456
Listek.
Listnica uredništva. Že v nastopni svoji številki smo obljubili pošiljateljem pesniškega blaga, da bomo skušali ravno za njega ocenjevanje pridobiti »Zvonu« stro-kovnjaško pomoč. Sedaj je to »fait accompli«, kateri navda z zadovoljnostjo z nami vred gotovo tudi pesnike same. In tako le-tem že to pot postrežemo s tenko premišljenimi opombami o  njih prispevkih.  Evo jih:
Hrabroslav.   Nerabno,  Nič  izvirnega  in   oblika nedostatna.  —
Vid Se me nič.    »Poroka«  še ni godna. Urite se, morebiti spišete kaj boljšega.
Josip.  Nerabno.   —  Rastislav. Nekaj  malega o  priliki morebiti.   —
Tugomer. Lepo Vas prosimo, pustite sonete I Taka preumetna oblika je samo za najizurjenejše stihotvorce in še tistim je venderle — Prokrustova postelj. Prešeren ni zaradi tega velik lirik, ker je pisal sonete, nego, ker so soneti njegovi zares tudi poetični, ker so polni pravega čustva in lepih mislij. Vse tiste stalne verzue oblike: sonete, triolete, rondele in Bog si ga vedi, kako se še imenujejo, so si izmislili romanski pesniki ; slovanski in germanski poeziji se ne prilegajo. Čim svobodnejšo obliko ima poetična misel,  tem ložje se pokaže in tem neposredneje dejstvuje na čitatelja.  —
Srp oš. Se negodno — J. O. Nič novega — in stara snov ni obdelana v izvirni obliki, — Milan Slavin Tonikin. Zaman ste si izmislili po španskem običaju tako dolgo ime;  pesmim Vašim  to kar nič ne koristi.  —
M. Tudi Vaša muza si je polomila vse ude v kruti Proknutovi (sonetni) postelji, v katero ste jo tako neusmiljeno stlačili. Ako pa še povrhu mislite, da bode sonet »Moje sobice" le za trohico pridobil poetičnosti, ker ste v začetne črke vpletli sladko ime svoje oboževaake, Vam moramo tudi povedati, da se grozovito motite! Prešernov sonetni venec nima zaradi Primčeve Julike ni trohe več poetične vrednosti; lahko celo rečemo, da bi bil »sonetni venec« še boljši, da tiste Julije ni v njem, ker bi bil tako Prešeren imel še svobodnejšo roko pri delu. Posnemajte velikega Prešerna v poetičnosti. ne pa  v takih akcidentalnih,  povse malenkostnih zunanjostih !  —
C ar men. Pravi poet in vsaki beletrističui pisatelj sploh mora vedeti, kaj je tako zvana »estetična ekonomija«. Ta »ekonomija« velja zlasti v vezani besedi. Misli, ki jo lahko povem v jedni strofi, ne bom raztegoval na tri strofe. Brez posebne potrebe se tudi ne ponavljajo jedni in isti verzi v jedni in isti pesmi. Zoper to obče veljavno načelo pa načeloma greši tako zvani »triolet«. Ne moremo si kaj, a nam se zdi triolet kakor pijanec, ki neslano opetuje po dvakrat, trikrat jeden in isti stavek. Proč z neslanimi »trioleti« iz naše poezije! — Kolikor se spominjamo, so bili samo tisti trioleti nekaj vredni, ki jih je — menda prvi —. uvedel dr. Zbašnik v našo literaturo; Zbašnikovi »trioleti«   so  še poetični  .  .  .
Carmen. Stalne baladne oblike, zunanje oblike, ni, pa je ni! Baladni moment tiči zgolj v vsebini, v snovi; v dispoziciji, zlasti pa v navadno več ali manj tragičnem zvršetku, ki čitatelja iznenadi. Vi ste se tega žanra naučili bržčas od Geštriua, ta pa od Jaroslava Vrclilickega. Toda marsikatera Gestrinova v tisti stalni obliki napisana in od njega samega tako nazvaua »balada« v bistvu ni prava balada, nego samo čista lirika. Izvzel bi v tej obliki samo »balado p prepelici«. V tej pesmi čini baladni moment tista prepeličina  »ped peclij«,  ki čitatelja na koncu tako pretrese! —¦
G. Volkov Jaromir v Lokavcu. Vzpričo Vaše prošnje Vam radi potrjujemo, da smo Vam vrnili na Vašo izrecno željo rokopis »Narodopisne stvari iz Lokavca v vipavski dolini,« katerega je bilo napovedalo naše »Vabijo na naročbo«,  češ,  da pride  v  tem letniku na  vrsto, pa ga doslej  nismo  utegnili   priobčiti.