MjO V.vta. nt MAKS VEČKO DVA ŽUPANA 0 VČERAJŠNJEM IN DANAŠNJEM ČASU MARINA LESKOVEC DROBNO GOSPODARSTVO V OBČINI RAVNE - MOŽNOSTI IN REALNOST MARIJA DRETNIK KOLIKO NAS JE IN KAKO ŽIVIMO HELENA MERKAC VELIKO BOLJE KOT POPREČNO V REPUBLIKI HELENA MERKAČ TUDI PODEŽELJE BOMO RAZVILI LE S PODJETNIŠKO MISELNOSTJO ZMAGA PROST POMOČ IN OPORA LJUDEM V STISKI NINOSLAV GODEC UREJANJE INFRASTRUKTURE - POGOJ ZA NADALJNJI RAZVOJ KOTELJ JANEZ MRDAVSlČ ODLOČILI SMO SE MOJCA POTOČNIK PREŽIHOVE PLAKETE ZA LETO 1990 GRADIVO ZA KOROŠKI BIOGRAFSKI LEKSIKON DR. VILI KRAMER LOJZE LEBIČ ERVIN WLODYGA GROFJE THURNI IN GRAD RAVNE FRANC GORNIK ZAČETKI ŠOLSTVA V NAŠI DOLINI MOJCA POTOČNIK NOVE OBLIKE ZA NOVE POTREBE MOJCA POTOČNIK IZ KOROŠKE - V SVET HELENA MERKAČ GLEDALIŠKA BESEDILA RUDIJA MLINARJA ČAS, KO ZAŽIVIJO ODRI ZLATKA STRGAR KO SE PRILAGODIŠ, JE VSEGA KONEC MARJAN KOLAR OD TEME DO SESTAVKA PARTIZANSKE TEHNIKE NA KOROŠKEM JOŽE ŽUNEC NA OBEH STRANEH DOLINE MAKS VEČKO • PLANINSTVO IN EKOLOGIJA ANDREJ WLODYGA S POTI PO KITAJSKI MARJAN KOLAR UMETNOSTI NA OBČINSKI RAVNI NI TURIZEM IMA TUDI SLABE STRANI v« % M »] Si OBČINA RAZVOJ SOCIALA ZGODOVINA KULTURA PLANINE cn o> o & . DVA ZUPANA O VČERAJŠNJEM m * IN DANAŠNJEM ČASU Vprašanja: Maks Večko, dipl. inž. Odgovori: Adi Cigler, dipl. iur. »V prejšnji številki Koroškega fužinarja je bil objavljen intervju s predsednikom Izvršnega sveta Skupščine občine Ravne na Koroškem. Uredništvo je v tej številki povabilo k sodelovanju predsednika skupščine naše občine, da tako z obema intervjujema zaokroži podobo naše oblasti, ki smo si jo volilci ustvarili v lanskih večstrankarskih volitvah. V veliko zadovoljstvo mi je, da sem bil v okviru uredništva odbora izbran, da opravim ta razgovor. Rečeno je bilo, naj se vidi, da se ne pogovarja s predsednikom samo član uredniškega odbora, temveč tudi eden predhodnikov na tej funkciji. Sam bi ob tem dodal, da se najine življenjske poti niso prekrižale samo ob tej funkciji, ampak imava še nekaj drugih stičnih točk in na nekaj teh se mislim nasloniti tudi v okviru tega intervjuja. Naj se prvo vprašanje nanaša na tvoje občutke pri opravljanju funkcije. Si v specifičnem položaju, ko kot član SDP, ki je v opoziciji občinski vladi, predseduješ skupščini. Iz prejšnjih časov mi je poznano, da je bilo dobro sodelovanje med predsednikom skupščine (županom) in predsednikom IS pomembno za uspešno izpeljavo aktivnosti. Kako zagotavljata sodelovanje sedaj, ko sta v različnih strankah?« »Z uvedbo nepoklicnega predsednika skupščine občine sta se nedvomno spremenila tudi vloga in položaj predsednika izvršnega sveta. Moral je med drugim prevzeti vse tiste naloge, ki sicer sodijo v pristojnost predsednika občinske vlade, a jih je po dogovorjeni delitvi dela ali po lastni presoji opravljal prejšnji poklicni župan. To je bil morda tudi razlog za nesoglasja, ki so se v prejšnjem obdobju kdaj pa kdaj pojavila med predsednikoma. Medsebojno razumevanje in sodelovanje je vsekakor potrebno, še zlasti v zvezi z reševanjem zadev, ki jih predlaga skupščini v sprejem izvršni svet. Doslej ni bilo vedno tako. Menim pa, da strankarska pripadnost ni ovira za uspešno medsebojno sodelovanje. Pri usklajevanju posameznih aktivnosti ima pomembno vlogo predsedstvo skupščine « »Poznam tvojo odprtost, zato sem bil že v okviru pri- Adi Cigler prav na volitve prepričan, da si primeren kandidat naše stranke za mesto župana, širina je namreč lastnost, ki jo je ta funkcija zahtevala vedno, v pluralni skupščini pa je še posebej zaželena. Pa vendar. Kako shajaš s pojavi nestrpnosti, ki jih je v tem, še vedno prehodnem obdobju, kar precej?« »Res je, precej kritičnih besed iz predvolilnega boja, najpogosteje na račun "mračne preteklosti”, se je preneslo na začetna zasedanja skupščine. No, tu in tam smo še vedno priča gromkim in nergaškim besedam. Marsikateri delegat pričakuje od predsednika, da bo utišal preveč razgrete raz-pravljalce. Kakorkoli že - pri vodenju skupščine si bom prizadeval za spoštovanje osebnosti delegatov in za njihovo svobodno izražanje. To je tudi eden izmed pogojev za demokratično delovanje skupščine. Spodbudno je, da smo dosegli o vseh konkretnih obravnavanih vprašanjih, navzlic pluralistični sestavi skupščine, precejšnjo večinsko enotnost delegatov. Zal pa je veliko tudi takšnih zadev, kjer smo delegati nemočni, saj je njihovo razreševanje odvisno od sistemskih sprememb, ki so v pristojnosti republiških in zveznih organov. Tako je bila skupščina, na primer pri obravnavanju pomembnega vprašanja o stanju gospodarstva v občini, postavljena le v položaj ocenjevalca in predlagatelja posameznih ukrepov« »Ena izmed aktivnosti, kjer si imel pomembno vlogo, in je izzvala različne komentarje, je bila pogrebna slovesnost na Lešah na grobu žrtev iz časa po vojni. Tam si imel tudi komemorativni govor, v katerem si se v imenu občine poslovil od nam nepoznanih žrtev. Ali želiš o tem reči nekaj besed tudi našim bralcem?« »Priznati moram, da me je prošnja, da bi govoril na komemorativni slovesnosti ob dnevu mrtvih na Lešah, vznemirila. Veliko sem slišal že kot otrok, da so bile tudi na tleh prijaznih, nekdaj knapovskih Leš pokošene žrtve po že končani vojni. Po neuradnih pričevanjih jih je bila večina doma onkraj državne meje. Pahnjeni so bili v nasilno smrt brez vsakega ugotavljanja posamične krivde za morebitna medvojna dejanja, čeprav bo odgovor na vprašanje, kdo so bili ti ljudje, koliko jih je bilo in zakaj so bili usmrčeni, odkrila in dokazala zgodovina kot edina nepristranska in objektivna razsodnica, sem soglašal, da imajo tudi te žrtve, kot tudi mnoge druge, ki so umrle nasilne smrti, pravico do dostojnega pogreba in spomina. Zato na|bo skromno spominsko obeležje, ki smo ga postavili na tem žalostnem kraju, trajen pomnik in opozorilo, da ne bi bilo nikoli več nasilnih usmrtitev zaradi takšnega in drugačnega prepričanja« »Ko govoriva o žrtvah, mi spomin uhaja v določen čas, ki je po svoje vplival na naju oba. V mislih imam sedemdeseta leta, ki sva jih oba preživljala v železarni. Spomnim se, da sem takrat odklonil funkcijo sekretarja tovarniškega komiteja, ker sem takrat ie tako znal razrešiti konflikte v sebi. Mnogi so me zaradi tega obsojali, nekateri so me imeli že kar za odpisanega. Takrat si bil ti tisti, ki je imel z mano prvi človeški razgovor, ko si me kakšno leto za tem nagovarjal, da se prijavim za mesto ravnatelja kalilnice. V luči branilca napadenega si se postavil tudi na tisti famozni konferenci v Mežici, ki je udarila po vrhovih v železarni in na koncu si bil na neki način žrtev posledic te konference tudi ti. Pa vendar se verjetno oba strinjava, da se je vedno splačalo biti mož principa in vztrajati v lastni demokratični usmeritvi. Kako vidiš to obdobje, ki si je v Sloveniji pridobilo ime svinčenega obdobja, v našem okolju? Ali imaš občutek, da je naše današnje obnašanje v osnovi nespremenjeno, ali misliš morda, da smo se vendarle precej spremenili?« »Reči moram, da se je v meni takrat, ko smo vse povprek kritizirali tovarno in njene vodilne ljudi, nekaj porušilo. Nisem mogel sprejeti metod, načina in ne dovolj argumentiranih obtožb zoper posamezne vodilne sodelavce, še posebej ob dejstvu, da je tovarna dobro poslovala. Sem nasprotnik vsiljenih nedemokratičnih postopkov in odločitev. Zato tudi sedaj težko sprejemam »diskvalifikacije«, ki jih izrekajo nekateri pristaši nove oblasti posameznikom, ki so drugačnega političnega prepričanja. Naj bo vendarle že enkrat jasno, da se je veliko ljudi, članov nekdanje tako »zloglasne« komunistične stranke, iskreno zavzelo za "slovensko pomlad«! Priznanje in spoštovanje opozicije je pogoj in ogledalo vsake demokratične družbe. Po tem nas bo sodil in cenil ves napredni demokratični svet « »Naslednje vprašanje bi rad usmeril na gospodarsko področje. Segel bom nazaj v naša študijska leta. Bila so za železarno (in tudi takrat na tej osnovi za širšo okolico) huda leta; spomnim se, da štipendisti železarne v februarju 1968 celo štipendije nismo dobili. Takrat sva oba delala v Klubu koroških študentov (ti si bil predsednik kluba dva mandata pred menoj) in spomnim se, da smo vsakega, ki je pomišljal o svoji vrnitvi domov, zavzeto prepričevali, da je njegova dolžnost, da se vrne domov in pomaga napredku svojega kraja. In vsi, ki smo trdno navezani na svoj rojstni kraj, smo se resnično vrni- li. Sedaj je za nami približno dvajset in nekaj več let dela. Ali meniš, da v resnici v tem času ljudje v tej dolini nismo ničesar ustvarili in je bilo vse, na kar smo bili ponosni, milni mehurček, ki se je razpočil celo brez glasu? Ali morda ne meniš, da je vendarle primerno, da se napravi poštena analiza vzrokov sedanjega gospodarskega stanja in kdo naj jo opravi? Ali se strinjaš, da je takšna analiza lahko osnova novemu zagonu?« »Marsikdo je lahko upravičeno užaljen, ko tolikokrat pogrevamo napake "starega režima" in zaničujemo nesporne dosežke. Koliko truda, delovne vneme in znanja je bilo vloženega tudi v razvoj naše doline! Zdaj, ko pelje gospodarski voz navzdol, se čutimo opeharjene. Ali je bil res ves naš trud zaman?! Ali je res za slabo gospodarsko stanje izključni krivec sistem, od katerega smo se tako rekoč že poslovili? Prav bi bilo, da bi prenehali z obtožbami preteklosti in se veliko bolj posvetili prihodnosti. Mnenja sem, da imamo že precej pričujočih analiz in ocen o vzrokih slabega gospodarskega stanja. Potrebujemo sistemske spremembe in ukrepe na makroekonomski ravni, za kar so odgovorni v republiki. Vsak v svojem delovnem okolju pa se mora temeljito ozreti vase, kajti jadikovanje in samosmi-lečno kazanje s prstom na druge nam ne bo nič kaj prida pomagalo pri razreševanju gospodarskih zagat« »V Republiki Sloveniji je v postopku sprejemanja nova ustava. Želimo si čimprejšnjega sprejetja in prenehanja krpanja stare z vedno novimi amandmaji. Kakor sedaj kaže, se bo z novo ustavo tudi za občino pre-cej_spremenilo. Dobili bomo občino, ki bo bolj občina po evropskem merilu. Vprašujem te za oceno, kakšen bo bodoči položaj občine, in kaj meniš o očitkih sedanji vladajoči koaliciji, da pripravlja v Sloveniji centralizacijo, ka- kršne ne pomnimo? Ko sem bil jaz na položaju, ki ga imaš sedaj ti, sem v svojih bitkah s centralisti skoval pomensko zvezo ”na senčni strani Trojan”. Najprej sem jo uporabil v svojih prizadevanjih za drugačno cestno politiko, ki je bila takrat že močno scentralizirana, v poznejših razmišljanjih pa sem spoznaval, da smo na "senčni strani Trojan” tudi na mnogih drugih področjih. Tako stanje po moje ni nastalo slučajno, ampak je posledica nekega zavestnega prizadevanja, rezultat pa so tudi današnji problemi na celotnem območju severovzhodne Slovenije. Zdi se mi, da to spoznanje prepočasi dozoreva in bati se je, da bo v novi ureditvi (majhne in premalo vplivne občine) še slabše. Ali imate na področju, ki sem ga spredaj geografsko opredelil, zastavljeno aktivnost, da bi se razvoj vendarle zasukal v nasprotno smer?« »širom Republike Slovenije vedno bolj prodira spoznanje o škodljivosti razširjajoče se centralizacije. Zato so tudi vse bolj glasne in utemeljene zahteve, o regionalizaciji Slovenije. Če bomo Korošci hoteli zadržati svojo identiteto in ujeti korak z drugimi razvitejšimi območji v republiki, se bomo morali bolj odločno zavzeti za svojo regijo. Ni še namreč pravih aktivnosti za to na regionalni ravni. Kakšna bo konkretna oblika in vsebina naše lokalne samouprave, bo prav tako še predmet številnih razprav Sedanji položaj občine kaže, daje njena ureditev pravo nasprotje lokalni samoupravi. Je prvenstveno del države in samo v majhnem delu opravlja lastne naloge, pa še ta del je vprašljiv z vidika zadovoljevanja skupnih potreb in interesov, ki izvirajo iz skupnega življenja na določenem ožjem območju. Zato tudi ni več dvoma o tem, da se bo sedanja občina razdelila na več manjših « »Sprejem nove ustave bo pomenil začetek priprav za nove volitve. Po vsej verjetnosti bo odpravljena značilnost, ki je samo jugoslovanska, ko imamo oblastno shemo v občini zgrajeno kot v mini državici (skupščina in izvršni svet). Takrat bo župan res župan v polnem pomenu besede. Kako si ti predstavljaš to bodočo funkcijo?« »Župan naj bi bil bolj neposredno povezan s problemi svoje občine in s kvaliteto življenja njenih občanov. Mala občina naj bi k temu tudi pripomogla« »Tovariš predsednik, hvala lepa za odgovore in veliko uspeha pri opravljanju funkcije, ki smo ti jo zaupali, tudi do konca mandata!« DROBNO GOSPODARSTVO V OBČINI RAVNE MOŽNOSTI IN REALNOST Marina Leskovec Kar precej časa je že preteklo od tedaj, ko smo pričeli govoriti o drobnem gospodarstvu. K realizaciji njegovega razvoja pa nekako nismo znali pristopiti. Začeli smo se sicer zavedati, da bo treba nekaj storiti v smislu prestrukturiranja obstoječega gospodarstva, katerega sestavni del so bila v pretežni meri velika podjetja. V lanskem, predvsem pa v letošnjem letu je postala preusmeritev v manjše gospodarske subjekte, t.j. enote drobnega gospodarstva, že kar ekonomska prisila. Veliki sistemi so pričeli razpadati na nega gospodarstva - ali kot zasebni podjetniki ali kot nosilci redne obrti. Začetniku, ki pričenja z določeno dejavnostjo, je treba pomagati. Enako pa je potrebna pomoč tudi rednim obrtnikom in podjetnikom, ki z razširitvijo svojega poslovanja omogočajo nove zaposlitve - dajejo nova delovna mesta. Občina Ravne je bila prva na Koroškem, ki je oblikovala razvojni sklad za podporo razvoju drobnega gospodarstva, da bi v okviru razpoložljivih sredstev ponudila pomoč. Za sredstva sklada lahko kandidirajo vsi, ki se bodo sa- GIBANJE BREZPOSELNOSTI IN ZAPOSLENOSTI V OBČINI RAV^ NA KOROŠKEM iao IGO V 12D ICO 1! 1! 1990 19B7 objavil razpis za pridobivanje KOR. sredstev republiški sekreta- riat za drobno gospodarstvo, qi \ ki bo veljal za celotno Slove- ■ nijo. Osnovna problema, s katerima se srečujejo potencialni podjetniki in obrtniki, sta pridobitev zagonskih sredstev in Po podatkih službe družbenega knjigovodstva je zaključni račun za leto 1990 predložilo 37 zasebnih podjetij, ki zaposlujejo skupno 15 delavcev. V slabem letu in pol (od konca leta 1989 do sredine maja letos) se je število zaposlenih v redni obrti (nosilci TURISTIČNI PROMET V OBČINI RAVNE NA KOR. V LETIH 1989 IN 1990 LETO 1990 IND.90/89 SKUPAJ GOSTI DOMAČI GOSTI TUJI GOSTI 13229 11088 2141 11392 86.1 8847 79.8 2545 118.9 več manjših, v katerih pa je število zaposlenih delavcev preveliko. Posledica se kaže v čakanju na delo, čemur sledi povečevanje brezposelnosti, ki bo v občini Ravne na Koroškem v nekaj mesecih gotovo dosegla visoko številko. Po aprilskih podatkih je v naši občini evidentiranih 691 iskalcev zaposlitve. Njihovo število se je, če opazujemo daljše časovno obdobje, začelo povečevati leta 1987, bolj intenzivno pa v letu 1990. Za zaposlenost pa velja ugotovitev, da upada od leta 1988. Na območju celotne Koroške je brezposelnih 1.983 oseb (april), v republiki pa 65.965 (podatek je za marec 1991). Stopnja relativne nezaposlenosti po februarskih podatkih znaša v občini 5,4 %, v regiji 7 % ter v Sloveniji 8,6 %. Med sedanjimi in potencialnimi brezposelnimi (začasni, trajni presežki) je gotovo nekaj takšnih, ki bodo svojo prihodnjo eksistenco poskušali poiskati v novih enotah drob- mozaposlili v svoji obratovalnici ali podjetju ter že obstoječi obrtniki in podjetniki, ki odpirajo nova delovna mesta. Sredstva se dodeljujejo po novem le v obliki ugodnih brezobrestnih kreditov, možno pa je dobiti tudi premostitveni kredit. Iskalci zaposlitve lahko finančna sredstva za zaposlitev uveljavljajo prek zavoda za zaposlovanje kot nepovratna sredstva. Zavod namreč vodi aktivno politiko zaposlovanja prek javnega natečaja »1000 novih delovnih mest« (razpis je že bil objavljen in bo ponovljen), prek javnih del ter prek podjetniškega svetovanja za brezposelne. Na podlagi Zakona o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij je možno dobiti sredstva za spodbujanje razvoja drobnega gospodarstva na področju proizvodnje in storitev do pet zaposlenih na demografsko ogroženih območjih v občini. Prav tako bo v drugi polovici leta SKUPAJ NOČITVE 50037 DOMAČE NOČITVE 43597 TUJE NOČITVE 6440 0 ZASEDENOST V % 20.4 0 BIVALNA DOBA V 3.7 ustreznih poslovnih prostorov ter vodenje poslovanja s finančnega in pravnega vidika. Potrebujejo tudi delno pomoč pri iskanju tržišča, čeprav novi podjetniki in obrtniki v okviru svoje poslovne ideje v večini to področje že imajo obdelano. Iz izkušenj Razorja lahko povemo tudi, da v občini ne manjka podjetniških idej. Ugotovitev potrjuje dejstvo, da se je precej povečalo število samostojnih rednih obrtnikov ter majhnih podjetij. Za realizacijo teh idej sta potrebni le ustrezna strokovna podpora in pomoč. Po stanju 15.5.1991 je v občini Ravne na Koroškem v obrti zaposlenih skupno 497 ljudi: 266 je nosilcev obrti, 231 pa zaposlenih delavcev. 30182 60.3 23670 54.3 6512 101.1 12.4 60.8 2.6 70.3 obrti in pri njih zaposleni delavci) v občini Ravne na Koroškem povečalo od 339 na 497, t.j. za slabo polovico (46,6 %), kar lahko ugodno ocenimo. Letos je število zaposlenih (obrtniki in delavci) porastlo za 17 odstotkov, kar pomeni 71 novih delovnih mest. Nova zasebna podjetja zaposlujejo relativno malo delavcev, vedeti pa moramo, da smo še v prehodnem obdobju, ko začetniki v večini še niso sposobni zaposlovati. V postopku registracije je precejšnje število zasebnih podjetij, v katerih bodo gotovo nastala tudi nova delovna mesta v občini. Ob ustrezni finančni podpori iz prej navedenih virov bo pot do delovnih mest vsaj nekoliko lažja. BREZPOSELNOST V OBČINI RAVNE NA PO STANJU 31.12. OZ 30.4. (ZA LETO 1367 19» #n_9l 19BB 1990 POPIS 1991: KOLIKO NAS JE IN KAKO ŽIVIMO Marija Dretnik V prvi polovici aprila letos je potekal šesti povojni popis prebivalcev, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji, nanj pa smo se pripravljali skoraj že vse letošnje leto. Prebivalstvo popisujejo vse države na svetu, pa tudi po mednarodnih konvencijah so popisi obvezni. Organizator popisa je Zavod Republike Slovenije za statistiko, ki mora uresničiti vse naloge, ki se nanašajo na pripravo, organizacijo, izvedbo ter obdelavo in publiciranje podatkov in rezultatov popisa. V občinah pa so pripravile, organizirale in izvedle popis občinske popisne komisije, njegov namen pa je bil zbrati podatke, ki bodo osnova številnim znanstvenim raziskovanjem in analizam, pa tudi načrtovanjem prihodnjega družbenega, gospodarskega in političnega razvoja dežele. Občina je dejansko eden največjih uporabnikov popisnih rezultatov, ki pa bodo nepogrešljiva osnova tudi za predvideno reformo občin. Večjih problemov popisovalci v naši občini pri delu niso imeli, čeprav je bilo pred popisom med ljudmi čutiti negativno razpoloženje. Nezaupljivost je stopnjevala še nova davčna zakonodaja, saj ljudje niso verjeli, da se bodo zbrani podatki uporabljali le v statistične namene. Težave so popisovalcem predvsem povzročali občani, ki Naselje št. prebivalcev št. gospodinj, št. stanovanj 1981 1991 1981 1991 1981 1991 Belšak 49 53 9 14 9 15 Bistra 177 114 25 30 27 30 Brdinje 363 539 116 163 166 167 Breg 120 90 35 32 36 27 Breznica 158 157 35 39 36 42 črna na Kor. 2503 2561 783 854 794 841 Dobja vas 800 740 226 247 230 243 Dobrije 80 94 16 21 14 21 Dolga brda 249 236 62 64 64 70 Javorje 171 147 46 42 53 52 Jazbina 54 48 17 14 18 21 Koprivna 210 169 56 51 56 52 Kor. Selovec 82 81 17 19 16 28 Kot pri Prevaljah 79 78 14 16 17 21 Kotlje 383 770 111 231 106 226 Leše 591 548 172 179 185 184 Lokovica 147 132 34 39 36 38 Lom 128 117 30 32 32 31 Ludranski vrh 110 100 30 28 30 27 Mežica 3679 3776 1141 1312 1127 1280 Navrški vrh 66 76 18 18 21 19 Onkraj Meže 84 83 24 24 22 24 Plat 61 54 13 14 13 15 Podgora 237 254 68 83 64 79 Podkraj 110 119 29 35 30 42 Podkraj pri Mežici 131 128 32 36 35 30 Podpeca 330 266 102 89 119 99 Poljana 145 130 44 51 56 47 Preški vrh 125 155 36 43 36 58 Prevalje 4302 4301 1380 1494 1391 1514 Ravne na Koroškem 8037 8879 2759 2969 2484 2895 Sele (del) 3 4 2 2 2 2 Stražišče 320 381 82 98 83 104 Strojna 141 128 30 31 35 34 Suhi vrh 111 99 22 20 22 26 Šentanel 148 148 36 35 33 35 Tolsti vrh (del) 502 752 136 207 140 223 Topla 33 34 8 8 11 8 Uršlja gora 36 33 8 7 9 7 Zagrad 117 112 29 32 35 37 Zelenbreg 146 151 39 38 37 44 Zg. Jamnica 75 61 16 17 14 16 Žerjav 588 511 197 179 197 178 SKUPAJ: 25921 27499 7905 8957 7894 8952 so se preselili ali odselili, pa te spremembe niso sporočili pristojnemu upravnemu organu. Kar neverjetno je, koliko je takšnih primerov in kako neodgovorni oz. malomarni so ljudje pri urejanju teh zadev. Nekateri že deset in več let živijo drugje, uradno pa so še vedno prijavljeni na starem naslovu. Pravila popisa so bila takšna, da je bilo treba občane popisati tam, kjer imajo stalno prebivališče. Tu pa so se potem začele stvari zapletati. Dejstvo je, da tudi za urejanje teh zadev obstajajo zakonska določila, za njihovo nespoštovanje pa tudi kazenske sankcije, ki se v praksi ne izvajajo. Sicer pa so predpisane denarne kazni tako nizke, da ne bi imele nobenega učinka. Najboljši pregled o gibanju števila prebivalcev, gospodinjstev in stanovanj po naseljih občine Ravne na Koroškem dobimo s primerjavo rezultatov popisov 1981 in 1991. Iz tabele je razvidno, da se je od skupno 44 naselij v naši občini število prebivalcev zmanjšalo kar v 20 naseljih, v šestih pa je nekako stagniralo. V nekaterih se je sicer zmanjšalo le za nekaj ljudi, bistveni padec števila orebivalcev pa je viden v Bistri, Dobji vasi, Javorju, Koprivni, Žerjavu ter na Dolgi brdi, Lešah, Lokovici, Lomu, Ludranskem vrhu, Platu, Podpeci, Poljani, Strojni in Suhem vrhu, med njimi pa vsekakor izstopajo Žerjav, Bistra, Breg, Javorje, Koprivna, Leše in Podpeca. Z vseh teh demografsko ogroženih območij se ljudje odseljujejo predvsem iz ekonomskih razlogov. Vzrok za zmanjšanje števila prebivalcev v Dobji vasi pa je v tem, da so bili leta 1981 vsi stanovalci samskega doma stalno prijavljeni v naši občini (tudi popisani), sedaj pa Je začasno, in so bili popisani tam, kjer imajo stalno prebivališče. V vseh štirih krajevnih centrih je število prebivalcev naraščalo, najbolj na Ravnah. Drugače pa se je število povečalo tam, kjer so nastali novi zaselki: Brdinje, Kotlje, Stražišče ter Tolsti vrh (del). Letošnji popis je po tridesetih letih zopet zajel tudi kmečka gospodarstva in po prvih rezultatih je stanje v naši občini naslednje: Kmečka gospodarstva 787 Konji 56 Govedo 4738 Ovce 447 Prašiči 3183 Perutnina 9526 Marsikdo se bo sedaj vprašal, koliko so ti podatki sploh točni, kajti ravno pri popisovanju kmečkih gospodarstev se je pokazalo, da ljudje ne dajejo točnih podatkov. Naloga popisovalcev ni bila, da bi dane podatke preverjali, zato so rezultati temu primerni. Tako so svoj delež k netočnosti podatkov zavoda za statistiko prispevali vsi tisti, ki so prikrili del svojega imetja. Vsi občani, ki jih je pred popisom navdajala bojazen, da se jim bo popisalo vse, kar imajo, so se lahko prepričali, da je namen popisa dejansko le ugotovitev tega, koliko nas je in kako živimo. To pa ni zanimivo samo za nas, ampak bo tudi za naše potomce, ko bodo ugotavljali, kako so živeli njihovi predniki. Koliko so ti podatki potrebni raznim strokovnim službam, pa najbrž ni treba posebej razlagati. DALJINSKO OGREVANJE V OBČINI: Veliko bolje kot poprečno v republiki Helena Merkač Letos teče osemnajsto leto, odkar se lahko v občini Ravne pohvalimo z daljinskim ogrevanjem. To pa je tudi edina dejavnost s celega komunalnega področja, s katero se lahko v devetdesetih letih pohvalimo - ker so nedvomno bili pravi ljudje na pravih mestih, med njimi predvsem bivši ravnatelj tozda Energija v železarni, zdaj že upokojeni inž. Anton Vehovar. Ne gre le za občutek, da so uporabniki z neko njim namenjeno dejavnostjo bolj zadovoljni kot z drugo, pač pa za dokazane podatke, da v občini Ravne daljinsko ogrevamo veliko več površin kot poprečno v republiki in zato z dimnimi plini nekaterih okolij ne onesnažujemo več. V občini Ravne smo uveljavili dva načina daljinskega o-grevanja: s toploto, ko iz nekega centralnega kurišča potuje topla voda do radiatorjev (Ravne, del Kotelj) in s plinom (kurišča so individualna). KO GRE PO CEVEH TOPLA VODA S toploto na Ravnah skupaj daljinsko ogrevamo 222.229 m2 površin (129.863 m2 družbenih stanovanj, 55.442 m2 individualnih hiš, 21.912 m2 ustanov in 15.012 m2 podjetij), v Kotljah pa 17.426 m2 (2090 m2 družbenih stanovanj, 14.268 m2 individualnih hiš, 864 m2 ustanov in 204 m2 podjetij). Na Ravnah in v Kotljah skupaj je tako s toploto daljinsko ogrevanih 239.655 m2 površin (131.953 m2 družbenih stanovanj, 69.710 m2 individualnih hiš, 22.776 m2 površin v ustanovah in 15.216 m2 v podjetjih). Skupna priključna moč vseh porabnikov na Ravnah znaša 45.565 kW. Toplotno energijo proizvajajo trije vročevodni kotli v železarni s skupno močjo 58,15 MW. Temperaturno dinamični sistem daljinskega ogrevanja na Ravnah obsega 15.560 m primarnega omrežja, 12.760 m sekundarnega in 84 toplotnih postaj, ki so opremljene z napravami za avtomatsko vodenje temperature ogrevalne vode v odvisnosti od zunanje temperature in z merjenjem porabljene toplote zaradi plačevanja dejanske porabe. V Kotljah je samostojna kotlovnica s tremi kotli, kurjenimi z zemeljskim plinom, s skupno močjo 5.550 kW. V vseh družbenih stanovanjskih objektih in tudi v več privatnih hišah so vgrajeni toplotni števci. Vseh je prek 680. Zamisel o daljinskem ogrevanju s toploto se je na Ravnah pojavila že leta 1963, ko so v železarni načrtovali novo kotlarno. Zgrajena je bila leta 1966, z dvema vročevodnima kotloma s skupno močjo 29,1 MW, toplovodno omrežje za kraj pa so začeli graditi leta 1972. Danes ga sestavljajo tri primarne veje vročevoda, ki povezujejo kotlarno v železarni s toplotnimi postajami. Od leta 1978, odkar je železarna priključena na slovensko plinovodno omrežje, je kurivo zemeljski plin, prej pa je bilo olje. Leta 1981 so v kotlarni dogradili še tretji vročevodni kotel. KO GRE PO CEVEH PLIN Sodobnejše kot daljinsko ogrevanje s toploto je daljinsko ogrevanje z zemeljskim plinom. Ima več prednosti: je cenejša varianta za investitorja, zagotovljena je redna dobava, možna je večnamenska raba plina. Na Koroškem teče primarni plinovod do Mežice. Omrežje do Prevalj (NO 300) in Mežice (NO 250) oblikujeta primarno srednjetlačno omrežje (p — 4 bar) od železarne do merilno reducirnih postaj na Prevaljah in v Mežici ter sekundarno, nizkotlačno omrežje (p = 0,1 bar), ki povezuje merilno reducirne postaje s kotlovnicami porabnikov. Do polletja 1988 je bilo na Prevaljah s plinom skupaj ogrevanih 41.909 m2 površin (24.482 m2 družbenih stanovanj, 9.071 m2 individualnih hiš, 6.248 m2 površin v ustanovah in 2.108 m2 v podjetjih), v Mežici pa skupaj 30.215 m2 (28.864 m2 v družbenih stanovanjih, 200 v individualnih hišah, 560 v ustanovah in 591 m2 površin v podjetjih). Na Prevaljah in v Mežici je bilo tako do polletja 1988 s plinom ogrevanih 72.124 m2 (53.346 m2 v družbenih stanovanjih, 9.271 m2 v individualnih hišah, 6.808 m2 v ustanovah in 2.699 m2 v podjetjih). Po letu 1988 (vključno z 2. polovico leta 1988 in aprilom 1991) smo uspeli na Prevaljah oskrbo s plinom zagotoviti še za 206.852 m2 površin (80.427 m2 v družbenih objektih, 63.774 m2 v individualnih hišah, 11.250 m2 v ustanovah in 51.401 v podjetjih). V enakem obdobju je Me- žica skupaj dobila 69.012 m2 s plinom ogrevanih površin (62.355 m2 v družbenih stanovanjih, 2.855 m2 v individualnih hišah, 3.263 m2 v ustanovah in 1.540 v podjetjih). Na Prevaljah so bili prvi porabniki priključeni na plin v 2. polovici leta 1984, v Mežici pa leta 1987, čeprav je bil primarni plinovod zgrajen že leta 1985. KONČNI UČINEK - ČISTO OZRAČJE Zaradi tako razvitega daljinskega ogrevanja imamo v občini Ravne tudi spodbudne podatke o čistosti zraka. Do leta 1972 je bila dnevna emisija S02 skoraj 30 ton (rudnik od 13 do 15 ton, železarna 7 ton, druga kurišča prav toliko), z uporabo kvalitetnejših kuriv in z raznimi ekološkimi sanacijami pa se je potem dnevna emisija zmanjšala na minimum. V kurilni sezoni 1969/70 je bila zaradi dimnih plinov na Ravnah koncentracija S02 še 0,27 mg/m3, v Mežici in Črni pa celo več kot 0,3 mg/m3, kar je dovoljena meja, nato pa se je začela občutno zmanjševati. Tako je bila po podatkih Hidrometeorološkega zavoda Ljubljana leta 1987 v Črni in na Ravnah le še 0,02 mg/m3, v Žerjavu, Mežici in na Prevaljah 0,03, v Kotljah 0,04 in na Poljani 0,11 mg/m3. V zadnji kurilni sezoni (oktober 1990-marec 1991) pa so bili mesečni poprečki S02 v Mežici 0,06 mg/m3, v Žerjavu 0,05 mg/m3, v Črni 0,075 mg/m3 ter na Ravnah 0,012 mg/m3 S02 in 0,013 mg/m3 dima. (Povečano onesnaževanje v zgornji dolini kaže na potrebo po čimprejšnji oskrbi s plinom!). Z MEDNARODNIMI KREDITI TUDI DO KONČNE FAZE V obdobju intenzivne izgradnje daljinskega ogrevanja v občini so predvideli, da naj bi dobili kraji plin po naslednjem razporedu: Kotlje II. 1989/90 (to je že realizirano), Prevalje 1990/91, Brdinje 1993/94, Javornik II 1993/94, Mežica 1994/95, Strojnska Reka 1994/95, Žerjav 1995/97 in Črna 1997/2000. Načrt so izdelali v okviru predvidenih možnosti investiranja in planirane dinamike dobave zemeljskega plina. Pri uresničevanju načrta pa se je na začetku devetdesetih let zataknilo. Gospodarstvo je slabo akumulativno, finančna sposobnost prebivalstva, ki bi za oskrbo s plinom moralo prispevati svoj delež, je vse manjša. Kljub temu načrti za dokončanje projekta ostajajo. Odgovorni za to v občini - predvsem Komunalno podjetje Prevalje in občina, odsek za komunalno in cestno gospodarstvo pri sekretariatu za gospodarstvo in družbenoekonomski razvoj, iščejo dodatne vire financiranja. Kot sta povedala vodja tehniškega sektorja pri KP Prevalje Bojan Medved in šef odseka za komunalno gospodarstvo občine Andrej Bukovec, so velike možnosti, da zaradi rezultatov, ki jih je občina doslej dosegla na tem področju, dobimo prek republike mednarodni kredit, s spremembo statusa primarnega voda Ravne -črna pa bi bil možen sovlagatelj sredstev tudi dobavitelj zemeljskega plina Petrol. Brez dodatnih virov v občini Ravne ne bo možno do konca izvesti načrta daljinskega ogrevanja. Denar, ki je v občinskem proračunu predviden za te namene, in tisti, ki ga v Komunalnem podjetju Prevalje zberejo pri zaračunavanju centralne, zadostuje namreč komaj za vzdrževanje sistema, ki ga že imamo. (Vir: brošura - 10-letnica Komunalnega podjetja Prevalje, 15-letnica daljinske oskrbe s toploto in plinom ter podatki vodstvenih delavcev za e-nerpetiko in varstvo zraka v mežiškem rudniku in ravenski železarni) TUDI PODEŽELJE BOMO RAZVILI LE S PODJETNIŠKO MISELNOSTJO Helena Merkač Kljub času sprememb ostajajo osrednji dolgoročni razvojni cHji občine Ravne, sprejeti leta 1986, enaki. Veljajo do leta 2000 in so v grobem: razviti drobno gospodarstvo, zagotavljati polno zaposlenost in skladno razviti prostor. V tem prispevku nas posebej zanima, kakšni so po prvi »petletki« rezultati pri tretjem cilju. Eden izmed tistih, ki si je naložil skrb za skladnejši prostorski razvoj, je v občini Ravne tudi Studio podeželja No-vna. Pogovarjali smo se z njegovo direktorico mag. Matejo Mešl. 16 ŠTUDIJ, PROSTOR PA SE JE SE PRAZNIL Že leto dni po zapisu dolgoročnih ciljev so začeli odgovorni v občini ugotavljati, da razvoj ne gre v želeni smeri. Podatki so bili nazorni: delež terciarnega sektorja se je v celotnem družbenem proizvodu še zniževal, zniževal se je delež drobnega gospodarstva in osebnih storitev, poslovni rezultati v Železarni Ravne so se začeli slabšati, razkorak med potrebami po zaposlenih in sposobnostmi generacij se je večal, še naprej se je zmanjševalo število prebivalcev v odročnih krajih, predvsem v zgornji Mežiški dolini. V takratnem Inštitutu za gospodarski, socialni in prostorski razvoj Ravne, ki je delal v okviru Ekonomskega centra Maribor, so med vzroki za slabšanje stanja samokritično navedli, »da tudi sami še niso storili vsega«. Zagnali so se v delo, se razdelili na Razor in Novno, in oboji se lahko danes že pohvalijo z nekaterimi rezultati. Pri svojem delu sta tako Razor, ki se danes ukvarja predvsem s pospeševanjem razvoja podjetništva, kot Novna izhajala iz dveh temeljnih postavk: glavni razlog za nazadovanje gospodarskega razvoja je monostrukturnost gospodarstva (nosilni delovni organizaciji v občini sta bila rudnik in železarna); možen izhod iz krize je zato le ekonomsko prestrukturiranje. Toda kljub temu, da so v ravenskem razvojnem inštitutu poznali vzroke za nastali položaj, vedeli za smelo postavljene dolgoročne cilje in tudi veliko delali, do prvih rezultatov ni hotelo priti. Neučakanci so jim že začeli praviti »prodajalci megle«. Mag. Mateja Mešl meni, da so cilji realni, vendar je bil v začetku način doseganja teh ciljev zastavljen tako, da niso zagotavljali realnosti. »Vedno znova smo poudarjali, da se da problem skladnejšega prostorskega razvoja rešiti z razvojem novih dejavnosti, toda napaka je bila v tem, da smo ta razvoj načrtovali »od zgoraj navzdol«, da smo nove dejavnosti iskali zunaj kraja, ki smo ga reševali. Narobe je bilo, da nismo delali z ljudmi, a to je bilo pogojeno s sistemom, v katerem je celotno planiranje izhajalo iz centralnega plana, do ljudi pa nikoli nisi prišel. Posledica tega je bila, da se je kljub 16 študijam, ki smo jih na Ekonomskem cer\tru v nekaj letih naredili za Črno, prostor v njeni okolici še vedno praznil. Ni čudno, da so nam začeli praviti »prodajalci megle« ali še bolje »prodajalci papirja«. Čeprav za to niso bili krivi raziskovalci. Naj poudarim, da je bil problem v sistemu. Ni bilo vmesnega povezovalnega člena med inštituti in Črnjani, direktno povezavo pa je težko vzpostaviti, ker so stvari toliko ločene. To funkcijo bi moral zapolniti naš Ekonomski center, in takšno zamisel je g. Vida Potočnik takrat na centru imela, toda organizacija je bila postavljena na tržne osnove. Če je hotela preživeti, je morala jemati nove študije, to pa je bil nov papir.