319 2015 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 069(497.451.1-21) "1935/2015" Prejeto: 20. 5. 2015 Irena Žmuc dr. zgod., muzejska svetnica, Muzeji in galerije mesta Ljubljane, Gosposka 15, SI–1000 Ljubljana E-pošta: Irena.Zmuc@mgml.si Mestni muzej za duhovno in narodno prestolnico Ljubljano. Ob 80-letnici ustanovitve Mestnega muzeja Ljubljana 1935–2015 IZVLEČEK Ljubljanski župan Ivan Hribar (1896–1910) je v zadnjem županskem mandatu že začel zbirati predmete za bodoči mestni muzej, ki bi predstavil vlogo Ljubljane v duhovnem in narodnem smislu. Po približno treh desetletjih je mestni svet Mestne občine ljubljanske 13. marca 1935 ustanovil Mestni muzej v Ljubljani. Še dve leti so razprav- ljali o prenovi Turjaške palače in vsebinski postavitvi. Končno je muzej in razstavo 15. septembra 1937 slavnostno odprl župan dr. Juro Adlešič. Besedilo večinoma temelji na virih iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, predvsem na zapisnikih kulturnega odbora, delno tudi arhiva Narodnega muzeja Slovenije. Seže do leta 1939, do prvih konfron- tacij med razstavo in njenimi kritiki. KLJUČNE BESEDE Ljubljana, kulturni odsek Mestne občine ljubljanske, Mestni muzej, ustanovitev, 80-letnica ABSTRACT CITY MUSEUM FOR THE CULTURAL AND NATIONAL CAPITAL LJUBLJANA. THE 80TH ANNIVERSARY OF THE CITY MUSEUM OF LJUBLJANA 1935–2015 During his last term as mayor of Ljubljana, Ivan Hribar (1896–1910) already began to collect items for the future city museum that would present the role of Ljubljana as a spiritual and national capital. About three decades later, 13 March 1935, Ljubljana’s city council founded the City Museum of Ljubljana. The debate on the restoration and content-based organisation of the Turjak/Auersperg Palace took another two years until the mayor, Dr. Juro Adlešič, solemnly opened the museum and exhibition on 15 September 1937. The article largely draws on sources from the Historical Archives Ljubljana, especially on the minutes of the cultural board, and partly from the archives of Narodni muzej Slovenije (National Museum of Slovenia). It covers the period until 1939, when the exhibition faced its first criticism. KEY WORDS Ljubljana, Cultural Department of the City of Ljubljana, City Museum, founding, 80th anniversary 320 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 Protomuzejsko obdobje Zgodovina institucije muzeja sega daleč v pre- teklost. Moč, oblast in ugled so posamezniki od nekdaj uveljavljali tudi z lastništvom dragocenih in prestižnih predmetov; pomembni sta bili simbol- na in vzgojna komponenta spominjanja v povezavi s tradicijo in čaščenjem prednikov, saj je preteklost definirala sedanjost in zagotavljala prihodnost. Zgo- dovino so vedno pisali zmagovalci (Robert Brasillach), spomin pa je omogočil »uporabno« interpretacijo. Tudi Platon je v svoji Akademiji učil: Znanje je spo- minjanje.1 Babilonska princesa En-Nigardi-Nanna je v 6. st. pr. n. št. deški šoli v mestu Ur predlagala, naj šolskim prostorom priključi prostor z antikvitetami kot učnimi pripomočki.2 Podobno je Aristotel svo- jo prirodoslovno zbirko uporabljal za učni proces v Lyceumu v Atenah.3 Aleksandrijska knjižnica, ki jo je ustanovil Ptolemaj Soter, je bila zakladnica znanja z več kot 700.000 zvitki, del katere je bil tudi Mou- seion, Muzejon.4 Ime izhaja iz starogrške besede mou seîon, svetišče, ki so ga naselile muze,5 boginje ter zaščitnice znanosti in umetnosti. A slovita knjižnica ni nikoli hranila predmetov. V rimskem obdobju je muzej pomenil prostor, kjer so potekale filozofske razprave. Pomen muzeja so revidirali v 15. stoletju, ko je zbirka Lorenza de Medici, imenovana muzej, po- menila razkazovanje dragocenih predmetov, osebne- ga razkošja ter vseobsežnega zanimanja izobraženca za preteklost. Ko se je ob koncu srednjega veka svet začel povezovati ter se je razmahnilo poznavanje sve- ta in znanja, so številni izobraženci in bogataši zbirali stare, dragocene in zanimive, še nikdar videne pred- mete in jih predstavljali v kabinetu čudes.6 Koncept muzeja v 16. in 17. stoletju je predstavljal metaforo za delo na različnih znanstvenih področjih, pomensko je bil musaeum most med zasebnim in javnim.7 Zna- nje je že pomenilo prestiž, ki je odlikoval gospoda plemiškega porekla. Tudi pomena ohranjanja »navadnih« pričevalnih preostankov, ki bi sčasoma zagotovo postali »čudesa«, so se nekateri že zavedali. Simplicius Simplicissimus se je spominjal, da so »gozdno obleko skupaj z verigami 1 Perko, Muzeologija, str. 28. 2 Lewis, Collections, str. 7. 3 Prav tam, str. 8. 4 Prav tam; El-Abbadi, The life, str. 73s, pod poglavjem Mou- seion and Libraries, str. 79; več o tem tudi Perko, Muzeologija, str. 25–51. 5 Apolon je bil skupaj z devetimi hčerkami (po Hesiodu očeta Zeusa, vrhovnega boga, in matere Mnemosine, boginje spo- mina) zaščitnik umetnosti in znanosti: Erato je bila zavetnica ljubezenske poezije, Evterpa glasbe, Kaliopa epske poezije, Klio zgodovine, Melpomena tragedije, Polihimnija resne glasbe, Talija komedije in pastoralnega pesništva, Terpsihora plesa, Uranija pa zvezdoslovja. 6 http://www.britannica.com/EBchecked/topic/398827/hi- story-of-museums/76524/Museums-of-antiquities: Cabinet of wonders, Wunderkammer. 7 Findlen, The Museum, str. 23. in vsem, kar je sodilo zraven, spravili v umetnostni hram k drugim redkim rečem in antikvitetam, zraven pa so postavili mojo podobo v naravni velikosti«.8 Ljubljansko protomuzejsko obdobje9 Že v 16. stoletju je Avguštin Tyfernus, s pravim imenom Prygl,10 zbiral in rekonstruiral rimske napise v naših krajih, razmah duhovne in kulturne dejavno- sti v drugi polovici 17. stoletja pa je tudi v Ljubljani okrepil zanimanje za starožitnosti. Prvo doslej znano omembo razstave v mestu najdemo že v začetku 17. stoletja. V Letopisu Ljubljanskega kolegija Družbe Je- zusove izvemo, da so leta 1623 dijaki prizadevnost pokazali s slikami, ki so jih razstavili ob prazniku sv. 8 Grimmelshausen, Simplicius Simplicissimus, I, str. 96; prav tam, uvodna študija Janka Kosa Grimmelshausen in izroči- lo pikaresknega romana, str. 6. Hans Jakob Christoffel von Grimmelshausen (1621–1676) je bil nemški pisatelj, najver- jetneje so dvanajstletnega odpeljale cesarske čete, doživel je strahote tridesetletne vojne (1618–1648). Simplicius Simpli- cissimus je domnevno njegovo avtobiografsko delo. 9 O t. i. protomuzejskem obdobju Mestnega muzeja Ljubljana piše Gregor Moder (ravnatelj Mestnega muzeja Ljubljana v letih 1985–1996, kustos 1996–2010) v Nekaj izhodiščnih misli za pripravo publikacije o zgodovini Mestnega muzeja Ljubljana, rokopis; s starejšimi omembami sem protomuzejsko obdobje Ljubljane potegnila v 17. stoletje. 10 Žmuc, »Pozdravljena častitljiva Jazonova hči!«, str. 50s. Geir Helgen (Norveška), arheolog in karikaturist: Muzej (Muzej in galerije mesta Ljubljane – MGML). 321 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 Rešnjega telesa. Naslednje leto so se izkazali dijaki retorike in poetike, »ko so pripravili razstavo slik za javnost ob prazniku sv. Rešnjega telesa in ob pogreb- nih slovesnostih za materjo kneza Eggenberga«.11 Nadarjeni posamezniki so naslikali prazniku in do- godku primerna dela ter jih nato javno pokazali na razstavi, affixione publica. Jezuiti so namreč, npr. leta 1644, dvorano okrasili s slikami,12 ki pa so bile name- njene le »notranjemu« ogledu. Leta 1688 so ustanovili Ljubljansko plemiško družbo sv. Dizma na čast Slave in Muz, kar so ute- meljili v pesniškem prologu v antični maniri: To me- sto oče Muz krasi, / Minerva z mlekom ga doji, / Bogovi vsi naklonjeno / Početje njuno spremljajo.13 V uvodnih besedah Predgovora je tajnik družbe Janez Gregor Dolničar pl. Thalberg zapisal, da se je družba »od- ločila, da kakor na razstavi ali v gledališču, auf einen Schavorth oder Schaubüne, predstavi krepostno življe- nje vseh članov, njihove simbole in grbe, z namenom, da bi svoje naslednike spodbudila k posnemanju vsa- kovrstnih visokih kreposti in da bi se jih, ko bodo po smrti odtegnjeni pogledu, spominjali in o njih premišljevali. Kaj je človeku bolj v slavo, kakor da se trudi za srečen odmev in dober spomin?«14 Njegova opredelitev razstave nedvoumno izraža razumevanje, da je razstava, podobno kot igra na gledališkem odru, namenjena javnemu ogledu. V 17. stoletju najdemo tudi prvo omembo »mu- zeja« v Ljubljani. Doktor obojega prava15 Janez Šte- fan Florjančič pl. Grienfeld, pravnik, je osebna zani- manja združil s profesionalno potjo. Postavil je prvi muzej in razstavo, saj »kolikor mu je zaradi velikih poslov dopuščal čas, se je razveseljeval s študijem medalj in starih rimskih novcev, ki so jih odkrili in izkopali predvsem v Ljubljani. Svoj muzej, ki je hi- tro postal slaven in v katerem so bile tudi naravne raritete in ki so ga obiskovali tudi tuji popotniki, je znal, tako kot Karel Patino,16 razložiti v zadovoljstvo vsakogar. O tem je sestavil tudi posebna opažanja, še posebej O poganskih novcih.«17 Bil je hkrati lastnik 11 ARS, SI AS 1073, Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis, str. 110: Parthenia et scholastica iuventus numero et pietate maiora in dies sumit incrementa, cuius devotio maxime in Divae Virginis et nostrorum sanctorum festivatibus industria vero in affixionibus Corporis Christi eluxit; Baraga, Letopis, str. 98, op. 168: izraz je treba primerjati z navedkom iz Porte- man, Emblematic exhibitions; Historia annua Collegii, str. 114: …, rhetores vero cum poetis cum affixione publica in festo Corporis Christi et illustrissimi principis ab Eggenperg matris funeralibus, tum aliquot insignibus actionibus, maxime »De Adulpho adolescente« et »Male educata adolescentia« suam decla- rarunt industriam. 12 Baraga, Letopis, str. 143; gospodu Baragi se zahvaljujem za pomoč. 13 Spominska knjiga, I, str. 15. 14 Prav tam, str. 12–13. 15 Utriusque iuris doctor, tudi iuris utriusque doctor: doktor oboje- ga prava, kanonskega in civilnega. 16 Spominska knjiga, 1688–1801, I, str. 83. Charles Patino (1633–1693), zdravnik, avtor številnih del o numizmatiki. 