Politica, Cap. XVIII, De natura et affectione populi, 243—5: Est vero plerumque natura et ingenium vulgi et populi universi... mobile, varium, inconstans et mutabile, pronum in affectus ... judicii expers ... credulus... invidus, ferox, morosus... turbidus, sed.itiosus. Ib., 247: At sine rectore et ductore, vulgus praeceps, pavidus, vecors. metu aut spe. nimium in rebus minimis trepidat, in maximis minime prospicit, verbis ferox, factis remissus. Aut enim servit humiliter, aut superbe dominatur, aut nimium colit, aut nimium odit. Medium nescit, declinat vel ad dextram vel sinistram. Libertatem quae media est, nec spernere inodice, neque habere seit. Ib., 469: Plebis ineonstantiu et levitas. V knjigi Civilis conversationis libri duo (TIanov.iae, 1601) Althusius naglasa etiko neenakih oseb, vidi v odličnikih Božjo podobo, a ostalim priporoča spoštljivost. — 22 Vind.iciae. 92. 23 lb. 87: Apud Polonos vero, qui disputet, uter potior sit, Rex, an nniversus Regni populus per optimates representatus. 24 Ib. — 25 Boucher, 259. l'ilipu IIL, je dovolila in celo odobrila20 kraljevska cenzura. Monarhomahi so se sklicevali na Calvina, ki je posvetil svojo knjigo kralju Frančišku ter imenoval monarhe zemeljske bo gove, lajtnante in vikarje Boga.'7 In celo Lutra z njegovim odporom zoper dem os, zoper Herr Omnes“ in malikovanjem zemeljskih oblastev, nad katerimi vendar vlada nebeški »Oberbog«,29 je Barclai30 uvrščal med monarhomahe. Na-dalj ni razvoj tega monarhomahizma je obstojal v večjem ali manjšem pojačenju njegovega monarhizma in v omilitvi, vendar pa ne v popolni odstranitvi njegove opozicionalnosti. Najprej se je tako omiljenje pokazalo pri protestantih. Že začetkom XVII. stoletja so priznali republiko za najslabšo obliko vladanja31 in so dovoljevali usmrtitev tiranov samo z molitvijo.32 Kljub temu je pravica do upora, resda samo kot akademska tema, spadala v okvir tako duhovne kakor tudi posvetne protestantovske misli vse do Kanta in Fichteja. Večjo nespravljivost so razodevali kalvinisti, zlasti zaradi ukinitve Nantskega edikta. Posebno tipičen je Jnrieu. Sodobniki so ga smatrali za velikana in celo za preroka.83 Pozneje je bil skoro povsem pozabljen, deloma zaradi zasmehovanja od strani Voltaireja, ki mu ni mogel odpustiti njegovega nastopa proti Bayleu.34 Čeprav ga je že Bossuet v 2,1 De rege et regis institutione editio secunda, 1611. Censura hujus operiš regia auctoritate facta: Eos (libros) Regia auctoritate diligenter et attente perlegi, iterum et tertio facturus, si per tempus et otium licu-isset, ita semel lecti placuerunt. 27 Institution de la religion ehrest,ienne, str. 773 pariške izdaje 1. 1911. 28 Also muss die Oeberkeit den Pöfel, Herr Omnes, treiben, schlagen, würgen, henken, brennen, köpfen und radelbrechen (Sermon am Tage der Opferung Christi im Tempel, Werke, Erlangen, XV, 276). 20 Ib., 228: Gott... will Obergott bleiben. 30 De regno et regali potestate, 312. Populärem statum omnium deterrimum esse (Doctrinae et vitae politicae. methodicum ac breve systema, ab Othone Casmanno, Franco-furti, 1603, p. 320). 32 Precibus ad Deum effusis licet occidere Tyrannum non armis (Eberhard de Weyhe, Ficta Juditha et falsa, Veronae, 1614, p. 61). 33 Haag, La France protestante, VI, 107. 34 Et le nom de Jurieu, son rival fanatique, N’est aujourd’ hui connu que par l’horreur publique. Discours en vers snr 1’homme (Oeuvres, IX, 396). polemičnem zanosu označeval kot vročega demokrata,35 v resnici ni bil niti predhodnik Rousseauja in 1793. leta, kakor trdijo nekateri avtorji,30 niti predhodnik 1789. leta,37 niti celo francoski Locke, ideolog billa iz I. J689.38 Jurieu je bil, tako rekoč narobe Bossuet, revolucionaren Bossuet. To sledi iz njegovih »Pastoralnih pisem«, ki so svoj čas imela močan odmev.30 Ljudje, tako pravi tukaj, so po naravi enaki: toda po izvirnem grehu in po volji Božji sta v družbi neizogibna neenakost in gospodstvo.40 Slično kot Bellarmin in Suarez, izvaja tudi Jurieu iz božanskega prava ne nastanek državne oblasti, temveč dolžnost podložnikov do pokorščine tej oblasti.41 Vendar ta dolžnost ni brezpogojna. Dejstvo, da so kralji — »lajtnanti Boga, Njegovi vikarji, Njegove žive podobe«42 nalaga njim celo vrsto dolžnosti. Zato Jurieu ostro loči med absolutno in neomejeno oblastjo:43 dočini prvo popolnoma priznava, zavrača drugo44 tem odločneje, ker smatra, da vlada celo Bog »po pravici in zmerni oblasti«.4’ Čeprav priznava Jurieu dvostransko pogodbo med narodom 35 Avertissements aux protestants (Oeuvres, V, 118). 36 E. Faguet, Dix-huitieme siecle, 391—3: A. Rebelliau, Bossuet, 1900, p. 147; Encyclopedie des Sciences religieuses, sous la direction de F. Lichtenberger, VII, 558. 37 P. Pic, Les idćes politiqnes de Jurieu et les grands principes de 89, Montauban, 1907. p. 73. 38 Lureau, Les doctrines politiqnes de Jurieu, Bordeaux, 1904, p. 97. 30 Les Lettres Pastorales... ont fait trop de bruit dans le monde, et ont cause trop de desordre dans le Royaume, pour estre ignorees de personne (Le Journal des sgavans pour l’annee 1689, p. 465). 40 Lettres pastorales adtessees aux fideles de France qui genüssent sous la captivite de Babylone, Troisieme annee, ä Rotterdam, 363. 41 Ib.. 366. 43 Ib., 367. 43 Ib., 375; Mais il faut ici exactement distinguer deux clioses que bien de gens eonfondent, c’est le pouvoir absolu et le pouvoir saus bornes, pretendant que c’est la meme cliose. 44 lb. Quant a nous en reconnoissant la pu.issance absolue comnie legitime, nous soutenons que la puissance saus bornes est contre toute sorte de loix divines et humaines. 43 Ib., 377: Dien meme ne se veut point servil- de ce pouvoir saus bornes, que sans contestation lui appartient. 11 regne et veut regner selon le droit et le pouvoir tempere. II entre en alliance avec les hom-mes, il traitte avec eux, il stipule, il demande, inai.s aussi il promet, il s’engage, il tient inviolablement. in kraljem,46 vendar prepušča višjo sodbo nad kraljem ne narodu, ampak Bogu. In zato, ko so se pričele dragonade, je apeliral na »Njegovo Božansko veličanstvo«, kot na »svojega edinega kralja« ter je klical Boga, naj sodi monarhe, te »spačene in temne sence« Božje podobe, te bogove iz »lesa. kamna, prahu, mesa in krvi«.47 Vse to je tako daleč od demokratičnih idej XVIII. stoletja, da se je treba čuditi pisateljem, ki pripisujejo kalvinizmu »organizacijo demokraci je v Franciji«,43 imenujejo Rousseauja Platona protestantovstva40 in celo primerjajo Lutra in Kalvina z Robespierreom in Maratoni.50 Kar se tiče katoliških »teopolitikov«,51 so ti še bolj odločno kot v XVI. stoletju šli nasproti pojačenju monarhij. Vendar so se še nadalje zoperstavljali ne le samovolji kraljev, temveč celo njih zakoniti volji močnejšo voljo nebeškega Kralja, ki je bolj obvezna tudi za podložnike po načelu: obligatio imperfecta cedit perfectae. L. 1626. posvečuje »Tromba vstaje«, kakor je imenoval Boucherja Bayle, Ludoviku XTIT. knjigo, ki jo njegovi biografi po navadi ne omenjajo,52 v kateri imenuje kleveto naperjeno zoper njega očitke v proti-monarhizmu. Njegov pravi nauk da obstoji v tem, da »bogaboječnost ustvarja državo«53 in da je »dolžnost kraljev, da *6 Ib., 372: U y a done pact mutuel entre le peuple et le Roy. 47 Reflexions sur la cruelle persecution que souffre 1’Eglise refor-mee de France, 1685, I: Au Roy des Roys: Souffrez qu’uujourd’kui laissant ä part que vous estes Dien, et seul Dieu, je vous parle comme ä mon Roy et ä mon seul Roy. II: Vostre Majeste divine a bien eil la bonte de oommuniquer ces grands noms de Roys et de souverains u ceux qui ne sont pais vos i.mages et qui ne sont que vos ombres, et meme souvent des ombres laides et tenebreuses. IX—X: C’est a vous, en un mot, que je veux escr.ire et parier pour etre dans une entiere Opposition a ces idolätres, qui adorent le bois, la pierre, la poudre, la chair et le sang. 4H G. Garrison, De la politique du calvinisme en France (Revue des deux mondes, 1848, I, 739). H. Baudrillart, Jean Bodin et Bon temps, 45. 50 Felix de Coinny, Melanges, 1819, I, 384, Histoire de la revolution de France, I, Paris, 1834, p. 34. 51 Arcanorum status libri decem. Authore Francisco Alberto Pelz- lioffer, editio secu-nda, Francofurti, anno 1725, p. 10. 63 Nouvelle biographie generale, VI, 862. “* Defense de M. Jean Boucher. Contre l’imputation calomnieuse ä luy faicte, A. Tournay, 1626, p. 17. se bore v Bogu in za Boga zoper vsako pohujšanje«.54 Zelo tipičen epigon katoliškega monarhomahizma je bil Bossuet, ta. kakor se je izrazil Labruyere, zadnji cerkveni očak. Niti ni mislil, kakor je trdil Victor Hugo, pokoriti Jehove pod noge suverena.55 Ravno nasprotno je izvajal iz lastnih besed Svetega Pisma takšno politiko, po kateri je dolžnost podložnikov napram monarhom sicer religija, toda »religija drugega veličanstva«,50 drugega zato, ker čeprav so monarhi bogovi, vendar so bogovi iz mesa in krvi, iz blata in prahu,57 podrejeni Njegovi vodilni oblasti.58 Izven Francije sta bila tipična zastopnika katoliškega monarhizma, ki je omejeval absolutizem z zahtevami religije, Reinking, ta nemški Bossuet. s svojo Biblische Polizey, in zlasti Pelzhoffer.50 Le-ta uči o »božanski ordinaciji«,80 zaradi katere dobiva monarh poseben neiztrebljiv značaj.81 Zaradi tega so diademe svete celo na poganskih glavah.82 V tem večji meri velja to za krščanske monarhe. Revolucionarni monarhomahizem je dopusten samo proti uzurpatorjem, t. j. tiranom absque titulo.83 Kar se pa tiče tiranov exercitio, t. j. zakonitih monarhov. ki zlorabljajo oblast, Pelzhoffer ni priznaval pravice do upora zoper nje. Treba je trpeti: ferendum et toleran-dum.84 To pa ni oviralo Pelzhofferja. da je tako odločno ločil absolutno in neomejeno oblast monarhov v soglasju s formulo imperium moderatum, Majestas absoluta,85 da je 1. 1711. 6* Ib., 22. 65 Bossuet jettera sous tes pieds Jehova (L’Annee terrible, Philosophie des sacres et couronnements, Oeuvres, XII, 180). 66 Politique tiree des propres paroles de l’Ecriture Sadnte, ITT, 2, 3. 67 Ib.. V, 4. 1. 68 Puissance directive, drugače kot puissance coactive (IV, 1, 4). ®* J. Polec, Pelzhoffer, Slovenski biografski leksikon, VI, 1935, s. 293 sq.; E. Spektorski, Zgodovina socialne filozofije, I, 1932, str. 220. Mesto F. A. Pelzhofferja v zgodovini državoslovja (Razprave pravnega razreda Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, I, 1941, str. 232—260). 60 Arcanorum status libri decem, 1725, str. 98, 106, 145. 61 Majestas semper immanet Principi (ib., 100). *•’ Ib., 120; Tractatus historico-politicus de Armandia sive arte bellica et olea pucis, 1713, p. 125. M Arcan. 541; Neuentdeckte Staatsklugheit, 1710, str. 131. M Arcan. 541. 45 Ib., 150. bil objavljen poseben cesarski patent, ki je obsodil YIT. in YITT. knjigo njegovega traktata o državnih tajnah.'1“ Glede vprašanja o monarhomahizmu v XVII. stoletju opažamo veliko spremembo tudi pri jezuitih. Solos sequun-tur reges, ipsis et facturi leges, so pisali o njih 1. 1601.07 L. 1610. je general reda Aquaviva izdal dekret, ki je zabra-njeval opravičevanje usmrtitve tiranov. »Poljski Zlatoust« Peter Skarga je izražal iste misli kot Bossuet. V svoji knjigi »Politico-Christianus«, ki jo je posvetil Filipu IV., je Karol Scriban učil, da se je treba brezpogojno pokoravati oblasti, celo tiranski,08 ter je predlagal kot sredstva borbe zoper njo potrpljenje, pohlevnost in molitev.69 Izmed jezuitov XVIII. stoletja zasluži pažnjo Castel.70 Sedaj je povsem pozabljen. Toda svoj čas je užival sloves i kot stalni sotrudnik vplivnega71 časopisa Memoires de Tre-voux i kot avtor originalnega metafizičnega sistema, v katerem se je svoboda zoperstavljala prirodi72 z njeno težnjo k temu, kar se sedaj imenuje entropija, i kot domači cenzor rokopisov Montesquieu ja, čigar sina je podučeval, i kot literarni nasprotnik Rousseauja. Castel je hotel spreobrniti ženevskega državljana »k Bogu, k cerkvi, h kralju, k Franciji«, k njeni socialni hierarhiji.73 Fizicizmu Rousseaujeve filozofije je zoperstavljal moralizem svoje lastne.74 Toda, kar je najbolj zanimivo, je jezuit Rousseaujevim idejam stavil “ j. Polec, Pelzhoffer, Leksikon, 294. 07 Richard Krebs, Die politische Publizistik der Jesuiten, 197. eN Politico-Christianus, Antverpiae, 1624, Cap. VIl. Quae ratio te-nenda inferiori in Superiorem? Parendum (94). Mors a Principe illata ferenda (95). 110 Ib.: Precibus placandum Numen, patientia vincenda barbaries, mansuetudine feritas. 70 E. Spektorski, Problema socialnoj fiziki v XVII stoletji, II, 1917, str. 438, 561; Zgodovina socialne filozofije, I, 246; C. Sommervogel, Bi-bliotheque de la corapagnie de Jesus, Premiere partie, nouvelle edition, II, 827. 71 Voltaire, Candide, XVI: Et que dim le Journal de Trevoux? 78 Rien n’est plus oppose que la liberte et le Mechanisme (Traito de physique sur la pesanteur universelle des corps, Paris, 1724, p. 400). 73 L’homme moral oppose ä Thoirime phisique. A Toulouse, 1756, p. 7, 12. 