zaliv Alojz Rebula Iz dnevnika 1972 Josip Merku Fatti di luglio (Vlil) V. Z. Rešitev, Prvo sonce Svetlana Tratnik Živeti v času, Brez vzornikov Egidij Košuta Razmišljanja o šolski reformi Alenka Rebula Mi gremo nazaj, mi strelci Jurij Zalokar Gandhi našemu času Boro Ban Moč v belem Boris Pahor Cenetu Vipotniku v spomin Mirjam Gregorčič K vprašanju slovenske biti ali ne biti (ll.) Alojz Res Pisma Bevku Uredništvo »Kapelj« Iz nekrologa Boris Pahor Nekaj vprašanj Irena Žerjal Slikarska Bienale v Benetkah R. M. O idealistih in eliti Zora Tavčar Ne vedno kakor... borci Bežna anketa Dijaki slovenskega uči' teljišča v Trstu .st - št. 38-39 * * * * * * * * * * * * * * * Pravila igre Most vzdihljajev Pecunia non olet Osmrtnica za »Kaplje« Poziv slovenskim znanstvenikom po svetu zaliv decemcer 1972 - štev. 38-39 Revija za književnost in kulturo izhaja štirikrat na leto, odprta je vsaki razsodni slovenski besedi, za katero si upa avtor prevzeti odgovornost. Člani uredniškega odbora se prištevajo med sodelavce. Njih imena so navedena zgolj zato, da se ustreže formalnosti. Rokopisi ostanejo v lasti revije. Registrirana na sodišču v Trstu, pod št. 317 Uredili: Danijela Nedoh, Milan Lipovec, Boris Pahor, Irena Žerjal, Rada Premrl, Marica Vidmar Odgovorni urednik: Milan Lipovec Naslov uredništva: Marica Vidmar Ul. Timignano 47, tel. 412-777 - 34128 - Trst Celoletna naročnina 1600 lir. Za druge države 4 dolarje Poštni tekoči račun št. M/9236, Frančiška Premrl-Pahor Šalita Contovelio 23 34-136 Trieste - Trst Revijo so podprli: dr. Int. Peter Merku, Marija Bogataj, Stanko Pertot, Ema Tomatii, Leopold Aiman, Evelina Pahor, N. N., Just Colja, Boris Cek, g. Hočevar, J. G., Polda Gruden, Marjan Komjanc, Z. Mozetič, R. B., Jote Kumer, dr. Vera Sardoč, Alojz Udovič, N. R., prof. Vera Vesel, Ejlka Suša, dr. Edmund Žetko, Uča Berce, Marica Živec Cena posamezne številke 500 lir Tiskala Tiskarna GRAPHART Trst, Ulica Rossetti 14 tel. 772151 ALOJZ REBULA IZ DNEVNIKA 1972 Trst, nedelja 3. septembra Tik na predvečer Drage so vsi trije ljubljanski predava-telji — Grafenauer, Južnič in Vidmar — odpovedali svoje že napovedane nastope, kar je seveda zbudilo med prireditelji dokaj beden vtis. Tako so sinoči prišli kar v treh, me vrgli iz postelje in me pregovorili, da vskočim namesto Vidmarja s predavanjem o vrednotah. Neprespano noč je odtehtal jutranji tabletni sen in tako sem potem pravočasno vrgel nekaj ntisli na papir. V Dragi novi dragoceni ljudje — npr. dr. H. z Jesenic, Prt>f. S. iz Celja, g. P. iz ZDA. dip slovenskega kulturnika-humanista, z nekaj civilnega dostojanstva v kretnji in misli, na kakršnega je človek skoraj že pozabil. Po večerji ob kresu, ki se prav veličastno razgori na vrtu, dolg tih pogovor s patrom V. iz Kočevja: še en mlad slovenski duhovnik, ki sije iz njega mir, razumnost. Torek 5. septembra V Dolu zvem za smrt Ceneta Vipotnika. Snoj se ga spodnja s člankom na najvišji ravni, ki daje upati, da slovenske ^isli le ne bo zagrnilo šarlatanstvo. Ponatisnjeni sonet — Ostareli sonet II — mi zareže že mrtvega Vipotnika v konture velikega pesnika: pretresljiva molitev večnemu Mojstru v zagonu, ki bi ga imenoval sha-kespearskega. Na Vipotnika imam komaj kakšen osebni spomin — večerni pogovor nad Bistrico v Bohinju, pred kakimi dvajsetimi leti, skupna udeležba pri pogrebu na ljubljanskih Žalah, bežno prisrčno srečanje ob Šempetrskem mostu, posedanje — to je bilo menda zadnjič — pri Činkoletu. A to je bilo več kot dovolj, da se mi je utrdila v spominu njegova udržana žlahtnost, iskriva intelektualnost, očarljiva človečnost.... Sreda 6. septembra Tito v govoru na Reki pove med drugim, da je v Jugoslaviji kakšen član ZK, ki ima premoženje v višini ene milijarde starih dinarjev. Za romanopisca vsekakor nadvse dražljiv heroj. Kaj šele za delavca, ki ne pride niti do sto tisoč starih dinarjev mesečno.... Toda ali ni revolucija stala jugoslovanske narode dva milijona mrtvih? Sunt lacrimae rerum. Šele danes sem si prebral kopijo pisma, ki mi ga je v Dragi izročil dr. Š. in v katerem se ta nepomirljivi spodbujevalec obrača na predsednika SAZU Josipa Vidmarja, da bi s svojim osebnim posegom omogočil odprtje razstave kiparja Goršeta v Kostanjevici, ki jo politični forum misli preprečiti-V pismu navaja tudi besede, ki naj bi jih malo pred smrtjo izrekel akademik Fran Stele: »Vidmar naj jo odpre!« Pokol na olimpiadi v Miinchcnu. Vznesena časnikarska zgražanja me puščajo nekam hladnega. Ko da tiste brzostrelke niso kosile iz fanatizma, iz narodnostne mržnje, iz brezupa neke zatirane narodnosti :— nad vsem tem pa je v današnjem časopisju dosti manj zgražanja... V ta zbor kajpak razmaje svoj najslovesnejši zvon tudi ljubljansko Delo. Ostajam hladen tudi ob tem. Saj je to končno isto Delo, ki na primer ne potrese niti z navčkom ob izidu takšne antologije spolne perverzije, kakršna je z objestno izzivalnostjo zbrana v zadnji številki revije Problemi — Erotika.... Četrtek 7. septembra Dva popravna izpita, oba iz stare zgodovine. C.rnuhec, prav tako brihten kakor len, se usede ves uvel, dokler mu solze ne zalijejo oči, še preden odprem usta. Plavolašček pa je dobil izpit bolj zato, da se malce izkoplje čez počitnice iz svoje ganljive infantilnosti, saj je sicer ves nabit od dobre volje. Iz svoje čiste vesti se prav sproščeno razklepeta. Njegovi mami, kmetici tam v Gropadi. so se zdela imena rimskih kraljev prav čudna, ko sta zvečer v postelji ponavljala snov. »No, kaj veš o punskih vojnah?« O punskih vojnah zna povedati pa še o preseljevanju narodov, tja do Slovanov. »Veš, kaj pomeni to: germanizacija Koroške? Germani-zacija, ki se ni ustavila do danes. Saj bereš časopis?« Kaj, plavolašček mi zna postreči s čim drugim, tako rekoč z naj novejšo zgodovino Gropade. »Veste,« odpre roki v predavateljsko pozo, »da so te dni Pisali fašisti po naši vasi Faremo mangiare merda agli Slo-veni?n »In vi ste jih pustili?« »Ko pa je bil izključen električni tok! Ampak smo šli Za njimi z vilami!« Ne da bi koga dobili, seveda... No Štajerskem, sreda 13. septembra Proslavi stoletnice Društva slovenskih pisateljev sledim °d daleč, iz časopisa. Čista administracija: naj bo, ker pač mora biti. Čudno, kako more Snoj v poročilu s srečanja pisateljev v Štatenbergu brez vidnejše ironije zapisati takšenle novi program na slovenski duhovni fronti: da je zdaj na vidiku pro-blematizacija Niča! Človek bi mogel reagirati na to samo z grotesko. Ičo bi danes imeli med nami kakšnega Gogolja! Po kosilu pohod na lešnike na Mrzlo polje, visoko gor nad Savo. Samo razgled, veličastni razgled tja dol do Gorjancev, mi odtehta vtis izumiranja v teh hribih. Opuščene njive, že vse preplavljene s staro travo in z gozdnimi rožami, neprehodne fronte pelina med okrajki, samo v predorih med leskovjem zadišijo ciklamni iz neke neminljive zemeljske deviškosti. In tepka sredi že zdavnaj nepokošenega travnika! Ogromna kakor hrast, že na pol razpadajoča, iztegujoča gigantsko vejo v smer proti severu. Hesse, Stepni volk. Umetniško me pisec mnogo manj privlači kot s svojo duhovno problemskostjo. Ta pa je kar cankarjansko prostodušna. In prav ta poštena prostodušnost mi je pri tem nobelovcu všeč. Tu smo sicer daleč od mannovske visokomernosti, a tudi od njegovega goethejevskega preziranja. Hesse brutalno reže iz življenja nesmisel in to mi je všeč. Noče biti pedagog stoletja kakor Mann. ostati hoče to, kar je, ta odčarana ponižnost mi prija. Petek 15. septembra Gajšek — zadnji val modernosti v naši poeziji! — zna biti v svojem proznem zapisu v mariborskem Večeru prav bradato tradicionalen, da ne rečem kaj drugega. Tako govori tam na primer o »socialistični skupnosti, ki lahko stopa proti komunizmu samo z izobrazbo, s kulturo, se pravi, z vzgojenim in izobraženim delavcem...« Kje so torej tu nove semantične fronte? Novi kolumbovski poleti med podzavestjo in ničem? Prisili enega teh modernih Orfejev, da iztisne svojo planetarno stisko v nekaj proze, pa dobiš šolsko nalogo, pa še prav krotko povrhu. Ikonoklast zadiši kar po svetosti. Sobota 16. septembra Švedska se je uklonila izsiljevanju hrvaških teroristov, °dklenila svoje zapore in celotni bandi dala na voljo letalo za Španijo. Zvezda Nasilja nad Evropo. Sicer pa niti udeleženci zadnjega zasendanja PEN-kluba v Kblnu niso enodušno obsojali atentata v Miinehenu: nekateri so celo takšne metode zagovarjali. Pesniki, pisatelji romanopisci! Ubogi PEN! Uboga kultura! Sreda 20. septembra Takole med eno in drugo uro popoldne čudež v gozdu: sonce, ki se na vsem lepem prikaže po vsem tem deževju in razgrne bleščeče trikotnike po tleh prepranega gozda, v njego-v° predzimsko žalost.... Rad bi imel tu, pod Radežem, Vipotnikovo Pesem soncu, akor me je tudi sicer danes spremljal ta pesnik, me pri go-arjenju ves čas motil s kakšnim svojim akordom... S tisto podobo življenja na primer, ki pada v slap nebivanja kot se ubij6 v krnici svetli vali. Jurčka ni niti enega. Sami cigančki. Ignoriram tiste iz-Pr°d dežja in izbiram samo mlade, s še svetlini klobučkom. Pogled na streho, polno golobov. Najedli so se, napili 'n naleteli. In zdaj stoje kot kipci, v negibni natresenosti od temena tja dol do napušča. Zakaj dajo te živalce misliti na Eden? In otrok, ki je najmanj oddaljen od njega, nagonsko čuti to sorodnost. Marjanka, na primer, si daje kar naprej opravka z žival-s*° farmo, ki jo je dobila te dni: z levom, slonom, nosoro-Sorn, kengurujem in žirafo, tako ljubkimi v svojih miniatu- rah iz plastike. Pa še drevesce iz plastike je dobila, goreče zeleno, prav edensko. In ko je treba na mizi premikati te živalce v kakšen pravljični zaplet, si ne morem prav nič pomagati z okrutnostjo leva. Nič krvoločnega se ne sme zgoditi med temi zvermi -iz plastike, zgodbe morajo biti ljubke in pomir-1 jive, lev se mora prijateljsko sprehajati ob žirafi, kakor v Edenu... Članek o Miroslavu Krleži v Delu mi še enkrat potrdi temeljni dvom, ki sem ga vselej imel do tega naj večjega besedovalca Hrvaške. Kljub frapantnemu besednemu ognjemetu, ki sem mu priča, sc mi Krleža še enkrat zarisuje v prapodobo kulturne prevare. Slogovni blišč, izzivalni intelektualizem, kulturna preobjedenost, vse to mi ne more zakriti temeljnega ekshibicionizma. iz katerega govori. In ta kozmopolitska suverenost je preveč izzivalna, da človek ne bi zaslutil za njo nekega temeljnega kulturnega kompleksa: kompleks Balkana, ki hoče biti Pariz. Nekatere temeljne kategorije, ki delajo težo ustvarjalca — resnica, trpljenje, pristnost — Krleži uhajajo. Ostaja kulturnik. Literat. Nič več kot literat. Ženska v ruti, ki prinese pod večer zavilo v rjuho grmado rezancev, ki jih je sama zamesila in posušila. Tri ure in pol dela. Sedemnajst jajc. In zdaj od teh dobrih prvin življenja razlaga, kako je treba shraniti to blagodat. Zaboj je treba podložiti s papirjem, belim... »V enem tednu jih ne boste pojedli, tudi če jih boste jedli trikrat na dan...