ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 4 (105) • 535-544 535 P e t e r St ih Salzburg, Ptuj in nastanek štajersko-madžarske meje v današnji Sloveniji* Medtem ko se je na današnjem avstrijskem Štajerskem severno od Mure meja proti Madžarski že nekoliko pred sredo 11. stoletja stabilizirala na reki Lafnitz, na kateri je nato ostala vse do propada Avstro-Ogrske monarhije leta 1918,1 pa je bilo vprašanje oblikovanja oboje­ stransko priznane meje na prostoru današnje slovenske Štajerske v tistem času še povsem odprto. Tako se še v začetku 12. stoletja ozemlje med Radgono na Muri na severu in Ptujem na Dravi na jugu opredeljevali dogodki vojaške narave, ki so ga delali nemirnega in nevarnega hkrati in ga uvrščali v kategorijo mejnega prostora, izraženega s pojmom marka (march, marchia). Z njim so na splošno označevali ta prostor na meji proti Madžarom2 in še prav posebej ozemlje vzhodnih Slovenskih Goric okrog Ormoža in Velike Nedelje.3 Razmere v prvih desetletjih 12. stoletja na tem prostoru nam dobro ilustrira listina, s katero je Engelbert Spanheimski, mejni grof Ptujske marke, prepustil šentpavelskemu (St. Paul) samostanu vrsto vasi v Slovenskih Goricah med Radgono in Mariborom, za katere je rečeno, da so bile zaradi vpadov sovražnikov (Madžarov) opustošene in spremenjene v pustinjo.4 Tudi biograf in sodobnik salzburškega nadškofa Konrada I. (1106-1147), kije po koncu investiturnega boja uspel regenerirati salzburško nadškofijo, poroča o vsakodnevnem plenjenju in uničevanju z obeh strani, v katerem so veliko škodo trpela tudi salzburška posestva ob Dravi okrog Ptuja.5 Da bi zaščitil salzburške interese, je nadškof Konrad podvzel odločne korake, ki so šli v dve smeri in ki so pripeljali najprej do prenehanja madžarskih vpadov in nato še do salzburške ekspanzije v prostoru med Dravo in Muro. Njegova prizadevanja so na eni strani skušala doseči z Madžari mir, na drugi strani pa povečati obrambno moč ogroženih salzburških posestev. * Razprava je dopolnjen in razširjen referat, ki gaje avtor imel v okviru 16. Schlaininger Gespräche na temo Der pannonische Raum um die Jahrtausendwende (vom 9. bis 12. Jahrhundert) septembra 1996 v Schlainingu na Gradiščanskem v Avstriji. i Fritz POSCH, Die deutsch-ungarische Grenzentwicklung im 10. und 11. Jahrhundert auf dem Boden der heutigen Steiermark, Südost-Forschungen 22 (1963), Festgabe für Balduin Saria, 126 si.; Karl BRUNNER, Herzogtümer und Marken. Vom Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert. Österreichische Geschichte 907-1156 (Wien 1994) 156. 2 Vita Chunradi archiepiscopi Salisburgensis c. 18 in 20 (ed. W. Wattenbach, MGH Scriptores 11, Hannoverae 1854, 73 in 75); Franc KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (= Gradivo) IV (Ljubljana 1915) št. 88 in 109. 3 Milko KOS, Urbarji salzburške nadškofije, Viri za zgodovino Slovencev I, Srednjeveški urbarji za Slovenijo I (Ljubljana 1939) 18 in karta v prilogi; ISTI, Meja proti Ogrski in Hrvatski v štajerskem Podravju, Poetovio - Ptuj 69 - 1969, Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (Maribor 1969) 88; Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 1, Historična topografija Slovenije II (Maribor 1986) 547. 4 August JAKSCH, Monumenta historica ducatus Carinthiae (= MHDC) III (Klagenfurt 1904) št. 539 (Gradivo IV, št. 22): et loca iam dicta crebra hostium irruptione devastata et in solitudinem maximam fuerant exparte redacta. Milko KOS, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, Časopis za zgodovino in narodopisje (= ČZN) 28 (1933) 145; isti, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 10 si. 5 Vita Chunradi archiepiscopi (kot v op. 2) c. 18, MGH SS 11, 73 (Gradivo IV, št. 88). O tem pomembnem viru gl. Alphons LHOTSKY, Quellenkunde zur mittelalterlichen Geschichte Österreichs, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung (= MIÖG) Ergänzungsband 19 (1963) 217. 536 P. ŠTIH: SALZBURG, PTUJ IN NASTANEK ŠTAJERSKO-MADŽARSKE MEJE Do prvega posebnega salzburško-madžarskega miru med nadškofom Konradom I. in kraljem Štefanom П. je prišlo leta 1127 ali pa že nekoliko prej,6 vendar mir ni dolgo časa zdržal in madžarski vpadi so se ponovili. S posredovanjem granskega nadškofa Felicijana je nato prišlo leta 1131 med salzburškim nadškofom in novim ogrskim kraljem Belo П. do trajnejšega in trdnejšega miru.7 Ker pa Konrad I. vendarle ni zaupal samo sklenjenemu miru, ki bi ga Madžari - kot pravi njegov biograf- »zaradi svoje naravne nestanovitnosti« lahko prelomili, je začel ta veliki graditelj (med drugim je pozidal tudi tri glavne gradove nadškofije: Hohensalzburg v Salzburgu, Hohenwerfen v Pongauu in Breze na Koroškem) za obrambo