POLITIČNO NEODVISNI KLIC TRIGLAVA \ / LONDON, 8. MAJA 1972. LETO XXV. ŠTEV. 395. KULTURNIKI IN PULITIKI Čudna razprava se je razvila na Tržaškem. Aleš Lokar je v MOSTU (29-30, 1971) zapisal sledeče: "Kaj lahko danes profesionalni kulturnik - čeprav je nosilec izredno kritičnih in pravilnih ocen - opravi kot profesionalni politik, smo imeli priliko opaziti pred kratkim pri nas v Trstu, kjer je nek tak poskus rodil le zmešnjavo. S tem smo tudi mi rržaški Slovenci ugotovili, da je kulturnik kulturnik, politik pa politik, kar ostali narodi vedo že stoletja in, da ni moč kar tako, meni nič, tebi nič prehajati iz enega področja na drugo." To je očitno letelo na Borisa Pahorja, ki je pod okrajšavo "bis" odgovoril v ZALIVU (32-33, 1971): Janko Kos v deseti letošnji SODOBNOSTI imenuje razlago Aleša Lokarja Prešernove vloge v slovenski zgodovini "primer že kar prenapetega vulgarnega sociologizma ali celo vulgarnega materializma." Kako pa naj označimo gornje filozofiranje o kulturniku in politiku? Predvsem bi morali vedeti, kdo je na Tržaškem iz kulturnika postal "profesionalni politik". Nato bi bilo potrebno vedeti, kakšno "zmešnjavo" je njegova spreobrnitev rodila. Kajti nedopustno je, da kulturnik Aleš Lokar nekaj trdi, ne da bi bralcem stvar razložil, ali se ne zaveda, da s takim ravnanjem tudi on dela "le zmešnjavo"? Če namreč misli na znanega tržaškega pisatelja, ki je napisal nekaj glos pa tudi imel nekaj govorov za časa volitev, bo s težavo dokazal, da je tržaški pisatelj s tem postal ’ 'profesionalni politik". Tako definiranje je le nekoliko "prenapeto”, kakor bi rekel Janko KOs, Da so ideje, ki jih je izrazil tržaški pisatelj prinesle "zmešnjavo", je lahko tudi res. Vprašanje je, ali je ta "zmešnjava” razgibala močvirnati status quo in sprožila nove prijeme. Kajti če je to dosegla, potem je konserva-tivizem Aleša Lokarja znamenje tradizionalizma ali pa oportunizma, kar pa oboje ne govori v prid živi kulturnosti. - Nato ugotavlja, da je bilo na primer v Italiji "nič koliko primerov pomembnih književnikov, ki so bili politično dosti bolj aktivni, kakor naj bi bil naš tržaški". Pahorjev odgovor je šibak, ker je pač nerodno brezosebno odgovarjati na posreden napad, čeprav oba prizadeta in še cela vrsta bralcev ve, kam pes taco moli. Tele zasebne preklarije pa načenjajo vprašanje, ki je popolnoma brezosebno vzeto tudi splošno slovenskega pomena. Ali je kulturnik res kulturnik, politik pa politik in ni moč kar tako, meni nič, tebi nič, prehajati iz enega področja na drugo? Najprej se nam zatakne pri izrazu "kulturnik", ki je zastarelo aktivističen. Svoje dni, v stari Jugoslaviji, se je kulturnike res morda dalo spoznati po širokokrajnih klobukih, ki so jih vsaj nekateri nosili; v Trstu pa po takem klobuku preje spoznaš banaškega cigana, ki je prišel na nakupovanje. Pahor se tej zadregi izogne in govori o književnikih. Pa naj bo književnik ali kulturnik, menda ne spada v nedotakljivo kasto, ki se ne bi smela ukvarjati z nikakršnim drugim poslom. Na svetu, in ne samo med Slovenci, je že tako, da abstraktna kultura in celo konkretno književništvo malo komu preskrbita vsakdanji kruh. 5e v Ameriki ni veliko pisateljev, ki se preživljajo s samo kulturo, ampak se vdinjajo reklamnim družbam ali televiziji, ki ima s kulturo malo opravka. če torej kulturništvo ni zaprta in nedotakljiva kasta, ali v tako kasto spadajo politiki? Včasih si je aristokracija prilaščala politiko, a še takrat ni šlo brez vmešavanja drugih. Tisti časi pa so že zdavnaj za nami in nam se gre za sodobno družbo. V sodobni družbi imamo avto-kratične in demokratične vladavine, a niti v prvih ni politika formalno rezervirana za posebni krog izbrancev. Celo v socialističnih deželah, ki so zelo pospešile Specializacijo vzgoje, nimamo šol za politike, ki bi morda že za štirinajstletne učence uvedle posebne predmete, kot recimo laganje, pretiravanje in vodenje za nos, pri telesni vzgoji pa bi dale poseben poudarek podstavljanju nog in prerivanju s komolci. Po končani srednji šoli bi bile za slabše dijake odprta mesta po občinah-, nekaj bi jih poslali tudi v Trst in Gorico. Odlični dijaki pa bi nadaljevali študij na visoki šoli za politično vzgojo, kjer bi si nabrali učenosti v vseh navedenih predmetih, da marksistične znanosti ne pozabimo omeniti. Vsa vodilna mesta v državi bi bila rezervirana za diplomirane politike in bi vladali, da bi bilo groza in strah. Ta slika ni tako absurdna, kot bi se morda zdelo, čeprav šol za politike ni, je pot do položajev v avtokra-tičnih deželah, pa naj bodo desničarske ali levičarske, v resnici zagotovljena le izbranemu krogu, ki se pod silo razmer odlikuje v navedenih predmetih. V demokracijah je stvar drugačna; ker ni še nikjer idealne demokracije, bi še posebej morala biti drugačna prav povsod. Udejstvovanje v politiki je ne samo pravica ampak dolžnost sle- hernega državljana, saj se v političnih zbornicah kroji njegova usoda, določajo njegove dajatve in izraža njegov vpliv na zakonodajo» Ideal demokracije je občan, ki se živo zanima in zavzema za politiko. Demokracija se izrodi, kadar občani splošnih zadev skupnosti ne dojamejo ali pa jim postanejo deveta briga. Kadar se občani za politiko zanimajo, demokr acija ni mogoča, kajti demokracija pomeni vlado ljudstva, ki mora hoteti vladati in ki mora i-meti možnost za vladanje. Kam naj bi vtaknili politika, ki je politik in na čigar področje ni moč kar tako prehajati, nam ni jasno, V demokracijo prav gotovo ne. In če se ozremo po svetu, ne bomo našli mnogo politikov, ki so samo politiki, če izključimo avtokratične države. Srednjeevropska tradicija je bila, da so bili politiki advokati, ker drugih samostojnih poklicev takrat ni bilo veliko. V britanski spodnji zbornici je zdaj več sindikalnih voditeljev, novinarjev in univerzitetnih predavateljev kot advokatov. Vodilni člani te ali one partije so pretežno ali samo politiki, ko so v vladi, ko padejo v opozicijo, si poiščejo druge zaslužke. Se vodja opozicije Wilson si je denarno pomagal z izdajo knjige. Stari Churchill se je med vojnama preživljal s publicistiko, Ali naj bi mu kdo svetoval, da je kulturnik kulturnik, politik pa politik in naj zato ne preide kar tako, meni nič tebi nič, v vlado in vodi v zmago nad Hitlerjem? Ali naj bi svet prepustili politikom Hitlerjevega in Stalinovega kova, ki so bili politiki in so se s kulturo ukvarjali samo toliko, da so jo zatirali? Tega danes nihče ne bo trdil. Demokracija zahteva, da je vsak občan vsaj nekaj politika. Kot povsod se bodo tudi v politiki nekateri bolj uveljavili od drugih in nekateri imajo za politiko več nadarjenosti od drugih. To pa ne pomeni, da bi se morali ti izključno posvetiti politiki in da se ostali ne bi smeli vmešavati. Ker politika ni drugega, kot urejanje zadev skupnosti, bodo te zadeve zaplule v nevarne vode, če bodo prepuščene le zaprtemu izključnemu krogu ljudi. Vmešavanje vseh občanov ni le zdravo, ampak nujno potrebno. Pri tem kulturniki ali pisatelji prav gotovo niso izvzeti. Če drugega ne, lahko v politiko vnesejo lepši jezik in slog. Kdor prebira današnje politične govore v Sloveniji, bo vedel, kako okorna, zavita, spačena in odurna je sedanja politična govorica. Politiki se ne znajo več izražati v človeški govorici. Mimogrede rečeno velja to tudi za znanstvenike. Če drugega ne, bo kulturnik v politiko vnesel nekaj svežega duha in jasnejšega izražanja. Tudi to je nekaj vredno. KOZE IN KOZLI Črne koze v Jugoslaviji so se unesle, govorice in razprave o izbruhu te bolezni pa se še dolgo ne bodo. Se bodo govorili o strahu, ki se je razširil po Beogradu. Iskali bodo krivca, ki je prinesel bolezen. Našli bodo grešne kozle za razširjenje bolezni. Dvomimo pa, da bodo trezno in nepristransko poiskali prave vzroke in ocenili obna- [ Sanje, da bi se kaj naučili za bodočnost. Na splošno se je jugoslovansko zdravstvo pri tej epidemiji dobro odrezalo. Spet enkrat se je pokazala stara jugoslovanska lastnost: kadar se v kaj zaženejo, se zares zavzamejo in tudi izpeljejo, čeprav z veliko vika in krika in z večjimi napori, kot