17 Prav tam, str. 80–83: … so offt sein fast berüemtes Museum, wel- muzeja, skrbnik in strokovni vodič, napisal pa je tudi prvi doslej znani muzejski »katalog« na naših tleh. Zapis lahko razumemo tudi kot prvo opredelitev muzejskega procesa: zbiranje, konserviranje, razstav- ljanje in raziskovanje. Zanimiv je tudi poudarek na izvoru razstavljenih predmetov, ki so bili večinoma ljubljanskega izvora. Muzej je razkazoval svojim pri- jateljem, zanimiv pa je bil tudi za tujce. Kasneje najdemo več posameznikov, ki so imeli svoje plemiške zbirke, kabinete čudes. V Spominski knjigi ljubljanske plemiške družbe sv. Dizme v življe- njepisih članov beremo, kakšnim zanimanjem so se posvečali: urejanju vrtov z botaničnimi posebnostmi, zbiranju živalskih ostankov, umetnin itn. Zbirke so bile, tedaj in kasneje, vir znanstvenih podatkov in raziskav. Med kasnejšimi zbiralci je baron Žiga Zois pl. Edelstein hranil pomembno zbirko mineralov, ki jo je njegov nečak Karel Zois ponudil v odkup De- želnemu muzeju v ustanavljanju. Tudi grof Franc Hohenwart je muzeju podaril svojo zbirko konhilij.18 Posebnosti oziroma nenavadnosti so zanimale tudi »male« ljudi. Zapis o dveh »navadnih« naravnih čudesih, ki sta vznemirili vse mesto in so Ljubljanča- ni »drli na kup«, nam je s konca 17. stoletja ohranil kronist Janez Gregor Dolničar. Ko so februarja 1693 v mesto prepeljali »strašno« želvo, ki so jo ujeli pri Trstu in je tehtala celih 5 centov, jo je moralo osem ljudi prenesti z ladje. Predali so jo deželnemu glavar- ju Eggenbergu, ki jo je ukazal za dva dni izpostaviti v Ljubljani, da si jo je lahko vsak ogledal, nato so jo odpeljali še na Dunaj.19 Leto kasneje, junija 1694, so deželnemu upravitelju grofu Gallenbergu izročili »trofejno« ščuko iz Ljubljanice, ki je tehtala 21 fun- tov ali nekaj več kot 10 kilogramov.20 Od kabineta čudes do muzeja Obisk muzeja je pomenil družabni dogodek, obi- skovalec je v prvi vrsti izrazil zanimanje za preteklost in njeno poznavanje, kar je seveda pričalo o finanč- nem položaju, znanju in omikanosti, saj so si (zaseb- ne) muzeje lahko ogledovali le znanci iz podobnega ches auch mit Natur rariteten versehen wahr, …; Glonar, Flo- riantschitsch de Grienfeld, Ivan Štefan (geslo), str. 183. Flor- jančič je študiral pravo v Ingolstadtu, promoviral pa v Sieni, odvetnik kranjskih deželnih stanov, član Academie operosorum Labacensi z imenom Tinnulus, Zveneči. Bil je prvi Slovenec, ki je spisal tehtno delo ekonomske vsebine, tj. J. S. Florian- tschitsch de Grienfeld j.u.d., Bos in lingua sive discursus aca- demicus pecuniis vetero-novis, Ljubljana, 1710. Leta 1698 je v Ljubljani v sklopu Akademije delavnih ustanovil družbo pravnikov, Collegium iuridicum Labacense; Steska, Dolničar- jeva ljubljanska kronika, str. 79, 81. 18 Petru, Misli, str. 21; prav tam. Avgusta 1831 »je komisija v se- stavu Hladnik, Čop in Kersnik predala s posebnim protoko- lom Zoisovo zbirko mineralov muzeju«; konhilije so lupine mehkužcev. 19 Morda bi morali preveriti, ali se je ohranila v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, Naturhistorisches Museum. 20 Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 81. 322 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 socialnega okolja. Eden največjih muzejev na svetu, Louvre, pa je leta 1792 nastal kot muzejon, »prostor za spomenike vseh znanosti in umetnosti«. Po za- četku francoske revolucije so za citoyens, državljane, odprli Muséum Central des Artes.21 Znamenitosti, dragocenosti, različna čudesa in »zasebne« zakladni- ce so burile »narodnostno domišljijo« v času, ko so iz teritorialnih držav nastajale nacionalne. Državni in deželni muzeji so potrjevali ali želeli doseči samo- potrditev in dokazovali nacionalno entiteto. Koncept muzeja se je »demokratiziral«, muzeji so postajali do- stopnejši tudi širšim množicam. Tudi na Kranjskem so po uspešnem kongresu sv. alianse v Ljubljani leta 1821 Kranjski deželni stanovi s cesarjevo naklonje- nostjo sprejeli odločitev o ustanovitvi Kranjskega stanovskega muzeja, ki je imel prve prostore na Sa- lendrovi ulici (sic!). Cesar Franc I. je potrdil ustano- vitev muzeja z imenom Kranjski deželni muzej, ki je prvo stalno muzejsko razstavo postavil leta 1831.22 Nastanka slovenskih kulturnih narodnih institu- cij »ne gre popolnoma ločiti od narodnoprebudnih 21 Lewis, Collections, str. 11; Perko, Muzeologija, str. 43, se spra- šuje: Louvre, muzej revolucije? 22 ARS, SI AS 934, fasc. 4, mapa Mantuanijev popis muzeja 1922, str. 1–22. Mantuani napiše zgodovino Deželnega mu- zeja od Tyffernusa dalje, omenja in ocenjuje vloge Schönleb- na, Valvasorja, Dolničarja itn.; prim. Petru, Misli ob stopetde- setletnici Narodnega muzeja, str. 24. Leta 1882 je cesar Franc Jožef dovolil, da se je Kranjski deželni muzej poimenoval po prestolonasledniku – Rudolfinum; leta 1883, ob 600-letnici priključitve Kranjske Avstriji, je cesar položil temeljni kamen za prvo muzeju namenjeno stavbo. idej in pobud«.23 Liberalni politik in ljubljanski žu- pan Ivan Hribar (1896–1910) je imel svojo vizijo za narodno osvoboditev in rešitev Slovencev od »patine suženjske plesnobe«. Njegov narodnostni program je temeljil na predpostavki, da je poleg vzpostavitve ekonomske moči potrebna tudi »naša notranja osvo- boditev«, da bomo Slovenci lahko vzpostavili poli- tično moč.24 K »narodovemu telesu« so sodile tudi kulturne institucije, tj. muzeji, knjižnice, arhivi, javni spomeniki slovenskim zaslužnim možem, slovensko poimenovanje ulic itn. Hribar je za protiutež tedaj »nemškemu«, kot ga je razumel, deželnemu muze- ju želel postaviti »slovenski« muzej, ki naj bi zbiral »vse predmete z ozirom na Ljubljano, glede na vlogo mesta v duhovnem in narodnem smislu«. Njegova namera je bila jasna: muzej mora pokazati sloven- sko identiteto »narodne in kulturne prestolnice«.25 Mestna občina ljubljanska je leta 1905 od dežele kupila Ljubljanski grad, ki ga je namenila kulturnim ustanovam. V tlorisne načrte so že vpisali prostore za »ljubljanski mestni26 muzej«, a so jih morali zaradi stanovanjske stiske preurediti v stanovanja.27 Aktiv- 23 Smrekar, Društvo, str. 12. 24 Hribar, Moji spomini, II, str. 481. 25 http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-LLEA- OV6E/e0ef1214-c79c-4b47-b5f9-02cc6fe0a505: Anton Aškerc Vsa Slovenija pomagaj Ljubljani! ob potresu aprila 1895; Dolenc, Kulturni boj, str. 13. Slovenizacijo Deželnega muzeja je že pred vojno izvedel dr. Josip Mantuani. 26 Mestni muzej v ustanavljanju večinoma pišejo z malo začet- nico. 27 Načrte mi je predal mag. Janez Polajnar (SI ZAL LJU 334, Načrti, objekt Ljubljanski grad, št. 010-005-024, 010-005- Ljubljanski grad, načrt (SI ZAL LJU 433, Načrti). 323 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 nosti za postavitev muzeja pa so s tem postale bolj oprijemljive. Mestna občina in župan Hribar sta začela odku- povati likovna dela različnih umetnikov in s tem je Hribar zasnoval likovno zbirko bodočega muzeja. Umetniška dela je mestni arhivar Anton Aškerc28 vpisoval v prvo inventarno knjigo mestnega muzeja »Katalog umotvorov ljubljanske mestne umetniške galerije« 1907.29 Prav v obdobju prvega snovanja muzeja so po- seben izziv predstavljala načrtna arheološka izkopa- vanja v mestu v letih 1909–1913. Arheolog Walter Schmid je izkopal rimsko mesto in z objavo knjige Emona (1913) nedvomno potrdil, da je bila Emona prva urbana predhodnica Ljubljane.30 Nova spozna- nja o starosti prestolnice so vznemirila Ljubljančane in medije ter spodbudila zanimanje za zgodovino (in ponos na mesto). Slovenski narod je leta 1910 v šestih nadaljevanjih objavil podlistek o Emoni. Na- tančno popisane najdbe izpod peresa M. R. so terjale ustanovitev Emonskega muzeja, Museum Emonense. 025); http://www.ljubljanskigrad.si/spoznajmo-grad/zgodo- vina-gradu/. 28 Antona Aškerca lahko imenujemo tudi prvega dokumentali- sta Mestnega muzeja Ljubljana. 29 Prvo inventarno knjigo kratko imenujemo Kulmug, vodimo jo pod inventarno številko MGML, 510:LJU;0019123; prvi vpis v knjigi je: Jurij Tavčar/Pokrajina Jezero/oljnata slika/ kupljena 60 kron/pozlačeni okvir/0.50 x 0.75m. 30 Baš, Schmid, Valter (geslo), str. 222. Schmid (Šmid) Valter (pri krstu Franc) (1875–1951); Kastelic, Walter Schmid, str. 296; pobudnik izkopavanj je bil Kranjski deželni muzej, ki je shranil najdbe. »Predvsem bi bil ta muzej (v obrtni šoli naj bi pripra- vili nekaj prostorov za muzej) za vsakega tujca največja znamenitost, za vsakega domačina pa največji ponos.«31 Pomena tujskega prometa, tj. turizma, so se v pove- zavi s kulturno dediščino začeli zavedati, a čas še ni dozorel. Ustanavljanje Mestnega muzeja v Ljubljani Ervin Dolenc muzeje, ki so vključevali tudi ga- lerije in arhive, označi kot »edine javne znanstvene ustanove pred prvo svetovno vojno na Slovenskem«.32 Tedaj obstoječo muzejsko mrežo so predstavljali Na- rodni muzej, katerega narodno funkcijo je omejeval pokrajinski muzej za bivšo Štajersko v Mariboru, muzeja v Celju in Ptuju pa sta obdržala krajevno, bolj pedagoško kot znanstveno funkcijo. V Ljubljani so delovale še posebne nacionalke, tako svoje začet- ke v leto 1898 postavlja Slovenski šolski muzej, leta 1932 pa je bil ustanovljen Etnografski muzej, ki je ostal pod streho Narodnega muzeja, borili so se za osamosvojitev Prirodoslovnega muzeja. Na Primor- skem je današnji Pokrajinski muzej Koper leta 1911 nastal kot Mestni muzej Koper. Dolenc zgolj zapiše, da je ustanovitev Mestnega muzeja Ljubljana 1937 prostorsko razbremenila Narodni muzej,33 kot da se 31 Slovenski narod, Emona, 8. 3. 1910, št. 54, str. 1; 9. 3. 1910, št. 55, str. 1; 10. 3. 1910, št. 56, str. 1; 11. 3. 1910, št. 57, str. 1; 12. 3. 1910, št. 58, str. 2; 16. 3. 1910, št. 61, str. 1. Pod podlistke, imenovane listek, je podpisan M. R., še nerazrešen akronim. 32 Dolenc, Kulturni boj, str. 12s. 33 Prav tam, str. 13. Prvi vpis v Kulmug: Jurij Tavčar, Pokrajina Jezero (MGML, foto: Damjana Šalehar). 324 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 je »izgubila« Hribarjeva želja po muzeju prestolnice Slovencev. Exposé o ustanovitvi Mestnega muzeja Ljublja- na je februarja 1929 zapisal dr. Josip Mantuani.34 Upokojeni profesor in ravnatelj Narodnega muzeja je utemeljil potrebo po ustanovitvi mestnega muzeja in ob tem izrazil credo muzeologije. Dotaknil se je, kot je zapisal v zaključku, vseh bistvenih točk »or- ganizacije muzeja glede na razvoj stroke«. Ognil se je le gospodarsko-političnega programa, tudi kočljive točke financiranja muzeja, čeprav je priporočal, da je treba štedljivo trošiti denar. Obenem je zapisal, da bo z ustanovitvijo muzeja občinska uprava, tako kot v drugih mestih, hodila »nemoteno dalje po moder- nizirajoči poti, razlogov za muzej je več kakor dovolj, to pa takih, da drže«. Ljubljana z novim muzejem ne bo slepo sledila tujim mestom, ampak bo pred- vsem varovala dediščino, ker »ginejo spomeniki in dokazi starobile mestne kulture čimdalje, tem hitreje. … gine smisel za ostanke bivših dob, ki se umikajo modernim proizvodom, na drugi strani pa se pojavlja patološko ‘zanimanje’ za starine brez najmanjšega ra- 34 Stele, Mantuani, Josip (geslo), str. 43–45. Josip Mantuani (1860–1933) je bil doktor umetnostne zgodovine in arhe- ologije, sprva zaposlen v dvorni knjižnici na Dunaju, kjer je skrbel za zbirko bakrorezov, nato pa za glasbeno zbirko. Leta 1909 je postal ravnatelj Deželnega muzeja v Ljubljani, leta 1924 pa se je upokojil. Bil je urednik Carniole in nato Glasnika muzejskega društva za Slovenijo; SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287: pod številko 8328/29/ XXI/10 je ohranjen rokopis Exposé o ustanovitvi Mestnega muzeja Ljubljana, str. 1–9, arhivska paginacija 547–552; zamisli dr. Mantuanija omenjam, ker se je celostno lotil koncepta organizacije (me- stnega) muzeja, ki je bil relevanten osebnostim ljubljanske in slovenske kulturne politike še v tridesetih letih 20. stoletja; v smislu vred notenja teoretičnih misli o organizaciji muzeja lahko polemičen pogled na dr. Mantuanija beremo v Neme- ček, Razvoj konservatorske delavnice, str. 37–48. Po prisilni upokojitvi je zapustil precej napete medčloveške odnose v muzeju. O