Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 { Wk Leto XXX. - Štev. 29 (1512) Gorica - četrtek, 20. julija 1978 - Trst Posamezna številka Lir 200 Pričevalci za svobodo y Savjctski zvezi se kaniti že leltte misli Francoska revolucija je vrgla v svet tri magične besede: SVOBODA, ENAKOST, BRATSTVO. Za te tri vrednote, ki neod-svojljivo pripadajo vsakemu človeku, se je med francosko revolucijo in po njej do danes prelilo že morje krvi in se nakopičilo gora trpljenja. Pa ni še konec. Iz velikega dela sveta prihajajo poročila, kako se te tri vrednote gazijo pod raznimi režimi, posebno še človeška svoboda. Zadnji procesi v Sovjetski zvezi so živ dokaz, kako daleč smo še od tega, da bi vsak človek smel povedati svoje misli brez strahu, da ga ne bo zaradi tega državna oblast preganjala. BESEDE SO DRUGAČNE OD DEJANJ Teoretično se danes vsi izjavljajo, da so za svobodo vseh ljudi in za njih enakost brez ozira na raso, spol, vero, ideološko prepričanje. Vsi so zadevne slovesne izjave podpisali, saj so v Listini o človečanskih pravicah Združenih narodov, kakor tudi v Listini helsinških dogovorov. Toda eno je teorija, drugo je praktično izvajanje v raznih političnih položajih. Pri tem je značilno dejstvo, kako se zlasti marksisti v obdobju revolucije borijo za te tri ideale: svobodo, bratstvo, enakost. Nihče ne zna tako prepričevalno govoriti o teh idealih kot ravno marksistični agitatorji. Pri tem se obračajo zmeraj na tiste, ki so, ali se zdi, da so, zatirani. Tako so v kapitalističnih državah bili nekoč delavci, v kolonialističnih deželah domača ljudstva, potem številne narodne manjšine, pa brezposelni, razdedinjeni vseh vrst. Kjerkoli kdo trpi krivico, se mu približajo komunistični agitatorji in mu obljubljajo svobodo, enakost, bratstvo. Lačni bo zmeraj šel za tistim, ki mu obljublja kruha. Tako so vsi razdedinjeni in razočarani, zatirani in brezpravni voljni slediti obljubam takih agitatorjev. Ti imajo lahko delo, saj ljudje tako radi verjamejo v pravljice o lepših časih. Nič ne pomislijo, ali so obljube uresničljive. Prav tako nič ne Pomislijo, ali so marksistični režimi že kje uresničili svoje lepe obljube. Podobni so otroku, ki verjame v deveto deželo. ČLOVEK NAJ BI BIL IZ VOSKA Kadar partija pride na oblast, se pa registri menjajo. Od durov preidejo na mole. To je naravno, kajti resničnost je pač drugačna od pravljic. Nihče bi tega ne zameril, če bi pri gospodarskih težavah, ki jih morajo reševati, pri socialnih problemih, ki se morajo z njimi spoprijemati, spoštovali osnovne človeške pravice, ki so neod-svojljive, ki so sestavni del človekove osebnosti. Med temi pravicami je pravica do svobodnega verskega udejstvovanja, do ideološkega in političnega prepričanja, do svobodne izbire dela, do izselitve, izbire bivanja itd. Toda daleč smo od vsega tega tam, kjer pride na vlado marksizem v obliki leninizma oz. komunizma. Takšni režimi se proglasijo za dokončno obliko človeške družbe in tej obliki se mora vsakdo podrediti. Ne gre samo za gospodarski sistem ■n socialno ureditev družbe, temveč gre za eelotno gledanje na človeka. V takšnem režimu se mora državljan v vsem oblikovati po modelu, ki ga trenutno predpisuje partija oz. njen generalni sekretar. Pod Stalinom je npr. bil veljaven določen model državljana, pod Hru-ščevom drugačen, sedaj pod Brežnjevom Zopet različen. Pod Novotnyjem so Čehi jn Slovaki morali misliti in govoriti na določen način, sedaj pod Husakom pa morajo iskati nov model. Kratko: Če hočeš pod komunističnimi režimi živeti v miru in biti enakovreden državljan, moraš biti iz mehkega voska, se pusti oblikovati kot trenutno parti-!a in njen generalni tajnik zahtevata. (To velja v precejšnji meri za vse diktature.) DISIDENTI NISO IZ VOSKA Vsi ljudje pa niso bili in niso iz voska. Itnamo tudi trdne značaje, ki so se oblikovali sami; osebnosti, ki imajo svoje pre- pričanje, kateremu se nočejo odpovedati; ljudi, ki sta jim resnica in pravica več kot zaslužek in čast; osebe, ki jim je človeška svoboda in dostojanstvo več kot naklonjenost oblasti; kristjane, ki jim Kristus več pomeni kot generalni tajnik partije. Imamo oporečnike, disidente, kot jim danes pravimo. Za časa rimskih cesarjev so taki disidenti bili krščanski mučenci. Za časa Henrika VIII. sta na Angleškem bila disidenta kancler Tomaž More in nadškof Fisher. Za časa Mussolinija je bil disident Sandro Pertini in z njim tudi toliko primorskih Slovencev. Danes je število oporečnikov posebno veliko v Sovjetski zvezi. NJIH USODA Usoda disidentov je bila zmeraj enaka: za časa rimskih cesarjev križanje, obglavljenje, grmada. Za časa Henrika VIII. zapor in vislice. Za časa Mussolinija in Hitlerja zapor, internacija, taborišča, strel. Za časa Stalina Sibirija in strel. Za časa Brežnjeva Sibirija in umobolnice. Drži pa še druga resnica: Še vsak tiran se je udušil v krvi in trpljenju svojih žrtev, ker svobodo moreš preganjati, umoriti je ne moreš. Tudi sovjetska partija in vse ostale tiranije se bodo nekoč udušile v krvi in trpljenju svojih žrtev. Da čim prej pride ta dan, moramo ljubiti svobodnega človeka in se boriti proti vsaki tiraniji, četudi nas bo stalo žrtev. K. H. Lahko rečemo, da zlepa režim, ki vlada v Sovjetski zvezi, še ni bil tako osamljen in obsojan od svetovne javnosti kot prav pretekli teden, ko so sovjetska sodišča izrekla v Kalugi, Vilni in Moskvi težke obsodbe zoper pogumne oporečnike ter jih za njihovo demokratično miselnost brezobzirno kaznovale. ALEKSANDER GINZBURG V Kalugi je porotno sodišče obsodilo A. Ginzburga na osem let strogega zapora ter internacije v posebnem poboljševalnem zavodu. Porota naj bi bila Ginzburga spoznala za krivega širjenja protisovjetske propagande ter plačevanja iz »Solženicinovega sklada« nasprotnikov sovjetskega režima, med katerimi naj bi bil tudi neki nacistični morilec. Sodišče pa ni povedalo, kdo je ta morilec in kje živi. Sploh pa, kdo naj preveri resničnost obtožb, če pa se je proces vršil za zaprtimi vrati? Ginzburg je oče dveh zelo mladih otrok in pri slabem zdravju. Leta 1968 je bil že obsojen na sedem let internacije v delavskem taborišču, ker je v tujini objavil pričevanje o procesu proti pisateljema Sinjavskemu in Danijelu. lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIltlllllllllllllllllllllllllllillllMIIIIIIIIIllllllllllllllllllllIlllllllllllllllllllllllllUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIl Razprava o problemih tržaških katoličanov Radovednost me je gnala v sredo 5. julija zvečer v Marijin dom v ul. Risorta, da bi zvedel kaj novega o napovedani temi za okroglo mizo. Priznati moram, da sem bil prijetno presenečen. V dvorani se je zbralo več kot 60 