GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
'V.Š.^A
KONCERT
koncertne in operne pevke
Pavle Lovšetove
Sodelujejo:
Majda Lovšetova (sopran)
Marijan Lipovšek (klavirsko spremljanje) Leon Pfeifer (violinsko spremljanje)
SPORED:
1. Frid. Smetana:
2. P. J. Cajkovskij:
3-
V. Novak:
II.	4. K. Leroux:
5. W. Kicnzl:
6. J. Marx-.
7. R. G/iere:
III.
8. F. Schubert:
9. J. Verdi:
Pomlad ljubezni Zakaj ?
Iz cikla „Erotikon“ (Ljubezensko slavje)
Večer na Nilu
Romanca za sopran s spremljavo violine in klavirja
Kar po prstih . .
Beneška uspavanka
V jutranji zarji
Poje Pavla Lovšetova
Radovednež
Paževa kancona iz opere „Ples v maskah“
Poje Majda Lovšetova
ODMOR 10 MINUT
IV.	10.	A. Thomas:	Ofelijina arija iz opere „Hamlet“
Poje Pavla Lovšetova
V.	11.	H. Proch:	Roloraturna slika, tema in
variacije na vse vokale
Izvaja Majda Lovšetova
VI.	Iz	zbirke	mladinskih	pesmi:
iz. M. W. Hamilton: Deževna noč
13. L. Blech:	Gospod petelin in gospodična
kokoš
14.	L. Blech:	Opackani Jurček in očofana
Špelca
15.	P. Curran:	Velikonočna
Spremljata na klavirju in violini: konservatorista M. Lipovšek in L. Pfeifer
1.) POMLAD LJUBEZNI. (Frid. Riickert.)
Kakor glasba lahnih strun V srcu mojem zdaj odmeva,
Vso spozna naj moj razum Radost, ki pomlad preveva.
Čisto je ubrana zdaj Duše moje harmonija,
Kot bi zemlja bila raj,
Kjer rodi se melodija.
Pesem mi zdaj zazveni A nikakor skozi grlo,
Pesem v srcu mi le ždi,
Kjer nebo se je odprlo.
Duša prekipevajoč Strastno godbo uživa bajno,
Vso naravo laskajoč Kliče radostno v to tajno.
2.) ZAKAJ? (H. Heine.)
Kaj zbledele so v rano pomlad Bujnocvetne mi rožice že?
In tam sredi zelenih mi trat Še vijolica plaha molči?
In zakaj tak’ otožno zveni Mi škrjančkova pesem v nebo?
In kaj rosa nad logom visi Kot mrtvaška odeja temno?
In zakaj sije sonce z neba Hladno in temno brez žaru?
In zakaj je ves svet tak mračan,
Kot da v smrtnem počival bi snu.
Pa zakaj tare dušo mi jad?
Vedno bolj se pogreza v obup?
O zakaj si moj dragi, povej,
O zakaj si pozabil me ti?
8.) LJUBEZENSKO SLAVJE. (0. Hartlelicn.)
Glej, kak’ iskrijo biseri se v čaši kristalni kot belo srebro!
Poljubi me, o predraga!
Danes nam slavnostne girlande nižje nad glavo vise
V ponosnih, bogatih lokih.
Zakaj v spomin mi sili pomladi tiha ura,
Ko sem drhtel, iščoč vabljiva usta tvoja,
Tesno objemajoč deviški vitki tvoj stas,
V poljubu prvem tvojem užival takrat rajsko slast? Čuj!
Glej, kak’ iskrijo biseri se v časi kristalni kot belo srebro!
Poliubi me, o predraga!
Daj poljub mi, predraga!
4.) VEČER NA NILU. (Armand Reiiaud.)
Po Nilu plove v tihoti noči
Pod zvezdnim nebom čolniček naš,
Glej, tam na bregu oživljajo sfinge,
Ker šle rade bi z nama v noč.
Nežni pogled, ki pošiljaš ga k meni,
Ta mi dovolj razločno govori,
Kodrasto svojo glavo položim ti na kolena k tebi zroč.
Čuvajo sfinge ljubeče Zdaj nad nama.
Svoj blagoslov mrmra nam Nil.
Saj uživa z nama Vsa narava brezmejna.
Večna naj bo ubranost,
Ki ljubezen jo nama deli.
5.) KAR PO PRSTIH... (G. Falke.)
