Nenad: Na sveti večer. 619 znavajoč njegovo nadpetdesetletno izborno službovanje podelil red železne krone prve vrste. Jablonskv je umrl 1. dne februvarja 1876. leta sedemdesetleten veteran v Gradci. Junak naš je bil visoke rasti, krepak, izurjen v vseh telesnih vajah, drzovit jezdec in smel strelec, radodaren in prost vsakojake pe-danterije. Jablonskv je bil, kar jednoglasno izpričujejo bojni drugovi njegovi, mož izrednega vojaškega talenta. Mnogo let je živel v srečnem zakonu ter zapustil več otrok. Na sveti večer. Slika iz tržaškega življenja. Spisal Nenad. ilo je temno in luči so gorele po ulicah, ko se je gospod Gorazd napotil po stari svoji navadi v krčmo večerjat. Gostilna je bila prazna. Točaj je stal pri stranski mizi, baveč se z nekim zavitkom; bil je v svoje delo tako zamišljen, da je celo pozabil vsto-pivšega gosta pozdraviti. Prinesel mu je vina rekoč: „Nocoj se pač pozna, da je Božič, nikogar ni videti; seveda, nocoj večerja vsak rajši doma. Ukazujete kaj večerje, gospod Gorazd?" dostavil je še. Gorazd si da prinesti navadno večerjo. Založil je parkrat, toda nocoj se mu ni ljubile. Gnalo ga je nekaj ven. Kam, sam ni vedel. Hodil je brez namena iz jednih ulic v druge, kamor ga je zanesla noga, a v krčmi ga samega za mizo nocoj ni vstrpelo! Srečaval je ljudi, katerim se je poznalo, da se jim mudi. Hiteli so gotovo vsak na svoj dom, kjer željno čakajo žena in otroci. In nocoj ne prihaja lehko kdo s praznimi rokami domov. Na Sveti večer se kaj tacega ne spodobi. Nocoj dobi vsak, kolikor jih je teh malih kričajev in razgrajalcev, vsak dobi svoj dar. To pa ti poredneži vedo, oj, dobro vedo, da jim oče nocoj kaj lepega prinese, zato ga pa tudi že težko čakajo. Nekateri poslušajo pri vratih, ali še ni čuti znanih korakov, drugi pazi pri oknu, kdaj se prikaže. In ko se naposled vrata odpro in oče stoji pred njimi, oj, to je veselje: vsprejme ga radosten krik, smeh in ploskanje z rokami. V hipu so pri njem, obsujejo ga, kakor čebele pomladanski cvet. Najmlajši mu objame koleno, drugi seza po zavitku, a hčerka se vspne, da ga objame okoli vratu. Vsi ga kličejo, pogledavajo ga tako milo, da se presrečnemu očetu od radosti topi srce. Za njimi pa stoji mati in tudi nji zableste solze radosti in sreče v očeh. Da, nocoj je Sveti večer, nocoj se je rodila sreča na svet, njen žarek je zasijal pod vsakateri strop, -«-----=¦ —* 620 Nenad: Na sveti večer. Popihnila je burja ter jezno bruhnila Gorazdu prah in pesek v obraz. Odnesla mu je prijazno podobo izpred očesa ter vrinila mu z osorno silo njega osamelost v dušo. „Kdo bi preštel reveže, ki gredo danes brez večerje spat? In Bog ve, koliko jih vzdihuje v smrtnih bolečinah na gnilem ležišči?" mislil je Gorazd, ki je nevede zašel v Staro mesto, kjer so visoke, črne hiše in ozke pa umazane ulice. „ Dajte mi kaj v bogaime, lačen sem, gospod!" izpregovori nekdo v temi s tresočim se glasom. Gorazd se probudi iz svojega premišljevanja, ozre se na stran, s katere je prihajal glas in zagleda slabo odetega, od mraza drhtajočega dečka tiščati se ob oglu jako ozke zagate. „Pojdi z menoj, dečko, kupim ti večerje" — reče fantu in ga pelje v bližnjo gostilno. Ukaže mu prinesti večerje. Otrok je rad jedel, s pravo slastjo lačnega človeka. „Kaj pa doma, niso mati nič skuhali?" vpraša ga, ko je odložil žlico. „Nič," odgovori dečko. „Zakaj ne?" »Ker nimamo kaj." „Bi še jedel?" — „Dovolj mi je, ali ta kos kruha bi rad nesel materi, če dovolite." „Za