227
Šmešnica.
Ni tesra dolgo, da neki Slovenec s svojo suho robo v Terst odrine in jo tu dobro speča.
Po navadi se pa in posebno dandanašnji čas marsikaj od Tcrsta pripoveduje, kar je gola, laž. Tako se je med ljudi raztrosilo, da so Francozi Terst vzeli, vse kaše obropali, čuda veliko požgavnico prisilili, pa jo spet po morji odrinili. — Zato tudi našega tergovca staro in mlado z neizrečeno skerbjo domii pričakuje. Ta pride, in že drugi dan vse k njemu vre, da bi kako čudno novico iz Tersta slišali.
„Kaj je novega v Terstu? povejte nam!" „ Vsega dovolj po navadi" — odgovori mož. „Kaj pa Francozi tam delajo?" „Nisem nobenega vidil". „Kdo pa je tedaj v Terstu?" wZa Božji čas! kdo drugi ko Teržačani?" j/Tako nam kar nič posebnega povedati ne veste?" „Pač, pač eno vem, in ta je,   da tisti vertoglavi tiirn (svetilnik, Leuchlthurm),   ki pri morji  stoji in  ki je poprej cele noči okoli sebe bedel, je  nedavno  na  obe  očesi   popolnoma oslepel".
„Kako se je pač to zgodilo?"
„Tega vam pa ne povem".
„Zakaj pa ne? Povejte, povejte nam, lepo prosimo!4
„Jeh! zato ker sam — ne vem."