ljudi, ne samo znanih obrazov, ki jih gledamo, ko govorimo o teh vprašanjih na raznih komisijah. Bilo je dosti mladih, povečini moških, 12 duhovnikov, več šolskih sester. Pri mizi so bili: dr. Aleš Lokar, novoizvoljeni občinski svetovalec, ki je vodil razpravo, Marij Maver, Ivo Jevnikar, Jože Prešeren in z nekoliko zamude se jim je pridružil Livij Valenčič. Dr. Lokar je razložil namen razgovora: Ce naj slovenski katoličani v Trstu kaj pomenijo, je potrebno, da se okrepijo gospodarsko, utrdijo kulturno in politično; važno pa je tudi, da postane njihov položaj v Cerkvi bolj stalen in samostojen. Vprašanja položaja slovenskih katoličanov v mestu so iz različnih strani osvetlili razni govorniki, ki so se cele tri ure vrstili pred mikrofonom. Nastopali so mlajši in starejši, časnikarji in duhovniki, profesorji in trgovci in drugi. Vsak je razložil svoje stališče. Kmalu se je pokazalo, da se je večina odločno zavzemala za ustanovitev več slovenskih personalnih župnij v mestu; tudi za gradnjo novih cerkva, če bo to potrebno, saj 'moderne cerkve niso tako mogočne in visoke, kakor so bile nekdaj, marveč so bogoslužni domovi, podobni človeškim domovom. Nekateri so razložili bojazen, če ne bi morda to pomeni- lo umikanje slovenskih vernikov od večinske tržaške družbe v nekak geto. Treba se je pač boriti za slovenske pravice, da pride do enakopravnosti in do spoštovanja človečanskih pravic povsod. Več jih je bilo, ki so odgovorili na te trditve. Takšno mnenje je zelo idealno; ena je vera, ena je Cerkev, ki nas druži, a je treba računati s človeškim elementom v Cerkvi. Italijanski del nam ne priznava in noče priznavati enakopravnosti. Poriva nas vedno bolj v nekak geto; upira se, da bi vsi Slovenci dobili možnost za oznanjevanje evangelija in bogoslužja v svojem jeziku. Slovenske personalne župnije v Trstu nam bodo omogočale, da postanemo enakopravni v svojem verskem življenju in delovanju. Pri tem pa ne bomo nič ško- dovali italijanskim vernikom. Nasprotno, to bo postal temelj medsebojnega mirnega sožitja in sodelovanja ob spoštovanju osnovnih človeških pravic. Šele ko se uresničuje pravičnost, je mogoče govoriti o ljubezni. Samostojne slovanske župnije bodo pomenile izhod iz podrejenosti, zaprtosti, omejenosti, v katero nas je poganjala tržaška Cerkev v preteklih 60 letih. Vsi so jasno razložili svoja stališča. Nobenega ni bilo, ki bi zagovarjal nespremenljivost in nepremičnost sedanjega položaja slovenskih katoličanov v Trstu, saj bi to pomenilo pot navzdol do popolnega propada slovenskega dušnega pastirstva v tržaškem mestu. En duhovnik je naznanil, da je tržaški škof že imenoval štiričlansko komisijo duhovnikov, dveh Slovencev in dveh Italijanov, da poiščejo konkretno možnost za ustanovitev slovenskega dušmopastirskega središča v Trstu. Pozno je že bilo, razpravo je bilo treba zaključiti. Vsi prisotni pa smo želeli, da naj bi se takšna razprava, ki je doslej zajela najširši krog naših ljudi, nadaljevala, da bi v važnejših vprašanjih prišli do konkretnih zaključkov. Nekaterim se zdijo vprašanja zelo težko rešljiva. Pa je stvar najbrž enostavnejša, kakor si mislimo. Trd oreh bo verjetno ustanovitev slovenskega dušnopastir-skega središča. Lažja pa bo ustanovitev več slovenskih osebnih župnij. Ustanoviti bi se mogle takoj, kjer so zdaj slovenski kaplani: pri Sv. Jakobu, v Skednju, pri Sv. Ivanu in v Rojanu. Tem slovenskim župnijam naj bi priključili vse vernike sosednih župnij, kjer nimajo nič slovenskega. Zdi se, da za ustanovitev teh župnij ni nobenih, ne cerkvenih in ne civilnih ovir. Ko bodo enkrat te župnije ustanovljene, si bodo same pomagale. Ko je nadškof Cocolin zadnjo nedeljo v juniju imel birmo v Zgoniku, je pred navzočimi duhovniki izjavil: »V Gorici je ena slovenska personalna župnija, Trst pa je dosti večji; slovenski verniki tam potrebujejo tri, štiri take župnije.« Takšno govorjenje se nam zdi realno in pravilno. Hvaležni smo g. nadškofu za to izjavo. Naj bi jo vsi, ki na Tržaškem odločajo, upoštevali in tako tudi ravnali. Udeleženec Zaradi čira v želodcu ima večkrat močne krvavitve, tako da obstaja le malo upanja, da bo to novo kazen pri življenju prestal. VIKTOR PIATKUS Piatkus je Litvanec. Njegova dežela je bila ob koncu vojne nasilno vključena v Sovjetsko zvezo. Moskovski režim vrši nad prebivalstvom pravi rodomor, saj naseljuje v deželi vedno nove skupine ruskega prebivalstva, zavedne Litvance pa pošilja v kazenska taborišča po Sibiriji. Piatkus je bil član »Odbora za nadzorstvo nad izvajanjem sklepov konference v Helsinkih«. Tudi on je bil obtožen »protisovjetske propagande«. Sodnik v Vilni ga je obsodil na deset let odvzema svobode. Prva tri leta bo moral prestati v ječi, naslednjih sedem pa v delovnem taborišču. Po prestani kazni ga čaka še pet let prisilnega bivališča. FILATOV IN ŠČARANSKI V Moskvi sta bili izrečeni dve sodbi. Ena se je končala s smrtnim izrekom. Anatoliju Nikolajeviču Filatovu je sodilo posebno vojaško sodišče ter ga obsodilo na smrt z ustrelitvijo zaradi vohunjenja v prid ZDA in izdajstva. Ker je bil proces za zaprtimi vrati, izgubi obrazložitev obsodbe vsako vrednost. Očitno se je sovjetski režim odločil za »trdo linijo« in se opira na Brežnjeva, ki je na eni zadnjih sej centralnega komiteja sovjetske partije dejal, da v SZ ne sodijo »oporečnikom«, temveč »zločincem«, ki se zoperstavljajo sovjetskim oblastem s silo, prevaro, vohunstvom, izdajstvom, prevrat-ništvom in terorizmom. Demokratična svetovna javnost seveda teh stališč ne more sprejeti, dokler sovjetske oblasti zapirajo vrata procesom in svojih obtožb ne morejo podpreti z dokazi. Anatolij Ščaranski, 30-letni profesor matematike, judovskega po-kolenja, pa je bil obsojen na 13 let odvzema osebne svobode in sicer tri leta v zaporu, deset let pa v kazenskem taborišču. Pred petimi leti je zaprosil oblasti, da bi se lahko izselil z ženo Natalijo. Ženi so to dovolili, in sedaj po deželah zahodnega sveta nastopa za svoboditev svojega moža, Ščaranski pa je bil obtožen protisovjetske propagande in sedaj obsojen. Ščaranski je obsodbo sprejel izredno dostojanstveno. Dejal je: »Svoji ženi in mojemu ljudstvu rečem samo: Prihodnje leto v Jeruzalemu! (To je staro voščilo, ki si ga Judje izrekajo, odkar so izgubili svojo domovino.) Temu sodišču, ki me je obsodilo, ne očitam ničesar. Zase vem, da sem bil vedno pošten in se nisem nikdar zatekel k hinavščini. Zato sem danes vesel, ne pa žalosten. Ponosen sem, da sem sodeloval s pogumnimi osebami kot so Saharov (Nobelov nagrajenec za mir), Orlov (pred kratkim obsojen) in Ginzburg.