svojih najbolj jugovzhodnih posesti graditi grad v Lipnici, ki pa za časa Konradovega življenja še ni bil dokončan; v Ptuju je dal popraviti in pozidati stari grad, ki je bil dolgo časa porušen, medtem ko je v Rajhenburgu na Savi (današnja Brestanica) dal postaviti nov grad, ki je tako postal najjužnejša utrdba salzburške nadškofije.8 Se posebej pomembna je bila ponovna pozidava gradu na Ptuju, kije stal takorekoč na meji proti Madžarom, kajti salzburška posest se je na jugu končala že z izlivom Dravinje v Dravo9 in par kilometrov proti vzhodu stoječi Bori na desnem bregu Drave ob stari poti, ki je vodila iz Slavonije proti Ptuju, je bil že na madžarski strani.10 Podobno tudi na levem bregu Drave salzburška posest in s tem meja dežele in države ni mogla segati daleč od okolice Ptuja, največ do (spodnje) Pesnice,11 kjer je izpričanih tudi največ tki. strelskih dvorov in strelcev (sagitarii, schützen), ki so za plačilo v obliki fevda opravljali vojaško-obrambne naloge in ki so v Podravju prvič omenjeni kmalu po sredi 12. stoletja.12 Varstvo novo pozidanega ptujskega gradu in varstvo salzburških posesti v štajerskem Podravju je nadškof zaupal svojim ministerialom, kasneje tako mogočnim gospodom Ptujskim,13 ki so mogoče izvirali iz Lungaua in katerih prvi predstavnik Friderik se že med letoma 1132 in 1137 imenuje po Ruju.14 Rezultati te odločne Konradove politike so bili kmalu vidni: ne samo, da so roparski vpadi Madžarov povsem prenehali, ampak je prišlo celo do preobrata, saj je okrog leta 1160 Friderik Ptujski že sam plenil na madžarski strani, tako da se je madžarski kralj pritožil pri nadškofu.15 In tudi Konradov biograf, ki je svoje delo napisal okrog leta 1170, pravi, da »ni prišla le škofova zemlja do starega načina življenja, marveč seje tudi vsa krajina tako napolnila z vasmi, gradovi in obdelovalci, kot jo vidimo danes«. Po rodovitnosti in koristi jo je pisec primerjal celo z Avstrijo.16 Tako se je meja proti Madžarom na današnjem slovenskem Štajerskem po letu 1130 umirila na liniji, ki je potekala približno od Radgone na severu do Ptuja na jugu in ki je ostala bolj ali manj 6 Vita Chunradi archiepiscopi (kot v op. 2) c. 18, MGH SS U, 73 (Gradivo IV, št. 88). 7 Vita Chunradi archiepiscopi (kot v op. 2) c. 18, MGH SS 11, 73 (Gradivo IV, št. 105); prim. Kos, K postanku (kot v op. 4) 145 si.; isti, Meja proti Ogrski (kot v op. 3) 84; Hans PIRCHEGGER, Geschichte der Steiermark bis 1282 (Graz-Wien-Leipzig 1936) 162 si. 8 Vita Chunradi archiepiscopi (kot v op. 2) c. 20, MGH SS 11, 75 (Gradivo IV, št. 109); Heinz DOPSCH Burgenbau und Burgenpolitik des Erzstiftes Salzburg im Mittelalter, Die Burgen im deutschen Sprachraum. Ihre rechts- und verfassungsgeschichtliche Bedeutung II, Vorträge und Forschungen 19 (Sigmaringen 1976) 389 si.; Bogo GRAFENAUER, Ptuj v srednjem veku, Zgodovinski časopis (= ZČ) 24 (1970) 168 si. 9 usque dum Treuuina /luit in amnem Trauum: Willibald HAUTHALER, Franz MARTIN Salzburger Urkundenbuch (= SUB) II (Salzburg 1916) št. 34, 57, 58, 59, 87, 92, 415, 531 (Gradivo II, št. 296, 460, 473, 482)- Kos Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 7 si. ' •o Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Markte, Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommission Bd. 10 (München 1962) 88 si.; Ivan STOPAR Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji I (Območje Maribora in Ptuja) (Ljubljana 1990) 22 si. 11 Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 10 si.; isti, Meja proti Ogrski (kot v op. 3) 87. 12 Anton MELL, Die sogennanten Schützenhöfe und Schützenlehen in Steiermark, Mittheilungen des historischen Vereines für Steiermark 42 (1894) 146 sl.; Fr. KOV ACIC, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, ČZN 15 (1919) 45 sl.; Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 19 sl. in karta v prilogi; isti, Meja proti Ogrski (kot v op. 3) 87. » Hans PIRCHEGGER, Die Herren von Pettau, Zeitschrift des historischen Vereines für Steiermark 42 (1951) 3 sl, 1 4 SUB II, št. 154. 15 Joseph ZAHN, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark (= StUB) I (Graz 1875) št. 466. 16 Vita Chunradi archiepiscopi (kot v op. 2) c. 19, MGH SS 11, 74 (Gradivo IV, št. 105). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 » 1996 • 4 (105) 537 stabilna do konca 12. stoletja. Kajti tako kot pri Ruju salzburška prvotna posest ni segala na vzhod čez spodnjo Pesnico, tako tudi na severu pri Radgoni vasi v deželnoknežjem urbarju iz časa okrog 1220-1230 ne segajo vzhodno od Negove in zgornje Ščavnice.17 Ptuj ni bil samo najpomembnejši kraj, ki ga je Salzburg imel v okviru svoje posesti na Dravi in Savi v prostora današnje Slovenije, ampak je bil to sploh najpomembnejši kraj v celotnem slovenskem prostoru v celem prvem tisočletju. Odločilen pomen mu je dajal njegov pomemben prometni položaj ob prehodu čez Dravo. Tod je potekala glavna magistralna os, ki je preko slovenskega ozemlja od antike naprej povezovala italski prostor s Podonavjem,18 in Drava pri Ptuju je bila že v času cesarja Hadrijana premoščena s kamnitim mostom. Taje v svoji funkciji ostal do poznega srednjega veka, morda celo do 14. stoletja, ko je Drava spremenila strugo in je bilo potrebno zgraditi novega.19 Lahko si predstavljamo, kako so se čez ta kamniti most valila tako barbarska ljudstva (od Gotov do Madžarov), ki so v želji po plenu ali pa novi domovini iz Panonije vdirala v Italijo, kot tudi frankovske vojske, ki so konec 8. stoletja obračunavale z Avari v Panoniji.20 V antični Poetovioni, kjer je bil pomemben legijski tabor, v katerem je bil leta 69 Vespazijan oklican za cesarja, in ki je v prvem stoletju dobila status kolonije, je bila glavna carinska uprava (publicum portorium Illyrici) celotnega Ilirika.21 V njem je že pred versko svobodo na prelomu 3. v 4. stoletje izpričana krščanska verska skupnost s škofom in mučencem Viktorinom na čelu, prvim znanim literarnim ustvarjalcem na vsem področju podonavskih provinc.22 Tam je stal tudi palatium, občasna rezidenca najvišjih vojaških in civilnih predstavnikov rimske oblasti.23 Po avarsko-slovanskem intermezzu sta v Ptuju že v 9. stoletju stali dve cerkvi, ki staju dala postaviti Pribina in Kocelj.24 To sta prvi dve - in za 9. stoletje tudi edini - srednjeveški cerkvi v slovenskem prostoru, ki sta omenjeni v pisanih virih. Morda že v karolinški dobi konec 9. stoletja, vsekakor pa okrog leta 970, je bil Ptuj kraj z oznako civitas, z mostom, mitninsko (?) in sejemsko pravico.25 Takrat, pred koncem 10. stoletja, je bil Ruj skoraj v celoti že v lasti salzburškega nadškofa in prav na robu ozemlja, ki je še spadalo v okvir nemške države, kamor je moral priti v drugi 1 7 Alphons DOPSCH, Die landesfürstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, Österreichische Urbare 1/2 (Wien und Leipzig 1910) 22; Milko KOS, Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ci, Svet med Muro in Dravo (Maribor 1968) 261. ' 8 Jaroslav ŠAŠEL, Rimske ceste v Sloveniji, Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975) 74 si., zlasti karta na str. 77. « Balduin SARIA, Poetovio, RE XXI 1 (1951) 1168; Franjo BAŠ, Historično-geografski razvoj Ptuja, ČZN 28 (1933) 93 si.; Grafenauer, Ptuj v srednjem veku (kot v op. 8) 171. 2 0 Iz panonske nižine sta v severno Italijo vodili dve poti: ali čez Poetovio ali pa čez Siscio na Emono in nato čez Hrašico v Vipavsko dolino. Vsaj za avarske vpade v Furlanijo se domneva, da naj bi bila pot čez Poetovio plavzibilnejša: Jaroslav ŠAŠEL, Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr., Rheinisch-Westfälische Akademie der Wissenschaften, Abhandlung 78: »Studien zur Ethnogenese« Bd. 2 (1988) 98 si. (ponatis v: Jaroslav ŠAŠEL, Opera selecta, Situla 30 (Ljubljana 1992) 822 si.). 2 1 Saria, Poetovio (kot v op. 19) 1167 si. 22 Rajko BRATOŽ, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode, Acta Ecclesiastica Sloveniae 8 (1986) 276 si. 2 3 Marjeta ŠAŠEL KOS, Romulovo poslanstvo pri Atilu (Ena zadnjih omemb Petovione v antični literaturi), ZČ 48(1994)285. 2 4 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 11 (izd. M. Kos, Razprave znanstvenega društva v Ljubljani 11/3, Ljubljana 1936) 137; Annales Iuvavenses maximi a. 874 (ed. H. Bresslau, MGH Scriptores 30/2, Lipsiae 1926) 742. Gl. Michael MITTERAUER, Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum, Archiv für österreichische Geschichte 123 (1963) 162 in op. 13. 2 5 Die Urkunden Arnolfs (ed. P. Kehr, MGH Diplomata regum Germaniae ex stirpe Karolinorum III, Berlin 1940 (= D. Arnolf)) št. 184 (SUB II, št. 34; Gradivo II, št. 296); Die Urkunden Otto des II. (ed. T. Sickel, MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae II/l, Hannover 1888 (= D. O. II.)) št. 165, 275 (SUB II, št. 57, 58; Gradivo II, št. 460, 473): Ad Pettouiam aecclesiam cum decima et duas partes civitatis cum bannis theloneis et ponte... Izraza cum bannis in theloneis sta večpomenska pojma, ki lahko pomenita marsikaj: gl. Fran ZWITTER, K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh, ZČ 6-7 (Kosov zbornik,1952-1953) 221 si.; Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 10) 58 si. 538 P. ŠTIH: SALZBURG, PTUJ IN NASTANEK ŠTAJERSKO-MADŽARSKE MEJE polovici 10. stoletja po koncu madžarskih vpadov in kjer je nato - grosso modo - ostal vse do 1918. V pogledu državno-pokrajinske pripadnosti seje zgodovina Ptuja v drugem