vprašanju upokojitve in razmer v Narodnem mu- zeju gl. Cerkovnik, Dr. Josip Mantuani, str. 26–37. V Hri- barjevi zapuščini je ohranjeno pismo/spomenica (MGML 510:LJU;0048282) senatorju I. Hribarju iz leta 1937, ko Znanstveni odbor Prirodoslovnega društva, Muzeološko društvo za Slovenijo, Ravnateljstvo Narodnega muzeja ter in- štituti Univerze v Ljubljani (zoološki, botanični, mineraloški, geološki in histološki) na desetih straneh pišejo o Nesodob- ni organizaciji Narodnega muzeja v Ljubljani; dr. Mal se pod zahtevo »Mi pa hočemo naprej! Mi ne smemo in ne moremo ostati še dalje na stopinji kulture, ki jo je oznanjal ljubljanski enciklopedični muzej pred 116 leti« podpiše, čeprav je bil te- daj že 13 let ravnatelj (čeprav gre v osnovi za osamosvajanje Naravoslovnega muzeja, je dikcija presenetljiva); ravnatelj Narodnega muzeja (1945–1968) dr. Jože Kastelic v Iosephi Kastelic opera selecta, str. 181s, oceni, da »Narodni muzej med obema vojnama ni mogel več dohitevati razvoja evropskih muzejev ne v prostorih, ne v razstavni tehniki, ne v vskladi- ščevanju in konserviranju predmetov«. Strokovno je šlo dr. Mantuaniju bolje od rok, saj najdemo v njegovem zasebnem arhivu (ARS, SI AS 934, fasc. 4) ohranjenih več poskusov priprave kataložnih listkov za popis muzealij, sam zapiše, da se je zgledoval po dunajski državni galeriji. Ti vsebujejo vse ključne rubrike tudi glede na današnje zapise o muzejskem predmetu: umetnik, vsebina, vrsta muzealije, merilo, inven- tarna številka, znamka (signatura), orientacijska številka, na- čin pridobitve, pripombe, vrednost in nahajališče. zumevanja, in to eksploatirajo prekupčevalci, ki jim je kulturno-zgodovinski pomen ničeva stran.« Na- prej piše, da se je razvila nova kulturna potreba po ustanavljanju mestnih muzejev, ki raziskujejo lokal- no zgodovino, oziroma se lahko posvetijo »lokalnim zahtevam in razmeram«. Iz tega sledi, kje bo novi muzej »nabiral« predmete in kaj vse bodo lahko z gradivom predstavili. Njegovi muzejski cilji so široki in presenetljivo sodobni: temelji na predmetih in na njihovem vključevanju v življenje, predlaga pa zbira- nje od rimskih izkopanin do kuharskih receptov. V muzeju je treba zaposliti »čim najmanj uradništva«, saj bi v nasprotnem primeru »odprli vrata na stežaj najusodnejšemu diletantizmu«. Predlaga dve redni zaposlitvi: voditelj, ki mora biti akademsko izobražen in graduiran znanstvenik, vešč v arheologiji, umet- nostni in kulturni zgodovini, pa tudi v historičnih pomožnih vedah (v paleografiji, diplomatiki, krono- logiji, sfragistiki, heraldiki, numizmatiki, epigrafiki) ter etnografiji in folkloristiki; obvladati mora več jezikov, imeti praktične izkušnje v muzejski tehniki in muzejski službi. Drugi je pomožni uradnik z gim- nazijsko izobrazbo in opravljeno maturo, da si lahko pomaga z znanjem klasičnih jezikov. Dopolnilni sta bili dve uradniški zaposlitvi, po opravljenih uradnih urah bi delala izven uradnih ur v muzeju preparator (s končano ljudsko šolo in z ročnimi spretnostmi, da lahko čisti bakroreze, lepi posode, natrgane liste itn.) ter strojepiska, ki zna pisati po nareku in kolikor toli- ko obvlada francoščino. S štirimi ljudmi bi bil mestni muzej preskrbljen za več let.35 Nato so v začetku tridesetih let aktivno nastopi- le osebnosti ljubljanske kulturne politike, ki so idejo ustanovitve mestnega muzeja uspešno pripeljale do srečnega konca: mestni poglavarji (župani) Ljublja- ne – dr. Dinko Puc, dr. Vladimir Ravnihar, dr. Juro Adlešič, prof. Evgen Jarc, dr. Josip Mal, dr. Rudolf Molè in drugi – ter seveda mnogi posamezniki, ki so začeli dopolnjevati zbirko mestnega muzeja, ki jo je začel snovati župan Hribar. V Beogradu je leta 1930 na kongresu zveze mest Kraljevine Jugoslavije podžupan Evgen Jarc36 raz- pravljal o kulturni vlogi naših mest.37 Na široko se je razpisal o osnovnih funkcijah mesta in zadovoljevanju potreb mestnega prebivalstva, o tem, da je kulturna politika pomemben del komunalne politike, katere cilji so boj proti »razduhovljenju« modernega človeka na vsej črti, proti ločitvi socialnih razredov in delova- nje v smeri obče državne kulturne politike. Zavzel se 35 Prav tam. 36 Pirjevec, Jarc, Evgen (geslo), str. 385s. Evgen Jarc (1878– 1936), slovenski politik in profesor, služboval je v Kranju in na I. državni gimnaziji v Ljubljani, nato še v Tuzli. Po prvi svetovni vojni se je posvetil mestni politiki ter se zavzemal za kulturni napredek in turistični razvoj Ljubljane. Tik pred smrtjo je postal glavni urednik Kronike slovenskih mest. 37 Jarc, Kulturne naloge naših mest, str. 43–47: objavljeno pre- davanje iz Beograda. 325 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 je za državni »zakon o varstvu starin«. Mestni arhiv in mestni muzej je razumel kot organsko zvezo, saj je njun delokrog včasih težko ločiti. Ljubljanski muzej bo nosilec naloge, da zbira vse, kar se nanaša na zgo- dovino Ljubljane, stavbni razvoj ter gospodarsko in kulturno preteklost itn. Njegov cilj je bil, da ljudem »odpremo naše muzeje, ki pričajo o naši zgodovini, dajmo mu (kmetu) priliko, da se seznani z našim gle- dališčem, z našo dramo in opero; koncerti in preda- vanja mu naj odkrijejo vrednote mestne kulture«. S tem bi mu pokazali mesto v drugačni luči in meščana ne samo kot pohajkovalca. »Kakor sloni naša narodna moč, naša narodna obnovitev na kmetu, tako bi bilo enostransko gledati samo kmečko kulturo, ki jo me- stna kultura v višjem pravcu spopolnuje. Med obema najti pravo, stalno in plodno sintezo, je važna nacio- nalno-kulturna naloga naših mest.«38 Mestna občina je 9. junija 1933 ustanovila kul- turni oddelek,39 v pristojnosti katerega sta bila raz- pravljanje in predlaganje ustanavljanja osrednjih deželnih in mestnih institucij, prvi načelnik oddelka, mestni svetnik in podžupan, je bil prof. Jarc.40 Na 38 Prav tam, str. 43s. Navezuje se tudi na mestno arhitekturo in sklicuje na načela Le Corbusiera. Tudi v tem pogledu meni, da je v interesu mesta, da ohrani poteze, ki so estetsko ali po- krajinsko učinkovite ali zgodovinsko-spominsko znamenite. Naveže se na posebne umetnoobrtne muzeje ter daje primer- javo s tovrstnimi muzeji v Londonu in z nekaterimi v Nem- čiji. Socialnih razsežnosti se dotakne s pisanjem o ustanovitvi ljudske univerze in splošnih knjižnic, o dostopnosti kvalitetne filmografije ter o dobri komunalni publiciteti oziroma sezna- njanju prebivalstva z različnimi informacijami. 39 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 1. V zapisnikih se pojavljajo različna poimenovanja – odbor, odsek, oddelek; prav tam, Pravilnik Kulturnega odbora, str. 71–73. Kulturni odbor mestnega sveta občine ljubljanske je »posvetovalni organ predsednika mestne občine v vseh kul- turnih vprašanjih tičočih se mesta Ljubljane in neposredne okolice, izvzemivši šolstvo«. 40 Iz zapisnikov in sklepov kulturnega oddelka in mestnega sveta razberemo, da so mestni politiki skupaj s strokovnjaki razmi- šljali o celovitem »narodovem telesu«. Poleg mestnega muzeja so snovali mestni arhiv in knjižnico, resno so se pogovarjali o pripravi monografije Ljubljane (prekinila jo je vojna), o knji- gi častnih ljubljanskih meščanov (nato o galeriji za Ljubljano zaslužnih mož), skrbeli so za ateljeje slikarjev in kiparjev itn. Leta 1934 so začeli izdajati periodično revijo Kronika sloven- skih mest. Narodno galerijo so ustanavljali že v času župana Hribarja, leta 1918 so ustanovili Društvo Narodna galerija, Mestna občina ljubljanska je leta 1933 ustanovila institucijo Narodna galerija; julija 1946 jo je prevzela vlada Republike Slovenije in s tem je pridobila nacionalni status. Mestnosti narodne galerije in njenih zbirk lahko sledimo v SI ZAL LJU 488, Cod. VIII, 1, str. 8. Na seji kulturnega odseka so razprav- ljali o Narodni galeriji, ki ji je mestna občina dala na razpo- lago vse slike in kipe, niso pa vsega potrdili z reverzi. Zato je župan odredil, da v galeriji sestavijo seznam mestne imovine, ki se mora označiti na vseh predmetih. Umetnine pa, ki jih niso razstavili, morajo vrniti mestni občini; prav tam, str. 97s: Kulturni odsek je na seji avgusta 1936 odločil, da se pod po- stavko Umetniška galerija »iz tega fonda nakupuje umetnine za bodoči mestni muzej, oziroma se za enkrat kot mestna last razstavljajo v Narodni galeriji«. Z odkupi so podpirali naše umetnike, ki so preživljali »strašno gmotno krizo«. Narodno galerijo pa imenujejo »oni zavod, ki je naš ponos, zavod, ki mu privatna iniciativa in požrtvovalnost pomagata, da kaže aprilski seji 1933 so ustanovili kuratorij, skrbniški odbor ali nadzorni svet, za mestni muzej, ki so ga sestavljali člani mestnega sveta in izbranci iz bo- gatejšega meščanstva,41 kajti od njih so pričakovali predlog statuta muzeja, ki bi ga potrdili na mestni občini; pomagali bi zbirati prostovoljna darila, tako finančna kot predmete za muzejske zbirke. Svet bi tudi pomagal poiskati, predlagati in prenoviti pri- merne prostore, zbiral bi material, ki so ga hranili različni občinski odseki, v Narodnem muzeju in se zanimal za predmete pri zasebnikih. Prvič omenjajo zbiranje »predmetov, slik, fotografij itn. za sodobni muzejski oddelek«. V strokovnem svetu kuratorija so bili ravnatelj Narodnega muzeja dr. Josip Mal, ravna- telj Etnografskega muzeja Niko Zupanič, dr. France Stelè, umetnostni zgodovinar in prvi konservator, slikar Maksim Gaspari,42 prof. Albert Sič, etnolog, Božo Račič, organizator in promotor domače obrti, ter mestni arhivar kot referent.43 Junija 1933 so pro- sili za potrditev predračuna za plačilo večjega suhega prostora, tj. skladišča, kjer bi lahko hranili muzejske predmete.44 Kulturni odsek je septembra 1933 pod prvo točko razpravljal o proračunskih predlogih kulturnega od- delka. Načrtovali so postavko 50.000 din za zagonska sredstva za mestni muzej (točka 4). A denarja mestni svet ni odobril, saj je predlog v zapisniku ostal brez rdeče kljukice.45 Na isti seji je pod 6. točko dnevnega reda že precej razdelano in zavezujoče o vprašanju mestnega muzeja razpravljal dr. Joža Bohinjec (v za- pisnikih tudi Bohinc, Bohinjc):46 »Zaradi nujne po- trebe po ustanovitvi samostojnega mestnega muzeja ter z ozirom na muzejski zgodovinski material, ki ga poseduje Mol, dalje material, ki ga dobimo tičoč se Ljubljane v prenatrpanem državnem muzeju, dalje muzejske zbir- ke Glasbene matice, gledališča, privatnikov /g. Winter/ dalje slik, kipov, ki jih Ng ne more razstaviti, pristopi naj se takoj k uresničenju ustanovitve mestnega muzeja. Pri državnem muzeju se nahaja tudi obrtni muzej, ki nima prostorov za otvoritev. G. Winter je pripravljen izročiti svojo dragoceno zbirko mestnemu muzeju, ako ima možnost, da ta oddelek sam uredi. Misliti je na rim- umetnine, ki nas zanje lahko zavida marsikateri narod …«. 41 SI ZAL LJU 489, Reg. I, f. 2287, str. 553s. Navedli so trgovca Jelačina, Skubca, Vodnika, Vovka, Kneza, Verovška, Žiliča, Stupico, Krisperja in Mayerja. 42 http://museums.si/sl/author/details/66/maksim-gaspari: Maksim Gaspari, slikar, poučeval risanje v ljubljanskih sred- njih šolah in bil restavrator v Etnografskem muzeju. 