222                                                                                                                                        A. A.
IGOR TORKAR, ZLATOUSTOVA        koristen; onkraj je nesmiselna še tako
PRATIKA                                               velika   »doza«.   Mal^o   »takih«,   malo
»drugačnih« bolnikov pozna Torkarje-i
Zlatoustova pratika* po vsem videzu     va Zlatoustova pratika,  nihče ni pač
(prebranem) ne potrebuje kritike. Če-     enako  (močno)  bolan (ali zdrav).  In
mu neki:  da bi ugotavljali avtorjevo     tudi zdravilo ni vedno najboljše (kot
zmoto-ne,  njegovo  predrznost-ne,  ne-     vsako pokvarljivo blago). Tako se kro-
vednost-ine ... Bržkone so satira, epi-     gotok zdravila, bolezni in bolnikov vrti
gram,  aforizem,     posodobljen ljudski     v zmernem  ritmu,  kot ga    zajemajo
pregovor, kolednica, humoreska in ho-     Obrobljeni  dnevi dvainpetdesetih ted-
roskop, kar vse je avtor zbral v knjigo,     nov. V karikiranju nekaterih karakter-
sami po sebi zadostni pričevalec o sla-     nih lastnosti našega človeka prepozna-
bih (in dobrih) lastnostih našega člo-     vajo njegovo zgodovinsko prabit, raz-
veka in družbe, v kateri živi (in dela).     voj   in  cilj,   njegovo  vsebino  in bist-
Kot kakšen medikament, ki bolnemu     vo. Kot da bi se staro, že znano, le
lahko   koristi   (pa  tudi   škodi)   in   ga     preobleklo v novo, na zunaj drugačno,
ozdravi (ali pogubi).                                v jedru konstantno in skoroda dedno.
Igor Torkar si je v pogumno pero     Torkar operira z novimi »izmi« in ar-
natočil dobršno mero zdravilnega čr-     zenalom trenutno aktualnega izraza v
nila, ne da bi bil z njim škrt in zbir-     formah prastarega namena in pome-
čen, raje radodaren, kot cepilne akcije     na. Vse novo izvira iz starega, bistvo
ob kaki komaj začeti epidemiji. Satira     je isto, okras drugačen. Danes je taka
zdravi bolezen;  bolezni pa se človek     (moda), včeraj je bila drugačna, jutri
ne sramuje; če pride, greš k zravniku.     bo nova. To je pač pratika: vsako leto
Tak zdravnik je (za nekatere bolezni)     nova, a vendar v mnogočem enaka. Vse
satirik. Pri nas jih je (pre)malo; raje se     se obrača in povrača.
smejimo na tuj račun (zdravimo druge)         Zlatoustova  pratika  je  eden  izmed
kot na svoj (kot sebe). Na sploh pa ne     opaznih avtorskih satiričnih posegov v
ljubimo preveč ne zdravil ne zdravni-     naš  kulturniški  in  družbeni  vsakdan,
kov, bolezen bi pa najraje kar skrili     Iz splošnega satirično-kritičnega zarisa
(zamolčali).                                              se spušča v prepoznane konkretne nji-
Zlatoustova   pratika   ima   po   svoji     vice kulturniških zdrah, sicer velikih,
»injekcijski  dozi«,  bi  rekli  dokajšnjo     a vendarle ne tako pomebnih,  da bi
zdravilno moč, dokler se organizem ne     Jm ne zmoSel preboleti tudi Pratikin
privadi zdravila.  Do tu je učinek še     čas-                             Marijan Zlobec