je potrebno. Dokler pa se ne zaženejo, se bolj malo brigajo. Priznanje je treba dati za uspešno masovno cepljenje v Beogradu in za zelo strogo karanteno na Kosovu. Priznanje zasluži zdravnik v Prizrenu, ki je bolezen odkril. Graja pa zadene v prvi vrsti zdravnike v Beogradu, ki so pokopali mrliča, ne da bi u-gotovili, da je umrl za kozami. Študentom medicine so ga kazali kot tipičen primer alergije. Usodna pomota se je pripetila na dveh beograjskih klinikah, kjer se tare profesorjev, zdravnikov in medicincev, a se še bolj tare bolnikov, tako da vsi tisti profesorji, zdravniki in medi-cinci zanje nimajo dovolj časa. Zdravniki bodo dejali, da je laiku lahko govoriti, prezaposlenim zdravnikom pa ni lahko ugotoviti bolezni, ki jo poznajo samo iz učbenikov in ki je nastopila nepričakovano in v a^pični obliki. Postavlja se vprašanje, koliko je za koze v Beogradu kriva nemarnost zdravnikov in koliko jih pri vsej vestnosti ni bilo mogoče preprečiti. Postavlja se vprašanje, kako to, da bolniško osebje ni bilo cepljeno. Postavlja se vprašanje, ali so v bolnišnici v i Djakovici dovolj skrbeli za bolnike, ker se slišijo pritožbe, da so strokovnjaki iz Beograda najprej morali sami počistiti oddelke in umiti bolnike. To so v glavnem vprašanja zdravniške sposobnosti in etike in se tičejo posameznikov. Končno vprašanje pa se tiče skupnosti in se glasi: Ali so oblasti dovolj hitro in učinkovito ukrepale, ko je bila bolezen ugotovljena? Iz znanih dejstev je mogoče ugotoviti dve pomanjkljivosti, obe v Beogradu. Prvi sum je javila prizrenska bolnišnica 14. marca. Naslednjega dne so prišli strokovnjaki iz Beograda, potrdili sum in vzeli material za laboratorijske preiskave. Obenem so izolirali obolele in vse, ki so bili z njimi v stiku. Odprto ostaja vprašanje, ali naj bi kosovske zdravstvene oblasti že prejšnji dan vzpostavile karanteno, a kljub temu so ukrepi do tedaj hitri in na mestu. Po 24 urah so analize v Beogradu potrdile virus variole. Ob eni popoldne so se sestali zvezni in srbski strokovnjaki in zvedeli, da so koze potrjene. Ob dveh pa se uradi zapro in vsa zvezna in republiška gospoda je odšla domov na kosilo in popoldanski počitek. Naslednjega jutra je namestnik zveznega sekretarja za delo in socialno politiko Abdurahman Zuri, ki je vodil zvezni štab proti kozam, odpotoval na Kosovo in pred odhodom naročil tovarišem v sekretariatu, naj telefonično obveste vse republike in pokrajine, kar so tega dopoldneva, torej 17. marca, tudi storili. Posebno Makedonci so zamerili, da so bili obveščeni s tako zamudo. Zamera je rodila nezaupanje in iz nezaupanja je sledila prepoved kretanja med Kosovom in Makedonijo tudi za tiste, ki so imeli veljavna potrdila o cepljenih kozah. Makedoncem so očitali, da je bila prepoved nepotrebna in da je povzročila gospodarsko škodo. Žuri se je zagovarjal, da jih preje ne bi mogel obvestiti, ker se je moral najprej prepričati, da so koze zares izbruhnile, ker bi sicer lahko po nepotrebnem vzbujal strah. Iz gornjih podatkov pa je jasno, da so obvestilo po nemar- ; nosti zavlekli vsaj od zgodnjega popoldneva do naslednjega dopoldneva. Poleg tega bi se spodobilo in bi bilo koristno, če bi zdravstvene organe po vseh republikah obvestili že o sumu koz istega dne, ko so za sum zvedeli v Beogradu. Končno je Skopje bliže Kosovu kot Beograd in je neverjetno, da se zdravstveni organi v eni republiki ne čutijo dolžne, da svoje sume sporoče v sosedno republiko. Druga pomanjkljivost je nastopila glede potrjevanja koz v Beogradu. Podeželski zdravnik v Novem Pazaru je zasumil koze 20. marca in obvestil Beograd, da je brat bolnika že pred 10 dnevi umrl v Beogradu. Spet je vzelo en dan in pol, predno so laboratorijsko potrdili virus. Hitreje ne gre. Prav tako dolgo pa jim je tudi vzelo, da so izdali nalog za karanteno v prizadetih bolnišnicah. Čeprav so bile takrat koze že potrjene na Kosovu, v Beogradu spet niso hoteli ukrepati, kot bi previdnost narekovala. Spet so se bali preplaha po nepotrebnem . Celo potrebnega preplaha so se bali. Tri dni so potihem lovili ljudi, ki bi z umrlim utegnili biti v stiku. Sele tretji dan so jih posvarili preko javnih občil. In šele šesti dan, 28. marca, so uradno objavili, da so se koze zares pojtile v Beogra- j du in da so trije že umrli. Rekli bodo, da so na ta način preprečili nepotrebno vznemirjanje občanov in so raje mirno poskrbeli, da so bili najprej vsi Beograjčani s cepljenjem zavarovani pred boleznijo, preden so jim povedali, za kaj gre. V resnici so se občani vznemirjali bolj kot potrebno, prav zato, ker niso vedeli, kakšna je resnica. Prav zato so se širile grozotne govorice. Nauradno so za koze v Beogradu zvedeli j tudi v Sloveniji in ker ni bilo uradnega sporočila, se je vzbudilo grdo nezaupanje. Slovenska vlada je odredila obvezno cepljenje vseh. V Beogradu so ji očitali, da je bilo cepljenje v Sloveniji nepotrebno, ker ni bilo niti e-nega sumljivega primera in nobene nevarnosti. Nadalje ji očitajo, da je z nepotrebnim cepljenjem povzročila pomanjkanje cepiva v krajih, kjer je bilo potrebno. Kot v makedonskem primeru, mora tudi tokrat Beograd sam sebi pripisati krivdo. Če nekomu ne zaupaš toliko, da bi ! ga obvestil, tudi ne moreš pričakovati, da bo on tebi zaupal. Vprašanja, ki smo jih nakazali, bi bilo treba javno preiskati. Tičejo se življenja in smrti ljudi, ne le v preteklosti, ampak v prihodnosti. Na žalost pa v Jugoslavi” ni navada, da bi splošne zadeve javno preiskovali in objektivno ugotovili konkretno odgovornost. Za socializem je taka zaprtost teoretično neverjetna, praktično pa je ukoreninjena v vseh socialističnih državah. Njeni kceni segajo v samodrštvo carske Rusije in uradniško nadutost avstro-ogrskega cesarstva. Pri vseh spremembah in revolucijah se slabe tradicije ohranjajo veliko bolj trdovratno kot dobro. Zato ne bo javne preiskave o vzrokih smrti obolelih za kozami in o tem, kako bi bilo v bodoče mogoče bolje organizirati boj proti epidemijam. Oblasti v socialistični Jugoslaviji namreč ne zaupajo javnosti, temveč jo prezirajo prav tako, kot so jo nekdaj prezirali cesarski uradniki. Iz tega prezira izvira medsebojno nezaupanje in iz nezaupanja sebičnost, ki postane edini pameten varnostni ukrep. Vsak gleda najprej nase, ker ne zaupa vodstvu, da skrbi za interese vseh. To se je pokazalo pri makedonski blokadi in pri slovenskem cepljenju, v zasebni obliki pa pri črni borzi z gama globulinom. Vsak dela zase, ker čuti, da tudi vodstvo dela le v lastnem interesu. Posledica je zmeda in neučinkovitost vseh. In to naj bi bilo samoupravljanje? POLDRUGI TITO Osemdesetletnica ni kar tako, ker jo ne praznuješ vsak dan. Če se tiče tako znamenite, slovite ali razvpite osebe, kot je Tito, je še celo nekaj posebnega. Tovariši, ki skrbe za take reči, so že dolgo tuhtali, kaj bi ukrenili, da bi jo primerno proslavili. Prvič se jim zdi primerno, da Titu izrazijo priznanje za dolgoletno vodenje partije in države, saj jih je pripeljal in trdo postavil na oblast. Drugič je poveličevanje voditeljev v totalitarni partiji tradicionalno še iz Leninovih časov, da Stalinovega kulta osebnosti sploh ne omenimo. In tretjič Titu prilizovanje ugaja. Ta tretja točka ni nepomembna. Kljub decentralizaciji v Jugoslaviji in kljub novim tokovom v partiji, ki ne tečejo gladko, je avtoritarna tradicija zelo močna. Titu, kot absolutističnim cesarjem in vladarjem in diktatorjem v preteklosti, se je mogoče prikupiti, ker je pač človeški, a obenem se mu tudi splača prikupiti, ker si tako ustvariš boljši položaj. Mnogo več ljudi pride na položaje s prilizovanjem kot s samoupravljanjem. Za Titov rojstni dan 25. maja bomo torej priče o-mlednih, osladnih, ostudnih in ogabnih masovnih in posameznih prilizovanj, ob katerih se občanom ne obračajo želodci, ker so jih že vajeni in jih ne vzamejo zares. V jugoslovanskem javnem življenju se je namreč razpaslo nekakšno baročno pretiravanje, ki se je privleklo s komunizmom z vzhoda in se pomešalo z narodnimi elementi v sedanjo godljo, ki pa se občanov ne prime, ampak spolzi z njih kot voda s race. Ker pa je osemdesetletnica nekaj posebnega, so se tovariši, ki skrbe za take reči, domislili še nekaj posebnega. 