to bom že jaz skrbel, le pusti! Imaš še kacega brata ali sestro, in kako ti je ime ?" — „Franee mi pravijo, brata imam dva, sestre ni doma, ne vemo, kje je." „Kaj pa oče?" — „Umrli so!" Gorazd naroči večerje za nepoznano mu družino, kupi kruha in vina, ukaže prinesti luč, da jo Francetu, veleč mu, naj sveti domov. Točaju pa reče, naj nese kupljeno večerjo ž njima. Šli so; deček je veselo stopal pred njima. Prekoračili so temne, umazane ulice ter stopili v zaduhlo in še bolj nečedno vežo stare hiše. Fant je hitro po stopnicah, Gorazd je na pol omamljen taval za njimi. "Videl je že uboštvo in revo združeno z umazanostjo, ali toliko nesnage ni še našel nikjer, kakor tukaj. Stopnice so bile lesene in na pol strohnele, zibale so se pod nogami. Zastrte so bile z blatom in smetmi, zidovje potemnelo in vlažno in od raznih stranij so mu boli neznosni smradovi v nos. Dospeli so na vrh pod streho. Deček se vspne, da prestopi visoki prag, odpahne priprte duri ter stopi v sobo, kjer so bivali njegova mati in brata. Nenad: Na sveti večer. 621 „ Večerjo nesemo, mati, večerjo!" klical je deček presrečen. Točaj postavi prinesene stvari, ker ni bilo mize, sredi sobe na tla, pristopi h Gorazdu in mu šepne na uho: „Dvajset krajcarjev sem pošteno zaslužil, gospod!" Gorazd mu stisne nekaj denarja v roko, in v točaj odide. Žena, videča tujce, ostrmela je, od začudenja ni mogla izpre-govoriti m besedice. Da bi jim kdo prinesel večerje, na to še mislila ni. „Ne bojte se, dobra žena", izpregovori prvi Gorazd: „nič slabega nisem nameraval; Franceta sem dobil na ulicah in sem od njega zvedel, kako je pri vas. Tukaj sem vam prinesel malo večerje, samo prosim, kar žlice v roko, dokler je še jed gorka." „Bog Vam stokrat povrni, gospod! Sedaj sem prepričana, da se še čuda gode na sveti," odgovori žena. Otroci so bili že pri skledi in tudi starka se jim pridruži. Med jedjo se je Gorazd ogledal po „sobi." Toliko uboštva še ni videl. Ti nesrečneži so stanovali pod samo streho. Sobica še stropa ni imela, videli so se korei in tramovi hišnega krova. Okna ni bilo nobenega, samo v streho je bilo vdelano nekaj temu podobnega. V jednem kotu je stalo nizko ognjišče, v drugem stara postelja, malo cunj na nji, v drugem pohabljena omara in polomljena stolica; druzega ni bilo. Zeblo je, skozi špranje v strehi je pihala burja; ti ljudje pa niso imeli polenčka, da bi zanetili ogenj in si ogreli premrle ude. „Kako naj se Vam zahvalim na toliki dobroti, toliki prijaznosti, gospod?-' izpregovori žena, ko so povečerjali. „0 tem pač ni vredno govoriti, to so malenkosti". „Malenkosti? Oh, da, gospod, malenkosti, in vendar, gospod, da Vas Bog ni poslal nocoj pod to borno streho, ne vem, kako bi bila jutri vstala. Od dolzega stradanja sem bila že skoraj onemogla in otroci so bili v nevarnosti, da mi ne zmrznejo. Sedaj je spet vse dobro za nekaj časa". „Upajmo, da se Vam taki časi več ne povrnejo. Kar bo v moji moči, storim, da Vas rešim skrajne bede" — tolaži Gorazd. „Bog Vas blagoslovi, dobri gospod", vsklikne žena ter mu solzeč se hoče poljubiti roko, katero ji pa Gorazd odtegne. „Da boste vsaj vedeli, komu ste storili toliko dobroto, hočem Vam povedati svojo povest," reče žena ter začne čez nekaj časa tako-le pripovedovati: „Dokler je bil še moj mož živ, živeli smo precej ugodno; ubožno sicer, vendar le srečno in zadovoljno. Moj mož je bil prvi delavec v magazinu trgovca Nardinija, bil je nekakšen nadzornik nad