Dvigne k meni zdaj roke, Se pritisne na srce,
Toplo gleda mi v oči,
Boža me in govori:
»Ljubi me, ne zavrzi me!<
V	sladki grozi strepetain, Ko prikazen to spoznam: Tiho, kakor tat prišla zdaj ljubav je iz neba.
6.) BENEŠKA USPAVANKA. (P. Hevse.)
»Nina ninana« ti hočem peti.
0 polnoči začel bo zvonček zveneti.
Veš, koga bo častil ta zvonček mali? Sveto Lucijo, njej bo pozvanjal.
Sveta Lucija dala ti oči je,
In Magdalena svoje zlate kodre,
In angelčki smejoče barve svoje.
A ustka drobna imaš od svete Marte, Prelestno izklesana, sladka ustka ... Povej, kako začne ljubezen? reci!
Kaj ne, da se začenja z godbo, s petjem, Končava pa se z malo, nežno deco?
O, da! Prične se s petjem, hrepenenjem, Konča se pa z bolestjo in ihtenjem... »Nina ninana« ti hočem peti,
»Nina ninana« ...
Kar po prstih, kakor tat,
Ves očaran gledani jo Nepoznano tujko to,
Ki nenadno je prišla, Svetla zvezdica z neba.
se priplazi mimo vrat, Rožna ustka mi poda Za poljubček iz srca.
7.) V JUTRANJI ZARJI. (Skitalec.)
Ko zarje je jutranje rožnati dih Poljubljal še speče valove,
Srebrni že naju odeval je svit,
V	naročju zibalo je morje.
Žareči oklep si nadel je iztok,
Blesk širil se je po valovih,
Blestel se je čoln ves od zlatih preprog, In jadro v škrlastih žarkih.
Naslonila si se zaupno na me.
Lahno sta drhteli ti ustni.
Čoln mirno vodile so moje roke,
Tja vstajanju sonca nasproti.
8.) RADOVEDNEŽ. (W. Müller.)
Ne vprašam rožic lepih, Ne zvezdic vrh neba, Kako naj doznale bi ione Vse tajnosti srca?
Jaz nimam rož, ne vrtca, Predaleč zvezde gore, Potoček ta naj reče,
Če vara me srce.
Potoček moje sreče,
Kaj danes tak’ molčiš? Vsaj z majceno besedo Lahko odgovoriš.
»Da« prva je beseda In druga, ta je »ne«. Besed teh par pomeni Pač celi svet zame.
Potoček moje sreče, Zakaj ti ne zljubi se? Veš, to ostane tajno: povej, če ljubi me!
9.) PAŽEVA KANCONA IZ
Obleka njega Vam glavo bega?
Nič ne vprašujte!
Le kar mirujte!
Kar Oskar zna On ne izda.
Tra-la-la.
OPERE »PLES V MASKAH«.
Najslajši dar Ljubezni žar.
A kar je tajno To hranim vztrajno.
Zaklad zlata nič ne velja. Kar Oskar zna, on ne izda Trala-la-
10.) OFELIJINA ARIJA IZ OPERE »HAMLET«.
Od včeraj že bilo ga ni več na spregled. Izogiba se me, beži pred menoj.
V	očeh mu berem, da nekaj ni v redu.
Kaj se je zgodilo?
Ta sprememba čudna!
Ah ne! Jaz sem le nehvaležna,
Krivično ga pač sodim.
Proč take misli! Najboljše bo, če čitam.
Ah! On je tam! Semkaj gre. proti meni prihaja. Že me vidi! Že se bliža!
Naj bo, kakor da čitam.
»Ljubezen moja nikdar Nikoli ne usahne.
Zaman so moje grenke tožbe,
Vse zaman!«
Saj ncče videti me,
Odšel je, me pozabil.
Ljubezen je končana zdaj.
Saj noče sluiati me,
Saj beži proč od mene.
Zdravstvuj, nezvesti moj,
Ki sem te ljubila!...
Že se je odaljil,
Sama sem zopet tu.
Ah, ta pesnik ima prav!
Z lahkimi perotmi Včasih odleti ljubezen,
Nihče je ne zadrži.
Z jutranjo se svežo zarjo pojavi In blaženost nam trosi
V	mlado srce takrat,
A zvečer ni je več,
Zbežala je kakor ptič...
