izvirni znanstveni članek UD K 711.523:711.47(497.4 Koper) prejeto: 2003-11-09 PROCESI V MESTNIH JEDRIH. PRIMER UMEŠČANJA UNIVERZITETNEGA PROGRAMA V HISTORIČNO MESTNO JEDRO KOPRA Boštjan BUGARIČ Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1 e-mail: bostjan.bugaric@zrs-kp.si IZVLEČEK Praznjenje historičnega mestnega jedra v Kopru je posledica neskladnega prostorskega planiranja. Družbene vsebine se selijo na mestno obrobje, ker se tam nahajajo cenejša zemljišča v primerjavi z zemljišči v mestnem jedru. Članek obravnava umestitev programa univerze v historično mestno jedro Kopra. V razvoju univerzitetnega mesta igra ključno vlogo revitalizacija posameznih lokacij v mestnem jedru. V okviru scenarija univerzitetnega mesta je na študiji primera predstavljena možnost alternativnega pristopa prenavljanja degradiranih ambientov. Študija primera obsega območje Servitskega samostana, na katerega je aplicirana strategija oživljanja opuščenih ambientov. Uporabljen je pristop reševanja težav "od spodaj navzgor", kjer se v proces planiranja vključuje lokalno skupnost, lokalne akterje ter širšo javnost. Ključne besede: historično mestno jedro Kopra, gentrifikacija, konzervacija, turistifikacija, Servitski samostan I PROCESSI NEI CENTRI STORICI. L/ESEMPIO DELL'INSERIMENTO DEL PROGRAMMA UNIVERSITARIO NEL CENTRO STORICO DI CAPODISTRIA SINTESI Lo svuotamento del centro storico di Capodistria e stato causato da una pianificazione urbanística inorgánica. I contenuti sociali si sono trasferiti ai margini della citta, dove i terreni sono meno cari. L'articolo esamina la collocazione dei programmi universitari nel centro storico. Nello sviluppo della citta universitaria, la rivitalizzazione di alcuni luoghi giochera un ruolo cliiave. Lo studio sulla futura citta universitaria presenta la possibilita di un approccio alternativo al rinnovo degli ambienti degradati. Lo studio riguarda l'area del Convento dei Serviti, per la quale si propone un recupero dei locali abbandonati. II metodo impiegato é quello della soluzione dei problemi "dal basso verso l'alto", al quale -nel processo di pianificazione -partecipano la comunita lócale, i soggetti locali e ropinione pubblica piü generale. Parole chiave: centro storico di Capodistria, gentrificazione, conservazione, turistificazione, convento dei Serviti 1. UVO D Sodobni prostor oblikujejo nestabilni procesi eko­nomskih, političnih in družbenih sprememb. Zaradi di­namike odnosov se v mestnih ravneh oblikujejo različne programske smernice razvoja. Vse večji poudarek je na razvoju komunikacijskih sistemom. Z njimi se zagotavlja hiter dostop in povezava med lokacijami. Prometna omrežja hitrih cestnih povezav ustvarjajo nove pro­storske ravni, ki jih najpogosteje napolnjujejo komer­cialni programi. Zakaj komercialni program prevzema vse več mestnega prostora? Razvoj prostora potrošnje je vsekakor rezultat ustrezne programske ponudbe in atrak­tivnosti dogajanja. Tako zasnovan prostor dobiva večjo naklonjenost uporabnikov in zaradi tega tudi večjo ob­iskanost. Tudi preostale programske vsebine se namesto v programsko opuščenih mestnih jedrih oblikujejo in krepijo v komercialnih ravneh mesta, ki se nahajajo na mestnem obrobju. Historično mestno jedro postaja iden­tifikacijsko neprepoznavno, zaradi česa se izgublja atraktivnost za razvoj novih družbenih vsebin. Članek obravnava tematiko razvoja sodobnega me­sta. Osnovni cilj je dokazati in upravičiti prenovo mest­nih jeder z ustreznimi družbenimi vsebinami. Poleg tega so podani odgovori na naslednja vprašanja: kakšno je sodobno mesto, kdo so njegovi akterji in katere strategije so primerne za prenovo degradiranega mestnega jedra? Reševanje problematike je smiselno obravnavati na prin­cipu reševanja težav "od spodaj navzgor". Strategija omogoča vključevanje degradiranih mikro lokacij v sis­tem mesta. Koliko in kako uspešen je tovrstni način pre­nove podaja analiza lokacije Servitskega samostana v Kopru. 2. PODOB A I N IDENTITETA MESTA Razvoj mestnega značaja je odvisen od kvantitativne razporeditve programa v določenih mestnih ravneh. Za ustrezno prezentacijo mestne podobe je pomembna predstavitev zgodovinskega mestnega jedra, ki se mora programsko dopolnjevati s sodobnim mestom. To pove­zuje zgodovinski in moderni del v enotno doživljajsko sliko, ki zajema fizično komponento in procese na kulturni, upravni, izobraževalni, potrošni in zabaviščni sferi. Kvalitetna prenova mestnih jeder omogoča vzpostavitev osnovnega značaja mesta, ki ga oblikujejo njegove značilne poteze. Identiteta celotnega mesta je rezultat predstav, ki jih o njem ustvari opazovalec. Stanič (1991) jo definira kot vsoto različnih zgodovinskih, socioloških, ekonomskih, umetnostnih, etnoloških ipd. občutkov, ki so v funkciji zadovoljevanja potreb opazovalca v času njegovega potovanja skozi mesto, prihoda v mesto, bivanja v njem ali drugačnega spoznavanja mesta. Vizualni elementi mesta oziroma njegova arhitektura so potemtakem zu­nanji elementi identitete, ki dajejo opazovalcu osnovno prepoznavno oznako prostora. Opazovalec si o mestu ustvari svojo lastno sliko, ki temelji na mentalnih po­dobah, spominu, vtisih in občutkih, ki jih dobi v mestu. Slika o mestu ni samo zrcalna podoba realnega stanja, ampak jo sestavljajo tri različne komponente, ki jih zaznava opazovalec: kognitivna komponenta zaznava neločljivo združene lastnosti opazovanega objekta, afek­tivna komponenta se pogojuje z naklonjenostjo opazo­valca v skladu z lastnim vrednostnim sistemom, akcijska komponenta združuje splet odzivov nasproti objektu glede na zaznavne atribute (Stanič, 1991). Vse te kom­ponente se združujejo v enotno mestno podobo, ki je za uporabnika posebnega pomena, saj se na njeni osnovi začne gradnja mestne identitete. S tem pridobi mestno jedro1 svojo atraktivnost, ki je ključnega pomena za razvoj novih družbenih vsebin v njem. Mesto se obravnava tudi kot "materializirano obliko spleta najrazličnejših pojavnih oblik človekove dejav­nosti v preteklosti, ki projicirana v sedanjost in daje ne­zamenljivo in neponovljivo bivalno in delovno okolje, obenem pa je odprta knjiga materialnih pričevanj po­javnih oblik človekove dejavnosti v preteklosti" (Mikuž, 1991, 21). V mestnem jedru Kopra se kaže zgodovinski razvoj družbenih struktur skozi oblike bivanja. Danes se v mestnem jedru koncentrirajo arhitekturna neskladja, ki so posledica ekonomskih, političnih, demografskih in kulturnih razvojnih procesov. Osnovna težava prenove mestnih jeder je v pomanjkanju komunikacije med druž­benimi vsebinami in grajeno strukturo. Za boljše urav­navanje posegov prenove je potrebno poiskati in defi­nirati razloge za neskladja, morebitne omejitve in usmeritve pri definiciji vrste sprememb (Mikuž, 1991). Prenova je proces, ki obsega študijo primera in pove­zovanje na različnih področjih z interdisciplinarnim so­delovanjem različnih strok (arhitektura, sociologija, eko­nomija, itd). Pomanjkanje medsebojne komunikacije med različ­nimi strokami predstavlja razvojno slepo ulico za pre­novo. Primer koprskega mestnega jedra kaže na agre­sivni razvoj kapitala in naglo ekspanzivno rast novih vsebin na mestnem obrobju, ki se iz historičnega mest­nega jedra selijo v te ekonomsko ugodnejše cone. His­torično mestno jedro izgublja reprezentativni značaj, saj ostaja s časom programsko izpraznjeno in za obisko­valce neatraktivno. Za ponovno vzpostavitev komuni­kacije med izpraznjenim mestnim jedrom in komer­cialno naravnanim obrobjem je potrebno definirati ra­zvojno programsko shemo mesta. Znotraj te sheme se Mestno jedro obsega območje primarnega zgodovinskega mesta, iz katerega se je mesto kasneje razvijalo, mestno središče pa je centralni del posamezne mestne ravni. Mesto ima na podlagi takšne razdelitve eno mestno jedro in več mestnih središč, ki se oblikujejo neodvisno od mestnega jedra v različnih mestnih ravneh (npr. v potrošnem, spalnem delu mesta). mora oblikovati sistem fizične prenove mesta, zasnovan na interesih in potrebah vseh akterjev v mestu. 