drugimi, in poverjenik gospodov. Njemu.je zaupal in mu brez skrbi poveril 622 Nenad: Na sveti večer. vsako delo in denar. Jaz seni gladila po hišah srajce in drugo perilo ter si s tem tudi nekaj prislužila. Doma sem opravila vse sama in ker smo živeli skromno in nismo zahajali ni v krčme, ni na veselice, katerih je po mestu vse polno, izhajali smo z zaslužkom prav dobro in še na stran smo deli lehko prihranjen novčič; ni nam bilo treba vedno skrbeti, kaj bomo jutri jeli, in tudi za vsak slučaj bolezni ali druge nezgode nismo bili popolnoma brez pomoči." »Družina je bila razmerno velika. Imela sem že bolj odraslo hčer in tri fante. Ti so, kakor jih vidite, še majhni in treba je zanje skrbeti, hči pa si je s šivanjem prislužila zase dovolj. Bila je to lepa, brdka deklica, da ji ni bilo zlepa vrstnice in jaz sem jo ljubila nad vse na sveti, pazila sem nanjo kakor na svoje oko. Ljubila sem jo še preveč, bila je to breumna slepa ljubezen in maščevala se je bridko na meni! Kar koli je želela, dovolila sem ji; če sem se prav časih sprva protivila njenim željam, udala sem se vselej nje prošnjam. Znala je tako lepo prositi, tako govoriti, da se ji nisem mogla ustavljati. Prav tako nespameten je bil v tem obziru moj mož; tudi on se je s hčerjo ponašal in ni ji prikratil najmanjšega veselja. Kupoval ji je obleke, kolikor je mogel lepe, in te si je potem prikrajala sama po svoji volji in svojem ukusu. Za nas revne ljudi se je nosila gosposki, še pregosposki. Tako sva jo razvadila in delo jo je začelo mrzeti. Poprijela se je knjig in čitala je, kar koli je dobila. Kake so bile te knjige, ne vem, ali dosti prida se menda iz njih ni naučila, kajti čim več je čitala, tem čud-neje se je vedla, tembolj zletava in nečimerna je postajala, tembolj jo je delo mrzelo. Jaz sem vse to dobro opazila in rada bi ji bila strgala časih knjigo iz rok, ali tega nisem storila nikdar, komaj sem jo rahlo posvarila, prav kakor bi se je bila bala. Prosila sem je časih, naj gleda rajši na svoje delo, nego da trati čas s čitanjem knjig, a ona mi je navadno odgovarjala: „Saj delam dovolj, nekaj počitka moram vendar imeti!" Ker je bila lepa, gledal je marsikateri mladenič za njo in tudi sin moževega gospodarja, znan postopač, danguba in zapravljivec vrgel je svoje oko nanjo. Prišel je necega dne v hišo in si dal narediti nekoliko perila. Moja hči je prevzela delo. Od onega časa je prihajal večkrat naročat si kaj. Meni se to ni zdelo nič nevarnega, če prav bi si bila že takrat lehko mislila, da lopov ničesa dobrega ne namerava; a človek je že tak, da sodi druge po sebi, Zalazoval jo je tudi zunaj, kadar je kam šla, na sprehajališčih, sploh povsod; da se je le pokazala na ulicah, lazil je za njo. Jaz tega nisem zvedela, kajti če sem bila jaz ž njo, njega ni bilo. Stvar se je .vedno bolj razvijala, začela sta Nenad: Na sveti večer. 623 se sestajati na samem in ona je prihajala časih že v noč domov. Meni se je vse to zdelo sumnjivo. Kam ta otrok zahaja, mislila sem časih, ali da se shaja z onim gosposkim malovrednežem, nisem ni mislila. Vpraševala sem jo večkrat, ko je prišla domov, kje je bila tako dolgo. „Sprehajala sem se s to in to." „A to se ne spodobi, da se tako mlada deklica zvečer sama sprehaja, to ni lepo in ne prav; tega ne smeš; Bog varuj, da bi oče to vedeli, sama lehko veš, da bi se jezili," rekla sem ji. „Moj Bog, če človek ves dan dela, mislim, da ni nič napačnega, ako si zvečer privošči malo