Petstoletnica zadnjega ustoli- čenja koroških vojvod v slo- venskem jeziku in sedanje slovensko učiteljstvo. Podava R. K. Velevažen zgodovinski spomin nas je zalotil nepripravljene. Pred 500 in 600 leti so se izvršili med južnim Slovanstvom velikanski preobrati, žalibog na našo veliko škodo. Pod navalom divjih Turkov je razpadlo bolgarsko carstvo, srbsko carstvo in bosansko kraljestvo. Slovenci pa so izgubljali svoje jezikovne pravice. Tako se je žalibog pripetilo, da je bil Ernest Železni zadnji izmed Habsburžanov, ki so bili pred obličjem slovenskega naroda na Gosposvetskem polju ustoličeni v slovenskem jeziku za koroške vojvode. Koroška je veljala takrat za izključno slovensko deželo; zata je slovenski prostorojen kmet Edlingar nagovoril vojvodo Ernesta v slovenskem jeziku, ta mu je odgovarjal v slovenskem jeziku, in vojvoda je bil dolžan, na svojem dvoru odgovarjati Slovencem v njihovem jeziku. Po tem zgodovinskem dogodku so izgubljali Slovenci vedno več svojih jezikovnih pravic, ponemčevanje se je širilo vedno z večjim pritiskom proti jugu, tako da je dandanes le južni del Koroške še slovenski, a tudi ta se dozdeva biti že okužen od prešernega ponemčevanja. ki ga goji in podpira ves vladni ustroj, vsa deželna uprava in narod sam z večino učiteljstva vred. Ponemčevanje ni bil edini razlog, zakaj so nasledniki Ernesta Železnega opustili to značilno slovesno ustoličenje v slovenskem jeziku. Domneva se mnogostransko, da so poznejši Habsburžani smatrali tudi za čin ponižanja, sprejemati moč in vlado iz rok kmeta, tudi takratna nazadujoča moč Jugoslovanstva je mnogo pripomogla do tega, da je padla veljava slovenskega jezika, a z njo vred omenjeno ustoličenje. Po preteku 600 let svojega propada so izvršili predlani in lani Bolgari in Srbi velik zgodovinski preobrat, ki kaže, da se vrača Jugoslovanstvo zopet k svoji moči, a tudi med Slovenci se kaže gibanje, ki naznanja, da se spavajoča zavednost budi na delo za lastni jaz. Časniški glasovi, da je minulo letos 500 let, odkar je bil zadnjikrat v slovenskem jeziku ustoličen koroški vojvoda, so završeli po vsej Sloveniji kakor šum in bučanje viharja: »Kaj spite?! Ali ne veste, da se ie Vaš slovenski iezlk pred 500 leti rabil na cosarjevem dvoru?! Zakai ste spali 500 let?! Med Vašira spanjem so Vam odpravili Vaš jezik z dvora! Potisnill so Vam meje Vaše lepe govorice daleč proti jugu! Vstanitef Vstali so Vaši bratie Jugoslovani na Balkanu ter odvrgli turški jarem! Slovenci, tudl Vi ste Jugoslovani, vstanite tudi Vi, a ne z orožjem v roki, temveč z »uma svetlim mečem«, odvržite jarem ponemčevania ob tla! Vaš lepi slovenski iezik veljai zopet od zadnje gorske koče do vladarievega prestola!« Tako je vršelo, šumelo in bučalo ob viharju po zamračenem slovenskem obzorju, kjer se je hipoma prikazala veličastna alegorija vseh stanov naroda našega. Glej, slovensko učiteljstvo je v ospredju, kjer dela neumorno za boljšo narodovo prihodnjost! Kaj nam je storiti, da bomo res v dejanju podobni alegorični prikazni na svojem slovenskem obzorju, da bomo svoje delo ovenčali z venci zaslug za prvenstvo narodovega kulturnega gibanja? Treba nam je ojačiti in povzdigniti slovensko zavest ter organizovati delo za pravice slovenskega jezika: 1. vsakdo sam pri sebi; 2. doma v družini; 3. v učiteljskem zboru vsake šole; 4. s prirejanjem roditeljskih shodov s poučnim predavanjem glede na naše državljanske pravice ter o nekdanji in sedanji veljavi našega jezika; 5. v šoli med mladino s poukom; 6. po časopisih s poukom na narod; 7. v družbi, v kateri se gibljemo: a) z zasebnimi