74 Ib., 78. nasproti »nedavno umrlega v njegovih rokah«,75 »znamenitega predsednika Montesquieuja«,70 na katerega ga je vezalo triintridesetletno prijateljstvo: c’etoit la plus belle ame, la plus candide, la plus aimant le vrai que j’aye connue.77 Epigoni Mariane so torej sočustvovali ne z Rousseaujem, ki so ga smatrali kot sovražnika občestva,78 temveč z Monte-squieujem. Temu se ni treba čuditi. Čeprav Montesquieu ni bil tuj svobodomiselnosti XYI1T. stoletja in se je nekoliko bal Castela,70 vendar je bil dovolj religiozen, da bi verjel, da so »načela krščanstva, dobro vkoreninjena v srcu, neskončno bolj močna nego lažna čast monarhije, nego človeške vrline republike in suženjski strah despotičnih držav«.80 Ni priznaval oblasti brez foi in loi. In tiraniji ali, kakor se je manj pravilno etimološko izražal, despotiji je zoperstavljal baš religijo.81 3. Juridično tradicijo monarhomahov v XVII. stoletju nadaljujejo avtorji, ki stavljajo normativno božansko in naravno pravo višje od imperativov zakonodavca, kakor tudi tisti, ki stavijo državo kot pravno osebo višje od osebnosti monarha. Takšen je Hugo Grotius, ki je v državi razlikoval subjectum commune in subjectum proprium.82 Takšna sta Arumaeus83 in Limneus, ki sta delila suverenost 75 Ib., 33. 70 lb„ 98. 77 Ib., 112. 78 L’ouvrage du P. Castel ne tend a rien moins qu’ ä faire regarder M. Rousseau comme un boute-feu qui allnme le flambeau de la sedition, qui detruit loute societe, qui est criminel, envers Dieu, le roi, l’Ćtat et les hommes (Correspondance litteraire, philosophique et critique par Grimm, Diderot, Raynal, Meister etc., Tome III, Paris, 1878, p. 189). 7“ L’homme moral, 104: j’avouerai qu’il me craignoit un peu. 811 Esprit des lois, L. XXIV, Ch. VI, 81 Ib., L. III, Ch. X: II y a pourtant une cliose que l'on peut quel-quefois opposer ä la volonte du prince; c’est la religion .. .Les loix de la religion sont d'un precepte supćrieur; parce qu’elles sont donnees sur la tete du prince, comme sur celle des sujets. 82 De jure belli ac pacis, L. I, C. III, VI: Subjectum aliud est commune, aliud proprium: ut visus subjectum commune est eorpus, proprium oculus, ita summae potestatis subjectum commune est civitas. 83 R. Stintzing, Geschichte der deutschen Rechtswissenschaft, IT.. Abth., 1884, str. 40. v realno in osebno."4 Takšni so tudi oni avtorji, ki pričenjajo obdelovati splošno državno pravo.85 4. Takšna je bila tradici ja juridičnega monarhomahizma. Tradicijo zgodovinskega in stanovskega monarhomahizma je na Francoskem podpiralo v XVII. stoletju opozicijsko plemstvo. Ni hotelo namreč zamenjati svoje podeželske gradove s hoteli v prestolnici ali v Versaillesu. Živelo je s spomini na prejšnje svoboščine. Zato je odločno zavračalo tako ojačen je kraljevske samovoljnosti kakor tudi napredek socialne nivelacije. Za začetek XVII. stol. je zelo tipična knjiga L. Turqueta de Mayernea o » A r i st od eni okrat i č ni monarhiji«, ki je bila konfiscirana nekoliko dni po svoji objavi.80 Pisec nastopa ne zoper monarhijo kot tako, ki jo celo poveličuje.87 temveč izključno zoper spačeno monarhijo, ki je po n jegovem mnenju najslabša politična oblika.88 Kot tako spačeno monarhijo smatra nadzakonsko, z ničemer neomejeno monarhijo. Za idealno državo pa smatra aristodemokratično monarhijo, omejeno z neprekosljivimi temeljnimi zakoni, t. j. z božan-sk imi in naravnimi zakoni.89 Aristokratizem take državne oblike se kaže v tem, da služi plemstvo, prežeto s svojo specifično čednostjo, namreč s častjo,00 državi, ne pa vladarju in omejuje njegovo samovoljnost. Njen demokratizem pa 84 Cf. Pelzhoffer, Arcanorum status libri decem, p. 105, 363. 8,1 Daries, Disoours über sein Natur- und Völker-Recht, Jena, 1762, str. 59; Schmauss, Compendium juriš publici Sacri Romani Imperii, zweyte Auflage, Goettingen, 1752, p. 2. Cf. E. Spektorski, Pojem univerzalnega prava v XVII. stoletju, Zborn. znanstv. razpr., XI, 1935. "* Haag, La France protestante, Vil, 349. La Monarchie Aristodemocratique, ou le gouvernement convpose et mesle de trois formes de legitimes Republiques. A Paris, 1611, p. 16,38. 88 Ib., 193, 426. ,0 Ib., 367: retenans tousiours ce point ferme, qu’en quelque forme d’Estat que ce soit, il y a des Loix sainetes et vrayement fondamenta-les, et generales, qui doivent demeurer inviolables ä tousiours, les-quelles ... se peuvent comprendre en un article, qui est de commander et obeyr, selon Dieu et Nature. Ib., 45: ramener les Roys et leurs sub-jects conjoinctement aux Loix de Dien et de Nature. Ib., 67: Mais ce fruict, ce lustre d'honneur que chacun qui vit vertueusement pretend en ceste Police humaine, gist et se prend en la condition que nous appelons Noblesse, marque et enseigne propre des vertueux. obstoji v tem, da tvorijo generalna stanovska zastopstva »protiutež«01 kraljevskemu absolutizmu. Na drugi strani pa pisec odločno zavrača republikansko ljudovlado.02 Približno isto plemiško tradicijo in tendenco sta podpirala Saint-Simon in pisec knjige03 »Les soupirs de la France« (Jurieu ?). Za konec XVII. in začetek XVIII. stol. je posebno karakterističen Boullainvilliers. Enako energično je protestiral proti kraljevskemu absolutizmu04 kot proti meščanom, ki so postali plemiči (»anoblis«). Ne zanika, da so vsi ljudje po svoji naravi in po »splošnem pravu« enaki. Vendar odločno protistavlja tej načelni enakosti zgodovinsko in zato naravno neenakost05 ter prevladovanje plemstva. Pretvarja stanovsko vprašanje v nacionalno in celo v rasno. Že je pred Gobineaujem, La-pougeom in ideologi »nordizma« gledal francosko plemstvo za potomce germanskih zmagovalcev, t. j. za Franke, meščanstvo (buržoazijo) pa za potomce premaganih Keltov. Zahteve po enakopravnosti in ljudovladi je smatral za po-buno nižje rase premagancev zoper višjo raso zmagovalcev. To naziranje sta pozneje osvojila Augustin Thierry in Guizot, toda že s tendenco, da proslavita zgodovinski povzdig 01 Ib., 42. 02 Ib., 328: Mais laissons 1’Estat populaire: car il ne merite point proprement le nom de Republique... Ce qui est un tresgrand malheur, qnand di-je il advient teile sedition et alteration en Estat qu’il faille quc la souverainete actuelle revient ä cette masse confose de peuple, ou il y a tant de pieces descousues et san,s rapport, et on la vertu et la iustice sont presque incogneues. “3 Les soupirs de la France esclave, qui aspire apres la liberte, 1689, II Memoire, II: La Noblesse devroit etre la force et 1’ornement de l’Etat, il est certain qu’autrefois eile partageoit presque la Souverainete avec les Rois. 04 Histoire des anciens parlements de France. A Londres, 1737, p. 179: Louis XIII se bouchoit les oreilles de ses deux mains quand on osoit lui citer quelque droit etabli, ou quelque privilege con tre sa volonte. Louis XIV... n’en a laisse subsister aucun. 00 Essai sur la noblesse de France. Heu fuimus Troes. A Amsterdam, 1732, p. I: II est certain que dans le droit commun tous les hom-mes sont egaux. La violence .a introduit les distinctions de la Liberte et de 1’esclavage, de la Noblesse et de la Roture; mais quoique cette origine soit vicieuse, il y a si longtems que 1’usage en est etabli dans le monde, qu’elle a acquis la force d’une loi naturelle. meščanstva kot emancipacijo premagancev. Vse simpatije Bonllainvilliersa so na strani plemstva, ki je nekdaj znalo poveljevati,00 ki je ustvarjalo, podpiralo,“7 toda tudi omejevalo monarhijo. Obžaloval je demoralizacijo francoskega plemstva pod vplivom italijanskih98 političnih idej, ki so prišle na Francosko v XVI. stol. Klical je po povratku starih frankovskih svoboščin. V vsem tem je bilo veliko utopistič-nega elementa. Kardinal Fleury je trdil, da ni poznal Boul-lainvilliers niti preteklosti, niti sedanjosti, niti bodočnosti. Voltai re pa je obsodil nemški izvor njegovega ideala.0“ Toda v tem je bilo tudi nadaljevanje tradicije, ki se je vlekla od Hotmana,100 čigar »Franco-Gallia« je bila pozneje po pravici imenovana »utopija preteklosti«. Boull ainvillier ni imel samo predhodnike med monarho-malii XVI. stol., temveč tudi enega velikega somišljenika. Tudi ta je izvajal politično svobodo iz »germanskih pragozdov«,101 zakar ga je istotako obsojal Voltaire.102 Izvrševal je več ali manj analogna raziskavanja o »izvorih gotske vlade«10’’ na Francoskem. Podčrtaval je pomen plemstva kot »kanala«, po katerem teče oblast, in kot protiutež absolutizmu. Rekel je: »point de monarque, point de noblesse, — point de noblesse, point de monarque«. Odklanjal je vsako socialno nivelacijo in enakost,101 kar je zelo jezilo demokratičnega 06 Ib., 147: Nos Peres etoient... persuadez que le droit de com-mander aux autres hommes etoit attache ä la Noblesse. 07 Ib., 11: On yoit que le Roiaume ne s’est etabli que par le sang, les travaux et les depenses de 1’ancienne Noblesse. II est done certain qu’elle est le fondement et l’apui le plus solide de la Royaute et par oonsequent eile ne lui doit ni son etablissement ni ses droits. 08 Ib., 210, 223, 243. ol> Siecle de Louis XIV (Oeuvres, XIV, 45): II appelle notre gouver- nement feodal le clicf d’oeuvre de 1’esprit humain. Le systeme feodal pourrait meriter le noin de chef d’oeuvre en Allemagne; mais en France il ne fut qu’uu chef d’oeuvre d’anarcliie. i°° 'j' Xaranovski, Dogmatika položiteljnago gosudarstvennago prava vo Franciji pri starom porjadke, 1911, str. 531. 101 Esprit des lois, L. XI, Ch. VT. 102 »Plus d’un ecrivain... ne fait point difficulte de dire: nous, nos aieux, nos peres, quand il parle des Francs, qui vinrent des marais d’au delä le Rhin et la Meuse piller les Gaules et s’en emparer.« loa Esprit des lois. L. XI. Ch. VIII. 104 Ib., L. XXIX, Ch. XVIII, Des idees d’uniformite. matematika Condorceta.105 To je Charles-Louis Secondat baron de La Brede Montesquieu,100 ki je bil precej sličen istemu piscu, ki ga sedaj smatrajo za avtorja monarhoma-liičnih Vindiciae contra tyrannos, namreč Filipu de Mornay, baronu de la Föret-sur-Sevre, seigneuru Du Plessis-Marly. Torej ne Rousseau, ampak Montesquieu je vzpostavil monarhomahično tradicijo. To se lahko zdi kot nepričakovano tistim čitateljem »Duha zakonov«, ki preveč zaupajo ponosnemu epigrafu te knjige: »prolem sine matre crea-tam«. Če pa se poglobimo v osnovno tendenco Montesquieu-jevili političnih idej, postane jasna njihova stara monarho-mahična podlaga, res. modernizirana in omiljena. Zadostuje, da si zamislimo razburjenega in od verskega fanatizma prevzetega Bordeauxskega prezidenta. ki se je boril proti sistemu kralja-sonca in je stal na strani francoskih parlamentov proti regentu vojvodi Orleanskemu, da bi namesto ironičnih »Lettres persanes« dobili ognjene »Vindicias conira tyrannos«. Pri Montesquieuju najdemo v večji ali manjši meri vsa štiri monarhomahična načela. Montesquieu ni bil teokrat, toda kot gojenec oratorjancev in prijatelj jezuita je bil dosti versko razpoložen, da bi priznal pomen božanskega zakona za državo. Ni bil retrograden, vendar pa je rad obračal svoj pogled na saško in frankovsko »raso«, ki je prišla iz germanskih gozdov; proučaval je njene zgodovinske pravice in študiral genealogijo svojega lastnega rodu; grajal je to in vendar nadaljeval s temi študijami107 ponosen na svojo znatno rodbino.108 Namesto tiste egalitarne splošne 105 Observations sur le vingt neuvieme livre de l’Esprit des lois (Oeuvres, I, Paris, 1847—9, p. 363 sq.), 367: Nous voici ä un des chapitres les plus curieux de l’ouvrage.. C’est un de ceux qui ont valu ä Montesquieu l’indulgence de tous les gens ä prejuges, de tous ceux qui haissent les lumieres, de tous les protecteurs des a'bus... Le grand esprit de Charlemagne peut-il etre eite au dix-huitieme siecle... Une bonne loi doit etre bonne pour tous les liommes, eomme une proposi-tion vraie est vraie pour tous. 106 E. Spektorski, Montesquieu, Arhiv za pravne nauke, 1939, februar, str. 102. 107 Pensees diverses, Oeuvres, 1838, p. 622: Je fais faire une assez sötte chose: c’est ma genealogie. 108 Ib., 620: Quoique mon nom ne soit ni bon ni mauvais, n’ayant guere que deux cents cinquante ans de noblesse prouvee, cependant j’y suis attachć. , človeške morale, katero je pozneje utemeljil pridni Rousseaujev citate!} Kant, proučuje Montesquieu slično Turquetu de Mayerneu čast kot specialno stanovsko plemiško moralo.100 Posebno pa je poudarjal pravno monarhomahično načelo. Protestiral je proti posebnemu režimu, in v imenu zakonske monarhije proti nadzakonski in izvenzakonski monarhiji. Kadar je vezal »despotijo« na perzijski110 in turški vzhod z njegovim viziratom,111 je prav za prav nadaljeval tradicijo, ki se je preko opata Saint Pierreaovega Casteljeva prijatelja.112 ki je bil nasprotnik vizirata (Richelieuja) in polvizirata (Colberta in Foucheta), vlekla naprej preko »Les soupirs de la France esclave«113 ter se je začenjala v XVI. stol. v Hotmanovi »Franko-Galiji«114 in v anonimni »Franko-Turčiji«.115 Tudi takrat, ko je opozarjal na parlament in na plemstvo kot na protiutež kraljevski oblasti,110 je nadaljeval staro monarhomahično misel. Kadar je zaradi širše utemeljitve zakonitosti prehajal od osnovnih javnopravnih zakonov k naravnim zakonom kot »nujnim razmerjem, izvirajočim iz narave stvari«117 in vezal politiko s socialnim in fizičnim osredjem, je ponavljal Turqueta-de-Mayernea.118 100 Esprit des lois, L. III, Ch. VII. 110 Lettres persunes. 