43 SI ZAL LJU 489, Reg. I, f. 2287, str. 553s. 44 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod. VIII, 1, str. 5. 45 SI ZAL LJU 499, Mesto Ljubljana, Kulturni oddelek, 1–40, 1, mapa 6. Na seji 6. septembra 1933 so rdeče odkljukali potr- jene vsote, npr. za Mestni arhiv 20.000 din, Mestno knjižnico in čitalnico 61.000, Mestno umetnostno galerijo 108.000 din itn. Potrdili niso predlogov za mestni muzej, Tiskovni referat ter Spomenike in skulpture. 46 Mahkota, (geslo) Bohinjec, Joža (1880–1941). Bohinjec je leta 1919 v Pragi doktoriral iz prava, ravnatelj Okrožnega urada za zavarovanje delavcev in občinski svetnik Mestne občine Ljubljana. 326 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 ske izkopnine ljubljanske, ki bi bile ob ustanovitvi me- stnega muzeja na razpolago. Zato je poiskati primernih prostorov in predlaga, da se v ta namen izprazni grad Tivoli. Tako bi v tem delu mesta koncentrirali vse ume- tnostne ustanove, kar omogoča tujcu poset.« Grad Tivoli se mu je zdel kakor nalašč za muzej, saj ne potrebu- je posebnih adaptacij, tako da bi bilo v prvem letu predlaganih 50.000 din za ustanovitev in postopno zbiranje dovolj. Županu je predlagal: »1. da se obveste vse stranke v gradu Tivoli, da bo grad postopoma izpra- znjen, 2. da se v pritličju in v prvem nadstropju odpove onim strankam, katerih prostori se bodo rabili za začetno razstavo v muzeju. Sprejme se nadalje predlog referen- ta, da je povabiti vse interesente, ki prihajajo v poštev za ustanovitev mestnega muzeja, da se lahko ugotovi, koliko in kakšen muzejski material je na razpolago.«47 Posebej je poudaril, da je še vedno aktualen Mantua- nijev razmislek o novem muzeju. Auerspergova palača za mestni muzej Na kulturnem oddelku so razpravljali o primerni hiši za muzej, sprva so bili v igri grad Tivoli, a je bil 47 SI ZAL LJU 488, Cod. VIII, str. 17s. Prepisano brez zatipka- nih napak zapisnikarja; prav tam, str. 25–27. Kulturni odbor je spet poudaril nujnost ustanovitve mestnega muzeja, in sicer z argumentom, da je Narodni muzej le še skladišče. prevlažen, bivša državna dvorazredna trgovska šola, v kateri ni bilo dovolj prostora,48 pa tudi Ljubljanski grad,49 a le v primeru, da bi grad prenovili po načr- tih Jožeta Plečnika. Ker pa mesto ni imelo 15 mi- lijonov za prenovo mestne »akropole«, je stara ideja ostala neuresničena. Župan dr. Puc je 8. novembra 1933 že odredil ogled dveh lokacij, gradu Tivoli in Ljubljanskega gradu,50 a ogled ni bil zadovoljiv, saj je kulturni oddelek februarja 1934 sklical nov razgovor pri ravnateljstvu Narodnega muzeja, kjer so ponovno ugotovili vsestransko nujno potrebo po ustanovitvi mestnega muzeja,51 ki bi hranil predmete, tedaj že raztresene na več mestih. Kot najsprejemljivejšo novo lokacijo so omenili Auerspergovo palačo na Križev- niškem trgu,52 ki se jim je zdela najprikladnejša zato, ker je stala v starem delu mesta in »je novo adapti- rana, opremljena s centralno kurjavo in vsebuje cca 48 Mal, Marginalije, str. 78s; Waldherrerjevo učilišče na Bee- thovnovi ulici. 49 Stelè, Problem Ljubljanskega gradu, str. 106. 50 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 574. K ogledu je povabil gradbeni urad, gospodarski urad, podžupana g. Jar- ca, mestnega arhivarja, ravnatelja Državnega muzeja Mala in prof. Steleta, državnega konservatorja, ter upravitelja gradu Tivoli in Ljubljanskega gradu. 51 Prvič ime institucije zapisano z veliko začetnico. 52 V zapisniku pomotoma zapisano staro poimenovanje Križev- niški trg (1876–1892) za Napoleonov trg (1930–1952); SI ZAL LJU 488, Cod. VIII, 1, str. 27: seja 27. 2. 1934. Turjaška palača (ZAL, B4-028). 327 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 50 lokalov. Je last banovine in bo naprodaj za cca 1.000.000 din.«53 Leta 1934 je kulturni odbor županu in mestnemu svetu predlagal, »da se ukrenejo vsi koraki za prido- bitev Auerspergove palače za muzej«. Prvič so si člani odbora palačo ogledali februarja 1935 in o bodočem muzeju so se takoj razpisali časopisi. Mestni svet je takoj objavil uradno poročilo, da bo občina ustano- vila svoj muzej v zato kupljeni Auerspergovi palači na Napoleonovem trgu. Na seji občinskega sveta is- tega leta so potrdili nakup »Auerspergovega dvorca« v Gosposki ulici,54 kupna pogodba je bila podpisana 16. avgusta 1935:55 od banovinske uprave je mesto za 1.300.000 din kupilo prenovljeno poslopje Turja- ške palače, reprezentativno mestno stavbo,56 ki je bila vredna okoli 2 milijona din. A ker je z novim muze- jem ban dr. Dinko Puc57 predvsem »reševal« Narodni muzej, ki je bil prenatrpan z gradivom in bi ga s tem prostorsko razbremenil, je pristal na nižjo kupnino. Čez nekaj tednov je bil čas za selitev v palačo prime- ren, saj so bile vse formalnosti z banovino urejene in mestna občina je poslopje prevzela.58 Ureditev Auerspergove palače Po nakupu je takoj stekla razprava, kako vse- binsko »napolniti« palačo. V štirinajstih prostranih sobah drugega nadstropja, ki so bile kakor nalašč za muzej, bi po posameznih »oddelkih« predstavili mestno zgodovino,59 poleg razstavnih prostorov v pritličju in drugem nadstropju pa so se vanjo zača- sno naselili poleg kulturnega oddelka še prosvetni in eksekucijski oddelek mestnega poglavarstva. Za preselitvene in namestitvene stroške so namenili vsoto 30.000 din, kulturnemu odseku pa so naro- čili, naj k sodelovanju pritegne vse strokovnjake in zasebnike.60 Aprila istega leta je bil potrjen znesek za urejanje muzeja v proračunu v višini 50.000 din. Prof. Jarc je v pismu županu zagotovil, da »čeprav skromen, nam ta znesek dovoljuje in nas hkrati opo- 53 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 25–27; prav tam, str. 195. Turjaška palača je bila tudi gledališka kulisa v času velesejma junija 1938. Narodno gledališče je pripravilo predstavo na prostem, Goldonijevega Lažnika – dr. Molè naj bi v palači dovolil tudi prostore za garderobo. 54 Jutro, 11. 10. 1934, str. 7, Mestni muzej se bo vselil v Auer- spergovo palačo; Jutro, 25. 7. 1935, str. 3, Mestni muzej ureja- jo. Pisec je ugotovil, da Auerspergova palača ni bila primerna za muzej, saj je bila že brez razstave v njej velika gneča magi- stratnih uradov. Predvsem pa je preuranjeno zapisal, da bodo v treh tednih prenovitvena dela končana; Slovenec, 8. 5. 1935, str. 4, Za osrednji slovenski arhiv: priobčili novico, da se bo muzej selil v palačo v nekaj dneh. 55 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 29; Mal, Vodnik po ljubljanskem Mestnem muzeju, predgovor. 56 Andrejka, Poslopje Mestnega muzeja, str. 261–266. 57 Dr. Dinko Puc, župan 1928–1935, ban februar–september 1935. 58 Slovenec, 8. 5. 1935, št. 104, str. 4. 59 Slovenec, 20. 4. 1935, št. 92, str. 4, Ljubljanski mestni muzej. 60 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 592. zarja, da pristopimo k ustvaritvi te nove in pomemb- ne mestne ustanove«.61 Avgusta 193462 je načelnik kulturnega oddelka Evgen Jarc poslal v potrditev osnutek proračunske- ga predloga kulturnega oddelka za leto 1935. Pod B. dodatni proračun so v 11. točki tokrat predlagali financiranje mestnega muzeja v višini 150.000 din in vsoto utemeljili: »Detaljnega proračuna za prvo leto ni mogoče predvidevati. Za mestni muzej je bila kupljena palača,63 knežji dvorec Auerspergov, ki se v mesecu ok- tobru izprazni. Glasom predvidenega materiala potre- bovalo se bo za mestni muzej 42 sob, ostale sobe se bodo porabile za pisarne kulturnega in statističnega urada, stanovanje hišnika, delavnico itd. Iz proračunskega zneska se mora izvršiti potrebna adaptacija prostorov, prevoz predmetov za muzej, dalje nabava vitrin, stojal, omar, polic in sploh vsega materijala, ki je za to potre- ben, da se mestni muzej uredi. Poleg tega je kriti iz tega zneska kurjavo, razsvetljavo, vodovod. Prihodnja leta, ko bo muzej urejen, odpadejo vsi ti stroški in se postav- ka zniža samo na upravne stroške poslopja, kurjavo in razsvetljavo.«64 Sodeč po septembrskem zapisniku seje kultur- nega odseka pa se je zgodil preobrat, saj je zaradi »nepredvidenih tehničnih težkoč« načelnik Jarc žu- panu predlagal, da se preloži zamišljen predlog za odobritev osnovanja mestnega muzeja. Hkrati naj bi kulturni oddelek še enkrat uredil vse formalno- sti glede nakupa in prevzema zgradbe. Nenadoma se je spremenil tudi vsebinski predlog postavitve, saj je oddelek dobil nalogo, da izdela podroben načrt za ureditev prostorov, katerega »delokrog naj se omeji le na mestni muzej v ožjem pomenu«.65 Do polemik je najverjetneje prišlo zaradi vizij vsebinske postavi- tve, saj so se odločali med postavitvijo ožje lokalne 61 Prav tam, str. 597. 62 SI ZAL LJU 499, Mesto Ljubljana, Kulturni oddelek, 1, mapa 13. Kulturni oddelek se je odzval na pisanje časopisov, ki so zvedeli za bodoči nakup palače in že trdili, da bodo pala- čo napolnili administrativni oddelki mestne občine. 42 sob so namenili za muzej, pisarne uprave muzeja, konservatorja, za mestni kulturni odsek, statistični urad in stanovanje hišnika. Palačo so si šli ogledat. 63 Potekali so razgovori za nakup, ki se je zgodil leta 1935. 64 SI ZAL LJU 499, Mesto Ljubljana, Kulturni oddelek, 1, mapa 13. 65 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 35; prav tam, str. 59. Pod 4. točko dnevnega reda: mestni muzej je »lokalni muzej in obsega zbirke, originalne ali v modelih, od najstarejše dobe do današnjih dni. … Posebno naj se pokaže razvoj mesta Ljubljane. Vse drugo, kar ni direktno v zvezi z Ljubljano, ne sodi v mestni, temveč v centralni muzej. Ravna- telj muzeja mora biti akademsko izobražena oseba, oziroma mora imeti kvalifikacijo, ki jo zahteva država za svoje muze- je. Skupno z načelnikom urada skrbita za pravilno uporabo kreditov, sicer pa je v svojih poslih popolnoma samostojen. Muzej posluje po posebnem pravilniku.« Prav tam, str. 124: 26. januarja 1937 so na seji kulturnega oddelka zapisali, da je Ljubljana edino večje mesto v Jugoslaviji, ki še nima svojega muzeja. Ponovno so poudarili »veliko vzgojno in patriotično važnost ustanovitve muzeja Ljubljane, središča slovenskega naroda«. 328 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 »zgodovine Ljubljane« in razstave, ki bi Ljubljano pokazala kot prestolnico, njen geostrateški položaj in zgodovino. Kmalu po nakupu palače je tedanji načel- nik kulturnega oddelka dr. Molè prosil, naj vendar določijo, kateri mestni urad bo upravljal z »Auersper- govo palačo«, in sicer predvsem zato, ker so se mnoga društva že uradno potegovala za pridobitev prostorov v palači, zato naj se že začne urejati muzej, ker »je škoda, da stoji prostor prazen«.66 Leta 1935 je Jarc objavil (skoraj) manifest novega muzeja. Zavzemal se je za sodoben pristop pri or- ganizaciji muzeja. Ni govoril na pamet, pač pa si je študijsko ogledal muzeje v Nemčiji: v Bonnu, Kölnu, Ulmu, Augsburgu, Regensburgu, Würzburgu, Lands- hutu in Münchnu. Pogovarjal se je z ravnateljem Rheinisches Museum v Kölnu, ki je želel z muzejem pokazati »kulturni razvoj Porenja in njegovo poveza- nost z Nemčijo. Glavni cilj muzeja bodi, da pokaže v sedanjosti živečemu človeku povezanost današnje kulture s preteklostjo in ga tako vzgaja, da pravilno ocenjuje kulturo sedanjosti iz domače tradicije.