3. PRENOVA MESTNIH JEDER Arhitekturni del prenove je v osnovi najbolj opazen, saj obsega prenovo stavbnega fonda. Ta je v starih me­stnih jedrih dotrajan in neustrezno komunalno oprem­ljen. Neprimerne cestne povezave in pomanjkanje par­kirnih površin v mestnem jedru so eden izmed glavnih vzrokov za iskanje novih območij izven mestnih jeder, ki imajo kvalitetnejše zasnovano infrastrukturo. Vsebine se skupaj z novim centrom, bodisi nakupovalnim, po­slovnim ali turističnim, seli izven mestnega jedra, ki po­staja spalna četrt z vedno nižjim stanovanjskim stan­dardom in nizkim socialnim slojem prebivalstva. Pro­gramske smernice so v mestnem jedru prilagojene za­htevam in potrebam trenutne družbene strukture. Zaradi sprememb v strukturi prebivalstva v mestnem jedru je neizoblikovana njegova kulturna in fizična identiteta. Za ustrezno prenovo mestnih jeder je pomembno integralno varstvo kulturne dediščine. Po definiciji reso­lucije Sveta Evrope zajema to "vrsto ukrepov, ki naj za­gotovijo ohranjanje dediščine, njeno vzdrževanje kot del določenega življenjskega okolja, njeno uporabo in njeno prilagoditev potrebam družbe" (Fister, 2000). Pristopi k obravnavanju in reševanju spomenikov v mestnih jedrih se delijo glede na naravo posegov in na način obravnave posameznega zazidalnega tkiva. Pri prenovi je potrebno upoštevati družbene dejavnike, predvsem potrebe uporabnikov nove arhitekture. Za­hteve, ki po merilih ne ustrezajo sodobnemu načinu življenja, ne pripomorejo k pozitivni obravnavi območja prenove. Prav tako se morajo prilagoditi in uskladiti zahteve po materialih, ki ne ustrezajo načinu bivanja. Prenova večjega stavbnega tkiva tvori ravnovesje po­segov in zajema strukturne ter vsebinske spremembe, potrebne za normalno uporabo stavb (Mikuž, 1991). Za vnos novih materialov in za bistvene spremembe videza spomenika morajo veljati smiselno kompatibilni vsebin­ski, fizikalni, kemični in ekološki posegi. Zaradi finanč­nih razlogov, ki ne upravičujejo drobnih stihijskih pose­gov na mestnih jedrih, je smiselno oživljati širši mestni prostor. Fister (1979) obravnava komplekse kot žive am­biente, pri katerih je poleg zgodovinsko-estetskih kvalitet pomembna predvsem kvaliteta vsebine. Upoštevanje teh zahtev mora poleg formalne zaščite zagotoviti tudi družbeno prenovo mestnih jeder. V na­sprotnem primeru je javnost izključena iz procesa re­vitalizacije. Socialna degradacija ima na stanje mesta enako močan negativen vpliv kot fizična, saj so druž­bene vsebine pomemben dejavnik prenove, ki pripo­morejo k atraktivnosti mestnih jeder in k ustvarjanju konstantnega mestnega utripa. Vplivne gospodarske ustanove in lokalna oblast si prilaščajo monopol nad posegi v prostor. Smiselno je, da se v procese planiranja vključi tudi akterje iz vrst jav­nosti. Potreba po tem se kaže predvsem zaradi upra­vičenega nezaupanja politikom ali načrtovalcem, ki ne­strokovno analizirajo probleme in predlagajo rešitve, ki dajejo prednost potencialnemu dobičku, medtem ko je ekološki, družbeni in socialni razvoj mesta zapostavljen. Javnost predstavljajo skupine ljudi, oblikovane zaradi soočenja z določenim problemom, ki ga poskušajo raz­rešiti z razpravo (Javornik, 1998). Grunig (1984) opre­deljuje javnost kot skupino ljudi, ki deli določen pro­blem, ki je problem spoznala in se organizira z na­menom, da bi problem rešila. Vključevanje javnosti v procese planerskega odločanja je možno samo pod po­gojem, da je interesna skupina dovolj dobro motivirana in je z obravnavanim problemom povezana. Javnost je obširen pojem, ki se v procesu prostorskega planiranja razdeli na več segmentov. Ti se med seboj povezujejo v mrežo, kjer se združujejo interesi prizadetih prebi­valcev, vladnih in nevladnih organizacij, lokalnih skup­nosti, državnih institucij, strokovnjakov itd. Javornik (1998) definira šest segmentov javnosti. SI. 1: Razdelitev segmentov javnosti (prirejeno po Ja­vornik, 1998). Fig. 1: División ofsegments of the public (adapted from Javornik, 1998). Najsplošnejši okvir komunikacijskega procesa pred­stavlja široka javnost, s katero se posameznik iden­tificira. Medijska javnost združuje aktivne udeležence, ki pošiljajo informacije in recipiente, ki so pri procesu komuniciranja udeleženi posredno. Pri tem segmentu se prekrivajo politična, strokovna in lokalna javnost. Po­litično javnost sestavljajo vsi, ki so vključeni v proces političnega odločanja (vlada, politične stranke, občinski svet, svet krajevne skupnosti itd.). Njihova vloga je po­membna, saj po fazi strokovne preveritve odločajo o sprejetju predlogov. Strokovna javnost se deli na dva dela: strokovnjake, ki so aktivno vključeni v projekt in imajo v njem strokovno vlogo, in strokovnjake, ki niso profesionalno vezani na projekt. Segment javnosti, ki je pri projektu aktivno udeležen, je interna javnost. Pred­stavlja vse segmente, ki so aktivno vključeni v določen projekt. Lokalna javnost predstavlja populacijo, ki je zaradi fizične bližine bivanja ali lastništva določenega prostora najbolj neposredno prizadeta z načrtovanim posegom v prostor. Komuniciranje z javnostjo dobiva pomembno vlogo pri planiranju, saj lahko prinese nove, včasih neformal­ne, rešitve problemov. Strategija komuniciranja pri javni razgrnitvi obsega naslednje korake (Javornik, 1998, 92): - informiranje o začetku javne razgrnitve in o po­stopku zbiranja in obravnave pripomb, - informiranje o poteku javne razgrnitve in javne razprave, - javno razgrnitev, - javno razpravo, - zbiranje pripomb in informacij o stališčih do pri­pomb ter o rezultatih javne razprave. V strategiji je premalo poudarka na mehanizmih, ki omogočajo alternativne oblike vključevanja javnosti in s tem razvoj akcijskega planiranja. To omogoča dobro medijsko obveščenost glede dogajanja o posegih v pro­stor. Vloga medijev v javnosti mora biti informativnega in izobraževalnega značaja. Proces komunikacije z jav­nostjo poteka v več korakih. Za prvi korak Javornik (1998) predlaga identifikacijo ciljne javnosti. Drugi ko­rak definira cilj komunikacijskega procesa - posamez­nim tipom javnosti določimo specifične cilje komuni­ciranja. Z lokalno skupnostjo so cilji komuniciranja vezani na pridobivanje podpore za načrtovan poseg in obsegajo spreminjanje ustvarjenega mnenja javnosti, doseganje zanimanja javnosti za ogled javne razgrnitve, spodbujanje odzivov na javni razpravi ali aktivno sode­lovanje pri iskanju rešitve. V naslednjem koraku je po­membna strategija, ki opredeli cilje za posamezne skupine akterjev. Na podlagi akcijskega načrta se izdela komunikacijski načrt, ki odpira poti komunikacije akterjev z javnostjo ter posreduje primerna sporočila. Zaključni korak strategije je doseganje namenov po merilu 5U (utemeljenost, uspešnost, ustvarjalnost, učin­kovitost in upravičenost). Strategije prenove mestnih jeder temeljijo na kon­ceptih gentrifikacije,2 konzervacije, turistifikacije in sitizacije? Kombinacija vseh štirih strategij ustvarja ugodne pogoje za prenovo mestnih jeder. V okviru koncepta gentrifikcije je potrebno upoštevati družbene dejavnike, predvsem potrebe uporabnikov mesta, zato je komunikacija z neposredno in posredno prizadeto javnostjo potrebna in nujna. Pri definiranju konfliktnih točk, identifikaciji starih in novih vsebin ter vključevanju izkušenj in želja prebivalcev pomaga socialno demo­grafska analiza. Na podlagi te se lahko izdela mreža najpomembnejših akterjev prenove v enovitem socio­gramu. Akterji se v sociogramu grobo razdelijo na stro­ko, politiko in prebivalstvo. Cilj prenove je usklajena polifunkcionalnost prostora, ki združuje stanovanjski del, kulturo, znanost, šolstvo, šport, trgovino, turizem, zabavo ipd. (Kos, 1995). Za razvoj mesta je poleg druž­benega razvoja pomemben tudi ekonomski vidik. Raz­novrstnost mestnih akterjev ponuja večjo intenzivnost razvoja. Pritegovanje interesa investitorjev je pomemben korak pri zmanjševanju zapuščenosti prostorov v mestu. Vlaganje kapitala v zapuščene objekte pa hkrati zahteva vnos novega programa v mestno jedro. 3.1 Koncept gentrifikacije Oplemenitenje populacije oziroma gentrifikacija je kriterij revitalizacije, ki se uporablja zaradi socialnega opustošenja mesta. Pri tem procesu gre za akcijsko delovanje, kjer se v stara mestna jedra poskuša vrniti srednje in višje sloje prebivalcev in osvežiti enolično demografsko strukturo. Gentrifikacija predstavlja najpo­gosteje izvajan in teoretično obravnavan koncept pre­nove, ki je definiran kot "proces fizične asanacije, nove izgradnje in socialno-slojevske preobrazbe, izjemoma tudi popolne populacijske zamenjave. Bistvo tega kon­cepta je, da se z močnimi kapitalskimi investiranji v nižjeslojevskih in/ali imigrantskih stanovanjskih predelih starih mestnih jeder ustvarijo pogoji za transformacijo v kvalitetno bivalno območje, kamor se seli del višjih družbenih slojev" (Hočevar, 1998, 85). 