« EDINO IZHODIŠČE JE ČLOVEK Bistvo novega pristopa, na katerem je nato začela graditi Novna, je bilo torej v tem, da so zaceli študije planirati pri ljudeh, z njimi. Računali so na uspeh, kajti človek se drugače vede, če mu je kaj dano, kot se vede do tistega, kar soustvarja. Mag. Mešlova pravi: »Že po prvih pogovorih s Črnjani smo ugotovili, da je to pravi način dela. Prišlo jih je kar nekaj, tisti stalni nergači, ki so se pojavljali na skupščinah z zahtevami do občine in republike, do tistih, ki so že čisto konkretno razmišljali o tem, kaj bi začeli delati. Pokazali so interes za sodelovanje z nami, čeprav jih je bilo zelo težko prepričati, da so sami odgovorni za svoj razvoj in za razvoj kraja. To je bilo leta 1987« Sledila je druga faza dela, konkretne dejavnosti. Skupaj s strokovnjaki so izbrali dolgoročno perspektivne programe, ki so za Črno lesarstvo, turize'm in domača predelava hrane, saj imajo potrditev v znanju ljudi in njihovih ambicijah. »Ambicije ljudi za podjetništvo se morajo izraziti tudi v tem, da so pripravljeni sovlagati, se usposabljati itd. Največje zanimanje je bilo za lesarstvo. Hitro smo prišli do seznama 12 kvalificiranih mizarjev in dva zdaj že delata, mrežo pa tkemo še naprej. Smisel te mreže seveda ni v novih tovarnah, pač pa v samostojnih malih obrtnikih, ki lahko predstavljajo tudi dopolnilno obrt na kmetijah. Ker smo ugotovili, da je pri tem največji problem pomanjkanje »proizvodnega programa«, smo angažirali strokovnjake, da bodo ljudem, ki v glavnem imajo opremo in delavnice, svetovali, kaj delati. Gre za etnološko in tržno zanimive izdelke.« Nov pristop pa skuša Novna uveljaviti tudi potem, ko je izdelek že narejen. Pri tem, kot sploh pri svojem delu, se vzo-ruje po irskem modelu polnjenja praznega prostora, ki ga v svetu med drugim propagira ga. Agnes Gannon, vodja pisarne FAO za Evropo. CILJ JE NOVA LOKALNA SKUPNOST »Uvajamo metodo skupinskega dela, pri katerem pa človek ni številka, ampak osebnost. Najprej gre res za individualnost, ko mora biti vsak za sebe prepričan v koristnost svojega dela in je zato pripravljen vanj tudi vlagati, ko pa se pojavi prodaja njegovega izdelka, nastopi skupina. Posameznik je namreč na trgu preslab, pojavi pa se tudi vprašanje sposobnosti, zmožnosti. Kmet, z obrtjo tudi lesar, ne more biti še trgovec, računovodja itd. Zato se mora povezati in tako nastane bolj kvalitetna lokalna skupnost.« Projekt v Črni seveda še ni končan, se pa postopoma uresničuje. Pot, ki jo je izbrala Novna, ko torej izhaja iz posameznikovega interesa, je počasnejša, je pa učinkovitejša, ni pa lahka. Mešlova je naštela nekaj problemov, ki se pri tem pojavljajo. »Posredno je poleg tega, da zapolnimo prazen prostor, naš cilj tudi, da zaposlujemo delovne viške. Tu pa je z^lo pomembna pravočasnost. Človeku je treba ponuditi nov program, novo možnost zaposlitve prej, da je vržen na cesto, kajti potem je njegova ustvarjalnost minimalna. Delovne organizacije smo opozorili na to, a ni bilo pravega posluha. Pa tudi čisto ekonomsko se, da utemeljiti pravočasnost. Če bi denar, ki ga je treba delavcu po odpustu še nekaj časa dajati, namenili za njegovo novo dejavnost, bi podjetje to stalo manj, pa še bolj učinkovito bi bilo. Sicer obstajajo še druge oblike pomoči, kot so t.i. pomoč za samopomoč, ko pride začetni denar iz proračuna npr., a vendarle je to še vse premalo. Problemov pa je vrsta še potem, ko se nekdo že odloči, da bi sam reševal svojo zaposlenost. V Črni nastopi precej težav, ker ta kraj sploh nima urbanističnega načrta, npr. V splošnem pa negativno vplivajo na naša prizadevanja še nedorečena davčna politika, dolgotrajnost postopkov pri pridobivanju soglasij, zakonska neprilagojenost novim tržnim razmeram in podjetništvu itd. Toda kljub temu uspeh ne more izostati, če je le zadoščeno trem pogojem: izhajanju iz človeka, ne projekta, ter tržni zanimivosti in kvaliteti izdelka.« Nova Novnina metoda zapolnjevanja praznega prostora s spodbujanjem podjetništva je kmalu tudi v Sloveniji zbudila zanimanje. Znani so po uspešno opravljenem delu v Halozah, kjer niso prevzeli odgovornosti le za pripravo programov, kot je to običajno, ampak so te programe tudi uresničili. Mag. Mešlova pravi: »Laže nam gre, če je na voljo nekaj zagonskih sredstev. Lani je bil pri kmetijstvu poseben sklad za dopolnilne dejavnosti, letos bo nekaj sredstev za demografsko ogrožena območja, vendar bodo razdeljena šele na osnovi programov, in zdaj je faza pripravljanja teh.« Novna vidi velike možnosti za svoje delo tudi v koroški regiji. V Libeličah so že začeli uresničevati prvo fazo, njihov končni cilj pa je iz posameznikov oblikovati vaško skupnost, ki bo temeljila na pridelovanju in prodaji enega izdelka. Dejavnosti že tečejo tudi v Podgorju v Slovenj Gradcu. Seveda pa pri svojem delu niso vezani zgolj na podeželje. Je pa tam največ priložnosti, ker je tam največ praznega prostora in torej veliko možnosti tudi za uveljavitev podjetništva. Pomoč in opora ljudem v stiski Delo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem v letu 1990 Zmaga Prošt Dejavnost Centra za socialno delo, ki je strokovna ustanova za izvajanje nalog s področja socialnega varstva v občini, je raznolika in vsestranska. Gre za dejavnost in ukrepe, ki ljudem v socialni stiski zagotavljajo materialno in socialno varnost. Osnovne cilje socialnega varstva dosegamo skozi tri programske sklope: 1. Storitve strokovnega socialnega dela. Namen teh storitev je ljudem pomagati k samostojnemu reševanju svojih osebnih stisk. V ta namen na Centru izvajamo: informiranje, svetovanje, vodenje, usposabljanje, zastopanje, organiziramo varstvo in oskrbo, izvajamo javna pooblastila (ukrepi in dejanja) ter druge storitve za varstvo koristi in interesov občanov. Storitve so določene v Zakonu o socialnem skrbstvu in osmih drugih zakonih. 2 Varstvo posebnih skupin občanov pomeni različne oblike varstva (zavodske in izvenzavodske), s katerimi posebnim skupinam občanov zagotavljamo usposabljanje, zaposlovanje, varovanje in nadomeščanje družine. 3. Socialno - varstvene dajatve so namenjene posameznikom in družinam, ki si z lastnimi dohodki ne morejo zagotoviti minimalne socialne varnosti. V letu 1990 smo na vseh področjih dela dosegli zastavljene cilje, ponekod pa celo presegli predvideni obseg nalog. Delavci Centra (povprečno 15 zaposlenih, ob koncu leta odhod dveh delavk) smo si prizadevali, da bi z vsemi možnimi oblikami pomoči in storitev v čim večji meri zadovoljili potrebe ljudi, ki so potrebovali našo pomoč. Oblike in metode dela smo prilagajali problematiki, s katero smo se srečevali. Ob delu s posameznikom, ki še vedno prevladuje, smo zasnovali nekaj oblik dela s skupinami in k izvajanju konkretnih aktivnosti pritegnili prostovoljce. Pohvaliti velja vse bolj aktivno vlogo rejnikov in rejnic in klubsko dejavnost za duševno prizadete. Informativnega svetovanja v oddaljenih krajih se poslužujejo zlasti starejši občani. Čutiti pa je zastoj pri delu komisij za socialne zadeve. Teamsko delo znotraj Centra in navzven je vse bolj pogosto in odgovorno. Tudi sodelovanje z drugimi institucijami (osnovne šole, SŠTNPU, VVZ, zdravstvena služba, postaja milice, sodišče, UJV, organizacije za usposabljanje, socialni zavodi, zapori) je dobro in nepretrgano. Tak pristop omogoča boljšo kakovost in večjo učinkovitost pri delu z ljudmi. Vrste in število ukrepov ali storitev prikazujemo za posamezno skupino uporabnikov. OTROCI IN MLADOSTNIKI, PRIKRAJŠANI ZA NORMALNO DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih smo za 1077 otrok in mladoletnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, izvajali ustrezno obliko varstva: za otroke brez staršev in za otroke, katerih starši niso sposobni izpolnjevati roditeljskih dolžnosti. Nekateri so potrebovali našo pomoč zaradi motenj v družinskih odnosih oziroma razveze staršev. Posebno skrb smo namenili tudi izven zakona rojenim otrokom. Devet mladostnikov brez staršev je bilo pod stalnim skrbništvom. Začasna in posebna skrbništva smo urejali za 29 otrok, ki so potrebovali zastopnika na zapuščinskih obravnavah in pri sklepanju pravnih poslov (razne pogodbe). Vsi skrbniki so zavzeto zastopali otroke in varovali njihove pravice in koristi. Za 54 otrok smo izvajali naloge s področja rejništva. Desetim otrokom je med letom rejništvo prenehalo. Pet otrok se je vrnilo k staršem, štirje so postali polnoletni, ena rejenka je odšla iz rejniške družine in zaživela v izvenzakonski skupnosti. Tem fantom in dekletom smo pomagali pri iskanju pripravništva oziroma vključevanju v delo. Pomemben dosežek predstavlja navezovanje osebnih stikov med otroki rejenci in njihovimi starši. Tako ostaja vez med otrokom in matično družino. Zaživelo je delo s skupino rejnic. Na družabnih srečanjih in predavanjih so izmenjavale izkušnje o vzgoji otrok in tako postajajo vse bolj stanovska združba, ki se zaveda svoje velike odgovornosti in se želi izpopolnjevati za še boljše delo. Odkrili in pridobili smo dve mlajši ženi, ki se pripravljata na poklicno rejništvo. V kratkem se obeta ustanovitev Društva rejnic in rejnikov v ravenski občini. S problematiko posvojitev se srečujemo občasno. Nekaj zakonskih parov se je oglasilo zaradi želje po posvojitvi otrok. Dobili so napotke o poteku postopka. Z enim parom smo se pogosto srečevali in izvajali pripravo na bodoče starševstvo. Opravili smo že enostranski posvojitvi. Izvajali smo 147 postopkov za priznanje očetovstva. Število otrok, rojenih v izvenzakonski skupnosti, je v lanskem letu nekoliko upadlo. Mnogi mladi starši se odločajo za skupno življenje brez sklenitve zakonske zveze. Te starše spodbujamo, da storijo vse, kar je potrebno za zavarovanje pravic in koristi otrok. Ob razvezah zakonske zveze in takoj po njih se pogosto pojavljajo zahteve starša, ki ne živi skupaj z otrokom, da mu pomagamo urediti osebne stike z otrokom. Izvajali smo svetovanje staršem 35 otrok. Svetovalni razgovori so bili za 30 otrok učinkoviti in so srečanja z drugim staršem stekla v skladu s sporazumom med staršema. Preživninske obveznosti smo urejali za 689 otrok in mladoletnikov ter 70 odraslih. V lanskem letu smo zaradi rasti življenjskih stroškov in osebnih dohodkov štirikrat opravili postopek uskladitve preživnin. Kljub temu pa ugotavljamo, da so preživnine nizke in le delno pokrivajo življenjske stroške ljudi, ki jih prejemajo. V zvezi s preživljanjem otrok je 51 staršev sklepalo nove dogovore, 56 jih je iskalo pravico otrok na sodišču. Ob koncu leta je znašala najvišja preživnina 2.961 dinarjev, najnižja pa 300 dinarjev. Povprečna preživnina v decembru je bila 900 din. Ker je bila zakonsko omejena rast osebnih dohodkov in zamiki pri izplačilu le-teh, so mnogi preživninski zavezanci predlagali, da ob valorizaciji preživnina ostane na isti ravni, oziroma se zniža zaradi njihovega slabšega gmotnega položaja. S sodiščem smo sodelovali v treh postopkih za predodeli-tev otrok drugemu staršu zaradi zanemarjanja in opuščanja ustrezne skrbi za otroka. Sodišče je upoštevalo naš predlog. Za polno zaščito dveh duševno prizadetih mladostnikov smo ob njihovi polnoletnosti predlagali sodišču podaljšanje roditeljskih pravic. OTROCI IN MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI V VEDENJU IN OSEBNOSTI Obravnavali smo 62 storilcev kaznivih dejanj, starih od 14 do 18 let, 27 novincev, kar četrtino manj kot leto poprej. Najpogostejša kazniva dejanja, ki so jih storili, si sledijo takole: tatvine, poškodovanje tuje stvari in fizično obračunavanje z žrtvijo. Senat za mladoletnike pri sodišču v Mariboru je 12 fantom izrekel najblažji vzgojni ukrep - ukor, sedmim strožje nadzorstvo socialnega skrbstva, trem namestitev v vzgojni zavod, enemu pa namestitev v prevzgojni dom Radeče. Večina teh mladoletnikov je vedenjsko motenih in izhajajo iz neurejenih družinskih razmer. Nekateri od njih močno odklanjajo sodelovanje z delavci Centra, kar ovira izvajanje izrečenih ukrepov. Pri vključevanju teh fantov v življenje smo imeli vrsto težav pri iskanju zaposlitve. Težavnost 14 otrok in mladostnikov z asocialnim vedenjem se je kazala v agresivnem vedenju do vrstnikov, potepanju in izostajanju od pouka. V sodelovanju s starši in šolami ter psihohigienskim dispanzerjem smo preprečevali stopnjevanje teh odklonskih pojavov. Trije otroci so bili zaradi nespodbudnega domačega okolja in močneje izraženih težav prešolani v vzgojni zavod. Prekrškarjev je bilo lani 146, 50 manj kot leto poprej. Najpogosteje so kršili cestnoprometne predpise ter javni red in mir. Ker prihajajo na obravnavo k sodniku za prekrške po letu in dlje, odkar so naredili prekršek, je le-ta neučinkovita. Zato izvajamo celovito teamsko obravnavo »prekrškarjev«, ki se pojavljajo hkrati v skupini storilcev kaznivih dejanj. V letu 1990 beležimo upad kaznivih dejanj, ki jih storijo otroci, mlajši od 14 let. Prejeli smo devet prijav, trikrat manj kot v preteklem letu. Ugotavljamo, da je pojav pogostejši v mestnem okolju kot v manjših zaselkih, zlasti na Ravnah in Prevaljah. Najpogostejša kazniva dejanja pa so: tatvine in poškodovanje tuje lastnine. Otrokom in mladostnikom smo pomagali s svetovalnimi razgovori. Usmerjali smo jih v različne športne in kulturne dejavnosti, da bi bili primerno zaposleni v svojem prostem času. Na vseh osnovnih šolah smo predavali in se pogovarjali z učenci višjih razredov o tej problematiki, pripravili smo predavanja in pogovore s starši o vzgoji otrok zaradi preprečevanja odklonskega vedenja mladoletnikov. OTROCI IN MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU Spremljali smo 99 otrok in mladostnikov. Večina je bila vključena v različne organizacije za usposabljanje. Nekaj predšolskih otrok (pet) z različnimi motnjami je bilo vključenih v specialno pedagoško obravnavo v vzgojnovarstveni organizaciji. Komisiji za razvrščanje je bilo predstavljenih 33 otrok in mladostnikov. Na predlog komisije je dest absolventov osnovne šole Juričevega Drejčka nadaljevalo šolanje v skrajšanem programu usmerjenega izobraževanja, eden se je vključil v DPP. Sedem šoloobveznih lažje duševno prizadetih otrok je bilo napotenih na šolo s prilagojenim programom. Ostale smo vključili glede na vrsto motenosti v specializirane ustanove za usposabljanje. 30 otrok in mladostnikov je bilo v celotni oskrbi organizacij za usposabljanje, 12 pa v rejniških družinah. Stroški oskrbe zanje so bili v pretežni meri poravnani iz republiškega proračuna (za socialno skrbstvo). Delno so prispevali starši. Šest težko duševno in telesno prizadetih otrok in mladostnikov oskrbujejo mame. K petim prihaja na dom specialni pedagog in izvaja program osnovnega usposabljanja. Pretežni del bremena torej nosijo družine. V prihodnje je treba tem družinam zagotoviti redno pomoč na domu v obliki mobilne strokovne službe. Težave pri zaposlovanju mladih invalidov z zaključeno osnovno šolo s prilagojenim programom so se stopnjevale. Večina jih je ob koncu šolanja sposobnih in pripravljenih, da se vključijo v življenje in delo. Prijavljeni so na skupnosti za zaposlovanje in imajo ob armadi drugih nezaposlenih iz dneva v dan manj možnosti za vstop v podjetja. Ostajajo brez statusa, brez sredstev za preživljanje, v breme svojih staršev oziroma družin. Kot začasna, prehodna rešitev zanje je bilo organizirano usposabljanje v okviru »preizkusa delovne zmožnosti« (financer Zavod za zaposlovanje) v Delavnici pod posebnimi pogoji. Ustanovitev invalidskih delavnic v občini Ravne postaja nujna. INVALIDNE ODRASLE OSEBE Med 174 evidentiranimi odraslimi invalidi je bila v letu 1990 dobra tretjina duševno prizadetih, ena četrtina telesno priza- detih, manj pa slepih in slabovidnih ter slušno prizadetih. Se vedno narašča število živčno in duševno bolnih oseb, ki se ne morejo vključevati v življenje in potrebujejo pomoč pri zagotavljanju minimalnih pogojev za preživetje. Večina invalidov je v domači oskrbi pri svojih sorodnikih ali v tujih družinah. Najbolje je poskrbljeno za 23 srednje duševno prizadetih oseb, ki so vključene v delavnico pod posebnimi pogoji in 12 težko duševno prizadetih, ki so oskrbovanci socialnih zavodov. Varovanci delavnice pod posebnimi pogoji in nekaj nevklju-čenih težjih invalidov se enkrat na mesec ob sobotah srečujejo v »klubu« na Ravnah in v Mežici, kjer preživljajo prijetne ure sprostitve in razvedrila. Delo obeh klubov vodijo prostovoljci, prijatelji prizadetih. Kar devet jih je, ki brezplačno opravljajo to humano delo, zato zaslužijo naše priznanje in zahvalo. Delo kluba vodi socialna delavka Centra. Lani so pridobile status invalida in pripadajoče materialne pravice v skladu z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno tri prizadete osebe. VEDENJSKO IN OSEBNOSTNO MOTENE ODRASLE OSEBE Skupina odraslih osebnostno in vedenjsko motenih oseb je štela 63 ljudi. Kar polovica jih je potisnjena na rob družbenega dogajanja zaradi alkoholizma. Pri 22 je močno izraženo asocialno vedenje, 21 možakarjev je storilo kazniva dejanja. Ti ljudje imajo praviloma kopico osebnih težav, nerazrešenih stisk in so malo pripravljeni in malo zmožni narediti sebi v prid. Pomagali smo jim pri urejanju minimalnih eksistenčnih pogojev (hrana, obleka, začasno bivališče), nekaterim pri iskanju priložnostnega dela in uveljavljanju osnovnega zdravstvenega varstva. V sklopu postpenalne pomoči smo delali z 20 obsojenci. Nekateri so bili se na prestajanju zaporne kazni (trije v Rogozi, pet v Mariboru, eden na Dobu, eden v Ljubljani), drugi so iskali pomoč po prestani kazni. Kazni trajajo od treh mesecev do 15 let. Težave pri iskanju zaposlitve in reševanju stanovanjskih pro1 blemov za to skupino ljudi se v sedanjih družbenih razmerah stopnjujejo. ODRASLE OSEBE, STARE NAD 65 LET Spremljali smo 319 oseb iz preteklega leta. Dodatno je bilo v obravnavi 136 oseb. Različne oblike varstva in pomoči smo nudili 455 starejšim občanom. Skoraj polovica teh oseb je rabila pomoč zaradi pojavov, ki spremljajo staranje, dve petini zaradi kroničnih obolenj, 51 jih je brez ustreznega družinskega varstva. Domsko varstvo smo urejali za 29 ostarelih ljudi. Večina jih je bila sprejeta v Koroški dom starostnikov v Črnečah. Med letom je bilo v domski oskrbi povprečno 139 naših občanov. Dobra polovica teh oseb si s svojimi prejemki poravnava oskrbnino, ostali prejemajo pomoč v obliki plačila - 16, oziroma doplačila - 46 iz občinskega proračuna (socialno skrbstvo). Obstoječi socialni zavodi so zasedeni. Povprečno število čakajočih je v tem letu upadlo, spreminja pa se sestav in potrebe ostarelih, ki želijo zavodsko oskrbo. Prevladujejo takšni, ki so potrebni popolne medicinske nege, stalnega nadzora in torej nikakor ne morejo ostati v domači oskrbi. Pritiski svojcev in drugih ljudi, ki jih oskrbujejo, se večajo. Morda bomo na Ravnah v drugačnih časih bolj prožni pri iskanju rešitev in se bomo odločili, da preuredimo v dom ostarelih kakšen prazen objekt (samski dom Ravne, dijaški dom Mežica!?) Za 34 ostarelih smo organizirali pomoč na domu. Izvajale so jo tri mlade nezaposlene ženske in gospodinje. Starejši ljudje so bili z njihovim delom zadovoljni, neradi pa so prispevali nagrado za opravljeno delo iz lastnega žepa (del dodatka za pomoč in postrežbo). Pospešeno tečejo aktivnosti za izvajanje pomoči na domu ostarelim osebam. DRUGE ODRASLE OSEBE Za 455 občanov smo opravili različne storitve. Program svetovanja mladim pred sklenitvijo zakonske zveze smo izvajali individualno. Več informacij o pomenu partnerske skupnosti, družine in vzgoje otrok smo dajali staršem izven zakona rojenih otrok. S 47 pari smo opravili pred razvezo zakonske zveze svetovalni razgovor. O rezultatih smo obveščali sodišče. Večina zakoncev se je odločila za razvezo, saj so bili odnosi med njimi docela porušeni. Na svetovanju so dobili informacije o pravicah in dolžnostih do otrok ob razvezi in po njej (dode- iitev in varstvo otrok, preživljanje, stiki) ter o možnostih za ure(anje drugih pomembnih zadev (zaposlitev, stanovanje, premoženje). Pri dogovarjanju o teh stvareh je bilo največ neusklajenosti glede dodelitve otrok v vzgojo in oskrbo enemu od njih, urejanju stikov med otrokom in staršem, ki se je odselil ter pri razreševanju stanovanjskega problema. Ker je razveza zakonske zveze hud stres, so ti zapleti razumljivi. Ob daljšem vodenju so se s pomočjo opore strokovnega delavca skoraj vsi ti ljudje dokopali do uvida celotne situacije in bolj realistično presojali lasten položaj ter načrtovali prihodnost zase in za otroke. Porazvezno svetovanje prihaja vse bolj do veljave. Ugotavljamo, da bivši zakonci šele takrat uvidijo potrebo po usklajevanju stališč in postopkov glede oskrbe in vzgoje otrok. 38 zakoncev oziroma partnerjev (izvenzakonska skupnost) je iskalo pomoč svetovalcev zaradi motenj v partnerskem odnosu. Uspeli so tisti, ki so bili dobro motivirani za obstoj življenjske skupnosti. Manj uspeha smo imeli pri urejanju družinskih razmer, kjer je prisoten alkoholizem, delomrzništvo, nasilje močnejšega nad slabotnejšimi. Spodbujali smo jih za zdravljenje alkoholizma, jim iskali zaposlitev in zatočišče. Izvedli smo ustrezne ukrepe za zaščito otrok, enega starša smo predlagali v kaznovanje. Kljub našim prizadevanjem, da bi osvestili žene, so se le posamezne odločile zapustiti moža in zaživeti na novo. tavljati minimalne socialne varnosti. Te dajatve jim pomenijo dopolnitev k družinskemu proračunu, v nekaterih primerih (edini vir preživljanja) omogočajo golo preživetje. Potrebe in pričakovanja ljudi po dodelitvi socialnovarstvenih pomoči naraščajo. V zadnjih mesecih se med prosilci pojavljajo poleg upokojenskih družin z enim dohodkom, družin z večjim številom nepreskrbljenih otrok in za delo nesposobnih občanov nove skupine materialno ogroženih: delavci, ki z enim ali celo dvema osebnima dohodkoma (75 % OD oziroma zamik izplačila OD) ne morejo zagotoviti minimalne socialne varnosti svoji družini in mladi, za delo sposobni ljudje, iskalci prve zaposlitve ter drugi brezposelni, ki pri Zavodu za zaposlovanje niso upravičeni do nobene pomoči. Njihove družine so tako iz dneva v dan bolj obremenjene. Podatki enotne skupne evidence prejemnikov socialnovarstvenih pomoči pri CSD kažejo, da je v letu 1990 prejemalo eno ali več vrst socialnih prejemkov 2.374 družin ali posameznikov, kar je 10 odstotkov več kot v letu '89. Vsaka četrta družina v občini je torej prejemala v povprečju 2,5 pomoči (0,5 več kot v letu poprej). Med prejemniki je bilo lani že 55 odstotkov delavskih družin in le 45 odstotkov upokojenskih in drugih (leto poprej razmerje 50 : 50). To razmerje se spreminja v zadnjih dveh letih in ugotavljamo, da je trenutno bolj ogrožena socialna varnost delavskih družin. 