« Jarc je pričakoval, da se bo ob velikih stroških, ki jih je mesto žrtvovalo, ustvaril ljubljanski mestni muzej, ki bo »ne samo popoln v znanstvenem oziru, ampak bo tudi vsak čas privlačna točka za Ljubljančane in tuj- ce. Pokazati lastnemu človeku, kako malo se je doslej zavedal, na kako zgodovinsko znamenitih tleh stoji njegovo mesto, v tujcu pa ustvariti prepričanje, da tu živi rod, ki zna ceniti svojo kulturno preteklost, to bo hvaležna naloga mestnega muzeja.« Razpravljal je o muzeologiji in poudaril, da se bo moral mu- zej »posluževati moderne muzejske tehnike, če se hoče uveljaviti«.67 Muzej je videl kot izobraževalno ustanovo: »Novo vsebino naj bi dobil pojem muzeja v zvezi s stremljenji za splošno ljudsko izobrazbo …, ki iščemo zanjo novih osnov, bodo muzeji važno dopolnilo historično-filološkemu bistvu šol in univerz, ker vodijo k predmetom in izhajajo od predmetov. Muzej posta- ni ljudski muzej, ki naj ne upošteva samo razmeroma ozkega kroga učenjakov in za posamezne panoge za- vzetih strokovnjakov, ampak vso javnost in naj skuša uveljaviti vse vzgojne vrednote, ki jih vsebuje. Stari tip meščanskega znanstvenega in poučnega muzeja se naj bi preobrazil v ljudski ali vzgojni muzej.«68 Poslanstvo muzeja je postajalo večplastno, zlasti naj to ne bi bil »samo« mestni muzej, poudarjali so vlogo Ljubljane kot prestolnice, saj »če hočemo velja- ti za kulturen narod, moramo imeti in priznati razen političnega tudi kulturno središče, ki si ga moramo 66 Prav tam, str. 69. 67 Jarc, Ljubljanski mestni muzej, str. 191–194, navaja posame- zne vsebinske dele, ki bi jih moral vključevati novi muzej, od prazgodovine do Turkov in cerkve, omenja tudi sliko me- ščanske kulture, do likovne zbirke itn. Ogledal si je »sijajno razstavo Tri dni v Münchnu; gledalec se pripelje s pošto, se nastani v starem hotelu, si ogleda takratno mesto, se zabava na veselicah in v gostilnicah in se sprehaja v lepi okolici, gre v gledališče in se tretji dan poslovi«. 68 Jarc, Ljubljanski mestni muzej, str. 191. izgraditi in izpopolniti v vseh smereh, tako da bo v ponos vsakemu Slovencu, pa naj prebiva ob Dravi, Savi, Muri, Kolpi ali ob Soči«.69 Zbiranje in zbiralna politika mestnega muzeja Profesor Mantuani je pod točko II. Predmet nabi- ranja predlagal, da mora muzej zbirati vse, »kar tiče zemlje, na kateri se je dvignila Ljubljana in razvoj našega mesta«.70 Že maja 1933 je odsek za organi- zacijo mestnega arhiva in mestnega muzeja mestni registraturi naložil, da pregleda »vse po mestni upra- vi nakupljene slike, fotografije in predmete« od leta 1900 do 1914.71 Ker so se na magistratu zavedali, da mestni muzej (še) nima gradiva za razstavo, so se dogovarjali z Na- rodnim muzejem, da bi novoustanovljenemu muzeju posodil svoje umetnine ljubljanskega izvora, a ohra- nil lastništvo. Dopisovanje o tej nameri je potekalo po več poteh: med kulturnim oddelkom občine in Narodnim muzejem, Narodnim muzejem in ban- sko upravo ter županom in Narodnim muzejem.72 30. aprila 1935 je dr. Mal upravi Dravske banovine poročal, da so že podpisali načelni pristanek za izpo- sojo gradiva, ki ga je nameraval Narodni muzej po- soditi mestnemu muzeju. V predhodnih razgovorih sta se dr. Mal in prof. Jarc strinjala, »da iz strokovno znanstvenih ozirov enotnega arheološkega pregleda naših pokrajin, ki ga obiskovalcu nudijo sedaj muzej- ske zbirke na enem kraju, nikakor ne kaže cepiti na dva dela z izločitvijo ljubljanskega gradiva v Mestni muzej«. Prof. Jarc, dr. Stelè in dr. Saria so se strinja- li z Malovim predlogom, da bi izročili le duplikate, nerazstavljeno gradivo, del lapidarija in odlitke po- membnejših predmetov, rekonstruirali rimski tlak, postavili hipokavst, rimsko vodovodno napeljavo, maketo Emone itn. V mestni muzej bi oddali tudi gradivo, ki ga je Mal zbiral za umetnoobrtni oddelek. Razstavili bi tudi »znanstveno in umetnostno osta- lino Viktorja Smoleta, barona Šveglja, posamezne predmete znamenitejših osebnosti našega kulturnega in javnega življenja bi mogli razstaviti v posebnem prostoru Zgodovinskih spominov. V Mestnem mu- zeju bi se mogli namestiti tudi obe vitrini z doku- menti s spomini na Napoleonovo dobo francoskih Ilirskih dežel, ki sta sedaj popolnoma neprimerno v mineraloški dvorani …« Za muzejske predmete se je morala ljubljanska mestna občina zadolžiti, da bo zanje primerno skrbela, jih zavarovati proti vlomu in požaru ter prevzeti odgovornost za morebitne nasta- le poškodbe iz malomarnosti. Vsi stroški prevoza so bremenili mesto, na vse spremembe na predmetih bi 69 Slovenec, 16. 9. 1937, str. 3, Ljubljanski mestni muzej odprt: poudarjen pomen kulturnega turizma. 70 SI ZAL LJU 489, Reg I, fasc. 2287: Mantuani, Exposé o usta- novitvi mestnega muzeja Ljubljana, str. 2 oz. 549. 71 Prav tam, str. 563. 72 NMS, 1935, 399/35, 209/35, 257/35. 329 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 moral pristati Narodni muzej, ki je mogel vsak trenu- tek zahtevati predmete nazaj, mestni muzej je moral sestaviti popis izposojenih predmetov, ki bi jih smel izposojati, kopirati, fotografirati in reproducirati le s pristankom Narodnega muzeja, na razstavi pa vidno označiti, da so last Narodnega muzeja. Vse sposoje- ne predmete so morali razstaviti. Za mestni muzej je tudi veljal enak urnik obiskov itn.73 Ni jasno, kdaj in kako so v mestni muzej prepeljali predmete, ki so jih darovali posamezniki za mestni muzej (v ustanavlja- nju) oziroma jih je za bodoči muzej kupil kulturni odbor. Kulturni odsek je tudi Narodno galerijo po- zval, naj vse slike, ki ji jih je dala na razpolago me- stna občina in niso bile razstavljene, izroči bodočemu muzeju. Obenem so župana ponovno pozvali, da izda odlok o popisu seznama vseh »umetniških« nakupov od župana Ivana Hribarja dalje.74 73 NMS, 257/1935. 74 Prav tam, seje od junija do julija 1933, str. 39: spomnili so se, da je Ivan Hribar svoje slike in umetnine po smrti za- pustil Mestni občini Ljubljana, zato so zahtevali, da morajo poiskati spise (avtorica domneva, da si senatorja Hribarja (1932–1938) niso drznili prositi za darilne listine, raje so jih iskali sami). Prav tam, str. 23: na prvi seji leta 1934 so pred- V dokumentaciji je ohranjen zanimiv poskus »re- patriacije« umetnin iz Avstrije. Dober mesec po usta- novitvi mestnega muzeja je v rokopisu ohranjen kon- cept pisma načelnika in podžupana Jarca Ministrstvu zunanjih zadev v Beogradu: ker je mnogo gradiva, ki bi ga »morali« pokazati na razstavi v novoustanovlje- nem mestnem muzeju, na Dunaju v Naturhistorisches Museum, naj ministrstvo sproži pogajanja z avstrij- sko vlado, ki jih je leta 1928 že vodil pomočnik bana Dravske banovine dr. Otmar Pirkmajer. S predmeti naj bi Avstrijci vrnili tudi »najdbene zapisnike«.75 Ministrstvo je odgovorilo, da dr. Otmar Pirkmajer ni vodil nikakršnih pogajanj o vračanju muzealij, je pa priložen spisek eminentnih arheoloških lokacij, s katerih so zahtevali vrnitev izkopanin: Ljubljansko barje, Vače, Šmarjeta na Dolenjskem, Rovišče nad Krškim, Podzemelj v Beli krajini, Mihovo v Gorjan- lagali, da izdelajo kopijo znamenja mestnih tržnih in sodnih pravic, izvirnik pa ostane v muzeju. Danes sta v zbirkah tržno znamenje ali roka pravice, MGML 510:LJU;0028135, in že- zlo mestnega sodnika, MGML 510:LJU;0010537; prav tam, str. 26–27: zavrnili nakup predmetov; SI ZAL LJU 499, Me- sto Ljubljana, Kulturni oddelek, 1, mapa 23: posebna je bila donacija gospe Alojzije Meglič z Igriške ulice, ki je želela de- ponirati svoje starinske predmete, če bi morala oditi iz Ljub- ljane ali v primeru vojne. Uporabljala bi jih do smrti, nato pa poklonila mestnemu muzeju (21. 9. 1939). 75 Prav tam, str. 601, koncept datiran 23. 4. 1935; str. 607: »Gradskemu poglavarstvu« je veleposlaništvo Kraljevine Ju- goslavije v Avstriji 13. 6. 1935 odgovorilo, da v arhivu vele- poslaništva ni dokumentov pogajanj iz leta 1928; na istem dokumentu je zapisan koncept načelnika kulturnega oddelka (odposlan 13. 7.), naslovljen na dr. Pirkmajerja, naj mestu iz- roči prepis poročila oziroma sporoči naslov organa, kateremu je poročilo o pogajanjih poslal. Prim. tudi Jarc, Ljubljanski mestni muzej, str. 190: najverjetneje ni naključno prevzel po- budo kot J. W. Goethe, ki je leta 1816 in 1817 predlagal, »naj se umetnine, ki jih je odnesel Napoleon«, vrnejo Nemčiji. Roka pravice ali tržno znamenje (MGML, foto: Matevž Paternoster). Pečatnik mesta Ljubljane (MGML, foto: Marko Zaplatil). 330 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 cih nad Št. Jernejem, Mokronog, Roje pri Moravčah, Otok pri Črnomlju, Brezje, Videm, Libenska gora, Hrastje pri Ljubljani, Magdalenska gora, bronaste drobne najdbe iz različnih krajev, npr. Bled, tudi iz Emone, kar je izkopal prof. dr. Schmid.76 Nato ni več ohranjenih dokumentov na to temo. Seja kulturnega odseka 1. aprila 1936 je bila v celoti posvečena mestnemu muzeju v urejanju. Prof. Jarc je predlagal, da bi zbiranje gradiva pospešili tudi tako, da bi v letu 1936 pripravili razstavo Lega, tlo- ris in lice Ljubljane. Koncept je bil precej širši, kot bi pričakovali po naslovu, saj naj bi zajemala vsebine od geopolitičnega prostora do emonskih najdb, naselitev Ljubljanske kotline po propadu Emone, germaniza- cijo slovenske zemlje itn. Na Vrhovčev predlog naj bi ji sledila razstava Ljubljanski meščani v preteklih stole- tjih. Razstavi nista bili realizirani, predvsem zato, ker prostori še niso bili primerno urejeni, pa tudi denarja je bilo premalo.77 Zbirko mestnega muzeja so gradili z darili in od- kupi. V zbiranje je kulturni odsek skušal vključiti tudi mestno prebivalstvo, a so v časopisu Jutro leta 1934 nekoliko zajedljivo zapisali, da Ljubljančani čutijo v srcu in na jeziku veliko ljubezen do mesta, v dejanjih je pa nimajo, saj je bil odziv na prošnjo, da bi poi- skali v svojih domovih kakšne »spominčke« na nek- danjo Ljubljano, morda sliko, fotografijo ali karkoli drugega, kar bi lahko pogrešali in poklonili novemu muzeju, precej skromen.78 Ta trditev ne drži povsem, saj so osveščeni posamezniki od leta 1933 dalje za mestni muzej darovali vse od likovnih del do pred- metov iz vsakdanjega življenja: fotografije, novce in osebne predmete. Na sejah so sproti razpravljali in se dogovarjali o predmetih, ki so bili mestnemu muzeju podarjeni ali jih je ta odkupil. Ker pa kulturni odde- lek ni imel skladišča za muzejske predmete, so jih sprva hranili v Narodnem muzeju. Tako je npr. prof. Albert Sič podaril tri iz slame pletena vedra, oblita s smolo, imenovana cambah. Ljubljanska gospodinjstva so jih morala imeti v primeru požara, podarjena so prihajala iz gostilne »Pr Brgant«. Prav tako je prof. Sič za bodoči mestni muzej kulturnemu odseku po- daril pripravo za iskanje zakladov. Mestno načelstvo jo je s precej natančnim opisom 30. maja 1933 preda- lo v hrambo Narodnemu muzeju, »dokler ne pride do realizacije mestnega muzeja«.79 Občinski svetnik 76 Prav tam, str. 620–622. 77 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 77s: seja 1. 4. 1936. 78 Jutro, 11. 10. 