« Sovjetski oblastniki so s temi procesi pokazali, da se nočejo zmeniti niti za proteste demokratične javnosti niti graje evroko-munističnih partij niti za pritisk, ki ga nanjo izvaja Sev. Amerika, naj bodo do oporečnikov bolj človečanski. SZ kot velesila noče veljati za slabotno. Zato te krute obsodbe. Morda bo kasneje kazni znižala kot izraz »dobre volje in širokogrudnosti.« A storila bo to takrat, ko bo ona smatrala to za primerno. UŽALOŠČENOST SV. OČETA Sv. oče Pavel VI. se nahaja od petka 14. julija v svoji poletni rezidenci v Castelgandolfu. V tem času ne bo privatnih avdienc, pač pa splošna ob sredah in nagovor na obiskovalce ob nedeljah opoldne. Že prvi nedeljski nagovor 16. julija je sv. oče povezal s krivičnimi obsodbami v Sovjetski zvezi. Med drugim je dejal: »Zaključek procesov, o katerih govori ves tisk, nas sili, da tudi mi izrazimo svojo užaloščenost zaradi strogih obsodb, ki so bile izrečene nad osebami, ki imajo lastno miselnost in bi jih morali ščititi dogovori, sprejeti v Helsinkih. Po informacijah, ki smo jih prejeli, ni bilo dovolj poskrbljeno za obrambo obtožencev, zlasti pa ni sorazmerja med obtožnico in izrečenimi kaznimi. Imeti lastne poglede na dogajanja v družbi ne more biti nekaj prevratniškega, ampak pomaga k zboljšanju medsebojnih odnosov. Ob tej priložnosti izrekamo našo željo, da bi vse dežele in ljudstva povezoval veliki ideal človečanskih pravic, trpljenje obsojenih in njih družinskih članov — katerim naj velja današnja naša molitev — pa naj se obrne v večje dobro za njih narod, poznan po svojem izrednem človečanskem bogastvu, in za vse človeštvo.« SSk za človečanske pravice v Sovjetski zvezi Ob nedavnih težkih obsodbah sovjetskih oporečnikov Ščaranskega in Ginzburga je vsa demokratična javnost ostro protestirala proti kršenju osnovnih človeških pravic v Sovjetski zvezi zlasti prek političnih strank. Tako je deželni predsednik Slovenske skupnosti poslal protestni telegram sovjetskemu veleposlaniku v Rimu in poudaril, da izražajoč čustva slovenskih demokratov v deželi Furlani ji-Julijski Benečiji tolmači vso zaskrbljenost zaradi nedavne težke obsodbe sovjetskih državljanov, krivih samo tega, da se borijo za državljanske pravice in svobodo ter odprto družbo. • Papež Pavel VI. je pozdravil izvolitev Pertinija za novega predsednika italijanske države tako kot poglavar vatikanske države in kot škof rimskega mesta. Posebej je še zaželel, da 'bi Rim ostal simbol edinosti, bratstva, sloge in miru. Dejal je tudi, da svojim čestitkam pridružuje molitev, saj brez molitve nobena družba ne more doseči pravega in trajnega napredka. • Za praznik sv. Petra in Pavla je prišel v Rim zastopnik carigrajskega patriarha Dimitrija metropolit Metiton. Vatikanska delegacija bo obisk vrnila v Carigradu za praznik apostola sv. Andreja. Metropolita Melitona je sprejel tudi papež Pavel VI. Ob tej priložnosti je dejal, da je treba pogumno nadaljevati začeto delo za edinost, »da bomo mogli nekoč skupaj obhajati spomin vseh apostolov Vzhoda in Zahoda v velikem evharističnem somaševanju, polni edinosti in veselju.« • Nad sto slovenskih duhovnikov je zadnje dni junija obiskalo slovensko Porabje na Madžarskem. Ogledali so si več znamenitih starodavnih cerkva, saj je novih cerkva komaj kaj. Ustavili so se tudi v Gornjem Seniku, kjer so Slovenci najbolj strnjeni. Opora jim je domači župnik Ja-•noš Kuhar, ki je edini še živeči slovenski duhovnik v Porabju. • Kongregaciji za škofe in duhovnike sta skupaj izdali novo pastoralno listino, v kateri sta naznačena mesto in vloga redovnikov v pokoncilski Cerkvi. Slovensko gospodarstvo ^ TEOIM 00 TEOM Glasbeno poletie na Goriškem in v deželi Ljubljansko »Delo« (30. junija letos) je v posebnem članku prineslo obširno poročilo o prevzemu lastništva zahodnonem-ške tovarne Korting Radio Werke GmbH (radijski aparati, televizorji ipd.) v mestu Grassau na Bavarskem, ki je bila v stečaju, po slovenskem -koncernu iz Velenja. Stečaju so botrovale nenadne okoliščine, izgube v podružnicah te tovarne v raznih evropskih državah, pomanjkanje lastne prodajne mreže in drugo. Tovarna Korting zaposluje skoraj 1.300 delaivcev. S slovenskim koncernom »Gorenje« pa je že dalj časa sodeilovala pri izdelavi barvnih televizorjev. Prevzem Kortinga po »Gorenju« je podprla sama bavarska vlada z gospodarskim ministrom Jaumannom na čelu. Ker pripada ta vlada -krščansko-socialn-i bavarski stranki (CSU), ki jo vodi znani gromovnik Strauss, usmerjen izrazito zahodno in protikomunistično, je moral ljubljanski list, da slovenski bralci zaradi te podpore ne bi dobili slučajno ugodnega mnenja o tej Vladi, takoj zapisati, da »ima sicer malo razumevanja za utrjevanje kakega socialističnega podjetja na zahodnonemškem tržišču«. Ljubljanski list se je nadalje razpisal o tem, da so pisali nemški časniki o »rdeči pomoči Kortingu« in o »Gorenju« kot o »slovenskem paradnem konju«. Ne pove pa seveda, za katere liste gre. Seveda je bilo za nemško javnost pravo presenečenje, da prevzame nemško tovarno kako podjetje iz komunistične države, saj je znano, s kako zagnanostjo nastopajo komunistične države in tisk proti mednarodnim družbam in njih dobičkom. Sedaj pa prav eno njihovih podjetij po »kapitalistično« prevzame v last eno najpomembnejših zahodnonemških tovarn radioapara-tov, televizorjev in zabavne elektronike, s katero že dolgo sodeluje, -kar jasno dokazuje, da so gospodarska načela vedno enaka tj. ustvariti čim večji dobiček. Da je bavarska krščansko-socialna vlada lahko protikomunistična, toda nikakor ne protijugoslovanska ali protislovenska, dokazuje dejstvo, da ni nasprotovala prevzemu Kortinga po »Gorenju«, ampak je ta prevzem celo podprla. Bavarski tednik »Bavernkurier«, ki ga izdaja predsednik CSU Franz Josef Strauss in je drugače kritičen tudi proti jugoslovanski politiki, komentira (30. junija letos) zdo stvarno omenjeni prevzem podjetja Korting in daje posebno priznanje bavarskemu ministru Jaumannu, češ da je daljnovidno ravnal in ukrepal tudi v širšo korist bavarskega gospodarstva. Tu je mišljeno odpiranje novih možnosti bavarskim podjetjem v socialističnih državah, začenši z Jugoslavijo, ki lahko s svojimi podjetji postane posrednik poslovnega delovanja med Zahodom in ideološko togim gospodarstvom evropskega Vzhoda. »Bayernkurier« se potem razpiše še o gospodarski moči »Gorenja«, ki je tudi za nas, zaradi toliko poudarjane slovenske »majhnosti« nadvse presenetljiva. »Gorenje« s svojimi podružnicami in sestrskimi družbami ima nič manj kot 17.000 zapo- slenih in prejšnje leto je imel celotni koncern nič manj kot 1,2 milijarde mark prometa, v lirah je to skoraj 5.000 milijard. »Gorenje« nastopa tudi na zahodnonemškem tržišču, njegove izdelke je .moč kupiti v najbolj znanih trgovskih velepodjetjih