111 Esprit des lois, L. IT, Ch. V. 112 Ćloge historique du pere Castel, Memoires ponr Fhistoire des sciences et beaux-arts, Avril, 1757, p. 1108: L’abbe de S. Pierre fot tou-jours l’ami du P. Castel. 113 Les soupirs de la France esclave, qui aspire apres la liberte, 1689, I Memoire, 5: Les Rois de France se sont fait... Muftis, III Memoire, 29: Les tristes effets de la puissance Arbitraire et Despotique de la Cour de France: Que cette puissance est tont aussi Despotique que celle du Grand Seigneur. 1,4 Cap. XXI: Unum Turcicum dominatuni, in quo cives pro pecu-dibus, non pro hoaninibus habeantur (str. 246 izdaje I. 1665). 115 La France Turquie, c’est-a-dire conseils et moyens teuus pur les ennemis de la couronne de France, pour reduire le royauine en tel estat que la tyrannie turquesque, Paris, 1575. Cf. G. Picot, Ilistoire des etats generaux, II, 1872, p. 303; Baudrillart, 67; E. Nys, Les theories politiques et le droit international en France jusqu’au XVII siecie, Deuxieme edition, 1899, p. 69. 110 Esprit des lois, L. 11, Ch. IV. - 117 L. 1, Ch. I. 118 La Monarchie Aristodemocratique, 5: Que reste-il uux Princes... si non d’espier la Nature, et l’ensuivre en leurs administrutions? Althusiusa110 in Pelzhofferja.120 V svojem pojmovanju zako-nodavnih nalog je v isti meri deloma izražal ideje »prosvit-ljenega despotizma« svoje dobe. a deloma ponavljal na kralja naslovljeni klic Turqueta-de-Mayernea: il faut tout reformer,121 in sicer po božanskih in naravnih zakonih.122 V Nemčiji so podpirali monarhomahično tradicijo plemstva tisti pisci, ki so zagovarjali ono, kar se je v XVII. stol. imenovalo »Libertiit der deutschen Reichsstände« ter so v razliko od Reinkinga in Pelzhofferja videli v nemškem cesarstvu ne monarhijo, temveč poliarhijo. Posebno značilen je v tem oziru Chemnitzov spis »Dissertatio de ratione status in imperio nostro Romano-Germanico« (1647), ki je bil objavljen pod psevdonimom Hippolitusa a Lapide. Pisec tega spisa insistira na tem, da so stanovi v cesarstvu višji od cesarja in označuje cesarstvo kot aristokratično piramido (str. 322). 5. Kar se tiče Rousseauja, se njegove ideje ravno tako razlikujejo od monarhomahizma XVI. stoletja in njegove poznejše tradicije kot ideologija in pogoji obglavljenja Ludovika XVI. od umora Henrika III. Monarhomahi so učili o omejeni javni oblasti, Rousseau — o neomejeni. Le-ti so 110 Politica, Cap. XVIII, 240: Populi ingenium, moreš, natura, affec-tio et notitia petenda et cognoscenda est ex situ et sede regionis, aetate, conditione et statu et educatione... Populi septentrionales, natura sua sunt anknosi, sed sine astucia, simplices; contra orientales et meridio-nales et Australes sunt astuti, sed ad audendum impotentes, lili Jibere haberi debent: isti vero astute regendi sunt. 120 Arcanorum status libri decem, 9: Arcana... appropriari debent formae Regiminis, genio, ac moribus populi, vicinis, et mille aliis in Politica reflexionibus, quae ad objectoruim mutationem, alterationem, variationem, alterantur, mutantur. Ib., 224: Alia aliis congruunt: alia teinpora, aliae leges: alii Status, aliu praecepta: alii mores, alii censo-res: aliae Gentes, aliud Imperium. Ib., 421: Sicuti enim populi inter se moribus, linguis, inclinationibus, genio, et natura toto coelo distincti sunt: ita regimine, imperio, legibus, et ratione Status non eadern omnes. Lacon politicus, 1706, p. 95: Aliae leges in Regnis opulentis, aliae in egenis: alias exigunt Leges gentes feroces, alias volunt populi mitiores: aliae in acquisitis, aliae in successivis: aliae in electivis, aliae in novis Regnis proficiunt. 121 Epistre au roy, ä Tours, 1592, p. 42. La Monarchie Aristodemo-cratique, 34. 122 Ib., 45. izvajali pravice in dolžnosti te oblasti iz dvostranske pogodbe med vladarjem in vazali, Rousseau — iz ustanovitnega akta, ki predhaja nastanku države. Monarhomalii so zahtevali ločitev oblasti, Rousseau — njeno edinstvo. Cela njegova politična doktrina je zasnovana na popolni zavrnitvi monar-liomahičnih načel. Namesto verskega načela stopa supre-matija državne oblasti nad vero in cerkvijo. Namesto pravnega načela — neomejeni zakonodavni monopol suverene oblasti. Namesto zgodovinskega načela — se odstran jajo vsa dejstva, »ker ne igrajo nobene vloge«123 in se zamenjajo s fikii vnim naravnim stanjem in s fiktivno124 družabno pogodbo. Slednjič namesto stanovskega načela — nauk o sličnosti, enakosti in celo istovetnosti vseh ljudi, katerih vsota tvori kolektiv, ki se imenuje narod. Vse to je pomenilo povsem drugačno tradicijo, in sicer doktrino racionalistov in fizicistov XYJI. stol., ki so skušali odkriti ali izumiti, na osnovi po njih iznajdene avtomatične narave, avtonomno človeško družbo. Med drugim je vse to nadaljevalo Spinozovo, posebno pa Hobbesovo delo. Zadnji je bil prepričan nasprotnik monarhomahične doktrine125 ter je učil, da ni Boga, če ni od oblasti. Postavljal je javno oblast nad zakon in pravo. Oblast pa je smatral za socialni, politični in pravni akumulator vsote enakih individujev. Dasi je Hobbes uporabljal svojo doktrino za utemeljitev monarhije, Rousseau pa svojo za utemeljitev republike, vendar utemeljujeta oba v bistvu popolnoma enako in pri tem na demokratičen120 način suvereno oblast in tako rekoč javno obligacijsko pravo. 153 Discours de 1’inegalite parmi les hommes, Preface: Commen-<;ons done par ćcarter tous les faits, car il,s ne touchent point ä la question. 12’ Contrat social, VI: bien qu’elles (les clauses de ce contrat) n’aient peut etre jamais ete formellement enoncees. 125 Pred vsem obsoja verski monarhomaliizem z dvojno pripadnostjo nebeško in tuzemsko: tanquam navigantes inter Scyllam et Cha-rybdin incurrunt saepe in utramqne (De cive, Cap. XVIII, I). 120 De cive, Cap. VII, 5: Qui coi'erunt ad civitatem erigendam, pene eo ipso cjuod coi'erunt, Democratia sunt. Ib., Cap. XII, 8: Populus in omni civitate regnait, nain et in Monarchiis populus imperat, vult enim populus per voluntatem unius hominis. Predhodniki j. J. Rousseauja in novejše doktrine ljudo-vlade ter »skupne volje« niso torej bili monarhomahi XVI. stoletja s svojim plemiškim demokratizmom in s skupno voljo starih frankovskih zborov ali poljskih »walnych« sejmov, ali pa s puritanskim »narodom duhovnikov«, ampak ustvaritelji racionalistične in atomistične socialne filozofije XVII. stoletja. Resume. On considere les ecrivains »monarchomaques« du XVIC siecle comme precurseurs de Rousseau. Pour verifier cette affirmation il faut suivre 1’evolution de leurs idees pendant les deux siecles suivants. 1. A la Suprematie illimitee du pouvoir souverain ees ecrivains opposent la religion, le droit, 1’histoire et 1’esprit de corps. Leur con-eeption de l’autorite est tlieocratique. Ils n’identifient pas le droit objectif avec les ordonnances des princes. Ils revendiquent les droits acquis. En parlant du peuple ils n’ont en vue que la noblesse. 2. Leur doctrine tlieocratique se transforme durant le XVII0 siecle. Elle devient plus favorable au pouvoir absolu. L’intransigeance de Jurieu est puremcnt theologique. Les »theopolitiques« catlioliques, meme Bouclier, donuent leur appui au pouvoir monarchique. Telle est la tendance de Bossuet, Reinking, Pelzlioffer et des jesuites. Castel oppose resolument 1’homme moral ä l’homme physique de Rousseau et se proclame ami de Montesquieu. 3. La doctrine juridique des ecrivains monarchomaques est re-prise au XVIIC siecle par Hugo Grotius, Arumaeus et Limneus qui distinguent la souverainete personnelle et reelle. 4. Turquet de Mayerne et surtout Boullainvilliers continuent la defense des droits de la noblesse. Boullainvilliers n’est qu’un suc-cesseur de l’auteur de la »Franco-Gallia« (Hotmail). II y a une grande parente entre ses idees et celles de Montesquieu. »L’Esprit des lois« contient toute la doctrine monarehomachique du XVIC siecle, adoucie et modernisee. En Allemagne c’est Hyppolitus a La-pide qui peut etre considere comme epigone du monarchomachisme aristocratique. 5. Quant ä Rousseau, avec ses idees egalitaires et son horreur de l’histoire c’est un successeur de Ilobbes et de l’atomisme pliiloso-phiques du XVIIe siecle. Svobodni preudarek, javni interes pa zakonitost. ■ TT , VSEBINA: 1. Uvod. II. Iskanje in ugotavljanje objektivnega prava v upravnem postopku: A. Iskanje pravnih norm. B. Spopolnitev pravnih norm 1. z znanstveno razlago, 2. po svobodnem preudarku raz vidik javnega interesa v konkretnem primeru: a) spopolnitev presplošnih norm o predpogojih za izdajo upravne odločbe, b) spopolnitev okvirnih norm o pravnih posledicah, c) meje svobodnega preudarka; 3. z analogijo. III. Ugotavljanje stanja stvari v upravnem postopku: A. Vobče, B. Glede na vprašanja svobodnega preudarka 1. o predpogojih za izdajo upravne odločbe. 2. o kakovosti ali kolikovosti upravne odločbe. IV. Nepravilna uporaba svobodnega preudarka: A. S kršitvijo pooblastila za uporabo svobodnega preudarka, B. Zbog nepopolne ali nepravilne ugotovitve stanja stvari. V. Zaključek. I. V teoriji upravnega prava kakor tudi v upravni in upravnosodni praksi pogosto naletimo na naziranje, da sta vprašanje ogrožan ja javnih interesov in vprašanje zadovoljitve javne blaginje v mnogih primerih vprašanje svobodnega preudarka. Tako naziranje ni brez pravnih posledic, le vprašanja svobodnega preudarka so običajno in to tudi po našem pravnem redu odtegnjena presoji po upravnem sodstvu in tudi nadrejena nadzorna oblastva vobče ne smejo posegati v lastni delokrog- njim podrejenih samoupravnih enot, v kolikor gre za svobodni preudarek. Razmejitev vprašanj svobodnega preudarka od drugih mnogokrat ni brez težav, olajšamo si pa to razmejitev, ako strogo ločimo med vprašanjem javnih interesov sploh ali posebne vrste javnega interesa na eni strani in pa vprašanjem ogrožanja ali zadovoljitve teh interesov na drugi strani. Le vprašanje javnega interesa ali obče blaginje more biti. toda ni potrebno, da bi moralo biti predmet svobodnega preudarka, dočim vprašanje ogrožanja ali zadovoljitve na ta ali oni način določenih javnih interesov sploh ni stvar svobodnega preudarka, marveč vprašanje nujnosti, verjetnosti, manjše verjetnosti in nemožnosti. To vprašanje pa je predmet ugotovitve stanja stvari in torej nekaj bistveno drugačnega od svobodnega preudarka. Da razbistrimo razloček med svobodnim preudarkom v javni upravi in ugotovitvijo stanja stvari, je treba jasnosti zlasti o tem. kako pridemo do upravne odločbe. Gotovo ne le v rednem upravnem postopku, ki konča z upravno odločbo, marveč tudi pri drugem delovanju javna oblast neredko po svobodnem preudarku nastopa, toda upravna odločba je posebno primeren pravni pojav za razbistritev pojma svobodnega preudarka. Upravna odločba je pravni predpis kakor kaka pravna norma ali pravno pravilo, toda drugače od norme se nanaša zgolj na izvesten konkreten primer, ki je bil predmet upravnega postopka. Norma ali pravilo določa, kakšno stanje je sploh brez ozira na kakšen konkreten primer normalno ali pravilno in torej zaželjen vzor. Odločba kot konkreten pravni predpis pa nima namena, da prikazu je neko stanje kot vzorno in zahtevano za vrsto primerov, ki se morda pripetijo. ona ureja le konkreten primer. Pri odločbi se stanje stvari, ki se je v upravnem postopku ugotovilo, podvaja pod objektivno pravo. Navadno je to pravo abstrakten pravni predpis, t. j. pravna norma, vendar ni izključeno, da se stanje stvari podvaja tudi pod konkreten pravni predpis, torej pod odločbo. To poslednje se dogaja n. pr. pri kaznovanju zbog kršitve zapovedi ali prepovedi izdani individualno določeni osebi za konkreten primer ali pri izvršbi individualnih odločb. Na podlagi tega podvajanja pod objektivno pravo pride upravno oblastvo do nekega zaključka in ta zaključek je po svojem pravnem značaju konkreten pravni predpis te ali one vsebine. n. Pri odločanju je potemtakem iskati objektivno pravo, ki je v veliki večini primerov pač abstraktna pravna norma. Predvsem je treba vedeti, katere norme sploh se utegnejo nanašati na predmet postopka, nato pa je še točneje določiti vsebino teh norm, da se prepreči uporaba kake nepravilne norme ali uporaba pravilne norme v napačnem smislu. Brez določitve točne vsebine onih pravnih norm, ki se nanašajo na predmet postopka, ni moči podvajati stanje stvari pod normo, niti ni moči znati, ali je stanje stvari sploh zadostno ugotovljeno. Pri tem iskanju objektivnega prava pa naletimo na raznotere težave, ker pravne norme nikakor niso vedno zadostno jasne