59!
Vodovnik - Siegenfeld,
(Spisal dr. Anton Medved.)
Olučajno sem prišel leta   1895. v narodno            Od   Šmihela na zahodno stran se   razpro-
šolo v prelepem   Mozirju.    V   skromni,   a  kaj      stira po strmih, a zaradi krasnega razgleda slo-
licno urejeni šolski knjižnici sem zagledal debel     večih hribih raztrošena občina sv. Radegunde.
zvezek.  Vzel sem ga v roke, radoveden, kaj-li      Tukaj  v borni   hišici štev. 38 je  bil Vodovnik
je v njem.    Na   naslovnem   listu   sem   čital v     rojen   dne   12; malega travna  1. 1824.   Še   isti
kamenopisu besede: „Gedichte des Carl Siegen-      dan ga je v Smihelu na ime  Florijan, krstil
feld"   (Pesmi Karola Siegenfelda). Tega imena      belovodski župnijski   upravitelj   Ignacij  Ffudo-
dotlej še  nisem slišal. Bilo  mi  je povsem   ne-      vernik.    Kmalu   po   dečkovem  rojstvu   je   oče
znano. Z velikim zanimanjem sem odprl in pre-      prodal   svoje   posestvo   pri   sv. Radegundi   ter
listaval celi zvezek.   Nem ške pesmi so bile v njem. Bral  sem prvo. Domovini je bila posvečena :
An die Heimat.
(Ostern   1857.)
Sei   mir   gegriisst   mit
Jubelschall, Du schones Steirerland ! Sei  mir gegriisst viel tausendmal, Mein  theures  Vaterland! Und  du,   mein Jugend-
paradies, Du  reizend  Sanngebiet, Du sei  vor allem  mir
gegriisst, Dir, Heimat! tont mein Lied ! . . . To je  pesnik!  Ko sem prebral celo   pesem,   dejal sem    s    polnim   prepričanjem:   Res,  Čista poezija! A našel   sem   še  lepše pesmi. Takoj druga: »Svidenje"   mi  je tako ugajala, da sem menil — nemškega klasika imam v rokah.
Da,  to je pesnik!  Iz vsake vrste veje pristen            Ker je deček kazal izredno nadarjenost, pri-
pesniški duh; plemenite misli in zdravi nazori     skrbel mu je oče   primeren  pouk ;   pošiljal ga
se zrcalijo v divnih  umotvorih.                                je  v Mozirje v šolo.    Skoro   dve   uri daleč je
Le jedni moji želji niso ustrezale :  da niso     moral brzonogi Florijan  vsak dan  od desetega
bile slovenske!  Kako lepše bi še donele v ljub-     do štirinajstega   leta   hiteti doli  v Mozirje.    A
ljeni materinščini! . . .                                                 muka njegova ni bila zaman.    V plačilo  so  ji
A kdo je bil ta pesnik? Zvedel sem,  da je     bili  odlični  uspehi. Bil je ljubljenec vrlega uČi-
bil Slovenec, rodom Vodovnik, otrok preprostih     telja   Lanjšiča   in   zgovornega   kapelana   Jurija
slovenskih starišev. Bil je navdušen sin zelenih     Regula. Mozirska šola še hrani „Častno knjigo",
gora, ki obdajejo kakor kraljevski venec zalo sa-     v katero so bili zapisani zaradi lepega vedenja
vinjsko dolino.                                                              in izvrstnega napredka v verozakonu in v drugih
Takoj  drugi dan sem se napotil s prijaznim     predmetih   najmarljivejši   učenci.    Takoj   prvo
g. nadučiteljem Fr. Praprotnikom tje gori v pla-     leto je  bil  Vodovnik   med   njimi.   L. 1834. so
nine proti Smihelu, kjer je Vodovniku tekla zi-     bili namreč ti-le vredni laskave odlike,   da   se
belka.   Njegovo domovino sem hotel videti.          njih imena   za   vselej   bleste   v   Častni   knjigi:
Vodovnik-Siegenfeld.
kupil malo koČico tik Libije, kamor se je s svojo družino preselil. Pri „Ke-bru" se je imenoval novi dom. Imetja ni bilo. Oče je bil kolar; s svojim obr-tom, s trudom svojih rok je preživil mnogobrojno družino. A zlata zadovolj-nost, ki tudi uboštvo pre-minja v, neprecenljivo bogastvo, vladala je v pošteni, krščanski hiši Vodovnikovi. Tu so cvetla Florijanu vesela leta sladke mladosti. Kako lepa so bila, kažejo ganljive pesmi, s katerimi je pozneje proslavljal svojo mladost, dom, gore. Mein   Vaterhaus  vergess'
ich  nicht, Ich  nenn'   es,   bis  mein Auge  bricht, Mein Jugendparadies . . . Mir schien das Hauschen,
arm  und  klein, Ein   prunkender  Palast zu  sein   — Ich war ein Fiirst darin !