5e enkrat bodo proglasili Tita za narodnega heroja. Komu ali kje se je ta zamisel porodila, bo težko dognati in ni vredno raziskovati. Sledeča razlaga ni zanesljiva, a je verjetna. Zdi se nam, da so se med prvimi, če ne prvi, oglasili tovariši v Sisku in sicer kmalu po u-sodni 21. seji predsedstva ZKJ, ki je Hrvate ugnala v kozji rog. Ti tovariši so imeli precej nacionalističnih grehov na grbi, saj so v kolektivih preštevali Srbe in Hrvate z o-čitno namero, da bi Hrvatom nudili prednost pri zaposlovanju. Po usodni seji predsedstva je spomin na preštevanje postal zelo neprijeten in tovariši, ki so se počutili krive, so napenjali možgane, kako bi se oprali. Nuja je mati iznajdljivosti. Domislili so se narodnega heroja. Za njimi so zamisel prevzeli odbori socialistične zveze, komiteji in konference zveze komunistov, borci, sindikati in druge družbenopolitične organizacije, kar jih leze ino gre Sirom Jugoslavije, najprej po občinah in končno po republikah. Ko se taka stvar sproži in se pokaže, da je Titu v5eč, je ni mogoče več ustaviti, ker se nihče ne upa u-govarjati in nihče noče biti zadnji. Marsikomu je zaradi tega herojstvo moralo biti nerodno. "Heroj" izvira iz vojnih časov in ruskih vplivov. Po naSe se nekam neumno sliši, da bi nekoga proglasili za junaka, pri Srbih pa so junaki vsakdanja stvar. Fusi so seveda imeli "gerojev" na pretek v državljanski in v domovinski vojni. Naši komunisti, ki se jim je vse pri Rusih zdelo najlepše, so tam pobrali grškega heroja, polboga, ki zveni dovolj tuje in učeno, da se neukim ne zdi smešno. Uvedli so red narodnega heroja, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom, To odlikovanje je mogoče primerjati s staro srbsko Karadjordjevo zvezdo ali britanskim Viktorijinim križem ali ameriško kongresno medaljo z eno čudno razliko: kapitalistična odlikovanja za hrabrost dobe večinoma nižji oficirji in vojaki, komunistično pa se rado prilepi višjim oficirjem in funkcionarjem. Kljub temu je mnogo narodnih herojev svoje junaštvo plačalo z življenjem. Postavlja se kočljivo vprašanje, kakšno izredno junaško dejanje je na stara leta storil Tito, v kakšnem boju in s kakšnim sovražnikom. Ali naj si predstavljamo, da ga je hrvaško vodstvo napadlo na Karadjordjevu proti jutru 1. decembra lani? Ali ga je Savka Dabčevič-Kučar pozvala na boj? Ali so na Titovem lovskem posestvu v Vojvodini streljali drug na drugega namesto na zajce? Ali je Tito z bombo v roki prisilil Hrvate, da so se vdali? Take in podobne neumnosti nam ne prihajajo na misel iz hudobije, ampak so zanje neposredno krivi tovariši, ki so se izmislili, da bodo Titu še enkrat dali red narodnega heroja, mrtvim herojem v posmeh. Končno vprašanje, ki se postavlja, se tiče izrazoslovja. Kako se reče dvojnemu heroju? Heroj na kvadrat? S tem vprašanjem se bodo morali ukvarjati marksistični teoretiki, ki ne bodo smeli pozabiti na dialektiko in idejnopolitično osnovo svojih izvajanj. Morda bi se kazalo zateči k ljudski modrosti. Kot je poldrugi Martin veljal skoraj za dva, tako tudi Tito ne more veljati za dva cela heroja, ker si drugega ni prislužil v vojni. Recimo mu poldrugi Tito. UREDNIŠTVO DR.PETER URBANC: LIBERALIZEM 20. STOLETJA Čeprav poredko, se vendarle še sliši v slovenskih publikacijah krivična kritika liberalizma, poudarjajoč pretirano njegove pomanjkljivosti. Začetek liberalizma je bil politično ideološki in sicer kot najvažnejši borbeni činitelj proti političnemu in cerkvenemu absolutizmu, boreč se za napredek človeštva na podlagi osebne svobode. Politični in cerkveni razvoj je končno dal prav tej ideologiji pred sto in več leti in danes smo zopet priča novi pomladi liberalnih idej. Državo so pred francosko revolucijo sestavljali stanovi, kralj in plemenitaši, Cerkev, meščanstvo in kmetje. Liberalizem se je odločno uprl privilegijem, ki so izvirali iz te delitve stanov in ni priznal nobenemu človeku kake prednosti zaradi rojstva ali položaja. Vsi ljudje smo enaki v naših dolžnostih in pravicah. Danes je premnogim jasno, vključno cerkvenim krogom, da je bila oblast Cerkve, ki si je lastila monopol na duhovnem polju, obenem pa je tudi zahtevala dobršen del svetovne oblasti, pretrda in nepopustljiva. Danes ravno radi tega prevelikega absolutizma doživljamo močno reakcijo s strani duhovščine same. Zdi se, da je to nujna, četudi morda premočna reakcija. Današnja kritika katoliških krogov, še posebej zadnja papeževa okrožnica, se nanaša na primitivni liberalizem, ki obstoji pač samo v glavah nasprotnikov. V DRUŽABNI PRAVDI XI/ 1971 recimo beremo v članku "človek in družba" od Stefana Novaka o negativnem liberalizmu, ki naj bi trdil, da je človeško naravo treba podpreti, in ji pustiti vso prosto pot - pa četudi gre na škodo drugih. Liberalizem vendar zagovarja individualizem samo do tiste mere, pri kateri ni kršena pravica soljudi. Pri papeževi okrožnici je nejasno govora o preti- ranem poudarjanju individualne svobode, kar vzbuja misel, da se radi preljube taktike ni hotelo premočno udariti po vzhodnih diktaturah, ki so edini grešniki, pa za o-militev kritike potegnejo iz malhe starega grešnika, liberalizem. Kot vsaka ideologija se je tudi liberalizem zelo zanimal za gospodarstvo. V devetnajstem stoletju, še posebej v prvi polovici, je bila industrializacija šele v povojih in je bilo težko precizirati pravo pot, tako tudi liberalna ekonomska ideologija ni bila točno precizirana in se zato liberalizmu neupravičeno očita, da je bil med drugim kriv izkoriščanja delavcev v prvem industrijskem razmahu v Angliji. Razvoj je seveda nujno privedel do boljše določitve pravic in dolžnosti vseh stanov, kar jasno kaže liberalni oksfordski manifest leta 1947. To so najvažnejše točke, ki jih velja omeniti: - Spoštovanje človeške osebe in družine je bistvo družbe. - Država je samo orodje družbe in ne sme prevzeti funkcij, ki so v nasprotju z bistvenimi pravicami državljanov.; osebna svoboda mora biti zajamčena z neodvisnostjo sodišč. - Svoboda vere in vesti. - Svoboda govora in tiska - Svoboda združevanja ali odklonitev istega, - Pravica do privatne lastnine. - Mi sprejemamo državo kot lastnika samo v takih gospodarskih podjetjih, ki presegajo možnosti privatnega področja in kjer konkurenca ne igra več nobe-ne vloge. Dobro Družbe prevlada in mora biti zaščiteno pred interesi posameznikov (delodajalci, sindikati itd.) Očitanja liberalizmu, če5 da je proti veri, je brez podlage» Gibanje zagovarja svobodo vere in mišljenja. Človek ima pravico biti veren, lahko pa tudi ni veren, toda družba nima pravice vtikati se v to. Liberalizem je zagovarjal od vsega začetka ločitev Cerkve od države, stališče, ki ga danes Vatikan sprejema brez pridržkov. Liberalci so lahko ravno tako verni kot pristaši drugih strank, pri tem poudarjajoč, da je to osebna zadeva in je vreden spoštovanja tako veren katoličan kot ateist. Gibanje sloni pač na nravnih moralnih zakonih, ki se itak krijejo z krščanskimi načeli. Slovenci imamo prav za prav neprijetne spomine na strankarske boje med obema vojnama. Liberalci so verjetno po nepotrebnem očitali naši "katoliški" stranki pretesno povezavo z Cerkvijo, dočim se je liberalcem poskušalo naprtiti, češ da so verni sovražni. Ko sedaj prebiram različne spomine, vključno dr. Rožmana, z žalostjo opažam, da med obema strankama, med liberalci in Cerkvijo ni bilo resnega poskusa za dialog. Živeli smo drug ob drugem in se nismo razumeli. Ko je prišla nad narod rdeča revolucija, se je pa začelo z dialogom, z levičarji. Kot prvi so podlegli mnogi krščanski socialisti in sokoli. V spodbudo nam je položaj danes, ko končno le u-videvamo, da so naše ideološke razlike minimalne, v kolikor sploh so. Edina razlika je pač v praktični uporabi kot je to primer tudi drugod po svetu, ko že ne moreš več ločiti liberalcev od konzervativcev. V 8.F.R.J (Od političnega sodelavca) Kot je KLIC TRIGLAVA meseca februarja poročal, je sodišče v Novem Sadu obsodilo prof, Mihajla Mihailo-va na 30 dni zapora, ker