tisočletju, če jo primerjamo s starejšimi obdobji, presenetljivo stabilizirala in umirila. Ptuj oz. Poetovio je namreč stopil v zgodovino kot naselbina v Noriškem kraljestvu, a je bil že kmalu po rimski aneksiji Norika priključen Panoniji,26 kjer je ostal do 4. stoletja, ko ga takratni viri spet označujejo za mesto v Noriku. A ko je po propadu gotske oblasti cesar Justinijan I. leta 546/47 sklenil z Langobardi sporazum in jim prepustil oporišča v Panoniji, je bil med njimi tudi Poetovio, ki je tako spet spadal v Panonijo.27 Takšna ureditev je nato preživela čas avarskega gospostva in karolinško obdobje, ko je bil Ptuj v posesti panonskih knezov in grofov Pribine in Koclja, ter tudi obdobje madžarskih vpadov v prvi polovici 10. stoletja, ko so ptujski okoliš ob vpadni poti v Italijo, kamor so Madžari med letoma 898 in 954 vdrli kar petnajstkrat,28 obvladovali novi gospodarji Panonije. Šele ob postopnem širjenju nemške oblasti vzhodno od Alp po Otonovi zmagi nad Madžari pri Augsburgu leta 955, je bil Ptuj ponovno priključen na »zahod«, čeprav se usode kraja na meji ni mogel rešiti še v 12. stoletju. Kdaj je Salzburg prišel v posest Ptuja, ni - kot bomo še videli - točno znano, njegovi stiki z njim pa so vsekakor zelo stari in segajo celo v konec 8. stoletja, v čas Karlovih avarskih vojn. S Pipinovo določitvijo reke Drave na vojaškem pohodu proti Avarom leta 796 za mejo med salzburško in oglejsko metropolitijo v Panoniji in s Karlovo potrditvijo sinove odločitve leta 803 je Ruj, oz. tisti njegov del z grajskim gričem vred, ki je ležal na levem bregu Drave, prišel v cerkvenem ozira pod nadškofijo v Salzburgu.29 Pipinovega pohoda iz Italije v medrečje med Tiso in Donavo sta se udeležila tudi oglejski patriarh Pavlin in salzburški škof Am30 in možno bi bilo (čeprav je to manj verjetno), daje salzburški škof že tedaj osebno spoznal Ptuj. Frankovsko vojsko, ki je stala pod Pipinovim poveljstvom, sta sestavljala dva kontingenta: italski in severnoodalpski z bavarskimi in alamanskimi četami, s katerim je potoval tudi Arn.31 Itinerar obeh vojska so narekovale stare rimske ceste. V kolikor je italska vojska potovala po cesti Akvileja - Emona - Poetovio (in ni morda že v (nekdanji) Emoni zavila proti Siscii in dalje proti središču avarskega kaganata), bavarska pa po tisti, ki je povezovala Iuvavum (Salzburg) z Virunumom in je v bližini Slovenskih Konjic (pri vasi Stranice, kamor se lokalizira cestninsko postajo Lotodos) dosegla magistralo Celeia - Poetovio32 (in ni potovala v Panonijo ob Donavi, kar 2 6 Saria, Poetovio (kot v op. 19) 1170 si. 2 7 Saria, Poetovio (kot v op. 19) 1167 si.; Herwig WOLFRAM, Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit, MIÖG Erg. Bd. 31 (1995) 121; Šašel Kos, Romulovo poslanstvo (kot v op. 23) 285 si. 2 8 Peter ŠTIH, Madžari in slovenska zgodovina v zadnji četrtim 9. in prvi polovici 10. stoletja, ZČ 37 (1983) 191. 2 9 Conversio (kot v op. 24) c. 6; Ljudmil HAUPTMANN, Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 2 (1920) 213 si.; Wolfram, Salzburg, Bayern, Österreich (kot v op. 27) 285 si. in op. 503; Peter ŠTIH, Vaško SIMONITI, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva (Ljubljana 1995) 117 si. Določitev meje med dvema metropolitijama na reki Dravi je potekala v dveh fazah (najprej meja v Panoniji, šele nato v Karantaniji), od katerih je vsaka imela več korakov (prva faza: 796 Pipinova odločitev, 803 cesarjeva potrditev; druga faza: spor glede meje, cesarjeva odločitev 811), zato preseneča, da se še vedno pojavljajo poenostavljene in nepravilne trditve, da se je Arn »796 dogovoril z oglejskim patriarhom Pavlinom IL, da je reka Drava postala meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom. Ta dogovor je 811 potrdil Karel Veliki.«: France DOLINAR, Salzburška nadškofija, Enciklopedija Slovenije 10 (1996) 371 (mimogrede, tudi ni Rupert ustanovil salzburške nadškofije, ampak velja za začetnika (696) krščanstva in predvsem cerkve v Salzburgu, ki je škofija postal 739, nadškofija pa 798; nazadnje o tem Heinz DOPSCH, Robert HOFFMANN, Geschichte der Stadt Salzburg (Salzburg, München 1996) 84 sl.). 3 0 Herwig WOLFRAM, Grenzen und Räume, Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte 378-907 (Wien 1995) 224; Rajko BRATOŽ, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja, Zbirka Zgodovinskega časopisa 8 (1990) 50 sl.; ISTI, Aquileia und der Alpen-Adria-Raum (von der Mitte des 6. Jahrhunderts bis 811), 2. St. Veiter Historikergespräche (Hg. Günther Hödl, Johannes Grabmayer) (Wien-Köln-Graz 1994) 176 sl. 3 1 Walter POHL, Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567-822 n. Chr. (München 1988) 319; Harald KRAHWINKLER, Friaul. Geschichte einer Region vom Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Wien, Köln, Weimar 1992) 151; Wolfram, Grenzen und Räume (kot v op. 30) 224. Arnovo potovanje s severno- odalpskim kontingentom je razvidno iz pisma, ki mu gaje poslal Alkuin (Gradivo I, št. 300: exercitus, qui tecum vadit). 