31
Prijazen  odgovor
lpavcam na odperto pismo v 52. listu lanjskih Novic.
Sosedje! prav imate, de nesnago bonov grajate. Nesnažna jed se ne perleže. Prav pa nimate, ako zavoljo nekterih bohov, ktere iz Gorenskiga dobivate, precej vse Gorence nesnažnosti obsodite. Ako bi vi vi-dili Gorenca prešiče klati, in okusili zabelo, kakoršno si on za dom pripravi, besedo svojo gotovo prekličete.
Gorenec zaklaniga prešiča iz kože dene, si tako oskerbi lepiga, omajeniga špeha brez nemarne kože — in sam spozna, de je kdaj neumen bil, ko je kožo per špehu pušal, in jo potlej v ječmenovi kaši kuhal. Pač rajši zdaj kako meseno klobaso ali kak kos reber v ječmenko vtakne, kožo pa da v stroj, ktera mu vstro-jena per obuvali, per komatih in drugim jermenji veliko o d verne.
Vi Ipavci terdite staro šego, in hočete bohe le s kožo imeti. Vas s takimi previditi, Gorenec prešiča, namest de bi ga po domače iz kože djal, le obrije ^ogara). K temu namenu popari prešiča lahneji peze z vrelim kropam, in tako pride boh iz rok klavca čeden. Pre-šiči težji peze po vrelim kropu obračati pa je nepri-pravno. *) Take zatorej, namest popariti, osmode s slamo, — osmojena koža pa lepa biti nemore. Verh tega gre tak v kupčijo namenjeni boh od rok do rok, predenj pride do tistiga prekupca, kteri ga do vas pošilja. Koliko plesnjivih shramb stakne, koliko vmazanih kotov pomete, po koliko vozen se valja in pari, predenj do vas pride! — Lahko je čern kot saje, če je pred še tako lepo osnažen bil. Revež ta, kdor mora s tako nesnago svojo jed boljšati! Pri nas taciga špeha tudi borni gostač ne kupi, zato, ker ima lepiga dosti na zbiranje, naj že gre v Krajn, v Ljubljano, v Loko ali v Idrijo na terg.
Veste kaj Ipavci! Idrija ni deleč od vas. Tam je od jese'ni do pusta sleherni torek špeha od sile na prodaj; tam boste vidili, de znajo krajnski špeharji sna-goljubnim ljudem tudi snažno robo pripraviti; tam si bote lahko izbrali špeha snažniga in razne debelosti. Eno pa boste pogrešali — rumeniga ne bo. Zakaj idrijske in tudi druge kuharce sploh terdijo, de špeh, ako je praviga okusa, mora biti bel ne rumen. Ce se vam pa rumen boljši zdi, ne bojte se beliga kupovati. Bel špeh pičlo soljen in obešen v toplim hramu bo kmalo rumen, de^a bo sicer veselje viditi — žalost pa požirati. Ce vi ne veste, pa mi ve'mo, de rumen špeh je že s prid en špeh, žerik, žaltov, od kteriga pravimo: „Manj ko ga je v skled', boljši je jed".
Od ječmena bi tudi kaj rekli, pa se bojimo Novicam drenj delati. Tedaj le to povemo, de nam naši vinčarji pravijo, de vi Ipavci hočete ječmenovo kašo po niski ceni jesti; tedaj: „kakoršen kup tako blago". Kadar ga za dom v stope damo, pa pustimo, de voda delj bate goni. —
K sklepu pa moramo spoznati, de nas je vaše pismo razveselilo; ker nam je na znanje dalo, de ste se tudi vi snažnosti čversto poprijeli. — Z veseljem vam bomo per bokalu ipavske kapljice zdravico napfli, rekoč: Le snažnost vsi ljubimo; ona bo priča, de se nas od konca do kraja omika prijema! —                 Iz Gorenskiga.
*) Vunder je  poparjanje z vrelim  kropam edino ravnanje po več deželah,                                             Vredništvo.