3.2 Koncept konzervacije Konzervatorski pristop obsega zaščito kulturno-zgo­dovinskih prostorov in objektov. Tak koncept zagovar­jajo akterji specializiranih strokovnih krogov (arheologi, delavci spomeniškega varstva). Posebna pozornost je na­menjena ohranjanju kulturno-zgodovinskega mestnega jedra. To mora ostati "estetsko, funkcionalno in sim­bolno verno duhu časa zgodovinskega nastajanja" (Ho­čevar, 1998, 84). Varstveni režimi spomeniške zaščite se običajno ne skladajo z dinamiko družbenih potreb. Koncept konzervacije ponavadi vsebuje stroge režime zaščite objektov, v katere ni možno posegati z moder­nizacijo vsebin. Konzervacija kot prevladujoč koncept revitalizacije vodi k muzealizaciji mesta, kjer se v prenovljene objekte vstavlja družbene vsebine, ki ne omogočijo razvoja vsakdanjega življenja v mestu. Kon­zervacija se osredotoča predvsem na posamezne ob­jekte, saj za konzervacijo večjih mestnih predelov pri­manjkuje finančnih sredstev. Večji predeli mestnih jeder 2 Gentrifikacija izhaja iz angleškega pojma "gentrification", ki so ga ameriški in angleški sociologi začeli uporabljati v sedemdesetih letih za akcijsko delovanje pri vračanju srednjih in višjih slojev v stara mestna jedra in dele mest s problematično demografsko strukturo (Hočevar, 1998, 83). 3 Sitizacija izhaja iz besede "city" in pomeni spreminjanje mestnega jedra v poslovni predel. se prenavljajo s pomočjo investicij s strani mednarodnih organizacij, kot na primer UNESCO. Primer je prenova historičnega jedra v Mostarju, ki se vrši sočasno s pre­novo porušenega mostu. Objekti se prenavljajo po spomeniško - varstvenih kriterijih, vendar se v objekte vnaša komercialni program, ki oblikuje povsem novo vlogo mestnega jedra. Na izpostavljenem primeru se kaže vdor komercializacije družbenih vsebin, ki v dolgoročnem obdobju ne povzročijo željenega učinka revitalizacije. V okviru koncepta konzervacije je pomembno pou­dariti pozitivne smernice, ki so jih začrtale nedavno sprejete mednarodne listine. Leta 1987 je bila kot do­polnilni dokument Beneške listine sprejeta mednarodna listina o zaščiti zgodovinskih mest.4 Prvič v zgodovini je prenova namenjena ne le specialistom temveč tudi prebivalcem. Listina govori o vključevanju prebivalcev v prenovitvene posege. Poudarja tudi, da morata varo­vanje in prenova dediščine postati sestavni del urbani­stičnega planiranja, prav tako morajo postati konzer­vatorski programi sestavni del urbanistične in planerske dokumentacije. Kot ugotavlja Miheličeva (2001), je listina določila načela, metode in sredstva za varovanje zgodovinskih središč. V osemdesetih letih se tudi pri nas začne oblikovati nova razvojna paradigma, imenovana trajnostni razvoj. Strategija vzpodbuja krepitev ambientalnih vrednot za prihodnje rodove in višanje življenjske ravni za vse prebivalce različnih socialnih skupin in geografskih pod­ročij. S sprejetjem zelene karte o urbanih ambientih5 leta 1990 je trajnostni razvoj dobil institucionalno ob­liko. S karto se je poudarilo zahtevo o reviziji politike coninga in uvedbo novih strategij v mestno načrtovanje, ki naj vzpodbuja mešane dejavnosti in omogoča živ­ljenje blizu svojega delovnega mesta. 3.3 Koncept turistifikacije "Turistična industrija je postala najpomembnejši vir dobička" (Graafland, 2000, 215). Prekomerno razvija­joče se turistične aktivnosti povzročajo programske spre­membe prostorov v mestnem jedru. Zaradi precejšnje vključenosti komercialnih akterjev velja koncept turisti­fikacije za najmočnejši dejavnik revitalizacije mestnih jeder. Pri konceptu turistifikacije je bistvena prostorsko­funkcionalna preobrazba prostorov v namene turistične ponudbe (Hočevar, 1998, 84). Turizem naj bi v čim krajšem času prinesel visok ekonomski dobiček ne glede na mnenje prebivalcev. Takšen trend je najbolj izražen v mediteranskih in obalnih mestih, kjer atraktivnost pro­stora obeta velik dobiček. Posledice opuščanja masov­nega turizma so nezasedeni hoteli in prazna parkirišča, ki predstavljajo odvečen strošek za upravitelja ali državo. Obiskanost krajev pogojuje ponudba atraktivnih in zabavnih dogodkov, ki stimulirajo potrošnika in mu omogočajo sprostitev. Atraktivnost originala je izrinjena, če nima ustrezne vsebine, ki bi vzdrževala stalnost ob­iska. 3.4 Koncept sitizacije Pri konceptu sitizacije oziroma poslovne revitali­zacije se mestno jedro spremeni v poslovni center. Ta koncept omogoča, da se ekonomski kapital koncentrira na določen mestni predel. Zaradi visoke cene prenove objektov v mestnih jedrih je ta možna le s pomočjo premožnih investitorjev. Teh prestižnih mestnih akterjev ne zanimajo potrebe po raznovrstnosti družbenih vse­bin, ampak se osredotočajo zgolj na produkcijo in do­bičkonosne posle. Proces sitizacije pozitivno vpliva na fizično prenovo mestnih jeder, ima pa tudi negativne posledice: zmanjšuje se atraktivnost lokacij za ostale de­javnosti, lokacije postajajo nedostopne zaradi zviševanja najemnin, javni prostori se (pol)privatizirajo in praznijo v večernih urah, ko se delovnik konča. Sitizacija povzroči opuščanje malih in vzpodbuja razvoj velikih dejavnosti. Oblikuje zaprto enklavo, ki zadovoljuje potrebe poslovnega sloja. Značilnost takšnih predelov je umetno ustvarjen utrip, ki se zaključi ob koncu delovnih ur. Podoben utrip je opaziti v mestu potrošnje. Iz mestnega jedra je zaradi interesa vlagateljev ter uporabe političnega vpliva in ekonomske moči izrinjena bivalna funkcija, z njo pa tudi določeni sloji prebivalstva. Predvsem pa gre za spremembo namembnosti stanovanj v pisarne ali upravne dejavnosti. Verlič Christensen (1999) ugotavlja, da se s konceptom sitizacije v mest­nem jedru izgublja kulturna dejavnost, ker nima svojih uporabnikov. "Središče mesta je velik del dneva in ponoči osamljeno, izpostavljeno delinkvenci in krimi­nalu, in ne prinaša dovolj dohodka v mestno blagajno" (Verlič Christensen, 1999, 59). Mestno jedro, prej no­silec identitete, postane zaradi neustrezne izrabe lokacij in izseljevanja prebivalcev siva cona. 4. KONCEPT PRENOVE KOPRSKEGA MESTNEGA JEDRA Osnovne poteze identitete koprskega mestnega jedra se lahko oblikujejo na podlagi naravnih in kulturnih kvalitet mestnega jedra, ki je z odlokom kot naselbinsko območje razglašeno za urbanistični spomenik (Guček, 2000, 19). Koprsko historično mestno jedro obsega ob­močje nekdanjega otoka, ki ga vidimo na sliki 2, posneti leta 1917. 4 ICOMOS Charter for the Conservation of Historic Towns and Urban Area; sprejeta 1987 na plenarnem zasedanju ICOMOS v Washingtonu. 5 Commision of the European Communities (1990). Green Paper on the Urban Environnment, Brussels. .MM-^m. . ; - •••. >.••• V i• . > • •..-i -• . • --" • '. : • ••• v • . . • *. --.i ' l4i: ;•••• "-'i -V..'. -O L , .V \-V? • : r .:-.. v , . , v >--• -! M J" i ••• i • H. SI. 2: Koper, pogled iz zraka, leta 1917 (150 let fotografije na Slovenskem 1839-1919, 1998). Fig. 2: Koper, aerial view, 1917 (150 let fotografije na Slovenskem 1839-1919, 1998). Danes obsega mesto Koper območje, ki je po kva­draturi precej večje od historičnega jedra. Poleg histo­ričnega jedra vključuje mesto Koper industrijsko ob­močje ob hitri cesti Bivje-Žusterna, športno rekreacijski predel Bonifika, območje spalnih naselij Markovec, Semedela, Olm o in Šalara, turistično-stanovanjski predel Žusterna, območje naravnega rezervata Škocjanski zatok in poslovno-trgovski del, ki se na novo razvija ob na­ravnem rezervatu. Velik in pomemben dejavnik prostor­skega in ekonomskega razvoja predstavlja Luka Koper, ki pa je od mestnega jedra ločena tako programsko kot fizično. Varovanje mestnega jedra in njegove vsebine se začne z definicijo stanja posameznih spomenikov ali delov mesta v trenutku obravnave. Najstarejše definicije prenove mestnih jeder se omejujejo na zunanjo podobo mest, s poudarkom na fizični prenovi prostora. Funk­cionalistična miselnost je poudarjala posamezne objekte - kulturne spomenike, ki so v mestni strukturi nosili določene funkcije. Najprimernejša strategija za oživljanje mestnega jed­ra Kopra mora na podlagi atraktivnih ambientov vključe­vati načrt, ki bo degradiranim območjem poiskal ustrez­ne družbene vsebine. Smernice za razvoj mesta so podane v asanacijskem načrtu iz leta 1974, študiji Koper 2020 in rešitvah planerskih delavnic. Razen študije Ko­per 2020, se vse rešitve ukvarjajo izključno s formalno sliko prostora. Razvoj ustreznih družbenih vsebin je po­tisnjen v ozadje. Fizična prenova obsega prenovo pro­storov, družbena pa omogoči, da ti prostori funkcio­nirajo. Ključni element, ki je koprsko mestno jedro privedel v obstoječe stanje, so velike družbene spremembe, pred­vsem migracije prebivalcev iz mestnega jedra. Dodaten vzrok stagnacije oziroma degradacije večine prostora v mestnem jedru je problematika lastništva. Zaradi neure­jenega lastništva ostaja veliko število javnih prostorov brez ustreznih družbenih vsebin. Po predlogu smernic upravljanja s poslovnimi prostori v lasti Mestne občine Koper je Odbor za prenovo starega mestnega jedra Kopra ugotovil, da so prostori v lasti občine pretežno stari in slabo vzdrževani, saj se je intervencijsko vzdr­ževanje izvajalo s skromnimi sredstvi. Poslovni prostori nimajo urejene dokumentacije in upravnega dovoljenja, zato ostajajo prazni. Analize6 kažejo, da se je demografska struktura pre-stolpnica bivalcev v mestnem jedru