« Kdo bo več prispeval k napredku kozmosa, Krleža ali gospa Fanika? Kdo bo dejansko več vgradil? V časopisu članek o »špeeumobolnicah« v Sovjetski zvezi: zadnja konica, do katere se je pognalo moderno prome-tejstvo, ko je hotelo namesto Boga ustoličiti človeka. Si proti invaziji Češkoslovaške: torej si nor. Nedelja 24. septembra Žužemberk, na gostilniškem zidu tabla o vojaških akcijah, ki so prerešetale to mestece, drugje spet druga tabla o pokolu skupine mladih Skojevcev tik pred koncem vojne, očarljiva Krka z narušenimi stolpi impozantnega gradu, maša zunaj pri Sv. Roku, kosilo na terasi nad reko, grozljive razvaline dvostolpne cerkve in župnišča, Zafara, iskanje Mač-kinega hriba, blodenje po škrlatu jesenskega gozda, potem pot proti Dobravi, ogled nasipov nekdanjega ilirskega mesteca, pogovor s kmetico iz Korit — vas je dala enega partizana in dvaindvajset domobrancev — v dolini se pokaže Dobrnič kot rjav biser, spuščen med smrečine... Ponedeljek 25. septembra Oblaki današnjega dne: nad Savo kakor nežna atomska goba, vsa iz belili krpic, na ozadju zveneče kovinske sinjine... V reviji Prostor in čas poljski pisatelj Andrzejevski: človeško labilna figura in poprečen literat. Torek 26. septembra Mraz, zaoblačenost, jeklena uniformiranost obnebja — kJe je včerajšnja svatovska scenerija? Danes sem končal prevod Plautovega Vojaka bahača, red dvanajstimi leti me je zanj zaprosil znanec iz Mari-*°ra, da bi bil igran v tamkajšnjem gledališču. Takrat sem delal na njem kakšen mesec, toda potem je zadeva zaspala j n letos sem rokopis spet izkopal iz svojih papirjev, ko me Je za prevod zaprosil tržaški Radio. posebnega užitka to delo ni dalo: bolj kot me je zabavala igra s slovenskim blankverzom. 'Trst. četrtek 5. oktobra Ro štirih letih se spet sprehajam po hodniku slovenske-hU l*eeja. Inšpiciranjc pred poukom izgublja tu vsak disci- ivaivsnega vtavtov humor plinski priokus. Pri že odraslih dijakih, ki se ukvarjajo s staroccrkveno slovaščino, s Kantom in Platonom, ni ravno treba prežati na kakšen pobalinski pretep. S kar odgovorno umirjenostjo rojijo po hodniku in obračajo v posamezne razrede, tako da del svoje zbranosti lahko posvečam pogledu skozi okna. Vrt, trikotno urezan med dva trakta poslopja, med traktom Liceja in Trgovske akademije. Zatišje iz cementa, ki se še ni nehal bleščati v pepelnati sivini novogradnje. Ko bi bil tam sam cement, ne bi imel kaj gledati. Toda kar je bilo vsajeno tam, dviga ta cementni razgled v svojevrstno pomiriji-vost. Velika krogla zimzelena daje zatišju neko zelenkasto začaranost, da pomisliš na zaprto dvorišče zračnega modernega samostana. A bolj kot zimzelen, bolj kot geometrija aster na robu gredic me priteguje drevo, ki mu šele moram najti ime. Drevesce pravzaprav, v obsegu tamariske, nasuto z drobnimi lističi, ki jim ni usojena zelena večnost ponosnega zimzelena. Že so ujela v svojo malo krošnjo dih jeseni, ki pre-žarja njihovo zelenje v oranžast soj. To drevesce je bilo usajeno kot častna straža bronastemu poprsju Žige Zoisa, velikemu slovenskemu razsvetljencu, pa katerem je dobila ime Trgovska akademija. In zdaj pozabljam na inšpioiranje in gledam tisti plemeniti bron, kjer prva jesen spušča nad glavo slovenskega barona, ljubitelja poezije in rudnin, prve lističe z drevesa, ki je njegov zeleni baldahin. Kdaj bo začelo to drevesce, ki mu še moram najti ime, rumeneti? Kdaj bo tista lepa bronasta glava zajeta v ponižno slavo obletavajočega se rumenega zmagoslavja? In kdaj se bo z drevesca utrgal zadnji list in bo tisti bron ostal na ©pusto-šenem ozadju golega šibja? Ne bo tako kmalu. Danes je še vse listje tam, komaj na poti v tisti oranžasti zaton. Prej mora zarumeneti, mogoče še zaškrlateti, preden sc bo začel tisti osip. In ko bom na vrsti za jutranjo inšpekcijo, bo ostal za pokoj oči samo še zimzelen. Velik, v krogličastem razkošju, ki deila celo iz cementa ljubeznivo človeško snov. Pogled iz razreda: akacijev gozd nad cesto, položen na Ulilo osončeno sinjino. Gozd in nebo, nič drugega: kakšna pozaba! Če se malo zasanjam, mi je ob tej poplavi barv tako, bo da sem kdove kje daleč od tržaškega vzporednika. Neskončno daleč. Recimo nekje med bukovimi gozdovi med Žužemberkom in Dobrničem, koder sem pešačil pred mesecem dni... Popoldne sprehod z ženo po eni tistih asfaltiranih cest, Jer še utegneš ujeti nekaj od nekdanje vaške samote Opčin, lja v smer policijske vojašnice. Pred nami zaton, ki bi bil vreden opisa. Na sinjkasto z atem dnu zahoda so oblaki razpostavljeni kakor velike fantastične ribe. In ogromna krotka jata pluje nekam proti Istri, zmeraj manj srebrnfcasta, na zmeraj manj zlatastem dnu, akor sonce zahaja tam zadaj za bori pri Briščkih... Na obisku prijatelj. Prebil je štirinajst dni na otoku v 11renskem morju. Oddih ga je osvežil in prenovil. A bolj kot doživetje ozemlja ga je prevzelo srečanje s preprostim otočanom, 1 mu je s staro gostoljubnostjo dal okusiti svoje imenitno toskansko vino. Dolgo govoriva o umetnosti. O degradaciji, v katero je Padla, od glasbe do literature. Zavzeto ga poslušam, ko mi azlaga prepričanje, do katerega je prišel: umetnost more ostati umetnost samo, če se izogne tako režimskemu konformizmu kakor potrošniškemu. Sinoči sem v ulici v starem mestu obiskal človeka, ki sem ^ seznanil z njim šele pred slabim letom. Gorenjec po rodu, 1 pri svojih osemdesetih letih še zmerom ohranja značajsko ostrino in intelektualno razboritost Prešernove ožje domovine. J Pred davnimi desetletji je v Trebnjem na Dolenjskem risostvoval misijonu, ki ga je vodil duhovnik Gnidovec. ICaj- pak gre za poznejšega skopljanskega škofa, ki je danes eden od slovenskih svetniških kandidatov, poleg Slomška in Barage. Pred kratkim je v Argentini tudi izšel njegov prvi obsežnejši življenjepis. Seveda skušam iz starega gospoda izvrtati karkoli, kar bi mi moglo približati tistega izrednega Slovenca. Moja bera je žal šibka. Spominja se ga kot skrajno redkobesednega človeka, kar ni ravno svetniški ideal, ki mi je najbolj pri srcu. »Pa glas je imel oster, celo vreščeč,« doda in spet skali neko mojo klišejsko predstavo, ki bi pri svetniku hotela glas, s kakršnim se je Janez XXIII. ob nedeljah obračal na ljudi na trgu Sv. Petra. »In vendar,« pristavi, »je vsa cerkev visela od njegovih ust, kadar je stopil na prižnico!« Ko sem pred mesecem dni sestopal v temi s Trebanjskega hriba dol proti Trebnjemu, bi bil, ko bi bil vedel za ta podatek, vključil v tisto svoje razpoloženje tudi spomin na tisti misijon. Pa je mojo pot obvladoval Kocbek, tisti opis iz Tovarišije, ko v partizanski druščini leze ponoči čez Trebanjski hrib, medtem ko spodaj po cesti švigajo na kolesih sovražne pa-trole... Iz Pavlovega pisma si prepišem odstavek. V mojem šolskem jeziku, v grščini. Pavel piše iz zapora v Rimu svojim dragim Filipljanom. Odstavek, ki bi postal lahko kdaj odskočišče za zgodbo, mogoče za roman. Gre za zaključek pisma. »...Pozdravljajo vas vsi sveti, posebno pa tisti iz Cezarjeve hiše.« V to Cezarjevo hišo se zamislim. V to palačo, ki si jo lahko dovolj živo predstavljaš v blodnjaku njenih obokov, če se recimo sprehodiš po Palatinu. Palača, takratni Pentagon sveta. In v njej preprosti ple-tilec košar, Pavel iz Tarsa, ki jo je začel iz svojih verig minirali z evangelijem. Zakaj iz odstavka je očitno, da je bil tam v tistem opečnatem vesolju, posejanem s stražami in agenti, že spletel svojo božjo ilegalo. »Cezarjeva hiša.