letnik S, številka 2, junij 2002 
Bioakustika 
- metoda preučevanja ptičjega petja 
Tomi Tri I ar 
»Največ so se ptice prikupile s petjem. V sladko pesem izliva ptica vse svoje čute, kakor jih 
culi njeno drobno srce; veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakršen je čut taka je tudi 
pesem. Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta družica vali, sedaj z doneč.im glasom oznanja 
svojo radost, sedaj spet v strahu tiho cvrči in toži za svojo tovarišico, katero mu |e skobec 
odnesel v« je v p red p rej s rije m stoletju zapisal Tran Erjavec, tenkočuten občudovalec m zelo 
razgledan poznavalec narave. 
O I 
Ivanu Rognu je leta 1913 uspelo grafično prikazati cirikanje poljskega murna Grylfus compeitris. 
Njegovo napravo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. 
tičje petje nima nobene zveze z našimi, človeškimi, 
izkušnjami v petju. Človekovo prepevanje je izraz njegovih 
čustev, žalosti, veselja in zabave, ki sc je danes razvilo v 
zelo donosno industrijo. Ptičje petje je sredstvo zu 
sporazumevanje, le ena od oblik »ptičjega jezika«. Ptice se 
oglašajo na različne načine: s petjem, s klici, s šumi, od 
katerih ima vsak svoj biološki pomen. 
početka so raziskovalci petje in oglašanje ptic zapisovali 
z abecedo. Težava takega načina zapisovanja ni le v tem, 
da vsak narod zaradi svojevrstne fonetične transkripcije 
zapiše petje iste vrste drugače, temveč tudi v stopnji 
domišljije raziskovalca. Tako so različni avtorji zapisali 
malega muharja Ficet/ula parva v slovenščini »tink link link 
ajda ajda ajda vida vida vida« ali »link link eida eida eida 
vied vied«., v nemščini »tink tink tink ziwü ziwü ziwü«. Šele 
razvoj tehnike je omogočil snemanje glasov, njihovo trajno 
hranjenje in grafično prikazovanje. Poenoten zapis jc 
omogočil znanstveno primerjavo različnih tipov oglašanja 
in odstiranje skrivnosti biosocialne vloge ptičjega petja. 
Zapisovanje zvoka 
Prvi začetki bioakustike segajo v leto 1913. koje Ivanu Regnu 
uspelo grafično prikazali čirikanjc poljskega murna GrvUus 
ccirnpestris, Zvočni signal murna, ki je čirikal v kletki, je 
sprožil iskrenje elektrod, kar je zabeležil premikajoč se 
fotografski trak (slika zgoraj). 
Tak direkten zapis je imel to pomanjkljivost, da se zvoka ni 
dalo še enkrat poslušati in primerjati z drugim zvokom. 
Sčasoma so se razvile različne tehnike zapisovanja zvoka. 
Razvoj je šel od zapisovanja zvoka na žico in kasneje 
neposredno na gramofonsko ploščo, preko zapisovanja na 
magnetofonske trakove do današnjega digitalnega 
zapisovanja. 
anes pri terenskem zapisovanju živalskih zvokov 
uporabljamo specializirane usmerjene mikrofone in 
digitalne kasetofone (slika I ). Posneli zvok prenesemo v 
računalnik in ga tarn analiziramo na različne načine (slika 
2). Najpogosteje prikazujemo zvok ptic s sonagramom, 
včasih pa si pomagamo tudi z oscilogramom. Sonagram 
SVET PTIC 27 

revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije DOPPS 
(zvočni spektrogram) nam pove, kako se frekvenčna sestava 
signala spreminja v času, z oscilogramom pa prikažemo, 
kako se v času spreminja amplituda (jakost ) signala. 
Hranjenje zvoka 
Raziskovalci ptičjega petja svoje posnetke shranjujejo v 
arhivih živalskih zvokov, kjer so dostopni drugim 
raziskovalcem in širši javnosti. V Evropi je največji in najbolj 
znan Wildlife Scction pri National Sound Archive, ki deluje 
v okviru The British Library. Tudi v Sloveniji imamo Arhiv 
živalskih zvokov, ki je v Prirodoslovnem muzeju Slovenije 
v okviru Centra za naravoslovno avdio in vizualno 
dokumentacijo Slovenije (NAVIS). Iz svoje zakladnice so 
do sedaj izdali dve zgoščenki, ki vsebujeta pličje petje: 
Ljubljansko barje - skrivnostni svet živalskega oglašanja in 
Gozdne />liee Slovenije. 