Kopra temeljito spremenila. blok >10 Historično mestno jedro ima demografsko strukturo, v stanovanj kateri prevladujejo starejši, socialno in ekonomsko šibki prebivalci. Koncept gentrifikacije zagovarja načrtno poseganje v populacijsko preobrazbo mestnega jedra Kopra, in sicer z namenom oplemenitenja enolične de­mografske strukture. Po ugotovitvah Mlinarja (1998, 63) je delež priseljencev po drugi svetovni vojni 54%. Prva generacija priseljencev po letu 1945 izvira s podeželja. To pomeni, da okrog 90% prebivalcev mestnega jedra, priseljenih iz Istre, Slovenije in drugih republik SFRJ, ne razlikuje ruralnega od urbanega načina življenja (Brat­kovič, 2002). Zaradi nenehnih migracij je onemogočen razvoj kolektivne identitete, ki se izoblikuje v krajih s stalnim prebivalstvom. Bratkovič (2002) poda razdelitev uporabnikov mestnega jedra na tri kategorije: prebi­valce, zaposlene in uporabnike storitev, zaradi katerih se dviguje nivo prireditev, gostinske, trgovske ponudbe. Po drugi svetovni vojni se je struktura uporabnikov mestnega jedra temeljito spremenila, kar je povzročilo nazadovanje določenih družbenih vsebin. Zaradi hitrega razvoja Luke Koper se je povečala potreba po novi delovni sili. Za ta namen so v mestnem jedru oblikovali nove nastanitvene možnosti. Mlinar (1998) ugotavlja, da so bile stanovanjske zgradbe grajene na podlagi stan­dardnih vzorcev stanovanj za samskega delavca. Raz­mere v teh stanovanjih so za življenje veččlanske dru­žine nesprejemljive. Primer tovrstne arhitekture pred­stavljajo enostanovanjske enote v visokih blokih, zgra­jenih na obodu mestnega jedra. Enostavna ureditev vsebin za potrebe družbene strukture povojnega mesta je povzročila stagnacijo v programski shemi mestnega jedra. Avtohtono italijansko prebivalstvo se je iz mestnega jedra izselilo v Italijo, vanj pa so se naselili delavci iz republik bivše Jugo­slavije. Nastala so tudi nova spalna naselja na Mar­kovcu, v Semedeli in v Olmu, ki so imela boljši sta­novanjski standard kot mestno jedro. Zaradi preselje­vanja je postala struktura prebivalcev v mestnem jedru enolična in manj zahtevna glede spremljevalnega pro­grama (kulturni, športni, izobraževalni). To dejstvo je glavni vzrok za opuščanje programske pestrosti in dejav­nosti v mestnem jedru. Mlinar (1998) je na podlagi raziskave javnega mne­nja ugotovil, da se med prebivalci Kopra kaže potreba po organizaciji bivanja, ki omogoča poudarek človeške individualnosti in zasebnosti. Na vprašanje, kako bi si želeli stanovati, je največ vprašanih odgovorilo, da v hiši z vrtom, najmanj pa, da v stolpnici. do 10 stanovanji vrstna - hiša hiša zvrtom j flSEKLL v zaledju j hiša na mt samem I 0 10 20 30 40 50 I Kako stanujete sedaj? D Kako bi želeli stanovati? % SI. 3: Rezultati ankete Kako stanujete sedaj in kako bi želeli stanovati? (prirejeno po Mlinar, 1998, 61). Fig. 3: Results of the survey: How do you live now and how would you like to live? (adapted from Mlinar, 1998, 61). Mestno jedro je zaradi neustrezno komunalno opremljenih ali slabo vzdrževanih objektov postalo ob­močje naseljevanja nižjih slojev prebivalstva. Njihov interes ni zagotavljal razvoja družbenim vsebinam (npr. kulturnim prireditvam, športnim dogodkom), saj so bile potrebe te populacije izključno potrebe po izboljšanju stanovanjskega standarda. Zaradi izgube interesa po spremljevalnem programu se je začelo zamiranje živ­ljenjskega utripa v mestnem jedru. Stanovanjska pro­blematika v mestnem jedru se je slabšala. Neustrezna strategija oživljanja mestnega jedra je povzročila po­manjkanje obnovljenih objektov, saj je bilo mogoče propadajoče objekte prenavljati samo z velikimi investi­cijami. Investitorji, ki lahko omogočijo takšne posege, so iz vrst pomembnih akterjev (organizacije, podjetja). So­cialno šibkejši posameznik je zaradi Tegl^teprivi legi ran, saj si zaradi visokih cen stanovanj ne more privoščiti bi­vanja v mestnem jedru. Sedmak (2000) opiše proces oživljanja mestnega jedra Kopra in njegovega zaledja kot kompleksen pro­blem, ki se poleg prostorskih problemov dotika tudi ekonomskih, političnih, demografskih in kulturnih vidi­kov. Usklajevanje nasprotujočih si potreb in možnosti, ki jih mesto nudi, je težavno. Pomembno je usklajevanje potreb razvoja infrastrukture mesta in usmerjanje gospo­darskega napredka v skladu z zahtevami ekološkega ohranjanja obalnih površin. V mirnem bivalnem okolju mestnega jedra se mora ugoditi zahtevam občanov. Ti pa lahko nasprotujejo zahtevam turistične ponudbe, ki predstavlja pomemben del prizoriščnosti mesta. Več o tem v Razvojnem projektu Koper 2020 (Trček, 1998; Čok, Plazar, 1997). SI. 4: Historično mestno jedro Kopra; pogled iz zraka danes (Guček, 2000, 13). Fig. 4: Historical city centre of Koper: aerial view today (Guček, 2000, 13). 5. PRIZORIŠČNOST KOPRA Prizorišče je "kraj, prostor, kjer se kaj dogaja" (SSKJ, 1997). Vsako prizorišče je napolnjeno s prizori, ki so "del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi" (ibid). Prizorišča gledališkega odra se od urbanih prizorišč razlikujejo po značaju in namenu dogajanja. "S sintagmo urbano prizorišče pojmujemo: celoto funk­cijskih, simbolno-pomenskih, formalno-oblikovnih raz­sežnosti performativnega delovanja ter določen način družbene (re)produkcije prostorov v mestu" (Hočevar, 2000, 140). Urbana prizorišča so kraji z namensko in nenamensko konstruiranimi dogodki, ki se realizirajo v odprtih ali zaprtih javnih prostorih ter zasebnih prostorih z javnim dostopom. Vanje umeščene začasne ali trajne prostorske situacijske postavitve večajo atraktivnost. Osnovno vodilo tukaj zastavljene revitalizacije Kop­ra je uporaba izbranih degradiranih lokacij v mestu za novo programsko definicijo urbanega prostora. Zapu­ščeni ambienti dobijo s tem novo namembnost in značaj. Spodbujanje dogajanja pripomore k večji obis­kanosti mestnega prostora. V historičnem jedru Kopra se nahaja veliko število ambientov, ki se zaradi opuščenosti programa in ne­ustrezne urbane politike spreminjajo v degradirana ob­močja. Tovrstna območja je mogoče aktivirati z ume­ščanjem družbenih vsebin, ki omogočijo ustvarjanje nove urbane prizoriščnosti. Hočevar (2000, 140) opre­deljuje urbano prizoriščnost kot osrednjo družbeno­prostorsko značilnost pospešene preobrazbene dinamike sodobnih postmodernih mest. Razvoj mestne silhuete kaže, kako se je v primeru koprskega mestnega jedra spremenila tudi oblika mestnega prostora. Silhueta koprskega mestnega jedra se je sredi šestdesetih let spremenila zaradi novih asana­cijskih predlogov. Z novogradnjami se je zabrisala slika izboklega profila historičnega jedra, včasih otoka. Povoj­no obdobje razvoja mesta je problematiko opuščanja območij historičnega mesta reševalo z umeščanjem nove družbene strukture - delavskega razreda. V okviru delavske populacije so določene družbene vsebine (kulturne, izobraževalne, gostinske ipd.) izgubile prostor v mestnem jedru, zaradi česar je postalo nezanimivo tako za razvojne developerje7 kot tudi za uporabnike mestnega jedra, ki se s temi družbenimi vsebinami niso mogli identificirati. Developer je strokovnjak ekonomske izobrazbe, ki se ukvarja s trženjem in razvijanjem prostorskih potencialov. : . It l ^ m ' f , ' 1 't >'-'«'C ZGM SI. 5: Predlog asanacije mestnega jedra Kopra -razvoj silhuete (Guček, 2000, 18). Fig. 5: Asaniation proposal for the city centre of Koper -development of the silhouette (Guček, 2000, 18). Prostorska slika Kopra kaže značilnosti neustreznega urbanega coniranja. Gre za monofunkcionalno razdeli­tev prostora, kjer se oblikujejo spalna naselja ter poslovni deli, historično jedro pa izgublja funkcijo centralnosti. "Degaradacija koprskega starega mestnega jedra je posledica predvsem bivanjske in nato v večji meri tudi funkcijske radialno - frontalne širitve (rasti) mesta proti zaledju, kjer so se postopoma izoblikovali sorazmerno samozadostni (sub)lokalni centri" (Hočevar, 1998, 79). Graditeljska prenova, pomemben del celovite pre­nove mesta, lahko z ostalimi strategijami prenove pri­pomore k oživljanju historičnega mestnega jedra. V procesu oživljanja se stremi k dinamizaciji odnosov med novimi in starimi družbeno-prostorskimi vsebinami. O b upoštevanju zahtev družbene dinamike, posameznika in grajenih struktur je potrebno mestnemu jedru zarisati nove razvojne smernice. Dinamičnost utripa se lahko aktivira z različnimi vrstami stalnih ali občasnih prizo­riščnih dejavnosti. Atraktivni dogodki različnih vsebin (sejmi, konference, kulturne, športne prireditve) se lahko nadlokalno in nadnacionalno vključujejo v omrežja evropskih mest (Hočevar, 1998). Drugo možnost, celo izjemno priložnost, v kontekstu oživljanja mestnega jed­ra in vključevanja Kopra v mrežo evropskih mest, pred­stavlja nastajajoča univerza. Ta lahko z umestitvijo svo­jega programa v mesto pomaga k oblikovanju atraktiv­nega mestnega značaja. S tem se odpre možnost samo­organizacije spremljevalnih programov (gostinski, šport­ni, nastanitveni ipd.), ki jih bo za svoje delovanje po­trebovala študentska populacija v mestnem jedru Kopra. Zaradi pomanjkanja vsebin so spomeniško zaščiteni objekti danes prepuščeni propadu. Aktivna zaščita predstavlja možnost reševanja krize spomenikov v mest­nem jedru Kopra in izhod iz procesa muzealizacije. Univerzitetne vsebine se povezujejo z mestnimi, zato so najbolj primerne za revitalizacijo zapuščenih objektov. 