« He tu Kaisaros oikia. Za kakšno uro sem bolj tam kakor v Trstu. Sobota 7. oktobra Prosto šolsko uro sem izkoristil tako, da sem se sprehodil daleč tja po ulici Timignano, kjer se mesto že izdihne v enonadstropne hiše z vrtovi in v nasade. Po sprehodu si zapisujem v dnevnik: tujost Sredozemlja. Tujost hišnih pročelij in ploskih streh, celo tujost vrtov, z magnolijami in kaki. Ko da sem se rodil kje med strmimi strehami in med smrekami nekega daljnega severa, bolj visečega proti Baltiku kakor proti Sredozemlju... In vendar je imel ta sprehod tudi kakšen očarljiv trenutek. Na primer takrat, ko sem jo urezal po obzidani uličici, ki se ji je na eni strani naslanjal na zid latniček. Grozdje je bilo že obrano, zato sem brez kompleksov segel z roko čez *id po grozdiček, ki ga je bil obiralec pozabil. Odtrgal sem ga izpod strehe že orumenelih listov. In potem pomislil, da bi moral iskati sladkost prav tu, tudi na tej ulici Timignano, tudi med ploskimi strehami in magnolijami. Pravzaprav hi moralo biti moje prvo lovišče tu, v tem Sredozemlju, naj je človeka še tako izmučilo. Ponedeljek, 9. oktobra Prejšnjih lepih dni ni več, nastopila je zaoblačenost s Pršenjem, v elegičnem medlenju barv. Kartica z onkraj oceana. lam je skupina ljudi, ki bi jih bolj kot idealiste imeno-XQ1 kuliurne kamikaze, uprizorila neko moje delce. Oh pisa-nJu mi še na kraj pameti ni prihajalo, da bi tista reč utegnila praviti v vročico kakšen ducat ljudi, da bi utegnila postati 111 ,>r, razsvetljava, predstava. Iz kartice zvem, da se je po prvih predstavah vse zataknilo, ker sta kar dva igralca zbolela: krčne žile in tumor. Ob tem mi nenadoma izgine vsak občutek razdalje. So stvari, ob katerih tudi ocean preneha biti ocean. Kar nas danes povezuje v en sam majhen svet, niso samo sateliti in Con-cordi. Torek, 10. oktobra Ko sem pred leti bral izredno knjigo pokojnega polkovnika Vladimira Vauhnika »Nevidna fronta«, me je posebno pretresel tisti del, ki govori o tem, kako je Gestapo odkril njegovo ilegalno mrežo. Svoj pogum je takrat plačala z glavo vrsta ljudi od Zagreba preko Trsta do Milana. Razumljivo je, da me je posebej mikalo zvedeti kaj več o tržaški postojanki te zavezniške ilegalne mreže, ki ji je bil duša dopisnik Slovenca, časnikar Jojo Goleč. Slovensko zgodovinopisje je o tem vse do danes molčalo. Tako sem s posebnim zanimanjem prisluhnil pripovedi človeka, ki je med okupacijo dajal na razpolago Vauhniko-vim ilegalcem svoje stanovanjc, Sam sicer ni bil formalno član skupine, vendar je njenemu nevarnemu delu sledil tako od blizu, da bi bil tudi sam svojo kompliciteto verjetno plačal dražje kot z internacijo v Dachau, ko ga ne bi bila pri tem spremljala svojevrstna sreča. Na Gestapu je naletel na zašli-sevalca, uglajenega človeka, ki je šel z nekako strpnostjo preko njegovih zamolčevanj. Edini pritisk, ki si ga je privo-ščil : da ga je, lačnega, postavljal sebi nasproti pri mizi, ko je sam pospravljal svoje bogato gestapovsko kosilo. Med enim in drugim srkljajem kave ga vprašam, v kakšnem spominu je ohranil Golca. Spominja se ga kot sposobnega, izobraženega in pogumnega človeka. Slučaj je nanesel, da je lahko spregovoril z njim nekaj besed na hodniku koronejskih zaporov. Z Golcem sta govorila skozi okno celice, kjer je mladi ilegalec čakal na Rižarno. Zavedal se je, kaj ga čaka. Dal mu je razumeti, da je zamolčal Gestapu vse, kar bi moglo obremeniti njega, njegovega tržaškega gostitelja- 2 mirno možatostjo je čakal na svojo usodo. Po njegovem je skupino pogubilo odkritje ilegalnega oddajnika, ki ga je ta imela v Benetkah. Poleg tega se je vrinil provokator, štajerski Slovenec, ki je bil izgubil roko pri Stalingradu. Sam je do njega občutil nezaupanje že, ko mu Je bil prvič predstavljen. Skratka, grozljiv kamenček na pošastnem mozaiku druge svetovne vojne. Moj sobesednik se ga spominja brez večjega vživljanja, s skoraj šegavo domačnostjo človeka, ki mu zanikanje za politiko ni preraslo v strast. Ob odhodu mu priporočim, naj napiše svoje spomine, ki bi utegnili biti dragocena dopolnitev Vauhnikove pripovedi, kolikor se ta dotika Trsta. Četrtek 12. oktobra l udi vrt se poslavlja. Nasilno, ho da mora pohiteti za ysem drugim, kar gre v zimo. Ob lepem vremenu je bilo v Njegovem počasnem razpadanju nekaj milega, celo slovesnega, anes, v megli, pa je že propad: velike hortenzije komaj še orejo zvoniti s cvetovi, težkimi od vlage. Noč jim je izprala arve. Naj se razkolje nebo. naj zapiha burja in raztrže ta Za«ia bandera... IOSIP MERKU’ FATTI Dl LUGLIO (1868 - Okoličanski bataljon) VIII. 1. Žali me, sramujem se, tujcu sem prodana; žali me, sramujem se, od svoj'ga sina izdana. 2. V okolici si se rodil, slovenske mater' mleko pil; zdaj jo nočeš več poznat', in nanjo pljuvaš rad. 3. Bejti k tujcu, ti roko da, za svoj'ga »ščava« te pozna; slovensko kri si zatajil, se v sramu potopil. 4. Strela da b’te zadela, srce ti razpoknela, na ta način ne bi vinca pil, Slovence ne tajil. Nekaj kitic iz pesmi, ki ijo (je ob izgubljenih volitvah napisala Josipina Peric - Merku (Brestovica pri Komnu, 1867 - Trst, 1926). Bili pa so še drugačni okoličani. Taki, ki so kot odpadniki škodovali Slovencem posebno z zgledom, ki so ga dajali; moralno šibki ljudje so se počutili v nasprotnem taboru, ki jih je ščitil, kot biki... Poznani pa so bili tam kot »sehiavi«, ali »ščavi«. Med take spadajo morda tudi tisti, ki jih je prof. Samo Pahor opisal takole: »Zadnja od čitalnic v tržaški občini je bila odprta v Koloniji (...). Med igro je prišlo v gostilno nekaj sveto-ivanskih fantov, ki so s petjem italijanskih pesmi poizkušali provocirati prisotne. Bili so laki, ki so bili zaradi nespodobnega obnašanja izključeni iz svetoivanskc čitalnice in so se že prej domenili, da bodo prišli motit slovesnost z italijansko zastavo in klici »Evviva Garibaldi« in »Evviva VItalia«. (67). Medtem ko so mladi fantje s Krasa prihajali v Trst v začetne službe k pekom, trgovcem z jestvinami, čevljarjem ipd., 80 mali kmetovalci iz bližnje okolice, ki so obdelovali na majh-nih parcelah povrtnino in jo nosili v mesto — ter tako mesto samo dobro poznali — najrajši iskali službe za svoje sinove pri občinskih institucijah. Npr. pri »Usina comunale del gas« (1864), na javnih vrtovih, šolah ali pri občini sami. Znaten del takih ljudi je bil prej ali slej za Slovence izgubljen. Predobro pa vemo, da noben človek ne zapušča mater ali ZQtaji brate kar tako, brez dolgotrajnega, vsakodnevnega, težkega moralnega pritiska oz. preganjanja, kakor so npr- onemogočanje napredovanja v službi, nazadovanje, premeščanje, odstavitev iz službe same in stotero načinov ustrahovanja. Saj smo vse to poznali — pa še kako — tudi mi. Pri majhnem številu volivcev, ki so se navadno podali na Volišče in tam, povrhu, lahko volili tudi ustno, so omenjene okoliščine v veliki meri krive, da so bili mnogokrat izvoljeni tuji svetovalci. ☆ V p red terezijanskem času imamo za 1. 1735 prvo poznano uradno anagrafsko število prebivalcev. V mestu jih je bilo 5865; število okoličanskega prebivalstva, »induktivno preračunano«, pa 3385. Skupno torej 7250. (Montane!li »Popo-uzionc di Trieste«, str. 41, 68 ter diagram št. 3). (*) Tedaj je velik del mestnih prebivalcev sani obdeloval stll° zemljo v okolici- Glavna pridelka sta bila vino in olje ' Ua obali pa sol). * * Montanellijeva knjiga je izšla v Trstu leta 1905. Attilio Tamaro v svoji »Stciria di Trieste«, izdani leta 1924 v Rimu, Pa piše med drugim, da je mesto leta 1735 imelo med zidovjem 3843 prebivalcev, med katerimi 301 tujec in 108 Izraeli tov; zunaj zidovja Pa 7520. (II. kraj., str. 178). In še: »Mesto je rasti o: 3843 prebivalcev iz leta 1735 je postalo leta 1754 — med zidovjem — 5780; Pomembnejši je bil prirastek — od 7520 na 10.000 — v okolici.« (II. knj„ str. 188). (?, J. M ). Po smrti Karla VI. je nastopila Marija Terezija. Njen oče je 18.III.1719 proglasil prosto pristanišče (Portofranco), ki pa se ni moglo hitro razviti, tudi zaradi obstoja Družbe za trgovino z Vzhodom (Caesarea privilegiata Soeiotas Commer-ciorum Orientalium z glavnim sedežem na Dunaju, na kratko imenovana Orientalische Compagnie — v Trstu Compagnia Orientale) pri kateri je bil Vladar močno zainteresiran. Družbe so se lahko udeležili domačini in tujci z zneskom 1000 ali več renskih goldinarjev. Družba je monopolizirala promet in njeni privilegiji so presegli tiste, ki jih je imelo prosto pristanišče. Istočasen obstoj družbe in prostega pristanišča sta bila nezdružljiva. Taka situacija pa ni mogla privabljati inozemske trgovce, da se nastanejo v Trstu. Čezmerne posebne prednosti družbe so imele leta 1742 konec, a Marija Terezija se ni mogla zairadi marsikaterih - v glavnem vojnih - dogodkov posvetiti morskim Emporijem pred 1. 1748. Za tem in po njenih modrih ukrepih, tudi takih, ki so razvili namene njenega očeta, je Trst doživel vsestranski razmah. (gl. Lovventhal (68), ali Kandlcr »L’Emporio e il Portofranco«, str. 77, 153, 185, ter druge avtorje). Omenil sem nekaj bistvenih dogodkov iz prejšnje dobe, ker so zanimivi tudi za našo zgodovino; saj so sprožili nove posestniške razmere v okoličanski zemlji. Mestni prebivalci, lastniki in obdelovalci zemlje v okolici, so zdaj zaradi bolj donosnih poslov v mestu prehajali k trgovini in drugim pridobitnim panogam, ki so se porajale. Zaradi ugodnega ekonomskega položaja tistih meščanov je zdaj znaten del zemlje v okolici, ki še ni bil last okoličan-škili kmetov, prehajal v njih posest. Življenje bivših lastnikov je postalo udobnejše nego prej, ko so imeli razmeroma malo dobička z vinogradi, oljčnimi nasadi ali pičlimi poljskimi pridelki- Ko piše o neki tukajšnji topografski karti, izšli okoli 1835' 40, Schiffrer pravi, da so na njej »zaznamovana tudi nedavne (podč. J. M.) in v nekem smislu prehodna krajevna imena (toponimi transeunti); imena, ki »izvirajo od slovenskih ob' delovalcev, ki so v drugi polovici XVIII. stoletja zamenjali mestne poljedelce.« (69) Ne smemo pa pozabiti, da izvlečki iz zemljemerskih dokumentov (Perticazioni), ki jih je priobčil Montanelli, povedo, •la so bili v okolici slovenski kmetje lastniki zemlje že najmanj dvesto let pred osemnajstim stoletjem. Dokumente najdemo v knjigi omenjenega avtorja od strani 89 dalje in se tam nahaja precejšnje število slovenskih priimkov okoličan-sklh kmetov, zemljiških posestnikov v letih 1525, 1647 itd. ☆ •Per via d'un garbo-dolce Galateo, «A queii n ostri fradei de la montagna «E1 ga fato capir (*) ch’e da babeo •Spuar nel piato dove che se magna; • Che i sassi de d so clivi • I šara bei, ma poco nutritivi; «Che i devi pnofesar, de conseguenza, •Per quei che ghe da pan, riconoscenza; •Vardarse dal vel en • De certe bisse che i se scalda in sem; • Megio a i fati badar de časa soa, (sic!) «E tra le garnbe meterse la coa, •Se co Trieste i brama de far tela • E viver im fratema comunela,- (**) Francesco Cameroni «E1 podesta de Trieste«, - Tip. Appolonio & Caprin, 1869, str. 7. *** Podesta (župan) Massimildano d’Angeli. ( *) »S kislo-sladko spodobnostjo / je tistim našim bratom s hriba / dal (*) razumeti, da je neumno / pljuvati v'krožnik, iz katerega jedo; / da kamenje na njih gričih je morda tudi lepo, a malo redilno; / da morajo zaradi tega biti hvaležni / tistim, ki jim dajejo kruh; / in se morajo braniti strupa / nekih kač, (ki jih grejejo v nedrih; / boljše bi storili, da bi skrbeli za njih domače zadeve (sic!) / in držali rep med nogami, / če želijo bata v slogi s Trstom / in živeti v bratski družbi/ .