3 2 Gl. zg. op. 20 in Šašel, Rimske ceste (kot v op. 18) 92 (za Lotodos). ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 • 1996 « 4 (105) 539 je veliko bolj verjetno, tudi zato, ker je frankovska vojska šla po tej poti že leta 791), potem je možno, daje salzburški škof že tedaj osebno spoznal Ruj, ki je bil nato skozi ves srednji vek tako tesno povezan z bavarsko metropolitijo. Drugače pa je prvi nesporno dokumentirani salzburški nadškof, ki je prišel na Ptuj Theotmar: leta 874 je tam posvetil cerkev, ki jo je dal zgraditi Kocelj.33 V tistem času naj bi Salzburg tudi že imel v lasti in posesti večino Ptuja z nekaterimi pravicami. Tako bi lahko vsaj sklepali na podlagi listine kralja Arnulfa iz leta 885 oz. 890, s katero je potrdil Salzburgu celotno nadškofijsko posest, med njo tudi dva dela mesta Ptuja z mostom, mitninsko in sejmninsko pravico ter cerkvijo z desetino, ki so ju Salzburgu podelili njegovi predniki (v množim antecessores) - mišljena sta torej najmanj dva: verjetno njegov oče Karlman (umrl 880) in ded Ludvik Nemški (umrl 876), ni pa izključiti niti njegova dva strica Ludvika Ш. (umrl 882) in Karla Ш. (umrl 888).34 K temu pa je Arnulf podelil nadškofiji še tretji del mesta, ki je bil last Karantanca, a gaje izgubil zaradi veleizdaje. Izvzeta so bila le tista posestva v mestu, ki jih je Arnulf zaradi zveste službe podelil Karantančevi ženi. Poleg tega je Salzburgu podelil še pas ozemlja ob desnem bregu Drave do izliva reke Dravinje v Dravo.35 Toda omenjena listina je, kot je že dolgo časa znano, slab falsifikat paleografske, diploma- tične, sfragistične in zgodovinske narave, ki je nastal v Salzburgu,36 ki pa pred zgodovinarje postavlja celo vrsto težkih problemov, katerih podrobna obravnava bi zahtevala posebno študijo. Naj samo povzamem, da je kot predloga za ta Pseudoarnulfmum služila znana listina Ludvika Nemškega z dne 20. novembra 860,37 s katero je salzburški nadškofiji podelil v last celo vrsto dvorov v obdonavsko-panonsko-karantanskem prostoru. Iz te listine sta bila skoraj dobesedno prevzeta protokol in eshatokol, medtem ko je bil kontekst s seznamom potrjene in na novo podeljene posesti v kar največji meri razširjen. Za nekatero posest, ki naj bi jo Salzburg imel že za časa Arnulfa, je kritika lahko nedvomno pokazala, da si jo je nadškofija pridobila šele v 10. stoletju: posest okrog Lipnice na Štajerskem je npr. nadškofiji podelil šele cesar Oton I. leta 970.38 Danes v historiografiji na splošno velja, daje ponarejena listina nastala okrog 970-977, v času nadškofa Friderika L, kateremu - kot nam dokazuje njegov znani spor s passauskim škofom (in nečakom) Pilgrimom - manipuliranje z listinami ni bilo tuje.39 1. oktobra 977 je namreč cesar Oton П. potrdil salzburški nadškofiji njeno posest; tej listini pa naj bi Pseudoarnulfmum, četudi ni imenovan, služil kot predloga.40 Zadeva je toliko bolj komplicirana, ker je že čez pet let, 18. maja 982, isti izstavitelj izstavil istemu prejemniku še eno listino, s katero je potrdil Salzburgu njegovo posest in v njej je Pseudoarnulfinum prvič izrecno omenjen.41 V naraciji listine je namreč povedano, daje salzburški nadškof Friderik П. cesarju predložil prêceptum Arnolfi regis, s katerim je Arnulf Salzburgu potrdil in podelil posest v Ptuju in v drugih krajih. Vsekakor ni običajno, da bi isti izstavitelj istemu prejemniku dvakrat potrdil posest, pa čeprav se listini vsebinsko ne 3 3 Gl. op. 24 (Ann. luv. maximi). Že pred tem, najverjetneje v petdesetih letih 9. stoletja, je bila na Ptuju posvečena cerkev, ki jo je dal zgraditi Kocljev oče Pribina. Zanjo je v Konverziji (c. 11) rečeno le, da je bila posvečena v času nadškofa Liuprama, ne pa kot v nekaterih drugih primerih, da jo je posvetil sam nadškof. 34 Hans PIRCHEGGER, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, MIÖG 33 (1912) 313; ISTI, Über steirischen Diplome, Festschrift zur Feier des Zweihundertjährigen Bestandes des Haus-, Hof- und Staatsarchivs I. Bd. (Wien 1949) 249. » D. Arnolf št. 184 (SUB II, št. 34; Gradivo II, št. 296). 