1934, str. 7, Mestni muzej se bo vselil v Auer- spergovo palačo. 79 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 558, 561; NMS 1933: ohranjen je dopis Mestnega načelstva o predaji gradiva Na- rodnemu muzeju v hrambo, ni pa odgovora ravnatelja Mala na dopis. Ni znano, kako so dokumentirali predmete, ki so jih darovali zasebniki oziroma so bili kupljeni izrecno za mestni muzej. Opazimo lahko tudi neskladje v delovanju dr. Mala pri sprejemanju novih predmetov. Ko je vdova kiparja Gangla Narodnemu muzeju ponudila v odkup moževo zapuščino, ji je dr. Mal svetoval, naj se obrne na novoustanovljeni mestni muzej, ki mu bo tudi Narodni muzej posodil predmete za razstavo (NMS, 1936, 95/36 in 96/36), prepis ponudbe g. Ganglove pošlje na kulturni oddelek na Gosposko 15; NMS 1936, 254/36, nato pa dr. Mal obdrži v depoju Narodnega muzeja rimske predmete (sohico rimskega vojaka in 5 rim- skih bronastih novcev), ki jih je prinesel dr. Stelè in so jih na- šli pri prekopavanju za rimskim zidom na Mirju – čeprav so bili ljubljanskega izvora, ni predlagal, da gredo v zbirko tedaj že ustanovljenega mestnega muzeja. Domnevam, da zaradi majhnosti predmeti niso bremenili depoja, pa še dopolnjevali so obstoječo zbirko. Pavel Künl, Kranjec, vratno krilo trgovine Souvan (MGML, foto: Matevž Paternoster). 331 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 Oton Fetich je daroval tri fotografije italijanskega zračnega napada na Ljubljano, primarij dr. Vinko Gregorič fotografije ljubljanskega potresa, univerzi- tetni tajnik dr. V. M. Zalar pa fotografije in pred- mete z ljubljanskih protinemških demonstracij leta 1908. Okrajni glavar Gustav del Cott je daroval sliko Bled Rudolfa Maistra, polkovnik Pirnat pa uokvirje- no sliko Fidelisa Trpinca. Več predmetov je daroval trgovec Josip Schantel, pa Janko Telban, Anica Krau- tova itn. Oglašala so se različna društva, med drugim Glasbena matica, Ljubljanski Sokol je daroval 32 fotografij sokolskega zleta itn. Društvo ostrostrelcev z višjim strelskim mojstrom Jeanom Schreyem je da- rovalo strelske tarče in portrete ljubljanskih članov itn.80 Kulturni odsek se je darovalcem navadno pi- sno zahvalil, nekatere ponudbe, zlasti tiste, ki so bile vezane na odkup, pa je tudi zavračal. Tudi niso vsi navdušeno darovali svojih predmetov; tako je npr. Franc Ksaver Souvan zavrnil prošnjo, da bi za muzej daroval napisno tablo Kranjica iz leta 1880, saj naj bi bila za njegovo družino izredno pomembna.81 Predmete so pridobivali tudi na dražbah; tako je med drugim ohranjena mestna listina, datirana julija 1937, da je bila na gradu Ormož dražba klasicistič- nega »mobiliara«, ki bi bil primeren za mestni muzej. Dr. Mal, ki se je dražbe udeležil, je iz mestne blagajne prejel 10.000 din za nakup.82 Tudi o nakupih za sodobno likovno zbirko so sklepali na sejah kulturnega odseka. Tako je npr. Franc Podrekar ponudil v odkup portret Ivana Can- karja, za katerega je slikar navedel, da je Cankar sam želel, da ga portretira. Odkupovali so dela Lojzeta Dolinarja,83 Karle Bulovec Mrak, Mihe Maleša, Iva- na Vavpotiča, Petra Žmitka, Draga in Nadeta Vid- marja in drugih.84 Ustanovitev Mestnega muzeja v Ljubljani Mestni svet se je na javni občinski seji zbral 13. marca 1935. Pri 7. točki dnevnega reda, predlog o 80 Prav tam, str. 559, 565, 572, 575, 576, 584, 591, 592s, 598s, 600. Na žalost niso vsi predmeti v zbirkah Mestnega muzeja Ljubljana, nekateri so izgubljeni oziroma so izgubili izvor. 81 Prav tam, str. 588s; danes MGML hrani eno od vratnih kril Souvanove trgovine, MGML 510:LJU;0018663: Pavel Künl, dokolenska podoba Kranjca, 1868, oljna slika na poslikano železno pločevino, predmet ima staro inv. št. MM1425, od- kupljen od dediča Leona Souvana leta 1956 za 35.000 din. 82 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, f. 635; v A NMS 1935, 76/35 in 341/37: dr. Mal je banovini poročal o pregledu gra- diva v Mariboru in na Vrhniki, pa tudi že v Ormožu. 83 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 41, 194, 239, 268s. Zanimiv je primer Dolinarjevega Mojzesa, ki ga je kipar izdelal za Ljubljano kot javni spomenik, a se v me- stu niso mogli odločiti, kam bi ga postavili; nizale so se ideje – od banske palače do stopnic pred stolnico na Pogačarjevem trgu –, dokler ni po predlogu konstrukcijskega odseka in ar- hitekta Plečnika leta 1939 končno pristal na stranski fasadi NUK. 84 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 84, v letih 1936 in 1937. ustanovitvi muzeja, je prevzel besedo podžupan in načelnik kulturnega odbora prof. Jarc. V svojem poročilu je poudaril, da Ljubljana s tem, ko muzeja še nima, zanemarja svojo zgodovino. Mestni muzej naj bi zbiral vse predmete v zvezi z zgodovino, vlo- go Ljubljane v duhovnem in narodnem smislu, pa tudi glede na razvoj sodobne Ljubljane. Nato je v razpravi navedel vse vsebinske poudarke novega mu- zeja, ki bi moral predstaviti mesto od prazgodovine do potresne Ljubljane in sodobnega mesta. Prisotni mestni svet je prosil, naj sprejme predloge kultur- nega odbora: »1. Mestna občina ljubljanska ustanovi svoj lastni Mestni muzej in ga namesti v za to kupljeni Auerspergovi palači na Napoleonovem trgu. 2. Name- stitev muzejskih zbirk se izvrši zaenkrat v pritličju in II. nadstropju, v I. nadstropju pa se nameste začasno poleg kulturnega oddelka še prosvetni in eksekucijski od- delek mestnega poglavarstva. 3. Mestni svet naj dovoli za prve preselitvene in namestitvene stroške primeren znesek. 4. Kulturnemu odboru se naroča, da pritegne k sodelovanju vse strokovnjake in privatnike, ki pridejo v poštev.«85 Mestni svet je predloge soglasno sprejel in tako je bil ustanovljen muzej mesta Ljubljane. Kuratorij je k sodelovanju in urejanju zbirk povabil ravnatelja Narodnega muzeja dr. Mala, konservatorja dr. Steleta in druge. Želeli so pritegniti tudi mlajšega znanstve- nika, ki bi vodil muzej in arhiv.86 Do leta 1945 sta muzej vodila načelnik kulturnega odbora dr. Rudolf Molè in njegov namestnik dr. Janko Pretnar.87 Po- bude kulturnega odseka, ki jo je na seji aprila 1936 podal mestnemu svetu, da razpiše mesto ravnatelja mestnega muzeja,88 niso sprejeli vse do leta 1950 (ko je prvi ravnatelj postal dr. Josip Mal). Avgusta 1935 so sprejeli Hišni in posetni red no- vega muzeja, ki so ga prepisali od Narodnega mu- zeja. Urejal je ure odprtja, cene vstopnic in znižane vstopnine, prepovedoval je dotikanje in fotografira- nje predmetov; obiskovalci so morali odložiti palice, dežnike, sončnike in prtljago ter jih shraniti pri hi- šniku; v prostorih muzeja so strogo prepovedali kaje- nje, vsakdo je jamčil za povzročeno škodo; vsakogar, ki bi se neupravičeno zadrževal v prostorih muzejske zgradbe, bi obravnavali kot zlonamerno osebo itn. Župana in mestni svet so sklenili prositi, da uprava 85 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. III, 92, str. 56–58. 86 Slovenec, 27. 7. 1934, str. 4, Bodoči mestni muzej. Avtor član- ka Auerspergovo palačo (tudi Turjaško palačo) pomotoma imenuje Auerspergov knežji dvorec, ki so ga porušili po po- tresu leta 1895. 87 Šlebinger: Molè, Rudolf (geslo), str. 148: Molè Rudolf (1883–1969), slavist in klasični filolog, prevajalec; SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 85: kulturni odbor je mestnemu svetu priporočil prošnjo dr. Moleta za stalnega načelnika kulturnega odseka, a že leta 1938 je na- čelnik postal dr. Pretnar; prav tam, str. 566s: Janko Pretnar (1880–1951), leksikograf, kulturni delavec, načelnik kultur- nega oddelka, med vojno ustanovil Vojnozgodovinski muzej. 88 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 85. 332 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 mestnega muzeja denar od vstopnine nameni za svo- je muzejske potrebe, popravila itn.89 Že ob konceptu nerealizirane razstave Lega, tloris in lice Ljubljane sta tako o vsebinski zasnovi kot o tehničnih podrobnostih razpravljala dr. Molè in dr. Josip Mal,90 ki je želel vedeti, kako je bila zamišljena razstava, predvsem pa je pogrešal slovensko (!) obrt.91 Dr. Rajko Ložar92 je v razpravi poudaril, da je načrt razstave preobširen in predrag. Muzej bi moral biti »biološki« (morda bi moral bolj slediti naslovu), ne pa zgodovinski. Na seji so določili posamezne vse- binske sklope in njihove vodje, nato pa so si »ogledali arhiv in knjižnico ter prostore, določene za mestni muzej«.93 Po sporazumu z županom se je muzej začel urejati s 1. novembrom 1936, v zapisniku so potrdili, da ga 89 Prav tam, str. 43s, 47: v zapisniku seje kulturnega odbora in nato dodali še kot prilogo. 90 Capuder, Mal, Josip (geslo), str. 30s: Dr. Josip Mal (1884– 1978), zgodovinar, promoviral na Dunaju 1908 za doktorja filozofije. 1909 kot volonter vstopil v službo pri kranjskem deželnem muzeju, nato kustos, leta 1924 imenovan za rav- natelja. Leta 1919 je za pokrajinsko vlado Slovenije izdelal načrt likvidacije arhivov in kulturnozgodovinskih zbirk bivše Avstrije itn. 1950 je postal prvi ravnatelj Mestnega muzeja Ljubljana; vloga dr. Mala še vedno ni povsem razjasnjena, saj je »nastopal« v več vlogah: bil je ravnatelj Narodnega muzeja, sodeloval je v nadzornem svetu Mestnega muzeja v Ljublja- ni v ustanavljanju, kupoval je predmete za Narodni muzej, pa tudi za bodoča umetnoobrtni muzej, ki si ga je zelo želel ustanoviti, in mestni muzej, bil je glavni avtor prve razstave v Mestnem muzeju Ljubljana, navsezadnje je postal še rav- natelj Mestnega muzeja Ljubljana; Dolenc, Kulturni boj, str. 108s: očitno je imel dr. Mal izjemno zaslombo v slovenskih političnih krogih, saj je »v času politične nedorečenosti in negotovosti novembra 1918 Kulturni odsek kot avtonomni posvetovalni organ Narodnega sveta in Narodne vlade v Ljubljani zbral nad 30 slovenskih kulturnih delavcev, ki naj bi postavili temelje bodoči kulturni politiki. Na prvi seji 16. novembra so soglasno izbrali predsednika Otona Župančiča in tajnika dr. Josipa Mala.« Dr. Mal je vedno nastopal kot avtoriteta slovenske kulturne in muzejske politike. Pet let po imenovanju za tajnika pri Narodni vladi postane ravnatelj Narodnega muzeja. 91 Verjetno sta prof. Jarc in dr. Mal uglasila mnenji in skupaj na- črtovala umetnoobrtni muzej, saj se Jarc poteguje za podob- no vsebino; prim. Jarc, Kulturne naloge naših mest, str. 45s: razpiše se o umetnoobrtnih muzejih v Londonu in Nemčiji; morda je šlo za »vezano trgovino« mesto – banovina: ustrez- no nizka kupnina Auerspergove palače je pač potegnila za sabo postavitev razstave, ki je razbremenila Narodni muzej, Ljubljana pa je v obdobju muzeomanije dobila svoj muzej. 92 Ložar Podlogar, Rajko Ložar, str. 97. Rajko Ložar (1904– 1985), arheolog, umetnostni zgodovinar, etnolog, kulturni delavec, kustos v Narodnem muzeju in medvojni upravnik Etnografskega muzeja. 93 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 78s. Sprejeli so vsebinski načrt, prva razstava je temeljila tako na arheoloških kot na zgodovinskih obdobjih, delno tudi na pregledu prometnih in gospodarskih povezav. Mal si je želel, da bi bila razstava »po svojem značaju bolj ploskovita …«; ustanovili so 7 pripravljalnih odsekov, ki so se sestajali na lo- čenih sejah: »prazgodovinski in arheološki (dr. Balduin Saria in dr. Rajko Ložar), zgodovina (dr. Milko Kos), kulturna in novejša zgodovina (dr. Josip Mal in dr. France Stelè), grafika (g. Winter), geografski odsek (dr. Anton Melik in drugi geo- grafi), sodobna Ljubljana (mestni gradbeni urad z geografi) in modeli hiš (arh. Ogrin).