Uroš Zupan
Nataša
Guises are what enemies wear. You and I live in a prayer.
Robert Creeley
Nataša
Nikoli nisi prihranjena prepadni steni moje misli. Tudi če tvojo prisotnost preleti angel pozabe, tudi če se molitvi podrejena statika razklene, se razdalja med nama ne poveča.
Kažeš mi svojo podobo iz neprevedljivega mraka, ki se nabira za mojim čelom. In včasih, ko po kratkih presledkih vrhovi ljubezni osvobodijo svoj dež, se umakneš v oddaljen kot sanj
in tam polagaš svoje roke na dvorezno bodalo moje rane. Ko se premaknem, mi slediš z lahkimi koraki, prilepljena na mojo senco. Ko iz ogledala skušam razbrati sled tvojega imena, me srečaš z vsemi spremembami
mojih obrazov, z vsemi razpoloženji moje preteklosti. Kar prihaja, hraniš za jasnovidce. In včasih v mojo žalost, ki jo naplavlja poletna odjuga, posadiš rožo. To imenuješ odlog, še ena priložnost,
znamenje, okus vrat. Jezik tvojega molčanja je univerzalen. Zanesljivost tvoje plime in oseke vodi v vse koncentrične kroge. Vsak večer se spustim k tebi z nemo prošnjo na ustnicah. Vsako jutro pustiš odmeve dihanja v
moji odsotni budnosti. In samo ti poznaš konstelacijo zvezd, element in roko, ki bo izdolbla črke v kamen, samo ti, ki meriš moj najvišji let in moj najnižji padec.
Znamenja
Nad mejami pozabe se gneteva iz pepela. S senčne strani Knjige sva prišla. Trgovca z lučjo Besede. Zemljevide notranjih prostorov ljubezni
imava vrisane v dlaneh, in temno moč, ki zagori, ko jezik utihne, se prelije drugam, da lahko spregovori globina. Zdaj spiva tu, med ljudmi, za porušenimi obzidji,
utrujena in obnovljena od teles uravnava krvotok sveta pod nama. Zlepljen vrč dvojine naju gleda iz zraka. Veter miruje nad puščavo požganih glasov,
ne vrača zemeljskih ur, le razteguje trajanje po kupoli neba. In midva, brez naju, hodiva po krožnici, dvoje znamenj v času, dvoje znamenj za tu in onkraj.
Rast luči
Tudi rastline te dihajo, ko potopiš
roko, obrneš vodo in razporediš svet. Tudi
one vstajajo in padajo, so brez opore, narečje
bega, ki prešteva barve nad svojo glavo.
Kje sva takrat? Po krvi potujejo delfini
in reka ponikalnica zalije napušče kože. Drugačna
postane tehnika letenja, razpuščen blisk, ki žamete morje, odklenjen dež, ki sčisti s slik temne ure. Misel je bela kepa, odposlano pismo dvema mandljema.
Ne bova še odšla skozi režo v zraku, ki sestavlja telo in išče svojo obliko drugje, kajti čas je zaprt in v medzvezdnih prostorih raste luč.
Nedotakljivost
V jasnini začetka in konca leživa brez teles, brez misli. Gosta kri naju hrani. Grmenje se oddaljuje v kosteh kot po križanju. V luči se vrti žareča
krogla. Pascalov ogenj se gladko pretaka po vodnih poteh. Nihče ne ve ničesar, a je vse znano, morski tokovi, pot lososov v drstišča. Debela sled zvezde
je odklenila nebo. Pod paviljoni molka so pokopane pritepene sence. Arhitektura naraščanja briše robove dogodkom in ljudem. V notranjost plamena ne sežeta
ne zavist ne začudenje, le uničenje in rojstvo. Najina nedotakljivost odtehta življenja. Zaupanje je ponovno prišteto k svetu, milina k dihanju spanca.
Mešanje prahu
Nanosi plasti se luščijo kot s fresk. Hierarhija spomina na prihodnost z natančnostjo smrti izbira dan in uro začetka. Obrazi ugasnejo, ko se
pomeša prah, odloži kri. Vesolje začne najprej rasti v telesu, šele kasneje oddaljene zvezde pošljejo odmeve s svojih temnih strani. V
prelitih prostorih si preplete prste svet. Izgine meja in spremeni se spol. Vračajo in izbrišejo se prvi koraki v notranjosti pod senco položene dlani,
selitev iz vode na kopno, oblika kroga in pridiga ognja, kajti le v neznanem sta naš dom in spokoj, vozni red za prvi jok in za konec jezika.
Odpiranje delte
Vse se pretoči, včasih zamrzne kot jezik v mislih, otrpne, se umiri, potem poči, gre, odstopi prostor. To je edini zakon. Svetloba
postane polna vode in ocean pride nad mesta, nad ljudi kot prihodnost. Notranji pogled se sprehaja po obrazih, tudi ko budni spimo, vrnjeni
v nekaj večjega, nemi na prehodu. Če takrat dvoje oči dospe v resnično ravnovesje, ostane tako za vselej. Angel sname masko, izgubi svojo oddaljenost. Do
meje je še noč, a nad morjem se že lahko zasluti luč. Odpre se delta. V ognju vzcveti roža in nerojeni najde posteljo za svoje prebujenje.
Roža
Prsti govorijo z mesom. Za besedami kipi tišina. Preteklost odlaga svoja jajčeca v temo. Usoda vsakega zaroda je negotova. V očeh nočnih lovcev gori
lakota. Ko dvignem misel v tvojo višino, si najbližje in se najbolj oddaljiš. Postaneš večja, bel odlitek angela, del mere, ki je ne poznam.
Roža najde v različnih časih svoj letni čas,
stisk vode, ki bo nadaljevala njeno zemljo, vonj
žetve v dokončanem dnevu. Ko se kri približa mirovanju,
zdrsne veter z neba in položi svoje telo med dve reki. Ribe se srečajo v srebrnih odsevih. Nekdo, ki je dolgo plaval v zraku, poljubi svet in zaspi.
R
U
R