3 6 August JAKSCH v uvodni opombi k MHDC III, št. 62, Franz MARTIN v uvodni opombi k SUB II, št. 34; Paul Fridolin KEHR v uvodni opombi k D. Arnolf. št. 184; Pirchegger, Karantanien (kot v op. 34) 311 si.; isti, Über steirischen Diplome (kot v op. 34) 248 si.; Heinrich KOLLER, König Arnolfs großes Privileg für Salzburg, Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde 109 (1970, Festschrift für Herbert Klein) 65 sl.; Heinrich FICHTENAU, Das Urkundenwesen in Österreich vom 8. bis zum 13. Jahrhundert, MIÖG Erg. Bd. 23 (1971) 122 sl. 3 7 Die Urkunden Ludwigs des Deutschen, Karlmanns und Ludwigs des Jüngern (ed. P. Kher, MGH Diplomata regum et imperatorum Germaniae ex stirpe Karolinorum I, Berlin 1934) št. 102 (SUB II, št. 21; Gradivo II, št. 172). 3 8 Gl. uvodne pripombe k SUB II, št. 34 in k D. Arnolf št. 184. Podelitev posesti okrog Lipnice: D. O. I. št. 389 (SUB II, št. 53, Gradivo II, št. 436). 3 9 Fichtenau, Urkundenwesen (kot v op. 36) 122. to D. O. II. št. 165 (SUB II, št. 57; Gradivo II, št. 460). "i D. O. II. št. 275 (SUB II, št. 58; Gradivo II, št. 473). 5£2 P. STIH: SALZBURG, PTUJ IN NASTANEK ŠTAJERSKO-MADŽARSKE MEJE ujemata. Heinrich Koller je zato iz paleografskih, diplomatičnih in širših zgodovinskih razlogov smatral listino iz 977 - ta velja od Theodorja Sickla, absolutne avtoritete svojega časa na področju diplomatike otonskih listin, ki jih je tudi izdal v okviru MGH, za pristno - za ponaredek. Pa ne samo to. Koller celo utemeljuje, daje danes ohranjeni Pseudoarnulfinum nastal šele v i l . stoletju (in ne med 970-977). Že pred 982 naj bi sicer v Salzburgu sfabricirali ponarejeno Arnulfovo listino, ki jo je nato potrdil Oton П., vendar je kasneje izginila in zato naj bi se v Salzburgu odločili za nov ponaredek: danes ohranjena listina na Arnulfovo ime naj bi tako bila drugi Pseudoarnul­ finum.42 Vprašanje, kdaj je Salzburg pridobil svojo prvo posest v Ptuju, je tako odprto. Nesporno je, da sta v času Otona П. Ptuj in posest na obeh bregovih Drave že bila v lasti nadškofije. Zelo vprašljivo pa je, če to velja že za karolinško dobo, k čemur se sicer nagiba večina raziskovalcev,43 za kar pa ni nobenih pravih argumentov. Vsekakor vemo, da Salzburg leta 860 v Ptuju še ni imel nobene posesti: drugače bi bil pač naštet v že omenjeni listini Ludvika Nemškega iz novembra istega leta.44 Glavni argument, ki naj bi pričal o verodostojnosti pasusa o Ptuju v Pseudoarnul- finumu in s tem o karolinškem izvoru salzburške ptujske posesti, je naslednji: v Salzburgu niso imeli nobenega vzroka, da bi si izmislili pridržek, ki mu ni bil v korist in ki govori, daje Arnulf podelil nadškofiji tretji del mesta, kije bil nekoč last Karantanca in gaje izgubil zaradi veleizdaje, razen tiste posesti (več dvorov - v smislu središč dominikalnega agrarnega gospodarstva - v mestu, 100 hub in 10 vinogradov), ki jo je zaradi njene zvestobe podelil Karantančevi ženi. Zato naj bi obširen pasus o Ruju v Pseudoarnulfinum prišel iz izgubljene verodostojne predloge.45 Ta sklep je logičen, vendar ne rešuje našega problema, saj ne vemo niti, iz katere predloge je bil pasus prevzet, niti kdaj je predloga nastala. Da pri tem ni misliti na neko pristno Arnulfovo listino izhaja iz diplomatičnih raziskav Pseudoarnulfinuma, ki sta jih ob pripravah za izdajo te listine opravila Franz Martin in Paul Kehr (vsak posebej) in pri katerih sta prišla do zaključka, da v Pseudoarnulfinumu ne tiči niti jedro neke pristne Arnulfove listine niti ni obstojala neka Arnulfova listina, ki bi potrjevala salzburško posest ali podeljevala Ptuj.46 In drugič, določba o izvzetju posesti Karantančeve žene je morala biti v času nastanka Pseudoarnulfinuma že povsem brezpredmetna in očitno ni imela nobenega vpliva na dejanski položaj Salzburga v Ptuju. V nasprotnem primeru bi jo pač v listini, ki jo je ponaredil, lahko izpustil. Daje bila formulacija za Salzburg očitno vsebinsko in pravno nepomembna, kaže' tudi dejstvo, da se avtomatično ponavlja v naslednjih potrditvenih listinah vse do Henrika IV.'(984, 1051, 1057)47 in nasprotje med dejanskim in zapisanim stanjem je bilo odpravljeno šele z listino Friderika I. Barbarosse iz leta 1178, ko je bila Salzburgu potrjena posest nad celim mestom.48 Takrat je iz listine izginil tudi enigmatični Karantanec, ki je zaradi veleizdaje izgubil tretjino Ptuja. Vprašanje, kdo se skriva za to oznako in ki je neločljivo povezano z reševanjem problematike ptujske zgodovine v 9. in 10. stoletju, je po mojem mnenju še povsem odprto. Podani so bili različni predlogi od karantanskega grofa Gundakarja do bavarskega in koroškega vojvode Henrika П. Prepirljivca, večina pa se je priključila Pircheggerjevemu mnenju, da gre za panonskega Koclja,49 ki je bil resnično povezan s Ptujem (za ostale tega ne vemo). Toda nerazloženo ostaja, 4 2 Koller, König Arnolfs großes Privileg (kot v op. 36) 65 si. .m J^0*',?