75 občanom smo pomagali pri iskanju zaposlitve. Med njimi je bilo kar polovica mladih z opravljenim pripravništvom! Uspehi? Nekaj kmetov in obrtnikov je sprejelo peščico teh ljudi ter jim tako omogočilo preživetje. Nerešen stanovanjski problem je prisilil 92 občanov, da so nas prosili za sodelovanje in pomoč pri iskanju stanovanja. Obiskali smo 28 občanov, ki so pod skrbništvom, in pripravili skrbniška poročila ter izpeljali 14 postopkov postavitve skrbnika za posebni primer. MATERIALNO OGROŽENI POSAMEZNIKI IN DRUŽINE Socialno-varstvene dajatve izhajajo iz samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic. Do njih so upravičeni občani, ki si z lastnimi dohodki ne morejo zago- Primerjalni podatki o povprečnem številu upravičencev do denarnih pomoči v letih 1988 do 1990 Vrsta socialnovarstvenih pomoči 1988 1989 1900 delno nadomestilo stanarin 455 526 565 družbena pomoč otrokom * 2.264 2.218 2.456 edini vir preživljanja * 22 22 24 dopolnilni vir preživljanja * 88 75 75 začasna denarna pomoč 16 12 20 enkratna denarna pomoč 85 104 256 rejnina * 47 42 36 plačilo stroškov oskrbe v organi- zaciji za usposabljanje * in socialnih zavodih 129 122 118 oprostitev doplačila k ceni 1.162 1.189 1.820 zdravstvenih storitev * financiranje zagotovljeno v republiškem programu Povečalo se je število prejemnikov družbene pomoči otrokom, delnega nadomestila stanarine in oprostitve doplačila k ceni zdravstvenih storitev. Obseg upravičencev do edinega in dopolnilnega vira se ni spremenil, povečalo pa se je število prejemnikov začasnih in enkratnih denarnih pomoči. Zneski denarnih pomoči so bili odmerjeni v skladu s predpisanimi merili in so le skromna pomoč družbene skupnosti za premagovanje eksistenčnih težav ljudi v finančni stiski. Omeniti velja še dejstvo, da so za pomoč zaprosili mnogi, ki do nje niso upravičeni in so prejeli negativne odgovore. Ti postopki so bolj zahtevni in naporni za strokovno službo, saj je treba podrobno utemeljiti razloge za odklonitev pomoči. Denar za družbene pomoči otrokom, edini in dopolnilni vir preživljanja, rejnine in oskrbo otrok in mladostnikov v organizacijah za usposabljanje je zagotavljala republika, vse ostalo pa občinski proračun. Zaključek Pri svojem delu se srečujemo z množico različnih ljudi. Čeprav so na prvi pogled razvrščeni v določene skupine, želim poudariti, da k vsakemu posebej pristopamo na drugačen, njemu prilagojen način. Naše ravnanje je v skladu z etiko poklicnega dela usmerjeno v pomoč in oporo posameznikom v osebni stiski. Zavezani smo, da ravnamo v dobro ljudi. Naše orodje in pripomočki za delo so znanje, delovne in življenjske izkušnje, optimizem in vera v ljudi. Mnogi so izrekli zahvalo za pomoč, nekateri tudi kritiko. Delo z ljudmi prinaša oboje. Zahvala je nagrada za opravljeno delo in vloženi napor, kritika pa spodbuda za iskanje novih, boljših oblik dela. Zato, da bomo zadovoljni oboji, ko se srečujemo kot človek s človekom. UREJANJE INFRASTRUKTURE -POGOJ ZA NADALJNJI RAZVOJ KOTELJ Ninoslav Godec dokaj izolirana vas Kotlje je danes locirana ob moderni prometnici, ki povezuje dve največji središči na Koroškem. Pričakujemo, da bo novo nastali položaj še bistveno povečal zahtevke za dodatno urbanizacijo tega prostora glede na bližino obeh središč. Spremenjena situacija zahteva, da se v kratkem času izvede tudi rekonstrukcija cestne povezave od Kotelj do Raven ter uredijo avtobusna postajališča. S prometnega stališča je predvsem treba urediti peš pot in kolesarsko stezo na relaciji Ravne - Kotlje - Rimski vrelec. Za ta poseg so že izdelane strokovne podlage in pričakujemo, da se bo v letošnjem letu tudi začelo z realizacijo 1. faze tega pomembnega infrastrukturnega objekta KOMUNALNA PROBLEMATIKA Osnovni pogoj za nadaljnji razvoj Kotelj je ureditev komunalne infrastrukture. Nerešeni problemi odpadnih voda že vrsto let povzročajo velike ekološke težave in v zadnjem času, z uveljavitvijo sanitarnih in ekoloških predpisov, v celoti onemogočajo nadaljnji razvoj in urbanizacijo naselja. Zato ni slučajno, da se je realizacija kolektorskega sistema aglomeracije Prevalje -Ravne pričela z izgradnjo ko-lektorske povezave Ravne -Kotlje. Na osnovi dejstva, da je prostor od Raven do Kotelj že gosto naseljen (zazidave Brdinje, Nadolžnik), je ugotovljeno, da ni smiselno reševati problema Kotelj z ločeno čistilno napravo, ampak s kolek-torskim sistemom, na katerega bodo priključeni tudi vsi že zgrajeni objekti ob dolinskem delu Hotuljke. Do izgradnje centralne čistilne naprave na Ravnah bo v I. fazi treba še realizirati določeno število razbremenil-, nikov visokih meteornih voda, ki bodo imeli tudi funkcijo predčiščenja odpadnih voda. Pri reševanju te problematike je v Kotljah zastavljen tudi koncept, da se vsak nadaljnji poseg rešuje z ločenim sistemom kanalizacije (meteorne in fekalne) in s tem bistveno zmanjša obremenitev predvidene ČN. Zadostne količine neoporečne pitne vode so eden od pogojev za razvoj naselja. Območje Uršlje gore je bogato vodonosno, vendar je v pre^ teklosti velikokrat prišlo do onesnaževanja vodnih virov predvsem zaradi istočasne rabe vodozbirnih območij tudi za kmetijstvo. Z ureditvijo novih zajetij, ki ne posegajo na kmetijska zemljišča, in z uveljavitvijo odloka o zaščiti vodnih virov v občini Ravne na Koroškem pričakujemo, da oskrba z vodo ne bo več omejitveni faktor pri razvoju tega prostora. Oskrba Kotelj s plinom ima izredno velik pomen pri nadaljnjem razvoju. Dosedanja razvojna politika naselja ima za rezultat, da je v tem prostoru onesnaževanje zraka bistveno manjše kot v ostalih delih občine. Izgradnjo plinovoda nadaljujemo z namenom, da se vsi potrošniki priključijo na ta energent in s tem tudi v bodoče zagotavljamo pozitivne ekološke učinke. Zmanjševanje onesnaženosti okolja in odpravljanje obstoječih obremenitev prostora bo eden od pogojev za hitrejši razvoj turizma. Izgradnja magistralnega pli’ novoda ima določene posledice v urbanizaciji prostora, in sicer v omejitvi posegov v 200-metrskem varovalnem pasu ter prepovedi posegov v 30-metrskem varovalnem pasu od osi plinovoda. Pri ureditvi vodotokov, predvsem Hotuljke, moramo poskušati upoštevati istočasno različne oz. nasprotujoče si zahtevke vodnega gospodarstva, ki je v preteklosti večino naših vodotokov preuredilo v odtočne jarke, ter naravno varnostne zahtevke, ki predvidevajo ohranitev strug in obrežij v čim bolj naravni obliki. Glede na položaj in pričakovani turistični razvoj menimo, da je treba doseči kompromis in regulacije potokov izvesti tako, da bomo ohranili še preostale naravne vrednote vodotokov in istočasno zagotovili varnost pred visokimi vodami. Vsi navedeni obstoječi in predvideni infrastrukturni objekti so pogoj za nemoteno načrtovanje in razvoj naselja ter ostalih razvojnih programov. Funkcioniranje infrastrukturnega sistema kot celote omogoča optimalno izrabo prostora brez ustvarjanja večjih ekoloških problemov kot osnovne determinante za bodoči razvoj turistične ponudbe. Na koncu lahko zaključimo, da bo v naslednjem obdobju osnovna naloga zagotoviti dvig infrastrukturnega standarda na področju cele občine vključno s Kotljami in sanacija obstoječih ekoloških problemov. Naselje Kotlje in celotni dolinski predel ob hotuljskem potoku je doživel velike spremembe predvsem v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. Nekdanja kmečka vas je v tem obdobju hitro rasla in preživljala najbolj pomembne trenutke v svoji urbani transformaciji. Razvoj Raven kot močnega industrijskega središča in omejenost prostora sta povzročila, da so se tokovi poselitve preusmerili v sosednja naselja, predvsem v Kotlje in Strojnsko Reko. Transformacija kmečke vasi v spalno naselje je pustila vidne sledove tudi v podobi Kotelj. V zadnjih letih je razvoj potekal predvsem v smeri fizične rasti brez kakovostne členitve posameznih območij v enotno in razpoznavano celoto. Posebej je nastopil problem središča naselja, ki ni ustrezno sledilo razvoju poseljenosti. Sedaj smo že prišli v tisto razvojno fazo, ko ni več dovolj samo reševanje nastajajočih komunalnih, prometnih in ostalih infrastrukturnih problemov, temveč je potrebno tudi celovito ovrednotenje dosežene funkcionalne in fizične opremljenosti naselja. Vsi ti procesi istočasno trajno spreminjajo tudi celotno naravno in kulturno krajino dolinskega predela od Kotelj do Raven in v določeni meri izničujejo minulo delo prejšnjih generacij kmetov. Predvsem gre za tendenco pozidave celotnega dolinskega dela od Kotelj do Raven kot kontinuiranega naselja, kar je v nasprotju z dosedanjim načinom poselitve (kmečka vas, gruča objektov, posamezna kmetija), vendar omogoča maksimalno izrabo obstoječe, že zgrajene infrastrukture. V prihodnosti bo treba dati večji poudarek vzpostavitvi nove identitete naselja Kotlje v skladu z novimi razvojnimi usmeritvami. Ugodna naravna lega glede na bližino izjemnega naravnega rezervata Uršlje gore in obstoječih rekreacijskih objektov ter še ohranjene kmetijske površine nam narekujejo, da razvojne možnosti Kotelj iščemo predvsem v turistični sferi. Razvojna strategija Kotelj mora vsebovati jasne globalne razvojne cilje, definiranje prioritetnih razvojnih področij in nosilcev razvoja ter ustvarjanje ustrezne družbene klime. Vsaka razvojna usmeritev se mora odražati tudi v podobi naselja, ki bo s stalno izboljšavo kulturne krajine izoblikovalo identiteto prostora kot pomembnega sociološkega faktorja. Pri načrtovanju razvoja bo treba veliko pozornosti posvetiti naravnim resursom, ki so omejeni, in po mojem mnenju najpomembnejši faktor, ki bo določal globalno usmeritev razvoja in s tem tudi nadaljnjo izrabo prostora. Vsaka nadaljnja odločitev se navezuje tudi na problematiko infrastrukture, ki je v zadnjem času močno izpostavljena. Nove tendence razvoja Kotelj kot turističnega centra zahtevajo nujno reševanje komunalnih in prometnih problemov, ki niso sledili dosedanji razvoj naselja. PROMET Z rekonstrukcijo ceste Slovenj Gradec - Kotlje se je močno povečal promet in položaj Kotelj v tem prostoru se je bistveno spremenil. Nekdaj GRADIVO ZA KOROŠKI BIOGRAFSKI LEKSIKON DR. VILI KRAMER raziskave tudi v okviru YU -AM NSF projekta v sodelovanju z Univerzo v Beogradu in s Purdue University - Lafa-yette v ZDA. Razen vodstvenega in opisanega raziskovalnega dela so prizadevanja dr. Kramerja usmerjena tudi v prenovo raziskovalne opreme. Tako so v zadnjih dveh letih na odseku popolnoma obnovili masni spektrometer za visokotem-peraturne raziskave anorganskih materialov. Pričeli pa so tudi s prenovo spektrometra za izotopsko analitiko. Sodelujejo tudi pri izdelavi merilnikov za pretočno merjenje koncentracije kisika v plinih, ki jih prodaja odsek uporabnikom po vsej Jugoslaviji. Glede na dokaj odmevno raziskovalno delo skupine so uspešni tudi stiki, ki jih vzdržujejo s svetom. Tako že več let sodelujejo s podobnimi laboratoriji univerz v Swansea (Anglija), Purdue (ZDA), Kolnu, Leipzigu in Budimpešti. Na spektroskopskih konferencah v organizaciji slednjih dveh je imel dr. Kramer tudi vabljena predavanja. Bibliografija dr. Kramerja obsega blizu štirideset znanstvenih publikacij v domačih in tujih revijah ter petnajst objavljenih referatov. Rodil se je 30.6.1931 v Šentjanžu pri Dravogradu kot sin delavca Ivana in matere Marije, roj. Obretan. Osnovno šolo je obiskoval na Ravnah in v Slovenj Gradcu, gimnazijo pa na Ravnah, kjer je maturiral I. 1950 in se jeseni istega leta vpisal na kemijski oddelek naravoslovne fakultete Univerze v Ljubljani. Februarja 1955 se je zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan kot tehnični sodelavec in tako prekinil študij. Diplomiral je julija 1966 in bil izvoljen v naziv višji asistent v Odseku za spektroskopijo na istem inštitutu. Oktobra 1968 je odšel na specializacijo na Tehnično univerzo v Braunschvveigu (ZRN), kjer je delal na področju organske masne spektrometrije. Kot sodelavec laboratorija za masno spektrometrijo je najprej sodeloval pri izgradnji raznih aparatur, razvijal kvalitativno in kvantitativno analitiko plinov s pomočjo masnega spektrometra, raziskoval na področju izotopske analitike ter delal na več samostojnih nalogah za Zvezno komisijo za nuklearno energijo. V okviru specializacije V Nemčiji je pričel z delom na področju masno spektrome-trične analitike organskih substanc. Po nekaj mesecih je sprejel samostojno tematiko raziskav žolčnih barvil in njihovih kovinskih kompleksov. To problematiko je obdelal v di- sertaciji, ki jo je prodložil na univerzi v Braunschvveigu. Ko je opravil nekatere dopolnilne izpite in vaje po tamkajšnjem programu, je 25.6.1971 opravil doktorski izpit. Po vrnitvi iz Nemčije je kot samostojni asistent pričel z delom na področju organske masne spektrometrije, ki so jo pričeli takrat uvajati tudi na Inštitutu Jožef Stefan. Raziskave na področju organske masne spektrometrije opravlja sedaj kot višji raziskovalni sodelavec Odseka za spektroskopijo, ki ga tudi vodi. Raziskovalno delo skupine za masno spektrometrijo seje pretežno usmerilo na raziskave organskih molekul z metodo spektroskopije kinetične energije ionov. Z izpopolnjevanjem te metode v tem desetletju jim je uspelo razširiti raziskovalne možnosti, tako da sedaj lahko preučujejo reakcije disociaci-je ionov, »charge stripping« reakcije, reakcije izmenjave naboja in reakcije z ločitvijo nabojev. Razen tega postopek uporabljajo tudi v aplikativne namene kot tandemsko masno spektrometrijo, ki danes v svetu predstavlja pomembno analitsko metodo za identifikacijo organskih spojin v kompleksnih zmeseh. Pri vsem tem raziskovalnem in razvojnem delu je dr. Kramer aktivno sodeloval, rezultati njegovega dela pa so objavljeni v vrsti člankov, referatov in v delovnih poročilih. Raziskave so potekale pretežno v okviru raziskovalne naloge, katere nosilec je dr. Kramer, deloma pa tudi v sodelovanju z drugimi laboratoriji izven Inštituta Jožef Stefan. Zadnji dve leti potekajo Odločili smo se... Janez Mrdavšič Govor na koncertu v počastitev slovenskega kulturnega praznika - 8.2.1991 Trdno in s prepričljivo večino smo se odločili vzeti svojo usodo v svoje roke. Odločili smo se prevzeti nase odgovornost za svoje odločitve, za uspehe in neuspehe svojih dejanj in nehanj. Za popotnico in kažipot smo si izbrali veliko sporočilo Prešernove Zdravljice, ki nazdravlja lepšemu svetu prihodnosti, »...ko rojak prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak«. Samo na zaupanje v kulturni razvoj pri nas in v svetu lahko opremo pričakovanje, da se bojo Prešernove želje nekoč zares tudi uresničile. Zgodovinski spomin in izkušnje nas namreč opominjajo, da v preteklosti naši bližnji mejaši niso gojili pretirano prijateljskih čustev do našega naroda in dežele. Spominjajo nas, da tudi Slovenci nismo bili pretirano strpni in razumevajoči do tistih svojih rojakov, ki so kritično mislili in mislili po svoje. Tudi življenje našega največjega pesnika je dokaz za to. Zaupanje v kulturni razvoj nam lahko budi upanje, ker je kultura dogajanje, nenehna rast, preseganje doseženega, odkrivanje in uresničevanje novega. Pomeni potemtakem širjenje in poglabljanje človekovih notranjih razsežnosti. Pomeni najžlahtnejše sadove, porojene iz njegovih najglobljih notranjih potreb, iz njegove nerazložljive sle po plemenitosti in lepoti. Številni rodovi prednikov so nas s svojim kulturnim delom spremenili iz brezime-nega ljudstva v zgodovinski narod, enakovreden drugim narodom; izoblikovali so nam zavidanja in občudovanja vredno kulturno krajino, ki pa jo mi marsikje in marsikdaj neodgovorno uničujemo, kakor da je nismo dolžni ohraniti potomcem; izoblikovali so nam jezik, to najveličastnejšo kolektivno umetnino, sposobno, da lahko z njo logično jasno in pesniško prepričljivo izrazimo vse, kar je človeštvo spoznalo, naredilo in o čemer sanja; ustvarili so nam v vse smeri odprto umetnost, ki se lahko po kakovosti meri z vsemi vrstami in zvrstmi umetnosti drugih narodov; razvijali in razvili so v nas potrebe po lastnem kulturnem snovanju in po sprejemanju vrhunskih umetniških dosežkov. Zato nam kultura ne sme biti le potratni priboljšek k bolj ali manj pusti vsakdanjosti, temveč naš način vsakdanjega bivanja, kvas, ki naj prekvaša in plemeniti vse naše življenje. Toda do kulture in njenih dosežkov nimamo samo pravice, temveč tudi odgovornost in dolžnost. Dolžni smo gojiti spoštljiv odnos do kulturne dediščine in rodov, ki Skupščina občine Ravne na Koroškem je ob koncu letošnjih Vorančevih dnevov podelila Prežihove plakete za leto 1990 kulturnim delavcem, ki so lani ali v daljšem obdobju piomembno prispevali k rasti kulturne dejavnosti v občini Ravne. Plakete je izročil predsednik ZKO Stanko Arnšek na slavnostnem koncertu ob 90-let-nici Pihalnega orkestra Rudnika Mežica v petek, 26. aprila 1991. Zlato Prežihovo plaketo je dobil Jožko Kert, srebrno Rudi Mlinar, bronaste pa Rihard Čas, Marija Pogorevč-nik, Simon Potočnik in Jakob Rožič. ZLATA PLAKETA Zlato Prežihovo plaketo za leto 1990 je dobil inž. Jožko Kert za nadvse uspešno dvajsetletno vodenje moškega pevskega zbora Vres. Pod njegovim umetniškim vodstvom je zbor dosegel za naše razmere izjemne uspehe - povzpel se je v sam vrh slovenskega moškega zbo-rovstva in se na njem dolga leta tudi obdržal, kar dokazuje med drugim pet srebrnih plaket z republiških tekmovanj Naša pesem v Mariboru. Da je z zborom dosegel take uspehe kot dirigent -amater, ni bila dovolj samo njegova prirojena nadarjenost za glasbo, temveč ob veliki zavzetosti in ljubezni do te dejavnosti tudi nenehna skrb za lastno strokovno izpopolnjevanje ter povezovanje s poklicnimi zborovodji in skladatelji. Jakob Jež in prevaljski rojak Lojze Lebič so jo ustvarili. Dolžni smo črpati iz nje, graditi na njej in jo po svojih najboljših močeh bogatiti s svojim deležem. S tem ne bogatimo samo našega časa in življenja, temveč ustvarjamo tudi boljše pogoje za hitrejšo in bogatejšo jutrišnjo kulturno rast naših naslednikov in sooblikujemo kulturno podobo slovenske prihodnosti. Bolj ko je čas razgiban in zgodovinsko usoden, večja Mojca Potočnik sta za Vres napisala več izvirnih skladb in priredb, ki jih je zbor uspešno predstavil slovenski glasbeni javnosti. Za interpretacijo Ježeve uglasbitve Prijatelja iz starodavnega Leškega rokopisa in Lebičeve priredbe zilske ljudske - Pesem od zarje je Kert dobil posebno priznanje na tekmovanju leta 1988 v Mariboru. Sad Kertovega prizadevanja je tudi Vresovo sodelovanje s številnimi slovenskimi zbori znotraj in zunaj republiških meja ter približevanje zborovskega petja mladim na šolskih koncertih. Kert pa ni le vresovec. Dolga leta vodi prevaljski cerkveni mešani zbor, ki je prav tako eden najboljših na Koroškem. Kert je veliko pripomogel k uspešni obnovi farne cerkve in nakupu novih, koncertnih orgel, ki bodo omogočile nov razmah tovrstne glasbene dejavnosti v Mežiški dolini, Jožko Kert je človek širokih kulturnih razgledov. To je dokazal s številnimi članki v obeh Fužinarjih, z izdajanjem Vresovih vsebinsko bogatih koncertnih knjižic in lani z izdajo zbornika o zgodovini in sedanjosti prevaljske cerkve in kraja. V svojem dolgoletnem delovanju je Kert močno vplival na kulturno dogajanje v krajevnem in širšem merilu tudi kot sposoben organizator in kulturni politik. SREBRNA PLAKETA Rudi Mlinar je dobil srebrno Prežihovo priznanje za svojo vsestransko kulturno dejavnost. Na Lešah že vrsto je odgovornost rodu, ki ga živi. In naš čas je zgodovinsko usoden in naša odgovornost je velika. Ni mogoče pričakovati, da bi se lahko kultura docela izognila težavam, kijih prinaša čas. Ni pa tudi mogoče, da bi tisti, ki v teh časih odločajo o naši sedanjosti in prihodnosti, ostajali zaradi splošnih stisk in težav gluhi za potrebe kulture, za pametne spodbude njenih zagovornikov in ustvarjalcev njenih najžlahtnejših vrednot. Zavedati se morajo, da rešujejo vprašanja dejavnosti, ki je iz nas naredila to, kar smo, ki z nami in našimi sedanjimi kulturnimi prizadevanji oblikuje tudi obraz naše prihodnosti. let vodi kglturno-umetniško društvo, režira in sam piše besedila za gledališke predstave. Razen dramskih bese-il piše tudi prozo in pesmi, elezarna Ravne mu je leta 1986 izdala zbirko črtic Pekoče zvezde, objavlja pa tudi v Koroškem in Informativnem fužinarju ter v reviji Mentor. Dolga leta je bil dejaven član predsedstva ZKO, zdaj je član občinske komisije za kulturo. BRONASTE PLAKETE Rihard Čas je dobil bronasto Prežihovo plaketo za zavzeto vsestransko delovanje v pevskem zboru Vres. Izkazal se je kot pevec, tajnik in organizator raznovrstne zboro-ve dejavnosti. Tudi Jakob Rožič je dobil priznanje kot član Vresa. Pri zboru vztraja vse od ustanovitve in je eden tistih pevcev, ki ustvarjajo njegovo trdno jedro. Kot član odbora, blagajnik in predsednik je pomembno vplival na programsko usmeritev in kakovostno rast zbora, je pa tudi njegov skrben kronist. Marija Pogorevčnik je dobila bronasto plaketo za vzorno in vestno strokovno vodenje mešanega pevskega zbora Mato iz Črne. Pod njeno dirigentsko roko se je uveljavil kot dober zbor in se vrasel v kulturno življenje kraja in občine. Simon Potočnik je prejel bronasto Prežihovo plaketo za uspešno umetniško vodstvo moškega zbora Gozdar iz Črne, v katerem se k ubranemu petju zbirajo gozdarji in kmetje tudi iz širše okolice črne. PREŽIHOVE PLAKETE ZA LETO 1990 GRADIVO ZA KOROŠKI BIOGRAFSKI LEKSIKON LOJZE LEBIČ ŽIVLJENJE Rodil se je 23.8.1934 na Prevaljah, leta 1952 maturiral na Gimnaziji Ravne in se odločil za študij arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Hkrati se je vpisal na Srednjo glasbeno šolo in se po diplomi povsem posvetil študiju glasbe. Kompozicijo in dirigiranje je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je še na Fakulteti za glasbene umetnosti v Beogradu in pozneje v stikih z evropskimi glasbeniki na raznih mednarodnih srečanjih. Že v času študija se je u-veljavil kot dirigent - po začetku na Srednji baletni šoli je prevzel umetniško vodstvo APZ Tone Tomšič in nato Komorni zbor RTV Ljubljana. Leta 1972 je postal redni profesor na Pedagoški akademiji, leta 1978 pa docent in pet let zatem izredni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Od leta 1986 predava glasbeno teoretske vede na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. UMETNIŠKO DELO Lebič je avtor vrste zborovskih skladb in priredb ter okoli 60 daljših instrumentalnih in vokalno - instrumentalnih skladb različnih zvrsti, ki so jih glasbeni javnosti predstavili ljubiteljski in profesionalni izvajalci doma in v tujini, večinoma na znanih domačih in mednarodnih glasbenih prireditvah, kot so: Zagrebški bienale, Jugoslovanska glasbena tribuna v Opatiji, Musikproto-koll v Gradcu, Festival komorne glasbe v Radencih, Varšavska jesen, International Socie-ty for Contemporary Musič v Bruslju, EBU v Jeruzalemu, Rostrum of Composers v Parizu itd. Njegova dela predvajajo številne evropske radijske postaje, nekatera so postala stalni del repertoarja znanih izvajalcev sodobne evropske glasbe, nekatera so posneta na ploščah in kasetah. Za svoje skladateljsko delo je Lebič prejel vrsto nagrad in priznanj, največ na festivalih jugoslovanskih radijskih postaj, in to v različnih zvrsteh, od elektroakustične, simfonične, komorne do scenske glasbe. Nagrado Prešernovega sklada je dobil leta 1970 za skladbi Korant in Kons a, leta 1987 pa za delo Fauvel 86. V svetovnem merilu je pomembna uvrstitev njegovih Novembrskih pesmi med prvih deset na Unescovem Mednarodnem srečanju glasbenikov v Parizu leta 1985. Kot dirigent je prejel Lebič nagrado Prešernovega sklada že leta 1966, in to za vodenje Komornega zbora RTV Ljub- ljana, s katerim je predstavil vsa obdobja evropske glasbene preteklosti in vrsto sodobnih slovenskih kantat. Gostoval je na številnih festivalih širom Evrope. Med nagradami in priznanji za dirigiranje je najpomembnejša prva nagrada londonskega BBC, dosežena na mednarodnem tekmovanju Let the people sing leta 1972. PUBLICISTIČNO DELO Lebič se je v slovenski javnosti uveljavil tudi kot publicist. Pisal je za glasbeno revijo Grlica, za Sodobnost, objavlja v Naših razgledih in v dnevnem časopisju. Je avtor eseja Zvok in tišina (v knjigi Ustvarjam, torej sem, MD, Celje, 1984) ter soavtor priročnika Uvod v glasbeno umetnost. Za Radio Ljubljana je pripravil vrsto oddaj o različnih glasbenih temah ter za oddajo o Emilu Adamiču prejel prvo nagrado JRT v Beogradu leta 1967. PEDAGOŠKO IN STROKOVNO DELO Poleg rednega dela na pedagoški in glasbeni akademiji ter filozofski fakulteti, kjer si je pridobil ugled kot dober glasbeni strokovnjak in pedagog, je Lebič veliko storil za izobraževanje slovenskih zborovodij. Kot predsednik komisije za odrasle zbore pri ZKOS je programsko in vsebinsko pripravil več seminarjev za dirigente, sestavil je učni načrt in predmetnik za zborovodski šoli v Črnomlju in Kranju, za slovenske glasbene pedagoge je predaval o razumevanju novejše glasbene notacije, o sodobni zborovski kompoziciji, o osnovah glasbene umetnosti. Leta 1985 je v Nišu vodil atelje za baročno glasbo, v letih 1986 in 1987 pa Dneve petja na Rebrci in v Celovcu, leta 1989 je vodil seminar za mlade skladatelje (Jeune-sse Musicale) v Grožnjanu. Bil je član številnih strokovnih odborov in komisij na raznih jugoslovanskih in mednarodnih glasbenih tekmovanjih in festivalih ter s svojim vsestranskim delom veliko prispeval k uveljavitvi slovenske glasbe v jugoslovanskem in evropskem prostoru. POMEN S svojimi skladbami se je Lojze Lebič že uvrstil med klasike sodobne slovenske glasbe. Dr. Dragotin Cvetko, ki ga je v knjigi Šlovenska glasba v evropskem prostoru (Slovenska matica, Ljubljana, 1991) po značilnostih glasbenega izraza uvrstil med Alojza Srebotnjaka in Jakoba Ježa, je zapisal, da (Lebič) »uporablja sodobno glasbeno govorico, obsegajočo tehniko, formo in izraz. Težišče mu je v umetniško zrelem oblikova- nju, ki je prepričljivo, adekvatno z zahtevnim, prefinjeno zasnovanim stavkom in z razvidno, avtohtono individualizirano zvočnostjo. Izpričujoč visoko vzpeto kreativnost, ta oblikovalec išče sebe in značilnosti čustvenih ter miselnih sfer zunanjega sveta. Poglabljajoč se v še nedorečena in dostikrat še ne izgovorjena sporočila, se je formiral v svojsko ustvarjalno osebnost« (str. 434). Lebič je skladatelj, ki se ne izogiba sodobnih umetniških prijemov, vendar ohranja stik z občinstvom, zato je kot glasbenik živ in priznan. Njegove zborovske skladbe, med katerimi so najbolj znane Pesek, Spomin in Cas, so z uspehom peli že številni zbori, njegove priredbe ljudskih pesmi, predvsem koroških (npr. Pesem od zarje, Druml-ca, Luba vigred se rodi, Tra-venči so že zeleni), pa dokazujejo, da je tudi velik poznavalec in oblikovalec ljudske glasbene govorice. Večino Lebičevih vokalno-instrumentalnih in instrumentalnih skladb so lepo sprejeli tako poslušalci kot kritiki, zadovoljstvo prinašajo tudi izvajalcem. Še posebno pozornost glasbene javnosti so vzbudile naslednje skladbe: Simfonietta za orkester, 1960 Concertino per cinque, 1962 Požgana trava (besedilo Dane Zajc) za glas in orkester, 1972 Korant za simfonični orkester, 1972 Sentence za dva klavirja in orkester, 1972 Nicina za orkester, 1972 Ekspresije za klavirski trio, 1972 Kons b in Kons a za komorni ansambel, 1973, 1974 Atelier za violino in klavir, 1974 Impromptus I, II, III, IV za klavir, 1975 Atelier II - elektronska skladba, 1975 Atelier III za violončelo in magnetofonski trak, 1976 Glasovi za orkester, 1976 Sonet za klavir, 1979 Tangram za komorni orkester, 1980 Chalumeau za klarinet solo, 1981 Okus po času, ki beži za orgle, 1981 Invisibilia za violino in klavir, 1981 Novembrske pesmi za glas in simfonični orkester, 1982 Kocbekove pesmi za glas in klavir, 1983 Hvalnica svetu za mešani zbor in instrumente, 1988 Oueensland mušic za simfonični orkester, 1989 Od 30. maja 1991 je dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mojca Potočnik GROFJE THURNI IN GRAD RAVNE 1809 - 1941 Ervin Wlodyga PREDGOVOR O gradu Ravne in grofih Thurnih sem zbiral gradivo mnogo let. O tej temi je bilo sicer že precej napisano, vendar v raznih časopisih in revijah. Zato sem se odločil, da napišem kroniko in da vse, kar je znano o tej temi, zberem pod enim naslovom. Uporabljeno literaturo navajam v posameznih poglavjih, podrobno pa na koncu. Razno literaturo in fotografije sem dobil od prof. Alojza Krivograda in Maksa Dolinška. S posredovanjem dr. Franca Sušnika sem leta 1977 stopil v stik z dr. Ariprandom pl. Thur-nom v Pliberku (takrat sem pisal o lastnikih Železarne Ravne). Ljubeznivo mi je ponudil vse, kar je imel v zvezi z našo tovarno in prebivalci gradu Ravne. Maks Dolinšek in fotograf Zelnik iz Maribora sta preslikala portrete grofov. Zvedel sem dosti zanimivega; žal mi dr. Thurn ni mogel postreči s konkretnimi zgodovinskimi podatki, vsa važnejša dokumentacija pa se je med vojno izgubila. Marsikatere podatke so mi dali Valentin Savine, Matija Apohal, moja mati, matičarka Rozalija Fajmut in še kdo. Tako sem se s pomočjo vseh naštetih, ki sem jim dolžan zahvalo, dokopal do precej zaokrožene podobe o grofih Thurnih in gradu Ravne v letih 1809 do 1941. GRAD RAVNE 24. junija 1939 je občina Guštanj pod predsedstvom Dominika Kotnika poslala sre-skemu načelstvu v Dravogradu dopis za poveljstvo dravske divizijske oblasti v Ljubljani. Bližala se je druga svetovna vojna, zato je vojaška oblast potrebovala takšne podatke. Kotnik je seveda poročal o vseh štirih gradovih (o Lubasu, šrotneku, Javorniku in Ravnah), citiram, kaj so zapisali o gradu Ravne: Jugozapadno 700 m iz trga Guštanj leži grad Ravne. Je last grofa Douglasa Thurna. Velikost posestva je 56 ha 46 a 59 m2. Grad služi kot bivališče rodbine grofa Thurna in upravne pisarne. Osnovna zgradba je iz leta 1650, dograjeno je bilo leta 1892. Razvalin pri gradu ni. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je za skupščino občine Ravne na Koroškem leta 1980 izdelal družbeni in prostorski plan varstva naravne in kulturne dediščine. Med drugim tudi o gradovih iz naše okolice. O gradu Ravne pravi: Opis: kompleks stoji iz 17. stoletja, v kasnejših stoletjih večkrat prezidan in dozidan. Valorizacija: Lega nad mestom v okviru parka daje gradu ne glede na predelave posebno ambientalno vrednost. V sedanji obliki priča o gradbenih hotenjih in rasti gospodarskih možnosti nekdanjih lastnikov, ki so se iz fevdalcev preusmerili v kapitalistično industrijsko proizvodnjo. Varstveni režim: II. stopnje: Način uporabe: sedanja namembnost primerna. (\/eč o gradovih v naši okolici je napisal v Koroškem fu-žinarju 25.8.1968, str. 2-19 »Tri doline v koroški zgodovini« Maks Dolinšek.) NEKDANJI LASTNIKI Omenja se, da je bil lastnik gradu I. 1609 Matija pl. Siich-ten, od I. 1688 pa Matijev dedič Andreas pl. Suchten. Listina v celovškem arhivu navaja, daje leta 1760 postal lastnik Friderik Jakob baron Schlangenberg, I. 1772 Johan Leopold baron Schlangen-ber, 21. oktobra 1808 Elizabeta Kovachevich in gospodična Ana von Schlangenberg. Grof Georg I. (Jurij) Thurn - Valsassina je postal lastnik gradu 11. februarja 1809. Zadnji lastnik je bil dr. Otto grof Thurn do I. 1941, ko so prišli na Ravne Nemci in grad zaplenili v korist Koroškega gaua. Leta 1939 je obsegalo posestvo grofov Thurnov 1,642.860 ha. Lastniki so bili: Douglas grof Thurn - Valsassina - do 1/2 Dr. Aleksander Thurn - Valsassina - do 1/6 Franc Thurn - Valsassina -do 1/6 Aleksander Vincenc Thurn -Valsassina - do 1/12 Jurij Thurn - Valsassina - do 1/12. Alodialno posestvo, katerega lastnik je bil Douglas Thurn - Valsassina sam, pa je obsegalo 566.465 ha. GROFJE THURN -VALSASSINA Como - Varcelli, baroni pl. Kreuz Družina grofov Thurnov izvira od Eripranda della Torre ali la Tour. Ta Eriprand je bil princ kraljevske krvi iz Francije ter izvira direktno iz moške des-cendence Karla Velikega. Njegova mati je bila burgundska princesa. Iz Francije je pobegnil I. 988 s svojim bratom dvojčkom Alibrandom (imenovanim tudi Galvanio) v Lombardijo, kjer ga je Tatio, grof Vale - Sassina gostoljubno sprejel. Brata dvojčka sta kasneje omožila njegovi hčerki -dedinji. O tem soglašajo vsi zgodovinarji, ki obravnavajo ta predmet. Različnega mnenja pa so glede izgovora imena della Torre ali de la Tour. Nekateri trdijo, da izvira iz gospostva la Tour, ki naj bi ga princa podedovala v Burgundiji po materi in bi bila prišla že s tem imenom v Italijo. Ostali mislijo, da so ime della Torre prevzeli po svojem očetu - tastu Tatiu (1055), ki jih je adaptiral in so iz hvaležnosti do njega odložili pripadajoči naziv »princa« iz Francije. To mišljenje zastopajoči pisatelji mislijo, da izvira ime iz časa svetega Ambrozija, škofa v Milanu, ki je moral kot duhovnik in svetni vladar to mesto varovati pred puntom ariancev. Zaradi tega je imenoval 7 kapitanov iz najboljšega plemstva mesta in dal vsakemu po ena mestna vrata -stolp- v obrambo. Eden se je izkazal tako, da mu je škof Ambrozij podelil naslov della Torre in oblast nad Valesassino, delom pokrajine na jezeru Como. Tatio Conte di Valsassina je bil zatem potomec tega prvega della Torre. Bodi kakorkoli že, točno je, da je Eriprand svoj grb (tri zlate lilije na modrem polju) povezal z grbom Valsassina, rdeč lev na zlatem polju). K temu pa je prišel še rdeč stolp v srebru (po eni Burgundski, po drugi kot označba della Torre.) Johann Ambros Thurn Od grofov Thurnov je treba imenovati predvsem Johana Ambrosa Thurna, sina Antona in Uršule pl. Edling, pridobi-telja gospostva Pliberk leta 1601. V mladosti je bil posebno nadarjen za jezike, tako da se je na dunajskem dvoru razen dveh jezikov, ki sta mu bila prirojena, to je nemškega in slovenskega, učil latinščine, italijanščine in češčine. Ta visoki funkcionar na dunajskem dvoru je bil tudi najvišji dedni dvorni mojster za Kranjsko in Slovensko marko ter najvišji maršal goriške grofije in se ni sramoval, da se po narodnosti ni čutil le Nemca, temveč tudi Slovenca. Starost je preživljal na pliberškem gradu, kjer je v visoki starosti 84 let dne 14. septembra 1621 umrl in je tam pokopan v grajski kapeli. Umrl je brez moških potomcev in je svoje premoženje zapustil svojima dvema nečakoma Ivan Ludviku in Joštu Jožefu Thurn, tako da je prejel prvi grad in gospoščino Pliberk, drugi pa grad in gospoščino Radovljica. Oba imenovana dediča sta bila zagrizena protestanta. Cesarski ukaz o izgonu protestantov je zajel v Avstriji vse plemiče, zato sta morala lesta 1628 zapustiti domovino. Žena in otroci, ki so bili katoliške veroizpovedi, pa so smeli ostati na Dunaju, kjer so začasno biva- li. Johann Ambros Thurn je preuredil gospostvo, z izjemo deželno kneževinskega mesta v - fidejkomis-družinsko institucijo premoženja. £5 TRJFjIT" fiBEN j ta?