in popolne, ter je treba odstraniti netočnosti pa spolniti praznine. To dosežemo z razlago pravnih norm, s svobodnim preudarkom in z analogijo. Pomen teh sredstev in obseg ter meje njihovega delovanja pa moremo spoznati le potem, če nam je znan tudi sistem dokaj zapletenega kolesja mnogih med sabo se ujemajočih in ene po drugih si dopolnjujočih pravnih predpisov. A. Vse naše objektivno pravo je nekako kakor v koritu postlano v nekih osnovnih načelih o življenju sploh in o pravnem sožitju posebe. Ta načela, ki predstavljajo splošno pravno naziranje širšega kulturnega kroga, so tako rekoč nekakšno temeljno in okvirno običajno pravo, iz katerega izvira vse ostalo običajno in postavljeno pravo. Jasno je, da ta osnovna pravna načela niso nekaj stalnega, izpreminjajo se s svetovnim nazorom merodajnih družabnih skupin velikega kulturnega kroga. Ta temeljna pravna klica določa na eni strani osnovna načela mednarodnega prava med državami istega kulturnega kroga in pa način nastanka novega mednarodnega prava, a na drugi strani kaže smeri, po katerih se naj družabno življenje v državi uredi, dalje znake, kdaj je običaje smatrati za pravo, in pa način, kako se naj novo pravo zavestno postavlja. Iz tega temeljnega običajnega prava se razvijajo pravni običaji, a postavljajo se pravne norme tudi zavestno. Po na- kijučju /bog družabnih in naravnih dogodkov in vplivov, pozneje tudi hotoma in vedoma nastajajo neki osebni in stvarni odnosi. Ta stanja morda povsem odgovarjajo temeljnemu običajnemu pravu, se širijo, postanejo obični in tako nastane izvedeno običajno pravo. Neposredno ali posredno prizadete družabne skupine in pa oblastva so trdno prepričana o pravni obveznosti norm, ki so nekakšna abstrakcija takih običajnih stanj. Neka vrsta običajnih stanj se smatra torej za pravilno in zbog tega tudi za obvezno. Nastane to pravo na dvoje načinov, ali od zgoraj z neko prakso višjih oblastev, ki jo širše družabne skupine priznavajo za obvezno, ali pa od spodaj z nekimi običaji v poedi-nih krajih ali družabnih slojih, pa te običaje ne priznavajo za pravno obvezne le neposredno in posredno prizadete skupine, marveč tudi višja oblastva. V nadaljnjem razvoju se obseg izvedenega običajnega prava bolj in bolj krči ter pridemo do zavestnega dajanja pravnih norm. Ta postavodaja se opira na temeljno običajno pravo, s katerim bi se moralo povsem ujemati, ako naj bo pravilno pravo. Pojavlja se včasih v več stopnjah, zlasti kot ustavodaja, zakonodaja in uredbodaja in morda celo vsaka teh v nadaljnih stopnjah, ni pa potrebno, da bi norma nižje vrste izvirala vedno iz norme prve višje stopnje. Postavljeno pravo kot zavestno izvajanje temeljnih pravnih načel se polagoma tako razbohoti, da ostane le malo običajnega prava. Vobče gospoduje na koncu tega razvoja običajno pravo le še na obeh skrajnih tečajih, namreč kot temeljno običajno pravo na eni strani in zastran določevanja podrobnosti in izpolnjevanja vrzeli kot izvedeno običajno pravo na drugi strani. B. Kakor zgoraj omenjeno pa pravne norme, s katerimi ima upravni organ v poedinem primeru opraviti, niso vedno dovolj točne in jasne. Da se dožene, kaj je postavodavec (zakonodavec ali uredbodavec) imel v mislih, ko je izdal pravno normo, za to je treba 1. znanstvene razlage. Brez namena je bil v pravnem besedilu rabljen morda ožji pojem namesto širšega ali narobe, potem dvoumen izraz namesto enopomembnega, ali pa rabljeno besedilo ni v skladu z ostalo vsebino zakona ali uredbe ali morda nasprotuje očitni volji postavodavca itd. Z razšir j lijočim ali utesnujočim tol- mačenjem in z ugotavljanjem pogreškov v besedilu je orisati tako točno vsebino pravne norme, da je možno pravilno podvajanje pod njo. Razširjujoča razlaga pa je nedopustna, če postavodavec očividno ni imel namena, da bi normo raztegnil tudi na sorodne pojave, najsi izpremenjene razmere morda že silijo k enotni ureditvi. Tu je dopustna k večjemu analogija. Pravno normo je razlagati po temeljnih načelih, po katerih je vse pravno življenje urejeno, in je odstopiti od tega vodila le tedaj, ako je postavljena norma namenoma hotela kaj takega, kar bi sicer bilo raz višji vidik nepravilno pravo, a je za upravni organ vendar obvezno. Ako neizbežna pomanjkljivost vseh človeških udejstvovanj in torej tudi postavodaje dopušča dvoje ali več razlag, potem mora v dvomu obveljati ona razlaga, ki bolj ustreza višjim normam in končno temeljnim pravnim načelom. Ozirati se je pri razlaganju seve na temeljna pravna načela tiste dobe, v kateri je bila norma postavljena. Je neka navidezna izjema, ker ob velikih, vse družabno življenje širokih slojev celega kulturnega kroga v temeljih izpreminjajočih političnih pretres-ljajih se izpreminja tudi obče pravno naziranje, na katerem sploh vse pravo sloni. Ni izključeno, da se to novo temeljno naziranje uveljavlja s takšno silovitostjo, da razveljavlja vse prejšnje pravne norme v toliko, v kolikor niso več v skladu z novimi načeli, in da kar zahteva, da je tudi stare norme tolmačiti v novem cluliu, kar pa je že istovetno z delno izpremembo starih postav. V kolikor ni postavljenega prava in so neki odnosi urejeni po običajnem pravu, ni sicer treba toliko razlaganja, a tem več iskanja običajev in ugotavljanja, v kolikšnem obsegu so odnosni običaji res pravni običaji. Utegne se tudi pripetiti, da je ta ali oni pravni običaj ne le po postavljenem pravu prenehal biti pravni običaj, ampak da je zavoljo izpremenjenih občih pravnih naziranj izgubil svojo pravno obveznost. 2. Vsebino pravne norme pa določimo tudi še na drug način. Včasi je abstraktna pravna norma namenoma pre-splošna ali okvirna in torej nepopolna. Pri uporabi take norme v konkretnem primeru naj po postavodavčevi volji upravni organ presplošno normo za tale primer skladno časovno se menjajočim in po kraju različnim razmeram spopolni po svobodnem preudarku, širši pojem, pravne norme spopolnimo z ožjim pojmom le v toliko, kolikor je to za konkretni primer potrebno, toda predno to storimo, si moramo biti na jasnem, ali je postavodavec sploh hotel svobodnega preudarka. Ta ugotovitev seveda ne more biti vprašanje svobodnega preudarka, marveč je predmet razlage. Ako se z razlago dožene, da je postavodavec za gotovo hotel, da naj upravni organ radi menjajočih se razmer v različnih krajih, časih in zbog drugih okolnosti sam spopolni presplošno označbo šele ob uporabi tiste abstraktne norme, le potem sme upravni organ postopati po svobodnem preudarku. Yčasi abstraktna pravna norma izrečno predpiše, da je postopati po svobodnem preudarku, včasi pa to vsaj jasno izvira iz duha vsega zakona ali vse uredbe. Je pa velik razloček med razlago pravne norme in njeno spopolni t vi jo po svobodnem preudarku. Pri razlagi je treba, kakor zgoraj omenjeno, dognati, kaj je postavodavec hotel takrat, ko je normo izdal. To dognanje je ali pravilno ali nepravilno, druge možnosti ni. Cilj, ki ga je imel v mislih postavodavec, je morda nejasno izražen, a z razlaganjem je ugotoviti njegovo vsebino. Ako bi norma dopuščala več pravilnih razlag, bi ne bilo zgolj tolmačenja, nego vrh tega še izbira ene teh razlag, a taka izbira je že stvar svobodnega preudarka. Nameravana presplošnost ali nedoločnost abstraktne norme se pojavlja v dveh oblikah: ali je presplošen predpogoj, pod katerim sme upravni organ izdati konkreten upravni akt določene vsebine, ali pa sta nedoločni in več možnosti dopuščajoči kakovost ali kolikovost upravnega akta. a) Pri iskanju in oceni objektivnega prava je določiti njega vsebino kot zgornji pojem za poznejše podvajanje stanja stvari kot dolnjega pojma najprej raz vidik, kakšni predpogoji morajo biti izpolnjeni, da se sploh sme izdati namenjena upravna odločba. Kadar je predpogoj namenoma presplošen, mora odločujoči organ ta predpogoj prilagoditi obstoječim družabnim potrebam in ga s tem spopolniti, kolikor je to potrebno glede na predmet postopka. Takšni predpogoji so javni interesi, javni oziri ali obča blaginja sploh ali pa določena vrsta javnega i n t e - 12 resa. Ako je vrsta javnega interesa določena, potem je v konkretnem primeru določiti le obseg tega interesa, t. j. kako daleč sega ob obstoječih okolnostih tisti interes, kateremu je ustreči ali ki se ne sme kršiti ali ogrožati. Po gradbenem zakonu upravno oblastvo ne sme dovoliti zidanja takih gradb, ki bi kazile sliko krajine, ulice, kraja. To vprašanje arhitektonskega izoblikovanja je estetskega značaja. Kako daleč segaj vpoštevni javni estetski interes glede na krajinsko sliko z ene in na nameravano gradivo z druge strani, to določi pristojno upravno oblastvo po svobodnem preudarku. Šele po taki spopolnitvi abstraktne pravne norme v konkretnem primeru more pristojni upravni organ presojati, ali bo gradba motila ta sedaj točneje zarisani estetski interes in kako bi se moral projekt spremeniti, da ne bo estetskih pomislekov, a to oboje je že vprašan je ugotovitve stanja stvari. Včasi ni treba določiti skrajnih meja javnega interesa, ker za podvajanje konkretnega stanja stvari že povsem zanesljivo zadošča določitev jedra tega javnega interesa. V javnem interesu sta predpisana n. pr. moralna ali politična zanesljivost ali strokovna usposobljenost za neka udejstvovanja. Reči bi se tudi smelo, da je nek poseben interes ogrožen, ako vrši določen posel moralno ali politično manj zanesljiva oseba ali oseba, ki ni zadostno izvežbana ali podučena v opravljanju gotovih poslov. Kako daleč ta interes sega, določitev tega more postavodaja prepustiti svobodnemu preudarku. Na temelju po svobodnem preudarku za konkretni primer točneje zarisanega javnega interesa bo upravni organ sam ali s pritegnitvijo izvedencev šele mogel sklepati, ali dosedanje vedenje in zadržanje ali strokovna izobrazba še ustreže javnim zahtevam. To sklepanje pa je stvar dopolnjujoče ugotovitve stanja stvari, a pri spopolnitvi pravne norme po svobodnem preudarku se je na potrebo takega sklepanja ozirati in je presplošno normo pač le v oni meri spopolniti, da bo sklepanje možno. Ako sta moralna in politična zanesljivost stranke po dosedanjem vedenju in zadržanju povsem očitna ali ako dosedanja izobrazba in dosedanji način življenja ne dajeta nikakršnega poroštva za strokovno poslovanje, v takih primerih upravnemu organu sploh ni treba, da bi po svobodnem preudarku določil one skrajne meje, onstran katerih ni več javnega interesa ter se nanj ni ozirati. Kadar ni niti vrsta javnih interesov navedena, takrat je treba najprej z razlaganjem določiti, na katere vrste javnih interesov se je ozirati glede na stvar, ki jo pravna norma ureja, in nato šele po svobodnem preudarku orisati jedro in meje teh interesov. Po zakonu o obrtih je za nekatere obrte treba posebnih dovolitev, ki jih izda upravno oblastvo po svobodnem preudarku glede na obče interese. Na tiste interese, ki jih zakon vrh tega še posebe omenja, se je kajpak v prvem redu ozirati, toda z razlago je še ugotoviti, kateri drugi javni interesi se morajo glede na vrste obratovanja še vpoštevati, na kar določi upravni organ po svobodnem preudarku še obseg izrečno predvidenih in še teh nadaljnjih javnih interesov. Kajpada velja ta spopolnitev objektivnega prava le za konkretni primer. Zavoljo pestrosti družabnih odnošajev vidimo, da se abstraktna pravna norma ne sklicuje vsekdar neposredno na javne interese ali javne ozire, marveč se skrivajo ti pojmi pod drugimi izrazi. Tako na primer zgolj predpis krajevne potrebe pomeni zahtevo, da se s prevelikim številom nekih podjetij, naprav ali drugih ustanov ne moti ali ne ogroža javna blaginja ali da je obstoj neke naprave zaželjen v javnem interesu. Ako gre za vprašanje, katera izmed dveh ali več naprav ali drugih pravno odločilnih stanj ima prednost ali katero je večjega pomena, a se pri tem ni ozirati le na eno samo vrsto javnih interesov, abstraktna pravna norma pa navzlic raznim, na javno blaginjo se nanašajočim vidikom namenoma ni predpisala, kateremu javnemu interesu gre prednost, potem bo upravni organ v konkretnem primeru po svobodnem preudarku spopolnil to normo z določitvijo prevladujočega javnega interesa pred drugimi takšnimi interesi. Ustreženo je obči blaginji, ako se je ustreglo važnejšemu javnemu interesu. Tu pa tam abstraktna norma določa, da upravni organ sme ali more iz važnih ali posebnih razlogov ali i z j emoma nekaj odrediti. V konkretnem primeru je tako normo spopolniti glede vprašanja, kakšni razlogi so iz javnih ozirov tako važni, da je izdati upravni akt, ki bi ob pomanjkanju takega interesa moral izostati. Iz važnih razlogov so včasi dopustni zlasti raznoteri spregledi od zakonitih zadržkov, od predpisanih predpogojev itd. Semkaj spada n. pr. iz važnih razlogov dopustni spregled zakonskih zadržkov po občem državljanskem zakoniku ali zbog’ posebnih okolnosti dopustna izprememba rodbinskega imena po zakonu o osebnih imenih. Gre tu za odstopanje od sicer obveznih in v javnem interesu izdanih abstraktnih norm, ker je aa) oni