^0 U' Št- 2 9 6 ' " °P- 4 ; P i r c h e § g e r . Karantanien (kot v op. 34) 315; isti, Untersteiermark (kot v op. 10) 59; Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 7; isti, Meja proti Ogrski (kot v op. 3) 83; Grafenauer Ptuj v srednjem veku (kot v op. 8) 159; Zwitter, K predzgodovini mest (kot v op. 25) 221; Vasilij MELIK, Mesto (civitas) na Slovenskem, ZC 26 (1972) 303. 4 4 Gl. zg. op. 37. « Ljudmil HAUPTMANN, ZČ 4 (1950) 246 (oeena knjige: Urkundenbuch des Herzogtumes Steiermark fcrganzungsheft zu den Bänden I bis III. Bearb. von Hans Pirchegger und Otto Dungern, Graz 1949)- Zwitter K predzgodovini mest (kot v op. 25) 221 ; Grafenauer, Ptuj v srednjem veku (kot v op 8) 159 in op. 18. 4 6 Uvodne pripombe k SUB II, št. 34 in k D. Arnolf št. 184. 4 7 SUB II, št. 59, 87, 92 (Gradivo II, št. 484; III, št. 179, 197). 4» SUB II, št. 415 (Gradivo IV, št. 610). «> Pirchegger, Karantanien (kot v op. 34) 313 si., Hauptmann (kot v op. 45) 246; Kos, Meja proti Ogrski (kot v ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 « 1996 • 4 (105) 541. zakaj naj bi s Karantancem v resnici mislili na Panonca in tudi sodobni viri Koclja nikoli ne povezujejo s karantanskim, ampak s panonskim imenom.50 V zvezi s Pseudoarnulfinumom bi želel na tem mestu opozoriti samo še na formulacijo podelitve zemljiške posesti, ki jo je Salzburg prejel na desnem bregu Drave v Zistanesfeldu, kjer, kot pravi listina, »naši [Arnulfovi] predhodniki niso nikoli nikomur karkoli podarili«. Očitno je še nekdo drug okrog leta 970 konkuriral za posest na Dravskem polju in Salzburg se gaje v spora ali celo morebitnem sodnem procesu hotel rešiti z vrinkom, ki v podelitvenih listinah praviloma nima kaj iskati in ki je poudarjal njegovo boljšo pravico.51 Nekako ravno v času, ko je Friderik Barbarossa potrdil Salzburgu posest nad celim Ptujem, se v virih prvič pojavi Friderik Ш. Ptujski (1180), ki je bil najbolj zaslužen za nadaljnji pomik madžarske meje proti vzhodu. Friderik se je kmalu povzpel med najpomembnejše salzburške ministeriale in za njegovo družino seje leta 1214 zanimal celo mladi kralj Friderik П.52 Slavo in ugled, ki ju je užival, si je prislužil na bojnem polju proti Madžarom, katerim je približno ob koncu 12. stoletja z mečem v roki odtrgal ormoški okoliš vzhodno od Ptuja in severno od Drave. O tem njegovem vojaškem uspehu, ki je pomaknil mejo proti Madžarski v Slovenskih Goricah še naprej proti vzhodu do prostora Središča ob Dravi, se nam je ohranila skromna sled v listini njegovega sina Friderika IV. iz leta 1222. Z njo je potrdil, da je njegov pokojni oče podelil Nemškemu viteškemu redu svojo lastnino in pol desetine v Veliki Nedelji v času, »ko je imenovano zemljo naš oče iztrgal iz rok Madžarov in jo pusto in neobljudeno najprej podvrgel svoji oblasti«.53 Center novoosvojenega teritorija je postal Ormož, ki se proti koncu 13. stoletja že označuje kot trg, tam je stal tudi grad in Ptujski so ga imeli v fevdu od salzburške nadškofije.54 Po ustalitvi in umiritvi meje za časa nadškofa Konrada I. v prvi polovici 12. stoletja se je sedaj le-ta prvič premaknila v škodo Madžarov. Simptomatično je, da je ofenzivo sprožila privatna sila, ki je na meji imela svojo posest. Podobna je bila situacija tudi na Kranjskem, kjer seje približno v istem času, v drugi polovici 12. stoletja, njena južna meja premaknila na škodo Hrvaške in Madžarske z Gorjancev in spodnje Krke na Kolpo in čez Žumberk do Bregane. Zasluga za to pa gre na eni strani Višnjegorskim, ki so osvojili Belo krajino, in Spanheimom, ki so pridobili Žumberk.55 Ptujskim gospodom gre tudi zasluga, daje v okvir Štajerske prišel nadvse pomemben grad Bori s pripadajočim gospostvom jugovzhodno od Ptuja. Taje na skrajnem vzhodnem robu Haloz kontroliral prehod čez Dravo in pot, ki je vodila proti Ptuju in po kateri je sovražnik večkrat vdiral v deželo. Tako so npr. po Otokarjevi Rimani kroniki leta 1258 mimo Boria bežali Madžari, leta 1446 pa je po tej poti na Štajersko vdrl Ivan Hunyadi s svojo vojsko.56 Bori je v prvi polovici 13. stoletja spadal še k Madžarski, kajti madžarski kralj Belaje leta 1255, v času, koje bil hkrati tudi štajerski deželni knez, podelil Frideriku V. Ptujskemu, katerega je postavil za deželnega maršala, v op. 3) 83; Bogo GRAFENAUER, Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji, ZČ 6-7 (1952-1953, Kosov zbornik) 186 sl. 5 0 Gl. Peter ŠTIH, Priwina: slawischer Fürst oder fränkischer Graf ?, Ethnogenese und Überlieferung. Angewandte Methoden der Frühmittelalterforschung (hrsg. K. Brunner, B. Merta, Wien-München 1994) 209 sl. in zlasti op. 33 na str. 216. Ni res, kot trdi Hauptmann (v op. 45) 246, da imenuje CBC Koclja - Carantanus (gl. Conversio (kot v op. 24) s. v.). 