da je prekršil naročilo sodišča iz leta 1967., da za dobo štirih let ne sme publicirati svojih del. Kot prekršek so februarja smatrali to, da je Mihailov lani 24. oktobra pisal v NEW YORK TIMESU o 'Umetnosti kot sovražniku'. Proti tej novosadski obsodbi na zaporno kazen se je Mihailov pritožil, toda je izgubil priziv, kot sem bil pravkar obveščen. Ko je bil Mihailov obsojen, je prof. Ciril Žebot izrabil priliko in 21. februarja napisal pismo uredniku NEW YORK TIMESA. Ker tam pred tujo javnostjo opozori, kako je stalinizem še vedno zakoreninjen v Jugoslaviji, je vredno, da ga objavim: "Novica, da je Mihajlo Mihailov bil kriminalno obsojen v Jugoslaviji zato, ker je THE NEW YORK TIMES objavil njegovo pismo, je vzbudila zaprepaščenje. Obsodba Mihailova leta 1967 zaradi njegove književne dejavnosti je vključevala prepoved objavljanja njegovih spisov v Jugoslaviji za dobo štirih let po njegovi izpustitvi iz zapora leta 1970. Dejstvo, da je sodišče takrat naložilo tako misel ubijajočo obsodbo, je pričalo o uradnem zaničevanju, ne le dejanskem kršenju, osnovnih človečanskih pravic celo v najbolj "liberalnem" komunističnem sistemu. Da so Mihailov komentar o Solženicinu in nanj se nanašajoče Mihailovo pismo v TIMES-u tolmačili kot prekršek sodne prepovedi tiskanja Mihailovih spisov v Jugoslaviji in ju uporabili za novo obsodbo na zaporno kazen, pa je norčevanje z zakonitostjo in s čutom pravičnosti. Nek drugi primer travestije prava lanskega julija je pokazal, kako popolno je komunistično zaničevanje človečanskih pravic in čuta zakonitosti. Takrat je Vrhovno sodišče Slovenije potrdilo enoletno zaporno kazen, na katero je bil obsojen Maks Kunstelj, ker da je v Ljubljani dal na pošto osem kuvert s po enim izvodom neprepoveda-ne publikacije avtorja tega pisma. Moja publikacija je a-nalizirala objavljeno izjavo Edvarda Kardelja, enega najvišjih partijskih funkcionarjev, o moji knjigi o Sloveniji. Čeprav Kunstelj že služi naloženo mu zaporno kazen, ni ta sramotni primer dobil nikake publicitete. Ko dolžno priznavamo bistveno zboljšanje komunističnega režima v Jugoslaviji v primeri z onimi v drugih komunističnih državah in upamo v njegovo nadaljnjo liberalizacijo, ne smemo spregledati njegovih preostalih stalinističnih korenin." # O samem primeru Maksa Kunstlja je prof. Ljubo Sire pisal v KLICU TRIGLAVA lani oktobra. Urednik SLOVENSKE DRŽAVE v Kanadi pa se je istočasno obrnil na prof. Žebota in ga prosil za izjavo v zvezi s tem Kunstljevim procesom. Dr. Ciril Žebot je tedaj izjavil tole: "Na razširjeni seji sekretariata Zveze komunistov Slovenije 26. avgusta 1969, na kateri je Edvard Kardelj utemeljeval brionsko obsodbo slovenskega političnega vodstva zaradi julijskih "cestnih protestov" v Sloveniji, je med drugim tudi meni osebno očital vrsto hudih pregreh. Te osebne napade name so v Sloveniji ponatisnili v režimskih časopisih in posebnih prilogah,- napovedali so tudi izdajo v knjižni obliki. Ker meni niso omogočili, da bi na napade tam odgovoril, sem v obrambo resnice napisal in v Celovcu izdal 23 strani obsegajoči "ODGOVOR EDVARDU KARDELJU", v katerem sem napade zavrnil s svojimi podatki in argumenti. Tako so vsaj nekateri v Sloveniji mogli primerjati obe strani s tem, da so moj "ODGOVOR" kupili v znanih zamejskih knjigarnah. Sam svojega "ODGOVORA" v Slovenijo nisem pošiljal. "Z obtoženim, obsojenim in sedaj že zaprtim Maksom Kunstljem ?p nisem nikoli srečal in mu ničesar poslal. Ker je moj "ODGOVOR" bil dejstven, analitičen in knji-gotrž no-dostopen vsakomur, se čutim upravičenega in dolžnega, da kot avtor inkriminirane publikacije apeliram na predsednike slovenske skupščine, izvršnega sveta in ustavnega sodišča, da popravijo krivico in škodo, ki sta jo omenjeni sodišči zakrivili nad Maksom Kunstljem. Bilo bi mi zelo neprijetno, če bi se v tem za Slovenijo tako važr nem in kočljivem razdobju moral v tem notornem primeru obrniti na mednarodne ustanove za zaščito preganjanih žrtev svobodne besede." ALOJZIJ ZUPAN, ki je bil član Narodnega odbora za Slovenijo na listi Slovenske demokratske stranke, je 1. maja izstopil iz Odbora. O SAMOUPRAVLJANJU V Jugoslaviji in na tujem se mnogo razpravlja o samoupravljanju, o njegovih dobrih in slabih straneh. Moj namen tu ni polemizirati ne z njegovimi zagovorniki ne z njegovimi nasprotniki, ampak samo ilustrirati samoupravljanje v gospodarskih podjetjih kot je to zapisano v njihovih pravilnikih. Samoupravljanje bi bilo namreč dosti manj abstraktno, ako bi bil pravilnik nekega podjetja začetek in konec samoupravljanja in ako bi njegova ocena počivala na oceni pravilnika in rezultatov podjetja. Jasno je, da nobeno podjetje ali ustanova ne more delovati sama zase brez ozira na splošne razmere in pogoje, pa je zato tudi nujno, da delavci in nameščenci nekega podjetja imajo to v vidu, ko sprejemajo svoje Statute. Enako se mi ne zdi, da je samoupravljanje nekaj specifičnega za socialistično družbo - saj obstoja vsaj v teoriji, ako že ne v praksi, samo v Jugoslaviji od vseh socialističnih dežel. Nobenega razloga ne vidim, zakaj ne bi samoupravljanje moglo obstojati tudi v neki ne-socialistični deželi (ko uporabljam pojem "socialistični", mislim pri tem totalitarni sistem in ne deželo, kjer je recimo na podlagi demokratičnih volitev na vladi socialistična stranka - v Avstriji, Zahodni Nemčiji, Skandinaviji itd.) Zato si lahko človek trditev komunističnega režima v Jugoslaviji, da so vse ne-komunistične politične sile apriori proti samoupravljanju, razloži samo z željo, da komunistična stranka ostane večno na oblasti. Pri tem ji pomagajo oni kritiki, ki se v svojih pripombah sklicujejo izključno na slučaje samovoljnega prisvajanja družbene lastnine, izgube, kasno izplačevanje plač in druge pomanjkljivosti. Ti slučaji in pomankljivosti pa niso posledica samoupravljanja ampak posledica splošnih,pogojev, v katerih funkcionira samoupravljanje. Prepričan sem namreč, da je prakticiranje samoupravljanja po podjetjih in ustanovah v Sloveniji - neglede na politični in gospodarski sistem - vneslo v naše življenje gotove elemente demokratskega sodelovanja in odločanja pri upravljanju, katere tudi sprememba tega sistema ne bo mogla več odpraviti. Ti elementi bodo ostali v zavesti ljudi, zlasti Slovencev, kjer smo imeli svoje vrste samoupravljanja že v zadrugah dolgo pred komunističnim režimom. NAČELA IN CILJI Pred seboj imam statut nekega slovenskega podjetja, kkga iz razumljivih razlogov ne bom imenoval. Za nas ime itak ni važno, ker gre predvsem za ilustracijo. Prvi del statuta je posvečen osnovnim načelom in ciljem: "Delovni ljudje tovarne, s svojim delom in družbenimi sredstvi in potom samoupravljanja, stalno organizirajo in širijo delovanje svoje delovne organizacije na tak način, da rezultati njihovega dela zadovoljujejo splošne družbene potrebe v skladu z družbenim načrtom in njihovimi individualnimi interesi ter skupnimi interesi podjetja in družbe nasploh." ” Delovna skupnost izboljšuje življenski nivo svojih članov s tem, da širi materialno osnovo poslovanja in stalno veča učinkovitost in uspeh svojega delovanja, kar veča sredstva delovne organizacije in nivo osebnih dohodkov. Poleg teh splošnih ciljev, naslednji cilji so važni: - zagotoviti stalno rast podjetja in njegovo prilagoditev potrebam tržišča, za kar je potrebno vključiti v njegov program proizvode, ki jih trg lahko absorbira* - pojačati materialno osnovo poslovanja in razvijati kadrski in strokovni potencial delovne organizacije* - ustvariti z dobro organizacijo poslovanja in u-pravljanja ter drugimi sredstvi občevanja z ljudmi klimo, ki bo vzpodbujala člane delovne skupnosti k doseganju dobrih poslovnih učinkov. V tem pogledu je potrebno razvijati socialistične odnose humanosti, solidarnosti in medsebojne pomoči, spoštovanje osebnosti in močan občutek odgovornosti ter omogočiti svobodno izražanje mišljenja in demokratsko delovanje podjetja potom samoupravnega mehanizma. Te splošne cilje definira delovna skupnost bolj podrobno s svojimi razvojnimi programi in letnim gospodarskim načrtom." "Poslovna