interes, zavoljo katerega se v konkretnem primeru dovoli spregled, obenem tudi javni interes, bb) ker la javni interes prevladuje nad onim javnim interesom, zaradi katerega je bila norma izdana, in cc) ker abstraktna norma izjemoma dopušča spregled. Ti trije pogoji morajo biti izpolnjeni ter je vprašanje, kateremu izmed teh dveh pod bb) omenjenih interesov gre prednost, rešiti po svobodnem preudarku. Nekatere pravne norme se sploh ne sklicujejo na javne interese, temveč brez točnej-ših navedb upravnemu organu dovoljujejo, da sme ali da more izdati neko odločbo. Tudi v takih primerih bo upravni organ po svobodnem preudarku določil obseg onih javnih interesov, ki jih je treba v poštev jemati. Tako n. pr. sme po zakonu o srednjih šolah vrhovna prosvetna uprava samoupravnim telesom dovoliti, da otvorijo srednje šole. Dasi zakon ne navaja predpogojev, pod katerimi sme uprava dovoliti otvoritev takega zavoda, jo vendar vežejo oziri na prosvetne in obče javne interese, ki jih je treba tem skrb-neje pretehtati, ako se deloma nasprotujejo. V nekaterih primerih sme ali more upravni organ iz lastne pobude nekaj ukreniti in je torej upravičen, da iz lastnega nagiba in po svoji uvidevnosti komu naloži kako dolžnost ali ga od nje odveže ali mu prizna pravico ali mu jo odvzame. Zbog temeljnih načel našega prava je v to upravičen le iz javnih ozirov. Upravni organ mora pri tem tudi pretehtati, ali se ne bi z njegovim ukrepom oškodovali vendarle osebni interesi kake osebe, dalje ali oni javni interes, zavoljo katerega sme ali more upravni organ nekaj ukreniti, vsekakor nadkriljuje ogroženi interes ene ali druge stranke ali soudeležene osebe. Upoštevanje strankinih interesov je namreč tudi v javnem interesu vsaj v toliko, v kolikor tega interesa ne prekašajo drugi javni oziri in mu ne nasprotujejo enaki ali še tehtnejši osebni interesi drugih strank. V drugih primerih sme ali more uprava le na predlog stranke nekaj odrediti. Tudi tu bo upravni organ preudarjal, je li ugoditev ali odklonitev predloga v javnem interesu ali ne, in pretehtal, se li je ozirati na morebitne nasprotujoče osebne interese soudeleženih oseb. Marsikak javni interes, na katerega se abstraktna norma sklicuje, utegne biti dokaj nedoločen pojem in vendar ne sme upravni organ postopati po svobodnem preudarku, marveč je po značaju abstraktne norme le razlaga umestna in dopustna. To velja zlasti tedaj, ko je z deklarativnim aktom ugotoviti nekaj, kar je že bilo. Motenje javnega reda in mini je policijsko kaznivo, toda nikakor ne sme policijsko obla-stvo za konkretni primer po svobodnem preudarku določiti, kaj je javni red in mir. Z znanstveno razlago je določiti, kaj je razumeti z izrazom javni red in mir, ter obseg tega pojma ne sme zaviseti od naknadne, za vsak konkretni primer posebe izvršene spopolnitve po svobodnem preudarku, marveč mora biti določen že preje, predno ga je mogoče kršiti s pravno posledico zapretene kazni. Ta stalnost pojma pa ne izključuje, da v različnih časih in krajih enaka dejstva enkrat motijo javni red in mir, drugikrat pa ne, kajti ugotovitev, ali kako ponašanje in vedenje v konkretnem primeru res krši javni red in mir, to ni stvar ugotavljanja objektivnega prava, ki ga je uporabljati kot višji pojem, nego zadeva ugotavljanja stanja stvari. b) Svobodni preudarek obvelja tudi takrat, kadar je upravi prepuščeno, da v konkretnem primeru sama po lastni uvidevnosti določi kakovost in koli kov o st upravnega akta. Abstraktna norma tu v okviru nekih bolj ali manj ostro začrtanih mej dopušča več možnosti ter je določen n. pr. nek najnižji in naj višji znesek, najkrajša in najdaljša doba, več vrst ali načinov uradnih ukrepov in podobno. Po zakonu o notranji upravi se n. pr. nedostojno ponašanje na javnih ali javnosti dostopnih krajih kaznuje v denarju od 10 do 500 din, po zakonu o obrtili sme upravno oblastvo ob nekih pogojih s kazensko razsodbo odvzeti obrtniku pravico do izvrševanja obrtado enega leta ali za vedno, po gradbenem zakonu mora občina lastniku nezanesljive, razpadne ali požarni nevarnosti izpostavljene ali za zdravje škodljive gradbe predpisati, da jo v določenem roku popravi ali pa, če to ni mogoče, podere. Tu pa tam abstraktna pravna norma niti ne označi, kaj naj se prepove, zapove, dovoli, da ali naloži, marveč je razviden samo namen do-tičnega upravnega akta ter je pač ono odrediti, kar utegne biti umestno. V teh primerih torej objektivno pravo ne določi zadostno točno pravnih učinkov upravnega postopanja. Pravo, ki se uporablja v postopku, je poleg predpisov o oblikah postopka pač dvojno, ali gre za pravne predpise, pod katere je treba podvajati stanje stvari, ali pa za predpise, ki določajo, kakšni naj bodo pravni učinki, ako se ob podvajanju stanja stvari pride do logičnega zaključka, da ugotovljeno stanje stvari kot dolnji pojem obsega glede predpogojev vse znake gornjega pojma. Pravni učinki se dajo določiti na te štiri načine: aa) ali je sploh en sam, zgolj enoznačen pravni učinek predviden ali bb) je sicer več po kakovosti ali kolikovosti različnih rešitev možnih, toda stanju stvari odgovarjajoči pravni učinek se da določiti z logičnim sklepanjem. ec) Včasi se pravni učinek ne da zgolj z logično operacijo iz stanja stvari in norme o pravnih posledicah določiti, marveč je treba še posebnih izkustev ali strokovnega znanja, da se dožene ona rešitev, ki edina ustreza namenu postave. dd) Niso redki pa tudi taki primeri, da norma o pravnih učinkih namenoma prepušča upravnemu organu, da po svobodnem preudarku določi kakovost ali kolikovost rešitve. Seveda se pri tej določitvi ni ozirati le na javni interes, marveč se istotako ne smejo prezirati one omejitve, ki izvirajo že zgolj iz logične uporabe pravne norme in iz nujnih zahtev izkustev pa strokovnega znanja. Ni izključeno, da temu posebnemu javnemu interesu ustreza tak, onemu pravnemu interesu pa drug upravni akt, zavoljo česar bo moral upravni organ po svobodnem preudarku tudi še določiti, kateri javni interes je v konkretnem primeru važnejši. Enako kakor pri »popolnitvi presplošnega predpogoja za izdajo upravnega akta se je torej v teh pod točko dd) omenjenih primerih pri določitvi kakovosti ali kolikovosti pravnega učinka po svobodnem preudarku ozirati na javni interes. Vrsta ali izmera upravnega akta se morata pač tako določiti, da sta primerna stanju stvari tudi raz vidik javnega interesa. Kaj pa ustreza javnemu interesu, to se določi po svobodnem preudarku. Merodajen je javni interes kakor sploh vsekdar. ko gre za svobodni preudarek. V vprašanjih, kjer ni svobodnega preudarka, pa upravni organ ne sme po lastni uvidevnosti določiti smer in obseg javnega interesa, še manj pa ocenjevati, ali je abstraktna pravna norma tudi res v javnem interesu ali ne, ter je določitev javnega interesa, ki ga ščiti abstraktna norma, prepuščena zgolj razlagi. Postopek pri tej vrsti svobodnega preudarka, ko je v nekih mejah treba določiti kakovost in kolikovost upravnega akta, je kajpada deloma drugačen od postopka, ko je treba presplošne zakonite predpogoje za izdajo upravnega akta spopolniti o konkretnem primeru. Za določitev predpogojev po svobodnem preudarku se mora stanje stvari ugotoviti za enkrat le toliko, da moremo zanesljivo dognati, v kateri smeri je presplošni predpogoj spopolniti. da se bo pozneje moglo tisto za sedaj morda šele na splošno dognano stanje stvari podvajati pod pravno normo. Popolna ugotovitev stanja stvari pa je pač šele takrat omogočena, ko je presplošni predpogoj že določen. Navzven seveda navadno ni mogoče spoznati, v katerem redu se ti duševni doživljaji vrstijo. Pri določitvi kakovosti ali kolikovosti upravnega akta pa je treba poprejšnjega podvajanja že točno ugotovljenega stanja stvari pod ono pravno normo, ki se nanaša na vprašanje, ali je sploh treba izdati akt (ukrep). Ni pa še znano, kakšne vrste ukrepa se naj izda ali kakšen obseg naj ima ukrep, ker je glede tega vprašanja pravna norma do neke mere za vsak konkreten primer posebe prepustila določitev svobodnemu preudarku upravnega organa. Tu se torej glede na ugotovljeno stanje stvari in glede na že izvršeno podvajanje tega stanja pod abstraktno, na predpogoje se nanašajočo pravno normo in s tem že dognano nujnost, da se izda ukrep, sedaj spopolni še oni del abstraktne pravne norme, ki se nanaša na pravne učinke, t. j. na kakovost ali kolikovost akta. Cre torej tudi v teh primerih za spopolnitev abstraktne pravne norme za konkreten primer, toda ko se je pravna norma spopolnila glede na konkretno stanje stvari in na njegovi podlagi, pa ni treba zopetnega podvajanja tega stanja stvari pod spopolnjeno pravno normo, saj je »popolnitev okvirne pravne norme v konkretnem primeru obenem že tudi odločba sama ali vsaj njen bistveni del. Spopolnitev objektivnega prava za tak konkreten primer je torej tudi že rešitev glavnega vprašanja ter se je delokrog svobodnega preudarka premaknil od določitve gornjega pojma, pod katerega je podvajati stanje stvari kot dolnji pojem, na odločanje samo. Ni redko, da je v enem in istem primeru po svobodnem preudarku spopolniti abstraktno normo tako glede predpogojev kakor glede obsega upravnega akta. Po zakonu o obrtih n. pr. sme pristojno upravno oblastvo uporabno odobritev obrtne naprave omejiti z rokom, če je posebnih razlogov za to, in po preteku tega roka podaljšati veljavnost uporabne odobritve za določen ali nedoločen čas, če to ne nasprotuje javnim koristim. c) Upravičeno smemo trditi, da gre pri obeh načinih svobodnega preudarka za spopolnitev abstraktne pravne norme v konkretnem primeru. Morda le učinki ene same rešitve ob nekih okolnostih res v polni meri ustrezajo postavodavčevi volji, a postavodavec pač ni smel pozabiti, da je zaradi nepreglednosti vseh meti sabo se prepletajočih in vzajemno vplivajočih družabnih in naravnih pojavov včasi sploh nemogoče predvidevati vse bližnje, a zlasti daljnje posledice upravnega akta. Vrh tega sme postavodavec računati le s sposobnostmi, kakršne jih ima povprečen funkcionar gotove vrste, ne pa z izrednim znanjem in posebno zmožnostjo. Torej ni oporekati, da je moči v vprašanjih svobodnega preudarka na več načinov pravilno zadostiti abstraktnim pravnim normam. V svojih učinkih primernejša izbera izmed teh pravilnih spopolnitev abstraktne norme pa zavisi od kakovosti upravnega osebja in od drugih dogodkov, ki jih le težko ali sploh ne moremo predvideti. Svobodni preudarek daje pristojnemu upravnemu organu dokajšnjo svobodo, toda nikakor ni neomejen. Pri spopolnjevanju abstraktne norme v konkretnem primeru upravni organ ne sme kršiti ne drugih pravnih norm, ne ostale vsebine one abstraktne norme, ki jo je spopolniti. K drugim pravnim normam pa ne spadajo le zakoni in uredbe pa navadno običajno pravo, marveč tudi temeljno običajno pravo kot splošno pravno naziranje. Deloma iz tega temeljnega običajnega prava, deloma iz ustavnih in drugih predpisov izvira zlasti, da se s svobodnim preudarkom nikdar ne sme za konkreten primer abstraktna norma tako spopolniti, da se vnemar pušča javna blaginja. Enako se pa tudi brez stvarnih razlogov, ki izvirajo iz javnih ozirov ali iz zahteve po enakem ravnanju s strankami ob enakem stvarnem in pravnem položaju, ne smejo zanemariti interesi poedincev ali se ne sme z njimi neenako postopati. Tudi takšno upoštevanje zasebnih interesov je v javno korist, saj javna uprava nima delovati le za skupinske interese, ki se nanašajo neposredno na obstoj in ukrepitev države ali samoupravnih enot, in pa za interese, ki so skupni vsem članom teh enot ali njihovim važnejšim socialnim skupinam, marveč se je upravi ozirati tudi na druge interese poedincev, ako se le-te ne pro-tivijo ostalima dvema vrstama interesov. Očividno preziranje teh načel pri izvajanju svobodnega preudarka pa je seveda kršitev one pooblastitve, ki jo daje svobodni preudarek, in zavoljo tega enako kakor navadno prekoračenje mej svobodnega preudarka že nezakonitost. Da upravni organ čim pravilneje uporablja svoj svobodni preudarek, za to mu je treba dokajšnjih izkustev. Ta izkustva se opirajo deloma na strokovno znanje, deloma na uradno tradicijo in lastno prakso upravnih funkcionarjev in deloma na spoznanje sočasnih stremljenj poedinih družabnih skupin, krajev in krajin z lastnim opazovanjem, po časopisju in po izjavah prizadetih krogov ali njih predstavnikov. Nadrejeni upravni organi tudi neredko dajejo nižjim organom podrobnejša navodila, kako morajo vobče ali morda celo v konkretnem primeru uporabljati svobodni preudarek, ki ga abstraktna norma dovoljuje glede tega ali onega vprašanja. S tem se nižjim organom njihov posel sicer olajša, a zaeno tudi njih samostojnost omejuje. Podobno učinkuje tudi možnost ocenjevanja odlokov nižjih organov po višjih, ako se presoja osporjenih aktov razteza tudi na ona vpra- šanja, ko je upravni organ pooblaščen, da v konkretnih primerih po svojem najboljšem prepričanju spopolni norme o predpogojih za izdajo upravnega akta ali določi kakovost in kolikovost upravnega akta samega. Uprava ne more pogrešati svobodnega preudarka, ne moremo pa trditi, da bi postavodaja vedno v enaki meri bila naklonjena upravi ter se omejila na najpotrebnejše, upravnim organom pa v večji meri priznala svoboden preudarek. Zlasti parlamentarne vladavine skušajo s podrobnimi zakoni do vseh tenčin vezati delovanje uprave, kar seveda onemo-gočufe zadostno prilagoditev menjajočim se razmeram in obenem zatre iniciativo upravnih funkcionarjev. Enako tudi centralizem v upravi sami. poln nezaupanja do podrejenih pokrajinskih in krajevnih upravnih oblastev in poln odpora proti raznim vrstam samouprave, le preveč omejuje svobodo upravnih organov pri izdavanju konkretnih aktov. Nekajkrat postane postavodaja zaradi prevelikega obsega vse podrobnosti urejajočih zakonov in izvršilnih uredb že dokaj nepregledna. To kajpada nikakor ne olajša postopka, zabriše smer in osnovna načela poedinih postav in ustvar ja med prebivalstvom v precejšnji meri čustvo negotovosti. 