Iz zgodovine
ŠAŠKE
Utrinki iz bližnje in daljnje preteklosti (4)
Zahodno od vasi Spodnja Šiška se je že v srednjem veku nahajalo vaško naselje Zgor-nja Šiška. Po talnem načrtu lahko sklepamo, da se je staro naselitveno jedro vasi Zgornja Šiška nahajalo ob južni strani ceste, ki vodd v Dravlje.
Omenjena cesta, ki vodi od Kamnitne mize v Dravlje, je mlajša od samega naselja kajti prvotno naselje Zgornja Šiška je bilo osredo-točeno proti kolovozni poti, ki gre še danes na južni strani hiš, katere so tako dmele enako lego kot hiše vzhodno od razpotja pri Kam-nitni mizi. Karrmitna miza, ki je postala kra-jevno ime, se še danes nahaja pred staro eno-nadstropno hišo ob razpotju današnje Vodni-kove ceste in ulice Pod hribom; nad njo pa je vzidana plošča. ki pove, da je bil tu 3. fe-bruarja 1758 rojen prvi slovenski pesnik Va-lentin Vodnik. Hiše ob južni strani ceste, ki vodi proti Dravljam in hiše, ki so bile vzhod-
no od razpotja pri Kamnitni mizi, so vse ime-le enake proge zemljišč daleč proti severu. Predel Zgornje Šiške vzhodno od Kamnitne mize se v vlrih že leta 1414 imenuje Jama oziroma »zu der Gruben«. Viri nam poročajo, da so tu na Jami taboriii Turki, ko so leta 1472 oblegali Ljubljano. Omenja se tudi grad Jama na mestu, kjer je danes Galetov grad; v njem so v 17. stoletju imeli svoj samostan bosonogl avguštinci, ki so se pozneje preselili v Ljubljano. V 17. stoletju se na mestu, kjer je danes bolnica »dr. Petra Deržaja« omenja grad last plemiške družine Apfaltrern, kasne-je pa ga je imela v posesti rodbina Luck-mann. Mlajšega nastanka so bile hiše ob da-našnji Celovški cestd in tudi hiše ob cesti pod hribom oziroma ob cesti, ki gre po ozemlju nekdanje »gmajne« kot so tedaj rekli temu področju, danes pa se imenuje ulica Pod hri-
bom. Tako pri Spodnji kot pri Zgornji Siški opazimo v najstarejših obdobjih pri njunem talnem načrtu obliko enostranske vrstne vasi in zemljiško razdelitev na proge. Prav v tem pa se naslednja vas proti zahodu — Koseze — razlikuje od cbeh Sišk.
Koseze so bile v srednjem veku majhno naselje, ki je dobilo ime po staroslcvanskih kosezih, pripadnikih starega slovenskega pol plemiškega družbenega sloja. Nemci so koseze zaradi plemiškega značaja imenovali »edlin-ge« (plemeniti). Po mnenju B. Otorepca so koseške naselbine povsod na Slovenskem na-stajale v glavnem na področjih najstarejše slovenske naselitve med 6. in 9. stoletjem in le zelo redke še tned 9. in 12. stoletjem, kajti na ozemlju kasnejših kolonizaoij kosezov sploh ni več. Kot mnoge druge naselbine ko-sezov na Slovenskem ima tudi ta vas pri svo-jih prvih omembah v listinah naziv Edling včasih pa tudi slovenski Kosez. Vse do 19. sio-letja se naselbina imenuje Kosez oziroma Ed-ling v ednini, kar kaže, da je tu imel nekoč posest en sam kosez, ki je zapustil kraju ime; šele v drugi polovici 19. stoletja se v izgovor-javi pojavi ime v množini Koseze. Naselbina Kosez je obstajala precej prej predno se v srednjeveških listinah z dne 8. julija 1414 prvič omenja; tedaj je Pankrac Jamski podelil ljubljanskemu meščanu Petru Orloniju v fevd desetine od kmetii v Šiški, na Jami, v Zgornji Siški, v Dravljah, v Trati, v Zapužah in med drugimi tudi od petih kmetij v Kosezu pri sv. Marjeti (»zu Edllng bey sand Margreten«). Da se je vas ločila od drugih naseibin z ime-nom Kosez na Kranjskem so v listinah vedno dostavljali poleg še ime bližnje cerkve sv. Marjete. Tudi cerkev sv. Marjete v Kose-
zah je precej starejša od prve omembe v listi-ni leta 1414. Cerkve posvečene sv. Marjeti so postavljali zlasti v krajih, kjer so bile povod-nji ali močvirja, kar je bilo v zvezi z legendo o sv. Marjeti, ki da je rešila ljudstvo hudega zmaja, bivajočega v velikem močvirju; zato so jo častili kot zavetnico pred povodnji, To nam kaže, da je bil svet na področju današ-njih Kosez nekoč zelo močvirnat in združen z občasnimi povodnji. Ko se vas Kosez v listi-nah leta 1414 prvič omenja, o nekdanjem k»-sezu ni več sledu; iz njegove posesti pa je na-stalo pet kmetij, ki se tedaj omenjajo in ki so bile najprej last Jatrbenških, nato Nikolaja Smrekarja in potem njegovih sorodnikov Jamskih vse tja do sredine 16. stoletja. Toda posest je bila že tedaj močno razbita na raz-ne lastnike. Na osnovi arhivskih dokumentov je B. Otorepec ugotovil, da je bil konec 15.
