PISMO
Drobci iz našega življenja
Moja delegatska razmišljanja...
Kot občan in delegat razmišljam o tem, kaj nas včasih privede do tega, da kritizira-mo, da smo soudeleženi pri konfliktnih šitua-cijah na delovnem mestu ali drugje, da se ne mortmo sprijazniti z novimi ukrepi, češ da smo v preteklosti bolje živeli in podobno. O politiki cen. O tem dvoreznem nožu, ki nam greni življenje, ko prodajamo in kadar se pojavljamo v vlogi kupca.
Razmišljanja gredo tudi v tisto stner, ko ugotavljamo, da smo včasih nemočni pri uve-ljavljanju ali spreminjanju novih neživljenj-skih zakonov ali predpisov. Govorimo, da smo odgovorni za obstoječe stanje v gospodarstvu vsi občani oziroma delavci v združenem delu. Vendar se kot občan in delegat s temi ugo-tovitvami ne morem strinjati.
Razmišljam, kdo je kriv, da rastejo razne pivnice in bifeji kot gobe po dežju? Zakaj so ti lokali v dopoldanskem času vedno polni? Kakšna je delovna morala obiskovalcev teh lokalov? Ali se zavedajo, da s tem početjem prispevajo svoj delež k rušenju naše samo-upravne družbe? V razpravah na skupščinah SIS za zaposlovanje in zdravstvo je bilo do-volj razprav o alkoholizmu, tem škodljivem pojavu našega časa. Vendar več kot do ugo-tovitve stanja nismo prišli. Dovolj je, da re-gistriramo pojave, ukrepe za preprečevanje osebnih in družinskih tragedij, ki jih pov-zroča alkohol, pa odlagamo. Zakaj in koliko časa?
Razmišljam o ustavnem določilu proste izbire zdravnika. Predlagatelj določila ni predvideval, kakšne posledice bodo imele delovne organizacije,. ki zaposlujejo delavce iz drugih republik oziroma oddaljenih mest. V naši družbi si na podlagi tega določila lahko marsikdo danes privošči svojega zdrav-nika tudi v SR Makedoniji ali SAP Kosovo, čeravno je zaposlen v Ljubljani, kjer je do-volj zdravnikov. Zakaj ne? Saj mu zakon to dovoljuje. Ko pa v samoupravnih organih ugotavljamo padec produktivnosti dela, po-večanje števila zaposlenih zaradi odsotnosti in bolniških izostankov, pa smo praktično nemočni. Verjetno tega negativnega pojava z dogovarjanjem ne bomo odpravili. Veliko je bilo razprav na pristojnih SIS, vendar spremembe določila ni mogoče uveljaviti, čeprav vsi vemo, da bi se število bolniških izostankov z dela zmanjšalo. Razmišljajmo še naprej!
Razmišljam, kako smo nemočni pri od-pravi sklepa ZIS o omejitvi vožnje z avto-mobili par-nepar. Zaman so vse ugotovitve in razprave po dnevnih časopisih, v skupščini in odborih. Z novimi cenami bencina postaja omenjeni sklep povsem nelogičen. Tu ne gre več za varčevanje. Kdo od članov ZIS zjutraj na rokah nosi svoje otroke v varstvene za-vode peš, ko ima prepoved vožnje, v dežju in snegu? Ko zjutraj hite matere z otroki v naročju v vrtec, vseskozi z mislijo, da ne bodo zamudile na delovno mesto, vedno bolj ugotavljam nelogičnost in našo nemoč. O tem naj razmišljajo delegati v skupščini, saj je to jugoslovanska  posebnost: par-nepar namreč.
Tudi o članku v časopisu Dnevnik z dne 8. julija na strani 3 pod naslovom »Črni obe-ti črnega zlata« razmišljam. Clanek ugotavlja, da Jugoslavija plačuje nafto dražje od za-hodnih evropskih in ameriških držav. Zakaj? Zato, ker smo vsi ekonomisti? Ker imamo z državami — proizvajalkami nafte prijatelj-ske odnose? Člankar je odprl dilemo, ni pa posredoval  odgovora, zakaj  je tako!
Razmišljam o delčku ceste, ki povezuje Industrijsko cesto pri tovarni LEK z Vodo-vodno cesto pri Avtoservisu. Pri vseh samo-prispevkih za lokalne ceste ni mogoče najti sredstev za asfaltiranje oziroma protiprašno zaščito. Delavci oziroma občani, ki uporab-Ijajo to bližnjico iz občine Bežigrad v občino Šiška, so v poletnih mesecih podobni mlinar-
jem. Morda je kje še kak večji problem, vendar menim, da je ob Industrijski cesti dovolj delovnih organizacij, ki so zainteresi-rane za ureditev ca. 300 metrov ceste, saj bi s tem izboljšali pogoje za svoje delavce. Tudi o tem razmislimo.
Razmišljam o pomanjkanju določenih pro-filov KV delavcev. Zakaj? Delo le-teh smo povsem razvrednotili. Saj je delo v admi-nistraciji čistejše, bolje plačano, če si v pi-sarni si »nekdo«. Pojavi takega mišljenja nas bodo drago veljali, saj nam preteklost doka-zuje, da se je zelo malo kmečkih fantov in deklet, ki so v povojnem obdobju šli v indu-strijo, vrnilo na kmetijo, pa čeravno so danes boljši pogoji za delo, in vrsta kmečkih po-sestev propada. Verjetno smo država z naj-močnejšo administracijo, čeravno smo sedaj samoupravno organizirani, v povojnem ob-dobju pa smo imeli »administrativni socia-lizem« z manj administracije.
Vzrokov za razmišljanje je še veliko. Kdo bo tisti, ki bo korenito posegel v dogajanja in odpravo napak? Občani-delegati ali vsi? Torej razmislimo, to nas nič ne stane. Raz-mišljanje namreč.                       Ivan Gorenc