počitka" — odgovorjala mi je navadno. Kmalu si je začela sama kupovati, sprva malenkosti, kakor robce, kravate, in take stvari. Necega dne prinese v zavitku domov celo obleko. Mislila sem, da si jo je kaka gospodična dala delati, a čudom sem se čudila, ko jo vidim v nedeljo, da si jo je sama oblekla. Vprašala sem jo, kdo ji je dal denar za obleko. „Zaslužila sem ga, saj mi ljudje plačujejo delo." „To ni mogoče," rekla sem „saj tako malo delaš in skoraj ves denar daš meni." „Malo delam? Kdo pravi, da malo delam? Se li morda ne trudim vse dneve in ako si za trdo prisluženi denar kupim obleko, menda je ravno tako dobro, kakor bi ga Vam dala; Vi mi tako ne kupite nikdar, kakor bi sama želela, zato sem storila to rajši sama" — rekla mi je. Toda meni ni šlo to več iz glave, sumnja se mi je zajela v srce. Začela sem misliti, kaj bi to moglo biti, ali ničesa pravega se nisem mogla domisliti. Da bi ji kdo vse to daroval, o tem se mi še sanjalo ni; predobro mnenje sem imela o hčeri svoji, da bi bila mogla sumnjati o njeni poštenosti. Vendar me je to vznemirjalo. Necega dne sem prišla nenadoma in nič slabega misleč v nje sobo, ko se je ravno odpravljala iz hiše. K neki prijateljici je hotela iti, kakor mi je rekla. Stala je pred zrcalom in bila v lepotičenje tako zaglobljena, da me ni takoj slišala. In glej, kaj se mi pokaže? V odprti šatulji, ki jo je imela pred seboj na mizi, videla sem zlato uro, medaljon, zlat braslet, prstan in še drugo dragoceno lepotičje. Priskočim k mizi, ona hlastno zapre šatuljo, toda bilo je prepozno — videla sem vse! „Mina, kje za božjo voljo si vzela vse to?" vskliknem. Mina je bila vsa preplašena in ni vedela sprva kaj odgovoriti, tiščala je šatuljo v rokah in ni se mi upala pogledati v obraz. „Kdo ti je dal te dragocenosti, govori!" silila sem jaz. 624 Nenad: Na sveti večer. „Dobila sem vse v dar od gospe Leonardijeve, pri kateri sem prejšnji mesec šivala" — izpregovori naposled. „To ni mogoče! Mina, povej po pravici, kdo ti je dal to?" „Povedala sem Vam; če nečete verjeti, ne morem Vam pomagati." „Ne laži, Mina! Povej rajši po pravici in zlepa meni, sicer te bo oče prisilil." „Povedala sem že jedenkrat, drugega ne izveste ni Vi ni oče!" — deje, pograbi vse, kar je bilo v šatulji ter odide. Jaz nisem od samega začudenja vedela, kaj se je prav za prav zgodilo, stala sem in strmeč gledala za njo. Strašne slutnje, grozne misli so se mi budile v glavi in srce me je bolelo. Oh, mislila sem, da mi poči! Dolgo sem stala, tako ne vedoč, kaj mi je početi, misel se mi je podila za mislijo po glavi, jedna strašnejša od druge. Zvečer sem čakala, da bi se vrnila, ali ni je hotelo biti. Bližal se je čas, ko je imel priti moj mož domov, a hčere še vedno ni bilo. Trepetaje sem čakala njega, toda tudi njega ni bilo. Čakala sem jedno uro, nikogar, dve, tudi nikogar, polotil se me je strah in groza. Bila sem neizrečno vznemirjena. Preživela sem strašno noč, polno straha in trepeta, nade in obupa. Druzega dne, ko sem jih še vedno čakala zastonj, prijavi mi policist, da je mož moj zaprt. „Zaprt?" — vskliknem. Zdelo se mi je, da nisem dobro slišala. „Da, zaprt!" ponovi policist. „A kaj je zakrivil, da so ga zaprli?" vprašam ga vsa prestrašena. „Pobil je sina svojega gospodarja skoraj do smrti—" odgovori mina kratko ter odide, predno sem se zavedla in ga mogla izprašati, kako je vse bilo. Zvedela sem kmalu. Prejšnji večer je poslal gospodar mojega moža po nekem opravku na