pogovori; b) s predavanji o državljanskih naših pravicah, o imenovani petstoletnici itd.; 8. v svojem učiteljskem društvu s predavanji in primernimi sklepi; 9. v krajnih in okrajnih šolskih svetih po svojih zastopnikih; 10. pred deželnim šolskim svetom In naučnim ministrstvom z vsako vlogo; 11. z izdavanjem raznih publikacij; 12. v davčnih uradih s svojimi pobotnicami itd., pri finančnem deželnem ravnateljstvu in finančnem ministrstvu s potrebnimi vlogami; 13. v občini, okraju in pred deželnimi uradi; 14. pred politiškimi, poštnimi in sodnimi uradi, tja do notranjega ministrstva ter do upravnega, državnega itd. sodišča ob vsaki nudeči se priliki; 15. pred uradniki vseh uradov od najnižjega do najvišjega; 16. pred samim vladarjem. V teh zadevah smo bili doslej mlačni po večini pa mrtvi. ker smo se bali kaj storiti, češ, to ne sodi v naš delokrog, v resnici pa sodi to vse celo med naše osebne in stanovske dolžnosti, kakor bo o tem večkrat razprave v »Uč. Tovarisu«. Ztnaga balkanskih slovanskih narodov! Rešitev izpod turškega iarma! Petstoletnica zadniega ustoličenja koroških voivod v slovenskem jeziku! Slovensko narodno, jeztkovno, zgodovinsko in posestno pravo! O, klanjam se Ti, fenomenalna alegorija! Tebi hočem služiti, pod Tvojim okriljem delati neumorno za pravice učiteljstva ter obenem slovenskega naroda! Tovarišice, tovariši, ki res ljubite svoj materini slovenski jezik, ki Vam gori srce za svoj narod, storimo, na kar nas opominja šum in bučanje viharja na obzorju, na kar nas poziva veličastna alegorija! Naša pravica in dolžnost! Pred kratkim se nam je ponudila v to izredna priložnost. Zaradi silne nujnosti zadeve preskočimo vseh 9 tu nanizanih točk ter ponesimo veljavo slovenskega jezika v vse naše davčne urade na slov. Štajerskem, pred finančno deželno ravnateljstvo v, Gradec, pred finančno ministrstvo na Dunaj, pred deželni šolski svet v Gradec in pred naučno ministrstvo na Dunaj. O ostalih točkah pa v prihodnjih številkah »Uč. Tovariša«. Brez odlaganja ter brez strahu! V smislu določb člena XIII. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867., državnega zakonika štev. 142, ima vsakdo pravico, z besedo in tiskom aii tudi z upodabljanjetn svoje mnenje znotraj zakonitih mej svobodno izrekati. Začnimo torej! Visoko c. kr. ministrstvo za nauk in bogočastje na Dunaju. Proti odloku c. kr. deželnega šolskega sveta v Gradcu z dne 22. IV. 1914, štev. 3/3848/4/14, s kojim se je tudi slovenskemu učiteljstvu narodnih in meščanskih šol na Štajerskem potom šolskih vodstev ukazalo, naj v prihodnje, t. j. začenši z mesecem V. 1914, ne dobiva več svoje mesečne plače na podlagi svojih dosedanjih izplačilnih knjižic in na podlagi svojih osebnih pobotnic, temveč samo na podlagi zaeno in isto šolo skupnih nemških »ZahlungsHste« ugovariamo v odprtem roku, rekoč: I. Izpodbijani odlok je za slovensko učiteljstvo na Štajerskem novotarija, ki krši njegove osebne (individualne) pravice, kakor to v naslednjem pojasnjujemo: 1. V uvedbo tega novega načina izplačevanja mesečne plače se je vsem učiteljem in učiteljicam na Štajerskem v slučajih njihove nenavadne denarne stiske zlasti ob kakih nezgodah onemogočala doslej uživana nuina samopomoč. Dosedanjo izplačilno knjižico je namreč lahko vsak učitelj, oziroma učiteljica kot svojo osebno last v danem slučaju s pobotnico vred v svrho nujnega posojila kadarsibodi brez poroštva zastavil. Izplačilna knjižica je bila s pobotnico vred upniku zadostni porok, da bo lahko prvega dne prihodnjega meseca na davčnem uradu namesto dolžnika dvignil pobotano vsoto. Z izpodbijanim