3. Objektivnega prava ne najdemo zgolj z razlaganjem in s svobodnim preudarkom, izjemoma je treba analogije. Imamo primere, da abstraktna norma ni le bodisi brez namena, bodisi namenoma presplošna, temveč da je praznina ter neki primeri, ki bi se utegnili pripetiti, niso urejeni in se pretesna norma ne da spopolniti niti z razširjajočo razlago, niti po svobodnem preudarku. To velja takrat, kadar postavodavec nikakor ni mogel imeti v mislih neke odnose, ker dotične vrste odnosov za dobo izdaje abstraktne norme ni bilo moči predvideti. Postavodavec ureditve takih odnosov torej ni niti izključil, niti vključil v normo, ki jo je izdal in ki se nanaša na sorodne pojave družabnega življenja. Ko se je z razlaganjem to dognalo, se analogno uporablja ona abstraktna norma, ki ureja sorodne primere, a ako ni take norme, pa je uporabljati ona pravna načela, ki odgovarjajo temeljnemu običajnemu pravu ali, kakor se po navadi reče, duhu in težnjam vsega pravnega sistema. Iskanje in ugotavljanje objektivnega prava za konkretni primer je ena stran upravnega postopka pred odločanjem, ugotavljanje stanja stvari pa druga stran. A. Stanje stvari je skupina onih konkretnih dejanskih okolnosti, ki so odločilne za uporabo pravnega predpisa in za izdajo upravnega akta. Ta pravna odločilna dejstva se morajo ugotoviti. Včasi je za takšno ugotovitev treba posebnega bolj ali manj znanstvenega dokazovanja o obstoju pravno odločilnih dejstev z raznimi dokazili, kakršna so lastna opazovanja in ogledi pristojnih upravnih organov, izjave strank in prič, listine in strokovna mnenja izvedencev, včasi-pa ni treba nikakršnega dokazovanja, ker gre za obče znana dejstva ali ker so dejstva izpričana po javnih listinah. Že iz vrst dokazil lahko vidimo, da so nekatere teh pravno odločilnih dejstev takšna, da jih moremo dokazati neposredno z ogledom javnih organov, z izjavami strank in prič in z listinami, a obstoj nekih dejstev pa se da dokazati le posredno s sklepanjem iz drugih dejstev. To dokazovanje se nikakor ne nanaša vedno le na dejstva, ki so že bila ali ki so še, marveč so to tudi dejstva, ki bodo predvidoma šele nastala ali ki bi mogla nastati. Vobče je treba pravno odločilnih dejstev točno dokazati. Takšna pravno odločilna dejstva, ki jih je dokazati, pa niso le obstoječi ali gotovo nastopajoči pojavi, marveč je nekajkrat dokazati in sicer točno dokazati le verjetnost ali možnost njihovega obstoja. Pravni predpisi tu ne zahtevajo, da bi kot posledica nekih dejstev moralo nastati drugo določeno dejstvo, ali da je povsem nemogoče, da bi tako drugo dejstvo nastalo; zadošča, da se ugotovi verjetnost ali morda celo manjša verjetnost, toda še možnost. Ta verjetnost ali celo zgolj možnost pa je nekaj povsem drugega nego dopustnost, da se stanje stvari le verjetno izkaže in na podlagi takega stanja stvari odloča. To poslednje velja zlasti takrat, kadar sme uprava zbog nujnosti iz javnih interesov še pred ugotovitvijo točnega stanja stvari začasno zgolj na temelju verjetno izkazanih dejstev odločati, dalje kadar sme upravno oblastvo zaradi nastalih zamudnih posledic brez sodelovanja strank približno, a verjetno ugotoviti stanje stvari. Pri tej priliki je posebno še poudarjati, da svobodne ocene dokazil ni zamenjati s svobodnim preudarkom, ona pomen j a edinole, da oblastvo ni vezano na neka dokazna pravila ter da po svojem prepričanju ocenjuje, ali se iz dokazil more sklepati na obstoj pravno odločilnih dejstev. Le ena ocena more Liti pravilna, svobodnega preudarka tukaj ni. B. Kakor je iz izvajanj pod 11. razvidno, moramo dvoje vrst svobodnega preudarka razlikovati. 1. Kadar je v abstraktni pravni normi predpogoj za izdajo konkretnega upravnega akta presplošno določen in ga je za konkretni primer skladno obstoječem družabnim razmeram in potrebam spopolniti, takrat določi upravni organ, v katerem obsegu je nekim javnim interesom ustreči, oziroma do katere meje se ti interesi ne smejo motiti ali ogrožati. To je stvar iskanja objektivnega prava. Vprašanje ugotovitve stanja stvari pa je v teli primerih svobodnega preudarka dvoje vrst ugotavljanj ter je aa) naj-preje dognati, kakšno je obstoječe, oziroma nameravano ali pričakovano stanje stvari brez ozira na omenjeni javni interes, nato pa je bb) še ugotoviti, ali to stanje stvari ustreže javnemu, po svobodni oceni očrtanemu interesu, oziroma ali ga ne moti ali ne ogroža. Tudi ta poslednja vrsta ugotovitve stanja stvari nikakor ni vprašanje svobodnega preudarka. Ustreže li neko stanje stvari javnim interesom, katerih vrsta in obseg sta se z razlaganjem in po svobodnem preudarku določila, ali krši oziroma ali more motiti te interese, za to je treba posebnega sklepanja. Po kakovosti javnega interesa in vže ugotovljenih dejanskih okolnosti je za to sklepanje treba posebnega strokovnotehničnega znanja, kakršno je potrebno za dokazovanje po izvedencu (n. pr. tehnično, zdravniško, veterinarsko, didaktično ali umetniško strokovno znanje), ali pa je treba posebne politične sposobnosti in političnega izkustva, kakršnih se pričakuje in domneva pri imenovanih in izvoljenih upravnih funkcionarjih, ki odločajo. So seveda tudi primeri, ko za takšno pravilno ugotavljanje zadoščata že zdrav razum in primerna izurjenost v logičnem sklepanju. S tem sklepanjem se šele ves kompleks pravno odločilnih dejstev do kraja dopolni in je šele sedaj možno, da se tako ugotovljeno stanje stvari pravilno podvaja pod pravno, za konkreten primer po svobodnem preudarku spopolnjeno normo. V kolikor se more zadeti ob javni interes, se torej stanje stvari glede vprašanja, ali ogroža javni interes ali mu ustreza, podvaja pod spopolnjeni pojem tega javnega interesa. To podvajanje je seveda tako sklepanje, ki dopolnjuje stanje stvari, a ni del rešitve. Šele tako spopolnjeno stanje stvari se v celoti podvaja pod celotno abstraktno normo in zaključek tega poslednjega podvajanja je upravna odločba. V vseh teh primerih je torej treba dognati., kako utegnejo neka dejstva vplivati na javne interese. Ko se je s svobodnim preudarkom za konkretni primer točneje določil javni interes, se reši eno izmed teh vprašanj stanja stvari: aa) ali ugotovljena dejstva motijo tistile javni interes, bb) ali ga ogrožajo t. j. ali je verjetno, da bodo ta interes motila, cc) ali je možno, akoprav manj verjetno, da bodo interes motila, in dd) ali so ugotovljena dejstva koristna javnemu interesu in mu ustrezajo. Abstraktna pravna norma seveda že glede na raznoterost javnih interesov ne stavi ta vprašan ja tako enostavno, pod raznimi izrazi se skrivajo bistveno enaka vprašan j a. 2. Kadar je za konkretni primer po svobodnem preudarku določiti kakovost ali kolikovost upravne odločbe, takrat kajpada mora biti, drugače kakor zgoraj pod 1. omenjeno, stanje stvari že v vsem obsegu ugotovljeno, predno se sploh uporablja svobodni preudarek, saj je še le na temelju vsestransko že ugotovljenih dejanskih okolnosti možno, da se po svobodnem preudarku za konkretni primer spopolni pravna norma. Ta spopolnjena pravna norma pa je obenem tudi že odločba o glavnem vprašanju tekočega upravnega postopka, odnosno bistven del te odločbe. Stanje stvari mora seveda biti tako popolno ugotovljeno, da bo na njega podlagi po svobodnem preudarku za konkretni primer določena kakovost ali kolikovost upravne odločbe res mogla ustreči posebe onemu namenu, ki ga je imel postavodavec, ko je prepustil to določitev svobodnemu preudarku upravnega organa, kakor tudi sploh javnim ozirom. Pri kaznovanju se n. pr. mora najprej določiti krivda. Za določitev kolikovosti kazni je morda še potrebno, da se dopolni ono stanje stvari, ki je zadostovalo za sklepanje o krivdi. Na kolikovost kazni utegnejo namreč vplivati tudi razne olajšujoče in obtežujoče okolnosti, na katere se pri vprašanju o krivdi kot taki ni ozirati, vrh tega pa je pri odmeri kazni upoštevati imovinske in druge osebne razmere, ako naj kazen ob enaki krivdi krivce tudi enako pogodi. IV. V stvareh, v katerih upravno oblastvo po svobodnem preudarku odloča, ne postopa, kakor pod II. in IIT. navedeno, v polnem obsegu po svobodnem preudarku. Predvsem v konkretnem primeru ni uporabljati le ene same abstraktne norme, marveč istočasno več norm, a tudi ona norma, ki dopušča svobodni preudarek, vobče ne vsebuje le takšnih višjih pojmov, ki jih sme upravni organ spopolniti po lastni uvidevnosti, marveč tudi pojme, ki ne dopuščajo nikakršnega svobodnega preudarka. Dalje moramo tudi ono vprašanje, ki ga je oceniti res po svobodnem preudarku, razčleniti na več točk. S spopolnitvijo presplošne ali okvirne abstraktne norme v konkretnem primeru se prvič ne smejo prekoračiti meje, v katerih je svobodni preudarek sploh dopuščen. Drugič morajo biti one dejanske okolnosti, ki jih je podvajati pod spopolnjeno pravno normo, in iz katerih bi se moglo sklepati na motenje, ogrožanje ali zadovoljitev javnega interesa, zadostno ugotovljene, a to ugotavljanje ni zadeva svobodnega preudarka. Tudi kadar je kakovost ali kolikovost upravne odločbe določiti po svobodnem preudarku, mora biti stanje stvari tako popolno ugotovljeno, da more upravni organ z neko zanesljivostjo izbirati izmed dopustnih ukrepov onega, ki utegne biti najprimernejši, ali določiti kakovost tako, da bo čim bolje ustrezala. Tretjič ni stvar svobodnega preudarka sklepanje o tem, ali ugotovljene okolnosti sploh morejo motiti ali bodo verjetno ali celo nujno motile po svobodnem preudarku točno določeni javni interes, oziroma ga morejo zadovoljiti. Ne smemo se torej čuditi, da tudi nadzorno oblastvo ali upravno sodišče, kadar so njima akti svobodnega preudarka odtegnjeni njunimi presoji, vendarle glede enake stvari enkrat odklanjata svojo pristojnost, drugikrat pa si jo lastita. Upravno oblastvo, ki nadzira delovanje samouprav, sme bodisi na pritožbo, bodisi po službeni dolžnosti ocenjej vati vabče le zakonitost aktov podrejenih samouprav v njihovem samostojnem delokrogu, pa tudi naknadnemu upravnemu sodstvu je pripuščeno navadno le ocenjevanje zakonitosti osporjenih upravnih aktov. S tem pa seveda nikakor ni določeno, da so upravni akti, pri katerih upravni organ glede nekaterih vprašanj po svobodnem preudarku ocenjuje pravni položaj, kar v celoti izuzeti iz pristojnosti nadzornih upravnih in upravnosodnih oblastev. Pri vsakem upravnem aktu je uporabljati tudi take pravne norme, ki ne dopuščajo nobenega svobodnega preudarka, a v kolikor uporabljena norma dopušča svobodno preudarjanje, se po gorenjih izvajanjih A) ne sme kršiti pooblastilo, ki dovoljuje svobodni preudarek. Upravni organ more kršiti dano mu pooblastilo za svobodni preudarek na razne načine: 1. Kadar je predpogoj za i z d a n j e upravnega akta namenoma presplošen, se a) prekorači pooblastilo, če se upravni organ pri spopolnitvi pravne norme ozira na drugo, od norme batoma neupoštevano vrsto javnih interesov namesto predpisane ali poleg predpisane vrste javnih interesov, a gre kar za zlorabo svobodnega preudarka, če v poštev jemlje osebne interese kakršnekoli vrste: b) pomanjkljivo bi se pa pooblastilo uporabilo, ako se upravni funkcionar ne ozira na vse vrste javnih interesov, ki jih je po izrečnem predpisu upoštevati, marveč le na nekatere; isto velja tudi tedaj, če se je ozirati na javni interes sploh, a upravni organ pri spopolnitvi pravne norme upošteva le neke vrste javnih koristi, druge, ki so po značaju predmeta tudi bistvene, pa vnemar pušča. 