6. NOVE DRUŽBENE VSEBINE V MESTNEM JEDRU ­ UMESTITEV UNIVERZE V STARO MESTNO JEDRO KOPRA V postmodernih mestih se je moč srečati s krizo pro­storskega planiranja. Planerski principi obsegajo toga na­čela oblikovanja prostora, značilnosti sodobnega prosto­ra pa zahtevajo tudi nepredvidljive spremembe znotraj planerskih norm. "Ena glavnih značilnosti sodobnega prostora je njegova vse hitrejša spremenljivost; dina­mičen, neprecizen, vedno bolj aformalen in nepredvid­ljiv nastajajoči novi prostor razodeva se kot raznovrsten scenarij, izpostavljen neskladjem, spremembam, meša­nju in premikom" (Gausa, 1996, 80). Spremenljivost urbanega prostora zahteva potrebo po demokratičnem in odprtem planiranju, v katerem se združujejo potrebe vseh akterjev določenega prostora. Zaradi programskega opuščanja se v mestnih jedrih pojavlja vse več urbanih praznin. Predstavljajo programsko izpraznjene predele mesta, kjer se lahko začnejo izvajati samoorganizacijski procesi neodvisnega razvoja. Potrč (2001) jih obravnava kot pozitivne praznine, divjo naravo mesta, ki jo ustvarja mesto samo. V funkcionalizmu se je na te predele gle­dalo kot na območja osamitve, ki so potrebna zdrav­ljenja, danes se v njih išče možnosti za nove prostorske umestitve, saj obsegajo določene prostorske kapacitete. Prostorsko planiranje je velikokrat parcialno. Kaže se močan vpliv nekontrolirane gradnje. Urbanistična zasno­va se ne oblikuje na podlagi razvojne vizije mesta, am­pak izključno po diktatu investitorjev. Ustrezna pot za združevanje javnih (politika, stroka) in zasebnih (lastniki, uporabniki, obiskovalci) interesov je v vzpostavljanju di­aloga. Osnove odprtega planiranja, ki vključujejo sodelo­vanje vseh mestnih akterjev, pripomorejo k odpravljanju konfliktov med izvajalci in uporabniki. "Organizacija so­dobnega urbanizma naj teži k oblikam, podobnim dina­mično organiziranim sistemom v stanju blizu roba kaosa, kjer razvoj usmerja neprestano in nepredvidljivo gibanje. Novi urbanizem je demokratičen, naslonjen na lokalno tradicijo, je pluralističen in legalističen. Ključna načela tega urbanizma so razmreženje, samoorganizacija in zdržni odnos do naravnih virov" (Čerpes, 2002, 57). V nadaljevanju je na študiji primera predstavljena aplikacija strategije prenove, ki vzpostavlja komunika­cijo med javnostjo in stroko. Umestitev začasnih do­godkov v degradirane lokacije pripomore k predstavitvi te lokacije. Študija obravnava lokacije, ki so v mestu označene kot degradirana in opuščena mestna območja ali objekti. 6.1 Scenariji prenove Težava prostorskega planiranja je v tem, da je veliko­krat odsev parcialnega načrtovanja, kjer se kaže močan vpliv nekontroliranih gradenj. Urbanistična zasnova se razvija mimo razvojne vizije mesta, ker se ravna po načelih ekonomskih investicij in vlaganja kapitala, ki se ne ozira na revne sloje. Poiskati ustrezno pot za združe­vanje javnih (politika, stroka) in zasebnih (lastniki, upo­rabniki, obiskovalci) interesov je v vzpostavljanju nju­nega stalnega dialoga. Osnove odprtega planiranja, ki vključujejo sodelovanje vseh mestnih akterjev, pripomo­rejo k reševanju konfliktov med izvajalci in uporabniki. Za določanje problemov v prostoru je potreben ustrezen pristop. "Temeljni pogoj dobre komunikacije med stroko in nestroko je spremljanje probrazbe pasivne publike v aktivnega akterja. Nestrokovnjake je treba usposabljati za presojo tehnično zahtevnih elementov projekta ali pa soglasno izbrati človeka (skupino), ki bo presojal kompetentno in neodvisno od investitorja" (Kos, 2002, 126). Vključevanje javnosti lahko v določeni fazi urbanega načrtovanja opredeli ustrezno strategijo pre­nove. Scenariji razvoja se lahko oblikujejo na podlagi usklajevanja mnenj in potreb vpletenih akterjev. "Parti­cipacija javnosti terja tudi uvajanje prožnejših oblik in tehnik načrtovanja: nenačrt (nonplan), akcijski urbani­zem, inkrementalno načrtovanje (načrtovanje po delih), svetovalno načrtovanje, strukturni načrt ipd. Uveljavljeni urbanizem, ki sloni na generalnem dolgoročnem načrtu prostorskega razvoja, postavlja prostorski vzorec za planski cilj, kar po opredelitvi izključuje različne jav­nosti iz načrtovalskega procesa" (Cerpes, 2002). Druž­bena moč odločanja mora iz kroga politikov in stro­kovnjakov (arhitektov, urbanistov) postopoma preiti v roke dejavne populacije v okviru lokalne skupnosti. Kako lahko scenarij univerzitetnega mesta s progra­mom fakultet, obštudijskih dejavnosti in študentske nastanitve pripomore k prenovi lokacij v mestnem jedru Kopra? V začetni fazi umeščanja tovrstnega programa je potrebna temeljita inventarizacija prostorov v mestnem jedru in definicija njihovih zmožnosti. Na osnovi praz­nih in opuščenih lokacij se nato ugotavlja količine in vrste programa, ki je primeren za posamezne objekte. Raznolikost populacije zahteva potrebe po dodatnih družbenih vsebinah v mestu. Te vsebine obsegajo poleg univerzitetnih tudi trgovsko, kulturno in športno pod­ročje. Pomembno je, da se družbene vsebine med seboj dopolnjujejo in terminsko enakomerno razdelijo pretok akterjev v mestnem jedru. Z univerzitetnim programom se ustvarja konstanten tok dogajanja. Model univerze v mestu predvideva večjo obiskanost novega mestnega prizorišča, kjer se zdru­žujejo univerzitetne potrebe s potrebami obštudijskih in mestotvornih programov, ki oblikujejo novo mestno podobo. Poleg univerze se zaradi atraktivnosti ambi­entov in dinamiziranega družbenega karakterja v mest­nem jedru pojavijo interesi novih investicij, ki nosijo kapital za razvoj dodatnih dejavnosti (trgovski, gostinski, kulturni program). Danes se te dejavnosti razvijajo na obrobju mesta. Univerzitetni kampus je smiselno oblikovati z zgo­ščevanjem programskih jeder. Razvoj univerzitetnega kampusa izven mestnega jedra povzroča preveliko raz­pršenost vsebin, kar ne pripomore k družbeni revita­lizaciji. Na primeru bežigrajskega kampusa v Ljubljani je razbrati negativen učinek dislociranosti kampusa. Kampus v Bežigradu je samozadostna enota, ki vsebuje določeno število fakultet, študentsko nastanitev in ob­študijski program. Študentska populacija ima zagotov­ljene bivalne pogoje in možnost opravljanja športnih, kulturnih, ipd. aktivnosti znotraj zaprtega sistema. Za­radi tega ostaja s strani tega dela študentske populacije ponudba aktivnosti v mestnem jedru neizkoriščena. V nadaljevanju bo v okviru scenarija univerzitetnega mestnega jedra osrednja tema strategija prenove degar­diranih območij v mestnem jedru Kopra. Kot študijo primera bodo na Servitskem samostanu predstavljene prednosti in slabosti umeščanja programa knjižnice v mestno jedro. Strategija prenove je predstavljena kot možnost alternativnega pristopa prenavljanja degradira­nih ambientov v mestnih jedrih in poteka v štirih fazah: - faza vključevanja v celovit strateški plan, - faza preverjanja možnosti, - faza procesa planiranja, - faza prizoriščenja. Prenova temelji na povezovanju mestnih akterjev, ki na podlagi obravnave določene lokacije izpostavijo in­terese, ter oblikujejo različne predloge rešitev obravna­vanega problema. Uresničevanje strategije prenove se odvija na principu reševanja težav "od spodaj navzgor". Lokalna skupnost oblikuje in predlaga ustrezen program revitalizacije, nato poskuša potrebe lokalnih akterjev predstaviti in spodbuditi k njihovemu uresničevanju na izvedbeni ravni. 6.2.1 Samostan Kako reagira strategija prenove, je najbolje podati na konkretnem primeru. Obravnavana je lokacija komplek­sa Servitskega samostana, ki se nahaja v zazidalnem ka­reju na terasi nad Carpaccievim trgom med Santorijevo, Kolaričevo, Pobočno, Župančičevo in Kettejevo ulico. Zgodovinski pregled uporabe objekta skozi različna obdobja kaže pestro sliko. Samostan je bil ustanovljen 25. 1. 