« bo uredil ravnatelj Narodnega muzeja dr. Mal, ki je pripravil že vse potrebno gradivo, tj. slike o Ljubljani, material iz kongresne in baročne Ljubljane itn.94 V resnici so šele po ogledu prostorov 26. januarja 1937 potrdili postavitev prve razstave, ki jo je predla- gal dr. Mal, tj. postavitev Pohištvene zbirke: v dveh sobah naj bi postavili portrete ljubljanskih županov in jih dopolnili z drugimi manjšimi predmeti; v vseh ostalih sobah pa bi bil »mobiliar iz raznih stoletij, za- čenši z gotsko sobo pa gor do začetka 19. stoletja, da bi se pokazalo kako so živeli naši predniki v raznih dobah. Arh. Spinčič (tudi Špinčič) je napravil načrt muzeja, pregled potrebnih adaptacij in proračun za- nje, vse po navodilih dr. Mala.«95 Na majski seji 1937 je dr. Molè poročal, da so že postavili enajst starinskih peči, potem ko jih je re- stavriral štukater Brezovnik. Vzidali so vrata v gotski sobi in izdelali barvasto okno; »stari Hamanov strop iz 16. stoletja so pritrdili na strop v sobi s pohištvom iz 16. stoletja, mojster M. Sternen je z restavracijski- mi deli tega stropa že skoro gotov«. Ko so pleskarji zaključili delo, so očistili parket, nato pa iz Narod- nega muzeja prepeljali muzejske predmete. Delali so počasi in previdno, še zlasti je bilo zamudno po- stavljanje pohištva.96 »Muzejski prostori so se slikarsko primerno uredili, zlasti pa je dohod pridobil estetsko zelo mnogo s tem, da so se pobarvani kameniti stebri očistili in 94 Prav tam, str. 112. 95 Mal je tako po svojih željah postavil umetnoobrtni muzej v mestnem muzeju; Moder, Nekaj izhodiščnih misli, str. 2: tudi meni, da je Malov koncept razstave »historičnega meščanske- ga mobiliarja« zametek osrednjega umetnoobrtnega muzeja. SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige Cod. VIII, 1, str. 123s; za prvo gotsko sobo so zapisali: »nova vrata/stare pristne okove zanje da Nar. muzej/, novo notranje okno, Butzenschei- ben, opaži pri oknu in okvir, preslikanje sten«; ali pa za 2 sobi XVIII. stol.: »večjo sobo preslikati, dvoje vrat z juto prekriti, postavitev renesančne peči, radiatorja zamaskirati« itn. 96 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 141; strop so prenesli iz Hamannove hiše. Napisna tabla (MGML, foto: Andraž Gregorič). 333 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 odprla velika predsoba v prvem nadstropju, ki je name- njena tujsko-prometni propagandi mesta Ljubljane.«97 V zaključnih delih so za »idealno« urejen muzej sredi avgusta 1937 župana prosili za dodatno vsoto 30.000 din, s katerimi bi zagotovili varnost razstav- ljenih predmetov.98 Tik pred odprtjem, 1. septembra, pa so potrebovali še denar za zavese. Za primerno blago v sobah barok, rokoko, empir in bidermajer so pri tvrdki Naglas plačali 13.500 din.99 Štirinajst dni pred odprtjem muzeja in razstave so člani na seji kulturnega odseka 1. septembra 1937 že lahko ocenili vsebinske in tehnične priprave mu- zeja: ugotovili so, da so izbrali izvajalce, ki so oddali najnižje ponudbe, pohištvo so (iz Narodnega muzeja) pripeljali julija, strokovno stran so pripravili in vodili dr. Mal, muzejski kustos dr. Ložar,100 mestni arhi- tekt Špinčič, ing. Počkaj in načelnik kulturnega od- delka dr. Molè. Finančno poročilo je moral načelnik predložiti po otvoritvi muzeja, »kakršnega ni v naši državi«.101 Še pred zaključkom del si je razstavo ogle- dal direktor splitskega državnega muzeja dr. Abra- mić in bil »prav prijetno presenečen«, saj bo mestni »muzej edinstven v državi in najbolje urejen muzej te vrste«. V zapisnikih kulturnega odbora ni zapisana razprava o vsebini razstave, a po napovedanih spre- membah dr. Moleta, da namerava kulturni oddelek z rednim kreditom v I. nadstropju preurediti nekaj sob s spomini na naše slavne osebnosti (Prešernova soba) in naše meščane ter v veliki predsobi majhno galerijo slik, ki predstavljajo Ljubljano,102 lahko sklepamo na kritiko najverjetneje zaradi pomanjkljivosti ljubljan- skosti prve razstave. Mestni muzej v Ljubljani odprt 15. septembra 1937 V zapisniku zadnje seje kulturnega oddelka tik pred odprtjem 1. septembra 1937 ni bilo nobene razprave, verjetno je vse teklo po načrtih. Člani kul- turnega odbora so si ogledali zaključne priprave in se seznanili s protokolom odprtja, ki so ga vodili iz županove pisarne. Otvoritve in prve razstave Mestnega muzeja v Ljubljani se je 15. septembra v bivši Auerspergovi palači na povabilo župana dr. Jura Adlešiča udeleži- la »odlična družba povabljenih zastopnikov javnosti 97 Jarc, Ljubljanski mestni muzej, str. 191. 98 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 639. 99 Prav tam, str. 639; na hrbtni strani je finančni odbor (30. 8.) soglasno sklenil predlagati mestnemu svetu, da se kulturne- mu oddelku odobri znesek 20.000 din iz proračunske rezerve za ureditev mestnega muzeja. 100 Slovenec, 16. 8. 1937, št. 212, str. 3, Ljubljanski mestni muzej odprt. V otvoritvenem govoru se je dr. Molè dr. Malu in ku- stosu dr. Ložarju zahvalil za strokovno vodstvo pri urejevanju prvega dela razstave mestnega muzeja. 101 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 145. 102 Prav tam. ter slovenskih kulturnih in gospodarskih ustanov«.103 Očitno so si želeli odprtja na državni ravni, saj so povabili kralja Petra II., ministrskega predsednika dr. Milana Stojadinovića ter slovenska ministra dr. An- tona Korošca in dr. Miho Kreka. Med povabljenimi so bili med drugim tudi senator Ivan Hribar, ban dr. Marko Natlačen in podban dr. Stanko Majcen, škof dr. Gregorij Rožman, rektor dr. Maks Samec in pod- župan dr. Vladimir Ravnihar. Od mestnih občin so vabili Maribor, Ptuj, Celje, Zagreb in Beograd. Od muzejskih zavodov so bili na spisku vabljenih Muzej kneza Pavla Beograd, Etnografski muzej Beograd, Muzej srbske zemlje Beograd, Državni muzej Skop- lje, Državni muzej Cetinje, Zemaljski muzej Saraje- vo, Arheološki muzej Split in Zagreb, Gradski muzej Zagreb, Narodni muzej Ljubljana ter Etnografski in Prirodopisni muzej Ljubljana. Od korporacij in dru- štev so npr. vabili Apelacijsko sodišče, Zvezo indu- strijcev, Velesejem, Znanstveno društvo za humani- stične vede, Narodno galerijo, Glasbeno in Slovensko matico, muzejska društva za Slovenijo, Ptuj, Maribor in Celje ter konservatorski urad iz Splita, Zagreba in Ljubljane. Seveda so bili povabljeni vsi člani mestne- ga sveta in načelniki mestnih uradov. In vsi časopisi: Slovenec, Slovenski dom, Jutro in Slovenski narod.104 Muzej in razstavo je uradno odprl župan dr. Juro Adlešič. V uvodnih besedah se je župan najprej spom- nil političnega dogodka pred dvajsetimi leti, majniške deklaracije.105 V historiatu dela in priprav za mestni 103 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 643–666, tiskano vabilo na odprtje Mestnega muzeja. Od medijev je o odprtju med drugim na široko poročal Slovenec, 16. 9. 1937, str. 3. So- deč po fotografiji so bili, za razliko od današnjih dni, prisotni »le« predstavniki moškega spola. 104 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, f. 644–647; f. 648 in naslednji. Ohranjeni so pozdravni brzojavi, ki so bili z odprtja poslani npr. kralju Petru II. v Beograd: »Ob slovesni otvoritvi Mestnega muzeja v Ljubljani se spominjamo Vašega Veli- čanstva in Vam izrekamo po tej poti svojo globoko vdanost in zvestobo. Predsednik mestne občine ljubljanske dr. Adle- šič.« Podobne brzojavke so poslali knezu Pavlu na grad Brdo, predsedniku vlade Stojadinoviću itn.; prav tako so ohranjene brzojavne čestitke in dobre želje za muzej, skupaj z opravičili za neudeležbo na odprtju. 105 Da odprtje ob 20-letnici majniške deklaracije ni bilo naključ- no, piše Mal, Vodnik, str. 3, predgovor: »Ob dvajsetletnici tako zvane ljubljanske deklaracije, s katero so najvidnejši predstav- niki slovenskega javnega življenja tudi formalno izrekli svoje Vabilo (SI ZAL LJU 489). 334 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 muzej ni pozabil omeniti Ivana Hribarja in Antona Aškerca, nato pa je poudaril, da je »vsaka taka gmotna žrtev tudi v tujskoprometnem oziru velike važnosti. Saj novi muzej, ki ga v taki sistematični urejeni obliki nima marsikatero svetovno evropsko mesto, bo tudi privlačna sila za tujca.«106 Kako je ustanovitev novega muzeja videla stroka, lahko beremo v reviji Umetnost, saj »ta pomembni dogodek sega preko nivoja običaj- nih prireditev, s katerimi se otvarjajo sezone, v sfero za ves narod in njegovo kulturo …«.107 Odzivi Na prvi seji po odprtju člani kulturnega odbo- ra odprtja niso komentirali, le član Josip Wester je pred lagal, da se začne pisati kronika o novem mest- nem muzeju, da bo nova kulturna institucija mesta Ljubljane ohranila svojo zgodovino. Člani so njegovo pobudo soglasno potrdili.108 Konec leta 1937 je revija Umetnost objavila ne- podpisani članek Mestni muzej v Ljubljani.109 Prvi del besedila je poročilo o odprtju in postavitvi razsta- ve. Ko nepodpisani avtor piše o gradivu, omeni, da sta razstavo pripravila »muzealnotehnično in strokovno« dr. Josip Mal in kustos dr. Rajko Ložar, Narodni mu- zej pa »je dal iz svojih zbirk na razpolago tudi večino razstavnega gradiva«, nato pa že nekoliko polemično piše, da »o problemih, ki jih je ta dogodek poočitil, ni tu mesta govoriti«. Avtorjeva misel je bila, da je me- stni muzej imel pred seboj veliko bodočnost in mo- žnost razvoja, pomenil je tudi pomemben prispevek »k zgradbi slovenske muzealne kulture in velik ponos našega mesta«.110 Razstava je naletela na različne, tudi polemične odzive. V zapisniku kulturnega odbora 4. septembra 1939, skoraj dve leti po odprtju muzeja, preberemo, da »Mestni muzej, v sedanjem obsegu, ni nikak izrazit predstavnik žitja Ljubljane in njenih prebivalcev, am- pak predstavlja v glavnem le meščansko stanovanjsko kulturo raznih dob. Stremeti je za tem, da se ustanovi polagoma pravi mestni muzej.« Sledi priporočilo, naj muzej kupuje le predmete, ki se dejansko nanašajo na Ljubljano in njene ljudi. Ugotovili so še, da prav veli- ko zasebnikov ni darovalo predmetov in da so veliko soglasje z majsko deklaracijo parlamentarnih zastopnikov, je predsednik mestne občine dr. Juro Adlešič otvoril ljubljanski Mestni muzej.« Majniška deklaracija je bila programska izja- va Jugoslovanskega kluba v avstrijskem parlamentu na Duna- ju 30. maja 1917. Izoblikovana je bila kot rezultat prizadevanj predvsem slovenskih in hrvaških istrskih poslancev za rešitev južnoslovanskega vprašanja v habsburški monarhiji. 106 Slovenec, 16. 9. 1937, str. 3, Ljubljanski mestni muzej odprt. 107 Umetnost, leto II, november–december 1937, št. 3–4, str. 44. 108 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 158; v muzeju knjiga ni ohranjena. 109 Umetnost, leto II, november–december 1937, št. 3–4, str. 44– 47; domnevam, da je članek napisal kar dr. Ložar, poleg Mihe Maleša urednik revije Umetnost. 