« Ta »proza«, sicer v beneškem dialektu in tiskana leta 1869, namenjena okoličanom, je v svojem kontrastu s pomanjkanjem dela, °2- z velikim številom delovnih moči v pristanišču po vojski leta 1866, omembe vredna; pa tudi zaradi prikazane, manjvredne opor-nnistične morale, ki marsikaj osvetljuje v nasprotnem taboru. V Trst so prihajali od vseh strani ne samo trgovci, ampak v še večji meri preprosti ljudje, ki so tukaj iskali kruha. Iz bližnjih krajev — peš. Bolj od daleč in če so za to imeli denar, tudi s poštnim vozom ali jadrnico. Od 1. 1857 naprej so imeli na razpolago še železnico. Taka delovna moč je bila brez velikih zahtev in je govorila pretežno jezik gospodarjev. Že leta 1805 nam je napisal Antonio Carpaccio (Carip-po Megalense) na str. 48 svoje knjige: »Tudi brez omembe v tem pregledu bo vsakdo lahko sam sklepal, da je pri mrzlični gradnji tako velikega števila stavb in pri tako živahni trgovini dotok tujih dninarjev in težakov izreden; zelo potrebni so ne samo za gradnje, ampak tudi trgovcem za nakladanje, prevažanje, razkladanje obilne količine blaga. Njih število je postalo tako veliko, da ni čuda, če v vseh kotičkih tega velikega mesta skoraj ni slišati druge govorice kot one iz bližnje Furlanije. »Prav iz Furlanije je v poglavitnem prišlo veliko število družin ( Dal Friuli appunto e calata principalmente gran quan-tita di fatniglic), zvabljenih od ( tedanje! J.M.) lahkote, s katero so našli stalne in dobro plačane zaposlitve, tako da se zgražajo ob misli na vrnitev domov. Zaradi take emigracije pa ho trpelo poljedelstvo dežele, ki je zgubila toliko krepkih delavcev. »Reči je treba, da v tistih krajih niso znali oživiti to vejo bogastva in javnega blagra. Menda posestniki ne mislijo na obstoj te važne in dragocene vrste ljudi; tudi ne vedo, če je gospodar bogat, da gleda kolon — ta nesrečni poljski delavec, zakopan v revščini — z besom na bogastvo plemiča, ker ga ima za sad svojega potu. Nato se kesa, da se je toliko mučil; to pa je že eden glavnih vzrokov, da zapusti zemljo, na kateri se je rodil, in se izseli. Dolžnosti državljana - posestnika pa so, da se seznani s plugom in da napne vse sile za oživitev poljedelstva s tem, da dobro ravna s poljedelcem.« (O tem avtorju pove zgodovinar Attilio Tamaro v svoji »Storia di Trieste« samo, da je bil Carpaccio »policijski oglc- duh, pisatelj-ekonomist«; gl. 11. knj., str. 239; Alberto Stock Editore, Roma, 1924). Med trgovci in špekulanti v mestu se je v novih razmerah množilo bogastvo in lastništvo zemlje mestnih prebivavcev je spet prodiralo zmeraj globlje v okolico — ki niti ni bila da-leč — sedaj pa s povsem drugimi nameni kakor obdelovanje te zemlje! Tako prodiranje je povzročilo širitev mesta oz. njenega pomerija (oboda ali meje med mestom in okolico). Dninarji in revni kmetje (bilo jih je več kot v preteklih časih), ki jih okoličanska zemlja ni več potrebovala, so morali iskati zaslužek v mestu. Leta 1866 je izbruhnila vojska, ki je trajala malo časa. Začela se je 17. junija, a 24. avgusta je v Pragi že bila podpisana vojna pogodba med Prusijo in Avstrijo, pri kateri je Bismarck venomer postavljal nove zahteve za Italijo- »Bci den Eriedensverhandlungen in Prag s telit Bismarck 'imrner neue i*mderungen fiir Italien’.« (Rciter, str. 247-248, opomba 3); Reiter postavi datum pogodbe na 23. avgust. Vojna pogodba med Italijo in Avstrijo je bila podpisana •L oktobra na Dunaju. Dogodke ki so sledili, bomo bolje razumeli, če bomo po-*nali nekaj stavkov iz te pogodbe »za resničen in trajen mir« luna pacc sincera c durevolc) : »Meje nove kraljevine bodo prejšnje administrativne "mje beneških provinc, ko so te spadale k cesarstvu. Domačiji, po rodu iz odstopljenih provinc, bodo lahko ohranili av-j'l,'tjsko državljanstvo. Domačini po rodu iz lombardskih ali Jc'leskih provinc, ki so bili bojevniki v avstrijskih vrstah, so proščeni vsake službe in oficirji ostanejo poljubno s svojim < ln°m v cesarski vojski ali pa lahko preidejo z istim činom v kraljevsko vojsko. Podelitev splošne pomilostitve za politične prekrške bo razglašena od obeh strani in nihče ne bo smel ltl preganjan za prehod k eni ali drugi naciji.« (70) ( Poslednji pogoj je med drugim omogočil vrnitev v Trst 'U(li tistih ljudi, ki so se shajali v Kavarni Chiozza in ki jih Giulio Cesari, kakor smo videli, imenuje »fašiste tistih časov«.) Da so taki pogoji, odslovljeni vojaki, enoleten rok, v katerem so ljudje bcnečanskcga rodu, ki so bivali v avstrijskih provincah (torej tudi v Trstu), lahko optirali za pripadnost k italijanski kraljevini (71), imeli kot posledico, da je zdaj bila v tržaškem pristanišču obilica nezaposlenih delavcev, je na dlani. ☆ »Izgubljena vojna, pišeta Gestrin in Melik, »je pomenila za habsburško monarhijo velik udarec. Misel, da so dnevi monarhije šteti in da bo razpadla, se je precej razširila. V takih razmerah je bila nujna vsaj delna konsolidacija notranjih razmer. S tem je postal nujen sporazum z Madžari.« (72) Monarhija je 1867. postala »dualistična« (Avstro-Ogr-ska Monarhija); na škodo Slovanov. Liberalci so v Trstu take razmere izkoristili in vladna ter liberalna nenaklonjenost proti Slovencem se je posebno vidno odražala leta 1868. pri julijskih izgredih. Prebujenje, ki je tukaj bilo takorekoč še v začetni dobi, je začelo hirati. Mlade kmečke čitalnice so ovenele, le malo let pozneje usahnile. Mislim, da je tu očitna politična prelomnica za tržaške Slovence. Tudi če so si Slovenci pozneje opomogli, jih je liberalna mora pritiskala k tlom do konca monarhije. Zaman so se Slovenci sklicevali — npr. za šole — na sloviti paragraf 19 (*). Mestni svet je ministrstvu za javen (*) »Paragraf 19. temeljnega zakona 21.XII.1867: »Vse nacije v državi imajo enake pravice in vsaka posamezna nacija ima nedotakljivo pravico ohraniti in gojiti lastno nacionalnost in lasten jezik. »Enakost pravic vseh jezikov dežele v šolah, uradih in javnem življenju je od države priznana. »V deželah, v katerih prebiva več nacij, morajo zavodi za javen pouk biti urejeni na način, da vsaika nacija dobi potrebna sredstva za pouk v lastnem jeziku, ne da bi se moral učiti drugega jezika dežele.« pouk, z drugimi besedami, pismeno povedal, da na Dunaju samem ta paragraf ne spoštujejo, ko odrekajo tamkajšnjim 160.000 Slovanom (skoraj samo Čehi — J.M.) njih šole: (to število je predstavljalo eno četrtino vseh dunajskih prebivalcev). (73) Slovenci pa niso na Tržaškem samo prebivali; bili so avtohtoni! ☆ »Triester Zeitung« piše 8. novembra 1866: »Že nekaj dni so vidni znaki dali slutiti, da se med tukajšnjimi težaki poraja nenaklonjenost proti tistim delavcem, rojenim v Furlaniji, ki prihajajo sem iskat delo in se zaposlijo, kakor »domači« dninarji, v skladiščih in na obrežju. Danes zjutraj so se antipatije proti »tujim konkurentom«, ki so na splošno znani kot pridni in skromni delavci, pojavile na grob, obžalovanja vreden način. Tržaški težaki so zahtevali, da se Furlani odpuste iz skladišč (kjer so nekateri furlanski delavci že Več let nastavljeni kot hišni težaki) in s podporo nekaj odslovljenih vojakov so jih pretepli ter enega celo vrgli v vodo; drugi pa, da bi se rešil pred morebitnimi batinami, je sam skočil vanjo. Tudi ni manjkalo ran, morda celo težkih. Policija je morala poseči s pomočjo vojaštva da bi napravila neredom konec. Nerede bi bilo moč morda preprečiti s pravočasnimi ukrepi. Spoštovanje do svobode dela, ki je tukaj po vsej pravici visoko negovana, pa ni — kakor uči izkušnja — prodrlo v naše nižje ljudstvo. Ekscesi so bili obžalovanja vredni in so jih vsi grajali, ker bodo gotovo dali priložnost za primerjavo s surovimi napadi na Avstrijce, ki se še zmeraj dogajajo v Benetkah.« (74) Podobno so pisali tudi drugi časopisi, začenši z »L’Osser-vatore Triestino«; in ne samo zaradi političnih nujnosti (7. novembra je prišel v Benetke novi kralj), ampak tudi, ker so časniki pisali za gospodarje. Glavna stvar je bila nedotakljivost trgovine; za preprosto domače ljudstvo se nihče ni zmenil ali skrbel. Priložnost je bila ugodna, kakor bomo videli morda celo pripravljena, in so liberalci naprtili skoraj vso krivdo na okoličane, ali kakor so pisali, kmete. Prihajal je v poštev pa še en važen razlog, ki ga bomo enkrat pozneje pregledali. Vsekakor so bili opazni simptomi »nejevolje« (pravzaprav mnogo več) proti miličnikom okoličanskega bataljona; o čemer nas je z drugačnim mnenjem opozoril tudi Lorenzutti (glej ZALIV, št. 28-29/1971, str. 48. zadnji odstavek). Glasilo liberalcev rabi prvi dan (8/11.) besede kakor »masnada di villici« (tolpa kmetov) in bi bil članek za tiste čase še kolikor toliko sprejemljiv, ko bi ne ošteval skoraj samo kmete. (75) Naslednji dan pa najdemo tako napisano: »branco di ple-baglia« (prostaška drhal), »faecie sinistre« (pošastna obličja), »plebaglia idiota« (drhal bebcev). Isti »Cittadino« in istega dne (9.XI.) pa dobesedno piše: »Quesla maltina, la citta e tranquilla.« (Danes zjutraj vlada v mestu mir). To sem podčrtal za boljšo osvetlitev Hermetove interpelacije, ki jo je podal na občinski seji 16. novembra. To je, ko je v mestu že cel teden vladal mir! Hcrmet »Obžaluje,« tako je rekel, »žalostne dogodke 9. t.m.. (točen datum bi bil 8.XI. J.M.), ki so vznemirili mesto, užalili dostojanstvo in ugled prebivalstva, spravili v težave javno varnost in so preprečili proste trgovske transakcije ter manipulacije v skladiščih; (lasi je ogorčenje med prebivalstvom zbrisalo sramoto, ki so jo hoteli naprtiti temu mestu, in so takojšnji energični ukrepi oblasti ustavili nerede, katerih nadaljevanje bi lahko imelo težke posledice, vendar mora omeniti mestnemu svetu, kateremu Statut nalaga dolžnost čuvati nad dostojanstvom dežele, da bo v tem smislu tudi moral poskrbeti. Dolžan je predložiti pričujočo interpelacijo, ker se zdi glas, da so te izgrede povzročili kmetje, potrjen, ter da jc bilo med njimi več miličnikov okoličanskega bataljona. Nekateri teh, tako se zdi, so nosili na obleki svoje značke( di ctii aleuni vuolsi ne vestissero le insegne). Vpraša predsedništvo, če je o tem kaj dognalo ali odredilo preiskave, da bi se izvedelo za vzroke teh škandalov, in, če je poskrbelo, da se njih nadaljevanje ustavi ter prepreči ponovitev.