politika za visi od usmerjenosti v pogledu prodaje, razvoja, proizvodnje in nakupa; obsega proizvodnje in raznolikosti proizvodov-, oskrbe in uporabe finančnih sredstev, cen, investicij* višine osebnih dohodkov; organizacije delovne skupnosti in sistema upravljanja, izobrazbe in zadovoljive razdelitve kadrov ter drugih delovnih in življenskih pogojev delovne skupnosti. Vodilni strokovnjaki so dolžni predlagati upravnim organom tekoče in perspektivno poslovno politiko, ki bo zagotovila redno in stalno rast delovne organizacije in o-jačala njen položaj na tržišču. Ta politika je razvidna iz letnega gospodarskega načrta, srednjeročnega razvojnega programa in dolgoročnega predvidevanja razvoja delovne organizacije. Poslovna politika mora upoštevati optimalne učinke izražene v primernem porastu proizvodnje, ekonomike in rentabilnosti. Upoštevati mora tudi stalnost obstoja podjetja in zanesljivo doseganje predvidenih učinkov." V uvodu potem obstojata še dva člena, ki sta docela politične narave: "Družbene organizacije (t. j. Zveza komunistov -moja opomba) v delovni organizaciji - ideološko in politično vzpodbujajo k izpolnjevanju preje omenjenih načel in predstavljajo konstruktiven faktor za dosego gospodarskih in socialnih ciljev podjetja'. Sindikalna organizacija posebno sodeluje pri afirmaciji samoupravnega sistema, razvija človeške odnose, stavlja predloge in sugestije za boljše upravljanje in iz- polnitev gospodarskega načrta ter reSuje vprašanja, ki so za delavce važna v materialnem in moralnem pogledu." "Delovna organizacija je neločljiv del ožjih in širših družbeno-političnih skupnosti (občine, republike - moja opomba) in sodeluje pri njihovem delovanju in jačanju s prispevki za kritje njihovih potreb (t. j. lokalni davki -moja opomba)." ORGANIZACIJSKA ZGRADBA Statut potem določa s čim se tovarna bavi, njen naslov, uradni žig in kdo jo predstavlja. "Delovno organizacijo predstavlja direktor, ki vodi njeno delovanje in izpolnjuje odločitve delavskega sveta in drugih upravnih organov. " V tem členu obstoja tudi tehnična nelogičnost': "V svojem delu je direktor neodvisen in osebno odgovoren delavskemu svetu, izvršnemu odboru, komisijam in delovni skupnosti." Kako "neodvisen" je kažejo tudi kasnejši členi, ki govorijo o organih samoupravljanja. Delavski svet določa osnovno organizacijsko strukturo podjetja in njene spremembe, toda pri tem "mora vzeti v poštev mnenje članov delovne skupnosti". Statut določa funkcije strokovnih služb: " razvojno-investicijskega sektorja", "proizvodnega sektorja", "komercialnega . sektorja", "finančnega sektorja" in "službe tehnične kontrole". Direktor lahko predlaga podrobnejše obveznosti ter spremembe in dopolnitve funkcij teh "sektorjev", toda končna odločitev zavisi od izvršnega odbora. Ako gre za izvoz in uvoz, potem ima podjetje običajno še posebne referate za ta področja. Skoro vsako podjetje ima tudi svojega pravnika ali vsaj pravnega svetovalca. "Neposredno upravljanje organizirajo skupščine delovnih ljudi potom referenduma." Vsak šiht predstavlja eno skupščino. Delavski svet je dolžan predložiti poročilo o svojem delu "skupščinam delovnih ljudi" vsaj enkrat na leto. "Skupščine" imajo pravico zahtevati tudi bolj pogosta poročila, kakor tudi pravico da razpustijo delavski svet, da odločijo o čem naj se odloča z referendumom in da razpravljajo o predloženih načrtih podjetja. "Skupščinam morajo prisostvovati tisti vodilni uslužbenci, ki lahko odgovorijo na vprašanja o katerih " skupščine" razpravljajo. Statut določa par stvari, katere se lahko sprejme samo z referendumom: združitev odn. pridružitev podjetja drugemu podjetju, pridružitev drugega podjetja, razdelitev podjetja na dve ali več delovnih organizacij (recimo podružnic ali pomožnih podjetij), preselitev sedeža podjetja, razširitev poslovanja za katerega so potrebne velike investicije, in sprememba osnovnega namena podjetja (ako bi bilo namesto mila recimo boljše izdelovati pralni prašek ipd.). Na referendumu se odloča s tajnim glasovanjem t. j. z volilnimi listki. Predlog za referendum mora biti objavljen 15 dni vnaprej, v skrajnih primerih osem dni vnaprej. Izid referenduma je obvezen za upravne organe. Ako je nek predlog z referendumom odklonjen, ga je mogoče znova staviti na glasovanje po šestih mesecih. ORGANI UPRAVLJANJA Delavski svet v podjetju, na katerega se nanaša ta j statut, je izvoljen od vseh članov delovne skupnosti (t. j. j vseh ljudi zaposlenih v podjetju) za štiri leta, s tem da se voli polovica članov sveta vsake dve leti. Nihče ne more biti član sveta dvakrat zaporedoma. Delavski svet ima sledeče samoupravne pravice in dolžnosti: - odloča o osnovnih načelih poslovne politike in o programih posameznih poslovnih področij. - odloča o razvojnih programih, investicijskih poročilih in letnih gospodarskih načrtih; - odloča o nakupu patentov, licenc in drugih pra- I vic; - odloča o merah in sredstvih za zaščito delavcev I na delu; - odloča o osnovah in normah delitve dohodka in osebnih dohodkov; - sprejema periodične in končne finančne obračune; - odloča o investicijskih posojilih za osnovna in o-bratna sredstva; - odloča o nakupu in prodaji osnovnih sredstev odn. o letnem obsegu sredstev; - odloča o organizacijski in samoupravni strukturi podjetja in delovnih enot; - odloča o statutnih spremembah delovnih enot; - odloča o statutnih vprašanjih, o integraciji na podlagi referenduma, o sporazumih poslovno-tehnične kooperacije in o včlanjenju v poslovna združenja; - odloča o spremembah glede poslovnih namenov podjetja - ki je enako rezultat referenduma; - bavi se s pritožbami delavcev proti odločitvam izvršnega odbora in komisij; - razpravlja o mnenju in predlogih organov družbe-no-političnih skupnosti (npr. občine) in sprejema odgovarjajoče odločitve; - razpisuje volitve in postavi volilno komisijo, ki izvrši volitve za delavski svet, in komisijo, ki pripravi listo volilcev; - informira delovno skupnost o svojem delu; - izvršuje druge funkcije predvideno z zakonom a-i li z določili podjetja. Delavski svet sprejema odločitve, ako je prisotna j večina njegovih članov. Odločitve se sprejemajo z ve-I čino glasov. Za sprejem statuta, gospodarskih načrtov ter i delovnih in razvojnih programov mora glasovati večina vseh članov delavskega sveta. Svet lahko odloči, o katerih zadevah se bo glasovalo na tajen način. Tajno gla-\ sovanje za gotove stvari je predvideno tudi z zakonom o I gospodarskih organizacijah. Izvršni odbor in komisije sestavljajo v glavnem strokovnjaki, katerih naloga je, da pripravijo razne načrte in predloge glede poslovanja in delovanja podjetja. Pri tem morajo seveda pripravljati razne analize glede gibanja na tržišču, investicij, itd. Izvršni odbor tudi odloča o takih stvareh kot so uradna potovanja vodilnih ljudi v podjetju, nastopanje na velesejmih, odpisovanje izrabljenih osnovnih sredstev, nakup novih sredstev, določitev vodilnih položajev v podjetju itd. Izvršni odbor je izvoljen od delavskega sveta in njegova mandatna doba v našem slučaju je dve leti. Glede direktorja sem že rekel, da predstavlja podjetje. Direktorja postavlja delavski svet na predlog posebne komisije, ki razpisuje delovna mesta. Ta komisija ima pravico, da pokliče kandidata na razgovor in da od njega zahteva koncept upravljanja, ki bi ga uporabil, če bi postal direktor. Direktor tudi zaključuje pogodbe v i-menu podjetja in izdaja pooblastila in navodila v skladu s pravili, načrti in programi. Pri tem pa se mora tudi držati tkzv. temeljnega zakona o podjetjih in opozoriti organe podjetja v slučaju, da sprejmejo kako "ilegalno"od-ločitev. Enako kot lahko ’’ skupSčine delovnih ljudi"odstavijo delavski svet, delavski svet lahko odstavi izvrSni odbor in direktorja. V tem pogledu so v statutu določeni prekrški, zaradi katerih lahko delavski svet to stori. Ako delavski svet recimo odstavi direktorja, a ta smatra, da je bil "ilegalno"odstavljen, se lahko pritoži na sodišče. Prekrški se v glavnem nanašajo na materialno škodo, ki jo bodisi izvršni odbor bodisi direktor ali kdorkoli v