Ouelle, Neckermann, Krups, Bau-knecht. Izdelki so najboljše kakovosti in jih izvažajo v 52 držav na svetu. Posebna pozornost je posvečena tretjim državam v Aziji in Afriki. »Gorenje« razpolaga s srvojimi tovarnami že v Grčiji, Gani iin Iraku. V Miinchenu pa ima svojo prodajno družbo, ki je imela lani sto milijonov mark prometa. Ta prodajna družba je ena od njenih osmih v različnih državah sveta. Tovarna Korting bo najbrž tudi po prehodu v last velenjskega koncerna ohranila svoje ime. Poslovala bo še nadalje kot zahodnonemško podjetje po gospodarskem pravu te države. Ko so delavcem sporočili vest o prehodu tovarne v slovensko lastništvo, poroča bavarski tednik, je zavladalo med njimi po prejšnji negotovosti veliko olajšanje. O tem, po kaki ceni je bila tovarna Korting prodana, pa da odgovorni molčijo. Govori se, da za 22 milijonov .mark. Poleg podpore bavarske vlade pa bo za oživitev Kortinga primaknila »nekaj« denarja iz svojega lonca tudi nemška zvezma ustanova za delo z namenom, da se ohranijo delovna mesta. Zadeva se bo tako gotovo iztekla v zadovoljstvo obeh strani. Slovenskemu koncernu oziroma, da ne bo tako »kapitalistično« zvenelo, sestavljeni organizaciji združenega dela Gorenje, kalkor tudi vsem drugim podjetjem v domovini matici, je želeti še nadaljnjega razvoja in mednarodnega uveljavljanja. Omenimo naj vsaj štiri tovarne koncerna Slovenija-les iz Ljubljane v Združenih državah, banko podružnico Ljubljanske banke v Frankfurtu (Handelsbank), ali nameravano gradnjo gorenjskega izdelovalca smuči in čolnov »Elan« iz Lesc v Brnci (Fiirnitz) pod Beljakom na Koroškem. In želeti bi bilo, da bi matična podjetja in družbe ustanovile svoje podružnice tudi na zamejskem Primorskem, kjer smo bili slovenski ljudje toliko let odrinjeni od vseh pomembnejših upravnih in gospodarskih mest. Nedvomno ne bi šlo le za simbolično pomoč zamejstvu, ampak tudi za pomembno in gospodarsko uspešno vlaganje v zaostala obmejna območja in za okrepitev gospodarskih vezi med italijanskim gospodarstvom in evropskim Vzhodom. ■ Pretekli teden je prišlo do novega kroga egiptovsko-izraelskih pogajanj. Najprej sta se ob navzočnosti egiptovskega predsednika Sadata sestala na gradu Fuschl pri Salzburgu obrambna ministra Egipta in Izraela Gamaši in Weizman, na začetku tega tedna pa so se na gradu Leeds v Kentu (Anglija) pričeli ob prisotnosti ameriškega državnega tajnika Vanceja, ki je sestanek pripravil, razgovori med zunanjima ministroma Izraela in Egipta Dayanom in Kamalom. Oton von Habsburg v Evropski parlament Oton, sin zadnjega avstrijskega cesarja Karla, bo zastopal v Evropskem parlamentu nemško zvezno republiko Bavarsko. Njegova izvolitev je skorajda zagotovljena. Podporo njegovi kandidaturi mu je nudila krščansko socialna stranka, ki jo vodi znani konservativni politik Franz Josef Strauss. Oton von Habsburg je nemški in avstrijski državljan in živi na Bavarskem blizu glavnega mesta Munchen, skupaj z družino. Avstrija mu dolgo ni dovolila vstopa, nasprotovali so mu socialisti in liberalci, v času vlade ljudske stranke sredi šestdesetih let pa so mu to dovoljenje le podelili. Moral pa se je javno odpovedati oživljanju monarhije. To pa ni pomenilo, da se je povsem odpovedal idejnemu in -političnemu delu. V duhu njegovih idej so se v Avstriji organizirale skupine, ki jih je navdihovala predvsem nekdanja večnarod-na avstrijska tradicija in prirejale predavanja, uglašena na dejstvo, kako lahko nekdanja večnarodna avstrijska preteklost služi za zgled Evropi narodov, češ da je bila Avstrija nekoč »Evropa v malem«. Ta ideja je sicer uspela združiti precej privržencev, zlasti nekdanjo aristokraoijo, ki je v Avstriji še vedno številna, toda ni uspela na političnem polju, da bi omajala sedanje meščanske stranke, bodisi socialistično ali pa ljudsko. Pred nekaj leti je bil Oton von Habsburg izvoljen za predsednika Evropske lige, ki :ma svoje somišljenike po vseh evropskih državah. V nasprotju s pričakovanji, da se bo ogreval za ponovno uvedbo monarhij, se Oton zavzema za moderno združeno Evropo, ki bo lahko učinkovita nasproti pritisku Sovjetov in lastnih komunističnih strank. Zato je tudi predmet nenehne gonje levičarskih listov. Kljub temu pa ni verjetno, da bi imel s svojimi idejami med evropskimi množicami večji uspeh, zakaj javnost bo v njem vedno videla predvsem cesarjevega potomca in mnogo manj sodobnega politika. Gospodarstvo Brazilije Podtajnik severnoameriškega zakladnega urada, Fred Bergsten, je izjavil v Sao Paulu ob sprejemu na ameriški trgovinski zbornici, da igra Brazilija pomembno vlogo v svetovnem gospodarstvu današnjega časa. Brazilsko gospodarstvo je po velikosti deseto na svetu. Je eno redkih, ki je v krizi zadnjih let ohranilo precejšnjo gospodarsko rast. Njegove devizne rezerve so na enajstem mestu v svetovnem merilu. Kot svetovni uvoznik je na trinajstem mestu, kot izvoznik prehrambenih dobrin pa na drugem, takoj za ZDA. Kot prejemnik ameriških gospodarskih naložb se nahaja na sedmem mestu in kot prejemnik posojil svetovne banke in medameriške razvojne banke na prvem; prav tako je Brazilija ena največjih najemalcev posojil na svetovnem denarnem tržišču. M Rimsko porotno sodišče je prišlo do zaključka, da pristaši že umrlega Valerija Borgheseja v noči od 7. na 8. december 1970 -niso imeli namena izvesti oborožene vstaje in državnega udara, temveč so se le zbirali v prevratniške namene. Na deset let zapora je bil obsojen Remo Orlandini, na osem Mario Rosso, na štiri Sandro Bacucci. Ostali obtoženci so prejeli še nižje kazni, medtem ko je bil bivši načelnik obveščevalne službe general Vito -Miceli (sedaj poslanec MSI) povsem oproščen obtožbe, da je nudil kritje zarotnikom. ■ Neznanci so podtaknili ogenj v poslopju rimske univerze, kjer ima svoj sedež fakulteta za arhitekturo. Požar je popolnoma uničil ravnateljstvo fakultete in povzročil škodo tudi v bližnjih predavalnicah. ■ Italijanski zunanji minister Forla-ni in švicarski zunanji minister Pierre Auber-t sta v Rimu podpisala načelni sporazum o reševanju problemov 30.000 Italijanov obmejnega področja, ki hodijo na delo v Švico. Govor je bil tudi o novem švicarskem zakonu o tujih delavcih (v Švici je pol milijona Italijanov na delu), o šolanju otrok izseljencev in o poklicnem delu za emigrante. ■ Bivši zahodnonemški kancler Willy Brandt se je štiri dni mudil v Rimu. Ta obisk je del dolgega krožnega potovanja okrog sveta, ki ga je začel kot predsednik »Komisije za mednarodna vprašanja razvoja«. Brandt je pred Rimom že obiskal London, Dublin, Pariz in Dunaj. Tu se je sestal -ne samo z avstrijskim kanclerjem Kreiskym, temveč tudi z egiptovskim predsednikom Sadatom in vodjem