« Predsednik je odgovoril, da mu ni mogoče podati takoj ni kakega zadovoljivega odgovora, ker je zvedel šole pred nekaj urami, da bo moral seji predsedovati. (Bil je prvi podpredsednik de Baseggio). (76) Nekdo pa je videl v neredih še nekaj drugega. V »Triester Zeitung« je pisal neki »tukajšnji trgovec« : »Včerajšnji trušč je bil zelo podoben neredom, ki so se dogajali v zadnjih dneh v Benetkah, pri katerih so Nemce dejansko napadali, blago kramarjev v Mercerijah razmetali iz izložb in slučajno padlo nemško besedo vzeli kot žalitev — 'n se tako pač lahko porodi domneva, da leži za goro več kot sosedstvo. Tudi če je eiovek dobrodušno nagnjen mnogo pripisati prenapeti lojalnosti okoličanov, sovpada organizirani iz-kruh danes na skoraj komičen način z dnevi, v katerih novi italijanski kralj slavi svoj prihod v Benetke in bo zvedel, kaj se od njega predvsem pričakuje; in da pride pri tem najmanj v poštev postavitev kitajske stene proti Trstu, si človek lahko odšli. Vendar so naši sosedje gotovo tako razumni, da vedo, 'la so zapore v trgovini zastarele in smešne neumnosti. Kjer Pa pamet ne zadošča, se posebno v Italiji špekulira na strast '_n trenutek, ugoden, da podnetiš strast, je najbrž dobro izbran: če ogenj že gori, ga tukaj znajo tudi vzdrževati. Stvar je enostavnejša in zato lahko razumljiva; naši postopači in kmetje 30 se nekaj naučili in bodo menda kmalu razumeli, kdo jih je i'i>peljal; o nacionalnem gospodarstvu bodo kmalu toliko razu-J^eli, da bi nam nič ne moglo bolj škodovati, kakor če tukaj 'zkl jučimo furlanske težake, dojilje in vino — to bodo kmalu 'lojeli; in s tem gre trušč tukaj pač mimo. A o tem, kar naši sosedje hočejo, bomo morali še večkrat slišati.« (77) Osem dni po Hermetovi interpelaciji prinaša »Triester 'Citung« sledečo vest: »Kakor poroča "Diavolctto", je te dni "to aretiranih približno 30 oseb, večjidel tujih težakov, kate- — 392 rih sredstva za vzdrževanje so zelo problematična in bodo pod cskorto odpravljeni v svojo domovino.« (78) Na seji 3. decembra je župan dr. Carlo Porenta odgovoril Hermetu: »Na Hermetovo interpelacijo vsebovano v komaj prebra-11 nem zapisniku, in o vzrokih obžalovanja vrednih dogodkov z dne 9.1.m. (točno bi bilo 8. preteklega mesca, J.M.) ter o ukrepih, da se njih nadaljevanje ustavi, sporoča: da so isti dan organi varnosti priprli 196 oseb. kompromitiranih pri ne-redih, od katerih je bilo samo 14 ljudi predanih sodišču za nadaljnji postopek; med njimi dva pripadniku meslno-okoli-čunskega bataljona (podč. J.M.); da je proti omenjenim še Vedno v teku kazenska preiskava, katera sama bo lahko razkrila vzroke škandala in odgovornost posameznih aretirancev. Za tem bo mestni svet lahko prosto ukrenil, kar bi bilo potrebno. Zagotavlja, da so vse oblasti ob pojavu neredov takoj izvedle učinkovite ukrepe, da bi nerede že v kali zatrle; tako z okrepitvijo velike straže (*), kakor tudi s kroženjem močnih patrol po mestu. Komaj je izvedel za obžalovanja vredne dogodke, o katerih sta ga obvestila gospoda svetovalca Machlig in Minas, sc je podal k Nj. Eks. baronu namestniku, da bi zapro-sil za njegovo pomoč, ki naj bi zadušila nerede, ki so grozili osramotiti dostojanstvo, koristi in ugled mesta. Nj. Eks., kakor tudi ravnatelj policije in vojaški poveljnik so zagotovili, da kodo razvili potrebno energijo; v dokaz, kako so bili ukrepi Učinkoviti, omenja, da se od tistega dne nespametni poizkusi uiso več ponovili.« (79) Okoličani (katerih nezadovoljstvo zaradi ekonomskih vzrokov že poznamo in za katere se gospod Hermet in njegovi '*) Velika straža je imela stražarnico na trgu sv. Petra (Piuzza granae) približno tam, kjer ima danes vhod župan na levem krilu občinske palače- Tedaj je bila tam pisarna c. Ikr. deželnega sodišča. Vojaki te straže so stražili tudi namestniško palačo ob morju. Objavljena slika imenovanega trga je nastala okoli leta 1830. in na njej je videti številne okoličanke ter Okoličane z značilnimi nošami in pokrivali. prijatelji niso zmenili) niso bili pri demonstracijah sami. To razkriva sodnijska razsodba, ki jo beremo v »Triester Zei-tung« in sicer: »Včeraj so imeli sklepno razsodbo proti tistim posameznikom, ki so se 8. novembra udeležili nemirov proti furlanskim težakom ipd. Z včeraj opoldne objavljeno razsodbo so bili zaradi javnih nasilstev po paragrafu 98, litt. a in b kazenskega zakona, obsojeni: Thomas Scherzer, 43 let, težak, bivši vojak. Thomas Melle, 39 let, kočijaž, in Anton Cessar, 44 let, težak, vsak na tri tedne z enim postom v tednu; dalje: Franz Peruz, 39 let, težak, Stefan Krise, 46 let, težak, vsak na en teden z enim postom; Franz Mattesich, 35 let, težak, na dva tedna z enim postom; Anton Hammerle, 37 let, težak, tri tedne; Josep Juriscovich, 36 let, težak, bivši vojak, Joseph Zock, 20 let, kamnosek (od okoličanske milice), Joseph Nor-dio, 19, let, zasmolač, bivši vojaški prostovoljec, in Jos. Miche-lutti, 19 let, težak, vsak na dva tedna; končno: Franz Tekauz, 43 let, težak, in Joseph Ferluga, 20 let, kamnosek (od okoličanske milice), vsak na en teden navadne ječe. Vseh trinajst je bilo med preiskavo zaprtih.« (80) Po teh vesteh ni bilo v zvezi z izgredi nič več brati v mestnih časopisih ali občinskih zapisnikh. Pa tudi drugje mi ni uspelo najti ničesar več. (nadaljevanje prihodnjič) BIBLIOGRAFIJA (VIII) Če ni omenjeno ime kraja tiskarne ali založništva, naj se bere Trst. (07) PAHOR prof. Samo — Nastanek in vzpon kmečkih čitalnic v tržaški okolici 1863-1869; v JADRANSKEM KOLEDARJU 1968, str. 130. Izd. ZTT. (68) LOVVENTHAL Jacob - Geschichte der Stadt Triest _ I. del, str. 151 in 179. Lloyd, 1857. (69) CUCCAGNA Alesandro - Antiche carte geografiche delta Re-gione Giulia, ter SCHIFFRER Carlo - Antiche piante topogra-fiche dii Trieste (Atti del XVIII Congresso geograflico italiareo, Trieste 4-9. 'aprile 1961) Istituto geografico delVUniversita, 1964, str. 390. Tip. Moderna. (70) GORI Agostino - (v Storia politica dTtalia) II Regno dTtalia (18601900) — str. 463- Editrice F Vallardi, Milano, 1904. (71) IL CITTADINO - 9.XI.1866, str. 3. (72) GESTRIN Ferdo in MELIK Vasilij . Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918 - str. 148, DSZ, Ljubljana, 1966 (73) CIVICO MAGISTRATO - Resoconto virtuale della Civica am-ministrazione nel trieranio 1870-1873 - str. 44. Lloyd, 1873. (74) TRIESTER ZEITUNG - 8.XI.1866, str. 3. (75) IL CITTADINO - 8.XI.1866, str. 4. (76) VERBALI DELLE SEDUTE DEL CONSIGLIO DELLA CITTA’ -(XXVIII. seja) 16.XI.1866, str. 129/1., Tip. Lloyd. (77) TRIESTER ZEITUNG - 9.XI.1866, str 3- (78) TRIESTER ZEITUNG - 24.XI.1866, str. 3. <79) VERBALI DELLE SEDUTE DEL CONSIGLIO DELLA CITTA’ -(XXX. seja) 3.XII.1866. str. 139/1., (drugo oštevilčenje). Tip. LIoyd. (80) TRIESTER ZEITUNG - 22.XII.1866, str. 3. V. Z. REŠITEV v sanjah sem videl, da si vpregla srne in preko nebesnih poljan peljala si se po sončno srečo, ki je pala v prepad za strme gore, kjer so črne Pošasti stale in krvavo trnje stražilo pot. Ko bi se bala, ^i strašna gora tvojo pot končala: Zabliskale so podkve se srebrne, brez dvomov si pognala čez prepade. Razklala se je noč, sonce je vstalo, obsulo te je z zlatom zarje mlade in z roko v roki te na svet peljalo. Nenadoma so padle vse pregrade, vsi ptiči, cveti so ti dali hvalo. Zamaknil sem se v tvoj obraz bleščeči in se prebudil v najčistejši sreči. SVETLANA TRATNIK ŽIVETI V ČASU Živeti v času, Živeti s časom, Živeti ob času ali pa izven časa. Živeti ob reki, ki je čas. Metati kamenčke in gledati kroge... Živeti s časom, hoditi z njim — roko v roki, čas pa gre me prehiti, sploh ne vem, če je kdaj hodil ob meni, hodil počasi zaradi mene. Živeti v času, čutiti čas, kako gre, kako te pusti samega. Zavedati se slehernega trenutka, kakor kapljica vode, ki zdrsi po tebi. Čas je sedanjost, je preteklost, je prihodnost. Preteklost je kakor smetišče; polno lepih, toda nekoristnih stvari. Zažgati moram to smetišče, da mi vonj po starem ne uniči želje po novem. trenutki sedanjosti Zgorevajo sami v sebi. Prihodnost je želja, Želja po novem, Po lepem, Po dobrem. Prihodnost je včasih Ponavljanje dejanj preteklosti. Pekli so mi: >>t/ času, ki ti je dan, nioraš opraviti vse delo.« (Ne vem, kolikšen čas mi je dan). ”Če ga ne boš opravila, Se boš ponovno vrnila, da ga opraviš.« kaz pa se borim s časom, tečem, hitim, sanio da bi bila pred njim. Pa ne pomaga; Vedno me prehiti !» jaz ostanem tam zadaj ln mu niti ne pomaham. živeti izven časa Pomeni biti brez listov, hrj°, a se je Gale za hip ustavil in zamrmral: »Blagoslovljena bodi znanost, ko se združita norišnica ln mrtvašnica.