** a***« umummmn Grad Ravne Grof Georg I. Thurn, prvi lastnik gradu na Ravnah . m i ■ Georg I. (Jurij) Thurn Za nas je zanimiv Georg I. (Jurij) Thurn (1788-1864), vojskovodja v času Radecke-ga v Italiji leta 1849, predsednik družbe, ki je gradila leta 1857-1863 našo koroško železnico (Maribor-Celovec). Koncesija za gradnjo te železnice je bila izdana 24. oktobra 1856. leta. Na podlagi te koncesije so pod predsedstvom Georga I. ustanovili delniško družbo za gradnjo te železnice. To je bilo 9. januarja 1857. leta. Kreditni zavod na Dunaju je dal za gradnjo 3 milijone, da so dne 18. julija 1857 v Ebenthalu (Celovec) lahko začeli graditi. Georg je bil tudi koroški deželni glavar. Dne 11. februarja 1809 je postal lastnik gradu na Ravnah. Po pisanju grofice Marije Thurn je h gradu spadal tudi Dobji dvor, ki pa so ga morali prodati, da so lahko odkupili Georga I., ki je bil v Napoleonovi vojni ujet na Tirolskem 1809. leta; bil je Feldzeugmeister - po naše maršal. V zakonu z grofico Emilijo pl. Chorinski (1811-1888) sta imela štiri sinove in eno hčerko. Bili so to: 1.1834 roj. Georg II., ki je po očetovi smrti postal lastnik tovarne na Ravnah. Leta 1835 se je rodil drugi sin Duglas, kateremu je oče Georg I. leta 1863 predal grad Ravne. Umrl je leta 1904 v 69. letu starosti na Ravnah. Leta 1836 se je rodil sin Fridrih, 1837 hčerka Ana in 1839 sin Josef. Pri bratih Georgu II. in Duglasu se torej cepita ravenski liniji grofov Thurn. Duglas Thurn Duglas, drugi sin Georga I. (Jurija), rojen 22. septembra 1835, je služil kot konjeniški stotnik v c. kr. armadi, poročil se je leta 1863 z Gabrijelo, grofico pl. Bray, hčerko kr. bavarskega poslanika na dunajskem dvoru Bray-Stein-burg. Od svojega očeta Georga I. je leta 1863 podedoval grad Ravne, ki ga je preuredil in prezidal. Tu je potem tudi stanoval in umrl 26. julija 1904 v 69. letu starosti zaradi srčne slabosti in pljučnice. Dne 29. julija je bil prepeljan v Pliberk, kjer je pokopan v Thurnovi grobnici. Pokojnika je 28. julija 1904 blagoslovil župnik Wezel Valeš. Otroci Johann Duclas Thurn, rojen 22.4.1864 - umrl 23.12.1939, Ernst grof Thurn, mlajši brat Duclasa, je bil rojen 28.10. 1867, padel 28.6.1915 kot polkovnik v avstrijski armadi. Poročen je bil z Marijo, rojeno Marischler, hčerko zelo znanega guštanjskega direktorja Marischlerja. Bila je 25 let mlajša od moža. Ko je zvedela za smrt svojega moža, je bila že osem mesecev noseča in se je od žalosti ustrelila dne 9.7.1915. Pokopana je v pliberški grobnici grofov Thurn. Johann Duclas Thurn Johann Duclas Thurn je bil rojen 22. aprila 1864 v Gradcu, kot sin Duglasa in Gabrijele Thurn, poročen z grofico Thurn (sestrično) rojeno 9. marca 1868). Bil je avstrijski diplomat v Petrogradu (današnji Leningrad) in v Miinchnu. Bil je zadnja ekscelenca (pre-vzvišenost) na Ravnah. Na svojem gradu je umrl v 80. letu starosti dne 23. decembra 1939. Pokopali so ga z vsemi lovskimi in gozdarskimi častmi na pokopališču pri sv. Antonu v Guštanju 27. decembra 1939. Obredje opravil župnik Janez Hornbek iz Mežice. Grofa so pozneje prekopali in odpeljali v Pliberk, kjer je pokopan v grobnici grofov Thurn. Njegova žena Franziska pl. Thurn je umrla v Pliberku 28. julija 1954 v 87. letu starosti. Tam je tudi pokopana. Otroci; Duclas Thurn je bil rojen 27.10.1889, umrl 1.2.1918 v Pliberku, bil je študent in neporočen. Marija Thurn, rojena 9.4. 1891 v Berlinu, umrla 14.11. 1975 v Pliberku. Bila je samska in gluha. Končala je srednjo šolo. Ukvarjala se je s slikanjem in vzrejo rodovniških psov. Stanovala je na gradu na Ravnah. Dr. Otto grof Thurn, rojen 18.2.1893 v Munchnu, umrl 10.3.1956 v Pliberku, kjer je tudi pokopan. Gabriela Thurn, rojena 1898 v Schremsu, poročena z doktorjem Paulom Thunom-Ho-henstein dne 22.2.191. Otroci: Leonhard roj. 1921, študent, padel v Rusiji leta 1943. Sophie, roj. 1923, poročena z ing. Mihaelom Prittnitzem, stanovala v Pliberku. Eleonora, roj. 1924, dr. phil. redaktorica - urednica. Johann Ernst, roj. 1929, dipl. ekonomist, visoka šola za zunanjo trgovino. Poročen z Marijo-lldefon-so, roj. pl. Dahne. Otto Thurn Otto Thurn, dr. agr., je bil rojen 18. februarja 1893 kot sin Johanna-Duclasa. Bil je gluh od rojstva. Po smrti svojega očeta je podedoval ogromno posestvo in grad na Ravnah. Študiral je v St. Paulu in na visoki šoli v Munchnu. Za časa študija je imel svojega dvornega upravnika (Hof-meistra). Dosegel je doktorat v Munchnu. Bil pa je tudi učenec znanega dunajskega mojstra Ambrosia Guština. Njegove skulpture na gradu v Pliberku so iz marmorja, granita, lesa in mavca, delal pa je tudi kot graver. Ko so Nemci zasedli Mežiško dolino, so ga razlastili leta 1941 in ga odpeljali v zapor v Celovcu, od tam pa v Dachau, kjer je ostal do decembra 1944. Od tam se je vrnil v Pliberk, kjer se je zaposlil kot vodja tobačnega skladišča v Pliberku. Bil je samski. Čeprav je bil gluh, je bil izvrsten šofer, celo tekmoval je večkrat z avtomobilom. Bil je zadnji grof Thurn in lastnik gradu na Ravnah. Umrl je 10. marca 1956 v Pliberku, kjer je tudi pokopan. Železarska veja grofov Thurnov Ta kronika piše o gradu Ravne in o »grajski« veji grofov Thurnov, zato vsaj nekaj besed tudi o »železarski« veji. Kot smo že zapisali, je bil Georg I. grof Thurn lastnik gradu, posestev in železarne. Premoženje je razdelil med svoja dva sinova. Mlajši Duglas je dobil grad in posestva (o tem piše kronika), starejši Georg II. grof Thurn pa železarno Ravne. Georg II. se je rodil 29.3. 1834 v Mainzu, umrl pa je 2.6.1879 v Bruslju. Njegov sin Vincenc grof Thurn (rojen 22.3.1866 v Pliberku, umrl 6. 4.1928 v Opatiji) je bil zadnji lastnik ravenske železarne, saj jo. je 24.6.1927 prevzela delniška družba. Imel je sinova Georga (rojen 13.4.1900 na Dunaju, umrl 24.5.1967 v Taorminiju) in Aleksandra (rojen 6.1.1905 na Dunaju, umrl 24.5.1955 v Pliberku), ki nista imela potomcev. - Z majhno udeležbo sta bila solastnika delniške družbe ravenske železarne. Georg II. se je po smrti prve žene poročil drugič. V tem zakonu se mu je rodil sin Aleksander, polbrat Vincenca in oče sedanjega pliberškega grofa Aripranta Thuma. Grof Johann Duglas Thurn Valle—Sassina, roj. 22.4.1864 Podjetja grofov Thurnov DEDOVANJA IN ZAPLEMBE Georg I. Thurn 11. februarja 1809 je z nakupom postal lastnik gradu Ravne. Duglas Thurn podedoval grad po očetu Georgu I. I. 1863. Johann Duclas Thurn podedoval grad po očetu Dugla-su 24.7.1906. Otto Thurn podedoval grad po očetu Johannu Duclasu 8. 5.1940. L. 1914 se je začela 1. svetovna vojna. Nisem našel podatkov, kdaj so avstrijski vojaki zasedli grad. 28. maja 1918 je avstrijska vojska zapustila Guštanj in tudi grad. 6. novembra 1918 je Malgaj zasedel Guštanj in grad. 6. maja 1919 je Malgaj padel, konec zasedbe gradu. 9. aprila 1941 so Nemci zasedli Guštanj in grad Ravne. Med zadnjo vojno je bila na gradu tudi gospodinjska šola pod vodstvom Grumove, sestre okrajnega političnega vodje iz Velikovca. 8. maja 1945 - nemška vojska in gojenke gospodinjske šole so zapustili grad in Guštanj. Kmalu po 15. maju 1945 je grad zasedla OZNA, ki pa je tu gospodarila le nekaj tednov. Zaplembe Reichsgau Karnten je grad Ravne zaplenil 6. junija 1941. Okrajna zaplembna komisija na Prevaljah je 29.8.1945 vknjižila lastninsko pravico gradu Ravne na ime Federativna ljudska republika Jugoslavija, 3.6.1947 na splošno ljudsko premoženje, 8.1.1960 pa na občino Ravne na Koroškem. NASTANEK VELEPOSESTVA IN GOZDNE UPRAVE NA RAVNAH (Podatke je zbral Matija Apohal I. 1958) Podatki o nastanku veleposestva grofov Thurnov z gozdno upravo na Ravnah izvirajo delno iz pripovedovanj še živečih nekdanjih uslužbencev, delavcev in najemnikov bivšega veleposestva, v glavnem pa iz zemljiške knjige okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Ta knjiga izkazuje le podatke nakupov nazaj do leta 1869, zato ni bilo mogoče ugotoviti za vsa posestva, od koga in kdaj so prišla v lastništvo grofov Thurnov. V zemljiški knjigi so sicer viri, po katerih bi bilo mogoče te podatke dobiti, v Pliberku. V letih 1869 so bila že v lasti grofov Thurn - Valsassi-na naslednja posestva: 1. Suško - zajema deloma sedanje oddelke 23 in 25. Od bivšega posestva je le še nekaj razvalin zidovja, kjer stoji sedaj drvarska koča, nekdanje travnike in njive pa je že prerasel gozd. 2. Godec - zajema deloma sedanje oddelke 16, 17 in 18. Tukaj je bil že od vsega po-četka revirni gozdar in je še tudi danes logarnica. Ostalo je še le 3,5 ha travnikov in njiv, druga obdelovalna zemlja pa je tudi že preraščena z gozdovi. 3. Macigoj - zajema deloma sedanje oddelke 26, 27, 28, 29. Poslopja so na tem posestvu pogorela v času vojne, sedaj pa je urejeno le stanovanje za pastirja, ki na pašnikih in zapuščenih njivah pase govedo in ovce KZ Prevalje. 4. Obretan - zajema deloma sedanje oddelke 23 in 25. Tudi ta poslopja so bila požgana v času vojne, sedaj pa je tukaj obnovljena stanovanjska hiša za gozdne delavce. Po zapuščenih nekdanjih njivah, travnikih in pašnikih pase govedo in ovce pastir KZ Prevalje, ki je nastanjen pri Macigoju. 5. NarovnikZa to posestvo se sedanji oddelki ne morejo ugotoviti, ker ni znano, kakšno površino je posestvo imelo. Tudi tukaj je bilo med vojno poslopje požgano, sedaj pa je obnovljeno. Na travniku je bila v letu 1958 osnovana nova gozdna drevesnica. 6. Plaužev gozd - v ko. Podgora s pare. štev. 193/1, 502, 503 in 504 je sedanji »Črni vrh«. Iz tega sledi, da je v glavnem planine Črnega vrha, Uršlje gore, Godca, Naravnika, Obretana in Macigoja grof Thurn že posedoval v letu 1869 in da so bili to prvi osnutki poznejšega veleposestva. Grofje Thurni so nato še dokupili v poznejših letih naslednja posestva od prejšnjih lastnikov: 1. Gozd v Podgori - del črnega vrha od prejšnjega lastnika Margiusa Dominigua Pandolfi, kneza Guzzadaurs-kega v letu 1900. 2. Sušnik - (sedanje Jurčkovo) od prejšnjega lastnika Valentina Čekona v letu 1890; obsega sedanje oddelke 9 in 12. 3. Tonijevo - od Leonhar-da Kučerja leta 1914. 4. Kogelnik - od prejšnjega lastnika Alpine Montan Ge-sellschaft v letu 1888. Na sedanjem Kogovskem, ki je s poslopjem in obdelovalno zemljo v lasti agrarnega interesenta, je bil nameščen v času lastništva omenjene družbe gozdar. Sedanji oddelki so 3, 4, 5, 6, 7 in 8. 5. Kovsovo - Sedanja južna stran Homa - od Valentina Vezjaka leta 1907, obsega sedanji oddelek 21. Poslopje je pogorelo v letu 1958. 6. Rebernikovo - V Navrš-kem vrhu od Luke Žmavcerja leta 1902. Tukaj je bil nameščen gozdni čuvaj za Črni vrh in Tonijevo ter za Navrški vrh. Sedanja oddelka sta 34 in 35. 7. Veržunovo - V Navrš-kem vrhu od Matevža Kurata leta 1906, ki zajema sedanji oddelek 33. 8. Ulšek - V Navrškem vrhu od Jožefa Godca leta 1906, obsega sedanja oddelka 35 in 36. To posestvo je imel kot deputat direktor gozdne uprave (Hrubeš), kjer je tudi stanoval. 9. Naveršnik - na Navrškem vrhu je bil leta 1877 že last grofov Thurn. To posestvo je bilo prvotno last kmeta, ki ga je prodal Alpinen Montan Gesellschaft. Sedaj obsega oddelka 36 in 38. 10. Perovnik - na južni strani Navrškega vrha, od Lorenca Potočnika leta 1902; zajema oddelek 33. 11. Zakotnik - na Navrškem vrhu, od Pavle in Maksa Leša v letu 1907. To posestvo je služilo grofiji kot ekonomija, kjer so se za lastne potrebe ukvarjali s kmetijskim gospodarstvom. 12. Danijelovo - na Navrškem vrhu od Marije Damej leta 1910; obsega sedanja oddelka 36 in 37. 13. Malinekovo in Košakovo - na Holmcu je že bilo last grofov Thurn leta 1882. Grof Thurn je kupil v svoj sklop veleposestva kot zadnje Tonijevo leta 1914. Sterni nakupi je bila vsa posest znatno povečana in tudi lepo zaokrožena. Glede na večjo površino, ki je v območju Uršlje gore in Navrškega vrha tvorila arondi-rane površine, je grof Thurn imel tudi lasten lov. Gozdarsko osebje je bilo istočasno zapriseženo za nadzor lova. GOZDNA UPRAVA Do leta 1922 je družina grofov v glavnem stanovala v svojem gradu v Pliberku, kjer je bila tudi gozdna uprava. Po letu 1919, ko je nastala jugoslovanska državna meja, so bila posestva na območju Raven, Mežice, Slovenj Gradca, Prevalj in Radovljice ločena od gozdne uprave. S tem je bilo tudi otežkočeno redno poslovanje. Zato je bila leta 1922 za te posesti osnovana gozdna uprava grofov Thurnov na Ravnah Tudi družina grofa Thurn Valsassina se je preselila za stalno na grad na Ravnah. Na gozdni upravi grofov Thurnov na Ravnah s sedežem na gradu Ravne so bili naslednji uslužbenci: 1. Direktor uprave - gozdar Gustav Hrubeš, Ob železniški postaji na Prevaljah je bila špedicija, kjer so delali lesni manipulant in 4-5 skladiščnih delavcev. Na skladišče špedicije so s konji dovažali vse gozdne sor-timente in rezan les, določen za odpremo raznim domačim in inozemskim kupcem. Na to skladišče je bilo pripeljano ne-sortirano blago. Dolžnost špediterja - lesnega manipulanta je bila, da je les od voznikov prevzemal, ga sortiral in odpremil kupcu. Ta špedicija je služila tudi za manipulacijo lesa od gozdne uprave v Črni. Gozdna uprava na Ravnah je posedovala le dve žagi vene-cijanki, kjer so rezali les za trgovino. Hlodovino iz Mežice so rezali deloma na Torčevi žagi s polnojarmenikom, ki pa je bila last gozdne uprave v Črni. Gozdna uprava se je ukvarjala tudi s cepljenjem ško-delj ter v večji meri s tesa-njem in trgovino tesanega lesa. Sekali so večinoma le na golo ter poseke pogozdili. Razna redčenja in prebiranja so izvajali le za iskanje raznega dolžinskega lesa po naro- Karl Erkart — upravnik Mežica, Puhlman, Stefitz — gozdar pri Godcu, grof Johan Duglas Thurn, Janko Rožman — upravitelj gozdarske uprave Ravne, neznan s Prevalj, pisar Sadjak, neznan, neznan s Prevalj, računovodja Kanija, neznan iz Žel. Kaple, Tahrišovnik, Kušlan, Kuher, nadgozdar Sablatnik Hubert iz Pliberka. nakupljenih posestvih travnike in njive. S tem so jih toliko skrčili, da je ob poslopjih ostalo le še nekaj obdelovalne zemlje za najnujnejše potrebe. Današnji enodobni gozdovi so deloma tudi posledica takratnih gozdno gospodarskih in davčnih razmer. DRUGI OBRATI GROFOV THURNOV Grofje Thurni so poleg gozdov in posestev imeli tudi nekatere zelo donosne obrate. ne. Spoznal je, da bi lahko s predelavo manj kvalitetnega domačega lesa, ki ga je bilo tod okoli v izobilju, precej zaslužil. Svetloba ob »majorskih lampah« Do leta 1905 so tu izdelovali samo belo lesovino, in sicer 200 ton na leto; sušili so jo zračno. Stroje je poganjala samo voda. Elektrike še ni bilo, tako da so v večernem času uporabljali »majerske 1924 je nastala v papirni industriji precejšnja zmeda, tako da je lepenka šla slabo v promet. Posledica tega je bila, da so občutno zmanjšali proizvodnjo in odpustili večino delavcev. Po letu 1924 in vse do leta 1930 pa je na tržišču nastalo veliko povpraševanje po lepenki. Takrat se je zaposlil kot obratovodja Jože Enci, ki je bil prej ključavničarski mojster v Železarni Guštanj. Kot strokovnjak za stroje je veliko storil za izboljšanje strojne o- Papirnica na Prevaljah (Zapis o zgodovini tovarne Lepenke na Prevaljah 1896 -1986) Zametki tovarne segajo v leto 1865. ko je bil tu postavljen obrat za predelavo smrekove skorje. Napravo za mletje, imenovano stope, je poganjala energija reke Meže. V letu 1870 se je s Pohorja v Črno na Koroškem priselil italijanski drvar Peruzi, katerega potomci še danes živijo pri nas. Med delom v pohorskih gozdovih si je prislužil precej denarja in tako si je med drugim kupil posestvo na Prevaljah, ki je obsegalo tudi parcelo na ozemlju današnje tovarne. Tu je postavil žago na vodni pogon. Po njegovi smrti je njegova vdova prodala posestvo Plešivčniku, enemu od prevaljskih posestnikov, ki je bil precej bogat. Ko je Plešivč-nik bankrotiral, je žago leta 1894 s posestvom vred kupil posestnik in lesni trgovec s Prevalj Franc Lahovnik. On je tudi uradni ustanovitelj tovar- lampe« na repično olje. Zaposlenih je bilo kakih 30 ljudi, obratovodja pa je bil Matija Adonko. Proizvedeno lesovino so prodajali v gornještajersko tovarno papirja. Tedaj je lesovina šla zelo dobro v promet. Ko je leta 1906 Lahovnik umrl, so dediči prodali tovarno grofu Johannu Duclasu Thur-nu z Raven. Ta je imel ogromno premoženje ter graščino na Ravnah. Za papirnico se ni dosti zanimal. Matija Adonko je na svojo pobudo pričel izboljševati proizvodnjo in dal zgraditi zračno sušilnico. V istem času so pričeli izdelovati samo belo lepenko, ki so jo prodajali tovarni papirja v Reberci (Rechberg) pri Železni Kapli; letna količina bele lepenke je znašala 180 ton. Odpust večine delavcev Po prvi svetovni vojni je Mežiška dolina, ki je prej spadala k Avstro-Ogrski, prišla pod Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. V času od leta 1918 do Gozdna uprava — Urškin dvor (Plešivec) ŠPEDICIJA NA ŽELEZNIŠKI POSTAJI 2. Upravitelj uprave, ki ni bil gozdar, vodil pa je vse blagajniško poslovanje, ekonomske in administrativne posle, Janko Rožman, po odhodu direktorja Hrubeša je vse posle vodil on. 3. Knjigovodja - Jožko Zorman, Anton Metarnik. 4. Revirni gozdarji za Navr-ški vrh in Črni vrh. 5. Gozdarski pripravnik s končano gozdarsko šolo. 6. Gozdarski praktikant -pripravnik z gozdarsko šolo. Poleg gozdarja uprave sta bila še revirni gozdar pri Godcu in gozdni čuvaj na Reber-nikovem. Za posesti v Mežici je bil nadgozdar in revirni gozdar, za posesti na Urškinem dvoru (Plešivec) je bil revirni gozdar in gozdni čuvaj ter za posesti v Radovljici revirni gozdar. Čilu ali za tesan les in okroglice. Zaradi golosečnje so spomladi tudi veliko pogozdovali. Zaradi visokih davkov na obdelovalno zemljo in sorazmerno zelo nizkih na gozdove so tudi mnogo pogozdovali po preme v tovarni in s tem tudi za izboljšanje kakovosti bele lepenke. Meža je že drugič pokazala zobe Nemirna reka Meža je v letu 1926 znova narasla, odnesla glavni jez ter tudi drugače povzročila veliko škode. Zato je grof Thurn obupal nad tovarno in je ni hotel več obnoviti. Da pa je bila tovarna kljub temu obnovljena in je nadaljevala delo, je zasluga grofovega uradnika Gustava Hrubeša, ki je dokazal, da daje tovarna lepenke največ dobička, saj uporablja tudi odpadni les. V letu 1927 je proizvodnja končno spet stekla. Požar I. 1937 Dne 24. aecembra 1937 je na lesnem prostoru izbruhnil požar, ki se je hitro razširil po vsej tovarni in jo uničil do temeljev - razen strojne opreme. Pri tem sta umrla požrtvovalna gasilca s Prevalj -Luka Kert in Foltej Vezjak. Grof Thurn, ki je zdaj vedel, kakšno korist mu prinaša tovarna lepenke, jo je nemudoma obnovil in nabavil tudi nov brusilnik znamke Bautzen, katerega zmogljivost je bila 4000 kilogramov zračno suhe lesovine v 24 urah. Tako obnovljena tovarna je pričela obratovati leta 1938. Zaposlenih je bilo 40 delavcev. Proti koncu leta 1939 (23.12.) je grof Du-clas Thurn umrl, vse premoženje pa je podedoval njegov sin Otto. Ta je videl v tovarni samo dobiček in se sploh ni zanimal za izboljšanje delovnih razmer zaposlenih. Med okupacijo je gestapo ves čas nadziral delavce tovarne in tudi opravljal preiskavo pri nekaterih. Požar leta 1943 Dne 29. marca 1943 je tovarna zopet pogorela, pogoreli sta tudi sušilnica in stanovanjska hiša. S tem je bilo obratovanje tovarne do konca vojne onemogočeno. Odpoved delovne pogodbe Tovarni lepenke in lesovine, grofa Thurna - Prevalje so dne 31. oktobra 1939 poslali naslednji dopis: Delavci Vašega cenj. podjetja, organizirani v naši podružnici Prevalje, so nas naprosili, da Vam odpovemo 1. člen kolektivne pogodbe, ki se nanaša na plače in nas istočasno prosijo, da Vam predložimo novo ureditev plac, ki naj bi se povišale za 20 %. Vsled tega Vam v smislu člena 10. zadnjega odstavka kolektivne pogodbe odpovedujemo s 1. novembrom prvi člen kolektivne pogodbe, smatrajoč, da so za to nastali tehtni razlogi. Predlagamo, da bi se povišale delavstvu plače za 20 %. Uverjeni smo, da bodete predlogu za povišanje plač ugodili, ker je draginja od leta 1937 gotovo porastla za mnogo več kakor 20 %. Prosimo, da določite dan razprave, ki naj bi se vršila med 8. in 15. novembrom« Podpis tajnika nečitljiv. Omeniti je treba še druga podjetja grofov Thurn, in sicer: tovarno za lesno volno Suhi dol, Uršulski dvor (Plešivec), ki ga je nekako leta 1933-1934 kupil generalni direktor Trboveljske premogokopne družbe Rihard Skubec. Nadalje so Thurni imeli pivovarno in opekarno v Sorgendorfu (Pliberk). (Opekarne ni več.) BLIŽNJA OKOLICA GRADU Grajski park Od nasaditve do konca okupacije je bil park zaseben, samo za grajsko gospodo. Ograjen je bil z visokim žičnim plotom, med okupacijo celo miniran (Nemci). Grofi so ljubili cvetje. Imeli so čudovit čut za estetiko in harmonijo v naravi. To se vidi v prirodnosti nasada. Spominjam se še, da je grof Johann Duclas sam urejeval stezice v parku. V ta park so v jutranjih urah zašli tudi divji zajci, vendar so jih grofovi vrtnarji navadno na črno odstrelili. Omeniti moram tudi, da je bil 15.8.1920 v parku velik župni zlet mariborske sokolske župe. Grajska vrtnarija in lasten vodovod Grofje Thurni so imeli svojo lastno vrtnarijo, in sicer tam, kjer je sedaj teniško igrišče. Tu se je pridelovala zelenjava za njihove potrebe, spomladi pa je lahko vodja vrtnarije prodajal razne sadike domačinom. Do leta 1910 je to vrtnarijo upravljal nadvrtnar Leopold Leš, za njim pa njegov sin Maks Leš. Sledili so mu Herman Steinbrener, Jakob Majcen, Franc Fišer in Franc Zavodnik. Vrtnarija je bila vedno dobro urejena. Za potrebe gradu in vrtnarije so imeli grofje Thurn svoj vodovod. Zbiralnik vode je bil nad sedanjim rokometnim igriščem pod gozdom. Zajetje je bilo precejšnje, tako da so vedno imeli dosti vode v gradu in v vrtnariji, kjer je voda neprekinjeno tekla v pripravljeni bazen. Razen tega je stalno tekla voda v bazenček, ki je bil v parku, ter iz fontane kakšnih 10 m od gozdne uprave. Grad Ravne Tam, kjer je sedaj predor med dvoriščem gradu in parkom, je bila nekoč grajska kuhinja in shramba živil. V bližini kuhinje je bila grajska kapelica, ki so jo Nemci ob svojem prihodu preuredili v skladišče. Nekako leta 1912 je bila v grad napeljana električna luč Jugo-zahodno je h gradu prizidana hiša (sedaj urbanistični biro, stanovanje in temna kuhinja), v kateri je nekoč stanoval vodja vrtnarije Maks Leš (v I. nadstropju, spodaj pa so bili kletni prostori) v pritličju na severni strani pa je nekoč stanoval grajski šofer Filip To-ia. Konjski hlev in garaža Stavba, v kateri je sedaj muzej, je bila v prejšnjih časih konjušnica. Ko so grofje opustili konje, je bil del tega prostora preurejen v garažo in delavnico. V vzhodnem delu je imel Otto Thurn svoj atelje, kjer je ustvarjal razne kipe iz kamna, lesa in mavca. V teh prostorih so bili v drugi svetovni vojni nastanjeni nemški vojaki. Na zahodni strani te stavbe je bila postavljena majhna hišica, v kateri je bila stiskalnica za sadje in kotel za kuhanje žganja. Za to stavbo je stala ledenica, v kateri so grofje shranjevali led, ki so ga sekali na grofovskem ribniku (zimski bazen). Upravnikovo stanovanje Približno tam, kjer je sedaj gimnazija, je nekoč stala enonadstropna hiša. V zgornjih prostorih je stanoval upravnik Janko Rožman. V spodnjih prostorih je bila grajska pralnica. Zraven te hiše je stala manjša hiša, ki je služila kot skladišče raznega orodja in drugega materiala. Drvarnica Približno tam, kjer je sedaj telovadnica, je bila velika dr- varnica, kjer so celo leto rezali in pripravljali drva za potrebe gradu in cvetličnjaka v vrtnariji. (Spominjam se, da je to delo opravljal Florjan Razgoršek). Grajski ribnik Tam, kjer je sedaj zimski bazen (praktično zgrajen na ribniku), so sekali za grajske potrebe led, pa tudi guštanjski mesarji in gostilničarji so tu dobili led. Zelo zanimivo in živahno je bilo pozimi, ko so se tu zbrali guštanjski purgarji in delavci tovarne ter se pomerili v kegljanju na ledu. V prejšnjih časih je bil park z globokim jarkom ločen od vrtnarije. Šele po drugi svetovni vojni so ta jarek zasuli ter tam zgradili cesto do gimnazije in Doma telesne kulture. VIRI IN LITERATURA Dopisi občine Guštanj iz leta 1939-4 gradovi v Gušta-nju in okolici. Zavod za spomeniško varstvo Maribor 1980, gradovi v Guštanju in okolici. Valvasor, Ehre IV. str. 484, grad Ravne. Sodišče Slovenj Gradec -Zemljiška knjiga- nekdanji in sedanji lastniki gradu Ravne. Ervin Wlodyga - pomožne stavbe okoli gradu Ravne. Apohal Matija - popis posestev, pridobljenih po grofih Thurnih. Stanka Erženičnik - popis grajskega zelenja ob 100 letnici nasada; Koroški fužinar, 23.8.1963. Miroslav Osojnik - Ali bo ravenski park res izginil, Koroški fužinar, 25.11.1986. Tovarna lepenke na Prevaljah 1896-1986 - zapis o zgodovini tovarne lepenke na Prevaljah. Cerkvena kronika in po spominu - zasedba gradu Ravne v prvi in drugi svetovni vojni. Podatki iz zgodovine grofov Thurnov po celovški reviji »Carinthia« -1863. Zgodovinski časopis XXVIII 1974/3-4 prispevki Toneta Svetine k zgodovini grofov Thurnov - Pliberka in okolice. Pismo grofa Aripranta Thurna, prejeto februarja 1936. Pismo je v arhivu študijske knjižnice na Ravnah. Spomeniki na pliberškem pokopališču o grofih Thurnih. Rozalija Fajmut - podatki iz matičnih knjig. Koroški fužinar 1956 -mnenje nemškega kronista o Johanu Duclasu Thurnu. Naša pokopališča - pokop grofa Duglasa in Johana Duc-lasa Thurna na pokopališču Ravne. Šolska kronika (Koroški fužinar, 24.5.1957) Tolstovrška šola - nekdanja last gradu Javornik. Plemstvo grofov Thurn Val-sassina - skupni prikaz. Grof Otto Thurn ZAČETKI ŠOLSTVA V NAŠI DOUNI Franc Gornik RAVNE NA KOROŠKEM (GUTENSTEIN) 1706 Ustanovitelj šole na Ravnah je bil tamkajšnji župnik, gen. vikar Casparus Pillat, kije umrl I. 1706. V svoji zapuščini je namenil 3000 guldnov za vzdrževanje učitelja s plačo 90 guldnov na leto. Po tem času je bil na Ravnah neprekinjeno šolski pouk. 22.6.1735 je omenjen prvi shod učiteljev in katehetov ob prisotnosti arhidiakona Seba-stiana Mitterdorferja. ŠOLSTVO V ČRNI (SCHVVARZENBACH) 18. MAJA 1821 Že leta 1807 je zahteval okrajni šolski nadzornik »Te-hant« Barbo ustanovitev šolskega pouka, saj je bilo na vasi in pri železarskih delavcih precejšnje število za šolo primernih otrok. Poskušali so na vse načine, vendar niso mogli zbrati potrebnega denarja. Fara je bila revna z malo mež-narijo, v kateri ni bilo prostora za šolo. Pišejo, da še mež-narjevega hlapca niso mogli plačevati. Začetek pouka so premaknili v denarno boljše čase, na katere so čakali skoraj 15 let. V letu 1821 je takratni lastnik železarne v Črni grof Thurn podedoval lepe denarce in se pri tem spomnil na revno Črno. Prevzel je vse stroške šolskega pouka za dobo 8 let. Okrajno šolsko nadzorstvo v Pliberku je 18. maja 1821 sporočilo, da so v črni vpeljali trivialni pouk. Prvi učitelj je bil kaplan Mathias Schussner, ki je v najeti sobi poučeval v občo zadovoljnost krajanov 52 učencev. Januarja 1823 ga je zamenjal učitelj pripravnik Josef Vogger. Grof Thurn je med pogoji za financiranje šolanja med ostalim zahteval, da mora biti učitelj vešč tudi slovenskega jezika (vvindisch). ŠOLSTVO V KRAJU »MARIJA NA JEZERU« 24. nov. 1828 Kraj je dobil ime Prevalje šele po letu 1835, ko je bila v katastrskem kraju Prevalje zgrajena železarna. Prvi poskusi ustanovitve segajo v leto 1819, ko je bilo 7. januarja z gubernijskim odlokom odobreno financiranje učitelja. Ugotovili so, da v kraju med prebivalci ni bilo nobenega zanimanja za šolanje. Mežna-rija je bila stara (črviva), neprimerna za adaptacijo in pouk. Mežnarje bil lastnik precej oddaljene kajže in po poklicu kovač, nevešč orglanja, primitivec, imel je veliko družino in bil nemoralen. Skoraj celo desetletje so se dajali okoli šolstva, saj je bila fara zelo velika, okoli 3000 duš in temu primerno število za šolo sposobnih otrok. Problem so rešili štirje najbolj gorečni pobudniki šolstva: Veit Rudi p.d. Rožic, Thomas Schmid p.d. Logar, Kas-par Kunz in Valentin Vetschko. Ti so na lastne stroške preuredili mežnarijo tako, daje odgovarjala nemškim predpisom za šolstvo. 24. nov. 1828 je bil nastavljen prvi začasni učitelj Georg Boheim, ki je poučeval 15 učencev. V revolucionarnem letu 1848 je izdalo cesarsko kraljevsko ministrstvo Avstrijsko-Ogrske dne 2. septembra ukaz N- 5692, s katerim so vpeljali po vseh okrajih cesarstva občasne »učiteljske shode«. Na njih naj bi usklajeva- li učne predmete; način učenja, učno disciplino, učne pripomočke in učne knjige. Shode morajo sklicevati in voditi nadgledniki šolskega pouka v okraju, ki so bili običajno »tehanti« in okrajni vikarji. Tako je bil sklican 2. nov. 1851 leta učiteljski shod na Fari pri Devici Mariji na Jezeru. Beležka o tem shodu je zanimiva z dveh razlogov. Prvič zaradi obravnavanih problemov in drugič po izrazoslovju in pisni slovenščini tistega časa, zato beležko navajam nespremenjeno. Učiteljski shod 20. novembra 1851 je bil učiteljski shod Bliberskega šolskega okraja. Snidlo se je 7 gosp. duhovnikov in 7 učiteljev; predsedoval je prošt in šolski ogleda, p.n. gosp. Matevž Kogelnik, fajmošter u Dolnem Dravbergu. Pretresovale so se sledeče reči: 1. »U kterim jeziku se ima učiti po šolah Bliberskega šolskega okraja?« - Na to se je tole odgovorilo: U Bliberku, Guštanju in pri Materi božjej, na jezeri se ima učiti slovensko in nemško, u černi večjipol slovensko, u št. Mihelu in Libeličah (Leiffing) pa le samo slovensko. 2. »Bliberski šolski okraj šteje 1170 za šolo sposobnih otrok, ki vender nimajo priložnosti u šoli se učiti. Kako bi se moglo poskerbeti, da bi ti otročiči saj brez vsega šolskega uka ne ostali in saj nekaj se naučili?