izraelskih laburistov Peresom. Skupaj s Kreisky.m je Brandt pripravil dokument v štirih točkah, kako priti do pravičnega miru na Bližnjem vzhodu. V Rimu se je Brandt srečal z Andreottijem, Forlanijem in Per-tinijem, obiskal pa je t-udi Vatikan, kjer se je sestal s kardinalom Villotom in državnim tajnikom Casarolijem, v zasebni avdienci pa ga je sprejel tudi Pavel VI. Papež je izrazil svoje zadovoljstvo nad delovanjem »komisije Brandt« in podčrtal, da zasleduje Ap. sedež iste cilje kot omenjena komisija, tj. zmanjšanje globokih razlik, ki ločujejo bogate in revne narode. ■ Kar enajst bombnih napadov v enem samem dnevu (v Sredo 12. julija) se je primerilo v eni noči v Padovi. Predmet napadov so bile vojašnice, policijske -postaje in avtomobili policistov. Odgovornost za atentate so si prevzeli »organizirani komunistični proletarci« in »delavska organizacija za komunizem«. ■ 17. julija so se v Bonnu sestali voditelji sedmih najbolj bogatih držav na svetu. Japonsko je zastopal ministrski predsednik Fukuda, Kanado Trudeau, Anglijo Callaghan, Italijo Andreotti, Zah. Nemčijo kancler Schmidt, ZDA in Francijo pa državna predsednika Carter in d’Estaing. Na koncu zasedanja je -bila tiskovna konferenca, v kateri so šefi sodelujočih držav in vlad razložili skupno gospodarsko strategijo, ki ima namen zmanjšati inflacijo, povečati zaposlenost in premagati gospodarsko mrtvilo. ■ Predsednik ZDA Carter je izrabil svetovni gospodarski -vrh v Bonnu, da se je še posebej sestal s kanclerjem Schmidtom, obiskal sedež ameriških čet v Frankfurtu in Nato čet v Wie9badnu ter obiskal Zahodni Berlin. Tu je izrekel željo, naj bi Berlin v ne preveč daljni bodočnosti zopet postal prestolnica združene Nemčije. Oblasti Vzh. Nemčije so za čas, ko je bil Carter v Zah. Berlinu, poostrile pregled na cestnih mejnih prehodih, ki vežejo Zah. Nemčijo z Berlinom. ■ Turčija je umaknila s Cipra dva bataljona s 1.250 vojaki. Celotno število vojakov, ki so bili umaknjeni s Cipra od turške invazije leta 1974 je tako doseglo 17.250, vendar je na otoku še vedno okoli 25.000 turških vojakov, ki nadzorujejo 36 odstotkov površine otoka. ■ Vse baskovske dežele v Španiji so v vrenju. Najprej je prišlo do krvavih spopadov v Pamploni ob vsakoletnem slikovitem praznovanju sv. Firmina; nato je prišlo do protestnih povork v mestih Vic-toriji in Bilbau, kjer so udeleženci -zažigali javna vozila in vzklikali zoper policijo. Na železniški progi med znanim letoviškim mestom San Sebastianom in -francosko mejo pa je eksplodiral dinamitni naboj. ■ Po 85 letih britanske kolonialne uprave je postalo Salomonsko otočje (šest večjih in več manjših otokov) samostojna država. Na otočju, ki ima 29.785 kv. km površine (poldruga Slovenija) živi 200.000 ljudi. Glavno mesto Honiara šteje 15.000 prebivalcev in leži na najvišjem otoku Guada-lcanalu, ki -so ga v zadnji vojni Ame-rikanci -prvega po izredno krvavih bojih iztrgali iz rok Japoncev. Poletna doba ni samo čas počitnic v ožjem smislu, pač pa tudi čas oddiha v duhovnem pomenu. I-n sem lahko štejemo tudi razne prireditve in manifestacije, ki k item-u gotovo po svoje veliko pripomorejo. Zato imamo navadno povsod -razne poletne festivale, zlasti glasbene in gledališke. V Italiji sami jt- vsako leto veliko lepih visoko -umetniških prireditev, ki skušajo na sebi lasten način privabiti v razna središča — mestna ali počitniška, ob morju ali jezerih — veliko turistov in obenem ljubiteljev kulturnega užitka. Tako se skuša, vsaj kar zadeva glasbene prireditve, vedno dati na program 'kaj značilnega ali originalnega, da se bolj privleče občinstvo in kritiko. Letos se ob V-ivaldijevi tristoletnici povsod spominjajo del tega velikega beneškega baročnega mojstra. V Veroni so npr. prvič uprizorili njegovo opero »Orlando Furioso«, ki je sploh do sedaj niso poznali. Tudi letošnj-i festival »Settimane musicali« v Stresi ob Lago -Maggiore se bo začel v Vivaldijevem imenu z izvedbo oratorija »Juditha triumphans«, nadaljeval pa se bo med drugim z velikimi vokalno instrumentalnimi deli Cherubinija in Verdija. Te dni se zaključuje znani Festival dveh svetov v umbrijskem Spoletu, ki tudi že dolgo let združuje z obujanjem klasičnega duha predstavljanje naj-novejših del. Prijazno vojvodsko renesančno mesto Urbino bo v prihodnjih dneh na posebnem glasbenem seminarju obravnavalo in -na koncertih predvajalo dela nemškega baročnega skladatelja Hei-nricha Schiitza. In tako marsikje drugje v Italiji in Evropi. V -naši deželi je glasbeno poletje tudi v polnem teku. Poleg operetnegaa festivala v Trstu, ki ima že svojo tradicionalno veljavo, gre predvsem omeniti pomembnejše koncerte v oglejski baziliki. Med tem-i naj samo zabeležimo ob koncu junija izvedbe Vivaldijevih del, sedaj pa od strani orkestra in zbora švicarskega radia iz Berna Bachov Janezov Pasijon. Bazilika je tu že sama po sebi primeren okvir takim velikim glasbenim manifestacijam. Gorica sama tudi ne drži križem rok. Zabeležiti moramo zlasti nedavno koncertno izvedbo madrigalne komedije »Am-fi-parnas« renesančnega skladatelja O. Vec-chija, ki ga je zelo fino in skladno izvedel ansambel »Hortus musieus« iz Celovca v goriškem Avditoriju. Koncert je priredila občinska uprava; upamo, da bo kasneje spet predstavila kaj pomembnega -na vo-valno-instmmentalnem področju. Prejšnjo soboto 15. julija pa sta simfonični orkester iz Beljaka in goriški zbor »SantTgnaz-io« izvajala v -travniški cerkvi Mozartova dela. Poleg simfonije št. 30 in moteta »Exultate, jubilate« za sopran in orkester sta zbor in orkester predstavila Mašo v C-duru, znano pod imenom »maša kronanja«. Obe muzikalni telesi sta zelo posrečeno izvajali to nelahko delo in dosegli -precej skladno zlitost, kljub dejstvu, da gotovo nista imeli veliko možnosti za skupne vaje in popolno uigranost. Zelo številno občinstvo je vse -nastopajoče nagradilo z burnimi aplavzi. Med podobnimi -nastopi, ki zadevajo go-riške glasbene skupine, naj omenimo še zbor gorišk-ih madrigalistov, ki je pred kratkim ob spremljavi komornega orkestra izvajal Schubertovo mašo v G-duru. Vse to kaže, da se tudi med skupinami v naši deželi javlja vedno večje zanimanje za tovrstno glasbeno poustvarjalno delo. Gotovo bo v jeseni spet zaživela nova sezona, ki bo od mednarodnega pevskega tekmovanja »Seghizzi« dalje dobila svoj zagon. Obetajo pa se še drugi zanimivi koncerti, kjer bo tudi slovenski del lepo zastopan. ab umih i ............................................................. milili..m...iiiiiiiiiiimiiiii Jugoslovani koznuieio Trst ? Jugoslovanska carina je začela s podrobnimi pregledi na vseh mejnih prehodih okrog Trsta, tj. v Sežani (iz smeri Ljubljana), na Pesku (iz smeri