« Diplomatska taktika izmikanja velikemu srečanju s Profesorjem Jazbecem je Deua po srečnem naključju iznenada postavila v sobo za zdravljenje s šokom, kamor ga je Potisnil prijazni kolega psihiater, kateremu se je kajpak mudilo. V dolgi sobani so na posteljah ob steni ležali bol- niki v insulinskem šoku, ki jih bo treba obuditi. Potem bodo pripeljali tiste, ki jih bo moral šokirati z elektriko. Deu se je počutil nebogljeno. Nilz postelj Ob steni je spomnil na neskončno dolge mesece, ko je služil kadrovski rok pri pehoti. Kasarna in tale norišnica — neverjetna podobnost! Že po opremi. Železne postelje, mrke sive stene in kup ljudi. Smotri zbiranja ljudi se morda nek Oliko razlikujejo. V vojski silijo ljudi v agresivna stanja, tukaj jim poskušajo nekaj agresivnosti odvzeti. No, zdajle je kolega psihiater začel z obujanjem prvega bolnika. Tlačil mu je dolgo gumijasto cev skozi nos v želodec, medtem ko je bolnik ohlapno brez zavesti napol visel na bolničarjevih rokah. Potem so skozi cev vlivali v bolnikov želodec cu-k ra no vodo. Pri enem od bolnikov se je serijski postopek prisilnega cukranja zataknil. Cev je zlezla v sapnik namesto v požiralnik in psihiater je večkrat ponavljal posikus, ki se ni hotel posrečiti. Na vrsto so prišle zdravnikove kletvice in nazadnje, ko je psihiater opsoval bolničarja, je cev vendarle zlezla na pravo mesto. Medtem so se začeli prvi bolniki že prebujati iz šoka, postajali so glasni, nemirni, preklinjali so im zmedeno govorili — Deu je drugič tokrat dezertiral. Seveda brez slovesa. Tolažil se je, da je med vsemi nenavadnostmi zdravniškega poklica delo v mrtvašnici morda za spoznanje mirnejše od ritma v norišnici in globoko se je oddahnil, ko je zajel spet zatohlo sapo na pragu prosekture. Pegan in Gale sta medtem prodrla do Jazbečeve tajnice. »Ah, doktor Pegan —,« jima je prišla naproti, ko sta vstopila im Gale je takoj uvidel, da je Pegan tukaj res doma. Vdal se je v usodo, da bo ostal spričo nenavadne Poganove popularnosti rezervno kolo in se naglo ogledal p° sobi. Solidna sprejemnica, v kateri gospoduje ženska. Bogate zavese, ki se dajo potegniti prek okna. Okusna op roma, veliko ogledalo, lestenec z desetinami naveskov iz kri- stalnega stekla, ki ob večjih gibanjih v prostoru tajinstve-n° podrhtevajo. Masiven kauč, ki ne sili v ospredje. Zleknil se je vdano prek fotelja ob klubski mizici, ko da namerava tukaj počakati na kosilo, a vtem so se odprla mehko obložena vrata v ravnateljevo sobo im ina pragu se je prikazal profesor Jazbec. Gale, pripravljen na vlogo rezervnega kolesa, se je iz rutinske vljudnosti dvignil. Tedaj je v svoje presenečenje spoznal, da je bil sam v sprejemnici. Za vraga mu ni bilo jasno, kdaj sta tajnica im Pegan izginila iz sobe. Deloma Jasno mu je bilo, da si stojita z Jazbecem sama nasproti. »Gale — asistent doktor Gale,« je hitel s predstavljanjem. »Me srčno veseli, dragi tovariš. In jaz sem ravnatelj Profesor doktor Vili Jazbec. Me veseli. Da. Kar vstopite, tajnica vas je bila najavila. Pridite. Me resda, kajnedane, veseli.« Sekunde predstavljanja so bile mimo. Trenutki vstopanja v Jazbečev kabinet tudi. Kaj zdaj? — je brnelo Galetu po glavi. Jazbec mu ni dal mnogo odloga za razmišljanje. Naj-Prej mu je odredil stol za veliko okroglo mizo sredi sobe, 40 je Gale pravkar hotel v svoji hudi stiski enostavno sesti v naslanjač ob vratih. Sedel je torej na stol za okroglo mizo, na kateri so stale skladovnice 'knjig, revij in raznovrstnega papirja. Jazbec je sedel na drugo stran literarne g°mile na mizi in če ga je Gale hotel videti, se je moral Uckoliko dvigniti ali se skloniti na desno stran, da je gle-al Jazbečev prijazni obraz iz vogalne perspektive. »Tako torej, kajneda, vi ste tudi naš patoanatom,« |L' dejal profesor Jazbec. »Tudi.« Galetu Jazbečev 'tudi’ nikakor ni bil všeč. 'Tudi naš Patoanatom' je pomenilo, da je Gale vendarle rezervno °t°, 'tudi' zdaj, ko se sam pogovarja s profesorjem. Jaz-Cc je bržčas patoanatomiski naraščaj numeriral: 'prvo', 'tudi', mato morda 'tudi-tudi’ ali 'nazadnje'. In Galeta je uvrstil na drugo mesto. »Tudi vi, kajneda-neda, obducirate duševno boline. To se pravi, trupla duševnih bolnikov, kajnedane.« Gale ni mogel predvidevati, kaj bo odgovoril, ko ga bo Jazbec tretjič oštevilčil s 'tudi'. A za zdaj je še potrpel. »Tudi.« »Tako, talko. Lepo, dragi tovariš. Veseli me vaša prizadevnost. In povem vam še to: profesor Vili Jazbec izredno ceni vašo dragoceno pripravljenost za navezovanje strokovnih stikov. Vaš obisk, kajneda-meda, je pristen izraz pripravljenosti. Kajneda.« »Tudi pripravljenosti,« se Gale ni mogel odlepiti od besedice 'tudi'. »Seveda — brez zamere — a tudi psihiatrične diagnoze včasih bolehajo. Jim morda tudi kaj manjka. Mislim tudi na somatski del. Seveda — brez zamere — samo psihopatološka diagnoza, a bolnik ima telesno, somatsko bolezen tudi, to tudi ni v redu.« Gale je po tej skrotovičeni besedni igri imel strahovito slab občutek, a pričakoval je, da je Jazbeca malo u žugal- »Krasna zapažnja, dragi tovariš im — dovolite, kajneda, meda — dragi kolega!« je zapel profesor Jazbec. Iz njegovega glasu je donela tolikšna prisrčnost, da je Gale osupnil. »Vidite, dragi kolega in tovariš, vidite— tisto, kar jaz osebno, talko gotovo kot se imenujem Jazbec, stalno poudarjam: celotnost psihosomatska! Ta celinskost je celo vam, morfoilogu, povsem naravna. Če je nekje ni, kajneda, vam manjka. Pridete im jo reklamirate. Kajneda. Krasno. In jaz še enkrat poudarjam: moderna psihiatrija ni ne sme biti me organsko, metafizično dušeslovje. Ne! Ona je organska znanost...« Sledilo je obširno predavanje. Jazbečeve besede o sodobni znanosti psihosomatiki so razburjale ozračje sobe. Zlepljale so se v pisano, bučno melodiko. Sem pa tja Jc kakšna lopnila trdneje ob steno in Gale je z zanimanjem čakal, kdaj se bo okrušil omet, kje bo zažvenketalo steklo ln kako bo, če se bo iz kozarca dvignil vihar, ki bo pognal grmade papirja z mize. Melodika predavanja pa se je unesla v razboirito, a zelo enakomerno curljanje besednih tonov, ki so sestav-Ijaili tvorne stavke. Gale se je udobneje poravnal v naslo-nJalu. Besede so ga zazibavaile v mirno stanje telesa, plavajočega ina negibni morski gladini. »..me visi v zraku. O ne! Kajneda — ne...« Gale se je zalotil, da ga Jazbečevo pripovedovanje Uspava. Vseeno se je moral premakniti. V nogo, prekrižano Prek druge, so mu nemarno zlezli mravljinci. »... je trdno, kajneda, na tleh.« Gale je polbudno uganil, da postavlja Jazbec na trdna t‘a svojo priljubljeno psihiatrijo. Z vzgibom dobre vzgoje Se Je hitro nalahno priklonil proti gori papirja pred njim na mizi, izza katere je prihajali Jazbečev bariton. »... brez kakršnega koli pretiravanja, kajneda! psihia-trija včeraj, psihiatrija danes...« »...in psihiatrija jutri,« je Gale dopolnil Jazbečev sta-vek po svoje Vmes je smelo zastokal. Mravljinci v nogi, 1 Jo je bil oprl na tla, so ga zbodli. Ko stotine iglic, ki so ušpičile vse, tudi tiste majnežnejše živčne končiče stopala! »Krasno! Prekrasno, dragi kolega!« ga je pohvalil Jaz-ecev bariton. »Vaša odzivnost, kajneda! Naravnost sijajno!« . Gale se je dvignil in spet priklonil. Vedenju je hotel t)ritekniti najbolj vidno nalepko civilizirane osebnosti in Upal je, da bo s takšno gimnastiko dokončno pregnal mrav-Jmce, ki so se mu sprehajali po odreveneli nogi. »Sedite, dragi kolega. Imava še čas, kajne,« ga je po-ami profesor Jazbec. »Kramljati z vami, dragi kolega, svojstven užitek. Pravim 'svojstven', kar pomeni 'daleč Proč od konvencionalnosti’. Z vašim 'jutri' ste ubrali dokaj Uuvsakdanjo pot, tako gotovo kot ne gre dvomiti, da sem Jaz Jazbec.« Gale ni dvomil, kdo od obeh je Jazbec. Zašel je v Jazbečev brlog in treba bo najti način, kako uiti. »Jaz pribijam: kjer se razkraja psihiatrija včeraj, postane nesmiselna psihiatrija danes — vi me pobijate: nesmiselna je tudi psihiatrija jutri. Vi gledate strogo kritično v prihodnost, kajneda-neda, kolega.« Gdle je trznil od presenečenja. Tja v dan je bil vrgel puhlo frazo, v Jazbečevih veščih rokah je iz nje zrasel debel sad — kdo živ in zdrav ne bi bil presenečen? Profesor Jazbec se je Galetu zdel ko dober vrtnar. Sleherno cvetko, ki požene kjerkoli v zelniku, zna nemudoma vsaditi v vrt svojih idej,. Cvetka dobi potem Jazbečevo podobo, kar pa ne pomeni, da jo nova podoba kazi. Včasih vsaj ne. Kako bi profesor Jazbec vozaril po stnnišču, kjer poganja čistokrvno oblikoslovje? — je šinila Galetu v glavo hudobna misel. Psihiatra kaže zapeljati na polje stoodstotne telesnosti. Razpeti ga med nepopustljive ispone anatomije. Nekam pač, kjer se dušeslovni manevri ne morejo obnesti. »Trdne so samo oblike. Relativno trdne. Vse drugo se spreminja hitreje od zunanje podobe,« je dejal in bil pre-pričan, da je zaoral svežo brazdo. »Seveda!« se je razveselil profesor Jazbec. »Ideja oblike! Organska, 'telesna nujnost! Prejle sem jo natanko izrisal, kajneda.« Gale si je moral priznati, da se ga v razgovorih z Jazbecem drži smola. Namesto da bi Jazbec pred robavsasto telesnostjo onemoglo otrpnil, je ob njej zaživel. Malce obotavljanja, pa bo Gale spet stal sredi govorniškega odra in ne bo vedel, o čem pravzaprav govorijo. »Nujna telesnost,« je ponovil Jazbečeve besede. »Telo je neizbežno,« je modro nadaljeval. Da bi potrdil, kako je bil razumel Jazbečeve besede, ki jih ni slišal, je še dodal- »Smo to, kar je naše telo.« Profesorja Jazbeca je pripomba navdušila. France Gorše, Katarina Vatsko, tgana glina, 1910 »Prekrasno!« je dal dušika svojemu baritonu. »Smo telo, torej smo. Jaz pa bi še dodal, kot sem ugotovil že prej: le: v njem se očiščujemo.« S funkcijo očiščevanja Gale tudi ni bil na tekočem-Ko je Jazbec bil razvijal poglede na moralno očiščevanje duševnosti v družbi osvobojenih osebnosti, se je on zibal na morski gladini 'in se bratil z galebi v soncu. »Saj res, čistilo,« je slepo pritrdil. »Čistilo? Nenavadna prispodoba, a zelo izvirna.« Jazbec je miise! Galeta, ki so mu mravljinci v nogi potresli glas, razumel kot posrečen dovtip. Moralno očiščevanje, ki ga je Gale predelal v čistilno sredstvo, je dalo nove pogoje Jazbečevi iznajdljivosti. »In kajneda — čistilo ?V kakšni podobi? Prašek? Ali morda milo? Skoraj dvomim, da štejete med vaša čistilna sredstva izpraševanje vesti.« »Seveda ne,« se je zasmejal Gale. Znanstveno debato z Jazbecem je nehote pripeljal do višine otroškega vrtca, kjer si pripovedujejo smešne zgodbe. »Zakaj pa ne tabletke? Ali odvajalno sredstvo? Tudi tega štejemo k čistilom.« »Ho, ho! Čudovita, dckameroinsko sočna prispodoba!« se je razgrel Jazbec. »Naj me zlomek, če bi sam prišel na tako plastično misel! Psihiatrija kot odvajalno sredstvo družbe — saj to je oenadkriljivo!