Jos. Repina-.
Ob  Balkanu.                                                           361
zavesti; izpirati sva jela njegovo rano, čakaje, da pride Spanjol z neobhodno potrebno lekarno.
Kako je pač mogel Jules navzlic svoji „fa-mozni ideji" v tako kratkem Času — od Spanjolo-vega odhoda pa do sedaj je preteklo jedva četrt ure! — od spredaj in zadaj oviran in obložen, priti skozi petdeset korakov dolgi hodnik, to mi je Še do današnjega dne ne-umljivo. Zaslužil je moje popolno priznanje, in s svojim ugovorom ga nikakor nisem na-merjal grajati, nego samo malo podražiti, dotaknivši se najnežnejše strune v njegovem srcu.
Rad sem ga poslušal, kadar se je jedenkrat ogorčil in vzburil. — Bil je blaga duša, in prijateljska vez se je med nama od dne" do dne" bolj in bolj trdila.
Kmalu je prisopihal Pedro z lekarno. Po daljšem trudu in prizadevanju smo opazili pri ranjencu prve znake vračajočega se življenja: život njegov se je lahno stresel, zamolkel vzdih se mu je izvil iz prsij, in žila je začela hitreje in krepkeje biti; — slednjič je odprl oči in nas mrklo gledal. Z rokama se je prijel za rano, katero smo bili obvezali (krogla je seve še tičala znotraj), bolestno zastokal in se sklonil po koncu. S Julesom sva ga podpirala.
„Narodni dom"  v Celju. (Narisal inženir Iv. Hraskf.)
„Kdo ste?" vprašal je s slabotnim, počasnim glasom.
»Cuždenci,1) ki ti pa želijo dobro!" odgovoril sem jaz.
„Dobro? — meni? ne! Mene sleherni le sovraži, zaničuje in zametava; samo moj gospod me ljubi, — ta me ljubi! Zanj radumrjem, — o j tako rad !"
„Le miren bodi in ne vzburjaj se! Prenesli te bomo v bližnje selo, kjer boš našel zdravniške pomoči in zopet okreval."
Tujci.
»Okreval?—-ne! —z manoj je pri kraju! Že čutim — tu globoko — tu me boli — umrl bom! In svojega gospoda več ne bom videl, — nič več! In jezen, srdit bo name, ker ne bo dobil pisma! — — Da, pismo, pismo moram imeti — moram! Kje je Pir ? — kje? On je ima! — vzel je je —. Nazaj je daj! —¦ nazaj!"
Zadnje besede je divje zakričal, da je odmevalo po votlini, z rokama odrinil naju dva, ki sva ga držala, in skočil kvišku: a noge so mu takoj zopet odpovedale, in padel je nazaj na tla. milo ječe\ Iz ust se mu je udrla kri in ležal je mirno, nepremično; na pol odprte