Reka) in na Škofijah (iz Kopra in Istre). Pregledujejo natančno potne liste in nadzirajo iznos denarja, s čimer povzročajo na -prehodih dolge zastoje -vozil, katerih vrste segajo kilometre daleč. Učinek v tržaških trgovinah se že pozna. Posli so v nekaj tednih padli za polovico. Trgovine ne najemajo več pomožnega osebja zaradi navala jugoslovanskih kupcev ob koncu tedna. Jugoslovanski -kupci se preusmerjajo proti Gorici in Furlaniji, kjer pa trgovina doslej ni bila pripravljena za njih posebne želje. Kupujejo zlasti znane hlače kavbojke, da jih potem preprodajajo drugim, zlasti -vzhodnoevropskim turistom v Jugoslaviji. Ob silnem upadu prodaje v Trstu, ne le kavbojk, ampak tudi avtomobilskih delov, zlata, ur in drugega so zašle v krizo -mnoge -tovarne v Venetu, Emiliji -in celo Toskani, ki so doslej izdelovale za -tržaško -tržišče. Ko so se časnikarji -pozanimali o nenadni spremembi jugoslovanskega zadržanja na meji pri jugoslovanskem konzulatu v Trstu, jim je konzul Kante odgovoril, da ne gre za začasne, ampak za trajnejše ukrepe z namenom, preprečiti tihotapljenje tujih valut in blaga, s katerim se zadnji čas ukvarja veliko število mladih in mnogo št-udentarije. Na odgovornem -mestu v Beogradu pa so rekli, da nikakor ne gre za posledico volitev v Trstu, na -katerih je zmagala »Tržaška lista«, ki je naperjena proti Osimskemu sporazumu, češ da je to povsem notranja italijanska zadeva. Tu gre seveda za diplomatsko govorico; časovno sovpadanje izida občinskih -volitev v Trstu in jugoslovanskega ukrepanja na meji je samo po sebi preveč zgovorno, da med obema dogodkoma ne bi šlo za ozko povezavo. Mogoče je po eni strani še prav, da naši sosedi pokažejo nekaterim domišljavim tržaški-m protislovensko in protijugoslovansko usmerjenim krogom, da lahko Trst uspeva le od odprte meje in dobrega sosedstva. Kalkor tudi ni mogoče mimo vprašanja nameravane industrijske cone na Krasu, ki je z gospodarskega stališča, zdravstvenega i-n s stališča zaščite naravnega okolja povsem neumestna in bo poleg vsega uničila Slovence na Krasu, če za to slednje v Rimu niso imeli posluha, je toliko bolj nerazumljivo, da ga niso imeli niti v Beogradu. Skratka, če bi omenjeni coni odkazali prostor v tržaškem in koprskem pristanišču, -kamor v resnici spada, bi ne prišlo do teh političnih zapletov in negotovosti. Štiri zlate maše V torek 4. julija dopoldne so na Brezjah imeli zahvalno daritev štirje letošnji zlato-mašniki: Viktorijan Demšar, Alojz Žitko (ZDA), France Klopčič in p. Bogumil Remec SJ. V zamejstvu poznamo predvsem p. Bogumila Remca, ki je vrsto let v poletnih mesecih pomagal na Sv. Višarjah. Vedno je bil romarjem na voljo v spovednici in za božjo službo v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku. Romanje bolnikov na Brezje V soboto 8. julija je bilo na Brezjah romanje bolnikov in invalidov. Ta romanja so se začela pred desetimi -leti. Pobudo zanje je dala mladinska revija »Ognjišče«. Iz skromnih začetkov je postalo največje vsakoletno romanje na Brezjah. Letos sodijo, da je bilo skupaj s spremljevalci okrog 10.000 udeležencev. Somaševanje je vodil nadškof dr. Jožef Pogačnik, z njim pa koprski škof dr. Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Za glasbeni program je poskrbela mladina z Opčin: dekliški trio Mavrica in ansambel Galebi. Gledališče iz N. Gorice na tujem Po uspešnem gostovanju na Poljskem, v Varšarvi in ščečinu, kjer je za svoje izvajanje poželo veliko priznanja, se je Primorsko dramsko gledališče iz -Nove Gorice udeležilo VII. festivala -malih odrov v Bernu v Švici s predstavo dramatiziranega Cankarjevega romana »Martin Kačur« v priredbi Janeza Povšeta. Omenjenega lesti vala so se udeležile tudi odrske skupine iz Francije, Avstrije, Zah. Nemčije, Španije, Vel. Britanije, Italije, Švice, Nizozemske, Švedske in Ogrske. O novogoriški predstavi so se pohvalno izrazili bernski -listi »Tagsacht«, »Der Bund« in drugi, žal je tamkajšnji tisk poročal o »jugoslovanskem« gledališču, kar -pomeni, da ni bil ustrezno obveščen. Vtis je, da obstaja v matici še -vedno bojazen predstaviti se v tujini s slovenskim imenom ali da so dana celo navodila iz Beograda v tem smislu. ★ ■ Albanska vlada je uradno objavila, da ji je 7. julija vlada LR Kitajske odpovedala vso gospodarsko, tehnološko in vojaško pomoč. Obenem je odpoklicala domov vse svoje izvedence, tki so delali v Albaniji. Od leta 1954 naj bi bila prejela Albanija kar 4.250 milijard lir pomoči-Albanci bodo prisiljeni iskati si novih zavezništev ali pa se vrniti pod okrilje M o-skve, ki so >jo dolga leta napadali in -blatili enako kot Jugoslavijo. KATOLIŠKI GLAS Stran 3 Slavje štirih škofij v Ogleju Delovanje rajonskih svetov v bodočem petletju Jezikovna pisanost naše dežele in prožnost nove liturgije sta prišli do polnega Jzraza preteklo nedeljo 16. julija ob slavju v čast oglejskima 'mučencema sv. Mohorju in Fortunatu. Ta dva svetnika časti oglejska Cerkev že od davna, v zadnjih letiih pa njuno slavje zadobiva "vedno bolj sodoben značaj, to se pravi, da se skuša prilagoditi sedanjim razmeram. Te razmere pa so v tem, da je oglejska dediščina last štirih narodov oz. narodnosti: Furlanov, Slovencev, Nemcev in Italijanov. V preteklosti se na to ni polagala kaka posebna važnost, danes je pa to nujno, ker se narodna in jezikovna zavest že- 11 ta uveljaviti tudi v liturgiji, kakor se uveljavljata v civilnem življenju. Prenovljena liturgija nudi za .to potrebne možnosti, ki jih modri pastirji znajo uvelja-V|ti. To smo videli ravno preteklo nedeljo v Ogleju. Goriški nadškof Cocolin je k slavju povabil 'svoje sobrate iz Vidma, Trsta in Pordenona oz. nekdanje Concordie. Gre za tri škofije, ki so skupaj z goriško tvorile ozemeljsko jedro nekdanjega oglejskega patriarhata. Ker je v Oglej prišel tudi videmski pomožni škof, je somaševalo pet škofov in lepo število duhovnikov iz vseh štirih škofij. Tudi vernikov je bilo precej, četudi bi jih lahko bilo več, zlasti še slovenskih. Maša je bila slovesna, kakor se spodobi za tako slavje v -taki baziliki. Somaševanju je predsedoval nadškof Cocolin, ki je irnel uvodno besedo v liturgijo in tudi pridigo. Njegova uvodna beseda je takoj nakazala svojevrstnost slavja: v italijanščini, slovenščini, nemščini in furlanščini je bila Podana uvodna misel v mašo. Prvo berilo Je msgr. Simčič prebral v slovenščini, drugo msgr. Marcuzzi v furlanščini, evangelij so pa prebrali v italijanščini. Po evangeliju je nadškof Cocolin 'razvil naslednje misli: Naša krščanska vera je veselo oznanilo ljubezni. To oznanilo nas je zbralo v tej oglejski baziliki, od koder se je kot žarki razširilo po vseh naših deželah. »Od mnogih strani« smo namreč