odlokom na novo uvedene »Zalungsliste« so za vse učiteljstvo ene in iste šole skupne, t. j. niso več osebne (individualne), one tudi niso več last posamezne učne osebe, temveč je izvirnik last pristojnega davčnega urada, drugopis pa je last šolskega vodstva, t. j. šolske registrature, zaradi česa jih posamezne učne osebe ob nezgodah, oziroma ob denarnih stiskah ne morejo več uporabljati za omenjeno samoporrtoč.Tonašoindividualno pravico do rečene samopomoči nam je c. kr. deželni šolski svet, menda ne poznajoč naših življenjskih razmer, z izpodbijanim odlokom neutemeljeno in neopravičeno odvzel, oziroma onemogočil. 2. Dosedanje izplačilne knjižice je rabilo učiteljstvo na Štajerskem kot svojo osebno last za podlago ob napovedi svoje osebne dohcdnine. Ob premeščenju y drug službeni kraj je šla izplačilna knjižica s premeščenim, kjer jo je lahko v to svrho rabil. Z izpodbijanim odlokom so se te knjižice odpravile ter so se uvedle omenjene »Zalungsliste«, ki niso več osebna last posameznih učnih oseb; zato jih v druge kraje premeščeni ne morejo upogledati ter jih torej ne morejo rabiti za pripomoček za napoved osebne dohodnine.. Z izpodbijanim odlokom se je torej štajerskemu učiteljstvu neutemeljeno in neopravičeno odvzel pripomoček, potreben za izvrševanje zakona o osebni dohodnini, ter se tirajo z njim one učne osebe, ki se ob raznovrstnosti prejemkov ne bodo mogle spominjati na vse podrobnosti, v možnost kazenske preiskave zaradi prestopka zakona o napovedi osebne dohodnine. 3. Z odloki c. kr. deželnega šolskega sveta se je ob stalnem nameščenju svoj čas vsaki učni osebi nakazala plača na pristojnem c. kr. davčnem uradu izrečno z besedami »anticipando proti kolkovanim pobotnicam«, z njim se je torej vsaki učni osebi podelila posebe osebna ali individualna pravica, dobivati mesečno plačo s kolkovanimi pobotnicami, katera pravica se nam brez našega izrečnega privoljenja ne sme in ne more odvzeti. Z izpodbijanim odlokom se je ta individualna pravica kratkomalo razveljavila. 4. Vse te osebne (individualne) pravice, namreč rabo dosedanjih izplačilnih knjižic in osebnih mesečnih pobotnic a) za samopomoč, b) kot pripomoček ob napovedi osebne dohodnine, c) za prejemanje svoje mesečne plače, smatramo za svojo stanovsko gospodarsko zadevo, zaradi česa spada kompetenca za njeno izpreminjavo v zmislu točke 5. § 27. zak. z dne 8. februarja 1869, veljavnega za vojvodino Štajersko, v delokrog okrajnih šolskih svetov. C. kr. deželni šolski svet torej ni bil upravičen izdati izpodbijani odlok samo dogovorno z deželnim odborom, temveč bi bil moral to storiti tudi dogovorno z vsemi okrajnimi šolskimi sveti, kjer bi bili zastopniki učiteljstva te korporacije ter po njih deželni šoski svet na te osebne (individualne) pravice učiteljstva opozorili. Ker se je torej izpodbijani odlok izdal brez vednosti in brez sodelovanja okrajnih šolskih svetov, je on tudi s tega stailšča nezakonit. II. Izpodbijani odlok krši tudi 1. državljanske pravice slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem, 2. državljanske pravice slovenskega naroda v pisarnah finančne uprave, 3. državni osnovni zakon z dne 21. decembra leta 1867, državnega zakonika štev. 142, kakor sledi: 1. Dosedanje izplačilne knjižice slovenskega učiteljstva so bile dvojezične. One so slovenski jezik le v toliko prezirale, v kolikor so ga potiskale na drugo mesto, dočim gre slovenskemu učiteljstvu po zakonu pravica do samoslovenskih izplačilnih knjižic ravnotako, kakor gre nemškim učiteljem pravica do samonemških izplačilnih knjižic. Z izpodbijanim odlokom uvedene »Zalungsliste« so samonemške, one prezirajo zakonito ravnopravnost slovenskega jezika, zajamčeno Slovencem s členom XIX. državnega osnovnega zakona leta 1867. Naslov tega zakona dokazuje, da je bil izdan za določitev pravic državljanov, ne pa za določitev kakih pravic oblastnij, oziroma dr- žavnih uradov. Tl namreč nimaio d« državljanov nobenih zakonitib iezlkovnlh pravic, pa5 pa dolžnost, jhn dopisovatl v pisavi in s tiskom v njihovem iezlku. Slovenski učitelji in učiteljice na Štajerskem smo državljani. Dobivanje, t. j. prejemanje, mesečne plače ni za nas nobena notranja službena zadeva, temveč je naša osebna, torej državljanska zadeva, dokaz temu: a) naši lastnoročni, t. j. osebni, podpisi na dosedanjih pobotnicah, oziroma na novo uvedenih izplačilnih imenikih, b) kolkova pristojbina, ki jo moramo za dobivanje mesečne plače državi odraitovati, in c) izplačevanje plače po finančnih uradih, ki z njimi nimamo nobenih službenih stikov. 2. Z izpodbijanim odlokom so odpravljene mnogobrojne slovensko tiskane inpisane pobotnice slovenskega učiteljstvaiz uradov finančne uprave, s čimer se podpira vede ali nevede tendenca c. kr. finančnega deželnega ravnateljstva, izriniti slovenski jezik iz svojih uradov v Gradcu ter omejiti tam nameščenje slovenščine veščih uradnikov na mogoče najmanjše število, ali pa njihovo nameščenje v doglednem tasu odpraviti ter nastavljati tam same Nemce. S takim ravnanjem bi se pravice slovenskega naroda na Štajerskem kruto kršile ter bi bile tudi sinovom slovenskih učiteljev duri do teh služb zaprte, češ, ni nobene potrebe, nastavljati pri finančni deželni upravi slovenščine zmožnih uradnikov. S tem bi se obenem kršil tudi člen III. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867, ki pravi, da so iavne službe ob pridobljeni usposobljenosti vsem državIjanom enako pristopne Tem povodom se mora zlasti naglašati, da slovenski učitelji in učiteljice na Štajerskem nismo voljni vzgajati svojih otrok za tuje države ali celo za Ameriko. temveč si lastimo pravico, da dobe naši sinovi ob pridobljeni usposobljenosti med drugimi tudi državne službe pri {inančni upravi v vojvodini Štajerski. 3. V zmislu določb člena XIX., državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867. ima vsak narod nedotakIjivo pravico svojo narodnost in svoi jezik čuvati in gojiti, torej ima to pravico tudi slovenski narod in z njim vse slovensko učiteljstvo kot njegov del ter vsaka posamezna učna oseba kot člen slovenskega naroda, zaradi česar smo podpisani zakonito upravičeni izpodbijati odlok c. kr. deželnega šolskega sveta štajerskega s svojega narodnega stališča.* Izpodbijani odlok krši večkrat naše osebne ali individualne pravice in zakon z dne 8. februarja 1869 za vojvodino Štajersko neposredno, a državljanske pravice slovenskega učiteljstva in zakonito ravnopravnost slovenskega jezika ter državni osnovni zakon z dne 21. decembra leta 1867 posredno po finančni upravi — ali vede ali nevede, tu ne pride v poštev — zaradi česar sme v zmislu razsodbe c. kr. upravnega sodišča z dne 11. oktobra 1913, št. 10.199, vsaka stranka, v tem slučaju vsaka učna oseba in njihove organizacije, zahtevati, naj se oblasti ravna|o po našth individualnih pravicah in po predpisih zakona z dne 8. februarja 1869 za Štaiersko in po predpisih državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867. in da ie prizadeta stranka v tent slučaju vsaka učna oseba na Štajerskem, oziroma njihove organizacije, upravičena, se proti naredbam, ki se naslanjajo na za- * Za okrajna učiteljska društva se naj tu uvrsti še sledeče