2. Ako se svobodni preudarek nanaša na p r a v n i učinek, se s prekoračitvijo krši pooblastilo s tem, da se določi taka kakovost ali kolikovost upravnega akta, ki presega okvir pooblastila, kakor n. pr. kazen izpod predpisane najnižje ali iznad najvišje dopustne mere. Pomanjkljiv pa je upravni akt, če sicer v okviru pooblastila določi pravni učinek, a ne uporablja vseh kumulativno predpisanih načinov, n. pr. kadar sta predpisana denarna kazen in zaplemba orodja ali blaga, a se izreče le denarna kazen. Vsi ti pod 1. in 2. navedeni primeri pomenjajo izrazito nezakonitost, najsi se je svobodni preudarek prekoračil ali celo zlorabil ali se je pooblastilo za svobodni preudarek le pomanjkljivo in torej ne v predpisanem obsegu uporabilo. B) Druga vrsia nepravilnosti pa se ne nanaša neposredno na svobodni preudarek sam nego na ugotovitev stanja stvari, toda je tesno vezana s svobodnim preudarkom. Prvič mora biti oni del celotnega stanja stvari, ki se podvaja pod spopolnjeno normo o predpogojih za izdan je upravnega akta, zadostno ugotovljen, ker bi bil sicer upravni postopek pomanjkljiv in torej nezakonit, a pravilnost odločbe dvomljiva. Poskrbeti je, da moremo logično pravilno sklepati iz ugotovljenega stanja stvari na motenje, ogrožanje ali zadovoljstev onega javnega interesa, ki smo ga določili po svobodnem preudarku. Ako tega ni, ne moremo zanesljivo vedeti, ali je iipravna odločba pravilna ali ne. Drugič pa mora biti pravilno tudi ono sklepanje, s katerim se že dognano stanje stvari spopolni še glede vprašanja, ali ugotovljena dejstva utegnejo motiti, ogrožati ali zadovoljiti po svobodnem preudarku določeni javni interes. Ako je to sklepan je nepravilno, potem je seveda tudi celokupno stanje stvari nepravilno ugotovljeno in na taki podlagi izdan akt nepravilen. Predmet vsega tega pod A) in B) omenjenega presojanja je vprašanje zakonitosti osporjenega upravnega akta in predhodnega upravnega postopka, nikakor pa ne delovanje upravnega organa v okviru svobodnega preudarka. Kadar se je svobodni preudarek uporabil pri upravnem odločanju v rednem upravnem postopku in je po veljavnem pravnem sistemu odločbo utemeljiti z navajanjem vseh odločilnih stvarnih in pravnih okolnosti, potem more ne le pristojno višje upravno oblastvo, marveč tudi upravno sodišče pretresati osporjeni akt raz stališča tehle nezakonitosti in ga spoznati za nezakonitega ali pa predhodni postopek za pomanjkljivega in torej nesposobnega za odločanje, ako je kaj takih nepravilnosti. Višje upravno oblastvo, ki je morda pristojno za odločanje na višji stopnji, bo vobče tudi pristojno, da akt nižjega oblastva presoja ne le glede teh nezakonitosti, marveč glede uporabe svobodnega preudarka sploh, torej tudi v onem okviru, kjer je oblastvo nedvomno upravičeno, da postopa po svojih nazorih o javnem interesu. Pri tem bo višje oblastvo morda nekaj drugega spoznalo za umestno in bo svobodni preudarek nižjega oblastva zamenjalo z lastnim svobodnim preudarkom. Delovanje pravega upravnega sodišča pa je bolj omejeno ter se bo raztezalo načeloma pač le na vprašanja zakonitosti, toda takih vprašanj je dovolj tudi pri uporabi svobodnega preudarka, saj je, kakor zgoraj naštevano. tudi ta uporaba lahko v marsikaterem oziru nepravilna. Mnogi pravni sistemi pa ravno zbog te še vedno dokaj obsežne pravne kontrole upravnega sodstva ne dovoljujejo na splošno upravnega sojenja, marveč le v taksativno naštetih primerili. Tudi v državah, v katerih je presoja upravnih aktov po upravnosodnih instancah glede zakonitosti ali glede kršitve pravic načeloma predvidena, bodo nekatere upravne stvari po določbah specialnih zakonov izrečno odtegnjene upravnemu sodstvu. V večji ali manjši meri je preskrbljeno, da upravni organi ne uporabljajo svobodnega preudarka na nezakonit način. Da ga uporabljajo tudi primerno, da bo čim bolj ustrezal javni blaginji, to pa zavisi predvsem od višine pravne kulture v posameznih pravnih območjih. V. Iz izvajanj v prejšnjih treh poglavjih moremo razbrati naslednja pravila o svobodnem preudarku: 1. Niti presplošno določeni predpogoj za izdanje upravne odločbe, niti okvirni predpisi o pravnih posledicah ne dopuščajo vselej uporabe svobodnega preudarka, marveč je šele s pravno razlago določiti, ali gre sploh za svobodni preudarek in v kolikšni meri. 2. Pri uporabi svobodnega preudarka je za upravni organ merodajen le javni interes vobče ali posebna vrsta javnega interesa. 3. Vprašanje, ali neka dejstva motijo ali ogrožajo po svobodnem preudarku določeni javni interes, odnosno ali mu ustrezajo, to ni stvar svobodnega preudarka. 4. Čim je predpisana utemeljitev upravne odločbe, je v polni meri možna tudi pravna presoja, ali upravni organ ni prekoračil meje svobodnega preudarka, dalje ali ga ni ne-dostatno uporabil in končno, ali ni pomanjkljivo ugotovil 13 stanja stvari, ki ga je podvajati pod svobodno spopolnjeni predpogoj za izdanje upravne odločbe ali ki je podlaga za določitev pravnih posledic. 5. Pod točko 4. navedena pravna presoja ni stvar svobodnega preudarka, marveč vprašanje zakonitosti upravne odločbe ali zakonitosti predhodnega upravnega postopka. V kolikor bodisi po izrečnih predpisih ali po trdni, običajno pravo predstavljajoči upravni praksi ni predpisana utemeljitev upravnih aktov, je tudi pravna kontrola otež-kočena in s tem svobodni preudarek na videz večji. V resnici pa tu ne gre za obsežnejši svobodni preudarek, temveč le za nemožnost kontrole o tem, ali se je svobodni preudarek pravilno uporabil. Torej le taka upravna in iaka upravno-sodna oblastva, ki smejo presojati upravni akt nižje stopnje tudi raz vidik smotrnosti in ne le glede zakonitosti, bodo v tehle primerih mogla presojati, ali je upravni organ pri odločanju smotrno in obenem tudi na zakonit način uporabil svobodni preudarek. V Jugoslaviji upravno sodstvo sicer nima presojati smotrnosti upravnih odločb, (oda navzlic temu je v naši državi upravnosodna kontrola dokaj učinkovita. Po zakonu o občem upravnem postopku je načeloma vsako odločbo utemeljiti z navedbo stanja stvari in pravne presoje. Ta zakon pa ne velja le za avtoritativno poslovanje obče uprave in teritorialne samouprave, marveč ga je smiselno uporabljati tudi pri drugih upravnih oblastvih, kolikor za svoje postopanje nimajo posebnih predpisov, a je vendar treba enake ureditve. Veliko večino upravnih odlokov je potemtakem treba zadostno utemeljiti, a tako utemeljevanje upravnih odločb omogoča kontrolo o zakonitosti pri uporabi svobodnega preudarka. In Auszuge. Freies Ermessen, öffentliches Interesse und Gesetzmässigkeit. I. Vor der Herausgabe eines Verwaltungsbescheides ist das anzuwendende Recht zu suchen, wobei nicht nur die in Betracht kommenden Normen, sondern auch deren genauer Inhalt festzustellen ist. A) Das objektive Recht ist gleichsam in gewissen Grundan-schauungen vom Leben überhaupt und vom rechtlichen Zusammenleben insbesondere eingebettet. Sie sind der einem breiteren Kulturkreis eigentümliche, eine Gemeinwillensrichtung enthaltende Rechtskeim und ändern sicli mit der Weltanschauung der jeweils massgeblichen Gesellschaftsgruppen eines grossen Kulturkreises. Und eben dieses, man könnte fast sagen, Grund-und Rahmengewohnheitsrecht bestimmt einerseits die Grundregeln des Zusammenlebens der Staaten des gleichen Kulturkreises und des Entstehens neuen Völkerrechtes, anderseits aber die Richtlinien, nach denen das gesellschaftliche Leben im Staate zu ordnen ist. sowie, wann Gewohnheiten als Recht anzusehen und wie neues Recht bewusst zu setzen ist. Aus dem Rechtskeim entwickelt sich demnach in Anpassung an die gegebenen gesellschaftlichen Zustände und die natürlichen Einwirkungen abgeleitetes Gewohnheitsrecht, weiters aber werden auf dieser Grundlage Rechtsnormen bewusst gesetzt. Dieses, in mehrfachen Stufen zu Tage tretende gesetzte Recht verbreitet sich allmählich derart, dass schliesslich nur an beiden Polen Gewohnheitsrecht übrig bleibt, auf der einen Seite der grundlegende Rechtskeim, auf der anderen Seite aber etwas abgeleitetes Gewohnheitsrecht als Füllsel für Rechtslücken. B) Da die Rechtsnormen nicht immer genügend klar und vollständig sind, so sind im gegebenen Einzelfall die Fehler oder Ungenauigkeiten zu beseitigen und die Lücken auszufüllen, was mittels Rechtsauslegung, durch freies Ermessen und mit Hilfe der Analogie erfolgt. 1. Die Rechtsauslegung hat Unbestimmtheiten und andere offensichtliche Fehler zu beseitigen und durch einschränkende und ausdehnende Auslegung den richtigen Inhalt der Rechtsnorm zu bestimmen. Hiebei darf die Auslegung die im grundlegenden Rechtskeim enthaltenden Grundsätze wohl nur dann ausseracht-lassen, wenn die gesetzte Norm absichtlich etwas wollte, was von höherer Warte aus als unrichtiges Recht anzusehen ist. Haben sich später die grundlegenden Rechtsanschauungen ob einer neuen, das gesammte Leben erfassenden Weltanschauung wesentlich geändert, so muss angenommen werden, dass auch die alten noch aufrecht er- haltenen Rechtssätze einen Bedeutungswandel initerlebt haben, was der Ausleger ebenfalls nicht unberücksichtigt lassen darf. 2. Die gesetzte Rechtsnorm ist unter Umständen absichtlich mehr oder weniger unbestimmt oder aber eine Rahmenbestimmung und überlässt für den Einzelfall die genauere Feststellung des Satzungsinhaltes dem freien Ermessen der Verwaltungsbehörde. Ol) dies wirklich gewollt ist, ist durch Auslegung zu ermitteln. a) Bezieht sich die vom Gesetze gewollte Unbestimmtheit der Rechtsnorrp auf die Vorbedingungen zur Erlassung eines Verwaltungsbeseheides, so hat das Verwaltungsorgan das anzuwendende Recht nach Massgabe des öffentlichen Interesses und allgemeinen Wohles überhaupt oder aber einer bestimmten Art öffentlicher Rücksichten zu ergänzen. Es sind für den Einzelfall das Ausmass des öffentlichen Interesses, beziehungsweise die einzelnen zu beachtenden öffentlichen Rücksichten und deren Umfang, soweit dies erforderlich festzustellen. Manche Rechtsnormen bestimmen, in welcher Richtung das öffentliche Interesse zu verfolgen ist, andere wieder überlassen dem Verwaltungsorgane, welchem öffentlichen Einzelinteresse vor anderen der Vorzug zu geben ist, oder welches besondere öffentliche Interesse überhaupt in Frage kommt. Auch die Berücksichtigung des Privatinteresses liegt schliesslich im öffentlichen Interesse, soweit nicht andere allgemeinere Rücksichten überwiegen oder aber gleichwertige oder gar wichtigere Privatinteressen anderer Parteien dem entgegenstehen. b) Oft überlässt die Norm die Festsetzung der Rechtsfolgen dem freien Ermessen. Hier ist die nach freiem Ermessen für den Einzelfall ergänzte Rahmennorm schon gleichzeitig auch Verwaltungs-beschcid, mit dem die Beschaffenheit oder der Umfang der Rechtsfolgen festgelegt wird. Es handelt sich um Fälle, wo eine eindeutige Lösung durch blossen logischen Schluss oder lediglich auf Grund besonderer Fachkenntnisse ausgeschlossen ist. Auch hier ist bei der Bestimmung der Rechtsfolgen das öffentliche Interesse ausschlaggebend. c) Das auf die Feststellung des öffentlichen Interesses gerichtete freie Ermessen lässt dem Verwaltungsorgane schon ob der Unübersichtlichkeit der miteinander verflochtenen und aufeinander wirkenden gesellschaftlichen und natürlichen Vorgänge einen weiten Spielraum, ist aber nicht unbegrenzt. 3. Als drittes Hilfsmittel der Rechtssuche kommt die Analogie in Betracht, insofern sie durch das gesetzte Recht nicht ausgeschlossen ist, was vorerst durch Auslegung festgestellt werden muss. II. Die Ermittlung des T a t b e s t a n d es ist die andere Seite des Verwaltungsverfahrens vor Erlassen des Bescheides. Der Tatbestand umfasst sämtliche, sei es schon vorhandenen, sei es ge-wollten, möglichen oder voraussichtlich eintretenden, den Einzelfall betreffenden Tatsachen und ermöglicht die Unterstellung dieser Tatsachen uiiter die Rechtsnorm, worauf erst auf Grund logischer Denkoperation auf das Vorhandensein oder das Fehlen der Vorbedingungen zum Erlassen des Bescheides geschlossen werden kann. Diese Tatbestandsermittlung ist aber nicht Sache des freien Ermessens und insbesondere ist die freie Beweiswürdigung keineswegs mit dem freien Ermessen zu verwechseln. A) Ist mittels freien Ermessens eine Vorbedingung für die Herausgabe des Bescheides festzustellen, so muss im Hinblick auf den bereits teilweise ermittelten Tatbestand vorerst erwogen werden, in welchem Umfange die gewollt unbestimmt gehaltene Rechtsnorm zu ergänzen ist. Daraufhin ist der Tatbestand jedenfalls noch insofern zu vervollständigen, soweit es die nun nach freiem Ermessen ergänzte Rechtsnorm notwendig macht. Diese Vervollständigung des Tatbestandes erstreckt sich auf die Feststellung, ob die ermittelten Tatsachen das nach freiem Ermessen festgesetzte öffentliche Interesse stören, gefährden oder ihm entsprechen. Diese Feststellung kann auf verschiedene Weisen erfolgen, einmal genügt schon der gesunde Menschenverstand und eine entsprechende Schulung im logischen, Denken, ein andermal sind hiezu eine entsprechende politische Befähigung und Erfahrung nötig, das dritte Mal bedarf es eines Sachverständigenbeweises. Mag auch der Umfang des öffentlichen Interesses nach freiem Ermessen bestimmt worden sein, die Feststellung der Störung, Gefährdung oder Befriedigung dieses Interesses ist eine Frage der Tatbestandsermittlung und liegt nimmermehr im freien Ermessen. B) Insofern die Art oder das Ausmass der