podjetju povzroči s svojim delovanjem, ali pa če ne izvršujejo sklepov, ki jih je delavski svet sprejel (v skladu s statutom, seveda). DOHODEK IN DRUGE UGODNOSTI Statut vsebuje potem tudi določila, kaj morajo zaobseči recimo letni gospodarski načrti in perspektivni načrti razvoja, kako se deli dohodek podjetja, kdaj se smejo spremeniti že sprejeti načrti, norme za določitev osebnih dohodkov itd. Toda to samo v glavnih obrisih. Za vsako od teh področij so potem še posebna pravila, ki gredo bolj v podrobnosti. Kar se dohodka podjetja in njegove delitve tiče, statut določa odstotek, ki mora iti v rezervni fond (v našem slučaju 10 odstotkov) in potrebe, katere mora svet jemati v obzir - stanovanja za svoje delavce, menza, tehnična vzgoja in kulturno-zabavne prireditve za člane delovne skupnosti (t. j. zaposlenih v podjetju). Delavski svet lahko tudi odobrava posojila in kredite drugim pravnim osebam, t. j. drugim podjetjem. Čeprav v našem slučaju statut to ne določa, statuti nekaterih drugih podjetij dovoljujejo delavskemu svetu, da odobri tudi posojilo ljudem, ki so zaposleni v podjetju. Kar se rezervnega fonda tiče, je predvsem namenjen kritju osnovnih sredstev, odplačilu dolgov, kritju razlik pri cenah, plačilo osebnih dohodkov v slučaju premajhnega skupnega dohodka podjetja, itd. Osebni dohodek delavca zavisi od števila točk, ki jih ima njegovo delovno mesto. Točke se štejejo za vrsto dela in kako težko in odgovorno je, medtem ko zavisi višina plače od delovnega učinka, delovnih ur, kvalitete dela in seveda števila točk samega mesta. Vsi predpisi in odločbe morajo biti objavljene na oglasni deski. Nekatera večja podjetja objavljajo informativne buletine. Po statutu se delavci ne morejo izgovarjati, da ne poznajo pravil in zadev, ki so bile objavljene. Statut kajpak tudi prepoveduje delavcem in uslužbencem, da izdajajo tajnosti svojega podjetja - recimo analize tržišča, razvojni programi podjetja, itd. Vodilna mesta razpisujejo vsaka štiri leta, kar velja za vodje sektorjev in za direktorja. Delavec, ki izostane s posla tri dni zaporedoma, ne da bi imel za to upravičen vzrok, je automatično izključen iz delovne skupnosti. Statut tudi 8 določa dolžino plačanega letnega dopusta (v našem slučaju sedem dni) in plačan dopust v slučaju poroke (dva dni), poroda (dva dni), smrti v družini (dva dni), smrti bližnjega sorodnika (en dan), selitve stanovanja (dva dni), en dan za onega, ki daruje kri, in en dan za odpotovanje na vojaške vaje in vrnitev z njih. Poleg tega lahko nekdo dobi dopust do treh mesecev za študije in izboljšanje svojih kvalifikacij. Delavski svet ima v podjetju, o katerem govorim, pravico odobriti dopust v to svrho tudi za dalj časa. Odkar je bila vpeljana ljudska obramba, obsegajo statuti tudi zelo podrobna določila o obveznosti članov podjetja v tem pogledu in o obveznosti podjetja v okviru sistema ljudske obrambe. Direktor je obenem tudi "predsednik komisije za ljudsko obrambo". Jasno je, da noben statut in pravilnik ne more za-garantirati rentabilnosti nekega podjetja ali izplačevanja minimalnih plač, kakor tudi ne, da se bodo gotova določila na več ali manj spreten način izigravala tako s strani vodilnih uslužbencev kot s strani navadnih delavcev. Toda glavni poudarek je nedvomno na pogojih, v katerih podjetje deluje v okviru občine odn. republike -da o svoječasnem odločanju v centru federacije sploh ne govorim. Poleg tega je za sedanjo situacijo kajpak odločilen vpliv, ki ga ima na gospodarsko politiko edino -zveličavna partija Zveze komunistov. Samoupravljanje ima zato v sedanjih političnih in gospodarskih pogojih v Sloveniji in Jugoslaviji enako veljavo kot vse drugo, to je ali vse ali nič, kakor pač piči partijsko vodstvo. Pri tem ne igrajo nobene vloge ne "družbeno-politične sku-pnosti"ne sindikati, ker so pač v danem sistemu samo podaljšana roka partije. To pa seveda ne pomeni, da je treba z umazano vodo vreči proč tudi otroka, kot pravijo Angleži, t. j. da se s partijo vrže na smetišče tudi samoupravljanje. Ko bo odpravljen politični pritisk in bo prevladal samo gospodarski raison d'etre, bo tudi samoupravljanje lahko našlo "svojo dušo". SEDEM KRIŽEV DR, TISCHLER JA Danes praznuje v Celovcu sedemdesetletnico rojstva predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Joško Tischler, dvorni svetnik in bivši ravnatelj Slovenske gimnazije. Njegove zasluge za slovensko stvar na Koroškem so izredne. Potem ko je pred leti že stopil v zasluženi pokoj, ga je narod poklical nazaj v vodstvo demokratičnega političnega predstavništva. Večjega priznanja in zahvale mu s tem niso mogli dati, pa čeprav pomeni to dodatno delo. Tudi KLIC TRIGLAVA se pridružuje čestitkam: Bog Vas živi'. PRED ZAKLJUČKOM LISTA Centralni komite Saveza komunista Hrvatske se je sestal 8. maja v Zagrebu in preučil poročilo posebne komisije, ki je preiskovala vzroke nedavnih dogodkov na Hrvatskem. Komisija je predložila izključitev iz zveze komunistov dr. Savke Dapčevič-Kučar, Mika Tripala, Pera Pirkerja in Marka Koprtle. Plenum centralnega komiteja je predlog sprejel in imenovane izključil. Kdo je bil Vauhnik? Revija PROSTOR IN CAS, St. 9/10, 1971, je objavila naslednji zanimivi članek: Revija NASA OBRAMBA se je oddolžila trideseti obletnici nacističnega napada na Jugoslavijo s tem, da je objavila odlomek iz spominov Himmlerjeva pomočnika Schellenberga o delovanju jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu, polkovnika Vladimirja Vauhnika. Kolikor nam je znanp^ je.,ta odlomek /knjiga Schellenbergovih spominov je izšla pri Mariborski založbi Obzorja/ edina informacija, s katero se je naša javnost seznanila o tem brez dvoma velikem obveščevalcu, ki sta ga njegov položaj in predvsem njegova nadarjenost povzdignila v eno zgodovinskih osebnosti druge svetovne vojne. Z njegovo izrazito antinacistično usmerjenostjo in dejavnostjo je nastal kos naše zgodovine, ki z vsem svojim bistvom in z vsemi svojimi dejstvi trdno pripada nepretrgani verigi našega odpora proti fašizmu. Prav Vauhnikovo delo je spričo njegovih fantastičnih dosežkov ena najbolj eminentnih sestavin našega predvojnega antifašističnega odpora, ki se je začel, oziroma se je moral začeti že s samim nastankom fašizma. Ne gre zgolj za rasizem, ko isti Schellenberg, ne sicer v svojih spominih, pač v svojem uradnem poročilu predstojnikom navaj kot enega od izvirnih motivov Vauhni-kovega delovanja dejstvo, da je Slovenec /Vauhnik ist Slovenc/. Zato nam je toliko manj razumljivo, kako da se naša javnost s tem seznanja izključno /brez slehernega pojasnila ali komentarja/ po viru nasprotne, nacistične strani in zraven še po osebnih spominih človeka, ki je do smrti ostal zakrknjen nacist. Schellenbergovi spomini so v vistvu ena sama cinična apologija njegovega in /njihovega/ početja, in od človeka take vrste res ne moremo pri-akovati niti približne verodostojnosti. Medtem ko izdajatelj knjige ni pozabil opomniti bralca na to dvomljivo vrednost tega gradiva, ga NASA OBRAMBA prodaja brez sleherne opombe kot suho resnico. Schellenberg se seveda ni tolikanj spozabil, da bi bil napisal, kako in koliko časa je Vauhnika izpostavil najgrozovitejšemu mučenju - Vauhnik si od tega zdravstveno ni nikdar več opomogel - temveč je to zadevo, njegovo zaslišanje prikazal kot "nadvse zanimive pogovore". Tudi sicer Schellenberg v svojih spominih "ne ve" za primere, ko bi bili nacisti pri zasliševanjih uporabljali mučenje'. Vauhnik sam je v emigraciji napisal spomine, kakor jih je denimo napisal Meštrovič, kakor jih je napisal Maček, Stojadinovič. In čemu ne bi Vauhnik sam smel biti pred našimi bralci vsaj toliko verodostojna priča svoje dejavnosti v Berlinu, kot je nacist Schellenberg? Vauhnik pri vseh svojih zmožnostih ne bi bil mogel | priti do tako zaupnih podatkov, ko ne bi bil povezan s protihitlerjevskim odporom v sami Nemčiji. Nikjer pa se Schellenberg ni mogel pohvaliti, da je od Vauhnika zvedel kaj pomembnejšega o tem odporu, s čimer bi bil ge-stapu pomagal do kakega razkritja. S tega vidika je treba po našem mnenju presojati tudi