1453. Takrat je obsegal ožje območje, kjer se je nahajala cerkvica sv. Martina in nekaj hiš. Servitski red je samostan razpustil 1772 leta. Leta 1792 je mestna SI. 6: Lokacija kompleksa Servitskega samostana (Bugarič, 2001, 27). Fig. 6: Location of the complex of the Servit Monastery (Bugarič, 2001, 27). SI. 7: Na severnem dvorišču je bila včasih cerkev (Hoyer,2000). Fig. 7: There used to be a church in the northern yard (Hoyer, 2000). SI. 8: Propadanje notranjosti kompleksa samostana zaradi neuporabe (foto: Bugarič, 1998). Fig. 8: Dilapidation of the interior of the complex of the monastery as a result of non-use (photo: Bugarič, 1998). bolnišnica zaprosila za dovoljenje za uporabo samo­stanskih poslopiji, vendar je v njih začela delovati šele leta 1810. Po razpustitvi samostana so izpraznili Cerkev Marije milostne na severnem delu lokacije, leta 1806 so vso opremo prenesli v koprsko stolnico. Leta 1850 so cerkev predelali v skladišče, nato pa v privatno vinsko klet. Temu namenu je služila do leta 1963, ko jo je uničil požar (Hoyer, 2000, 53-56). Na prostoru, ker je stala cerkev, se danes nahaja park z utrjenim nasipom. Kljub delovanju služb spome­niškega varstva, je bil kompleks samostana leta 1957 temeljito predelan. Takrat so v severnemu atriju dozidali kotlovnico, na fasadah notranjega dvorišča pa so povečali odprtine in vstavili večja okna. Leta 1996 so bolnišnične oddelke preselili v nove prostore, zato je kompleks danes prazen, razen pritličja traktov ob križnem hodniku, kjer deluje ambulanta za odvisnike od trdih drog. Edini ohranjeni primer redovne servitske arhitekture v Istri in širšem beneškem zaledju je prepuščen propadu, saj ostaja brez ustreznih vsebin prostorsko neizkoriščen. Cilj prenove kompleksa Ser­vitskega samostana je izoblikovati navezavo stare in nove arhitekture. Način realizacije mora upoštevati no­vo uporabnost, ki se podreja prostorskim zmožnostim kompleksa samostana. Štele (1953-54) ugotavlja, da z ukrepi prenove zgolj podaljšamo materialno življenje spomenika. Z njimi ga nikakor ne moremo obnoviti do ponovne popolnosti, ne v tehničnem, formalnem in tudi ne estetskem smislu. Pravo ohranjanje objekta pomeni ohranjanje starih in spodbujanje novih zmožnosti in namenov, ne pa restav­riranja v domnevno prvotno obliko. Pri posegih je po­trebno upoštevati, da se estetski potencial ne izraža samo po vidni in otipljivi zunanjščini umetnine. "Estetski potencial namreč ne temelji v golem liku kakega spo­menika, ampak v sozvočju med likom, gradivom ter okolico. Z namenom, ki mu je odrejal življenjsko vlogo, mu odvzamemo tudi estetsko hrbtenico zato moramo spomeniku, ki mu je življenje tako vlogo vzelo, poiskati novo, ki bo sestavinam njegovega estetskega potenciala dala novo oporo" (Štele, 1953-54, 8). SI. 9: Križni hodnik v južnem krilu kompleksa (foto: Rot, arhiv KUD C3, 2003). Fig. 9: Cloisters in the southern wing of the complex (photo: Rot, archives KUD C3, 2003). Prenova propadajočih objektov z ekonomskega vidika kratkoročno ni smiselna. Dolgoročno pa se za­dosti tudi ekonomskim vidikom. Ko objekt prenovimo in priredimo za ponovno uporabo se lahko enači z novo­gradnjo. Z nacionalnega vidika to predstavlja velik prihranek, saj gradnja novega objekta ni potrebna. "Z vidika ohranjanja nacionalnih virov je cena prenove nižja od cene novogradnje. Investiranje v obstoječi gradbeni fond je tudi eden izmed vidikov širše strategije regeneracije urbane ekonomije" (Črepinšek, 1993, 4). SI. 10: Domnevni zvonik cerkve po prezidavi kot pre­zračevalno okno nad WC-jem (foto: Bugarič, 1998). Fig. 10: Supposed bell tower of the church after re­building as a ventilation window above the toilet (photo: Bugarič, 1998). Uinestitev novega programa v neizkoriščen kom­pleks odpira možnosti nove uporabe kompleksa in pripomore k njegovi revitalizaciji. Pozitivni učinki pri umestitvi novega programa se kažejo na več ravneh. Program ponuja aktivnosti, ki se prepletajo z vsakdanjim življenjem. Z ustrezno fizično prenovo se hkrati prepreči propadanje spomeniško zaščitenih stavb in pridobi nove prostorske kapacitete za univerzo v mestu. V širšem prostoru predstavlja prenova kompleksa možnost obliko­vanja nove mestne identitete. S tem je nova rešitev in ponovna uporaba pozabljenega spomenika smiselna, ker dolgoročno prinese tudi večjo obiskanost objekta in posredno mesta, kar upraviči stroške prenove. Prenova Servitskega samostana v historičnem mestnem jedru je pomemben korak k združevanju kvalitetnih mestnih ambientov v vitalno in homogeno mrežo univerzitetnega mesta. 6.2.2 Opis strategije oživljanja degradiranih območij v mestnih jedrih Strategija prenove je razdeljena na štiri faze: 1. faza vključevanja v celovit strateški plan, 2. faza preverjanja možnosti, 3. faza procesa planiranja, 4. faza prizoriščenja. V prvi fazi (faza vključevanja v celovit strateški plan) se oblikuje obširno bazo podatkov, znotraj katere se analizirajo arhitekturni in družbeni dejavniki prenove. Na podlagi njihove celostne analize se izoblikuje sinteza obstoječega stanja. Pri tem imajo pomembno vlogo parametri, ključni za nadaljnji monitoring: arhi­tekturno-urbanistični, socio-demografski, ekološki in ekonomski parametri. Na podlagi planerskih smernic in ugotovitev spomeniškega varstva se ovrednoti stanje ter potrebe in možnosti prenove objekta. V svoji dolgi zgodovini je bil servitski samostan podvržen številnim spremembam. "Najmlajši posegi v kompleksu so bili izvedeni v času, ko je objekt služil kot porodnišnica. Novogradnja na vzhodnem dvorišču iz šestdesetih let in kurilnica v severnem atriju sta za novi program knjižnice neustrezni in neumestni zaradi prostorske stiske in ne­ugodne lege. Kompleks samostana je bil včasih ustrezno prehoden. Zaradi prezidav pa danes spominja na opuščen labirint ozkih in temačnih prostorov, ki so med seboj nelogično povezani. S tem so onemogočeni tudi prehodi skozi kompleks. Zaradi nekvalitetne prezidave se na več mestih nahajajo leseni stropovi, ki zaradi slabe nosilnosti onemogočajo umestitev novih, zahtevnejših programov" (Bugarič, 2001). Analizi prostorskih potreb sledi obravnava spome­niško varstvenih kriterijev. Konservatorski program pre­nove MZVNK D Piran (Hoyer, 2000) razdeli kompleks v štiri varstvene kategorije. Prva varstvena kategorija zah­teva najstrožje varstvene režime spomeniško - varstvene prezentacije in rekonstrukcije. Druga varstvena kate­gorija predvideva režim preureditve notranjščin z rušit­vami novejših funkcionalnih prizidkov. Za tretjo varst­veno kategorijo se predvideva preureditve arhitekture in vrta glede na novo namembnost. Četrta varstvena kate­gorija pa dovoljuje podzemno ali nadzemno novo­gradnjo. Določila spomeniškega varstva zahtevajo, da je pri prenovi nekdanjega samostanskega kompleksa ozi­roma bivše koprske porodnišnice pomembno upoštevati ustrezno namembnost, hkrati pa predstaviti in ohraniti redovno arhitekturo servitskega reda. Konservatorski program zagovarja način predstavitve prostorov in am­bientov, ki obiskovalcu predstavijo arhitekturo in njeno zgodovinsko podobo. Druga faza strategije oživljanja degradiranih območ­jih (faza preverjanja možnosti) je iskanje ustreznih arhitekturnih in urbanističnih zasnov. Ustrezno rešitev se izbere na podlagi javnih in zasebnih interesov. K temu pripomorejo ugotovitve strokovnih urbanističnih in arhi­tekturnih delavnic, javnih natečajev in javnih strokovnih razprav. Boštjan BUGARIČ: PROCESI V MESTNIH JEDRIH. PRIMER UMEŠČANJA UNIVERZITETNEGA PROGRAMA V HISTORIČNO MESTNO JEDRO KOPRA, 409-428 nrínUyhwEElPT'-illJlbllu: H: I i 1 " U L u ; v -r1 * 1-: "Vr i .•ji i. ~ cik: ; PREREZ D-D 1:200 SI. 11: Idejna rešitev Fakultete za management (idejni projekt AD studia Koper, 2003). Fig. 11: Idea for the solution of the Faculty of Management (idea project of AD Studio Koper, 2003). ^JlüßifJ !fÍI|§!i.M SI. 12: Umestitev Fakultete za humanistiko v kompleks servitskega samostana (Visokošolsko središče v Kopru, mentor Aleš Vodopivec, 1999). Fig. 12: Inclusion of the Faculty of Humanities into the complex of the Servit Monastery (University Centre, Koper, mentor Aleš Vodopivec, 1999). V nadaljevanju predstavljeni primer ureditve je širše v Kopru pod mentorstvom prof. dr. Aleša Vodopivca leta zasnovan in obravnavan v diplomski nalogi "Univer-1999, druga pa kot idejna rešitev za Fakulteto za ma­zitetna knjižnica v kompleksu Servitskega samostana v nagement Studia A D Koper leta 2003 (avtorji: Kinkela, Kopru" (Bugarič, 2001). Naloga je bila predstavljena Žibert, Bugarič). županu Mestne občine Koper in širši javnosti na razstavi Kompleks Servitskega samostana lahko deluje kot v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru. Za pri-presečišče interesov univerze in mesta. Predlagana merjavo sta bili na isti lokaciji izdelani še dve rešitvi, ki rešitev zagovarja scenarij razvoja univerzitetne knjižni­sta pokazali možnost uporabe kompleksa za namene ce. Program knjižnice je s funkcionalnega vidika za fakultet (Fakulteta za humanistiko in Fakulteta za mana-kompleks Servitskega samostana