Naj prevaro to srce preboli!
Naj pozabi srečo včerajšno svojo!
Zvezde tam na nebu Z menoj čutile bodo Razumele me bodo,
Kaj zdaj trpim,
Ker zveste so,
Ne, kakor on,
Niso ne, kot on,
Zveste so zvezdice ...
Z lahkimi perotmi Včasih odleti ljubezen,
Nihče je ne zadrži.
Z jutranjo se svežo zarjo pojavi In blaženost nam trosi v mlado srce takrat O sladka omama je to. 0 vrni, vrni se nazaj!
11.) TEMA IN V ARETACIJE. (N. Haskell Dole.)
Zakaj hrepenenje srce mlado žge,
Zakaj solze v smehu mi zgubljajo se? Ljubezen je vir vse sreče samo, Ljubezen trpljenje je grenko.
12.) DEŽEVNA NOČ. (V. Biddle.)
Vsa livada vlažna blesti se v dežju In kresnica mala skriva se tu,
Taščica se v gnezdo tam stiska plašno, Primula na gredi sklanja glavo. Uspavanko si poje v mraku vsaka reč, Plazijo se sence v svitu sveč.
Kaplje že na okno Bijejo močno In po strehi: tok-tok-tok Udarjajo krepko ...
Tema razprostira se že nad vasjo Mož dospel do koče je šele z nočjo. Sprejme ga na vratih domači pes čuvaj, Deca pa mu vriska že v naročaj.
»Tiho zdaj otroci, očka je doma,
Vsakdo naj bo priden, mir naj mu da! Kdor zaspati noče, vzel ga bo škrat.
Čujte, kako ropota tam okoli vrat!«
Vsaka božja stvarca zdaj spravlja se spat, Spanček, mali škrat, ne izgine od vrat. Kakor v peči ugasli iskrica miglja,
Naše dete v sanjah se sladko smehlja ...
13.) GOSPOD PETELIN IN GOSPODIČNA KOKOŠ. (G. Falke.)
On (galantno):
Ona (neprijazna):
On (boječe):
Ona (zadirčno):
On (viteško):
Ona (jezikavo) ti On (pomirjujoče): (nekoliko škodoželjno):
Ona (razjarjena):
On (ogorčen): (zaničljivo):
(odhaja godrnjaje):
»Dobro jutro, gospodična kokoš!«
»Dobro jutro, gospod petelin!«
Dobro jutro, kaj pa danes počeli bodete? To Vas nič ne skrbi, prav nič!
Kaj se hočete z mano pošetat?
Hvala! Lahko se sama grem šetat!
Slabo prespali gotovo ste noč?
Ali jezi vas pa na vso moč,
Ker gliste še našli niste nobene?
Kak se predrznete biti vsiljiv?
Kaj Vam pa to mar?
Glej jo gos!
Kikiriki! Neumna gos!
Kikiriki!
14.) OPACKANI JURČEK IN OČOFANA ŠPELCA. (R. in P. Dehmel.)
Jurček, Jurček, neumni otrok!
V	tinto pomaka zdaj prstov vseh pet,
Jurček, Jurček, ti si res bedak,
S prsti opackal si zdaj še svoj vrat.
Stoji pri vodnjaku škafček vode,
Tam moči naša Špelca krilce in roke.
Na nebu se sonce perici smeji In sproti obleko ji ščofano suši.
15.) VELIKONOČNA. (P. Curran.)
Poglej na okrog prijatelj moj: Prebuja se že pomlad!
V	veselem razkošju v vodah šumi, Po livadah, gorah se zdi,
Da šla že zima je davno spat.
V nova gnezda seli se tičji rod, išče hrane si vseokrog.
Z očmi blestečimi v ples hiti,
Novi praznik pomladi slavi.
Devojka bliža potoku se, sanjavo strmi v vodo.
Ljubezen vžiga se .ji v očeh,
Ko pozdravlja cvetic nebroj.
Hejho, hejho, hejho!
Tu pri nas ,je veselje,
Radost, smeh.
Na soncu je res lepo.
V vejevju orkester nam listov igra, Narcise rumene pojo nam.
Prava sreča je le pri nas doma.
In majsko nebo se nam še smeji, Poljublja nas sonce z neba.
Se ljubezen smehlja.
Hejho!
Odprimo ji vrata zdaj!
j UMtiM
V ^