Rechtsfolge nach freien Ermessen zu bestimmen sind, so kann ohne allseitig ermittelten Tatbestand unmöglich herausgefunden werden, welche Rechtsfolge dem von der Rahmennorm gewollten Zwecke wie auch überhaupt dem öffentlichen Interesse am angemessensten ist. III. Auch in Verwaltungssachen, in denen das Verwaltungsorgan nach freiem Ermessen zu verfügen oder zu entscheiden hat. geht es keinesfalls in vollem Umfange nach freiem Ermessen vor. Es sind ja A) beim Erlassen eines Bescheides nicht nur eine Rechtsnorm, sondern gleichzeitig mehrere Rechtsnormen anzuwenden, weiters enthält auch die Rechtsnorm, die freies Ermessen zulässt, derartige Oberbegriffe, die ein solches Ermessen nicht erlauben. Doch auch abgesehen hievon kann das freie Ermessen gesetzwidrig angewendet werden: 1. Es kann die dem Verwaltungsorgane gegebene Vollmacht, nach freiem Ermessen vorzugehen, verletzt werden. So wird a) im Falle zu unbestimmter Vorbedingungen zum Erlassen des Bescheides die Vollmacht überschritten, wenn bei Ergänzung der Rechtsnorm eine andere Art öffentlicher Rücksichten anstatt der vorgesehenen oder neben den vorgeschriebenen noch andere, vom Gesetze nicht gewollte Tnteressenrichtungen berücksichtigt werden; sollten aber hiebei persönliche Interessen ausschlaggebend gewesen sein, so liegt ein Missbrauch freien Ermessens vor. Die zu freiem Ermessen berechtigende Vollmacht kann aber auch mangelhaft angewendet werden, wenn das Verwaltungsorgan nicht alle gemäss ausdrücklicher Vorschrift zu berücksichtigenden Arten öffentlichen Interesses in Betracht zieht oder, falls ohne nähere Angaben das öffentliche Interesse überhaupt zu berücksichtigen ist, hiebei offenkundig wesentliche öffentliche Interessenrichtungen ausser Acht gelassen werden. b) Bezieht sich das freie Ermessen auf die Rechtsfolgen, so kann die Vollmacht überschritten werden durch Festsetzung einer Rechtsfolge aussserhalb des Rahmens der Vollmacht; mangelhaft und daher ebenfalls gesetzwirdig wäre aber der Bescheid, wenn nicht alle anhäufend vorgeschriebenen Rechtsfolgearten zur Geltung gekommen wären. 2. Eine weitere Gesetzwidrigkeit bezieht sich auf die Ermittlung des Tatbestandes; es muss nämlich auch jener Teil des Tatbestandes, der unter die nach freiem Ermessen ergänzte Rechtsnorm zu unterstellen ist, genügend ermittelt sein, da sonst das Verfahren mangelhaft und demnach gesetzwidrig, die Richtigkeit des auf Grund dieses Verfahrens erlassenen Bescheides aber zweifelhaft ist, denn aus dem Tatbestand muss logisch richtig auf Störung, Bedrohung oder Befriedigung des nach freiem Ermessen näher bestimmten öffentlichen Interesses geschlossen werden können. Unrichtig kann aber auch der Schluss selbst bezüglich der Frage sein, ob die ermittelten Tatsachen das auf obige Weise bestimmte öffentliche Interesse stören, gefährden oder befriedigen. Ein derartig unrichtiger Schluss bedeutet eine unrichtige Ergänzung des Tatbestandes und hat die Unrichtigkeit der darauf fussenden Unterstellung unter die Rechtsnorm zur Folge. B) Alle diese unter 1 und 2 angeführten Fragen sind keineswegs Fragen der dem freien Ermessen zukommenden Wirkungssphäre, sondern Fragen der Gesetzmässigkeit des Verwaltungsbescheides. Auch wenn die Aufsichtsgewalt über die untergeordneten Selbstverwaltungskörper oder die Verwaltungsgerichtsbarkeit sich lediglich auf die Überprüfung der Gesetzmässigkeit der Verwaltungsbescheide beziehen, so können sie immerhin auch Akte des freien Ermessens insoweit prüfen, ob nicht eine der oberwähnten Gesetzwidrigkeiten vorliegt. Dem entspricht auch die scheinbare Folgewidrigkeit, dass in gleichen, nach freiem Ermessen zu erledigenden Verwaltungssachen einmal eine verwaltungsgerichtliche Prüfung erfolgt, das anderemal aber abgelehnt wird. Tn Wirklichkeit wird das einemal der Bescheid auf seine Gesetzmässigkeit geprüft, insbesondere ob nicht das freie Ermessen gesetzwidrig angewandt worden ist, das anderemal wird aber eine Überprüfung der Angemessenheit des im Rahmen des Gesetzes sich bewegenden freien Ermessens abgelehnt. Mit der Fortbildung des anfänglich minder ausgebildeten Verwaltungsverfahrens wird weiters den nur die Gesetzmässigkeit der Bescheide überprüfenden Behörden scheinbar ein immer grösserer Spielraum auf Kesten des freien Ermessens gewährt. Dies scheint aber nur so, weil in zahlreichen Fällen erst die sei es gewohnheitsrechtlich, sei es durch Gesetz ausdrücklich angeordnete Begründung der Verwaltungsbescheide die volle Überprüfung ermöglicht, ob das freie Ermessen nicht überschritten oder mangelhaft angewendet worden ist, eine entsprechende Begründung namentlich der Verfügungen aber erst allmählich Platz greift. Die Überprüfungsmöglichkeit ist umso grösser, wenn in der Begründung sowohl die tatsächlichen wie auch die rechtlichen Umstände klar zusammenge-fasst werden müssen. , . . . ■ . Znanstvene razprave objavljene v Zbornikih I. — XV. 1. Pravnozgodovinske: DOLENC: a) Pravosodstvo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega viteškega reda v letili 1721 do 1772 (Zb. 1); b) Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja (Zb. lil); c) Pravosodstvo klevevške in boštanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja (Zb. V); 6) Pravni institut »Klausel des allgemeinen Landsehadenbundes« v slovenskih deželah (Zb. VII); d) Osebno- in rodbinskopravna vprašanja v pravo-sodstvu slovenskih ljudskih sodišč (Zb. X); e) Pravne razmere v Brežicah od 1. 1585. do 1. 1651. (Zb. XII); f) Pravnozgodovinski prikaz dokaznega postopanja pri sodiščih slovenskega ozemlja s posebnim ozirom na ljudska sodišča (Zb. XIV); g) Pravnozgodovinska študija o prisegi pri Slovencih (Zb. XVI). JASINSKI: a) Kuj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino? (Zb. 1); b) Kada i na koji način je bio sastavljen ka-stavski statut? (Zb. III); c) Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu (Zb. IV); č) Zakoni grada Veprinca (statut Veprinački) (Zb. V); d) Iz istorije Kastavskog statuta (Zb. VI). KOROŠEC: a) Sistematika prve hetitske pravne zbirke (K Bo VI 3) (Zb. VII); b) Usoda rimskega prava v Angliji (Zb. IX); c) Novi odlomki Gajevih institucij (Zb. X). KREK: Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj (Zb. 1). POLEC: a) Razpored sodnih instanc v slovenskih deželah od 16. do 18. stoletja (Zb. VI); b) O odpravi nevoljništva na Kranjskem (Zb. IX); c) Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja (Zb. XIII); č) Pripombe kranjske deželne komisije k Martinije-vemu osnutku avstrijskega državljanskega zakonika (Zb. XVI). 2. Cerkvenopravne: KUŠEJ: a) Codex juriš canonici in njegov pomen za cerkev in državo (Zb. 1); b) Posledice državnega preobrata na polju patronatnega prava (Zb. II); c) Vera in bračua vez v naši državi de lege lata in de lege ferenda (Zb. IV): č) Pasivna asistenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem pravu (Zb. V); d) Katoliška cerkev in njeno pravo v povojni dobi (Zb. VII); e) Bračna pravila srbske pravoslavne cerkve (Zb. X); f) Mešani braki v bračnih pravilih srbske pravoslavne cerkve (Zb. XI). 3. Kazenskopravne: DOLENC: a) Kriminalnopolitična presoja določil zadnjega odstavka čl. 12 Vidovdanske ustave (Zb. II); b) Problem izvrševanja kazni na prostosti v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. IV); c) Zločinec iz prepričanja (Prinos k vprašanju o smotreni določitvi kazni) (Zb. VI); č) Opredelitev kriminalne in civilne prevare (Zb. IX); d) Naklep in namen v kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije (Zb. XI); e) Odnos med glavnimi in stranskim kazenskimi zakoni (Zb. XIII); f) Vrednotenje dokazov v sodnem kazenskem postopanju (Zb. XV). MAKLECOV: a) Zmanjšana vračunljivost v načrtu za edinstveni kazenski zakonik kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. VI); b) Osebnost zločinca v modernem kazenskem pravu s posebnim ozirom na kazenski zakonik kraljevine Jugoslavije (Zb. VII); c) Pravna narava odredb zoper otroke in mlajše maloletnike v kazenskem pravu kraljevine Jugoslavije (Zb. IX); č) O pojmu in nalogah kriminalne politike (Zb. X); d) Pravna narava prisilne objave sodbe (Zb. XI); e) Jugoslovanska judikatura o očuvalnili odredbah (Zb. XII); f) Kazenskopravna veda in kriminologija (Zb. XIII); g) Tipologija zločincev (Zb XIV); h) Kriminalna etiologija (Zb. XV); i) Vračunljivost, krivda in nevarnost (Zb. XVI). 4. Drža v 1 j a n s k op ra v n e: LAPAJNE: a) Današnje kondicije (Zb. V); b) Spori o osnovnih pojmih prava zastaranja (Zb. VII); c) Regresni zahtevki našega državljanskega prava (Zb. IX); č) Spori za mejo (Zb. X); d) Spori v pogledu vzročne zveze (Zb. XI); e) Načrt odškodninskopravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik (Zb. XIV); f) Načrt priposestovalno- in za-staralnopravnih določb za jugoslovanski državljanski zakonik (Zli. XV); g) Načrt pooblastilno- in poverilnopravnih določb za jugoslovanski državljanski (obligacijski) zakonik (Zb. XVI). 5. Negmotnopravni: ŠKERLJ: a) Uredba o zaščiti industrijske svojine (Zb. I); b) O izumu, stvorjenein v »službi« (Zb. V). 6. Trgovinskopravna: ŠKERLJ: a) Članstvo v gospodarski zadrugi (Zb. XV); b) Sklic in potek skupščine v gospodarskih zadrugah (Zb. XVI). 7. Pravdnopravni: SKUMOV1Č: C) dokazni moči trgovskih knjig (Zb. I). SAJOVIC: Prvenstvene terjatve v poravnalnem postopku (Zb. XI). 8. Državnopravne: KUšEJ G.: a) Kraljevska oblast in njen obseg po Ustavi kraljevine Jugoslavije z dne 3. septembra 1931 (Zb. XI); b) Kratek oris značilnih potez avstrijske zvezne ustave 1934 (Zb. XII); c) 0 razmerju med državo in veroizpovedmi po jugoslovanski verski zakonodaji (Zb. XIII). P1TAMIC: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema (Zb. II). TASIĆ: a) Da li država može činiti protipravne radnje (Zb. III); b) O teoriji narodne suverenosti, naročito u Francuskoj, i o jednom skorajšnjem pokušaju tamo (Zb. IV); c) Jedan pokušaj podele državnih funkcija u formalnom i materijalnom smislu (jedilo metodološko izuča-vanje) (Zb. V). 9. Upravnopravne: JURKOVIČ: u) Javni interes (Zb. IX); b) Svobodni prevdarek (Zb. XII); c) Javnopravna pogodba (Zb. XIII); č) Ničen upravni akt (Zb. XIV). TASIČ: Jesu li ministri činovnici? (Zb. VI). 10. Narodnogospodarske, gospodarskopolitične, statistične: BILIMOVIČ: u) Nekoliko misli o narodnogospodarski vedi (Zb. I); b) Pojem statike in dinamike v narodnogospodarski vedi (Zb. III); c) Nekoliko podatkov o delniških družbah v Sloveniji (Zb. IV); č) Položaj delavcev v Jugoslaviji po poročilih inšpekcije dela (Zb. V); d) Nove metode proučevanja konjunktur in gospodarska prognoza (Zb. VI); e) Racionalizacija gospodarstva (Zb. VII); f) Nauk o konjunkturah (Zb. VIII); g) Oblike obrtnih in industrijskih obratov (Zb. XI); h) Načrt zadružnega zakona (ZI). XII); i) Organizacija ekonomskega pouka na visokih šolali glavnih evropskih držav (Zb. XIV); j) Agrarna struktura Jugoslavije (Zb. XV); k) Jugoslovanske železnice v preteklem dvajsetletju (Zb. XVI). OGRIS: a) Statistika kreditnih zadrug v Sloveniji za poslovno leto 1926 (Zb. VI): b) Delniške družbe dravske banovine v desetletju 1919 do 1928 (Zb. Vil). 11. Finančnopravna: SAVNIK: Pravna funkcija številke v budgetu davčnih dohodkov MURKO: a) Nekatere krivičnosti v sistemu naših neposrednih davkov (Zb. XV); b) Rodbinski oziri pri naših neposrednih davkih (Zb. XVI). 12. Mednarodno- in medpokrajinskopravne: LAPAJNE: a) Kolizijske norme civilnega medpokrajinskega prava v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Zb. 1); b) Meddržavno in medpokrajinsko stečajno pravo kraljevine SHS (Zb. II); c) Kaj je in kaj ni meddržavno zasebno pravo? (Zb. III); č) Občni del k mednarodnemu zasebnemu pravu (Zb. IV); d) Izenačeno mednarodno zasebno pravo za slovanske države srednje in južne Evrope (Zb. XII). ŽOLGER: Kršitev mednarodnih obveznosti in njena pravna posledica (mednarodna krivica) (Zb. II). TOMŠIČ: a) O najnovejših naporih, da se vojna odvrne (Zb. X); b) Sveta aliansa in Zveza narodov (Zb. XI); c) Izseljevanje in vselje-vanje z vidika mednarodnega javnega prava (Zb. XVI). 13. Pravnofilozofske, občepravne, sociološke: FURLAN: a) Problem realnosti prava (Zb. IX); b) Teorija pravnega sklepanja (Zb. X); c) Filozofske osnove pojma nevarnosti v kaz. pravu (Zb. XII); č) Problem pravne kavzalnosti (Zb. XIV). JURKOVIČ: O pojmu prava (Zb. XI). KOSIČ: Novi tipični pokušaji konstituisanja sociologije (Zb. III). PITAMIC: a) Nove smeri v pravni filozofiji (Zb. 1); b) Kritični pogledi na juridično osebo (Zb. IV); c) Pomen človeških in državljanskih pravic (Zb. V). SPEKTORSKIJ: a) Usoda ideje naravnih zakonov v socialni filozofiji (Zb. IX); b) Nastanek konstruktivne metode v pravoznanstvu (Zb. X); c) Pojem univerzalnega prava v XVII. stoletju (Zb. XI); č) Historični problem pri racionalistih 17. stoletja (Zb. XII); d) Osemdesetletnica Rudolfa Stammlerja (Zb. XIII); e) Tönnies in Michels (Zb. XIV); f) Tri pravne teorije (Zb. XV); g) Comte in Legel (Zb. XVI).