najustreznejši, saj fi­gement). Prva rešitev za Servitski samostan je bila iz-zična struktura objekta in razporeditev prostorov nista delana na arhitekturni delavnici Visokošolskega središča primerni za umeščanje velikih amfiteatralnih predaval­ . -..J SI. 13: Prerez rešitve prenove samostana (Bugarič, 2001). Fig. 13: Profile of the proposed restoration of the monastery (Bugarič, 2001). SI. 14: Maketa rešitve prenove samostana (foto: Grogl, 2001). Fig. 14: Model of the proposed restoration of the monastery (photo: Grogl, 2001). nic. Za potrebe nove namembnosti je predvidena od­stranitev novejših predelav, arhitekturno jedro pa se ohranja po določilih spomeniškega varstva. "Objekt predstavlja okvir novemu programu. V prostorih s programskimi ali tehnološkimi težavami se izvajata dva tipa prenove. Prvi način prenove je predviden na mestih, kjer so zidovi spomeniško zaščiteni in se zato preuredi samo notranjščina objekta. Gre za celotno južno krilo samostana. Drugi način prenove se pojavi v severnem delu samostanskega kompleksa, na preboju stene poru­šene cerkve. S tako prenovo se odpirajo nove prostorske zmogljivosti za potrebe dodatnega programa knjižnice" (Bugarič, 2001, 21). Projekt prenove kompleksa Servitskega samostana se naslanja na zgodovinski razvoj objekta in išče kvalitetno izrabo obstoječega prostora za knjižnični program z upoštevanjem ambientalnih značilnosti kompleksa. Pro­gram knjižnice ni namenjen samo univerzi, ampak se odpira tudi mestnemu jedru. Tako komunicira z uni­verzitetnim delom mesta, hkrati pa ponuja dodatne prostorske možnosti za razvoj kulturnega utripa v mest­nem jedru. Tretja faza (faza procesa planiranja) vodi na pot fizične prenove. Ključna je dobra komunikacija med vsemi akterji in vzpostavitev interakcije med stroko in "nestroko". Kos predlaga spreminjanje pasivne publike v aktivnega akterja, ki lahko o problemu presoja kom­petentno in neodvisno od investitorja. "Pri vseh zah­tevnejših, dolgotrajnejših projektih, posebej pri tistih, kjer ni mogoče dovolj natančno predvideti posledic, je priporočljiva ustanovitev tripartitnega sveta, ki združuje predstavnike stroke, politike (stranke) in civilne družbe (društva, neformalne skupine itd.)" (Kos, 2002, 127). Ta novo nastali organ nadzora ima vlogo preverjanja iz­polnjevanja standardov pri komunikacijskih dejavnostih in vlogo neodvisnega razsodnika pri sporih. Izrazito povezovanje prenove lahko pripomore k uspešni pred­pripravi naslednje faze. Zadnja, četrta faza (faza prizoriščenja), vključuje strategijo ambientalnega oživljanja, ki obsega pred­stavitev degradiranih ambientov, namenjeno širši jav­nosti. Reaktivacija propadajočih ambientov vključuje akterje lokalne oblasti, gospodarskih podjetij in uni­verze. Ti morajo za izvedbo projekta zagotoviti ustrezno finančno in strokovno podporo. Specifične ambiente se izkoristi kot nove prostorske potenciale mestnega jedra. Umestitev začasnih dogodkov pripomore k medijski odzivnosti in obveščanju širše javnosti o problematiki degradiranega območja. Faza prizoriščenja vključuje hitre in improvizirane umestitve začasnih vsebin, ki odprejo izolirana degra­dirana območja za javnost in s pomočjo medijev po­večajo prepoznavnost teh lokacij. V tej fazi se uporablja vzorčni model za uveljavljanje celotne strategije. Pou­darek te faze je na vzpodbujanju senzibilizacije javnosti. SI. 15: Predavanje Andreja Medveda v ambientu opu­ščenega Servitskega samostana (foto: Rot, arhiv KUD C3, 2003). Fig. 15: Lecture given by Andrej Medved in the abandoned Servit Monastery (photo: Rot, archives KUD C3, 2003). Primer prizoriščenja degradirane lokacije je dvo­dnevni kulturno - izobraževalni seminar, ki je potekal v Servitskem samostanu. Obiskovalcem dogodka se je predstavilo podobo današnjega stanja objekta, njegov zgodovinski razvoj ter alternativne možnosti novih re­šitev. Javnost je preko faze prizoriščenja seznanjena z dejanskim stanjem kompleksa. Projekt v Servitskem samostanu je dosegel pozornost medijev. V Soboti, prilogi osrednjega primorskega čas­nika Primorske novice, je dogodek komentiran: "Precej abstraktna ugotovitev, da bo univerza poživila življenje v historičnih mestnih jedrih istrskih mest, bo dobila telo predvsem z umeščanjem univerzitetnih ustanov v palače in poslopja, ki zdaj čakajo boljše čase" (Dravinec, 2003, 32). Avtor članka ugotavlja tudi naslednje: "Odpiranje degradiranih mestnih con, zlasti očem zakritih umaza­nih biserov, je dobrodošel koncept in nenazadnje prak­tični prikaz vstopa na teritorij temelječega razmisleka v lastno okolje" (ibid). Tovrsten komentar v dnevnem ča­sopisju o prostorski problematiki informira in izobražuje široko nestrokovno javnost. Umetniški vodja Obalnih galerij, pesnik in filozof Andrej Medved, je predstavil modele povezovanja nove univerze s kulturnim programom. Za lokacijo Servit­skega samostana Medved zagovarja možnost umestitve univerzitetne knjižnice: "V Servitskem samostanu si predstavljam univerzitetno knjižnico. Vanj se lahko umesti izjemno knjižnico, ki jo hranijo naše galerije. V njej so vključene dragocene publikacije, ki v drugih knjižnicah, niti v NUK-u, niso dosegljive. V knjižnici bi lahko našli prostor tudi zbirka Francesca Conza, ki nam jo želi pokloniti zbiratelj iz Verone, in arhiv umet­niškega gibanja Fluxus iz 40. in 50. let. Hkrati bi se v križnem hodniku sprehajali študentje s profesorji in se pogovarjali o univerzitetnih stvareh, se pravi o večnih dilemah in vprašanjih" (Bugarič, 2003, 10). Poleg predavanja Andreja Medveda se je obisko­valcem prireditve preko umetniškega performansa pri­kazalo obstoječe stanje objekta. Odprta javna pred­stavitev in razprava je poskušala analizirati alternativne možnosti razvoja tega prostora. Na podlagi reakcij obiskovalcev je možno ugotoviti, da javnost ni dovolj informirana glede urbanističnih posegov v mestnem jedru. Pomanjkanje informacij je posledica stihijskega planiranja in vdora interesov kapitala, ki organizira prostor mimo interesa prebivalcev. Vse opisane faze v proces prenove vključujejo tudi javnost. Omogočajo vzpostavljanje odnosov, kjer se poleg interesa institucij izpostavljajo tudi interesi po­sameznikov. Najpogostejše konfliktne situacije v kopr­skem mestnem jedru so tipa NIMBY,8 kar kaže na nepovezanost prostorskih posegov in potreb mestnih akterjev. Terminska razdelitev posameznih faz strategije 8 NIMBY, angleška kratica, Not in my backyard - ne na mojem dvorišču. "Označuje zelo pogoste situacije, ko se večina načeloma strinja, da je nek prostorski poseg potreben, celo nujen, nikakor pa ne pristaja na lokacijo v svoji bližini, kar seveda močno ogroža izvedbo" (Kos, 2002, 101). SI. 16: Simulacija knjižnice s predavanjem Andreja Medveda poskuša javnosti približati problematiko in prostorske možnosti opuščenega območja v mestnem jedru (foto: Rot, arhiv KUD C3, 2003). Fig. 16: Library simulation and lecture given by Andrej Medved, who is trying to acquaint the public with the problems and spatial opportunities of the abandoned area in the city centre (photo: Rot, archives KUD C3, 2003). SI. 17: Drugi dan simulacije knjižnice v Servitskem samostanu (foto: Rot, arhiv KUD C3, 2003). Fig. 17: Second day of the library simulation in the Servit Monastery (photo: Rot, archives KUD C3, 2003). k 4. FAZA 3. FAZA 2. FAZA 1. FAZA i i i i i j 1 1 1 1 J i 1 l 1 j1 1 f1 ' 1 2 i i i i i i i i i i j j j | faza i i 1 1 1 I I 1 [ 1 ••y^­ { i faza procesa pl^niranja^* ^ l i 1 l ; 1 j f^za preverjanja možnosti i 1 1 1 1 faza vključevanja v celovit strateški plan i Vi I S 1 i i i i / j 1 1 / i / l / "Hi / W — 1 1 1 j I 1 i i 3 i i i i l | prizoriščenfe ^ ^ 1 / i i i i i i 1 1 j 1 1 1 1 | I 1i i 4 i fe*. ČASOVO OBDOBJE SI. 18: Terminski prikaz strategije oživljanja degradiranih območij v mestnih jedrih. Rdeča krivulja predstavlja doseganje pogojev za celovito prenovo. Fig. 18: Term graph of the strategy for the revitalization the necessary conditions for an integrated restoration. je predstavljena na sliki 18. Prenova degradiranega objekta je na podlagi te strategije rezultat medsebojnega prepleta štirih faz. Preko delovanja po fazah narašča interes javnega in zasebnega sektorja, kar lahko oblikuje vse potrebne pogoje za uspešno prenovo objekta. Primer Servitskega samostana kaže, da mesto Koper potrebuje novo strategijo vrednotenja prostora. Z umes­titvijo novih stalnih in začasnih prizorišč v mestnem jedru se uravnava obiskanost tega prostora. V mestnem jedru se poskuša s pomočjo prizoriščenja degradiranih območij ovrednotiti prostore, ki bi jih lahko zapolnili programi nove univerze. 