Vauhnikove "usluge”, o katerih govori Schellenberg. Vauhnik je bil med vojsko zavezniški obveščevalec, in zgodovina, zlasti naša zgodovina, bo morala vsestransko osvetliti in ovrednotiti I njegov pojav. Vsekakor pa bo morala to storiti z verodo-stojnejšimi pričami, kot je Schellenberg. Prvi korak do tega pa so brez dvoma Vauhnikov! lastni spomini. * Leta 1970 je Tehnična založba Slovenije izdala j slovenski prevod G. Orwellove "Živalske farme". Sloven-I ski tisk v domovini se je pridružil svetovnemu tisku in jo ocenil kot "nemara tako močno umetniško delo, da utegne na svoj način vplivati na razvoj zgodovine v prihodnosti". In: "Živalska farma ni le politična satira, je pred-! vsem veliko spoznanje, velik boj in velika umetnost". In še in še. Toda PROSTOR IN CAS se je potrudil in iz LJUDSKE PRAVICE 9. avgusta 1947 in 14. aprila 1948 navajal izvlečke iz sodnih razprav proti Francu Snoju, bivšemu ministru, ter Vinku Zoru, bivšemu tajniku slovenske Prosvetne zveze - kako so ju mikastili zaradi te "Farme" : Ljudska pravica, 9. avgust 1947 OBTOŽBA PROTI SNOJU FRANCU V okviru vohunskega delovanja označenega v skup-I nem delu obtožbe je obtoženi Snoj Franc izvršil nasled-| nja kazniva dejanja: V. (tretji odstavek...: Od soobtoženega Furlana Borisa in Sirca Ljuba je prejemal obrekoval-no literaturo v angleškem jeziku, po navodilih soobtožen-| ca Furlana Borisa isto prevajal, razmnoževal na pisalni stroj ter razširjal,.. knjigo pod naslovom Živalska farma.. Obtoženec: Priznam, da je nisem vse prebral iz razloga, ker mi ni ugajala. To je knjiga, ki jo je napisal Anglež, in ki primerja Sovjetsko zvezo z nekako farmo. ljudska pravica. 14. aprila 1948. OBTOŽENI ZOR PRIZNAVA SVOJO KRIVDO Sledilo je zaslišanje duhovnika Vinka Zora. Na vprašanje pomočnika tožilca, če je kaj slišal o brošuri 'Živalska farma', je obtoženi povedal, da jim je vsebino te brošure pripovedoval Venčeslav Snoj nekaj časa pred lanskim procesom. V tej brošuri pisec grobo kleveta razmere v Sovjetski zvezi. Pomočnik tožilca: Ali je po vašem mnenju to klevetanje zavezniške države, ki nam je pomagala v vojni in sedaj v delu graditve in obnove? Obtoženec: Je. Pomočnik tožilca: Kaj je bila vaša državljanska dolžnost? Obtoženec: Protestirati. Vsaj to. * Dva meseca in pol pozneje so KPJ izključili iz Kominforma... KULTURA IN OMIKA S["icta'or SLOVENSKI gPARTANCI Na marčni seji republiške konference SZDL (Socialistične zveze) Slovenije je Marjan Javornik, član predsedstva te konference imel referat o tkzv. kulturnih skupnostih in njihovi razvojni politiki. Ob tej priliki je izustil nekaj starih dvoličnih fraz. Slovensko kulturno področje v ožjem smislu, zlasti umetniško, je relativno razdrobljeno na posamezne skupine in interese in nepovezano med seboj, je rekel Javornik. Ta razdrobljenost in pomanjkanje načelnih konfrontacij in živih pobud siromaši kulturno področje in mu onemogoča, da bi se smiselno organiziralo in usposobilo za položaj in naloge sedanjega časa. Referent je rekel, da je prizadevanje v razreševanju vprašanja kako kulturo demokratizirati pozitivno, kar pomeni da naj "kultura vstopi v množico in množice v kulturo". Demokratizacija kulture pa je natesneje povezana z demokratizacijo splošnih družbenih odnosov. Ker je omemba samoupravljanja danes v Jugoslaviji v modi, je Javornik hitro ugotovil, da je "zaostajanje v razvoju samoupravnih odnosov na področju kulture in duhovnega življenja sploh nujno imelo negativne posledice "ter da so samoupravni odnosi še sedaj slabo razviti. Socialistični samoupravni odnosi, je rekel, omogočajo "vso pestro različnost kulturnega ustvarjanja. " V teh okvirih "sploh ni kakorkoli dvomljiva svoboda kulturnega ustvarjanja". Različnost duhovnega ustvarjanja je "stkana iz svobodnega izražanja posebnosti, nagnjenj in teženj". Samoupravljanje bo moralo to omogočati, bo moralo odpirati zapahe vsem ustvarjalnim težnjam. "Tudi za ceno eksperimentiranja in zmot." Seveda je v tej svobodi tudi umetniška in družbena "odgovornost", so meje strokovnih in "družbenih" kriterijev. Ta izvleček me je spomnil na zgodbico iz zgodovine Starih Grkov: Zastopnika Sparte sta poslušala govor atenskega voditelja. Ob koncu govora so navdušeni Aten-čani pobarali Spartanea za mnenje. "Stvar je dokaj nerodna”, je dejal ta. "Govor je bil precej dolg, tako da sem ob njegovem koncu pozabil kaj je govornik rekel na začetku. Ker pa se začetka ne spomnim, mi je težko soditi o čem je pomen konca." To je primer tudi s slovenskimi "Spartanci", ker je očividno, da se je z "Javorniki" nemogoče bosti na odprt način. "Družbeni" kriteriji to preprečujejo. Podoben primer je z dolgoveznim odgovorom Dr. Borisa Majerja Dimitriju Ruplu v DELU 15. aprila. Rupel je v odprtem pismu, naslovljenem na Majerja, izrazil bojazen, da bi se v želji za množičnejšim marksizmom in "marksizacijo" kulture utegnili vrniti v stari model, "v tisti poganjek marksizma, ki mu pravimo stalinizem". Majerja pa to nič ne skrbi. Res je, pravi on, da taki pritiski - v smeri "administrativnih” mer (tj. zaplembe in prepovedi publikacij, člankov, itd. ter preganjanja njihovih avtorjev) obstojajo in bodo "še dolgo" obstojali. Toda, toda: "pri tem je treba podčrtati, da (ti pritiski) dobivajo hrano in opravičilo tudi v družbeno in politično neodgovornem pisanju dela naše publicistike... menim, da so postali administrativni ukrepi na področju kulture dostikrat nujni zato, ker komunisti sami, ki delajo na tem področju, niso bili dovolj aktivni, ker se niso znali dovolj odločno in argumentirano postaviti po robu nemarksi-stičnim idejnim vplivom in tendencam... " A da bi komunisti imeli kaj delati, je treba seveda najti sovražnika - in to na lep način, tako da se najpreje govori o svobodi ustvarjanja, a ko pride do boja mnenj, se komunisti najpreje "argumentirano postavijo po robu", potem pa se - ko jim grozi poraz - zatečejo k administrativnim meram. Potem se pa cirkus ponovi itd. Vse to zato, kot pravi Majer (oprostite: Dr. Majer’.), ker 'marksizem živi in se razvija kot kritična teorija le, če se neprenehoma konfrontira z vsemi miselnimi tokovi sodobnosti, če skupaj z njimi (podčrtal jaz-op.Sp.) išče odgovor na bistvena vprašanja in protislovja svojega časa, jim daje miselni izraz in utira nova pota za njihovo rešitev.' Protislovje? To je najbrže oni "dr” pred Majerjevim i-menom'. PESNIKI V NEMŠČINI Založba Otto Mueller Verlag v Salzburgu je nedavno izdala Neue Slowenische Lyrik, izbor moderne slovenske lirike v nemškem prevodu. Uspeh za to izdajo je treba pripisati naporom DSP (Društvu slovenskih pisateljev) in njegovi komisiji za kulturne zveze s tujino ter slovenskemu PEN klubu. DSP je predložilo založbi precejšnje število še neobjavljenih prevodov, od katerih je urednik Paul Kruntorad izbral 70 pesmi, delo 72 slovenskih lirikov od Toneta Seliškarja do Andreja Brvarja. Zbirka ima na zunaj antološki značaj, a ne more v polni meri predstavljati današnjih dosežkov slovenske lirike, zlasti ker je to ali ono pomembno ime sploh izostalo, sorazmerje med udeleženimi liriki pa ni v vseh primerih pravilno odmerjeno. Z največjim številom prevodov sta zastopana Edvard Kocbek in Srečko Kosovel (vsak po sedem pesmi), medtem ko so drugi zastopani z dvema ali tremi pesmi. Kar zadeva prevode je najobilneje zastopan dr. Franjo Smerdu (32 pesmi), sledita pa mu Wilhelm Heiliger (21) in Janko Messner (12).in Janko Messner (12), Menijo, da je ta antologija v nemščini prav tako važen dogodek kot izdaja La Poesie slovene contemporaine založbe Seghers v Parizu leta 1971. Izšel je VII, in zadnji zvezek Zgodovine Slovenskega Slovstva: literatura v letih vojne 1941-1945 v založbi Slovenske matice. Kot sem že poročal je avtor dela Viktor Smolej. Med drugim se na kratko dotika tudi delovanja nekaterih najvidnejših slovenskih kulturnih institucij med okupacijo, daje pa tudi miniaturne portrete posameznih literarnih avtorjev, ki so takrat delovali v Ljubljani. PA isE TO: Revija JANA je pred kratkim takole oglaševala svojo poslednjo številko: Koliko še pomeni Slovencu deviška nevesta? Zakajje