« Galetu mi povsem ugajalo, kako je Jazbec osuknil razgovor nazaj na psihiatrijo. On je očiščeval is čistilnimi sredstvi telo, Jazbec pa jilh je predelal v dušeslovno prozo. Hotel je protestirati, a Jazbec ga je prehitel. »Vedi zlodej, kaj bi porekli novinarji nad vašo stilistiko,« jie bobnel Jazbec. »Jaz pa vem, kaj bi rekli. Da da, vem-Rekli bi: tale dovtiipni mož na nekaj cika; namiguje na mračno stran psihiatrične službe... psihiatrična služba je torej Dantejev predpekel družbe... In jaz, nedvomno Jazbec, bi tedaj hotel videti obraze naših družbenih velemojstrov. Tistih, da, kajneda — saj ste uganili, 'koga mislim — tistih, ki menijo, da naj bo norišnica humanejše nadomestilo za policijske trdnjave.« Gale se je v ozračju Jazbečeve odkritosrčnosti počutil hipoma ko muha v paj kovi mreži. Ujet, povit v slinasto vezivo. Pokončan. V nekaj minutah ga je Jazbec, zaničevana dušeslovna zguba, popeljal najprej v lagodje, mu nato nadel okrasja zmagujočega viteza, nazadnje pa ga duševno zatrl. Profesor Jazbec je bil o razgovoru drugačnega mne-nja. Žarel je v nadoscbni velikodušnosti. Galetu je izročil tiskano vabilo za svoje javno predavanje, ki je imelo zelo obetajoč naslov: Problemi psihiatrije v prizmi sodobne psihosomatske znanosti, brez posebnega poudarka na civilizacijskih nevrozah, pač pa z ozirom na premike v moderni družbi zaradi moralno-strukturne neenotnosti. »Z vašo premočrtnostjo ste me navdušili,« je dejal Jazbec, ko je ob slovesu krepko stisnil ohlapno Galetovo mko. Gale tov prihod v mrtvašnico je bil dolkaj glasen. Pe-San in Deu sta ga vsaj slišala. Tičala sta pri profesorju Kaču in ga morila z drobnarijami iz obdukcijske prakse. Slekla sta na ušesa, kako bo ko sc bo Gale vrnil z njiho-Ve skupne ekspedicije koit zadnji član odprave, 'ki je edini dosegel cilj in se celo živ vrnil. Gale se je sprijaznil z ugotovitvijo, da nobenega obeh Uubih kolegov ni na spregled. Sedel je k mikroskopu. Galetu je bilo znano, kako se javno šušlja, kako zapirajo Nezaželene osebnosti v norišnice, namesto v sodnij ske za-P°re. A nad znanstveno utemeljitvijo, s katero ga je naredil budnega profesor Jazbec, je bil vendarle malce presunjen. Ni mogel dojeti, s čim je zaslužil tolikšno mero zau- panja in je zato nekoliko sumljivo pogledal profesorja, ko se je obenem dvignil k odhodu: »Tudi vi ste naš profesor.« Profesor Jazbec ni — kajneda — našel nobene povezave med Galetovo pripombo in katerimi koli svojimi besedami, čeprav je Gale želel, da bi profesor čutil vsaj nekaj povračila za »tudi« našega patoanatoma. Nasprotno. Jazbec mu je izročil kot znak posebne naklonjenosti tiskano vabilo na svoje predavanje v Ljudski univerzi z naslovom: Problemi pri reševanju psihiatričnih vprašanj v prizmi sodobne psihoanatomske znanosti, zlasti z ozirom na občutno pomanjkanje psihiatričnih hospitalskih kapacitet, brez posebnega poudarka na civilizacijskih nevrozah. Potlej je Gale smel oditi. Njegov prihod v mrtvašnico je bil slišen. Iskal je v obdukcijskih sobah, iskal v kabinetih. A Pegan in Deu sta tičala pri starem Kaču, slučajno sta imela pri njiem nekaj opraviti, ker sta predvidevala, da Gale ne utegne biti ravno najboljše volje, ko se vrne z osamele ekspedicije. Prav malo verjetno se jima je zdelo, da bi ju iskal pri profesorju Kaču. Imela sta prav. Gale se je medtem umiril. Slove! Ta misel je veljala asistentskima kolegoma. Norec! — Jazbec je imel trenutno največ možnosti za ta izraziti naslov. Čistilno sredstvo! ... zakaj ne odvajalno sredstvo? Purgativ družbe! — Tako je potlej Gale ocenjeval psihiatrično službo v rokah Jazbeca na braniku revolucionarnih pridobitev. 4. POGLAVJE Najprej so zabrnele telefonske žice, nato se je kabinet profesorja Lojevskega spet enkrat odišavil s turško kavo, ko je profesor Ven tura obiskal sodnega medicinea. Venturima zunanjost je bila zmeraj po svoje vznemirljiva. črni naočniki pod nekoliko položnim čelom in košato omelo pod krepkim nosom so izrisali v Ven turi nekaj tistih osnovnih značilnosti, ki se ob vsaki priložnosti upirajo ostalemu svetu. Če ne kot stoodstoten spomenik dobe in njenih navad pa vsaj 'kot vzorec osebnostne mistike, ki lahko odbija in navdušuje hkrati, ki poudarja značilnosti v vedenju ali pa zapeljuje k napačnim predstavam o pomembnosti nosilca tako imenitnih ličilmih pripomočkov. A tokrat je Ventura deloval že kar razburljivo. Brki so tršato silili prek ustnih kotov navzdol v ploski podbradek in za črnino naočnikov se je dalo slutiti hude poglede. »In vse to pred polnim avditorijem!« je razlagal Ventura. »Tako rdkoč pred našimi študenti! Pred temi potuhnjenci, ki bodo prihajali odslej na naša predavanja le še zato, da bodo v nas gledali Jazbečeve norce!« Lojevskemu so zgodbe s prepričljivega Jazbečevega Predavanja že bile poznane. Še istega dne mu jih je tople Posredoval kirurg doktor Senca, dan nato otroški zdrav-nilk Butala in zatem še laboratorijski zdravnik Pilko. Ti trije so stvar opravili telefonično. Ventura, ta se je zdaj osebno potrudil k Lojevskemu. »Mi vsi si prizadevamo po najboljših močeh — — odpovedali smo se privatnim praksam... za cilje naše družbo — potem pa pride tale profesor iz norišnice iin nas javno proglasi za svoje!« Lojevski se ni poglabljal v Venturovo pripovedovanje. Spričo tega, kar je že bil slišal o Jazbečevem predavanju, je bilo Venturovo govorjenje neizčrpna anekdota. Profe-s°r Senca, ta je na primer bil korenit. Jazbečev pedagoški Pastop je potisnil pred Lojevskega sicer neosebno, z akademsko odmerjenim mirom, v katerega pa je natrosil toliko moralnih dejstev, da so potresla vsaj prestiž univerze. »Navadno hujskanje! Čisto navadno, neodgovorno hujskanje!« je medtem govoril Ventura. »Im koga se da maj-Prej nahujskati — seveda študenterijo.« Študentje so Ven turi nasploh bili trn v peti. Ob tejle priložnosti pa so mu prišli neverjetno prav. Lojevski je nemo prikimaval Venturi, medtem ko je njegov pogled veljal obsežnemu pepelniku, ki je pred njima na mizi razkazoval svojo kristalno svežino, a je bil pravo smetišče, polno čikov in pepela. Sredi pogorišča je ždel jabolčni ogrizek, ostanek malice Lojevskega. Na tem aromatičnem, že porjavelem razkošju se je pasla muha. »Pravzaprav izgred! Jazbečev izgred zoper akademsko čast!« Venitura je z roko zamahnil nad mizo. Da je mahnil nekoliko nižje, bi bil z rokavom potegnil po pepelniku in Lojevski se je zbal za pepelnikovo vsebino. Vihar iz Ven turovega rokava utegne dvigniti oblak pepela in pregnati muho. Previdno je potisnil zatorej pepelnik proti robu mize. Tam je ob vogalu stala človeška lobanja, na njenem čelu je zijala luknja. Vstrel. Dragocenost iz ubijalske zbirke profesorja Lojevskega. »... zadeva sodi torej v pristojnost častnega razsodišča.« Lojevski se je zganili. Muha, ki je dotlej ni premaknila nevarna Ven turova bližina in jie za t o osvaj ala tilho pozornost in odobravanje profesorja Lojevskega, je iznenada v brenčečem loku švignila skozi zrak in ušla njegovemu krat kovidnemu pogledu. Že v naslednjem hipu pa je pobren-čavala v lobanji na mizi. BzzZz-z—zz.ZZZz.—z-bZ! »...v pristojnost častnega razsodišča,« je ponovil Ven-tura in dodal: »Torej v vaše pristojnosti!« Lojevski je bil predsedujoči pri častnem razsodišču-Poleg vseh možnih nalog, s katerimi si je prizadeval urejevati nemirnost časa, si je naprtil še to funkcijo, na katero ga je zdajle spomnil Ventura. Iz lobanje so pobmovali borbeni zagoni muhe. BZZzz! — BzzZ! — ZZzzzz — Iskanje poti v svobodo je bilo glasno, jezno, nato pa se je unešlo v zmerno, skoraj miroljubno pobrenčevanje bzzZ — Z-ZZ-zz — zbzZZzz — bzzZ-Zzz-z-zzz. »Če pritisnete na prave registre, ibo borall nazadnje tudi študentski odbor zavzeti konstruktivno stališče,« je razvijal Ventura daljnosežne predloge. V Lojevskem bzz—zzz-z-zz—zzz-Z! so se včasih istorodni vtisi hitro pričeli stapljati v miselne usedline z — z — zZ! Tako je tudi tokrat v njem že sedelo opozorilo doktorja Pilka. Pilko ga je prvi opozoril na študentski odbor. Pilko je tudi najbolj razborit med tistimi, ki so izkopali bojne sekire zoper Jazbeca. Razborit in radikalen: častno razsodišče! če ne, potem redna sodna pot! Jazbecu bomo že dali vetra! Lojevski zz—zZZbZzzz—zz-z ni imel razloga dvomiti, da bi vsi tile strici skupaj ne znali napraviti precej prepiha okrog Jazbeca. Doktor Sen-ca — bratranec mu je podpredsednik deželne uprave. Ustoličen vsaj za desetletje. Pilko je v svaštvu s sekretarjem na ministrstvu za zdravstvo. Ventura — osebni zdravnik žene Predsednika Vrhovnega sodišča ZZ! — ZZ! — BZZ! In seveda tako naprej. Vsak prede svoje niti poznanstva zzz-zzZZZZ-zzzzzzzz in lahko postane neverjetno vpliven. Če se spajdaši Senca s Pilkom in jim pritegne še Ventura, potem bo imel Jazbec kmalu pol deželne vlade ter zdravstveno in sodno oblast na svoji grbi ZZ!----------- BZZ! »Danes se iz nas spakujejo študentje, jutri bo na nas kazalo vse mesto!« Venturove besede so bile vrele ko slan krop. Lojevski zzzz-zzZzzzz je prikimal in spregovoril: »Branjevke na tržnici že vse vedo.« Najbrž je bilo v Venturovem pogledu nekaj dvoma. Ventura je namreč snel orne naočnike in z ribje sinjimi očmi debelo pogledal Lojevskega. Zato je Lojevski hitro dopolnil svojo izjavo: »Podatek izvira od moje gospodinjske pomočnice.« BB-ZZZ! — ZZ! — BZ1-BZZ! »Čujte, kolega Lojevski,« je dejal Ventura in polkazal proti vogalu mize. »Vas nič ne moti mušja serenada v lobanji? Po pravici povedano — mene dela nervoznega.« »Kako? Mušja serenada?« »Tale muha v lovanji.« »Muha?« »Da, muha!« »Čudno. Hočem reči — zanimivo. Nisem je opazil.