kolodvor. Prišel je tja, bas ko je imel odriniti vlak na Dunaj. Ko je odpravil svojo stvar, hotel je iti domov, kar se ustavi zunaj voz, in kdo izstopi? Mina in gospodarjev sin! Lehko si mislite, kako se je začudil moj mož. Ne da bi ga bila opazila vstopita, in gospodič je bas kupil vozovnice ter hotel oditi z Mino v čakalnico, ko jima moj mož zaskoči pot. „Stojta!" zavpije z groznim glasom nanja. „Kam sta hotela pobegniti? In ti, gad zapeljivi" — obrne se h gospoda, „to pot ne uideš kazni svoji, ali nisi še zapeljal dovolj deklet?" „No, ta bo zadnja, čuješ, zadnja!" rekoč ga mahne po glavi s palico, ki jo je držal v rokah. Zapeljivec se zgrudi krvav na tla, ljudje, ki so se bili hipoma zbrali okoli, zgrabijo mojega moža, takoj so prihiteli tudi policisti ter ga odvedli v zapor. Prijeli so takisto Mino, pa Nenad: Na sveti večer. 625 spustili so jo kmalu, moža pa so obsodili na nekaj let. Obolel je in, kakor so mi uradno priznanili, umrl lanskega leta v ječi. In kaj bi Vam pravila še dalje? Vse drugo lehko uganete sami. Jaz sem ostala sama s temi-le otroki. Mina se ni nikdar več povrnila. Klatila se je nekaj časa tukaj-le po mestu, potem se je pa kar izgubila in sam Bog ve, kod se sedaj vlači!" reče žena ter si zakrije z rokama obraz. Debele solze so ji lile skozi prste. Gorazd je bil tudi globoko ganen in tolažil je nesrečno starko. „Kaj pa zapeljivec, je li ozdravel?" vpraša jo naposled, ko je prenehala jokati. „ Ozdravel, saj kopriva ne pozebe! In tudi ta ničemnik, kije umoril mojega moža, pogubil hčer mojo, pogubil ji telo in dušo, uničil in razdejal srečo vse naše družine, ozdravel je. Živi pa prav tako razuzdano, malopridno in ničemno kakor prej, in vendar njega — njega ne zapro, njegovih hudodelstev ne vidijo! Zdi se mi, kakor bi mu dajali potuho ter ga pobujali k lopovščinam vsake vrste. Seveda, kaj pa je tudi kako ubogo deklico zapeljati ? To je le plemenita zabava bogatim razuzdancem! Reveži menda niso za druzega na svetu, kakor da jim bogataši izžemajo kri iz telesa, da jim živo srce trgajo iz prsij, da jih tlačijo in dušijo v blatu svojega greha in svoje zavrženosti! Čudne, jako čudne misli vstajajo mi časih v glavi, ko tako premišljujem; poloti se me obup in dvojiti jamem ob vsem, kar koli je na svetu in na nebu. Toda naj končam svojo povest! Ko so mi obsodili moža, bili smo brez zaslužka. Kar je bilo prihranjenega denarja, porabila sem kmalu za se in za otroke. Poprodala sem obleko in kar je bilo pohištva, in ko nisem že imela ničesar več, vrgli so mene in otroke iz hiše, na piano. Niso pomagale ni solze ni prošnje. Žid, posestnik one hiše, ni se dal omečiti, iztiral nas je izpod strehe. Navezala sem culico, bila je jako lehka in šla z otroki iz hiše. Bili smo brez stanovanja. V ti-le zagati smo se ustavili. Gospodar te hiše, videvši naše uboštvo, prepustil mi je ta podstrešek zastonj. Nastanila sem se tukaj. Koliko lakote, mraza, pomanjkanja vsake vrste smo tu pretrpeli, tega Vam ne morem dopovedati. Ako bi Vas sam Bog ne bil poslal nocoj rešitelja pod našo streho, ne vem, kako bi bila jutri vstala in otroci bi mi bili lehko od mraza in lakote umrli do jutri. No, sedaj je za nekaj časa zopet vse dobro." Bilo je pozno, ko se je Gorazd odpravil domov. Nesrečnežem pa je po svoji moči pomagal, najel jim je primerno stanovanje, kupil jim obleke, dobil ženi dela, za otroke je skrbel, da se je izuril vsak v kakem rokodelstvu ter pripomogel jim tako do poštenega kruha.