5 1 ... ubi nunquam antecessores nostri alicui quicquam dederunt... Prim.: Jaksch, v uvodni pripombi k MHDC III, št. 62. Zistanesfeld je polje pri vasi Skorba sz. od Ptuja: Kos, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 8 in op. 5. 52 SUB II, št. 424; MHDC I, št. 451; Pirchegger, Die Herren von Pettau (kot v op. 13) 8 sl. 5 3 StUB II, št. 203 (Gradivo V, št. 370): ... cum predictam terram memorandus pater noster de manihus Vngarorum eripiens, licet uacuam adhuc et inhabitatam primo sue subivgauit potestati... Gl. Pirchegger, Die Herren von Pettau (kot v op. 13) 10; isti, Untersteiermark (kot v op. 10) 81 sl., 85 sl.; Kos, K postanku ogrske meje (kot v op 4) 146; isti, Urbarji salzburške nadškofije (kot v op. 3) 12; isti, Meja proti Ogrski (kot v op. 3) 88. 5 4 Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 10) 80 sl.; Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem (Ljubljana 1988) 161. 5 5 Ljudmil HAUPTMANN, Krain, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1/4 (Wien 1929) 405 sl.; Štih, Simoniti, Slovenska zgodovina (kot v op. 29) 97. 5 6 Pirchegger, Untersteiermark (kot v op. 10) 88; isti, Geschichte der Steiermark (kot v op. 7) 56 sl. ^ . P. ŠTIH: SALZBURG, PTUJ IN NASTANEK ŠTAJERSKO-MADŽARSKE MEJE fevd gradove Bori, Tra (Dranek ?) in Središče ob Dravi." Omenjeni gradovi in gospostva so bili madžarski fevdi v rokah štajerskega plemiča in so počasi zaradi moči Ptujskih de facto postajali del Štajerske, čeprav je madžarska stran še leta 1337 trdila, da stoji Bori na Madžarskem in ga je zahtevala nazaj.58 Sestavni del Štajerske pa je dokončno postal šele za časa Maksimilijana I na začetku novega veka. D, • u f f ìe^oPTTem n a p 0 t Ì I U ÌZ l e t a 1 4 9 3 ' W p a °PisuJe s t a m e P r ed izumrtjem gospodov Ptujskih leta 1438, Ptujski z borlskim gradom in gospostvom niso služili niti rimskemu niti madžarskemu kralju in vse služnosti, dajatve in pravice so pripadale le njim5S Tak izjemen ekstentonalen položaj med dvema državama, neodvisen od obeh, je bil posledica zgodovinskega razvoja. Daje Bori nekoč spadal k Madžarski, priča tudi cerkvena zgodovina. V fari sv Miklavža v Zavrću, ki je bila v okviru borlskega gospostva (južno od Drave!) - temu sta pripadala tudi tamkajšnji patronat in odvetništvo - še leta 1545 konfirmacija ni šla oglejskemu patriarhu ampak zagrebškemu škofu.60 v Na podoben način je vzhodno od Ormoža prišlo v okvir Štajerske Središče ob Dravi - kot njen najvzhodnejši kraj v Podravju. Tu je bila državna in deželna meja, ki je od Drave zavila na sever proti Muri in Ljutomeru, potegnjena - z izjemo Središča ob Dravi, kjer pride s prihodom gradu v posest gospodov Ptujskih kasneje do popravka61 - že pred letom 1247 Takrat je Herman iz Ptuja, vitez gospodov Ptujskih, podelil komendi Nemškega viteškega reda iz Velike Nedelje posest v Hermancih (Hermannsdorf - vas je očitno nastala kot rezultat kolonizacije pod Hermanovim vodstvom, po katerem je dobila ime),62 ki leži ob zgornjem toku Trnave, na sami meji. Na tamkajšnje prehode iz ene države v drugo pa še danes spominjata krajevni imeni Preseka in Kog (iz gehag = preseka).63 Tudi Mursko polje na desnem bregu Mure med Radgono in Ljutomerom je v okvir Štajerske prišlo, kolikor lahko sklepamo na podlagi skromnih podatkov, ki so na voljo šele malo pred sredo 13. stoletja. Babemberški deželnoknežji urbar, nastal okrog 1220-1230 ne omenja še nobene vas,, ki bi ležala vzhodno od Negove, to je od črte Radgona - Ptuj, ki je bilà v celoti meja proti Madžarski še v začetku 12. stoletja. Dobrih trideset let kasneje pa omenja Otokarjev deželnoknežji urbar vasi, ki se preko Murskega polja raztezajo vse do Ljutomera.64 Ta se z gradom in gospostvom prvič omenja prav v tem času, leta 1242, in že takrat je bil salzburški fevd v deželnoknežji posesti.65 Slika, ki se nam tako riše, kaže, da je bil na prostoru med Muro in Dravo v današnji Sloveniji prav čas okrog srede 13. stoletja tisto obdobje, ko seje meja med Štajersko in Madžarsko oz. Hrvaško dokončno ustalila na liniji, kije od Radgone do višine Ljutomera sledila Muri, se nato obrnila proti jugu in pri Središču dosegla Dravo ter nato po njej tekla proti zahodu do borlskega gospostva in Haloz, kjer je šla po razvodju voda, ki na sever tečejo v Dravinjo ter na jug v Krapino ah Bednjo, m se nato nadaljevala po Sotli. Današnja slovensko-hrvaška meja v Podravju je torej stara zgodovinska meja, kije šele kasneje postala tudi etnična.66 Za razliko od današnje avstrijske " StUB III, št. 189; Pirchegger, Herren von Pettau (kot v op. 13) 13 si.; Kos, Meja proti Ogrski (kot v op 3) 88 (kot v о р Л о Х ' ™ AnChenStayn inpartibuS Hun*arie sit"' '» <<«S-<™ Borm-l dico.., Pirchegger, Untersteiermark (mJmvZ^LLp\ŽZn FrHherr VOn Mo°LLE,?' S t e Ì r Ì S C h e T a , d i n g e