besedilo. Ta pravica pristoja tudi »Okrajnemu učitelj- skemu društvu za okraj«, ki obsega v tem okraju .... učnih oseb kot udov in ki je med drugim tudi zato ustanovljeno, da zastopa, pospešuje in goji stanovske njihove koristi, torej je upravičeno izpodbijati začetkoma navedeni odlok v njihovem imenu z ugovorom. Okrajno učiteljsko društvo za . . . . okraj pa je tudi v zmislu določb 51. XIX., državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra Jeta 1867., upravičeno čuvati za svoje člene rabo slovenskega jezika v vseh finančnih uradih, katerih delovanje se razteza na slovenski del vojvodine Štajerske; zakaj c. kr. državno sodišče je s svojo razsodbo z dne 3. julija 1906, št. 264, razsodilo, da se v državnera osnovnem zakonu z dne 21. decembra leta 1867. zapopadetie pravice ne nanašajo samo na posamezne državljane, teraveč tudl na vse njihove tuzeraske korporacije. Okrajno učiteljsko društvo za . . . . okraj je notorično tuzemska, korporacija učiteljevdržavljanov, ono je torej upravičeno (legitimovano) čuvati za sebe in vse svoje člane ne samo svojih in njihovih osebnih pravic, temveč tudi svoje in njihove jezikovne, narodnostne, družabne (socialne). in stanovsko-gospodarske pravice. grešena dejanja oblasti, pravno pritožiti na višjo inštanco.* Uporabljajoč torej to svojo pravico, ugovarjamo, prossč: Visoko c. kr. rainistrstvo za uk in bogočastie blagovoli čuvati individualne in državlianske pravlce slovenskih učiteljev in učlteliic na Štajerskem ter blagovoll v to svrho izpodbiianl odlok kot v zakonu neutemeIjen razveljaviti ter odreditl, nai se nam mesečna plača tudi v prihodnje nakazuje na podlagi dosedanjih, a v prihodnje samo slovensko tiskanih izplačilnih knjižic in na podlagi kolkovanih osebnih pobotnic. Za slučaj, da bl Visokoisto ne blagovolilo pričujočega tolmačenja odobriti, naj blagovoli Visokoisto odrediti, da se bodo učnim osebam narodnih in meščanskih šol s slovenskhn učnitn iezikom na Štaierskem v zmislu določb člena XIX. državnega osnovnega zakona z dne 21. decembra leta 1867. predlagali v izpolnitev in podpis slovensko tiskani izplačilnl imeniki dotlei, da se zadeva pravnoveliavno dožene na c. kr. upravnem sodišču. V , dne . . . rožnika 1914. Razločni podpisi s službenim značajem. Rok za ugovor na naučno ministrstvo z odložilno močjo je potekel v zmislu zakona z dne 8. februarja 1869 dne 9. maja 1914, kdor ni do tega dne vložil ugovora, naj ga vloži z zgornjim besedilom najpozneje do 26. junija 1914, in sicer naravnost deželnem šolskem svetu, seveda priporočeno; kdor ga ne vloži do tega dne, izgubi pravno moč, se pozneje pritožiti. Na ugovor je treba prilepiti na prvo polo kolek za 2 K, na vsako naslednjo polo pa po 1 K. Priloge ni treba nobene. Ugovor sme vložiti tudi vsako okrajno učiteljsko društvo, če ima v svojih pravilih dok>5bo, n. pr.: Pospeševanje učiteljskih koristi (interesov) ali n. pr.: Pospeševanje vseh stanovskih zadev učiteljstva ali n. pr.: Varstvo pravic učiteljstva, ali n. pr.: Jačenje slovenske narodne zavesti, varstvo pravic in pospeševanje stanovskih zadev učiteljstva. Ako pa katero okrajno učiteljsko društvo nima takih ali podobnih doloeb, je vseeno upravičeno ugovarjati na ministrstvo iz razloga, ki je pojasnjen pod črto točke 3, II. tega ugovora. Položaj je sledeč: 1. Ni neobhodno potrebno, da bi se morala pritožiti vsaka učna oseba, zadostuje, če se vloži v vsakem okraju po en ali več ugovorov, na katerih se naj podpišejo vse učne osebe ene in iste šole ali več šol skupaj. Ker je to celotna skupna zadeva, ni treba za vsak podpis posebe kolkov, temveč velja za vse podpise prej omenjeno število kolkov. 