« - Zastran tacih otrok, ki so blizo šole in po pravici u šolo hoditi dolžni, bi moglo pomagati in bi bilo prav dobro: a) da bi se prav živo in več-bart ljudem pokazalo, kako potrebno in dobro je, u šolo hoditi; b) da bi se stariši, ki svoje otroke redno in pridno u šolo pošilajo, očitno imenovali in pohvalili; c) da bi se, ako s lepim ne ' v: Jeklarna na Ravnah grofov Thurn, p. Guštanj, Slov. Nekdanja tolstovrška osnovna šola, sad trdobučne zaved nosti Tolstovršanov ... ■ .......................................... Stara osnovna šola na Holmcu gre, nemarni stariši po postavah prisilili, otroke u šolo pošiljati. Zastran tacih otrok pa, ki so daleč od šole, in niso nikamor ušolani, se dobro in potrebno kaže: a) da bi se nedelske šole kolikor je mogoče napravile in podperale; b) da bi po tistih farah, kjer prave šole ni, gospodi duhovniki iz dobrega serca saj po zimi šolo derzali; c) da bi se boljši učenci navadili in podstopili, doma tako rekoč službo podučitelja prevzeti, in tiste podučevati, ki priložnosti nemajo, u pravo šolo hoditi. Temu se pristavi, da bi modro in lepo bilo po hišah in cerkvah poberati, za te dari pripravnih bukvic nakupiti in jih pridnim in bornim učencem dajati; slednič d) mororebiti, da je u kte-rem kraju kak mežnar, ki bi otroke učiti mogel in hotel, ako bi mu starisi kaj dajati se zavezali. 3. »Kako se zamore učitelj za svoj stan in poklic bolj in bolj izuriti?« Vsi gosp. učitelji so enoglasno svojo misel izrekli: a) da se ima u te namen »šolska knjižnica« napraviti; vsi učitelji so se zavezali za to potrebno napravo vsako leto vsak po 30. kr. sr. plačevati, in so gosp. Jerneja Ven-ko, učitelja u Bliberku, za knjižničarja, gosp. Antona Košut-nika, učit. u št. Mihelu, za računarja izvolili. Tudi nekteri gosp. duhovniki so obljubili šolsko knjižnico podperati; b) da bi dobro bilo, nekte-rim učiteljem prašanje u šolskih in detovodskih zadevah predložiti, da naj na nje odgovorijo, drugim učiteljem pa njih odgovore pošiljati, da naj jih presodijo. Slednič so dobroserčni in gostoljubni fajmošter pri Materi božjej na jezeri, gosp. Ma-tia šusem, povabili, da naj se prihodnič učiteljski shod spet pri njih derži. Gotovo ne vemo razsoditi, kaj je večje hvale vredno: alj to, kar se je prašalo, alj to, kar se je odgovorilo. Slaval- Na shodu ni bilo predstavnika mežiškega šolstva, zato še kratka zgodovina o njem. Mežici so slovensko pravili takrat Mošica in še z več sličnimi izpeljankami (nemško pa Miss, Muss, Miess). Nedeljsko šolo pri sv. Jakobu je po lastni uvidevnosti in potrebi vodil od leta 1819 naprej tamkajšnji duhovnik An-drejas Karl. Po osmih letih poučevanja je po nasvetu medicinske fakultete v Celovcu zaradi naporov in zdravstvenega stanja poučevanje opustil. Da bi šolski pouk ne bil prekinjen, je iskal pri visokem konsistori-ju nastavitev sposobnega me-žnarja, ki bi bil vešč orglanja in poučevanja. Hotel pa se je znebiti tudi 75 let starega me-žnarja, ki je bil po poklicu »pinter« - sodar, zaposlen pri železarskih fužinah grofa Thu-rna. Mežnarska služba je bila zanj dodaten posel. Bil je nevešč pisanja in orglanja in, kot navajajo, precej hudobne narave. Duhovnik Andrejas je bil pripravljen se osebno zavzeti in financirati šolanje s plačilom mežnarja, s prehrano v župnišču in stanovanjem. Gu-bernijski konsistorij je zadolžil za ureditev tega problema distriktnega preglednika »te-hanta« in župnika v Pliberku g. Valentina Miklavca. 24.10. 1827 leta so z dekretom določili Simona Pranschaga do tedaj pomožnega učitelja v St. Marein-u veščega poleg orglanja tudi šolskega poučevanja. 8.XI.1827 I. gaje župnik Andrejas Karl predstavil prebivalcem Mežice ob sv. maši s prižnice. 12. nov. je pričel z rednim poukom v hiši št. 2, kjer je tudi stanoval. Prostor je najel g. župnik za 2 leti po plačilu 70 forintov. Pouka se je udeleževalo 15 učencev. Že po treh dneh je samovoljno zapustil Mežico, kjer je med prebivalci nastalo vsesplošno negodovanje. Pri maši ni bilo več strežbe in orglanja. Po energični intervenciji konsistorija seje moral Pranschag vrniti v Mežico. Število učencev se je povečalo na 19. Pranschag pri prebivalcih ni bil priljubljen. V vasi živeči kmetje so s svojimi 9 za šolo sposobnimi otroci pouk bojkotirali. Odstavljeni stari mežnar pa mu je grozil s pretepom. G. župnik je novega mežnarja tolažil in spodbujal vse v dobro, da bi s poukom nadaljeval. Skupni letni prihodek učitelja je bil 71 F1 42 kr. V tem času je bilo v mežiški župniji evidentiranih 106 za šolo sposobnih otrok. Učitelj Pranschag je vzdržal v Mežici samo do novembra 1829 ko se je preselil v Krško »Dioseze«. Z njegovim odhodom je bil pouk v Mežici prekinjen za celih 40 let. Med tem časom je bilo več poizkusov za ponovno uvedbo šolskega pouka, vendar brez trajnega uspeha. Leta 1840 je takratni župnik v Mežici Simon Pirc poučeval ob nedeljah, včasih pa tudi med tednom precejšnje število učencev. Prevzel je tudi pobudo za gradnjo šole, za kar pa niso mogli zbrati potrebnih sredstev, saj so v tem času prenavljali vaško cerkev. Gubernijska uprava je zato z odredbo št. 30658 dne 18.12.1842 obvestila sodelujoče, da se graditev trivijalne šole prestavi za nedoločen čas. Dolga leta je nato nesebično vodil nedeljski pouk župnik Anton Traun. Šele 19. maja 1876 je padla odločitev za enorazredni pouk v hiši kmeta Gregorja Schli-sarja p.d. Tore. Pričeli so tudi z gradnjo prve šole, katere otvoritev je bila 19. julija 1877. Leta 1880, 5. nov., je bil odprt 2. razred, 1911 tretji, 3. nov. 1921 četrti razred in 21. oktobra 1925 peti razred z dvema paralelkama. V letih 1925 do 1926 je bila zgrajena sedanja moderna šola, ena najlepših v takratni Jugoslaviji. Stala je 3.976.490 din, ki jih je v večini blagohotno prispevala uprava The Central European Mineš L.m. t.d. Vrstni red upraviteljev šole: 1. Rudolf Toklič od 19. julija 1876 do 29. avgusta 1879. 2. Franc Ratej od 31. avg. 1879 do 14. sept. 1882. 3. Ivan Grasseli od 20. oktobra 1882 do 30. julija 1893. 4. Alojz Eberle od 31. julija 1893 do 30. marca 1910. 5. Ignac Škorčic od 1. aprila 1910 do 28. oktobra 1919. Naslednji je bil Ivo Feinig, ki se ga starejša generacija še spominja. Viri: šolski prijatelj— časopis za šolo in dom 1852 Andrej Einšpieler Kultur und kirchengeschichte -Stephan Singer 1938 : 4 NOVE OBLIKE ZA NOVE POTREBE Mojca Potočnik Delavke Centra za socialno delo na Ravnah so se že pred časom začele zavedati pomanjkljivosti in nezadostnosti doslej uveljavljenih oblik dela za pomoč ljudem. Začele so uvajati nove oblike in načine dela, ki jih danes predstavljamo. Z zavzetim delom in z osebnim pristopom želijo dati socialnemu varstvu nove dimenzije in večjo kakovost. Popolnejše socialno varstvo pa bomo lahko imeli šele tedaj, ko bo pluralistično v polnem pomenu besede in ko se bo povsem sprostila tudi osebna pobuda in pripravljenost vsakega izmed nas za pomoč drugemu. KLUB ODRASLIH DUŠEVNO PRIZADETIH V občini Ravne delujeta dve klubski enoti, prvo so ustanovili na Ravnah leta 1988 in ima prostor na Centru za socialno delo, drugo pa v Mežici leto kasneje. Prostor ima v dijaškem domu. Klub vodi socialna delavka Jelka Kovač, ki v sodelovanju z Društvom za pomoč duševno prizadetim pripravlja programe srečanj za člane kluba in za usposabljanje prostovoljcev, ki so pripravljeni sodelovati na klubskih srečanjih. V vsako enoto kluba je včlanjenih deset do dvanajst članov, starih od 16 do 65 let - nekateri so v domači oskrbi, nekateri delajo v DPP v Črni. Klub so ustanovili z namenom, da bi popestrili življenje duševno prizadetih oseb, da bi se člani (in njihove družine) med seboj spoznali in povezali, se sprostili ob družabnih igrah, skupinskih ter individualnih zaposlitvah, pogovorih in na izletih. Na klubska srečanja prihajajo redno, v članih se je izoblikoval občutek pripadnosti klubu, s sodelovanjem v klubu se je povečala kakovost življenja duševno prizadetih in njihovih družin. PREDAVANJA O PRESTOPNIŠTVU MLADOLETNIKOV Socialna delavka Marinella Špeglič je že pred nekaj leti, ko je prestopništvo mladoletnikov sunkovito naraščalo, spoznala, da je ob reševanju problemov nujno tudi preventivno delovanje. Začela je s predavanji za starše otrok v sedmih razredih, in to v sodelovanju z delavko UNZ Olgo Fajmut. Odmev je bil zelo dober, kajti največkrat se stik med starši in otroki pretrga v tem starostnem obdobju - otroci ne sprejemajo nasvetov, starši ostajajo nemočni. Predavanja so postala redna oblika preventivnega dela na vseh šolah v občini. Špegličevaje pripravila ustrezen program tudi za otroke in šole so ga sprejele v sistem izobraževanja na naravoslovnih dnevih. Po predstavitvi dejavnosti Centra in predavanju o problemih mladih se otroci razdelijo v skupine, kjer sprašujejo o lastnih problemih in skupno iščejo odgovore na vprašanja. Zelo radi sodelujejo v socialnih igrah, s pomočjo katerih iščejo lastno identiteto in se pripravljajo na razreševanje konfliktov, v katere adolescenti pogosto zaidejo. MLADINSKE DELAVNICE Medtem ko so predavanja na šolah le enkrat letno, so mladinske delavnice stalna oblika dela z mladimi. Center za socialno delo Ravne je začel z njimi letošnjo pomlad in prve izkušnje so zelo obetavne. Mladinske delavnice, ki jih vodita socialni delavki Metka Šteharnik in Zlatka Rus, imajo namen, da se mladi aktivno ukvarjajo s sabo, s svojimi problemi in s pomočjo sprostitvenih in tematskih iger iščejo rešitve. Začeli so z njimi v sedmih in osmih razredih osnovne šole Prežihov Vo-ranc, v prihodnjem šolskem letu pa jih bodo uvedli še na drugih šolah v občini, tudi na srednji. Mladi se vključujejo v delavnice prostovoljno in lahko tudi odidejo, če želijo. Toda po nekaj srečanjih se oblikujejo stalne skupine s po 10 do 15 člani. Voditeljici skupine sta dve, da se otroci lahko identificirajo z eno ali z drugo. Vsebine pogovorov in morebitnih izpovedi ne prenašata naprej in jima niso podlaga za ukrepanje. Tako so otroci v mladinskih delavnicah zelo odprti - veliko povedo in veliko sprašujejo ter postajajo vse bolj pripravljeni za reševanje konfliktov s starši, učitelji, vrstniki. ODPRTI TELEFON Ima številko 23-399. Odprli so ga letos z nastopom pomladi. Prve tedne je bil odziv zelo velik, klici so bili pogosti. Največ kličejo mladi od 12. do 14. leta. Sprašujejo, kaj naj počnejo v prostem času, kako’ naj se približajo fantu ali dekletu, ki jim je všeč, kako se odločiti glede spolnih odnosov. Odrasli iščejo izhod iz družinskih zadreg, starejši, osamljeni, želijo najti sebi primerno družbo. Bili so tudi primeri, da so tisti, ki so klicali, prišli reševat svojo stisko na center k socialni delavki. Za odprti telefon je zadolžena socialna delavka Zlatka Rus, na klice odgovarjata poleg nje še dve kolegici, želeli pa bi pritegniti tudi zunanje sodelavce, strokovnjake in ljudi, ki bi znali svetovati iz lastnih izkušenj. Dosedanji klici na odprti telefon so pokazali, da mnogi med nami živijo zelo izolirano, sami zase in da težko najdejo pot do sočloveka. Včasih jim je prijazen glas po telefonu dovolj, da se čutijo manj sami, včasih na tak način dobijo dober nasvet ali napotilo, kje naj iščejo pomoč za svojo stisko. POMOČ NA DOMU Še pred nekaj leti ni bilo mogoče dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni ostarelim in bolnim streči na domu. Danes, ko je vse več brezposelnih, se najdejo tudi taki. Socialna delavka Vera Kal-čič, ki ima na skrbi varstvo odraslih, si je že dolgo prizadevala najti pomoč na domu za tiste, ki ne morejo čisto sami skrbeti zase, v dom starostnikov pa tudi ne marajo iti. S pomočjo ankete je ugotovila, da je na Prevaljah okoli 20 ljudi, ki bi želeli in potrebovali tako pomoč, prijave so zbirali tudi v drugih krajih občine. S pomočjo Zavoda za zaposlovanje je zbirala tudi kandidatke, ki bi bile pripravljene pomagati. Rezultat akcije je tak, da je trenutno več prijavljenih pomočnic kot iskalcev pomoči. To je dobro, saj je treba primere reševati sproti. Včasih so bile z bolnikom, ki so ga dali iz bolnice, v domu pa zanj ni bilo prostora, velike težave, če ni imel zagotovljene domače oskrbe, zdaj je to lahko rešiti, vsaj začasno. Seveda ta pomoč ni zastonj. Nekateri jo lahko plačajo sami, za občasno pomoč je dovolj postrežnina, teže je, kadar je potrebna daljša vsakodnevna pomoč. Ko se bo uveljavil sistem javnih del, bo menda denar tudi za ta namen. Vsekakor je pomoč na domu cenejša in humanejša kot namestitev v dom (kjer ni nujna in ne zaželena). DRUŠTVO REJNIC IN REJNIKOV Rejništvo ni nova dejavnost socialnega skrbstva, tudi na Ravnah je dobro vpeljano in dokaj razširjeno. Šteje se kot začasna pomoč otrokom, ki iz različnih vzrokov ne morejo živeti pri lastnih starših. Začasnost se v večini primerov prelevi v stalno bivanje rejenca pri rejnikih, in ti mu v celoti nadomestijo starše. V zadnjem času je, ob prizadevanju socialne delavke Borislave Repotočnik, uspelo vrniti staršem dva otroka, v rejništvu pa jih je v ravenski občini več kot štirideset. Čeprav je rejništvo že ustaljena oblika pomoči otrokom, je v družbi malo znano in neustrezno vrednoteno. Ne zavedamo se, da rejniki omogočijo otrokom, ki so živeli v nevzdržnih razmerah, da zaživijo na novo, v toplem družinskem okolju, da jim nudijo ljubezen in varnost, kar se ne da poplačati in tudi ni primerljivo z življenjem v zavodih. Odkar je med rejnike pristopilo več mladih staršev, so si začeli prizadevati, da bi se njihov položaj v družbi uredil, da bi se rejništvo samo izboljšalo in da bi rejniki in rejenci postali enakopraven del družbe. Ko rejniki sprejmejo v družino tujega otroka, si s tem naložijo veliko skrb in breme, predvsem pa odgovornost. Probleme rešujejo z veliko voljo in energijo, v sodelovanju s socialno delavko. Toda to je včasih premalo. Potrebujejo tudi izkušnje drugih. Zato so se letos v aprilu povezali v društvo. Tako se bodo rejniške družine med seboj bolje spoznale in si pomagale. Društvo bo tudi laže doseglo, da se bo rejništvo bolj uveljavilo v družbi, predvsem pa bo lahko organiziralo izobraževanje in usposabljanje za starše -rejnike. Problem je tudi povezava s starši otrok, ki so v reji. Ko bi bila boljša in sodelovanje z njimi uspešnejše, bi bilo mogoče vrniti več otrok v lastne družine. Društvo rejnic in rejnikov si bo prizadevalo tudi za to. Na Centru za socialno delo na Ravnah si želijo, da bi bilo tako samoiniciativnih in za skupno delo ter pomoč pripravljenih ljudi, kot so tvorci tega društva, v občini še več. Tedaj bi se kakovost življenja ljudi v naši družbi v celoti povečala. GLEDALIŠKA BESEDILA RUDIJA MLINARJA Helena Merkač Lešan Rudi Mlinar v koroških literarnih krogih ni neznan. Objavil je več proznih sestavkov, največ v Koroškem in Informativnem fužinarju, zbirko črtic Pekoče zvezde pa mu je leta 1986 izdala Železarna Ravne. S svojo prozo, katere vrednosti so »tanek posluh za človekovo duševnost, sodoben izraz in v poprečju dovolj solidno obvladanje pisateljske veščine«, kot je zapisal urednik zbirke Pekoče zvezde Marjan Kolar, se je Rudi Mlinar potrdil tudi v slovenskem prostoru, kjer so mu največ del objavili v Mentorju. Že nekaj let pa se Rudi Mlinar poskuša tudi s pisanjem besedil za gledališče. Lotil se jih je, ker se je kot režiser domačih skupin srečal s perečim pomanjkanjem tovrstnih tekstov. Leški gledališčniki so tako danes eden izmed zelo redkih odrov v Sloveniji, ki se predstavlja z izvirnimi domačimi igrami. Avtorju seje v desetletju nabralo nekaj čez deset dramskih del. Začel je s priložnostnimi besedili za prihode dedka Mraza ob novem letu (Snežni mož in snežna žena, Dragi dedek Mraz). Med drugimi Mlinarjevimi otroškimi dramskimi teksti je veliko zanimanje zbudilo Največje odkritje. Ta igra ima znanstvenofantastične elemente, sicer pa si v drugih otroških besedilih Rudi Mlinar poleg teh rad pomaga tudi s pravljičnimi elementi (Svet je tudi zate, deklica). Pri besedilih za odrasle zajema avtor motive iz vsakdanjega življenja. Niza prizore iz odnosov v družinah in v drugih sorodstvenih razmerjih, v ljubezenskih trikotnikih pa tudi v skupinah slučajno sreča-nih ljudi (Postaja). Osrednje teme so mu ljubezen, pohlep po denarju, ljubosumje, sovraštvo, osamljenost. Rad odkriva intimne plati življenja, kar tekstom nedvomno daje draž, kot jo imajo npr. doktor romani. Junaki so mu navadni ljudje. Rajši jih angažira manj kot več, več žensk kot moških, kar verjetno izhaja iz potreb domače gledališke skupine. Vrstno je Rudi Mlinar napisal največ dram oz. krajših dramskih prizorov (Vonj po krvi, Temni trenutki, Druga žena, Volneni šal, Deponija, Teta, Beg, Najlepša dota). Zaradi elementov grozljivke, spominjajočih na Arzenik in stare čipke, izstopa med njimi Vonj po krvi. Postaja je edina komedija med Mlinarjevimi deli in je kakovostno gotovo korak pred drugimi iz avtorjeve bere. Tu se najmanj izrazi dejstvo, da piše Rudi Mlinar tudi novele, črtice, da je torej prozaist, ki v svoji prozi, kot je rečeno v spremni besedi Pekočih zvezd, »ne podaja dram, ampak razpoloženja, ne silovitih strasti, ampak poprečno tveganje delovnega napora ali počivanja, ujetost v večno zaporedje dnevov, noči in letnih časov, v srečevanja in poslavljanja«. Postaja je že takšen izrez iz življenja, da so v njem nasprotja očitna, izraz (dialog) je že bolj koncentriran, dramske osebe so dokaj karakteri-zirane, kar vse mora biti v dramskem tekstu, da je drugačen od proznega. Tu je Rudiju Mlinarju že uspelo le z umetniškimi sredstvi dramatike, ki jih je mnogo manj kot proznih, predstaviti neko dogajanje. Manj učinkovit je še tudi v Postaji zaključek,'ki mora biti po teoriji drame »med osnovnimi elementi gibanja v dramskem dejanju estetsko in idejno najobčutljivejši«. Študij dramaturgije, ki ga Rudi Mlinar ob delu obiskuje v Ljubljani, se bo gotovo odrazil v naslednjih avtorjevih gledaliških besedilih. ČAS, KO ZAŽIVIJO ODRI Helena V občini Ravne je ta čas letos napočil dvakrat: v marcu, ko je bilo srečanje občinskih gledaliških skupin, in v aprilu, ko so tokrat v Titovem domu že 34. pregledali dramsko dejavnost severovzhodne Slovenije. Na občinski reviji so nastopile tri skupine, na območni Merkač jih je bilo pet. To so bile: ravenski srednješolci s predstavo Evgen (režija Rok Vevar), slovenjgraški srednješolci z igro Otroci so najboljše igrače (režija Karla Zajc-Brzelak in Stane Brzelak); ptujski srednješolci so naštudirali Lain-govo A me ljubiš (režija Romana Ercegovič), Oder Peda- goške fakultere iz Maribora Kopitovo Komorno glasbo (režija Lidija Simonič) in gledališka skupina KUD Splošne bolnišnice Slovenj Gradec Co-vvardovo Komedijo ljubezni (režija Mičo Mičovič). Vse predstave je kritično ocenil mariborski selektor Vili Rav-njak. Niso ga preveč navdušile, z izjemo Evgena, ki ga je tudi izbral za republiško srečanje v Kopru konec maja. Nas za Koroški fužinar nekoliko podrobneje zanimajo skupine, ki so se predstavile na občinskem srečanju. Za vse tri je mogoče reči, da so bile uspešne, če je merilo, da so »prodrle v svet«. Združena otroška skupina mežiške in javorniške osnovne šole se je s predstavo Maček Muri v režiji Sandre Schuller in koreografiji Urše Podgoršek udeležila območnega srečanja skupin v Sladkem vrhu, ravenski srednješolci z Evgenom prav tako območnega srečanja za odrasle skupine na Ravnah in republiškega v Kopru. Leško predstavo Rudija Mlinarja Postaja v režiji Franca Gutmana pa je selektor občinske revije Bojan Maroševič spravil, da so večkrat zaigrali v mariborskem okolišu. Ne glede na celoto so vse naše predstave imele nekaj takega, da je bilo boljše kot poprečno: Evgen režijo in delno tudi igro, Maček Muri plesni del, Postaja pa nekatere domače, že etnografske elemente. Ce bodo znale skupine te svoje pozitivne zametke še razviti, se nam ni bati za še boljša gledališka leta tudi na Koroškem. IZ KOROŠKE - V SVET Ob slovenskem kulturnem prazniku 1991 je mnoge Korošce navdajal ponos, saj je bil med nagrajenci Prešernovega sklada tudi mladi Ravenčan dirigent Marko Letonja. Čeprav je zelo zaposlen, je ob enem redkih obiskov doma našel čas za pogovor in se predstavil za bralce Koroškega fužinarja. »Svojo glasbeno pot ste začeli na Ravnah. Kako se spominjate časov šolanja na ravenski glasbeni šoli?« »Bilo je zelo lepo. Osnov igranja na klavir me je naučila Dorica Rebernik, ki mi je vsako skladbo znala vsebinsko in čustveno približati, tako da sem rad vadil tudi težje skladbe, ne da bi me bilo treba k temu siliti.« -»Čeprav ste zgodaj pokazali nadarjenost za glasbo, se po osnovni šoli še niste dokončno odločili za ta poklic.« »Glasbena šola na Ravnah ima zelo pomembno vlogo, ker veliko mladih lahko pridobi osnovno glasbeno izobrazbo. Žal pa na Koroškem skoraj ni glasbenega dogajanja, ki bi te spodbudilo k odločitvi za ta poklic. Ne zveš, da se z glasbo in od nje da tudi živeti. Čeprav sem po osnovni šoli o glasbi že resno razmišljal, sem si vendar želel širše izobrazbe in sem se vpisal hkrati na Srednjo glasbeno šolo Maribor in na Gimnazijo Ravne. Danes vem, da je bilo tako prav: Gimnazija mi je dala široke razglede, ki mi danes omogočajo uspešno glasbeno dejavnost. Brez znanja zgodovine, matematike in drugih naravoslovnih ved po- Mojca Potočnik sameznih skladb ne bi razumel tako, kot jih razumem in interpretiram zdaj.« »Hoditi na dve šoli hkrati in obe končati z odličnim uspehom - to niso mačje solze!« »Veliko časa mi je vzela vožnja v Maribor, toda vožnjo z vlakom sem znal kar dobro izrabiti za učenje. Imel sem manj časa za vadbo, a to ni bila tolikšna izguba, kot je bilo vredno to, kar sem pridobil na gimnaziji« »Kakšen pa je bil prehod z nižje na srednjo glasbeno šolo?« »V nižji glasbeni šoli sem si pridobil osnove igranja klavirja, v srednji pa me je profesor Šetinc začel izpopolnjevati v tehniki igranja. Bilo je čisto drugačno delo, začele so se priprave za nastope in resni koncerti.« »Z njimi ste zgodaj vzbudili pozornost kritike. Na vaši glasbeni poti vas tudi vojaščina po srednji šoli ni zaustavila?« »Študij glasbe oziroma klavirja me je toliko veselil, da sem ga po letu dni vojaščine uspešno nadaljeval, medtem ko so bili nekateri moji sošolci iz gimnazije tedaj precej izgubljeni. Toda trajalo je več mesecev, da sem spet lahko igral klavir tako kot prej.« »Med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste se preusmerili na dirigiranje.« »Dirigiranje sem vpisal kot dodatni predmet ob koncu klavirskega študija, ki sem ga tudi dokončal. Dirigiranje sem študiral pri profesorju Nanutu. Hvaležen sem mu, da mi je zelo zgodaj dal možnost delati z orkestrom. Tako sem lahko spoznal, da imam sposobnost za ta poklic.« »Kako je - biti dirigent?« »Ko sem prvič stal pred orkestrom, mi je vse brnelo v glavi. Zvočni vtis, ko si tik ob instrumentih, ni tako urejen kot v dvorani, vse se meša in prepleta. Šele sčasoma sem se navadil razločevati posamezne zvoke in se naučil, kako jih usmerjati, da bo skladba prav zvenela.« »Študirali ste tudi na Dunaju.« »Ko sem končal študij klavirja, sem imel precej prostega časa. Zvedel sem, da je na Dunaju najbolj znamenita šola dirigiranja. Prijavil sem se k sprejemnemu izpitu in ga opravil. To je uspelo le osmim od stotih prijavljenih.« »Čemu to pripisujete?« »Po svoje tudi temu, da prihajam z neznanih Raven. Nikjer nisem imel nobenih zvez, nikogar, ki bi me potiskal naprej, zato pa tudi nisem bil obremenjen, šel sem v ogenj brez strahu - in uspel. Tako delam še zdaj.« »Spet ste bili na dveh šolah hkrati.« Imel sem dosti dela, vendar je z mano že od nekdaj tako: Bolj sem obremenjen, več dam od sebe. Dela ne jemljem kot obremenitev, ampak kot spodbudo«. »Kot dirigent ste se zelo hitro uveljavili, tudi nagrada Prešernovega sklada to potrjuje. Kdaj in kako ste začeli samostojno dirigentsko pot?« »Dokler študiraš, pripravljaš koncerte samostojno, vendar se lahko vedno posvetuješ s profesorjem, mentorjem. Potem je drugače, sam moraš reševati probleme, sam se odločati, kako kaj izpeljati. Prvič sem to doživel leta 1987. Po koncertu, ki sem ga pripravil z orkestrom akademije, me je umetniško vodstvo Slovenske filharmonije povabilo, da s tem orkestrom naštudiram koncert Mladi mladim. To je bil zame velik izziv, zelo resno sem se pripravljal in koncert je izjemno uspel. To mi je odprlo vrata še k drugim orkestrom, v Filharmoniji pa so me sprejeli kot svojega.« »Kmalu ste nastopili tudi v tujini.« »Nekaj mesecev pred diplomo na Dunaju so me poklicali iz opere San Carlo v Neaplju. Iskali so dirigenta, ki bi dirigiral baletu. Bile so zelo težke točke in zelo malo časa. Ne da bi se zavedal odgovornosti, sem nalogo prevzel, začel z vajami in delo uspešno opravil. Šele tu sem se zavedel, kaj se pravi sam delati z orkestrom, ki ga ne poznaš, še italijanskega jezika tedaj nisem znal. Toda to je bil moj primanjkljaj in sem ga pozneje odpravil.« »V Italiji ste še večkrat dirigirali.« »še enkrat so me povabili v Neapelj, letos februarja sem delal v Palermu, tudi na dan kulturnega praznika sem bil tam, marca sem gostoval na severu Italije, v Veroni, kjer sem dirigiral Filharmoničnemu orkestru. Bilo je več zelo uspelih predstav baleta Giselle z italijansko primaba-lerino Carlo Fracci. Tudi moje letošnje poletje bo, kot kaže, precej italijansko.« »Nagrado Prešernovega sklada ste dobili tudi za predstavitve skladb slovenskih skladateljev. Vam zdaj ostane še kaj časa za nastope na domačih odrih?« »Doslej si skladb, ki jih dirigiram, še nisem mogel izbirati. študij vsakega dela je zame svojevrsten izziv, še posebno, če skladbe še nihče ni igral. Tedaj nimaš vzorca, ampak moraš obraz in dušo skladbe najti sam. Trenutno me bolj kot klasične privlačijo sodobne skladbe. Tudi če gre za slovenska dela, se jih lotim neobremenjeno; šele potem, ko jih preštudiram, se povežem s skladateljem, da razčistiva morebitne probleme in nejasnosti. Doslej je bilo to sodelovanje kar dobro, še posebno s profesorjem Lojzetom Lebičem. Lani sem z orkestrom Slovenske filharmonije na festivalu moderne glasbe v Opatiji predstavil njegovo skladbo Oueensland mušic, ki so jo pred tem igrali samo v Avstraliji in mi izvedba ni bila poznana. Skladba je težka, vendar smo jo na festivalu zaigrali tako, da so bili vsi navdušeni, sam avtor pa presenečen. 2 domačimi orkestri delam tudi letos -po vrnitvi iz Verone sem dirigiral v Sarajevu, sledilo je snemanje v Ljubljani, skratka, dela ne zmanjka.« »Kaj lahko od dirigenta Marka Letonja pričakujemo Korošci?« »Odvisno je od povpraševanja. Doslej ga namreč po koncertih resne glasbe na Koroškem ni bilo. Možnosti pa so, saj je v Ljubljani vrsta glasbenikov, nekdanjih učencev ravenske nižje glasbene šole, ki bi se bili pripravljeni predstaviti domačemu občinstvu.« Marku Letonju želimo, da bi se njegova umetniška pot še naprej vzpenjala in da bi na njej doživel veliko srečnih trenutkov. Marko Letonja POGOVOR Z REŽISERJEM IGORJEM PRODNIKOM: KO SE PRILAGODIŠ, JE VSEGA KONEC Zlatka Strgar Igor Prodnik. Filmski režiser. Črnjan. Rojen v ribjem znamenju, za katerega se namenja usoda klošarja ali umetnika. Študiral je na AGRFT. Pred dobrimi desetimi leti diplomiral in se na področju video in filmske postprodukcije izpopolnjeval (na lastne stroške) na post diplomskem študiju v Angliji - London, Brixt-on Enterprise Centre, (1987). Kot uspešen študent in kasneje je dobil ugledne nagrade: puljska nagrada za kratek film, Zlata ptica za študijski dokumentarni film o slikarju Jožetu Tisnikarju (1978), Zlata medalja Beograda za dokumentarec Življenje neke skulpture, priznanje in nagrada za izvirnost v Oberhausnu, srebrna plaketa na mednarodnem festivalu turistično in športno etnografskega filma v Kranju. Po diplomi dela sočasno na TV Ljubljana in Vibi. Na Vibi je znamenita Dražgoška bitka požrla vsaj za deset dragih filmov denarja in režiser lahko o celovečercu samo še sanja. Prodniku odkupujejo scenarije, dela ne dobi na nobenem. Na TV Ljubljana naredi leta 1984 zadnji predvajani dokumentarni film: Tine ali komu zvoni. Iz filma mu izrežejo Vodnikovo pesem, ki govori tudi o bogu. Uredniku se to ni zdelo primerno za objavo. Ocen o tem filmu je bilo več in vse so dobre: »Tine ali komu zvoni je tako dobro zastavljeno in izpeljano podjetje ne le zato, ker smo se imeli priložnost srečati z dobro opravljenim delom vseh, ki so pri filmu sodelovali, ampak predvsem zato, ker so spregovorili pogumno, nepristransko, s kar največjo mero čutenja in iskateljsko strastjo.« (Nace Polajnar, 1984). »Dokumentarec odlikujejo tolikšne izpovedne in estetske kvalitete, kakršnih tako imenovani umetniški filmi ne dosegajo ravno pogosto, raje: prav redko. Vse te besede so pravzaprav uvod v en sam stavek, ki ga je treba povedati: avtorji, uredniki In TV so ob velikem kulturnem dejanju lahko veseli in srečni, ali ponosni, kar je pač komu bolj všeč.« (Štefan Kališnik, Delo) Naslednji dokumentarec o 1. maju: Kako naj imenujem delo je po Prodnikovi zamisli obravnaval brezposelnost in probleme mladih. Bil je napovedan in nikoli prikazan. Prodnikovo delo na TV se s tem filmom konča z enim samim stavkom: »Režiserja Prodnika se ne angažira več v sodelovanje na Televiziji zaradi neuspešno opravljene naloge pri pripravi dokumentarca v uredništvu dokumentarnih oddaj.« piše v zapisniku odgovornega uredništva politično informativnega programa TV Ljubljana. Od nikogar ne dobi nikakršne obrazložitve, nobenega strokovnega mnenja, molče mu zaprejo vrata. Od leta 1985 ne dobi več nobenega dela na TV. Odvzeta mu je bila Fulbrightova štipendija za podiplomski študij v ZDA. »Politika pa se je v teh časih le spremenila.« Prodnik: »Politična situacija se je spremenila, toda v uredništvih še vedno sedijo bolj ali manj isti ljudje kot pred petimi leti. Nikoli nisem bil komformist, zato ne morem teh ljudi zdaj prositi za delo, sami pa me ne bodo povabi- li.« »Kaj potem dela človek, da vsaj preživi?« Prodnik: »Človek, ki je končal akademijo, mora znati delati tudi kaj drugega. Iz eksistenčnih razlogov sem poučeval na srednji šoli v Slovenj Gradcu, delal reklame in video spote, od Londona do Dunaja, pisal filmske kritike za celovški Zvon. To ni delo za dušo, je pa kljub vsemu vseskozi neko uvajanje v delo, ki še mora priti in me do konca zaposliti, da bom lahko v miru umrl. Toliko me bog že ima rad, da se bo to zgodilo. Mogoče je celo dobro, da umetnost še čaka, zgodila pa se bo. Ves ta čas pa se je treba upirati ali izolirati. Ko se prilagodiš, je vsega konec« »Zdi se, da je človek lahko umetnik samo privatno?