7. ZAKLJUČEK Za oživljanje koprskega historičnega mestnega jedra je potrebno določiti ustrezne smernice družbenega in programskega razvoja. Z umestitvijo ustreznih mesto tvornih vsebin se prepreči muzealizacija historičnega mesta, saj se odnosi med novimi in starimi družbeno­prostorskimi vsebinami dinamizirajo. Vzpostavi se rav­novesje programa med periferijo in historičnim jedrom. S študijo primera na lokaciji Servitskega samostana je prikazan scenarij razvoja opuščenih predelov v mest­nem jedru Kopra. Priporočena je vpeljava strategije of degraded areas in city centres. The red line indicates prenove, ki temelji na štirih fazah in v proces planiranja vključuje tudi javnost. Z umestitvijo nove prizoriščnosti, ki obsega stalne in začasne dogodke v mestnem jedru, se uravnava obiskanost tega prostora. V mestnem jedru se s pomočjo prizoriščenja degradiranih območij po­skuša ovrednotiti prostore, ki jih lahko zapolnejo pro­grami nove univerze. Pri sami strategiji prenove je bilo ugotovljeno, da je poleg umeščanja ustreznega progra­ma za razvoj mestnega jedra pomembno, da: - razvija ustrezno ureditev komunikacij in ureditev parkirnih mest, - kot univerzitetno mesto pridobi ustrezne pravice, ki ga zavarujejo pred nenadnimi praznjenji programa za­radi vpliva ekonomskega sektorja, - se zaradi majhnih razdalj v mestnem jedru omo­goči organizacijo tega območja kot peš cone, - se poveže delovanje vseh urbanih akterjev, - se z urbanim odločanjem vključi v proces potrebe javnosti, ki pripomore k vnosu novih družbenih vsebin v mestno jedro. Načela tovrstne strategije omogočajo večjo atraktiv­nost in obiskanost mestnega območja, kar je ključnega pomena za vnos kapitala investitorjev in urbanih ak­terjev. PROGRAMS IN CITY CENTRES. CASE OF THE INCLUSION OF THE UNIVERSITY PROGRAM INTO THE HISTORICAL CITY CENTRE OF KOPER Boštjan BUGARIČ University of Primorska, Science and Research Centre of Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1 e-mail: bostjan.bugaric@zrs-kp.si ABSTRACT Unsuitable conditions lead to a reduction of programs in historical city centres. Newly constructed parts of the city suburbs do not have a similar inherent character. The suburbs are taking over the functions of the city centre, resulting in a reduction of activities in historical city centres. Therefore, to revive city centres the inclusion of suitable programs is necessary. The restoration has to begin with an integrated plan for changing the way space is used. It will be more efficient if it is carried out through the interactive cooperation of several disciplines, which takes into consideration elements of social dynamics, individuals and extant structures. The objectives of the restoration include a harmonized poly-functionality of the space, integrating the living areas, culture, science, sport, commerce, tourism, entertainment, etc. The revitalization of a city centre must not turn into its 'museumizatiori but into the dynamization of the relations between the new and old social-spatial contents. Thus, concomitant to their p hysical restoration, individual ambient units of the city are endowed with a content structure. A significant factor that strengthens the recognition of a city is its individual character. Differently from the suburbs, the old historical centres already have their characters, which need to be disclosed and further developed. The continual implementation of new events in the historical city centre will enrich it with a higher degree of attractiveness, leading to higher numbers of visitors to the area. The restoration strategy is based upon the creation of new local global that connect all urban actors of the city. A case related to such a strategy is presented on the basis of the Servit Monastery in Koper. In the long-term, the restoration of the monastery represents an economic savings for the city and the vast area of the monastery can become a recognized representative element of the university program in the historical city. Key words: historical city centre of Koper, gentrification, conservation, touristification, Servit Monastery VIRI IN LITERATURA Bratkovič, A. (2002): Strategija oživljanja starega mest­nega jedra. Tipkopis predsednika odbora za oživljanje starega mestnega jedra, Koper. Bugarič, B. (2003): Medved, Andrej. "Kulturnost" univer­zitetnega mesta. Gledga, poletje 2003, 3, 10-11. Bugarič, B. (2001): Univerzitetna knjižnica v kompleksu Servitskega samostana v Kopru. Diplomska naloga, men­tor prof. dr. Aleš Vodopivec. Ljubljana, Univerza v Ljub­ljani, Fakulteta za arhitekturo. Cerpes, I. (2002): Teze za deregulacijo urbanizma v luči prenove zakonov s področja urejanja prostora. Urbani izziv, 1, 56-60. Črepinšek, M . (1993): Prenova stavbne dediščine v Slo­veniji. Ljubljana , Restavratorski center RS. Čok, L., Plazar, M . (1997): Razvojni projekt Koper 2020: razvojni projekt za področje družbene dejavnosti. Ko­per, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slove­nije, Koper. Jakomin, L. et al. (2002): Elaborat o Univerzi na Pri­morskem. Koper. Dravinec, S. (2003): Iskanje sožitja med strateškimi mestnimi jedri in univerzitetnimi ustanovami; Trnjulčica čaka na princa. Sobota, 16. 8. 2003, 32. Gausa, M . (1996): Metapolizacija in nova percepcija ­novi sodobni prostor. Arhitektov bilten, XXVIII, 141/2. Ljubljana. Gogala, A. (1997): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana. Graafland, A. (2000): The Socius of Architecture; Am­sterdam. Tokyo. New York. Rotterdam, 010 Publishers. Grunig, E. J. (1984): Managing Public Relations. Or­ lando , FL: Holt, Rinehart and Winston. Guček, M . (2000): Anonimna arhitektura v prenovi Kopra. Knjižnica Anales Majora. Koper, Zgodovinsko društvo za južno primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče RS, Koper. Fister, P. (2000): O d kulturnih do materialnih vrednot vernakularne arhitekture, http://www2.arnes.si/aa/2000/ fist00cl.html, 1. 9. 2003. Fister, P. (1979): Izkušnje in naloge pri revitalizaciji (prenovi) spomeniško pomembnih mestnih in vaških je­der. Varstvo spomenikov, 22. Ljubljana, 21-53. Hočevar, M . (2002): Ljubljana: konec ali začetek urba­nosti?. Sociološke podobe Ljubljane. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Hočevar, M . (2000): Novi urbani trendi: prizorišča v mestih - omrežja med mesti. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Hočevar, M . (1998): Analiza revitalizacijske proble­matike koprskega mestnega jedra; fizični prostor in družbene vsebine. Annales, 12/'98. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, 79-94. Hoyer, S. A. (2000): Konservatorski program za prenovo nekdanjega Servitskega samostana v Kopru. Tipkopis z grafičnimi prilogami. Piran, MZVNKD . Javornik, L. (1998): Proces komuniciranja in odločanja o posegih v prostor. Urbani izziv, 9, 2. Ljubljana, 90-95. Kinkela, D., Žibert, A., Bugarič, B. et al. (2003): Idejna rešitev A D studia za Fakulteto za management. Koper. Kos, D. (2003): Postmoderno prostorsko planiranje? http://www.trajekt.org/magazine/?rid=1 &tid=1 &id=30; 9. 9. 2003. Kos, D. (2002): Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora. Knjižna zbirka Teorija in praksa. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede. Kos, D. (1995): Sociološki vidiki prenove starih mestnih jeder. Annales 6/'95. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Znanstveno-raziskovalno središče Re­publike Slovenije Koper, 25-28. Mihelič, B. (2001): Urbanisti: konsevatorji-sto let raz­hajanj in sodelovanja. Varstvo spomenikov, 39. Ljub­ljana, 213-219. Mikuž, J. (1991): Pomen in problem avtentičnosti in originala v mestni prenovi. Urbani izziv, 16/17. Ljub­ljana, 20-24. Mlinar, Z. (1998): Nekateri sociološki vidiki družbeno­prostorskih sprememb v mestni občini Koper. Annales, 12/'98. Koper, 61-78. Potrč, M. (2001): Po sledeh urbane živali. Likovne be­sede, 57-58. Ljubljana, 28-33. Sedmak, M . (2000): Odgovornost in optimizem: Je oži­vitev mestnega jedra Kopra sploh mogoča?. Glasnik ZRS Koper, 8/'00. Koper, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, 78-80. Stanič, I. (1991): Značaj, identiteta, slika o mestu. Urbani izziv, 16/17. Ljubljana, 25-26. 150 let fotografije na Slovenskem 1839-191 9 (1989): 150 let fotografije na Slovenskem 1839-1919. Zbornik. Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana. Štele, F. (1953-54): Estetika in dokumentiranost v re­stavriranju spomenikov. Varstvo spomenikov, V. Ljub­ljana, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine RS. Trček, F. (1998): Razvojni projekt Koper 2020, Delovno okolje v mestni občini Koper: stanje, problemi, razvojni trendi, 9. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede - Mest­na občina Koper. Verlič Christensen, B. (1999): Revitalizacija mest skozi teorijo vrednostnih razlik. Knjižna zbirka Profesija. Ljub­ljana, Fakulteta za družbene vede.