Nesparjeni samec taščice se lahko šopiri celo pred zadosti 
velikim šopom rdeče volne, ki se pojavi na meji njegovega 
območja. Večini ostalih vrst za označevanje območja ter 
ohranjanje in utrjevanje njegovih meja zadošča stalno 
ponavljanje območnega petja. 
o petje pa ni namenjeno le samcem iste vrste, temveč 
tudi samicam. Z njim pojoči samec pove samici: »Tukaj 
sem, vabljena!« S poskusi so dokazali, da samci, ki še nimajo 
samice, pojejo glasneje od samcev s samico. Kasneje, ko 
samec osvoji samico, je isti napev namenjen ohranjanju 
zvoki 
Ptice se oglašajo na različne načine: s petjem, s klici, s 
šumi ipd. Najznačilnejše za vsako vrsto jc petje. Pri večini 
vrst poje le samec in še to le v gnezdilvenem obdobju. Tak 
napev imenujemo območno petje samca. Z njim pojoči 
samec pove drugim samcem: »Tukaj sem, to območje je 
zasedeno!« Pevski dvoboji samcev pri označevanju območja 
pa niso le sami sebi namen. Petje prihrani energijo, ker 
preprečuje potratno merjenje moči. Nekateri samci pa se 
kljub temu spopadejo. Posebej bojeviti so samci ščinkavcev 
Fringilla eoelebs in taščic Erithaeus rubecida. Nesparjeni 
samci ščinkavcev se tudi fizično spopadajo za območje in 
včasih odleti tudi kakšno pero. Taščice se samo šopirijo 
ena pred drugo in fizično merjenje moči ni potrebno. 
*> " ni 
fsl 
2S BIOAKUSTIKA 

letnik 8, številka 2, junij 2002 
METODE V ORNITOLOGIJI 
para. povabilu k dvorjenju in spodbujanju samice k lezenju 
in valjenju jajc. 
amica prepozna samca po petju osebno. To je možno 
zaradi individualne variabilnosti napeva, ki se pojavlja 
znotraj vsake vrste. Večinoma so razlike tako majhne in 
prefinjene, da človeško uho in celo sodobna tehnika ni 
sposobna zaznati razlik. Dostikrat pa so razlike očitnejše, 
tako kot pri samcih lesnih sov Stri.x ahico (slika 4). 
bmočno petje samcev je v veliko pomoč tudi 
popisovalcem ptic, saj s preštevanjem pojočih samcev lahko 
ocenimo velikosti populacij ali preprosto zabeležimo vrsto, 
kot to počnemo pri popisovanju za Novi ornitološki atlas 
gnezdilk Slovenije. Petje je za vrsto še bolj značilno kot 
obarvanost perja. To je zlasti očitno pri tako imenovanih 
sestrskih ali dvojniških vrstah: vrbjem Plivlloscopus collybita 
in severnem kovačku Ph. irochihts, močvirski Parus palustris 
in gorski sinici P. montanus. rumenoglavem Regulas regu Ins 
in rdečeglavem kraljičku R. ignicapillus (slika 3). kratko-
prstem Certhia bracliydactyla in dolgoprstem plezalčku C. 
familiaris ter močvirski Acrocephaltis palustris in srpični 
trstnici A. scirpaceus. 
a 
'"S 
"V 
A' Ä^AflUmm^n 
b 
i, 
Ii 
C 
t 
r». 
VV 
d 
M 
(sESV 
ji lil 
JIJiMFV 
klub* 
J JfeMfc«»-
0 1 234 5 6 7 8 [s] 
variabilnost obtn-
cv lesne sovo Stri. 
Krim, d. Poljansk, 
slika 5: Variabilnost napeva imenovane^; 
endar so tudi pri določanju vrste na podlagi petja možne 
zamenjave. Nekatere vrste pojejo zelo podobno, nekatere 
pa celo posnemajo druge vrste. Odlični oponašalci so škorec 
Sturmis vulgaris, šoja Garrulus glandarius, močvirska 
trstnica in rcpaljščica Saxicola rubetra. Z nekaj izkušnjami 
posnemovalca hitro razkrinkamo, saj le-ta običajno oponaša 
le del in ne celega napeva. 
ako kot ljudje govorimo različne jezike in znotraj jezika 
različne dialekte, se dialekti pojavljajo tudi pri pticah. 
Medtem ko pri individualni variabilnosti vsak osebek poje 
malenkost drugače, pri dialektih pojejo skupine osebkov, 
imenujmo jih populacije, na določenem ozemlju zelo 
podobno, vendar drugače od osebkov iste vrste na 
sosednjem območju. Črnoglavke Sylvia atricapiUa na 
Ljubljanskem barju pojejo drugače, kol na Pohorju in v 
dolini Lepene. Še očitnejše so razlike v napevu imenovanem 
»prošnja za dež« pri ščinkavcu Fringilla coelebs, kjer v Evropi 
razlikujemo najmanj devet dialektov (slika 5). Dialekt 
pomeni krajevno različico petja iste vrste, pri čemer gre 
verjetno za izboljševanje učinkovitosti sporazumevanja. 
Samici je veliko lažje najti samca, če ta poje čimmanj 
drugače, kot je ona vajena. 
ptičjem petju, oglašanju in šumih bi lahko govorili šc in 
še. Žal je prostor skopo odmerjen in so nam oglašanje in 
šumi ostali za kakšno drugo priložnost. Ker vam 
ogledovanje sonagramov, ki ilustrirajo posamezne primere 
ptičjega petja le-tega ne more pričarati, vas vabim, da 
obiščete domačo stran: www2.pms-lj.si/svet-ptic/bioakustika 
in tam poslušate predstavljene zvoke. 
SVET PTIC 29