« Prodnik: »Umetnost je povsod privatna stvar, s to razliko, da je v neki sredini ta privatnost nekoliko širša, drugod zelo zožena, tako da niti ni več občutka, da sploh je« »Provinci je bližji amaterizem in splošno mnenje je tako, da če si dober, moraš biti vsaj v Ljubljani.« Prodnik: »Provinca ne bi smela vplivati na ustvarjalnost in profesionalno delo. Se vedno mislim, da je glavno v človeku, in če v njem je kaj, lahko dela kjerkoli. Dobre stvari se ne delajo po tekočem traku in ne edino v centrih. In film lahko narediš kjerkoli, če ga dobiš v delo. Razlika je biti industrialski režiser ali filmski režiser. Pri prvem to ni več režija, pač pa realizacija, ki z režijo nima opravka, treba je samo poznati obrt, in to je značilnost dela na TV. Kot filmski režiser pa moraš dati vse iz sebe, kjerkoli, kar je mogoče enkrat ali v najboljšem primeru nekajkrat v življenju. Režirati jih zna malo, realizirati zna marsikdo« »Pravijo, da si pri zaračunavanju dela kakor Žid, ali je v tem vzrok, da ne delaš reklam ali kaj drugega za firme na Koroškem?« Prodnik: »Nisem drag. Nasprotno. Mislim celo, da sem najcenejši. Vedeti je treba, da gre v tem poslu za velike denarje, ki ne ostanejo v režiserjevem žepu. Tehnika, oprema, postprodukcija so pri Til-mu izredno drage reči. Amatersko se da snemati tudi zastonj ali za protiuslugo, vendar je to amaterski izdelek. V Mežici so lansko leto želeli imeti reklamo za TOP-LA akumulatorje. Izdelal sem ponudbo in sinopsis. Računal sem toliko, kot je bilo nujno potrebno za kvaliteten izdelek. 7000 DEM v d.p.v. jim je bilo predrago, čeprav bi post-produkcijo opravil na Dunaju v enem najboljših evropskih studiev, kjer bi me samo najem stal 40.000 ASch. Potem sem lepega dne na TV zagledal reklamo za TOP-LA akumulatorje v slogu bosanskih spotov, z neprimerno glasbo, tekstom in nikakršnimi efekti, ki bi popestrili že tako slabo fotografijo. V enem od ljubljanskih studiev, kjer so to reklamo delali, sem zvedel, daje to Mežičane stalo nič manj kot 20.000 DEM d.p.v. Kdo je potem Žid? Tukaj bi se moral kar naprej dokazovati, ampak vsi bi najraje videli, da zastonj« »Najbrž bi se dalo delati tudi na lokalni televiziji, ta bi močno potrebovala profesionalne rešitve.« Prodnik: »Lokalna televizija nima razvojnega programa, kar očitno ustreza enim in drugim. Trdim, da se denar troši neracionalno. Kolikor ga priteče, toliko se ga pač razdeli. Normativov nimajo, kvaliteta se ne vrednoti. Ti ljudje so na zelo nizkem nivoju, kar se stroke tiče. Ne vidijo, da se lahko ista stvar pove v kratkem času vsem naenkrat, za kar je treba imeti enoten center, dobro opravljeno postprodukcij-sko delo in od tu dalje se v posamezne kraje samo še razpošljejo diskete in videokasete. S tem bi se prihranil čas in denar in čez cas bi se na ta način lahko povezali s tretjim TV studiem v Sloveniji v Mariboru. Žal se denar v to ne vlaga. Vsak kraj hoče biti zase najboljši, ni sposobnosti pogledati čez plot, ali pa se gleda butalsko: na naši strani je lepo, na drugi grdo. Morali bi se zavedati, da bi bilo to pozitivno za Koroško, tako pa so mi raje dali vedeti, da moje profesionalno znanje njihovi samozadovoljnosti ni potrebno. Sam ne bi plačal za tak program nikoli« Obstala sva na domačem pragu. Pred zaprtimi vrati. Od teme do sestavka Marjan Kolar NA ZAČETKU SO VPRAŠANJA Kdor bi rad našel minerale ali fosile, a ne pozna poti do njih, lahko razbije na tone kamenja, pa jih ne bo odkril. Kdor išče vodo, a nima pojma o značilnostih zemljišča, bo lahko uničil kup svedrov in bo ostal žejen. Kdor ne ve, kako se lotiti določene teme, lahko popiše kupe papirja, pa ne bo izdelal nič uporabnega. Seveda pa se da naučiti osnov geologije in prav tako pravil pisanja. Prvo pravilo se glasi: o vsaki temi se je treba spraševati, če so vprašanja pravilna, tudi odgovori ne bodo napačni. Zakaj ves svet pozna Einsteina, Newtona, Galillea? Zakaj pravimo, da so Dante, Shakespeare, Goethe in Mozart geniji? Kaj nam povedo imena Arhimed, Leonardo da Vinci, Ste-venson? Zato, ker živijo v spominu človeštva zaradi svojih izumov ali umotvorov. In kako so jih ustvarili? Tako, da so veliko spraševali. Vse v svetu, v katerem so živeli, se jim je zdelo vredno vpraševanja. Nobena stvar jim ni bila sama po sebi razumljiva. Tčm in s tem vpraševanj o njih je okoli nas, kolikor hočemo, npr.:» Ali naj kupimo televizor? Kaj mislite o nanizanki Posel je posel? Ali se izplača štediti za lastno hišo? So Angleži demokratičen narod? Kako presojate jazz? So ženske enakopravne? Kaj veste o atomski znanosti? Kaj menite o horoskopu? Ali je religija res opij za ljudstvo? Kako pa je treba pravilno spraševati? Drugo pravilo se glasi: Vsaka tema ima svoj »lajtmotiv« ali vodilo. V tčmi Ali naj kupim televizor, sta to televizor in kupiti. Vprašati se moramo torej po teh vodilnih besedah (pri drugih temah seveda po drugih). Vprašanja, s katerimi temo načnemo, so skoraj zmeraj enaka. Imenujemo jih ključna vprašanja: Kakšen...? Kako...? Koliko...? Zakaj...? . Čemu (za koga)? Kaj je ZA, kaj je PROTI? Pri dani temi o televizorju nam vprašanja Čemu? ter ZA in PROTI najprej dajo odgovor. To so torej nadrejena vprašanja. Treba je predvsem najti ključno vprašanje. T6ma je lahko zastavljena v obliki pravega ali prikritega (retoričnega) vprašanja. Od oblike vprašanja je odvisen tudi odgovor. Preverite naslednje tčme: 1. Zakaj potrebuje delavec dopust? 2. Ali potrebuje delavec dopust? 3. Delo in dopust Prvo vprašanje je jasno, torej pravo. Odgovor na drugo vprašanje se zdi tako sam po sebi razumljiv, da se vprašamo, zakaj je sploh potrebno (primer za retorično vprašanje). Da to ugotovimo, je treba navidezno vprašanje spremeniti v pravega. Potem je enako prvemu. Tretja tčma skriva eno ali več vprašanj. (Zakaj potrebuje delavec dopust? V kakšnem razmerju sta delo in dopust?) UGOTAVLJANJE ALI VREDNOTENJE DEJSTEV Kdor hoče torej temo razvozlati, mora najprej najti pravo vprašanje, nato pa ugotoviti, ali je treba dognati samo dejstva oz. stanje ali pa je treba ta dejstva tudi presoditi oz. ovrednotiti. Medtem ko v prvem primeru samo vprašamo po tem, ali je kaj prav ali narobe, pa terja vrednotenje odločitev - ja ali ne. Odločitev oz. presoja je lahko osebna (subjektivna) ali pa splošna, za vsakogar veljavna (objektivna). Vprašanje Kako preživi delavec dopust? zahteva ugotovitev stanja. Vsakdo, ki bi na vprašanje odgovoril, bi moral priti do istega rezultata. Drugačno pa je vprašanje: Ali je dopust na morju najboljša rekreacija za delavca? Tu bodo presoje seveda različne, ker smo ljudje različni. Kdor pravilno sprašuje, najde tudi misli. »Stil je red in gibanje, ki ga vnesemo v svoje misli.« (Buffon). Pri govorjenju in pisanju ne smemo ničesar delati »v tri dni«. Dober stilist mora načrtovati in razčlenjevati. Kako urejamo misli? Kako jih razgibamo? Najprej jih neprisiljeno zbiramo v obliki gesel. Ta gesla so jedrnati odgovori na ključna vprašanja, zato naj bodo oprijemljivi pojmi. Splošne resnice nič ne pomagajo. Z gesli dobimo tudi hiter pregled nad temo (kar je še važnejše pri pogovoru). UGOTAVLJANJE PREDNOSTI IN POMANJKLJIVOSTI Na temo »Nakup televizorja« se nam naberejo naslednje misli: - hitro nas seznanja z dogodki po vsem svetu - izobražuje nas - je konkurenca filmu - ogroža plodne razgovore - film in gledališče v lastni hiši - napete TV nadaljevanke - uniformira nam duhovno življenje - direktno prenaša politične, kulturne in športne dogodke - zaradi TV zanemarjamo gledališče, predavanje, branje, torej tudi podpira duhovno lenobo. Takale zbirka misli seveda še ne pomeni dosti. Treba jo je urediti po tem, kaj spada skupaj, torej po različnih stališčih, skratka ustvariti moramo miselne skupine. Vidimo, da prevladujeta dve stališči (imenujemo ju nadrejeni), in sicer prednosti ter pomanjkljivosti. 1. Prednosti TV: film in gledališče v lastni hiši, hitro seznanjanje z dogodki v svetu, posredovanje izobrazbe itd. 2. Pomanjkljivosti TV: ogrožanje duhovnega življenja, družine, izmenjave mnenj, branja, pasivnost lastnega življenja itd. KAKO TEMO OŽIVIMO Vendar pa je tak način urejanja misli zelo shematičen, zato je sicer uporaben za kompletiranje in pregled gradiva, je pa taka zbirka sama po sebi še vedno mrtva stvar. Kako je torej oživiti? Tu se moramo ozreti naokrog in se vprašati: po čem prepoznamo, kaj je živo in ga loči od neživega? Odgovor: po tem, da se giblje, spreminja in je polno protislovij. Življenje je nastajanje in minevanje, rast in usihanje, večni tek. Jezik nam to polariteto življenja podaja tako: rojstvo in smrt, mirovanje in gibanje, dan in noč, trdno in tekoče, moški in ženska, mladost in starost, poletje in zima, nebo in pekel, hrib in dol, izvir in iztek. Kjer vladajo nasprotja, nastaja napetost, gibanje pa povzroča tok. Najbolje to razumemo, če si predstavljamo gorski potok od izvira do izteka v mirno reko. Kako torej govoriti in pisati? ODGOVOR: načrtno, napeto (živahno). Kako pa to načrtujemo? Kako dosežemo napetost in gibanje? Temo je treba razčleniti, narediti dispozicijo. Seveda se je možno znanega vzorca uvod - vsebina - zaključek - lotiti na več načinov. Najbolj običajna sta dva: 1. Izhajamo iz splošnega in gremo k posameznemu (deduktivna metoda) 2. izhajamo iz posameznega, iz dejstva ali izkušnje in gremo k splošnemu (induktivna metoda) SPLOŠNO IN POSAMEZNO Poglejmo si temo: »Korist vodne sile za človeka« po obeh metodah. 1. štirje elementi se imenujejo zemlja, zrak, ogenj in voda. Brez njih ne moremo živeti. Od nekdaj pa je človek poskušal ne samo premagati nevarnosti, ki jih je srečeval v narav- nih pojavih, temveč si jih tudi pokoriti in jih uporabljati. Nedvomno spada voda k najnevarnejšim in najbolj zahrbtnim naravnim silam. Koliko gorja so že prinesle povodnji celim pokrajinam! Pa vendar - kakšen bi bil človek brez vode! Ne samo, da vsako živo bitje potrebuje vodo za svoj vsakdanji obstoj in da ima voda odločilno vlogo v naravi, vodne sile so postale pogoj za vse, čemur pravimo človeška civilizacija in kultura. 2. Voda spada k naravnim silam, ki si jih je človek naredil koristne. Če pomislimo, koliko hiš, hlevov in gozdov vsako leto uničijo požari, potem vidimo, kakšna pomočnica je človeku vodna sila. Spomnimo se samo vojnih strahot: koliko ljudi je umrlo v plamenih, ko ni bilo v bližini vode. In obratno: ali niso rešili svojega premoženja pred ognjem prav s pomočjo vode? Ce človek zna obvladati vodno moč, mu voda koristi doma, v poklicu, v prometu in gospodarstvu. ŠE NEKAJ NAČINOV 3. Kot izhodišče lahko služi nasprotje tšme. Tako moramo npr. govoriti tudi o pustošenju, ki ga more povzročiti voda. Ta metoda nasprotja (kontrasta) bliskovito osvetli temo. Primer Vedno znova beremo in slišimo o velikih katastrofah, bodisi o povodnjih in hudournikih ali o predorih nasipov. Uničujoča moč vode nam kaže, da se moramo pred njo dobro zavarovati. Na splošno pa si je človek seveda udinjal vodno silo v lastno korist. 4. Če z nobenim od teh treh uvodov ne pridemo nikamor, se splača temo jezikovno raziskati. Razčistimo torej vprašljivi pojem, to pomeni, da mu določimo jezikovni izvor in pomen. Ta metoda pa je priporočljiva samo pri abstraktnih samostalnikih, npr. čast, ljubezen, slava, moč itn. Za našo tčmo ta metoda definiranja ne pride v poštev. 5. Poleg naštetih načinov lahko poskusimo tudi tako, da si na tšmo sami izmislimo kratko zgodbico. Če to ne gre, se poskušamo spomniti pravljice, povesti, balade, ki ima zvezo s tšmo, pregovora, citata. Tudi takšna lit. - zgodovinska metoda lahko služi za uvod. Primer a) Kratka zgodba Prejšnje poletje je prihrumelo nad našo vas strašno neurje. V nekaj minutah je sicer mirni potoček narasel v deročo reko. Rjoveče se je pognal z višje ležečih travnikov in odplavil vse, kar mu je bilo na poti: kokoši, svinje, mlado drevje, ograje, celo ute. Vendar so takšne nesreče na srečo redke. Človek je vodne sile ukrotil in jih uporablja v svojo korist... b) Literarna pobuda Goethe je v nekaterih svojih baladah pisal o vodnih silah. Kakšne demonske moči se skrivajo v vodi, je prikazal predvsem v »Čarovnikovem učencu«. V tej pesnitvi vidimo, kam zabrede človek, če ne obvlada naravne sile. Sodobni človek pa ni več »učenec« na tem področju. Iz stoletnih izkušenj ve, kako mora ravnati z vodo. Tako torej vidimo, da kar precej poti »pelje v Rim«. VSEBINA TEME Za sproščen prehod od uvoda k jedru naj velja naslednje: 1. Enostavno navedite dejstvo, na katerega hočete preiti. To je sicer nekoliko okorno, vendar sprejemljivo. 2. Navedite logično razmerje med novim in prejšnjim stališčem. Nevarnosti povodnji so enako pogubne kot požari, vendar so koristi vode dosti večje. 3. Nobenega prehoda, začeti preprosto z novim odstavkom. Prehodi imajo sploh smisel samo takrat, kadar učinkujejo živo. Za pravo vsebino ni enotnega recepta. Možnosti je seveda veliko. 1. Pišite na splošno, vendar urejeno o tem, kar hočete povedati o temi. 2. Od splošnih stvari preidite na »osebna« mnenja 3. Ta mnenja soočite drugo z drugim, jih preverjajte, napišite dokaze za eno in drugo plat. Z vprašanji in odgovori, z »ja« in »ne« dosežete potrebno živahnost. a) nekaj trdite, a to morate dokazati b) to lahko dokažete, če ovržete nasprotno mnenje c) do sodbe pridete, če povežete bistvena stališča. ZAKLJUČEK Kdor je povedal vse, kar je nameraval, mora misliti na zaključek. Enako kot za uvod, tudi tu ni splošnega pravila. Šablone niso dobre. Nekaj možnosti: 1. Razgled povzame posledice, motri prihodnost, seže na sosednja področja. 2. Omejitev tega, kar smo ugotovili v glavnem delu. 3. Povzetek poda rezultat, a ne sme biti dolgočasna ponovitev. Tudi tu je možna kratka zgodba ali citat. KAJ POSTAVIMO V SREDIŠČE Upoštevati pa je treba še nekaj, človek se lahko sooči z resničnostjo življenja na dva načina: lahko samega sebe postavi v središče in določa razmerja do stvari in dogodkov izključno iz lastnega jaza. Druga možnost pa je, da postavi v središče stvari in dogodke. Od tega, kakšen način izberemo, je odvisno tudi, kakšno obliko prikaza bomo izbrali (osebno - subjektivno ali neosebno - objektivno). Shematični prikaz A doživljajoči jaz B stvar, ki jo želimo spoznati Glede na vrsto doživetij Glede na vrsto stvari razlikujemo: - pripoved - poročilo in opis - prikaz - oznako/karakteristiko - razpoloženjsko podobo - razpravo Doživljanje zahteva neposrednost. Stil mora biti naraven, barvit, živahen. Od objektivnega prikaza pa pričakujemo odmik od predmeta, stvarnost, logičnost in preglednost. Vsak stil ima svoje nevarnosti. Doživljajski lahko zdrsne v otroškost, banalnost ali sentimentalnost, stvarni pa v suhoparnost, zavrtost, dolgo-veznost ali kopičenje tujk. Seveda pa je stil ali slog tako široko področje, da zahteva poseben sestavek. Literatura Silva Trdina, Besedna umetnost. Ljubljana 1961 Jan Makarovič, Misel in sporočilo. Ljubljana 1984 Heinz R. Reinhardt, Ich beherrsche Sprache und Stil. Stuttgart 1968. PARTIZANSKE TEHNIKE NA KOROŠKEM Vestnik koroških partizanov, ki že 25. ieto izhaja v Ljubljani, je št. 1 -2 leta 1990 namenil objavi raziskave slovenjgraškega zgodovinarja Bogdana Žolnirja Partizanske tehnike na Koroškem. Z njimi je ta pisec zaokrožil temo, ki ji je namenil veliko časa, saj je že pred leti izdal knjigo o partizanskih tiskarnah na ozemlju današnje koroške regije. Najprej velja spomniti na dejstvo, da beseda »tehnika« vsaj od časa NOB naprej pomeni tudi skrivno tiskarno ali celo le razmnoževalnico ilegalnih letakov, okrožnic, časnikov in celo brošuric večinoma politično propagandne, tudi informativne vsebine. Avtor je obdelal 14 takšnih tehnik, od katerih jih je večina delovala na ozemlju današnje Avstrije. Njihov nastanek in delo sta tesno povezana z razvojem partizanstva v teh krajih. Kakor so bile partizanske enote v nenehnem gibanju, tako so tudi tehnike redko delovale na istem kraju več kot nekaj mesecev. Takoj ko je nastala nevarnost, da bi jih odkrili, so se morale seliti. Delovale so v zelo različnih razmerah. Ena je bila npr. v V Mežiški dolini je trinajst ljudskih šol in štirje otroški vrtci, šoloobveznih otrok je sedaj približno 2500; učiteljev je 24, učiteljic pa 33, torej skupno 57 in štiri otroške vrtnarice. če porazdelimo učence enakomerno na učitelje, pride približno 44 otrok na vsakega. Vse šole nimajo svojih lastnih poslopij, deloma pa so ta premajhna. V splošnem lahko razdelimo šole Mežiške doline v dve vrsti. Ob glavni cesti so štiri velike šole, od katerih ima guš-tanjska sedem, mežiška devet, črnska deset, prevaljska pa celo štirinajst oddelkov. Poleg tega je na vsaki teh šol se otroški vrtec. Učenci teh šol so v pretežni večini delavski, saj leže vse štiri šole v sredi industrijskih krajev. Druga vrsta šol pa je kmečka. Te šole so ali v samotnih kmečkih vaseh in zaselkih, kot npr. St. Danijel, Lokovica, Podpeca, Kotlje in Šelenberg, ali pa na visokih hribih. Tri od-njih, in sicer Javorje, Koprivna in Strojna, so v višini nad 1000 m. Nekatera šolska poslopja so nujno potrebna preureditve in čebelnjaku, druga v hlevu, tretja v brunarici pa v skalni votlini. Potrebni material (ciklostil, papir, matrice) so dobivale od članov OF s terena. Osebje so največkrat sestavljali tehnik, pomočnik in kurir, včasih tudi strojepiska. Iz zavezniških radijskih poročil so sestavljali poročila o stanju na frontah. Ponatisko-vali so letake in časopise, ki so jih izdajali drugje, izdelovali pa so tudi lastne, tako npr. Koroški poročevalec, Informativni vestnik, Enotnost - Ein-heit, Koroška v borbi itn. Radio vestnik se je kasneje preimenoval v Celovški vestnik in nazadnje v Slovenski vestnik. Precej izdaj so tiskali v slovenščini in nemščini, da bi vnemali za boj proti nacizmu tudi nemške Avstrijce, predvsem pa so jih namenjali vojakom v nenrjski vojski. Bogdan Žolnir je opravil delo z njemu lastno natančnostjo glede številnih datumov, imen, krajev, premikov vojaških enot ter naslovov publikacij posameznih tehnik. S tem je zgodovina NOB na Koroškem bogatejša za zanimivo raziskavo. M.K razširitve. Najbolj pereče je vprašanje šolskih prostorov na Prevaljah, kjer je za 14 oddelkov na razpolago le devet učilnic, pa še te so take, da niso za solo prav nič primerne. Tudi št. Danijel je nujno potreben novega šolskega poslopja. Zemljišče je baje ze na razpolago, a do zidave bo nemara prešlo še precej časa. Zanimiv boj je okrog zidave nove šole v Koprivni. Medtem ko stoji farna cerkev z župniščem, kjer je sedaj tudi šola, na prijaznem sončnem hribu, je oblast na željo nekaterih sklenila postaviti novo šol sko poslopje na samotnem kraju v dolini, ker menijo, da bodo tam otroci bolj prihajali v šolo. Vendar pa pravi večina tamošnjih kmetov: »Ce so mogli naši predniki vsa leta hoditi na hrib v cerkev, bi tudi naši otroci lahko hodili tja v šolo « Gotovo bo škoda, da se bosta ločili cerkev in šola. Na hribu bo sameval župnik, v dolini pa učitelj. Ponos Mežiške doline pa je meščanska šola v Mežici. Ob ustanovitvi je imela dosti nasprotnikov. Bali so se, da bo ta šola vzgojila preveč šolane mladine, ki je ne bo kje zapo- sliti. Vendar je ta strah povsem neopravičen spričo bliskovitega razvoja industrije, ki potrebuje vedno več izobraženih, kvalificiranih delovnih moči kot pa navadnih težakov. Za strokovno izobrazbo do-raščajoče mladine skrbe strokovni tečaji ter kmečko in gospodinjsko nadaljevalne šole, ki jih vodi učiteljstvo pozimi O zaostalosti Indije, predvsem njenega podeželja, je napisanih veliko knjig. V nobeni ne manjka grozljivih opisov revščine, lakote in splošne zaostalosti. Rimske reportaže na iste teme so seveda še veliko bolj prepričljive. Zato je tembolj presenetljiv prikaz taistega podeželja s povsem drugega zornega kota. Toda za njegovo razumevanje je treba seči v indijsko kulturno zgodovino, ki osvetljuje t.i. vzhodnjaški pogled na svet. Ta ni kot zahodni obrnjen navzven v nenehno dejavnost, v tehnični napredek, v obvladovanje narave in v pridobitništvo. Indijska misel se je skozi stoletja obračala navznoter, v obvladovanje samega sebe in v meditacijo. Če pa je najvišja modrost v tem, da je človek skromen in da ima čim manjše zahteve, seveda ne potrebuje zmeraj novih izumov ne tehnologij in seveda tudi ne višjega standarda. S takšnih izhodišč posneta dokumentarna oddaja TV je prikazala zaokroženo, skoraj idilično podobo vaškega življenja. Po tem scenariju Indijec živi in dela lagodno in zadovoljno. Njegov plug je lesen in lahek, da ga lahko na hrbtu prenese z njive na njivo; železnemu seveda ne bi bil kos. Model indijskega voza izvira iz 5. stol. pr. Kr. Ker ima dve izredno veliki kolesi, lahko vozi tudi v času deževja, ko bi tovornjaki obtičali v blatu. na više organiziranih šolah v dolini. Razen tega posluje na Prevaljah že dvajset let državni filet-tečaj kot podružnica Osrednjega zavoda za pospeševanje zenske domače obrti v Ljubljani. (Slovenski gospodar, 31. januarja 1940) Krava daje Indijcu pet bla-godati. Na prvem mestu je mleko, ki ga uporabljajo na veliko načinov. Uporaben je seč, še bolj pa govno. Tega mesijo in sušijo za kurivo, uporabljajo pa ga tudi pri gradnji koč. Mlatijo sredi ceste, tako da ljudje in živina hodijo po snopju. Skratka, delajo in živijo, kakor so njihovi predniki živeli pred tisoč leti. Avtorji TV oddaje sicer niso analizirali zdravja teh ljudi, vendar lahko tudi laik ugane, da stresov in infarkta zelo verjetno ne poznajo. In tu je srž vprašanja za nas, ki nismo nikoli zadosti napredni: ali nam pridobitve civilizacije zares lajšajo življenje ali ne. ŠOLE V MEŽIŠKI DOUNI LETA 1940 TAKO SMO VABILI Dijaki, dijakinje! Vabi Vas zdravilišče in kopališče Kotuljska slatina Nudimo Vam poseben popust pri prehrani. Ceneno elegantno skupno ležišče. Za razvedrilo: športno kegljišče, igrišče za namizni tenis in odbojko. Ob nedeljah ples na prostem. Pri Ivartniku, oddaljenem 15 minut, bo urejena čolnarna. S pričetkom turistične sezone tudi savne in finske kopeli. V okolici vabljive izletne točke. Do Uršlje gore, ki spada med najlepše razgledne točke, tri ure hoda. Na pobočjih Uršlje se lahko spočijete v smučarski koči. Dijaki, študentje, spoznavajte našo lepo Koroško, domačijo velikega rojaka in pisatelja Prežihovega Voranca! (Svit, revija za književnost in kulturo, 1954) INDUSKl VZOREC NARAVNEGA ŽIVLJENJA NA OBEH STRANEH DOLINE Jože Žunec Hochalmspitze - prečudoviti zakladi večnega snega, ledu in vode. Dviga se iz prelepe doline, ki ima svojevrstno ime Maltatal in je eden biserov v alpskem svetu. Spodaj z gozdom obraslo pogorje se spremeni v mogočne sklade sivorjavih skal, ki jih zgoraj varuje belo pokrivalo snega in ledu. Vmes žuborijo potoki. Splet različnih barv pokaže, da je bil stvarnik zelo radodaren. Bil je lep, sončen dan, zadnji teden v juliju. Opazoval sem z belo odejo pokrito pogorje na drugi strani doline. Toplo in prijetno je bilo lenu-harjenje pri Kattovvitzer Hutte, ki je zadnja postojanka pred vzponom na tega tritisočaka. Stoji na drugi strani doline, nasproti beloobarvanemu o-čaku Hochalmspitzu. Skupinica, s katero smo se vzpenjali na Hafnerja, je opazila mojo vznemirjenost, ki je prehajala v mogočno hrepenenje spoznati neznani svet tam preko. Belina ledenikov okoli posameznih vrhov v pogorju Hochalmspitze je sevala in se lesketala v opoldanskem soncu. Piavo nebo nad belo odejo je dopolnjevalo čudovito naravo na zemlji. Spletu barv se je priključilo zelenilo gozdov in livad ter sivina skalovja. Cim prej se moram podati v nedrje mogočnega lepotca, sem premišljeval in že delal načrt za prihodnje dni, ko bo treba tja v led in sneg. Vleklo me je tja, da bi zajel vso to lepoto, ki se je nudila kot na dlani in klicala: »Pridi!« Vsake zamujene priložnosti je škoda. Lepoto je treba zajeti in doživeti, ko se ponudi. Ponudba pa je bila vredna čimprejšnjega obiska. Pri hoji proti vrhu Hafnerja mi je pogled neprenehoma uhajal na nasprotno stran preko doline. Kazale so se nove razsežnosti belega zasneženega pogorja. Nobene utrujenosti nisem čutil. Modro nebo in neizrekljivo lep razgled na ledenika pod Hochalmspitze sta bila mogočnejša in zato zmagovala nad težkim nahrbtnikom in dolgo prehojeno potjo od mitnice v Pfluglhofu mimo Gmiindner Hutte, za katero se svet strmo dvigne in pusti v nogah nekaj težkega. Če pa je še vroče in soparno, človeka razživijo le presenečenja v gorah, tista prijetna in trajna, kot je belina v gorah vročega poletnega dne. Malta je dolina voda. Neznanske količine snega in ledu poskrbijo, da tu ni nikoli su-se. Pot na Hafner, čeprav sem izbral najdaljšo varianto, je prijetna, slikovita in polna presenečenj. Takoj na začetku poti pohodnika pozdravi resnično lep slap. Globoka struga reke in preko nje visok most je naslednje prijetno mojstrstvo narave. Vse to so biseri, ki z leti ne zbledijo. Res dolga je bila ta pot, bila pa je polna lepot in zato je čas hitro minil. Zakrivil sem dve do tri ure preveč hoda, ker sem ob prvem kažipotu ustavil vozilo in sopotnike o-pozoril, da se naprej gre peš in nosi nahrbtnike. Smo pa manj onesnažili naravo in pri- hranili gorivo. Obtožujoči pa so bili njihovi pogledi, ko smo se po uri hoda ponovno zna-ši na asfaltu ob lepi koči, ki se ji pravi Gmiindner Hutte. Ker se je cesta vila še naprej, mi ni pomagalo nobeno pregovarjanje, saj se je lepo videlo, da bi se mogli peljati še dalje in skrajšati hojo. Toda navsezadnje smo se v to prelepo naravo podali zaradi hoje in ne zaradi prevažanja. Zvečer, ko smo se vračali in sem jih priganjal, ker se je bližala noč, so bili nejevoljni. Le kaj si mislim, ko pa sem zakrivil celodnevno hojo. Nekaj namigov je bilo tudi na račun slabega vodenja. Na koncu poti, po vrnitvi na parkirišče, je bilo vendarle popolno zadovoljstvo. Lepa in slikovita pot, pa še lepši razgledi so naredili svoje. Na zadnjem delu poti je mehka gozdna mahovita preproga blažila občasne bolečine v nogah, zato tudi moje nerganje zaradi bližajoče se noči ni bilo tako zelo zoprno. Kattovvitzer Hutte je na nadmorski višini 2320 metrov, od koder so razgledi vredni truda, ki je potreben, da se pride do koče. Prijazna gospodinja in klopi ter mize pred kočo dopolnijo dobro vzdušje ob sončnem dnevu. Ko sem sedel na klopi, se mi je zdel Hochalmspitze čisto blizu. Samo stopiti bi bilo treba preko doline, pa bi bil v njegovem objemu. Globoko v spomin se mi je vtisnila enkratna posebnost, ki je tik pred vrhom. Na nekakšni proti vrhu postavljeni poševni ploščadi so številne skale, ki stoje navpično kot dleta in silijo proti vrhu, morda celo v nebesa. Narava je svojevrsten umetnik. Nepredvidljiva je. Poigrala se je z nežnimi kamni in skalami. Postavila jih je tako, da od daleč delujejo kot živa bitja, ki so na višini tri-tisočakov našla svoj smisel in smotre. Je pa biti na tej ploščadi ob nevihti hudo nevarno. Menda se bliska in treska, da je kaj. Povratek z vrha do Kattovvitzer Hutte je bil posebno doživetje. Motilo me je le, da je bilo treba paziti tudi na noge, da ne bi doživel neprijetnosti, če bi napačno stopil. Kljub temu pa mi je pogled uhajal neprestano tja, kjer se je belilo mogočno pogorje. S svojo lepoto je blažilo utrujene oči in utrjevalo misel, da bo tja treba čimprej. Minilo je le nekaj dni, ko sem ponovno prišel v dolino voda, v dolino reke Malte. Avto sem pustil mnogo dlje pri mostu čez reko blizu Gmun-dner Hutte. S prijateljem alpi- nistom sva se podala peš po makadamski cesti (zaprti za promet) proti koči Villacher Hutte. Potrebovala sva dobre tri ure. Hoja po makadamu je bila dolgočasna in neprijetna. Ker se je vila med gozdovi, ni bilo pravega razgleda, razen na delu, kjer se vidi ogromna pregrada akumulacijskega jezera. Pri lovski koči pa se je pokrajina odprla. Srečala sva tudi lovce. Spoznala sva, zakaj je bila cesta zaprta. Bila je le lovska cesta, predvsem za italijanske lovce, ki so za drag denar opazovali sicer zelo lepo naravo, vendar z malo divjačine. Sploh pa je to zaščiteno območje velik rezervoar pitne vode. Divji potoki ob Villacher Hutte so bili prva nagrada za naporno in dolgotrajno hojo. Koča je bila zaprta, ključ pa je bil daleč spodaj v Gmun-dner Hutte. Vse skupaj ne bi bilo hudo, če ne bi na tabli pisalo, da je na vrh Hochalmspitze še šest ur zahtevne hoje. To pa je bilo tudi za naju preveč. Vračati se ponoči preko ledenikov z neprijetnimi razpokami je bilo prenevarno. Izbrala sva drugo možnost. Preko največjega ledenika Ho-chalmkeesa sva jo ubrala na bližnji tritisočak Preimlspitze. Bilo je dobre tri ure hoje. Toda kakšne? Nepozabne! Glasno šumenje voda je dušilo najino govorjenje. Nekaj poti sva naredila po grebenu nad ledenikom in opazovala, kje ga bova prečkala. Na spodnjem delu so zijale vidne široke in globoke razpoke, višje, kjer razpok nisva opazila, pa sva slišala žuborenje voda, kjer so tekle (kot sva se pozneje prepričala) po ozkih jarkih navzdol. Ne vem, kako globoki so bili. Vsekakor jih je bilo treba preskakovati. Zaradi močnega sonca se je vdiralo precej globoko. Mnogo vode je teklo po površju, da je silila v čevlje, kar je bilo dokaj neprijetno. Bila je prava brozga. Nebo pa je bilo sinje in čisto brez oblačka. Žuborenje voda, belina snega, lesketanje ledu, modro nebo, pa vrh Preimlspitze pred mano so me tako močno prevzeli, da sem pozabil na utrujenost. Nisem pa pozabil na nevarnost hoje po še neoskrunjenem ledeniku. S cepinom sem tipal po površini, saj bi stopinja v razpoko lahko bila zelo neugodna. Izbirati je bilo treba trda in varna mesta. Kljub prečudoviti naravi je previdnost najpomembnejša. Skrbeti je bilo treba za vsak korak, ki je moral biti premišljen in skrbno izveden. Po uri hoda sva bila nekje na sredini ledene gmote. Privoščil sem si bežen razgled po okolici. Vse okrog mene so bile neocenljivo velike količine ledu, snega in vode. Zadaj visoki vrhovi, ki so se dvigali nad belo preprogo in se zde- Kattowitzer Hutte (2320 m), daleč zadaj levo Hochalmspitze (3362 m) li zaradi svoje sivorjave barve kot nekakšni stražarji, ki skrbe, da ne bo nihče s svojo prisotnostjo in nečimrnostjo oskrunil nedotaknjene narave. Na enega sva bila namenjena. Zdelo se nama je, da je čisto blizu, čeprav sva na vrh rabila še poldrugo uro. Bliže cilju sva bila, več vode je teklo po ledeniku. Nekaj je k temu prispevalo izredno močno sonce. Iskala sva ostanke ledu, ki so štrleli iz vode, da sva se lažje prebijala k cilju. Pa še nazaj bo treba, sem pomislil. Ko sva že bila blizu skalnega