prišli, da počastijo pričevalca vere sv. Mohorja in Fortu-Hata. To slavje svetih mučencev, kateremu so se pridružile tudi sosednje škofije Videm, Trst in Pordenone, stavi nam vsem posebne zahteve. Potrebno je, da znova odkri-lemo globoke vrednote krščanske tradicije, ki nas vežejo s preteklostjo živega občestva vernikov. To je nadvse važno, če hočemo obnoviti svojo povezanost s Kristusom. Zbrani smo tudi zato, da se spomnimo }lci stalno in konkretno pomoč, za kar so Se naše Cerkve zavezale pri obnovi Furla-niie, ki je še vedno zaznamovana od žalost Za mrtvimi in zaradi velikanske škode. Nujno je zato, da nadaljujemo z našo solidarnostno akcijo, da bo materialna obnova simbol tiste duhovne obnove krščanskega upanja, ki mora vedno razsvetljevati 'n podpirati naše cerkvene skupnosti v Sreči in nesreči. V tej luči smo poklicani, da damo smisel svoji veri. Le če bomo zares živeli kot kristjani, bo naša vera mogla odgovarjati naši zgodovinski poklicanosti. Vsi nadomestki so določeni za propad. Propadlo bo krščanstvo, ki bo enostransko spolitizirano, kakor tudi tisto, ki se lstoveti z nekim humanizmom. Tudi pre-Vec razumsko zapopadeno krščanstvo ali °n°, ki je iztrgano iz resničnih zgodovin skih okoliščin ne bosta mogla uspeti. Samo resnična vera, ki se javlja v ljubezni do Boga in do bližnjega, bo lahko povrnila našim Cerkvam moč in zagon, da bodo razsvetljevale, usmerjale in prekvasile človeštvo, saj so poklicane, da postanejo luč, sol in kvas. O da bi nas zgled sv. Mohorja in Fortu-nata zares spodbujal k želji, da tudi mi postanemo oznanilo vere, upanja in ljubezni. To je edini smisel in namen, zaradi katerega smo se danes zbrali tukaj v Ogleju, ob misli na vstalega Kristusa, ki kaže pot, na katero morajo naše Cerkve stopiti skupaj z njim za rešitev človeštva. Po nadškofovi pridigi se je maša nadaljevala v italijanščini, očenaš je pa vsa cerkev zapela v latinščini po gregorijanskem napevu. Pri tem spontanem skupnem petju sem se znova potrdil v prepričanju, da sta gregorijansko petje in latinski jezik še zmeraj tisto, kar katoličane druži tudi v vidno občestvo molilcev. Prav tako je človeka presunil zaključni latinski Ite missa est in Deo gratias, ki je nazaj odpela cela cerkev, kot smo nekoč poslušali pri slovesnih mašah. Rekli smo, da je maša bila slovesna, k slovesni maši pa spada slovesno petje. Za to sta poskrbela Sinfonieorkester iz Beljaka in zbor Sv. Ignacija iz Gorice. Prvi je nastopil pod vodstvom dirigenta Hansa Schambergerja, drugega pa je vodil St. Jericijo; skupno je sodelovalo blizu sto oseb. Zbor in orkester sta izvajala Mozartovo Kronungsmesse za zbor, soliste in orkester. Mašo so izvedli v celoti z Glorio, Credom in ostalimi deli. Med liturgičnimi besedili je zbor Sv. Ignacija zapel tudi nekaj drugih pesmi, med temi eno slovensko in eno furlansko nabožno skladbo. Po maši sem se ustavil z nekaterimi prijatelji in znanci na trgu pred cerkvijo in smo 'komentirali pravkar končano slavje. Eni bi si želeli v baziliki samo gregorijansko petje, drugi naj bi opustili Čredo, ki je zmeraj dolg in vernikom nič ne pove. Bolj primerno bi bilo, če bi ljudstvo vero na glas molilo. Tretji so pa bili veseli, da nas liturgija vsaj ob določenih priložnostih poveže v vidno molitveno skupnost okrog evharističnega Jezusa, ki se daruje pri maši. Ti slednji so še najbolje zadeli ekumenski pomen sličnih liturgičnih slovesnosti, kot je bila nedeljska. Naj bi se še bolj razširile ob sodelovanju vseh, ki smo iz Ogleja prejdi luč evangelija in krščanske kulture. K. H. V ponedeljek 10. julija so se na sedežu Slovenske skupnosti sestali novoizvoljeni strankini svetovalci v petih okrožnih svetih tržaške občine s člani izvršnega odbora SSk. Sestanek je ibil v celoti namenjen delovanju rajonskih svetov v bodočem petletju in izdelavi okvirnih stališč, ki jih bodo predstavniki SSk zastopali v vseh petih rajonskih svetih. Uvodno poročilo o sedanji politični situaciji je podal deželni tajnik dr. Drago Štoka, ki je poudaril nejasnosti političnega stanja po zadnjih volitvah in dejal, da se bodo te nejasnosti nedvomno odražale tudi v rajonskih svetih. Je pa Štoka naglasil, da je SSk proti komisarskim upra vam in da je torej pripravljena na sodelovanje s čim širšim krogom demokratičnih strank; seveda pa pri tem niti za trenutek ne odstopa od svojih splošnih načel, ki sovpadajo z osnovnimi zahtevami vse slovenske manjšine v Italiji. Ta načela je mogoče zaobjeti v eni sami zahtevi, tj. v zahtevi po vsestranski uveljavitvi slovenske manjšine v Italiji v duhu republiške ustave, ki zagotavlja vsem državljanom enakost ne glede na jezik, ki ga govorijo. Kar zadeva vodenje konzuit je Štoka dejal, da je imela SSk, na osnovi dogovora med demokratičnimi strankami, doslej predsedstvo enega rajonskega sveta in je izrazil prepričanje, da bo prišlo tudi v bodoča do takega dogovora, ki bo omogočal tudi manjšim strankam, da s predsedniškim mestom v eni izmed konzuit pripomorejo k demokratizaciji decen tralizirane občinske uprave. »Seveda bi moralo v tem primeru — je zaključil Štoka — pripadati SSk predsedstvo ene tistih konzuit, kjer so problemi Slovencev najbolj pereči in kjer ima SSk po dva svetovalca.« Nato je član izvršnega odbora Bojan Brezigar seznami novoizvoljene svetovalce z nekaterimi podrobnostmi o začetku delovanja in o pristojnosti rajonskih svetov, ki jih vsebuje zakon iz leta 1966. Brezigar se je še zlasti zaustavil pri vprašanjih urbanističnega razvoja tržaške občine in poudaril, da ima SSk svoje svetovalce samo v petih rajonskih svetih, a da bodo ti sveti pristojni za večino občinskega ozemlja in še zlasti za tista področja, kjer je gradbena dejavnost najbolj v razvoju in kjer ni predvidena le .stanovanjska gradbena dejavnost, ampak tudi gradnja industrijskih objektov ter cestnih infrastruk-utr. »Prav na tem področju — je dejal Brezigar — bodo morali biti predstavniki SSk izredno pozorni na vsako odločitev, kajti zavedamo se, da je marsikdaj težko vskladiti splošne interese s specifičnimi interesi manjšine.