110 Prav tam, str. 47. denarja porabili za odkup muzealij.111 Tudi zato je leta 1939 dr. Josip Mal objavil Vodnik po ljubljanskem mestnem muzeju.112 Razložil je koncept razstave – »življenjsko okolje njenega prebivalstva v raznih zgo- dovinskih razdobjih, kakor se kaže v pohištvu, slikah ter v keramičnih in kovinskih izdelkih, ki so služili meščanu v vsakdanji rabi«. Muzejske dvorane (12) opisuje umetnostnozgodovinsko po historičnih stilih, pri nekaterih predmetih omenja ljubljanski izvor, ni pa se ukvarjal z razmejitvijo lastništva med mestnim in Narodnim muzejem ter Narodno galerijo. V tri- najsti dvorani je »zbrane predvsem nekaj topografije stare Ljubljane«, kar so predstavili z likovnimi upo- dobitvami, 14 dvorana pa je bila »dvorana županov«. Na polemične odzive se je odzval dr. Stane Mikuž in se v svoji oceni postavil na stran ustvarjalcev raz- stave in koncepta dr. Mala.113 Predvsem se je »nepo- trebno razburjenje« vezalo na prekoračitev »mestne« meje, ki jo je (dr. Mal) prestopil, ne da bi zapadel »v anomalijo«.114 Zatrdil je, da samo rokoko soba ne bi mogla »nastati v kulturnem vzdušju našega meščana. … In še celo za rokokojevsko zbirko bi mogli drugače zastaviti vprašanje, kajti le kako naj bi bili opremlje- ni v Ljubljani npr. stiški dvorec ali ostale hiše naše polmeščanske aristokracije?... Saj bi naposled morali iz Narodne galerije odstraniti vse tujce /Metzinger je n.pr. Lotarižan/, ki niso našega rodu in torej ne spa- dajo v zbirke narodne umetnosti!« Za konec Mestni muzej Ljubljana je stalno razstavo »pohi- štva« ohranil vse do leta 2000,115 ko se je z arheolo- škimi izkopavanji na Gosposki 15 zgodila temeljita prenova palače. V letih 2005/2006 je Mestni muzej Ljubljana končno postavil »svojo« stalno razstavo Obrazi Ljubljane.116 Danes šteje zbirka muzeja več kot 61 tisoč muzealij. Naj zaključim z nenavadno, celo neutemeljeno odločitvijo kulturnega odbora na seji 2. novembra 1939: prekinili so, kot so zapisali, z napačno rabo imenovanja Auerspergova palača ali Auerspergov dvorec ter določili, da bodo Auerspergovo palačo od- slej imenovali Turjaška palača.117 111 SI ZAL LJU 488, Rokopisne knjige, Cod. VIII, 1, str. 290s. 112 Mal, Vodnik, str. 23ss; zadnje strani je posvetil Mestnemu ar- hivu, ki je bil v II. nadstropju (tri sobe vzhodnega trakta). 113 Mikuž, Skozi ljubljanski Mestni muzej, str. 16–20. 114 Prav tam, str. 16. 115 Ob prenovi je Mestni muzej Ljubljana gradivo vrnil Narod- nemu muzeju, je pa ostalo še nekaj nerazrešenih vprašanj. 116 Kastelic, Iosephi Kastelic opera selecta, str. 190. Že leta 1955 je zapisal, da bi bilo »za razvoj Mestnega muzeja Ljubljana samo koristno, če bi Narodni muzej svoje kulturnozgodovin- ske predmete od njega čimprej prevzel nazaj, da bi se Mestni muzej mogel zares posvetiti svoji pravi ljubljanski muzeolo- ški nalogi«; po letu 1960 je bilo nekaj »stalnih« arheoloških razstav o Emoni s predmeti, ki jih je v 60. letih 20. stoletja pridobila arheologinja dr. Ljudmila Plesničar Gec. 117 SI ZAL LJU 489, Reg. I, fasc. 2287, str. 331. 335 2015 irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 934, Mantuani Josip, fasc. SI AS 1073, Zbirka rokopisov: Historia Annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691) (180r). NMS – Narodni muzej Slovenije Muzejski arhiv, 1933–1937 ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI ZAL LJU 334, Načrti: objekt Ljubljanski grad. SI ZAL LJU 488, Mesto Ljubljana, Rokopisne knjige, Cod. III; Cod. VIII. SI ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, Splošna me- stna registratura. SI ZAL LJU 499, Mesto Ljubljana, Kulturni od- delek. TISKANI VIRI Baraga, France (ur.): Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Ljubljana: Druži- na, 2003. Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Diz- me, I. Ljubljana: Fundacija Janeza Vajkarda Val- vasorja, 2001. Steska, Viktor: Dolničarjeva ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, XI, 1901, str. 18–32, 69–98, 141–186. ČASOPISNI VIRI Jutro, 1934, 1935. Slovenec, 1934, 1935, 1937. Slovenski narod, 1910. LITERATURA Andrejka, Rudolf: Poslopje Mestnega muzeja v Ljub ljani, njegova zgodovina in stanovalci. Kro- nika slovenskih mest, II, 1935, št. 4, str. 261–266. Antika: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1998. Baš, Franjo: Baš, Schmid, Valter (geslo). SBL III, str. 222. Capuder, Karel: Mal, Josip (geslo). SBL, II, str. 30s. Cerkovnik, Gašper: Dr. Josip Mantuani kot ravnatelj Deželnega oziroma Narodnega muzeja v Ljub- ljani ter okoliščine njegove upokojitve. Argo, 56, 2013, št. 1, str. 26–37. Dolenc, Ervin: Kulturni boj: slovenska kulturna politi- ka v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana: Can- karjeva založba, 1996. El-Abbadi, Mostafa: The life and fate of the ancient library of Alexandria. Pariz: UNESCO, 1990. Findlen, Paula: The Museum, Its Classical Etymolo- gy and Renaissance Genealogy. Museum Studies (ed. B. Messias Carbonell). Malden (MA); Ox- ford (UK); Carlton: Blackwell Publisher, 2004, str. 23–50. Fraser, P. M.: Ptolemaic Alexandria. Oxford: at the Clarendon Press, 1972. Glonar, Joža: Floriantschitsch de Grienfeld, Ivan Štefan (geslo). SBL I, str. 183. Grimmelshausen, von Hans Jakob Christoffel: Sim- plicius Simplicissimus. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1987. Hribar, Ivan: Moji spomini, II. Ljubljana: Slovenska matica, 1984. Jarc, Evgen: Kulturne naloge naših mest: Iz predava- nja na kongresu zveze mest Kraljevine Jugoslavi- je v Beogradu l. 1930. Kronika slovenskih mest, I, 1934, št. 1, str. 43–47. Jarc, Evgen: Ljubljanski mestni muzej. Kronika slo- venskih mest, letnik II, 1935, št. 3, str. 191–194. Kastelic, Jože: Iosephi Kastelic opera selecta (ur. B. Dju- rić et al.). Ljubljana: Slovensko arheološko druš- tvo, 1988. Kastelic, Jože: Walter Schmid: in memoriam. Zgodo- vinski časopis 5, 1951, str. 293–299. Lewis, Geoffrey D.: Collections, collectors and mu- seums: a brief world survey. Manual of Cura- torship: a Guide to Museum Practice (ed. J. M. A. Thompson). London (etc.): Butterworths, 1986. Geir Helgen, Zbirka (MGML). 336 2015irena Žmuc: mestni muzeJ za duhovno in narodno prestolnico lJublJano..., 319–336 Ložar Podlogar, Helena: Rajko Ložar – upravnik Etnografskega muzeja 1940–1945: po zapiskih Ložarjeve avtobiografije. Etnolog: glasnik Sloven- skega etnografskega muzeja, l. 13, 64 (2003), str. 97–107. Mahkota, Stanislav: Bohinjec, Jože (geslo). Enciklo- pedija Slovenije 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 300. Mal, Josip: Marginalije ob ljubljanskem Mestnem muzeju. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, I, 1953, št. 2, str. 78–79. Mal, Josip: Vodnik po Ljubljanskem Mestnem muzeju. Ljubljana: Mestni muzej, 1939. Mikuž, Stane: Skozi ljubljanski Mestni muzej. Kro- nika slovenskih mest, VI, 1939, št. 1, str. 16–20. Museums – the World inside: Geir Helgen Museums and Humour (ed. I. Žmuc, M. Fujs). Murska Sobota: International Committee for Regional Museums, 2009. Nemeček, Nataša: Razvoj konservatorske delavnice v Narodnem muzeju in pregled konservatorskih/re- stavratorskih tehnik s poudarkom na arheološki in umetnoobrtni kovini. Ljubljana: magisterij, 2013. Perko, Verena: Muzeologija in arheologija za javnost: Muzej Krasa. Ljubljana: Kinetik, zavod za razvi- janje vizualne kulture, 2014. Petek, Tone: Dr. Josip Mal in muzejstvo. Malov zbor- nik (ur. B. Čas et al.). Ljubljana: Znanstvenorazi- skovalni center SAZU, 1996, str. 95–105. Petru, Peter: Misli ob stopetdesetletnici Narodnega muzeja. Argo, X (1971), str. 1. Pirjevec, Avgust: Jarc, Evgen (geslo). SBL I, str. 385s Porteman, K. et al.: Emblematic exhibitions (affixio- nes) at the Brussels Jesuit College (1630–1685). Brussels: Royal Library, 1996. Smrekar, Andrej: Društvo Narodna galerija 1918– 1945. Osemdeset let Narodne galerije 1918–1998 (ur. Ferdinand Šerbelj). Ljubljana: Narodna ga- lerija, 1998. Stele, France: Mantuani, Josip (geslo). SBL II, str. 43–45. Stelè, France: Problem Ljubljanskega gradu. Kronika slovenskih mest, I, 1934, št. 2, str. 106–109. Šlebinger, Janko: Molè, Rudolf (geslo). SBL II, str. 148. The library of Alexandria: centre of learning in the anci- ent world (ed. Roy Macleod). London; New York: I. B. Taurus; New York, 2004. Žmuc, Irena: »Pozdravljena častitljiva Jazonova hči!« Argonavtika ali o mitičnih ustanoviteljih Emone/ Ljubljane. Emona: mit in resničnost (ur. B. Župa- nek), katalog. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, str. 40–73. SPLETNA LITERATURA http://www.br itannica.com/EBchecked/to- pic/398827/history-of-museums/76524/Muse- ums-of-antiquities. http://www.louvre.fr/en/history-louvre. http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC- -LLEAOV6E/e0ef1214-c79c-4b47-b5f9-02cc- 6fe0a505. http://www.ljubljanskigrad.si/spoznajmo-grad/zgo- dovina-gradu/. http://www.ljubljanskigrad.si/ spoznajmo-grad/zgodovina-gradu/grad-skozi- -cas/. S U M M A R Y City museum for the cultural and national capital Ljubljana. The 80th anniversary of the City Museum of Ljubljana 1935–2015 The first idea to found a city museum that would present Ljubljana as a spiritual and national capital was already conceived by Ivan Hribar (1896–1910) during his last term as mayor of Ljubljana. The first plans for the museum were drawn in the Ljubljana Castle, which the city bought from the province in 1905. A major campaign was launched to collect antiques which the archivist Anton Aškerc recorded in the first inventory book Katalog umotvorov ljub- ljanske mestne umetniške galerije, 1907. The idea of founding the city museum began to take first shape through the efforts of the city’s cultural department established in 1933 as a consultative body to the mayor. The department was responsible for solving substantive questions as well as charged with col- lecting artefacts and searching for the most suitable museum premises. The decision was finally made for the Turjak/Auersperg Palace, which the city bought from the banovina administration in 1935. At the session on 13 March 1935, the city council unani- mously founded the City Museum of Ljubljana and transferred onto it the ownership of “art pieces”. The preparations for the organisation of museum premi- ses and exhibitions took two years. On the 20th an- niversary of the May Declaration, on 15 September 1937, the Ljubljana mayor, Dr. Juro Adlešič, opened the City Museum and the first exhibition titled Pohištvena zbirka [Furniture Collection] (with a small collection of artistic images of the city and de- pictions of Ljubljana’s mayors). The exhibition also met with some criticism, mostly relating to the fact that not all the exhibited objects originated from Ljubljana and the permanent exhibition did not present the history of Ljubljana. But exhibition was preserved until 2000, when the museum underwent major renovation. In 2015–2017, the City Museum of Ljubljana is celebrating the 80th anniversary of its founding, opening and first exhibition, as well as the 110th anniversary of collecting museum specimens.