pobočja, od koder ni bilo daleč na vrh, sva zagledala tri postave, ki so se premikale po zasneženem grebenu nasproti najinega vrha. Lahko so se vračali s Hochalmspitze ali Giessener Hutte, ki je pravzaprav najbližja koča za vzpon na Hochalmspitze. Tam bo treba začeti prihodnjič, pa bova prišla brez časovnih ovir tudi na vrh. Kmalu so izginili čez Preimlscharte in preko Gr. Elendkeesa proti Osnabruc-ker Hutte. Samo zamišljal sem si lahko, kako lepa je bila njihova tura. Ostala sva spet sa- Planinstvo lahko opredelimo kot daljše ali krajše bivanje ljudi v gorskih območjih, ki sicer niso stalno naseljena, in ni namenjeno zadovoljevanju primarnih gospodarskih potreb teh ljudi. Vsebina njihovega planinskega udejstvovanja je mnogoplastna in v tej svoji značilnosti tudi časovno spremenljiva. Takšna opredelitev planinstva je seveda zelo široka, na tem mestu pa jo želim tudi nekoliko pojasniti. Najprej nekaj besed o obiskovanju gora v »predplanins-kem« obdobju, če si ga lahko dovolim tako imenovati. Najbolj običajne oblike takega obiskovanja, ki so bile namenjene zadovoljevanju primarnih potreb, so bile planšarstvo, lovstvo, oglarjenje in sledenje ter eksploatacija mineralnega bogastva. Imele so za današnje pojme izrazito omejen obseg in so z ekološkega stališča bile v sozvočju z naravo. Poudarjam, da velja to tudi za takratno rudarjenje, ki je bilo v slovenskih krajih v gorskem svetu omejeno na pobiranje rud, ki so na naraven način prišle na površje. V glavnem gre za železove rude (npr. bobovec, ki so ga pobirali na Jelovici in Pokljuki), v porečju reke Drave pa tudi za izpiranje zlato-nosnih naplavin. ma in uživala, kar je nudila narava. Tega je bilo mnogo. Visoki skladi skal, ki so različnih pravilnih in nepravilnih geometrijskih oblik, vodijo proti vrhu. Ponekod se je bilo treba kar dobro potegniti preko njih. Stopila sva na vrh. Sedem ur hoje je bilo za nama. Pozabil sem na vse tegobe poti in užival v čudovitem razgledu. Visoki vrhovi, razse-žni ledeniki, globoko vrezane doline in v njih zeleno pregrinjalo, pogozdena pobočja; pa mir, ki ga je motilo samo šumenje voda. Na povratku v dolino sem razmišljal, kako je tam jugozahodno na Saulecku, tritisoča-ku s skromnim ledenikom. Sklenil sem in se že naslednji teden podal na pot. Vožnja do Mallnitza in še malo po dolinici rečice Dossen je hitro minila. Če me je spremljala na pohodu na Preimlspitze divja surova lepota narave, je dolina proti Saulecku nežna, pa kljub temu izredno lepa. Kot vse doline in dolinice v Visokih Turah je tudi ta polepšana s potokom z obilo vode. Pot se vzpenja z ene police na drugo, vse pa so lepo ze- Maks Večko Druga oblika obiskovanja gora, ki je bila v tistih časih pogosto tudi množična, je bila povezana z verskimi običaji. Treba se je samo ozreti po slovenski zemlji, pa vidimo, koliko cerkva je naš človek postavil ravno na gorske vrhove. V okvir tega zapisa gredo seveda samo tisti primeri, ko je cerkev postavljena nad mejo stalnih človeških bivališč. Tak primer imamo na Uršlji gori. Vsi poznamo njeno lepo in staro cerkev tik pod njenim vrhom, iz pripovedovanja pre- lene. Prijetna steza vpliva na popolno sprostitev človeka. Brezskrbno in z malo napora smo dosegli Arthur v. Schmidt-Haus, kije izhodišče za vrh. Postavljena je ob lepem Dossenskem jezeru. Je družinska visokogorska koča, kjer imajo konje in druge domače živali. Pozimi živali preselijo v dolino, nekaj pa jih pojedo (prašiče) planinci. Kljub konjem nosijo drva do koče na ramenih. Nad kočo se pot strmo dvigne, nato pa se spet začne planota, posejana z velikimi ploščatimi in kvadrastimi skalami. Šele malo pred vrhom se pot začne ponovno močno vzpenjati. Bilo je spolzko, saj je pred dnevi zapadel sneg, ki se je hitro topil. Razgled z vrha na nekoliko višji Ankogel in na nasprotni strani v Hochalmspitze, kamor vodi iz koče Arthur v. Schmidt-Haus zelo zahtevna zavarovana pot, je bil vreden truda. Vračali smo se domov z novimi spoznanji, da je vsak košček prelepe visokogorske narave drugačen in kdor to spozna, vedno znova išče različnost prečudovitega visokogorskega sveta. dnikov pa vemo, koliko so jim pomenila vsakoletna žegna-nja na Gori in tudi, kako so bila obiskana. V globokem ljudskem spominu, in zato to posebej omenjam, so vsidrani spomini na romanje na Viša-rje. Z našega dela Koroške se našim prednikom ni zdelo težko na njen zahodni konec (zelo radi pozabljamo, da je tudi Trbiž z okolico - Kanalska dolina del Koroške) romati v kar velikem obsegu peš (poudarjam zato, ker gre v našem primeru za zapis s planinsko tematiko). Goram se ni izognila v »predplaninskem času« tudi tista oblika človekovega udejstvovanja, ki kaže njegovo senčno stran: vojskovanje. Hanibalovo prečenje Alp je ostalo v zgodovini prikazano kot podvig, predpostavimo pa lahko, da je v tem primeru šlo tudi za pravo ekološko katastrofo. Mrtve vojake, poginule živali ter uničeno opremo so v tistem času pač pustili tam, kjer so postali breme za premikajočo se vojsko. Kot drug primer uporabe gorskega prostora v vojaške namene z vsemi, planincem dobro znanimi, negativnimi posledicami za okolje, naj omenim prvo svetovno vojno s soško fronto. V predplaninskem času in za vojskovanju sorodne namene imamo na Slovenskem nekaj zelo specifičnih vrst porabe gorskega prostora. Najprej naj omenim obdobje turških vdorov. V tem času so se gore uporabljale za zelo tipičen sistem »javljanja in obveščanja« s pomočjo kresov na gorskih vrhovih in za skrivanje ljudi in dela premoženja pred turškim ropanjem (glej Miklovo Zalo). Za skrivanje pred maščevanjem so zelo verjetno uporabljali gorski svet tudi poraženi kmetje v času kmečkih uporov. Tudi pozneje, ko so z biriči nabirali vojake za avstrijsko vojsko, se je gorski svet kar množično uporabljal za skrivanje. O obsegu in gorskem področju tega skrivanja v naših krajih govori tudi ječa, ki jo je takratna oblast zgradila pri kmetu Močilniku v Jazbini, visoko na pobočju Uršlje gore, kamor so zapirali ujete fante, dokler jih niso nabrali dovolj za prisilen odvod v vojsko. Naziv »predplaninski«, ki sem ga dodelil opisanim vrstam človekovega posega v gorski prostor, ne pomeni, da takšnega obiskovanja gora v času po začetku planinskega udejstvovanja ni več. Nasprot- Uršlja z one strani PLANINSTVO IN EKOLOGIJA no, praktično vse naštete oblike so še danes žive, mnogokrat v modificirani in žal večkrat v okolju bistveno bolj škodljivi obliki, kot je bila prvotna. Za prve obiske gora v planinskem smislu sta morala biti izpolnjena dva pogoja. Ustvarjena je morala biti primerna ekonomska podlaga pri obiskovalcu gora, ki je krila stroške obiska in izgubo časa, in obstajati je moral interes za obisk. Že kar od prvih primerov planinskega obiskovanja gora imamo dve vrsti obiskovalcev: tiste, ki so ekonomsko podlago ustvarjali izven planinskega sveta in je bil njihov interes raziskovanje in osvajanje neznanega sveta, in tiste, ki so prodajali svoje izkušnje, nabrane z neplaninskim obiskovanjem gora (pastirstvo, lovstvo), prvim in so si bili pripravljeni dati svoj interes kupiti. Glede na poznano nekdanjo delitev prebivalcev po ekonomski moči v slovenskih krajih so bili med prvo skupino obiskovalcev gora v veliki večini tujci (nekateri sicer Slovencem naklonjeni), v drugi pa domačini, Slovenci. Na tem mestu bi lahko sedaj dokazovali, kako se je iz prikazanega odnosa razvila nacionalna nestrpnost in vse posledice tega v planinski zgodovini. Vendar to ni namen tega zapisa. Če sledimo naslovu, potem moramo zaključiti, da je v prvem obdobju planinstva bilo obiskovalcev vendarle zelo malo in niso predstavljali za planinski svet nobene ekološke obremenitve. Izboljševanju ekonomske podlage in širitvi interesa za obiskovanje gora, želji po raziskovanju nepoznanega se je pridružila želja po športnih in estetskih užitkih, ki jih daje obiskovanje gora. To je povzročilo strmo rast števila obiskovalcev. če so bili prvi obiskovalci v svojih zahtevah skromni, pa je med povečanim številom obiskovalcev bilo vedno več tistih, ki so zahtevali v gorah nekaj več udobja. U-goditev tem zahtevam je prinesla neposreden in posreden negativen ekološki učinek. Prvi je temeljil na dejstvu, da ima vsaka izboljšava pogojev bivanja v gorskem svetu bolj ali manj negativen stranski ekološki učinek, posreden učinek pa je v dejstvu, da je lajšanje pogojev bivanja povzročilo ponovno rast obiskov v gorah. V modernem času je prišlo do cele vrste novih »pridobitev« v gorskem svetu, ki so krivuljo negativnih ekoloških pojavov in pretiranega števila obiskovalcev samo se dvigali. Gre za gradnjo novih koc, ki niso več samo koče, za vdor avtomobilov v gorski svet, za lajšanje pristopov z žičnicami, za zlorabo helikopterja in še bi lahko naštevali. Že razmeroma zgodaj v zgodovini planinstva so se začele razvijati tudi organizacije planincev. Njihov cilj je bil povezati interese planincev, jih narediti organizirane močnejše in zelo zgodaj se je pojavil tudi interes zaščititi gorski prostor. Različni so bili nameni zaščite; med njimi je vedno zelo pomembno vlogo igral naravovarstveni vidik. V slovenski planinski zgodovini imamo zabeležen zelo originalen in verjetno prvič v svetovni planinski zgodovini uporabljen primer zaščite gora. Čeprav v tem primeru ne gre za naravovarstveno zaščito, ampak za zaščito gore z narodnostnega vidika, je prav, da jo zaradi originalnosti, pa tudi zato, ker se podobnih prijemov ponekod poslužujejo tudi v sodobni ekološki zaščiti gora, posebej omenimo. Gre za primer župnika Jakoba Aljaža, ki je za ceno enega goldinarja odkupil vrh Triglava in tako dosegel v obdobju zagrizenega narodnostnega boja za prevlado v gorah njegovo slovensko bistvo. Danes je ekološka problematika nasploh, ravno tako pa tudi v gorah, zelo pereča. Genetiko in razvoj te problematike z izvorom v planinstvu sem že nakazal. Planinske organizacije in še posebej nekateri ozaveščeni posamezniki se tega že nekaj časa globoko zavedajo. Zato je iz teh sredin nastalo novo jedro, ki začenja s popolnoma novim pristopom k reševanju pod geslom: Planinci pometamo pred lastnim pragom. Današnje ekološko gibanje med planinci nima več dosti skupnega z nekdanjimi Gorskimi stražami, ki so skrbele predvsem za zaščito planinskega cvetja in čiščenje odpadkov ob poteh in počivališčih, čeprav jim gre za vnemo in dosežke vsa zahvala. Vedno izrazitejši je kompleksen pristop k definiciji in razreševanju navedene problematike. Morda lahko rečemo, da izvira ekološka problematika v gorah iz povečanega števila pristopov (in koncentracije na nekaterih popularnejših področjih) in zlasti nepripravljenosti povprečnega človeka, da bi svoje ravnanje približal naravi in ga napravil kar najmanj škodljivega. Nasprotno, današnji človek svoje dolinske razvade prenaša v hribe, iz tega pa izhaja konfliktnost človeške prisotnosti v Raduha gorskem svetu. Planinska društva so dolžna svoje člane o-pozarjati na škodljivo obnašanje in zahtevati prilagoditev obnašanja razmeram v gorah. Ker vsi obiskovalci niso člani planinskih društev (dobrih 23 % včlanjenih občanov, kakor dosega članstvo v naši občini, je slovenski rekord), planinske organizacije pa se čutijo dolžne zavarovati gorski svet, poskušamo planinski aktivisti, zlasti tisti, ki nas ta problematika še posebej zanima, vzgojno vplivati tudi na nečlane. V bodoče lahko pričakujemo več javnih vzgojnih aktivnosti, kjer bomo planinci pojasnjevali nov, »ekološki kodeks« obnašanja v gorah, nastal na dokumentu »Slovenski gorski svet in planinska organizacija«, ki smo ga planinci sprejeli že leta 1987. Največja obremenitev gorskega sveta izvira iz planinskih poti in planinskih koč oz. domov. V zvezi z njimi je tudi največ začrtanih aktivnosti. Glede načina dostopa so danes, poleg tradicionalne hoje v veljavi tudi drugi načini pristopa v gorski svet. Vse bolj so razširjene avtomobilske ceste in z njimi seveda avtomo- bili, uporabljajo se žičnice in ponekod tudi helikoptrski dovozi. Planinci odklanjamo uporabo helikopterja kot način vstopa v gorski svet (gre za zelo nasilno obliko prihoda) in ga popolnoma toleriramo samo, kadar gre za uporabo v namene GRS. Pri prevozih materiala se že pojavljajo pomisleki, saj gre v bistvu za orodje, ki podpira prenos dolinskih razvad ljudi v gorski svet. Podobno je pri žičnicah. Uporaba avtomobila za dostop v gorski svet je v primerjavi s prejšnjima načinoma najmnožičnejša. V navedenem dokumentu iz leta 1987 smo se planinci obvezali za takšne rešitve prometa, da bo avtomobilski promet ustavljen vsaj 500 m pred planinsko postojanko. Kadar so te dostopne z avtomobilom, vedno bolj izgubljajo svoj osnovni pomen biti izhodišče za planinske ture in postajajo končni cilj za obiske, ki s pravim planinstvom nimajo več povezave. Uporaba tehničnih sredstev transporta v gorskem svetu na neki način sicer približuje gore širšemu krogu ljudi, po drugi strani pa gore spreminja od prvobitnosti in jih ustvarja vedno bolj podobne tehnizirane-mu svetu, od katerega človek beži v gorski svet. Gre torej za začarani krog, ki ga je možno pretrgati le tako, da prodor tehničnih sredstev prometa v gorski svet čim bolj onemogočimo. Tudi pešačenje po planinskih poteh ni brez vsake negativne posledice. Najprej bi rad omenil odpadke, ki jih vidimo ob poteh in še zlasti ob prostorih, ki so primerni za počivališča. Tu bi rad omenil, da bodo planinska društva, zadolžena za vzdrževanje posameznih poti, odstranila vse posode za odpadke, ker se pač prerado dogaja, da se odpadki mečejo mimo teh posod in se na ta način nesnaga samo povečuje in ker so te posode v nasprotju s temeljno usmeritvijo planincev v vsej Evropi, da mora obiskovalec planine odnesti s seboj v dolino vse, kar je s seboj prinesel. Koše za smeti na počivališčih bodo zato zamenjala opozorila, ki bodo tako navajala planince. Druga vrsta negativnega vpliva, ki je v povezavi s pešačenjem v hribih, ima skupni imenovalec v iskanju vedno novih poti v hribih in iskanje bližnjic. Planinci se moramo zavedati, da je vsak korak, ki ga napravi človeška noga, na sorazmerno nestabilnih planinskih tleh lahko začetek nove erozije. Zato bomo spoštovali vrha se nam zopet mudi domov na kosilo. Taka hoja nudi predvsem in samo športni užitek, hoja v hribe pa naj bi nudila nekaj več. Zato se bomo pravi planinci posluževali predvsem klasičnih pristopov, ne bomo izbirali bližnjic in tako kazali samovolje nad naravo in za nami ne bo ostajal niti papirček. Če imamo svojo goro, ki jo obiskujemo tako, kot je ne bi smeli (služi nam namesto stadiona), jo bomo vsaj enkrat letno obiskali drugače; s seboj bomo vzeli na primer knjigo o planinskem cvetju, ustavili se bomo pri rožah, ki jih ne poznamo, seznanili se bomo z njimi in odkorakali naprej. V skali bomo našli ostanek iz zgodnje geološke preteklosti, izrisali si ga logijo prihaja v gorah v povezavi s planinskimi kočami. Koča je izvor hrupa v sicer mirnem planinskem okolju, v koči nastajajo odpadki in z njimi vred problem njihovega odlaganja in zastrupljanja podtalnice, postavlja se vprašanje uporabe primerne oblike energije in tako naprej. Kadar upravljalce koče žene želja zagotavljati njenim obiskovalcem kar največ ugodja, se problemi samo še povečujejo. To spoznanje v našem okolju šele prihaja v zavest planincev in redki so, ki so ga vzeli za svoje. V okviru Planinske zveze pa je bil v zadnjem času vendarle sklenjen dogovor za postopno razrešitev tega vprašanja. Ni rečeno, da bodo vsa planinska društva upošte- Jutro v Logarski dolini izbiro tradicionalnih poti, ki je nastala v dolgih letih človeškega zahajanja na posamezen vrh. Ljudje so obiskovanje planin nekoč pojmovali drugače, zato izbrane poti niso vedno v skladu z nagnjenji in potrebami današnjega človeka. Nikoli ne bom pozabil opisa poti na našo Goro, ki sem ga prebral nekje pri dr. Sušniku. En dan so šli gor, na vrhu so se srečali z znanci, bil je čas brezskrbnih pogovorov neobremenjenih s težavami vsakdanjih bremen, prespali so kakor kdo, potem so bili pri že-gnanju in počasi so se drugi dan vrnili domov. En dan gor in naslednji dan dol torej; mi pa se pripeljemo čim bliže (še travnik na zgornjih Ledinah smo popolnoma uničili), nato pa gor in ni časa, da bi se ustavili in spregovorili s tistimi, ki se vračajo (tudi taki se že najdejo, ki so pozabili, da se dva, čeprav neznanca, v hribih vedno pozdravita) in z bomo in prijatelj geolog nam bo prihodnjič v dolini razložil, kaj vse lahko v kamnitem svetu še najdemo. V goro nas bo spremljal fotoaparat in v turobnih dneh bomo družini s fotografijami ali diapozitivi obnavljali našo pot, televizor pa bo tisti večer ostal ugasnjen. V našem dnevniku bo ostalo zapisanih na tak pohod vsaj nekaj stavkov, pisanja bolj vešči pa bodo vtise zapisali še kako drugače. Samo nekaj načinov drugačnega dojemanja Gore sem zapisal; naj bodo v premislek vsem, ki obiskovanje jemljejo samo z ene plati. Enostransko dojemanje je namreč kakor serijski izdelek v primerjavi z unikatom; škoduje tako tistemu, ki ne more iz svoje kože, kakor tudi gorskemu svetu. Do največjih koncentracij ljudi in zaradi tega tudi do največ problemov v zvezi z eko- vala dogovor že v letošnji sezoni, pa vendar je povsem mogoče, da se bodo planinci začeli v kočah srečevati z drugačnim redom, kakor so ga bili do sedaj navajeni. Pri spreminjanju navad je velika odgovornost predvsem pri upravljalcih koče. Srečevali se bodo z na prvi pogled paradoksalno situacijo, ko bodo uvajali ukrepe, ki bodo odganjali nekatere dosedanje obiskovalce planinskih domov, po drugi strani pa bodo morali zagotavljati gospodarnost poslovanja v koči. Iz koč se bo moralo umikati vse tisto, kar ni v neposredni zvezi z osnovnim namenom koče, biti izhodišče planincu za njegovo turo ali zatočišče po opravljeni turi, ali takrat, ko turo prekine slabo vreme. Koča mora planincu zagotavljati predvsem varnost in zaščito; ugodje je sekundarnega pomena, razkošje pa je v planinah nepotrebno. Upravljalci planinskih koč že sedaj v pretežni večini spravljajo suhe odpadke v dolino. To torej poseben problem ne bo, le cena za to odstranjevanje bo dosledno všteta v strošek bivanja planinca na koči. Težje je reševanje problema tekočih odpadkov. Največ teh nastaja s pranjem perila, zato sta predvideni dve vrsti rešitev: prenos perila za pranje v dolino, dosledna uporaba detergentov brez fosfatov, ali pa uporaba perila, ki ga bo planinec prinesel s seboj v nahrbtniku. V prvem primeru so stroški precejšnji, všteti pa bodo v ceno nočnine, zato se bo nemara marsikdo odločil, da bo nabavil posebne vreče, dobile pa se bodo že od letos naprej v vsaki planinski koči, planinec pa jo bo lahko prinesel tudi s seboj. V meddruštvenem odboru PD štirih koroških občin je bilo domenjeno, da bo letos takšna rešitev veljala predvsem na skupnih ležiščih. Za stranišča na odplak velja v dolinskih razmerah, da so najbolj higienična. V gorah pa velike količine tekočih odplak, ki nastajajo v takšnih straniščih, predstavljajo nevarnost za podtalnico, še zlasti mnogokje v slovenskih gorah, kjer imamo opraviti z apnenčasto sestavo tal in vso značilnostjo, ki jo ta spremlja. Zaradi tega v hribih zopet pridobivajo veljavo suha stranišča. Nov odnos do odpadkov in odplak, ki ga planinci uvajamo v svojih domovih, nam daje tudi moralno pravico, da opozarjamo na nasilen odnos drugih uporabnikov planinskega prostora. Zaradi tega opozarjamo na ravnanje z odpadki v okolici nekaterih lovskih domov, obmejnih stražnic (po starem karavl) itd. Občinski odloki o ravnanju z odpadki bi morali biti do teh zasilnih odlagališč vsekakor strožji; planinci se zavzemamo za njihovo prepoved. Planinci torej zaostrujemo svoj odnos do ekološke problematike v gorah. Zaradi dolgoletne vzgoje, ki smo je bili deležni, da narava prenese vse (spomnimo se starega prepričanja: še tako kalna voda, ki preteče sedem kamnov, je ponovno čista), bo spreminjanje navad trdo delo tudi znotraj planinske organizacije. Dolžnost nas planincev pa je, da nov odnos do narave počasi približamo tudi drugim porabnikom planinskega prostora. Naš skupen cilj namreč mora biti ohranitev gora v njihovi prvobitni podobi. In zelja naj bo: vse, kar se bomo ljudje dobrega navadili v odnosu do narave v hribih, začnimo prenašati tudi v doline. Utrinki s poti po Kitajski Andrej Wlodyga Na Ravnah se je ravno začenjal nov delovni dan, ko sem zapuščal z meglo pokrito dolino. Odhajal sem za dlje časa, vendar s čisto drugačnimi občutki kot takrat, ko me je na koncu poti čakala vojaška uniforma. Z Blažem in Igorjem smo se za to potovanje odločili, ko smo spoznali, da potrebujemo nove izkušnje, ki nam bodo pomagale živeti v stvarnosti tega kaotičnega sveta. Hitro smo pridobili vse potrebne vizume, kupili vozovnice in že smo bili na viaku za Sovjetsko zvezo. Moskvo smo zapustili malo čez polnoč. Šest dni, kolikor traja pot do Pekinga, bomo ujeti na vlaku v sobici s štirimi posteljami. Šest dni, dolgih kot leto, sem pomislil. Vendar so se stvari že takoj obrnile drugače. Šveda, ki se gresta potapljat na Filipine, Norvežana, namenjena v Indonezijo, in Anglež, katerega cilj je Tibet, se natlačijo v naš kupe. Šveda brž odpreta viski, ki sta ga kupila na trajektu za Leningrad in se še vedno ne moreta načuditi smešno nizki ceni v primerjavi s prohibicijsko zasoljenimi v njuni domovini. Dnevi in noči hitro minevajo in kmalu izgubim občutek za čas, saj zaradi potovanja na vzhod dan traja le 23 ur. V jedilnem vagonu, ki skoraj zastonj nudi kaviar, sla- hodnosibirsko nižino. Postanki v večjih mestih trajajo največ dvajset minut, dovolj, da se malo pretegneš ali kupiš kakšen sadež, ki jih prodajajo branjevke. Na peronu nas oblegajo otroci, ki žicajo žvečilne gumije in cigarete. Veliko je »dilerjev«, ki prodajajo rublje, vodko in kučme. Rusi na vlaku sprašujejo po jeansu, majicah in supergah. Navadno se peljejo le eno postajo daleč. Manfred v kupeju že trguje s fantom, katerega oče je, tako vsaj pravi, poveljnik jedrske podmornice nekje na daljnem severu. Iz globin svoje torbe potegne častniško uniformo s čini in odlikovanji, ki jo Manfred z velikim zanimanjem zamenja za cenen vvalk-man. Manfreda smo srečali v Budimpešti. Ima 40 let, ki jih sploh ne kaže. Živi v Novi Zelandiji, kjer ga čakajo trije otroci in prijateljica. Iz Nemčije je namenjen v Hongkong. Tam se namerava za 15.000 ameriških dolarjev poročiti (seveda le na papirju). Prebivalci Hongkonga namreč panično zapuščajo državico, ki bo leta 1997 prišla pod kitajsko oblast in najenostavnejša pot za pridobitev tujega državljanstva je poroka. »Le katero dekle bi si ob vseh težavah in zmedi v Jugoslaviji še želelo naše državljanstvo?« si rečem in brž opustim misel na hitro terih samevajo ogromni kupi nikoli odpeljanega žita. In vsi prebivalci Sovjetske zveze, s katerimi se pogovarjamo, so istega mnenja. Vstopimo v neskončne gozdove mistične Sibirije. Reke so tako široke, da ti ob prečkanju zastane dih in čeprav je šele september, se na oddaljenih gorah Sibirske planote že blešči sneg. Hiše ob progi so redke, delujejo pa precej revno. Inženir iz Irkutska pripoveduje, da so ga v Sibirijo izgnali iz Moskve za štiri leta zaradi prekupčevanja z devizami. Danes je Irkutsk eno izmed gnezd sovjetske mafije, ki s svojimi dejanji vse bolj opozarja nase. Po nekaj urah vožnje okoli najglobljega jezera na svetu se poslovimo od Sovjetske zveze. Mongolija je velika za tri Jugoslavije, v njej pa živi le dva milijona ljudi. Po pustih stepah se pasejo črede divjih konj. Naselja so zelo redka, prebivalci na deželi v svojih značilnih nošah potujejo kar na konjih. Na železniški postaji v Ulan Batorju, glavnem mestu države, lahko zopet kupiš vse, Mongole pa najbolj zanimajo ameriški dolarji. Velik vtis napravi puščava Gobi, največja v zmernem podnebnem pasu, ki nam s svojo prostranostjo vzame dvanajst ur vožnje. Kitajska nas sprejme toplo in že komaj čakam stika s popolnoma drugačno kulturo in načinom življenja. Vendar kasneje ugotovim, da Kitajci že dolgo niso več tisto, kar so bili pred davnimi leti - ena najbolj duhovno, kulturno in tehnološko razvitih civilizacij -zdaj me kvečjemu spominjajo na čredo, ki ubogljivo in brez razmišljanja sledi svojim vodjem. Istega mnenja je tudi črni Turek, ki zna za silo srbohrvaščino (njegove »mušterije« v Carigradu, kjer ima trgovino, so pretežno Srbi), ko modro pripomni, da so Kitajci »glupi i nemoderni«. V Peking prispemo ravno v času azijskih iger, s katerimi se hoče Kitajska svetu prikazati v boljši luči ter oprati sramoto junija, ko je narodna vojska na Trgu nebeškega miru pobila na tisoče demonstrantov. Mesto je videti neverjetno čisto, pa tudi pretirane gneče na ulicah ni, saj so v ta ne-men omejili obiske ljudi iz ostalih kitajskih provinc. Tako se povsod bohotijo tuji reklamni napisi, velikfe pande kot maskote iger in golobi miru. Uslužbenci v javnih ustanovah mi gredo s svojo pretirano ljubeznivostjo že malo na živce. Revne mestne četrti, ki dajejo prevelik kontrast luksuznim hotelom in športnim objektom, so skrili za visoke zidove. Ulice v kitajskih mestih so široke, večino cestišča pa zavzemata pasova, namenjena kolesarjem. Kolo je namreč najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Povprečen delavec si ga lahko privošči za štiri mesečne plače. Najpogostejša so preprosta kolesa brez prestav, veliko je tudi triciklov, na katere ob nedeljah očetje naložijo svoje družine, ko se peljejo na izlet. Med večkratnim najemanjem koles smo spoznali, da je najbolje čimveč uporabljati zvonec, če želiš preživeti med vso to množico koles in težkih, okornih dostavnih triciklov. Le-ti premorejo dve prestavi, vendar ko hoče voznik prestaviti, mora urno zavihati rokave, se vleči pod vozilo in ročno premestiti verigo iz enega zobnika na drugega. Dirkalna in gorska kolesa so zelo redka, kdor pa ga ima, je na cesti deležen podobnega zanimanja kot pri nas hitri športni avtomobili. Privatnih avtomobilov je malo, večina jih je v državni lasti, namenjenih privilegiranim politikom in direktorjem. Biti šofer z belimi rokavicami pa so sanje vseh malčkov. Pozno popoldne se sprehajam po največjem trgu na svetu - Trgu nebeškega miru. Ljudje na njem so videti kot mravlje. Pod nebo se dvigajo zmaji najrazličnejših oblik in barv, ki jih ob nedeljah navadno spuščajo dolgočasnega življenja naveličani Kitajci. Nekje ob ulični svetilki otrok opravlja svojo potrebo. Vsi manjši otroci imajo hlače prerezane po šivu, da v naglici brez slačenja počepnejo, se polulajo in pokakajo in odhitijo naprej. Truma ljudi se nenehno vali proti vhodu Mao Zedongovega mavzoleja, ki je zlasti pri starejših ljudeh še vedno cenjen. Mlajši zanj nočejo niti slišati, vendar če pomislim, da v kitajskem vodstvu sedijo osemdesetletni starčki, niti ni čudno, da njegova slika še vedno krasi vhod v Prepovedano mesto. Ta čudoviti objekt, danes namenjen obiskovalcem, predstavlja staro mestno jedro, okoli katerega se je po točno določenih geometrijskih zakonih širilo mesto. V njem je skoncentrirana vsa kitajska arhitektura srednjega veka z značilnimi rdečimi stebri in stenami ter s strehami z zavihanimi robovi. Ko se po dobrih dveh mesecih potepanja po deželi vrnemo v dobri stari Peking, ka- Osrednja stavba v nekdanji cesarski palači nike, sir, zrezke, juhe, zelenjavo in mlečne izdelke, debatiramo z natakarjem, ki se mimogrede pohvali, da z vsemi napitninami zasluži mnogo vec kot inženir v Moskvi. Za računanje uporablja abakus, končni znesek pa večkrat napiše kar na prt. Nenehno drvimo po ravnicah, gozdovih, poljih, enkrat ponoči prečkamo Ural in se naslednji dan spustimo v Za- zaslužen denar. Na vlaku Budimpešta - Moskva prodamo ene kavbojke. Ta denar nam kasneje zadošča za deset dni življenja v Sovjetski zvezi. V Ukrajini razglabljamo z upokojenim igralcem iz Lvova, ki močno kritizira Gorbačova in njegovo politiko. Pravi, da država že dolgo ni trpela tolikšnega pomanjkanja hrane in pri tem skozi okno pokaže na polja, na ka- že mesto čisto drugačno podobo. Povsod je nevzdržna gneča, vse je zelo umazano, po ulicah pa se šopirijo veliki kupi zelja, ki ga meščani pripravljajo za ozimnico. Kasneje v China Daily preberem, da je bila letos letina rekordna. Ubogi Kitajci bodo zopet celo zimo jedli zelje, pomislim. Kitajci zelo veliko pljuvajo. V pogovoru z njimi izvemo, da s tem opravljajo nekakšno notranje čiščenje duha in telesa, predvsem pa je to navada. Pri tem iz globin telesa spustijo več rezkih zvokov. Pljuvanje in čiščenje nosa opravljajo navadno na tla, v nekaterih boljših restavracijah pa temu namenu služijo pljuvalniki - posode, napolnjene z nekaj vode. Pljuvajo podnevi, ponoči, s koles, med jedjo, moški, ženske, otroci. In še kasneje, v Ljubljani sem se večkrat zalotil, kako sem glasno pljunil in bil pri tem deležen marsikaterega očitajočega pogleda finih gospa. Poseben čar potovanja širom Kitajske predstavljajo vlaki. Najpogostejši so trije razredi. Mehki spalniki so s svojimi zasoljenimi cenami namenjeni petičnim tujcem in kitajskim privilegirancem. Trdi spalniki so brez kupejev, postelje so v treh nadstropjih razmetane po vagonu. Uporabljajo jih popotniki za daljša potovanja in bogatejši Kitajci. V zadnjem razredu pa se drenja vse ostalo, kar leze in gre. Vsi se strinjamo, da je meja, ki jo človeški organizem prenese brez hujših psihičnih in fizičnih posledic, dvajseturno neprekinjeno potovanje v tem razredu. Avstralec, ki je v tem peklu preživel štirideset ur, nam zaupa, da želi vse skupaj čim-prej pozabiti, mi pa mu skromno priznamo, da naš rekord znaša sedemnajst ur. Sedeži so trdi, pokončni in zelo blizu skupaj, tako se je v enem vagonu prostora za 160 ljudi, seveda je ta številka presežena. Sliši se neverjetno, vendar ljudje sedijo po hodnikih in prehodih, ponoči pa večkrat spijo celo pod sedeži. Kljub takšni gneči veliko pljuvajo in s tem povzročajo snažilki obilo dela, da se z vlažno krpo vsako uro sprehodi skozi vlak. S steklenimi kozarci, kakršne pri nas uporabljajo za vloženo zelenjavo, se neprekinjeno prebijajo do konca vagona, kjer je mogoče dobiti vročo vodo za čaj. Okna, glede na njihovo umazanost, služijo le za zračenje in odmetavanje embalaže, ostanki hrane pa tako vedno končajo na tleh. Večkrat se skozi vagon sprehodi policijska patrulja, ki legitimira ljudi, in nadležni sprevodniki, ki venomer zahtevajo do roba poravnano prtljago na policah. Ob takšnih in podobnih pritiskih ljudje drug do dru- Severni portal prepovedanega mesta gega postanejo nezaupljivi in zato ima skoraj vsak priklenjen svoj kovček na polico z verigo za zaklepanje koles. Ves ta direndaj ima tudi dobre strani. Na vsakem takšnem izletu navadno ponoči k tujcu prisede kakšna kitajska študentka ali študent, ki s svojim obveznim Hello-rad-bi-pra-kticiral-svojo-angleščino, začne znova isti pogovor: od kod si, kam greš, ti je všeč dežela... In ko rumencu, ki posluša z odprtimi usti, poveš, da si iz Jugoslavije, mu ni nič jasno. Ko razložiš: »Wo shi Naw-si-la-fu«, kar v kitajščini pomeni, da si Jugoslovan, navdušeno zakrili: »Valter, Valter brani Sarajevo!