« Brezigar je nato poudaril odločno nasprotovanje SSk razlaščanju in raznarodovanju slovenskih področij ter opozoril na delo, ki ga bodo morali ob teh vprašanjih opraviti rajonski sveti. Sledil je poseg dosedanjega svetovalca v konzulti za vzhodni Kras Milana Vremca, ki je bil na zadnjih volitvah ponovno izvoljen. Vremec je nakazal delovanje rajonskih sivetov s praktičnega vidika in možnosti, ki jih imajo še zlasti predsedniki teh svetov pri usmerjanju dela. Zaustavil se je tudi pri dosedanjem delovanju vzhodnokraške konzul te in o delovanju posameznih komisij, ki se je marsikdaj izkazalo celo za koristnejše od dela konzuit samih. Vremec je še izrazil željo, da bi bodoča občinska uprava v večji meri upoštevala mnenje rajonskih svetov kot dosedanja. Ob koncu sestanka se je razvila živahna diskusija, v katero so posegli skoraj vsi prisotni člani izvršnega odbora in izvoljeni svetovalci. tržaške n »4*2^, JfKl© ***■*•• • , ■ V ponedeljek 17. julija se je sestal novoizvoljeni svet dežele Furlani j a-Jul i j s k a krajina in izvolil za svojo četrto mandatno dobo Arnalda Pittonija (PSI) za predsednika sveta. Od navzočih 59 svetovalcev se je za Pittonija izreklo 50, dva svetovalca Furlanskega gibanja pa nista hotela glasovati. Slovenska svetovalca Drago Štoka (SSk) in Boris Iskra (PCI) sta prisegla najprej v slovenščini, furlanska pa najprej v furlanščini, šele nato pa oboji v italijanščini. ■ Dva mrtva in sedem ranjenih je bil tragični obračun eksplozije, do katere je prišlo v miljski ladjedelnici »AIlo Adria-tico«. Eksplodirali so plini, ki so izhlape-vali v sveže prepleskanem podpalubju splava Ob pomolu. Namestnik državnega tožilca je izdal tri sodna obvestila in sicer zoper lastnika podjetja, kemika in vodjo Stoletnica rojstva dr. Jakoba Ukmarja Msgr. dr. Jakob Ukmar bo ostal za nas primorske Slovence, za tržaške pa še posebej, važna osebnost, h kateri se bomo še dolgo vračali. Pred sedmimi leti smo ga pokopali. Če bi še živel med nami, bi bil v četrtek 13. julija dopolnil sto let življenja. Kaj naravno, da smo za to priložnost oživili njegov spomin. Istega dne ob osmih zvečer je bila posebna slovesnost v škedenjski cerkvi, kjer je maševal, pridigal in spovedoval 52 let. Škof Bellomi ni poznal msgr. Ukmarja, a je veliko slišal o njem, zato je hotel povzdigniti liturgično obhajanje s svojo prisotnostjo. S škofom je somaševalo 13 duhovnikov, v klopi je bil z nami tudi msgr. Leopold Jurca iz Kopra, ki prav te dni končuje svojo knjigo »Moja leta v Istri«, z njim pa tudi kancler koprske škofije Ivan Kobal in urednik »Ognjišča« Franc Bole. Govor je imel dr. Angel Kosmač. Orisal je zemeljska leta dr. Ukmarja, priklical v spomin njegove lepe lastnosti in opravljeno delo, predvsem se pa je zahvalil del. •J----------- > IT* . uwn. JW .......................... Illllllllllllllllllllllllllllll.HIMNI!.Illlllllllllllllllllll.Illlllllllllllllllllllllllll.Illlllllllllllllll.Illlllllll.Illlllllllllllllllllllll.IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII.um aNdrej majcen sdb (3) Iz moje misijonske kronike NEDELJA ZA POKLICE IN APOSTOLAT TISKA Tudi tukaj v Tainanu bomo obhajali netijo za poklice. Pa je le nekoliko težko ^ed temi trdimi pogani. Hongkong je za tako delo zares idealen. Odprli bomo nov Mladinski center iv Tuku-ju, z otroškim Vrtcern, kapelico in župnijskim uradom ali ekspozituro. To je poldrugo uro hoda od tukaj. p, 'išel bo sam gospod škof, da bo lrr,el mašo in pridigo, nakar bo blagoslovil n°Vo hišo. Navzoče bodo tudi civilne ob-'asti z županom in svetovalci. Na stavbi s°Veda še marsikaj manjka. ^osebno nujna bi bila knjižnica s primernim številom verskih knjig v kitajšči-Po don Boskovem zgledu smo se tudi v toni koncu posvetili apostolatu tiska in l2dalj precej knjig. Založnik nam seveda 110 niore dajati knjig zastonj, pač pa po ^ižani ceni. V začetku je avstrijski sale-^Janski misijonar Weidinger na iveliko or-®anizirail »Salesian Press«, a ker ni bilo potrebnega kapitala, so pozneje ustanovo prevzeli škofje. Eno je gotovo: don Bosko- vi sinovi so dali katoliški knjigi v kitajščini pomemben doprinos. Toda knjige je treba imeti in jih širiti med ljudmi, drugače je tiskovni apostolat mrtvorojeno dete. Pred tedni smo poslali prvega formožan-skega kandidata v salezijanski noviciat v Hongkongu. Svoj čas so meni naročili, naj ga nekoliko pripravim. Včeraj sem dobil od magistra pismo, v katerem pravi, da je kar zadovoljen z njim. Upam, da bo vztrajal in da bo lepo napredoval, kot tisti, ki sem vam jih svoj čas priporočil. ASISTENT STAREGA KOVA Danes, 5. maja 1978, ne pišem iz Tajna-na, ampak iz Čau Čeva. Tu ima svoj mladinski dom, Boystown mu pravijo, g. Mac Cabe. Ker so ga začeli boleti zobje, je šel za mesec dni v Hongkong in ga sedaj jaz nadomestujem kot že prej enkrat. Peljal sem se z ekspresom do Tungpin-ga, od tam naprej pa s taksijem; zadnji del poti po krasnem drevoredu kokosovih palm. Res nekaj lepega in čudovitega. Povsod polja, riž in zopet riž, pa sadje, banane in druge božje dobrote. Podnebje je precej ugodno in tako ponoči le malo pospančkam... Sedaj so fantje v šoli, v ljudski, srednji in višji srednji šoli. Fantje so pridni in zelo dobrega duha. Prav naše salezijansko delo, kot smo ga včasih imeli, a se ga sedaj mnogi salezijanci boje kot hudič žeg-nane vode, ker je pač treba biti nadzira-telj (asistent smo včasih rekli) od pol petih zjutraj do desetih zvečer. Asistent starega kova je vedno dober, vedno vzgojitelj. Tako na stare dni znova preživljam mlade dni svojega salezijanskega delovanja. Vem, da je sedaj prišlo nič koliko novega: psihologija, biologija, pedagogija, osebnostna vzgoja in ne vem kaj še vse... Debele knjige vse to natančno razlagajo in razložijo, a konec koncev se postavljajo z učenostjo in ne z uspehi, ki so in ostanejo na papirju. Z majhnimi se je treba majhnega narediti in se žrtvovati tudi na stara leta z asistenco, z dobro besedo, posebno pa z rožnim vencem v roki... Sedaj pa nekoliko pogledam v tisto knjigo, ki sem jo iz Evrope prejel o don Bo-sku in Dominiku Saviu, katerega praznik bomo jutri obhajali. Naj mi Dominik posreduje malce svoje duhovnosti, da jo bom lahko podal našim dragim sirotam in zapuščencem. (Konec prihodnjič) Bogu za veliki dar, da smo imeli v za naš narod težkih časih tako odločnega in svetega duhovnika. Ob koncu smo še zapeli zahvalno pesem. Na koru so sodelovali med mašo kar trije zbori: pevci z Opčin, iz Mačkolj in iz Skednja. Dr. Ukmarja se je spomnila tudi radijska oddaja »Vera in naš čas«, v kateri je bilo povedano to, kar je o dr. Ukmarju napisal koprski škof Janez Jenko. Ukmarjev zgled naj bi svetil mladini, kako se je treba zavzemati za krščanske ideale in zanje živeti. Ekumensko srečanje na Vejni Vsakoletna Cirilmetodova nedelja na Vejni je letos izredno lepo uspela. Zbralo se je toliko ljudi kot že dolgo ne. Velik del prisotnih je bil z onstran meje. Napovedano je bilo, da bodo somaševali trije novomašniki in dva srebmomašnika. Pa se vse ni uresničilo. Prisotna sta bila dva novomašnika in srebrnomašnik Marij Ger-dol. Konicelebracijo je vodil novomašnik iz Izole Dinko Bizjak. Skavti in skavtinje so na začetku slovesnosti pozdravili novomašnika in jubilanta Gerdola. Med mašo je govoril novomašnik Dinko o pomenu edinosti in o delu za edinost. Marij Gerdol pa