2. Neobhodno potrebno je, da vloži takšen ugovor vsako okrajno učiteljsko društvo. V to svrho ni treba nalašč sklicevati zborovanja društva, v nujnih zadevah tudi ne odbora, temveč naj vloži ugovor predsednik ter se naj ugovor naknadno v zapisniku odborove seje, oziroma zborovanja odobri, da se pridobi legitimacija, da je predsednik res ravnal v smislu volje udov društva, a vsekakor ie bolje in mogočnejše, če je le mogoče, da se vrši zborovanje ali vsaj odborova seja. 3. Neobhodno potrebno je, da vloži enak ugovor tudi Zveza slovenskih učiteljev in učiteljic na Štajerskem, ki je to celo dolžna storiti v zmislu svojih društvenih pravil. Vzrok, zakaj se naj vse tri vrste teh ugovorov vložijo, je sledec: 1. Naučno ministrstvo bi raoglo vkljub jasnosti te pravice razsoditi, da okrajno učiteljsko društvp ni bilo upravičeno zastopati individualnih pravic posameznika, ker se ni nihče v dotičnemokraju individualno, t. j. osebno, pritožil, s tem bi se stališče nadaljne pritožbe na upravno sodišče poslabšalo. 2. Okrajna učiteljska društva naj ugovarjajo, da se v poznejši pritožbi na upravno sodišče pokaže po eni strani enotnost naše volje in organizacije, po drugi pa nujnost zadeve in večja upravičenost ter moč Zvezinega ugovora. * Za okrajna učit. društva: V imenu vseh svojih . . . udov učiteljev in učiteIjic se pritožuje torei pravnoveljavno (na podlagi sklepa odborove seje, oziroma zborovanja društva z dne ....). Okrajno učiteljsko društvo, proseč: Visoko c. kr. ministrstvo itd. 3. Zveza se pa mora na vsak način pritožiti, da bo mogla pozneje v odklonjenem slučaju vložiti tožbo v imenu vseh ugovornikov na upravno sodišče, sicer bi mogla biti zavrnjena, češ, da ona sedaj ni upravičena tožbe vlagati, ker se ni prej ugovorov udeležila. Vse, karkoli je bilo rečenega o ugovoru na naučno ministrstvo, velja tudi o ugovoru proti tozadevnemu odloku c. kr. finančnega deželnega ravnateljstva v Gradcu z dne 2. aprila 1914, št. 647/VI, na c. kr. finančno ministrstvo na Dunaju. S tem odlokom se je bilo namreč davčnim uradom ukazalo, začenši s 1. majem 1914, izplačevati učiteljstvu plačo na podlagi »Zalungsliste«. Ker ni finančno ministrstvo izdalo tega ukaza, naj se ne vlaga tja prošnja za preklic, kakor se je to v predzadnjem »Uč. Tov.« pomotoma priporočalo, temveč naj se vložijo vse tri vrste ugovorov z enakim, po nekaterih mestih po potrebi izpremenjenim besedilom. I. delu tega ugovora se naj doda še 5. točka: »Po zakonu o pristojbinah smo dolžni dajati državi za sprejemanje svoje plače pristojbino v obliki kolkov na pobotnicari; zaradi česar na novo uvedenih »Zalungslistah« odtegljaji od plače namesto kolkov niso v zakonu utemeljeni.« Od nekod se čujejo glasovi, da se naj ugovarja samo na finančno ministrstvo, na naučno ministrstvo pa ne. To je docela krivo mnenje. Finančna oblast nima nad učiteljstvom nobene izvrševalne (eksekutivne) oblasti, to oblast ima nad nami deželni šolski svet, da torej ne dobi njegova naredba izvršilne moči, je treba na vsak način vložiti ugovor proti odloku deželnega šolskega sveta na naučno ministrstvo. če zmagamo pri naučnem ministrstvu, nas ne morejo finančne oblasti siliti na prejemanje plače brez pobotnic, četudi bi iinančno ministrstvo bilo drugačnega mnenja. Zadeva bo pokazala, ali ima sloveifsko učiteljstvo na Štajerskem v sebi toliko moralne moči, da se ne bo dalo izključiti od sodelovanja pri urejevanju svojih stanovskih, družabnih, gospodarskih, državljanskih in narodnostnih razmer. Upamo, da prebijemo izkušnjo častno. (Dalje.)