«. To je pri njih najpopularnejši jugoslovanski film in eden najbolj gledanih filmov nasploh. Skozi pogovor minevajo dolge ure na vlaku in ko se ti vendarle zazdi, da bi si rad spočil ušesa od njegove, s kitajskim akcentom začinjene angleščine, ga vprašaš, kaj meni o pokolu študentov v Pekingu. Z izgovorom, da ga v sosednjem vagonu že nestrpno čakajo prijatelji in da je čas, da zdaj gre, se nasmejano poslovi. Prav o tej stvari Kitajci nočejo govoriti. Najbrž bi iz njih prej izvlekel pogovore o drogah in spolnosti (kar velja tudi za tabu), kakor da tvegajo, da jih kdo sliši, in prijavi, kako tujcu razlagajo o neuspelem poskusu demokratizacije. Enkrat v manjši gostilni na robu Pekinga naletimo na dva bivša kitajska študenta, ki sta bila usodnega 4. junija 1989 naTrgu nebeškega miru. Kmalu za tem sta dobila izpisnici z univerze in kot pravita sama, sta lahko srečna s tako milo kaznijo, kajti mnogi njuni prijatelji še vedno gnijejo po vlažnih zaporih. Prihodnosti na Kitajskem pa zanju ni več, vsaj dokler ne pade sedanja oblast, kar pa se zagotovo še ne bo zgodilo tako kmalu. Zato hrepenita po tujini, ki je zanju kot tudi za večino Kitajcev zelo daleč. Na potni list se čaka zelo dolgo, vize, ki jih potrebujejo prav za vsako državo, so drage in težko dostopne. Kitajski politiki menijo, da ljudstvu tako ali tako ničesar ne manjka, saj živijo v komunizmu, v katerem naj bi imeli vsi vse in bi bili vsi enaki. Sam se sicer strinjam, da je za njih to trenutno najboljši družbeni red, ker skoraj ne poznajo brezposelnosti, stanovanja so poceni, zdravstvo in šolstvo sta brezplačna, gibanje iz province v provinco je nadzirano, kar je ob tolikšnem številu prebivalcev zelo koristno. S tem pa se nikakor ne strinjajo kitajski intelektualci in študentje, ki se v takšni družbi čutijo razvrednotene in mirno čakajo na svoj trenutek. Meg in Shen sta bili takrat honorarno zaposleni v manjši restavraciji. Obe sta pred dvema letoma doštudirali kitajsko književnost in danes poučujeta na eni izmed srednjih šol v Xianu. Skupaj smo preživeli prečudovitih štirinajst dni v provincah Shaanxi, Sichuan in Hubei. Kot kasneje izvemo iz pogovora s tujci, ki so bili na Kitajskem že večkrat in jo imajo takorekoč v malem prstu, imamo izredno srečo, da sta se nam dekleti tako odprli, kar pri njih ni v navadi. Po nekajdnevnem postanku v Xianu in njegovi okolici, zibel- ki kitajske kulture, smo se odpeljali v Sichuan, ki je za mnoge poznavalce najbolj značilna kitajska provinca. V njenih gozdovih visoko v gorah živijo danes zelo ogrožene pande. Kmalu opazimo, da nam kljub nekaj besedam kitajščine, ki jih znamo, gre orientacija bolje od rok kot njima. Dialekti, ki jih govorijo Kitajci, se tako razlikujejo od province do province, da jim sporazumevanje povzroča veliko težav. Pri naglaševanju uporabljajo štiri tone in že en napačno naglašen zlog besedi pripiše popolnoma nov pomen. Zvečer se sprehajamo po mestu Chongqing. Nad mestom vlada spokojen mir. V malem parku skupina starejših ljudi pleše Tai chi. To je tradicionalna kitajska tehnika za enotnost duha v telesu. Zjutraj se po reki Chang jiang, pri nas bolj znani kot Jangce-giang, podamo v tisoč kilometrov oddaljeni Wuhau. Na ladji, ki sprejme sedemsto potnikov, si v četrtem razredu delimo sobo z dvaindvajsetimi Kitajci. Voljo do spanca mi vzame mlada mamica, ki na sosednji postelji uči svojega otroka umetnosti pljuvanja, zato grem raje meditirat na palubo. Med nočnim postankom v manjšem mestu si privoščimo značilno sičuansko večerjo. Najprej nam natakar, ki pri tem mastno pljune (zdaj se že tudi Meg in Shen skupaj z nami smejita, njim tako vsakdanji stvari), prinese veliko skledo juhi podobne tekočine, pod katero je žerjavica, tako da vsa zadeva nenehno vre. Nato dobimo vampe, kravje uhlje in podoben material, ki ga kuhamo sami. Kitajci so sveto prepričani, da na zaklani živali ni stvari, ki ne bi bila užitna. Z začinjenimi omakami je jed zelo okusna, vendar terja od nas veliko popitega piva, ki ga sicer v teh mesecih konzumiramo ogromno. V začetku tega stoletja so Nemci na Kitajskem postavili svoje pivovarne in od takrat bdijo nad proizvodnjo in kvaliteto. Nebeški tempelj (The temple of heaven). Tu so cesarji vsako leto opravljali molitve za boljšo žetev Značilna jed v provinci — notranja Mongolija Za razliko od riževih vin in žganj, zvarjenih iz žit, je pivo popolnoma po evropskem okusu. Polnijo ga v malo večje steklenice, kot smo jih vajeni pri nas, stane pa presenetljive štiri dinarje in se odlično poda h kitajski hrani. Prav hrana me je najbolj impresionirala. Temelji na hitri pripravi na velikem ognju. Vso hrano cvrejo v voku, v sezamovem in sojinem olju. Uporabljajo veliko naravne rastlinske hrane: korenine, gomolje, vodni kostanj, bambus in cvetove. Jedi se razlikujejo od province do province. Na severu prevladujejo testenine, cmoki, jagnetina, perutnina in race, znamenita jed je prav pekinška raca. Na vzhodu so jedi bolj sladke, na veliko uporabljajo morske rastline, ribe, rake, školjke... Na jugu, zlasti v Kantonu, jedo vse: mačke, pse, kače, krastače, kuščarje, sove, podgane in gnila jajca. Vse to prodajajo na tamkajšnjih tržnicah. Povsod pa jedo z vsako jedjo riž, ki nekako nadomešča kruh in krompir. Je se izključno s palčkami, ki se jih kmalu privadiš, saj druge izbire tako nimaš, če nočeš umreti od lakote. Z imenom »restaurant« označujejo razkošne restavracije kot tudi lesene ute za vrtno orodje. In tako nekoč v neki pristaniški luknji ravno pojemo kosilo, ko preko mize skoči za čevelj velika podgana. Opozorimo lastnika, ta pa le zdolgočaseno zamahne z roko, češ, saj to je nekaj najbolj vsakdanjega. Ob zori zaplujemo v znamenite ožine. Reka se zoži in postane deroča. Kapitan, star maček, nas varno vodi po brzicah in se spretno izogiba majhnim barkam, ki po reki navzgor prevažajo rude in živali. Več sto metrov visoki vrhovi se dvigajo strmo, skoraj navpično nad reko. Zvečer se nacejamo v ladijskem baru, na videu vrtijo v kitajščino sinhroniziran »Die Hard«, »prešver-can« iz Hongkonga kot večina drugih video kaset. Pornografija je strogo prepovedana, kazni so visoke. Z dekletoma primerjamo naš in njihov način življenja in ugotovimo, da so razlike velike. Ko se zjutraj z glavobolom zbudim, najprej pomislim, da smo na morju, vendar me o nasprotnem prepriča še vedno rjava, skoraj rumena barva vode. Reka je v spodnjem toku tako široka, da komaj vidim do obale. Preostanejo nam še štirje skupni dnevi v VVuhanu, velikem industrijskem mestu. Meg in Shen se morata vrniti domov v službo, mi pa v nove kraje. Na vlaku se mlada Kitajka pritožuje nad zakonom, ki zaradi prevelike natalitete Kitajcem dovoljuje le enega otroka v družini. Kljub veliki skrbi vlade za omejitev rojstev ima človek še vedno občutek, da vse skupaj ne zaleže kaj dosti, saj Kitajci še vedno predstavljajo eno petino celotne zemeljske populacije. Profesor, ki ga spoznamo na vlaku, nas zvečer povabi na univerzo v mestu Zhengzhou. Povabilo z veseljem sprejmemo. Pokaže nam sobo za goste, v kateri prenočimo. Pred spanjem se še malo razgledamo po študentskem naselju, ki bolj spominja na nekakšen internat, kjer vlada stroga disciplina. »Zaman iščete pivo«, nas informira ameriški študent, ko pretaknemo skoraj vse objekte. Na Kitajskem vsako leto študira veliko tujih študentov, ki se učijo kitajskega jezika in pisave. Izvemo, da za tekoče branje časopisa zadostuje poznavanje nekaj tisoč znakov kitajske pisave, povprečen študent naj bi jih ob koncu svojega študija poznal okoli 10.000. Prav pisava je trn v peti vsem tujcem, ki se potikajo po Kitajski, in velikokrat povzroča mnogo težav zlasti v manjših mestih pri iskanju ulic, hotelov... Vendar se je prvotna pisava ohranila le na Taivanu, po vojni je oblast znake poenostavila, da bi bilo manj nepismenih, ampak kljub temu še vedno obstaja 50.000 znakov. Kakorkoli že, v internatu vlada podobno vzdušje kot v vojašnici. Moški in ženske so strogo ločeni, prepovedane so kakršnekoli zveze med njimi, kakor je prepovedano tudi kajenje in uživanje alkoholnih pijač. V majhni sobi so nameščeni štirje ljudje, postelje so pritrjene kar na zid. Ob vsem tem klavstrofobičnem vzdušju so nenehno pod velikim pritiskom, kajti že en neuspešno opravljen izpit lahko pomeni slovo od študija. Naslednji dan se sprehodimo po ulicah tega turistom nezanimivega mesta in smo zato povsod deležni radovednih pogledov. Ko se pred restavracijo nastavljamo prijetno toplim žarkom jesenskega sonca in srebamo pivo, opazimo, da nas iz bližnjega kioska s teleobjektivom fotografira Kitajec. Nazdravimo mu s steklenico, on pa osramočen, ker smo ga odkrili, brž pobegne. Po ulici se izza svojih stojnic derejo prodajalci ražnjičev iz province Notranja Mongolija, ki kozje meso natikajo na špice od koles, vsak nas kot potencialne kupce skuša pridobiti zase. Svoj čar mestu dajejo javna stranišča, kjer se potreba opravi v nekakšne plastične sode, ki jih nato uslužbenec živžgajoč preliva na voz in nemalokrat mu kakšna kaplja vsebine orosi čelo. Ob tako ogromnem številu prebivalstva in veliki skrbi vlade za zaposlenost je veliko služb popolnoma neproduktivnih. Tako ni nič čudnega, če na dolgi, ravni cesti srečaš policaja, ki stoji na beli črti in »nadzira« promet. Po nekaj urah ga nadomesti drugi. V restavracijah včasih tudi po pet natakaric zdolgočaseno gleda na ulico, čeprav je lokal sposoben sprejeti le deset ali dvajset gostov naenkrat. V mestih veliko dajo na čistočo ulic. Čistilec, ki ima odmerjenih nekaj kvadratnih metrov, se pri svojem delu ne pretegne preveč in tako tudi ne utegne slediti vsem odpadkom, pljunkom in drugim izmečkom človeških teles, ki se kopičijo vzdolž ulice. Posebej vestne in ponosne na svoje delo so ženske, ki jih od ostalih Kitajcev loči rdeč trak na rokavu klasične plave uniforme. Vloga teh »varuhinj reda« je skrb na postajah mestnega prometa, da se množica prerivanja željnih ljudi varno nagnete na pravkar prispeli avtobus in velikokrat tiščijo gmoto mesa v prepolno vozilo, da šofer zapre vrata. Imajo pa te ženščine še eno posebno zadolžitev, katero opravljajo s precejšnjo vnemo - pazijo, da si kdo od prisotnih na postaji ne bi drznil pljuniti na tla. V Šanghaju velja namreč zakon, ki prepoveduje pljuvanje na javnih mestih. Nekoč se tudi mi zapišemo med nesrečne kršitelje tega svetega zakona. Med mučnim čakanjem na avtobus Igor nenadoma začuti potrebo po oralnem olajšanju duha in telesa in to tudi nehote stori. Velik, gost pljunek zazija ravno pred nogami redarke, ki še v istem trenutku zažene takšen vik in krik, da nas takoj obkoli gruča radovednih Kitajcev. Ženščina nam tišči pod nos listek z mandatno kaznijo in zahteva od nas celih pet juanov (3 piva). Seveda se pretvarjamo, da nimamo blage veze, o čem govori. Denarja nočemo izročiti, misel na beg pa zaradi množice ljudi, ki nas obdaja, ne pride v poštev. In najbrž bi diplomatska pogajanja, pri katerih nobena od sprtih strani noče popustiti niti za ped, trajala v nedogled, če ne bi k nam pristopil mišičast Kitajec (kar je redkost) in v angleščini razložil, naj takoj plačamo in da lahko v nasprotnem primeru, zaradi nespoštovanja kitajskih predpisov, pokliče policijo. Ne preostane nam drugega kot da ob privoščljivih pogledih množice zadovoljnih, da tudi do Ame-rikancev (za katere nas vsi imajo) seže njihova roka pravice, plačamo. Kasneje izvemo, da bi bila kazen polovico nižja, če bi pljunek pohodili s čevljem. V majhnem obmorskem mestecu Sankaiguan naletimo na dva Kanadčana, s katerima naslednji dan skupaj prehodimo ostanke velikega kitajskega zidu do nekaj kilometrov oddaljene obale. Za razliko od priljubljenih izletniških točk, kjer je zid obnovljen, je tu že popolnoma porušen. Vse, kar je še ostalo od njega, je nekaj metrov visok nasip, ki se vije nekam v notranjost dežele. V majhnem »pubu«, kjer se v glavnem zbirajo tujci, »goltamo« pivo in kramljamo s prijetno druščino popotnikov. Tu je Kalifornijec, ki obožuje sur-fanje in hitre avtomobile, Anglež, ki se je po desetih letih vrnil iz Afrike, vedno blebetajoči Italijan, doktor fizike iz Francije, pa Belgijec, ki živi na Taivanu, Irki, ki veliko pijeta, in Avstralec, ki je pravkar prišel iz Pakistana in skrbi, da je v družbi vedno »joint« z odličnim »rjavim afganistan-cem«. Pogovarjamo se o svojih popotniških doživetjih, izmenjujemo izkušnje in informacije. Zanima ga stanje v Jugoslaviji, če še sploh obstaja. To se na drugi strani kontinenta sprašujemo tudi mi, kajti v kitajskem časopisu je v dveh mesecih edina novica iz Jugoslavije, da se je na neki nogometni tekmi poškodoval Piksi. Domov se vračamo polni vtisov in spoznanj. Za nami ostajajo Kitajska, Mongolija, Sovjetska zveza, 30.000 opravljenih kilometrov in pa spomini, takšni, ki ne bodo nikoli zbledeli. Umetnosti na občinski ravni ni Marjan Kolar RAVNE PRI SLOVENJ GRADCU Tako se je pred leti zapisalo uglednemu novinarju Dela Bogdanu Pogačniku. V tem lapsusu je veliko resnice o pojmovanju umetnosti v obeh sosednih krajih. Dvoje naj poudarim kar na začetku. Prvič: Slovenjgradčanom ne zavidam prav nobene prireditve ne imena (modno bi se reklo »imidža«), ki so si ga z njimi ustvarili doma in na tujem. Drugič: globoko ne verjamem, da je poprečen Slovenjgradčan kulturno bolj razgledan, umetniško bolj nadarjen ali ozaveščen kot poprečen Ravenčan. Je pa nekaj bistvenih razlik med enim in drugim krajem: tam niso nikoli prepustili pri vprašanjih kulture in umetnosti glavne besede amaterjem in o kulturi so odločali kulturniki, ne politiki. Slovenjgradčani predvsem znajo najti privlačne teme. Hugo Wolf sicer res ni Mozart, je pa vendarle dovolj veliko ime, da je zanimiv tako za Slovenijo kot za Avstrijo. O Zadkinu ne gre dvomiti. Če se z OZN ne pretirava, je odmevna reč. Tisnikar je zmeraj pri roki, vmesne termine v sezoni napolnijo z domiselnostjo in okusom, ki so se mu Ravne odpovedale tisti hip, ko so pristale na predstavljanje drugo- in tretjerazrednih imen. In še: Slovenjgradčani so med novinarji uspeli najti prijatelje, na Ravnah gledamo na novinarje kot na nujno zlo. Zato je v Slovenj Gradcu tudi manjša stvar dogodek, medtem ko gre na Ravnah marsikaj neopazno mimo. NASTOPAŠKI AMATERIZEM S POLITIČNO PODPORO V minulih letih se je amaterizem v naši občini razbohotil dosti močneje kot kje drugje. Razmere so bile za to dvakrat ugodne: bilo je dovolj denarja in politika je po eni strani divje napadala elitizem, na drugi pa razglašala, da smo v umetnosti vsi enaki. Za fasado zasluženih medalj pihalnega orkestra in Vresa smo se drago bratili z vso državo in še čez meje. Zlo amaterizma niti ni tako zelo v tem, da je omogočil objavo kakšnih slabih rim v tej reviji ali skupinske razstave v Likovnem salonu. Zlo je popolna izguba vseh kriterijev ter izenačevanje diletanta z vrhunskim mojstrom in posiljevanja vsakogar s plitkostmi amaterizma. če pustimo ob strani poustvarjalce na glasbenem podroc-ju, ki so dosegli lepe rezultate (a ne pozabimo: tu je zadaj glasbena šolal), je osnovna značilnost literarnega in Hkovnega amaterizma posnemanje (kopiranje). V leposlovju rečemo: to se je v resnici zgodilo in mislimo, da smo_ tako ze dobili licenco za pisanje. Na likovnem področju rečemo: to je naslikano na tem in tem travniku. In potem lahko res na kraju samem ugotovimo, da se število dreves v naravi in na sliki ujema, da je plot tam, kjer je v resnici in sploh je vse »na svojem mestu«. . , , . Seveda takemu amaterju ne pride na pamet, da Di kdaj vzel v roke klasike besedne umetnosti ali monografije o velikih slikarjih ter se poglabljal v skrivnosti ustvarjanja. Zato obstane zmeraj na svojem nizkem nivoju in nikoli ne dojame strašanskih razdalj med seboj in umetnostjo. _ Tako eno zlo rodi drugo zlo in prav nic nam se nls° koristila občasna bivanja (predvsem likovnih) umetnikov med nami, saj nismo vedeli, kaj početi z njimi, kaj jih vprašati ali kaj se od njih naučiti. Je pa tudi res, da spoznanja dozorevajo v samoti in da se mora dokopati do njih vsak sam. NIKOLI DOJETA FORMA VIVA Pokojni umetnostni zgodovinar in minister za kulturo Andrej Ujčič je na našo prošnjo popisal prve skulpture ravenske Forme vive. Povedal je, kako jih je moč gledati in kaj se da odkriti v njih. Napisano smo preleteli in pozabili. Po tistem podobnega opisa v domačih časnikih ne pomnim. Danes je stanje taksno: v skulpture Forme vive smo vložili veliko denarja. Vzdržujemo jih ne, všeč nam večinoma niso in med nami stojijo kot tujci, katerih jezika ne razumemo. Zato jih tudi nismo v zadostni meri izvrednotili za ime kraja in železarne, čeprav so nalašč iz nam najbolj domačega materiala - zeleza in jekla. ZA PREŽIHOVIH STO LET - ZNANSTVENO SREČANJE ALI OBRED Prežihova stoletnica (1993) se hitro bliža. Slovenska literarna proizvodnja je kljub majhnosti naroda tako obsežna, da ji maloštevilni strokovnjaki težko sledijo. Ker je Prežih uvrščen med klasike in je izdaja njegovih zbranih del zaključena, je malo verjetno, da se z njim še kdo sistematično ukvarja. Skoraj zanesljivo ne z jezikovnega in stilnega vidika oz. z in-strumentarijem tistih strok, ki smo jih na Slovenskem spoznali v desetletjih, ko je bilo Prežihovo delo že obdelano in ovrednoteno. To seveda pomeni, da bi bilo vsaj zanimivo vedeti, kaj bi pokazale raziskave z novih zornih kotov. Gotovo pa je eno: če strokovnjakov z obeh slovenskih univerz ne bo nihče poprosil za ustrezne študije in če ne bomo pravi čas našli mecena, ki bi takšne raziskave namensko sofinanciral, je možno, da čez dobri dve leti ne bomo doživeli močnega znanstvenega simpozija o Prežihu besednem umetniku. To pa bi bilo škoda, saj proslava, kakršnih smo doživeli že preveč, za takšno priložnost pač ni dovolj. »DOKLER TA ROD NE IZUMRE... ...ne pridemo v obljubljeno deželo.« - Tako prirejen svetopisemski izrek utegne biti pol resigniran pol posmehljiv recept . za izboljšanje stanja na področju kulture v naši občini. Kajti čas v minulih desetletjih je tekel, tam v duhovno daljni in tuji Ljubljani so se vrstili literarni, glasbeni in likovni dogodki, vznikale so različne struje in stili, živele, spet presihale ter odstopale prostor drugim, mi pa smo (zmeraj isti, le vsako leto bolj sivi, a ne bolj modri) prirejali naše Vorančeve dneve, srečanja Od Pliberka do Traberka, slikarske kolonije, predvsem pa proslave in seveda, bratili smo se, dokler je bilo to vsaj še za silo okusno. Miselno, nazorsko, ustvarjalno se v tem času nismo spremenili niti za ped. Pisatelj in pesnik Franc Pečnik je pred leti, ko so politiki vodili občinsko kulturno skupnost, zaprosil za trimesečno štipendijo, da bi v tem času napisal nov roman. (Eden mu je izšel pri mariborskih Obzorjih in mož je bil poln zaupanja vase). Bil je odklonjen s posmehom. Ista politika je nagnala pesnika in esejista Vinka Ošlaka. In potem nihče več ni kalil naše mlake. Danes je doba walkmanov, videa in 18 kabelskih TV programov skoraj v vsaki vasi. Ob takšnih skušnjavah je objektivno zelo težko pridobiti ljudi za resno branje, za petje ali za ustvarjalno pisanje ali slikanje, ki se je sposobno odtrgati od šolskih vzorcev. Težko je, nemogoče ni. Zaupajmo mladim in dajmo jim priložnost, da se uveljavijo. Vidimo, da jih ne manjka ne pri glasbi ne pri gledališču ne pri likovni umetnosti. Naj bo za vselej konec sindikalno - rekreativnih kriterijev na vseh področjih. Pa za mecenstvo je treba resno prositi kljub slabim časom. Če bodo merila za kakovost stroga, se bo gotovo našel tudi denar, ki bo takšno kakovost podprl. Za merila pa se ni treba kar naprej ozirati v Slovenj Gradec. Raje poglejmo v Celovec h koroškim Slovencem. Visoko so se vzpeli pri leposlovju, likovni umetnosti, slavistiki, založništvu in še kje. Naša dolina ima vse možnosti, da se dvigne na dostojno raven. TURIZEM IMA TUDI SLABE STRANI V turizmu smo tako navajeni videti samo kupe deviz in nova delovna mesta, da menda še nikoli nismo pomislili na to, kako ima tudi ta medalja (kot vsaka) dve plati. Za streznitev ni slabo enkrat pogledati tudi slabe strani turizma. • Število turistov vrtoglavo narašča. Pred letom 1939 je vsako leto potovalo na tuje približno milijon turistov; zdaj jih potuje več kot 400 milijonov, poldruga milijarda turistov ali letoviščarjev pa hodi na počitnice doma. Leta 2000 bo že 650 milijonov turistov odhajalo na počitnice v tujino in štiri-ali petkrat več bo »domačih« turistov, kar pomeni, da bo na počitnice potovalo najmanj tri milijarde ljudi ali polovica človeštva. Tako se vsako leto 130 milijonom stalnih prebivalcev na obalah Sredozemskega morja pridruži še 100 milijonov turistov. Za leto 2025 jih napovedujejo 760 milijonov. • Toda turizem ne prinaša blaginje pravim ljudem. Bogatijo predvsem kapitalistična podjetja iz razvitega sveta, države v razvoju pa zaradi turizma čutijo vse hujše ekološke posledice. V evropi je nezadržni naskok turizma ogrozil Alpe in Sredozemsko morje. (Sredo- IMENA MEST PO ŽELJI, OKUSU IN DOMIŠLJIJI Na svetu je ena sama država, v kateri premorejo štiri Pa-rize, troje Aten, dva Rima in dva Cambridgea, poleg tega pa še Berlin, Varšavo, Moskvo, Odeso, Amsterdam in celo Kairo. Beseda je seveda o ZDA, ki so jo v preteklih nekaj stoletjih naselili Španci, Angleži, Francozi, Italijani, Slovani in drugi. Vsi ti so mestom, ki so jih pomagali zgraditi, radi vzdevali imena iz stare domovine. Veliki rodoljubi pa so bili tisti Američani, ki se niso zadovoljili z glavnim mestom VVashingtonom in z eno zvezno državo enakega imena ob Tihem oceanu, ampak so tako krstili še pet mest. Sicer pa so Nemci poskrbeli za to, da imajo onkraj luže dva Frankfurta, Hannover, Hamburg, New Ulm, Potsdam in Stuttgart. Britanci so prinesli razen omenjenih s seboj še Bristol, Glasgovv in Hastings. Domišljija in ljubezen do zgodovine pa je pomagala k imenom, kot so Cicero, Hanibal, Bismarck, Ithaca, Sirakuza in Aleksandrija. zemlje ogrožajo tudi industrijske odplake, ki prihajajo vanj po Roni, Padu in drugih rekah). Kisli dež je že strahovito načel gozdove in drugo zelenje v Alpah. Tam je 40.000 kilometrov smučišč, na 15.000 kilometrih vozijo gondole in vlečnice. Sredozemlje ni samo najbolj umazano morje na svetu (morda je bolj umazano samo Severno morje). Napovedi kaže- jo, da bodo v 40 letih pozidali 95 odstotkov sredozemskih obal. Iz vesolja so videti sredozemske obale kot ena sama neskončna vas. ■ Turizem prinaša zaslužek, vendar so revne države oporišča zahodnega imperializma. Revne države pospešujejo turizem tako, da dajejo tujim investitorjem in kapitalu občutne davčne olajšave, dovoljujejo jim, da uvozijo za zidavo turističnih objektov svoj material, svojo tehnologijo, svoje strokovnjake. Tako se pojavi vprašanje, kdo koga subvencionira: razvite države revne ali narobe. ZDRAVJE PO STOLETNI PRATIKI Lažje je zdravje varovati kakor iskati. Ena sama žemlja ima več redilnih snovi v sebi kakor 12 litrov piva. * Glavo in vrat imej na hladnem, noge na toplem. Skušnja uči, da je toplota obleke odvisna posebno od količine zraka, ki je med plastmi, med vlaknom ali volno. Poglejte tiča! Ce ga zebe, se razšopiri, da je okrogel videti. Zakaj? Zato, da pride zrak med perje, ki se ogreje in toploto dalj časa vzdržuje. * Človek je srečen le, če dela. Lenuhi in postopači niso nikdar zadovoljni. ★ V spanju se kri enakomerno razdeli in gorkota se zravna po raznih udih. * Po kosilu zdravemu ni treba spati. Pred spanjem ne jej mnogo. * Na levi strani ležati ni dobro, ker jetra srce tišče in krvni obtok ovirajo. • Turistične agencije iz razvitih držav imajo neprimerno več dobička in koristi od turizma kot revne države. Zaslužek ne ostane v revnih državah! Primer: Dvesto ljudi,tojesko-raj cela vas na Baliju, izvaja znani ples kecak. Vaščani dobijo zanj 20 dolarjev ali 10 centov na osebo. Skupina ameriških turistov, ki je ples gledala, pa je potovalni agenciji plačala 250 dolarjev! • Turisti porabijo ogromno vode in elektrike. Turist na Havajih in Barbadosu porabi šest- do desetkrat več vode in elektrike kot domačin. ■ Vedno večja je nevarnost za zdravje turistov (v zadnjem času tudi aids). ■ Najhujše so ekološke nevarnosti, saj postaja turizem, sploh množičen, eden največjih onesnaževalcev okolja: s smučišči, gondolami, objekti in avtomobilskimi izpuhi. (Božidar Pahor, Turizem v drugačni luči; revija Manager, oktober 1990). DOMAČA LEKARNA PRED STO LETI 1. Aloja 2. Arnika 3. Bezeg 4. Borovnice 5. Brinove jagode 6. Galun 7. Habat 8. Hrastova skorja 9. Janež 10. Kamilice 11. Koprive 12. Lapuh 13. Lipov cvet 14. Mandljevo olje 15. Pelin 16. Preslica 17. Pripotec (trpotec) 18. Seneni drob 19. Grško seno 20. Skuta in kislo zelje 21. Šentjanževa roža 22. Tavžentroža 23. Žajbelj ali kadulja Izdaja Delavski svet Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Andreja Cibron, Marijan Gerdei, Marjan Kolar, dr. Tone Pratnekar, Sonja Smolar, Maks Večko, Mirko Vošner. Uredništvo: glavni in odgovorni urednik Marian Kolar, novinarki Helena Merkač in Mojca Potočnik, tajnica Jelka Jamšek, tel.: 21-131, int. 6304 in 6753 Likovna oprema: dipl ing. arch. P^ter Gladež. Tisk: Grafika Prevalje Glasilo je po 7. točki 1. odst. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72), in mnenju sekretariata za informacije SRS št. 421-1/72 prosto plačila prometnega davka. STOLETNI KOLEDAR (za 100 let naprej) STOLETNI KOLEDAR (za 100 let nazaj) 1970—1999 Leta 2000—2070 J F M A M Meseci J J A S O N Leta D 1870—1900 1901 — 1970 J F M A M Meseci J J A S O N D 81 09 37 65 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 85 25 53 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 ~ČT 2 82 10 38 66 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 86 26 54 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 i 3 83 11 39 67 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 87 27 55 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 84 12 40 68 0 3 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 88 28 56 0 3 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 85 13 41 69 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 89 01 29 57 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 86 14 42 70 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 90 02 30 58 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 87 15 43 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 91 03 31 59 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 88 16 44 5 1 2 5 0 3 S 1 4 6 2 4 92 04 32 60 5 1 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 89 17 45 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 93 05 33 61 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 90 18 46 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 94 06 34 62 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 91 19 47 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 95 07 35 63 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 92 20 48 3 6 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 96 08 36 64 3 6 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 93 21 49 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 97 09 37 65 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 94 22 50 6 2 2 5 0 3 5 I 4 6 2 4 70 98 10 38 66 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 95 23 Jl 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 71 99 11 39 67 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 96 24 52 1 4 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 72 12 40 68 1 4 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 97 25 53 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 l 73 13 41 69 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 70 98 26 54 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 74 14 42 70 4 0 0 3 5 1 3 6 2 4 0 2 71 99 27 55 5 1 ) 4 6 2 4 0 3 5 1 3 75 15 43 5 1 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 72 2000 28 56 6 2 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 76 16 44 6 2 3 4 1 4 6 2 5 0 3 5 73 01 29 57 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 77 00 17 45 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 74 02 30 58 2 5 5 1 3 6 1 4 0 2 5 0 78 18 46 2 5 6 1 3 6 1 4 0 2 5 0 75 03 31 59 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 I 79 i9 47 3 6 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 76 04 32 60 4 0 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 80 20 48 4 0 1 4 6 2 4 0 3 5 1 3 77 05 33 61 6 0 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 81 21 49 6 2 2 5 0 3 5 1 4 6 2 4 78 06 34 62 0 3 3 6 1 4 6 2 5 0 3 5 82 22 50 0 3 3 6 1 4 6 2 S 0 3 5 79 07 35 63 1 4 ■i 0 2 5 0 3 6 1 4 6 83 23 51 1 4 4 0 2 5 0 3 6 1 4 6 80 08 36 64 2 5 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 84 24 52 2 5 6 2 4 0 2 5 1 3 6 1 Dnevi Dnevi N 1 8 15 22 29 36 P 2 9 16 23 30 37 T 3 10 17 24 31 S 4 11 18 25 32 C 5 12 19 26 33 P 6 13 20 2? 34 S 7 14 21 28 35 KAKO UGOTOVIMO DAN? Poglejmo, kdaj bo I. januar 2000! V isti vrsti, kot je leto 2000, je pri mesecih pod januarjem število 6. Temu številu prištejemo datum: 6+1=7. V tabeli »Dnevi« zvemo, da se bo leto 2000 začeto na soboto. UPORABA: Zanima nas, na kateri dan se je začelo npr. zadnje leto stoletja, tj. 1. januar 1900. Najprej poiščemo leto 1900 (v drugi koloni označeno z 00). V isti vrsti poiščemo pri mesecih število pod januarjem (J). Dobili smo 1. To število prištejemo k datumu: 1 + 1 = 2. V razpredelnici »Dnevi« poiščemo število Z Tako vidimo, da se je to leto začelo s ponedeljkom. N 1 8 15 22 29 36 P 2 9 16 23 30 37 T 3 10 17 24 31 S 4 11 18 25 32 Č 5 12 19 26 33 P 6 13 20 27 34 S 7 14 21 28 35