Ivan Žagar, 90-letni upokojeni strojevodja
Mož železnega puhajočega konja
Blesteča svetloba radodarnega aprilskega jutra na licih valujoče množice. čvrsto sto-panje po tlaku Zaloške in plapolanje rdečih praporov v krepkih rokah ... Zlohotno bli-skanje jeklenih bajonetov na puškah široko razkoračcnih žandarjev. Streli, kriki padlih in ranjenih ... Krvavi 24. april 1920 v Ljub-ljani:
»BH sem nekje sredi povorke stavkajo-čih ...«
Ivan Zagar, 90 letni upokojeni strojevodja je zdajle srepo pogledoval predse in se spo-minjal dogodka:
»Nenadoma je začelo pokati. grmeti. Ljud-je so kričali in padali, množica se je obrnila nazaj in bežali smo... Streljali so v nas, ki že tako nismo nič itneli. Hoteli smo le ne-koliko bolje živeti...«
•   24.   junija   1891   v   Ljubljani   rojenemu Ivanu Zagarju niso nikoli rožice cvetele:
•   »Moj   oče je bil premogar na železnici in  prav  dobro  se  spominjam,  kako  je  mati žalostno pogledala nas, štiri otroke, z novci v dlani in skrušeno rekla: ,Za en vinar se je kruh podražil...'«
•  Med 1904 in 1907 se je Ivan pri Vajblu v Slomškovi ulici učil ključavničarstva. Va-jence so takrat radi pretepali. Najbolj jih je Ivan skupil nekega petka, ko je v malhi no-sil klobaso:
•   »IČaj?   Piekleto!«.   se  je  razhudil  tudi vročično  lačen  pomočnik:   »Ti  v  petek  klo-baso?« in ga je namahal z železno palico.
•  Ivan se je 1907 izučil. Poslej  mladega pomočnika vodi pot v Postojno, leto dni je bil tam kurjač parnega stroja. Od tam jo je kar peš mahnil v Celovec, Salzburg in nazaj v   Ljubljano.   Vmes   je   postal   član   društva strojnikov. Preden je 1912 moral k vojakom, je še leto dni služboval na Rakeku. Na Du-naju  je   imel  priložnost   okusiti   »prijaznost« avstrijskih oficirjev:
•   »Bili  smo  psi,  ne  Ijudje.   1914  so  nas# poslali naravnost v Sarajevo.«
•       Sara j evo—Tuzla—Z vorn ik—Loznica— Lešenica—Beograd.  Propad  Potiorekovih  ar-mad.   Vinkovci—Novi   Sad—Karpati—Lvov— Drobič—Turnu      Severin—Lienz—Germano— Tagliamento—Belluno.   Tam  nekje  bi  moral Ivan  s  petorico  tovarišev  razstreliti  železni-ški most (Ivan Zagar je že bi-1 član železni-čarskega bataljona), pa ga niso. Ceški kapetan je Ivanu dejal:
•  »Nočete nazaj na Dunaj? Prav. Kaj bi tam.   Pojdite   torej   domov   in   srečno  vozite' svojo Jugoslavijo...«
•   Ze  na  Jesenicah  so jih  pričakovali  z godbo in jugoslovansko himno. Potoval je s skupino   bosanskih   muslimanov.   Fantje   so imeli rdeče fese in so komaj čakali vrnitve. Ivan je izstopil v Dravljah ter pred domačo hišo poteptal modro avstrijsko kapo:
•   »Dosti je bilo, šest let me ni bilo do-ma ...«
•  15. novembra 1918 je Ivan Zagar nasto-pil  službo  pri  železnici.   Poslej   je  z  železno damo  delil  vse  dobro  in  slabo  celih  33  let. Najprej v kurilnici, potem kot kurjač in na-zadnje   kot   strojevodja.   Jesenice—Zagreb— Maribor—Pula—Reka—Velenj e—Novo    mesto —Karlovac ... Tri leta v drugi svetovni vojni na progi Ljubljana—Karlovac:
•  »Ne vem, imel sem srečo. Pred menoj, za menoj so vlaki grmeli s proge. Meni se ni nič pripetilo, nekateri so na tej smeri osive-li...«
•  Dandanes je vleka vlakov električna, v Ivanovih aktivnih časih pa je moral stroje-vodja sloneti ob umazanem okencu in veter mu je  venomer  hladil  desno  roko in  ramo. Dan na dan je bil črn, umazan. Slab premog, . moker  premog bi  dejali  temu.  Vendarle pa jih bo Ivanu kmalu 90:
•   »Hja .. .   Tudi  v  težkih   časih  sem  bil rad vesel in miren. Vedno sem živel skromno in tako še danes. Najtežje mi je bilo, ko sem pokopaval   žene.   Najlepše   pa   je,   kadar   me obiščejo vsi trije otroci in vnuki. Moj konji-ček  je  urarstvo.  Ze  od  nekdaj   sem  se  rad igral z majhnimi stvarmi. Nikoli nisem po-sedal kaj prida po gostilnah in sploh menim, da je prav vselej najprej  poskrbeti za dru-žino.«
•  Seveda pa se je Ivan Žagar rad pove-selil, posebno rad je plesal. Da je temu tako, smo   videli   na   prireditvi,   ki   jo   vsako   leto organizira    krajevna    organizacija    Rdečega križa »Hinko Smrekar« za svoje krajane, sta-re  nad  70 let.  Ob  zvokih  ansambla  »Veseli planšarji«  se je  Ivan  nekajkrat živahno za-vrtel z brhkim dekletom:
•   »Vidite,« je povedal: tretjič sem poro-čen. Prav je tako, z ženo pomagava drug dm-gemu   premagovati   starostne   nadloge.   Dru-gače pa danes dobro živimo. Skoraj bi rekel, preveč smo vsi skupaj  že razvajeni.  Zmer-nost povsod, pa bo dolgo življenje.«
•  Pa še nekaj, Ivan Zagar se rad smeje. In kadar se smeje, je natančno zaznati vedri-no   srca,   dobroto,   jekleno  voljo  upravljalca železnega   konja.in   željo  po  lepem  spomla-danskem   dnevu,   takem   dnevu,   ki   od   da-leč   na   uho   prinese   rezek  pisk  dobre   stare dame — lokomotive. Samo tistih, katerim je Ivan Zagar stregel, je vedno manj ...
Bogomir Šefic