stoletja lastnik ene kmetije v Kosezu pri sv. Marjeti stolni kapitelj v Ljubljani, na kme-tiji pa mu je delal Janez Sirc, ki je plačeval letno dva dukata; ta kapiteljska kmetija je sredi 18. stoletja razpadla na dve polovici, na katerih sta tlačanila Anže Zakotnik in Jakob Sitar. Ljubljanska škofija je imela v Kosezu v posesti dve kmetiji, in sicer je v 18. stoletju bil na eni Toinaž Kovač, druga pa je bila raz-deljena na dve polovuci, od katerih je imel eno Matija Tome, drugo pa Matija Japelj, ki je bil kot župan oproščen tlake. Eno kmetijo v Kosezu je imel sredi 16. stodetja v posesti meščainski špital v Ljubljani in je na njej de-lal Štefan Smrekar, ki je moral letno dajati eno marko soldov, 2 kokoši, 20 jajc in ob pustu dva piščanca. Tudi deželno glavarstvo na Kranjskem je imelo tu v 16. stoletju pod-ložnika Kačič Jureta, katerega kmetija je bila v 18. stoletju prodana nernškemu viteškemu redu v Ljubljani in razdeljena na tri dele, ki so jih dobili Matija Zakotnik, Jurij Gorišek in Tomaž Gaber »zu Kossess« (B. Otorepec: Koseze pri Ljubljani).
Sredinjeveško jedro malega kmetskega na-selja Kosez se je nahajalo severozahodno od cerkve sv. Marjete, ob križišču današnje Po-dutiške in Koseške ceste. Po veldkosti so bile Koseze mnogo manjše od Spodnje in Zgornje Siške. Talni načrt Kosez iz začetka 19. stolet-ja omenja vas Kosses s 15 hišami, glede ka-terih trdi S. Ilešič, da je bilo le pet večjih prvotnih kmetij, ki so bile brez pravega reda postavljene ob križišču glavne ceste (današ-nje Podutiške ceste) in poti na jug v smeri nekdanje opekarne (današnje Koseške ceste). Hiše, ki so stale ob cestl proti cerkvi so bile v glavnem brez zemlje in bajtarsikega znača-ja. Talni načrt Kosez nam ne kaže vrstne vasi kot smo to srečali pri obeh Šiškah; namesto zemljiške razdelitve na proge imamo pri vasi Koseze razdelitev na posamezne delce, ki tvo-rijo potem kompleks njiv, kjer imajo svoje deleže posamezne kmetije. Po mnenju M. Ko-sa nam prav zemljiška razkosanost na delce potrjuje izredno starost naselja. Naselje Ko-sez je nastalo na glinastih tleh, ki so dale osnovo tudi opekarni; o njej priča velika z vodo napolnjena jama v bližini današnjega podjetja Agrostroj, iz katere so nekoč črpali ilovico. Število prebivalcev Kosez je zelo po-Casi raslo; po ugotovitvah B. Otorepca je bilo v 18. stoletju pet kmetij in sedem bajtarjev. Sele tik pred drugo svetovno vojno je nase-lje poraslo na 97 hišnih števiilk.
Kmečke naselje Dravlje se po doslej zna-nih virih prvič omenja že v 12. stoletju kot Draulach ali Draewlach; naselje se oraenja v zvezi s posestjo, ki jo je imel v Dravljah sa-mostan v Stični. Ime Dravlje izhaja verjetno iz besede drevje. Srednjeveško jedro kmetske naselbine je nastalo ob vzhodnem robu da-našnje Vodndkove ceste ozdroma med današ-njo Vodinikovo cesto in Draveljsko ulico ter se je nadaljevalo ob vzhodnem robu današnje ulice Za krajem. To je bila dolga vrstna vas, ki je imela njive razpotegnjene V progah do današnje gorenjske železnice. Vse to področje je danes v glavnem pozidano: edini spomin na nekdanje kolovozne poti med njivami so današnje ulice, ki gredo po nekdanjih kolo-vozih. Na severni strani vasi je baročna cer-kev sv. Roka, zgrajena leta 1646; po izročilu je bila zgrajeoa v zahvalo za prenehanje več let trajajoče epidemije kuge. Polagrarnl zna-čaj Dravelj je bil ohranjen še do nedavnega. Sele gradnja Novih Dravelj, kjer so se nase-ljevali delavci in nameščenci, je v zadnjem obdobju dala draveljskemu naselju vse bolj urbaniziran značaj. Za razliko od Spodnje Siške, kjer je bila značilna obcestna gradnja novih poslopij, ki se je naslanjala na že ob-stoječo zemljiško razdelitev in je pofesi ob-krožala staro naselitveno jedro, so Dravlje primer kolonizacije, kjer se gradnja ni ozi-rala toliko na cestno omrežje alj na osnovne poteze zemiljiške razdelitve; gradilo se je tam. kjer je graditelj uspel dobiti parcelo, kar je dalo naselju raztresen polurbanski videz.
Literatura: M. Kos, Srednjeveška Ljublja-na; B. Otorepec, Koseze pri Ljubljani; S Ile-šič, Prvotaa kmetska naselja v območju Ve-like Ljubljane; A. Melik, Razvoj Ljubljane
Anka Benedetič