moj otrok drugačen? Že v prodaji JANA JANA JANA. -Namenjeno "deviškiirTSlovencem? Od meseca do meseca OBISK V AVSTRIJI Predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bije-dič se je mudil na uradnem obisku v Avstriji od 12. do 15. aprila. Varnostni ukrepi na Dunaju so bili zelo strogi, ker so se Avstrijci bali ustaških teroristov, Bijedič je na Dunaju sprejel predstavnike slovenske in hrvaške manjšine ter se seveda pogovarjal z avstrijskimi ministri. V skupnem poročilu, ki so ga izdali ob koncu pogovorov, je rečeno, da sta Bijedič in avstrijski zvezni kancler Kreisky "imela v odkritem in prijateljskem ozračju izčrpne pogovore o avstrijsko-jugoslovanskih odnosih kakor tudi o možnostih za njihov nadaljnji razvoj..., Obe strani sta z zadovoljstvom ugotovili, da se odnosi med obema državama razvijajo v duhu dobrega sosedskega sodelovanja" in se strinjali, "da so za razširitev odnosov na vseh področjih še raznovrstne možnosti, ki jim je treba obojestransko posvetiti vso pozornost." Podpisali sta sporazum o gospodarskem, industrijskem in tehničnem sodelovanju ter sporazum o sodelovanju v kulturi, znanosti in izobraževanju. Začela se bodo pogajanja o obojestranskem priznavanju maturitetnih spričeval in visokošolskih diplom. V skupnem sporočilu sta "obe strani poudarili, da imata slovenska in hrvaška manjšina v Avstriji pomembno povezovalno funkcijo v stikih med sosednima državama. Jugoslovanska stran je poudarila, da bi rešitev vseh vprašanj iz življenja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji lahko pomembno prispevala k razvoju splošnega sodelovanja in odnosov. Jugoslovanska stran je pozdravila pripravljenost avstrijske zvezne vlade, da bo sporazumno s predstavniki manjšine njihovim pravicam še naprej posvečala posebno pozornost. Avstrijska stran je tudi tokrat poudarila, da bodo interesi in razvoj manjšine deležni stalne skrbi in podpore. " Delegaciji sta obravnavali tudi vprašanja jugoslovanskih delavcev v Avstriji in sklenili, da bodo glede teh stopili v stike pristojni resori obeh držav. Pogovarjali sta se tudi o mednarodnih vprašanjih in podprli politiko miroljubnega sodelovanja in popuščanje napetosti. PREMALO DENARJA IN PREVEČ Guverner Narodne banke Jugoslavije dr. Branko Čolanovič je v BORBI 12. aprila izjavil, da šteje med dobre rezultate gospodarskih gibanj predvsem nazadovanje čezmernih investicij, kar je "prvo znamenje ohlajevanja pregretega gospodarstva”. Resda mnogi dvomijo v številke, toda "pretirani dvomi niso v redu". Služba družbenega knjigovodstva registrira vsa izplačila, investicijska, proračunska in za osebno potrošnjo. Ta kažejo skrčitev. Drugi pomembni rezultat je zmanjšanje celotnega povpraševanja, ki je bilo najnižje v četrtem tromesečju lanskega leta, v prvih dveh mesecih pa je enako kot v prvih mesecih lanskega leta. Tekoča plačilna bilanca kaže presežek že od srede lanskega leta. Ob realizaciji nekaterih tujih kreditov je privedla do povečanja deviznih rezerv od $270 milijonov na zaoaku leta ’ '71 na sedanjih $450 milijonov. Dve neobvladani torišči sta po Čolanovičevem mnenju osebna potrošnja in cene, kjer "se še bije bitka za stabilizacijo". Sodi, da je "osebna potrošnja glavni člen, ki ga je treba zagrabiti, da bi končali stabilizacijski program in glede tega se obetajo rezultati. " Tako proizvodne kot nabavne cene so zamrznjene, "kar je nujen ukrep, nekakšna narkoza. Torej jih lahko izpodkopljejo samo o-sebni dohodki, ki niso zamrznjeni, in poprejšnja inflacija, prenesena iz lanskega leta, a prav tako vpliv devalvacije na podražitev uvoženih materialov in nič drugega." Govoreč o denarju je Čolanovič dejal: "Čeprav je v Jugoslaviji v modi govoriti o 'splošni nelikvidnosti', smo zdaj vendarle v fazi ekspanzije denarja, ki ga imamo več, kot bi ga smelo biti." Ni mogoče resno govoriti o nelikvidnosti v gospodarstvu, v katerem se celotni dohodek, izražen v tekočih cenah, poveča vsako leto za okoli SO^o. "Lahko govorimo samo o tem, da so plani, bodisi o tekočem poslovanju ali o investicijah, zelo predimenzionirani in da ne ustrezajo finančnim virom, ki so j na razpolago v določenih rokih..... V resnici nihče nima denarja za tisto, za kar se je s pogodbo zavezal, V tem je torej ta nelikvidnost." Po letnem načrtu naj bi se denarna masa povečala za 127o oziroma za 5, 2 milijarde Ndin v vsem letu. Samo v prvih dveh mesecih pa je zne-| slo povečanje 2, 7 milijard (kar pomeni letno stopnjo 37fo). Največje je povečanje pri federaciji in republikah, pomembno pa tudi pri gospodarskih organizacijah. Ta 1 denar prihaja predvsem od presežka plačilne bilance, ki j je januarja in februarja letos znesel $41 milijonov (kar je razlika med neblagovnim suficitom $173 mn in $132 mn deficita v blagovni menjavi). Poleg tega ni bilo deflacijskega učinka, s katerim so računali, če bi republike in pokrajine redneje plačevale svoje obveznosti do Narodne banke. Ker tega niso storile, se je spričo neplačanih obveznosti povečala količina denarja na računih republik. Čolanovič je poudaril, da mislijo zelo zaostriti disciplino in tako popraviti položaj. : SODI BREZ DNA ? Zaradi spora okoli zveznega sklada za kreditiranje gospodarskega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in pokrajine Kosovo, je služba družbenega knjigovod-j stva s 1. aprilom ustavila delitev sredstev iz tega sklada j z dolgim naslovom. Merila za delitev bi morali določiti s posebnim zakonom do 30. novembra lani. Ker to ni bilo storjeno, so določili nov rok 31. marec, medtem pa so denar delili kot akontacijo. Prizadete republike in Kosovo se še zmeraj niso sporazumele. Zato je SDK ustavila izplačila, češ da zanja ni zakonske osnove. Bosna in Hercegovina se po besedah podpredsednika vlade Sukrije Uzunoviča zavzema za delitev na osnovi družbenega pro-! izvoda na prebivalca v letu 1970, tako da bi tisti z nižjim proizvodom dobili razmeroma več. Toda iz te delitve hoče izvzeti sredstva, ki se naberejo v samih nerazvitih republikah in pokrajini na podlagi obveznega posojila, ki ga vplačujejo vse gospodarske organizacije. Ta denar naj bi ostal doma. Predsednik vlade črne gore Žarko Bulajić in predsednik makedonske vlade Ksente Bo-goev sta se zavzela za dosedanji kriterij, družbeni proizvod na prebivalca, brez bosanskih izjem. Najhuje je vzrojila kosovska vlada. Predsednik IH ja Bakič je dejal, da je absolutno objektivne kriterije zelo težko najti. Edini izhod je torej sporazum, ki bo pripeljal do končne reSitve." Po zadnjem predlogu bi bil delež pokrajine nekoliko manjši od dosedanjega, kar "je absurdno”. Zadeva je taka, da je Bosna in Hercegovina sicer nerazvita, ima pa nekaj močnih podjetij in računa, da bi pridobila, če bi njihov prispevek ostal v republiki. UKRADENIH 244 MILIJONOV Doslej največji grabež družbenega imetja v Jugoslaviji so odkrili v Zagrebu. Po prvih podatkih je bila skupnost oškodovana za 244 milijonov dinarjev. Tajništvo za notranje zadeve Zagreba je 14. aprila vložilo prijavo proti Lazu Vračariču, direktorju podjetja Metalium iz Zagreba. Obtožen je, da je Se z dvema drugima družinama ustanovil nekaj zasebnih firm v tujini, od katerih je Metalium uvažal reprodukcijski material. Pod to pretvezo so iz države odnesli velike vsote denarja in ga naložili na račune teh zasebnih firm in na svoje osebne račune pri tujih bankah. Od jugoslovanskih bank se jim je posrečilo dobiti čez 1.29 milijona dinarjev kredita. Eden od vodilnih pri tej zadevi je Lazo Vračarič, bivši direktor zagrebškega Metaliuma, ki se je zatekel v tujino. Pred 11 leti so Vračariča aretirali v Münchenu pod obtožbo, da je leta 1941 sodeloval v atentatu na pripadnike Wehrmachta v Zagrebu. Vračarič je bil tedaj direktor zagrebškega podjetja Mega in je čez noč postal junak. Pod pritiskom javnega mnenja so zahodnonemSke oblasti Vračariča tedaj izpustile, doma pa so ga slavili in častili. Kot sedaj piSe VJESNIK, je Vračarič izkoristil svoj u-gled za to, da je od bank dobil posojilo, ki ga je brž poslal v tujino na račun svojih zasebnih podjetij. Izgube vojvodinskega gospodarstva so se lani znižale za 43 7