« Nekaj dni je bil Lojevski na preži.Na sejah. Na notranjem ministrstvu, na ministrstvu zdravstva. Nekje mora stakniti Jazbeca. Slišati, kako zveni Jazbečeva stran je vsekakor varneje kot takoj ukrepati. Če Jazbec sploh ve, kaj je na predavanju rdkel o svojih kolegih. Če je tudi tako mislil, kakor je rekel. Če je rekel, pa ni tako mislili, bo isto, kot da ni nič rekel. Če ni vse vkup eno samo pretiravanje, vse to, kar se zdaj o Jazbecu naokrog pripoveduje. Kaj se ve kam se bodo — če pride do kakršnega koli pravdanja — prevesile sile zmage iin kdo bo povožen ec. Včasih so predhodni razgovori dragocena varnostna orientacija. Predsednik častnega razsodišča je navsezadnje kočljiva funkcija- Profesor Jazbec se je bil vdrl v zemljo. Kot nalašč. Lo-jovski se je zategadelj počutil nelagodno Kot na razpotju brez kažipota. Profesor Jazbec je medtem imel polno dela. Ne da bi bil lahko slutil, v kakšne višine je zadnji čas narasla njegova popularnost, je proučeval alkoholizem. Z asistentom in dvema podjetnima študentoma so se zaprli v preskusni laboratorij norišnice. Nažehtali so ise ga na stroške znanstvenega fonda na mrtvo. Da bi študija bila statistič- no stoodstotna, so to delali nekaj dni zapored. Od ponedeljka do četrtka. Bil je petek in profesor Vili Jazbec se je čil in svež zvečer pojavil v Klubu. Profesor doktor Jonatan Lojevski, ki je potlačen sameval v kotu pod obešalniki za plašče, Je začutil olajšanje, ko je zagledal Jazbeca. »Dragi prijatelj!« se je Jazbec razveselil Lojevskega. Prizanesljivo ga je lopnili po ramenu in takoj prisedel. »Ve-fnli me, kajneda, da smem prisesti. Tukaj — moja roka in moj prisrčni pozdrav! Kaj bova? Burgundca? Če bi smel Predlagati, kajneda, bi jaz iVli Jazbec, glasoval za ritoznoj-čana.« Lojevski je v pol ure samevanja pod obešalnikom za Plašče bil zvrnil četrt kozarca brizganca. Jazbečeva propaganda za buteljko se mu je zdela nevarna sprememba, a mu ni kazalo Jazbečeve ponudbe odbiti. »Vrag vedi — hočem reči, kdo ve, če je pristen.« »Pristen, pristen! Pa še k alko, kajne. Tako kot sem, Vorn, kaj je pristno. Ritoznojčan, ki ga bova skupaj pila, ni le pristen, temveč izviren! Zleze naravnost v emotivno sfero, jo čudovito pobarva in odveže notranje spone. Scala Pn pusti na miru. Ho-ho-o!« Kratko, izčrpno analizo ritoznojčana je Lojevski brez nbotavljanja vzel na znanje. Spričo dobrodušnosti, ki je Puhtela iz psihiatra, si je Lojevski obetal ploden razgovor. udi ozračje v prostorih Kluba se je Lojevskemu zdelo Zl*° Primerno za besedne manevre. Klub, ob večernih urah Precej obljuden, je edino ob petkih že mesec dni nazaj 1 skoro prazen. Deželni televizijski program je ob petkih Zvcčer oddajal napeto kriminalno zgodbo z ameriške celi-j^e v nadaljevanju in družbena elita, ki je sicer redno pri-,la.iala v Klub, je zdajle tičala doma v copatah pred ekrani ln uživala intimnejšo atmosfero. V Klubu je vladal petkov ttiir. »Najprej, da ne pozabim, kajneda-neda. Izvolite. Va- u° za javno predavanje. Posebej tiskano za moje prijatelje.« Lojevski je z narejenim zanimanjem vzel vabilo in ga razgrnil. Plakat z velikimi in majhnimi črkami, z rdeče tiskanim naslovom: Sodobna psihosomatska znanost in njena družbena vloga v luči civilizacijskih nevroz, zlasti z ozirom na občutno pomanjkanje hospital-nih kapacitet za duševno bolne. Lepšega uvoda, kot ga je dal sam Jazbec s svojim plakatom, si Lojevski za svoj načrt ni mogel zamisliti. »Predavanje bo kajpak podprto z demonstracijami — mislim reči, z nazornim predvajanjem,« je začel napeljevati razgovor. Dokle v lični oblekci iz črnega k lota z belimi volančki je postavilo na mizo buteljko. Jazbec je takoj natočil, nato sta z Lojevski m trčila. »Vaše predavanje napeljuje na pereče probleme,« je znova začel Lojevski. Ni hotel dopustiti, da bi v zapo-četem razgovoru nastala praznina, ki bi jo izpolnilo buteljčno vino. Tokrat je tudi dregnil v občutljivejši Jazbečev živec, Jazbec je takoj povzdignil glas: »Kaj se to pravi, napeljuje! Razgrinja in razrešuje' Kajne! Znanstvena analiza civilizirane družbe mora biti poznana najprej v družbi sami!« Ugotovitev je bila tvorna. Znanost v službi ljudstva-Lojevski se je s takšnim programom brez pridržkov strinjal. Nagnil se je k Jazbecu, da bi mu izrazil svojo strokovno solidarnost, a Jazbec se je medtem že pogovarjal z dekletom v klotasti oblekci o dunajskem zrezku z radičevo solato. Tudi o praženem krompirju je bil govor. Lojev-skemu ni kazalo, da bi k jedilniku dodajal svojo strokovno esenco, zato se je molče nekoliko umaknil. Goršetova galerija v Kortah Jazbec pa je moral imeti čudovit apetit. Namesto krompirja je naročil zvrhan krožnik krušnih cmokov, ki so kuhinji ostali še od kosila. Priporočil se je tudi, naj mu prineso poln kozarec v kis vloženih gob. Jazbečeva večerja se je vlekla čez poldrugo uro. Vmes je Jazbec z vseh strani s tolikšno natančnostjo osvetljeval družbeno vlogo sodobne psihosomatske znanosti, da Lojev-ski ni mogel več dvomiti v temeljitost Jazbečevih javnih predavanj in hrenovka, ki jo je med Jazbečevo večerjo pospravil, se je Lojevskcmu zdela kilometrsko dolga. Druga buteljka je stala na mizi. Na Jazbečevem licu so se vse bolj kazale poteze zadovoljnega, sitega človeka. »Pri vsem družbenem pomenu, mislim tukaj na pomembnost v skupnosti, pri vsej posplošenosti psihiatrija vendarle zdravi predvsem posameznike,« je dejal Lojevski. Bil je naveličan kruhovih cmokov ob Jazbečevem zrezku in psihosomatike. Edino vino ga je ob vsakem požirku nekoliko pokrepčalo. »Krasno! Sijajno! Zadeli ste v bistvo. Zdravljenje posameznika se preliva naravnost v zaščito družbe,« je zadovoljno, že dokaj bolj umirjeno predel Jazbec. Lojovskega je Jazbečeva dobra volja nekoliko motila. Zdaj-zdaj se bo psihiater šel še siesto in potem je on, Lojevski odbrenkal s svojim namenom iz Vloge predsednika častnega razsodišča. Lojevski je postajal čemeren. Izpraznil je pol kozarca in dejal: »Zdravljenje posameznika — hm! posamezni tabu— mislim reči — posameznik je ipak tabu.« »Tabu. Hudimana! Kako tabu?« »Kajpada tabu. Za občinstvo.« Lojevskega tabu Jazbecu ni bil povsem opredeljiv-Kaj, holadri, se plete zlajle v glavi Lojevskega? Jazbec j6 spretno čebljal z zobotrebcem prek čekanastih sekalcev in glasno zagodel: »Preklicana neumnost! Kako neki 'za občinstvo’? Saj to bi se po naše reklo 'za zdravništvo’, kajneda.« Da Jazbec ne razume, kam meri tabu? Čudno. Lojev-skemu se je Jazbečevo nerazumevanje zdelo čudno. Nesnovno, zato čudno. Če res me razume. Ali pa noče razu-rneti? Se izogiba? Jazbec sluti, da bo za tabujem še nekaj sledilo? In tega se zdaj izogiblje? Izogiblje se preciznim mislim Lojevskega? Hoče uiti ostrini Lojevskijevega duha, ki ga bo, Jazbeca, nazadnje razgalila z vprašanjem: povej, kako je bilo s tvojim predavanjem o norih kolegih?« »Kje neki! 'Za občinstvo’ nikakor me pomeni 'za zdravništvo' !« je dejal Lojevski. Zdelo se mu je, da v razgovoru s Psihiatrom spet dobiva krila. »A da ne! Kaj pa je potlej v našem primeru eno in kaj drugo?« »V našem primeru?« je Lojevski zategnil in posebej Poudaril besedo 'našem'. »Nie samo v našem primeru. Tako v našem primeru kot nasploh in povsod.« Oba sta pila in izpraznila kozarca. Jazbec je poškilil na Lojevskega. Morda je teh nekaj kozarčkov ritoznojčarna 'e prehud strup za sodnega medioinca. Da? Kaj se neki skriva za turobnostjo, katera osenčuje trioglati obrazek? kajne — če bi sodnega medicinca z imenom Lojevski povzdignili v plemiški stan, bi mu zagotovo v grb ugravirali 2alostni obraz. Lepšega viteza žalostnega obraza si še Cervantes ni mogel predstavljati. »Preklicano!« je dejal Jazbec. Njegov glas je postajal obrovoljen, naravnost dobrohoten. »Preklicano! Tako kot Jazbec — midva tveziva takšne neumnosti... Saj, saj! nko nasploh kot posebej. Tako v našem primeru, kot povsod in nasploh. Toda kaj? Ste tako prijazni, pa mi zdajle h Profesor Jonatan Lojevski poveste, na kaj se vse vkup sPloh nanaša? Ha? — Kajne...« Lojevskega je psihiatrova dobrohotnost bodla. Naj-Prej siesta, in zdaj, pred spanjem še nekaj zabavnega progama — najbrž si je Jazbec omislil takšen urnik. V za- bavni program je ugradil tudi njega, Lojevskega — Lojev- , , . * O-----------------------------------O-' J ~ 1 i je imel nekaj tehtnih razlogov, da je postajal bolj lojev-- Kijevski kot sicer. Namrgoden, oglat, telesno in duševno pomečkan. Zlodej vedi, če bo tretja buteljka prinesla odrešitev. »Vse skup se nanaša na tisto prvo. O čemer sva sploh govorila.« Lojevski je znal govoriti zelo tehtno, zdajle pa je besedam dajal toliko tehtnosti, da se je Jazbec globoko zamislil. Na! — Lojevski ima nekaj za bregom. Kajne. Pa ne zna s stvarjo na dan. Zakompleksan tič, tale Lojevski. Fantek, ki so ga vrstniki na gmajni vsak dan našeškali — zdaj pa so mu dali veliki ljudje žezlo: na, Vladaj! Zdaj si odrasel možic! Kajneda-neda! »Najprej sva govorila o individualnem tabuju,« je prizanesljivo dejal Jazbec. »Mi niste hoteli s tem v zvezi nekaj posebnega reči?« Lojevski bi bil onemel, da ga ni razgibaval ritoznojčan. »Hotel sem. Nekaj čisto posebnega — fic! Čisto posebni fic! Kako je z vašimi bom-bo-lniki? Fic-fic! Vaši bolniki ssso-o za publiko tabu. Tabu?« Jazbec je bil vesel. Ni bilo dvoma — ritoznojčan je Lojevskega že lepo ogrel. Tudi sam se je že počutil kot v nebeški pernici. Tako! Spet trk! Pa tokrat dks! »Jaz, tako kot sem Jazbec doktor Vili, jaz ljubim svoje bolnike. Fic — he, he! Deluje zelo zabavno.« Lojevski se je poskušal poglobili v Jazbečeve besede. Nekaj je zdajle Jazbec povedal o svojih bolnikih — kako je že rekel? Nekaj je Jazbec bil rekel, pa ga je nekaj preglasilo. Nekaj je preglasilo Jazbečeve bolnike — bim... bim... bim zvoni po ušesih Lojevskega... »Bim-bam-bom-bo... boooolnilke, ste rekli bolnike? Fic — « »Sem rekel. In bi lahko še marsikaj rekel. Fic — he, he! Tale vaš fic, tega si moram zapomniti. Fic fic fic ... Ne smem povedati imen, kajneda-ne, toda zanje sem odgovoren fic.« »Ste rek ... fic bom-bom-bolnike?« »Sem rekel fic ... bom-bom- ne smem povedati imen fic fic... toda gotovo sem odgovoren za kirurga... bom-bom- fic — on drži skalpel in reže, kajneda. Fic. Boam. še laboratorijska uš — ne bom povedal imen, kajne! Še ta je važna. Fic-bom. če pove o bolnikovi krvi kakšne špasne povestice, Potem je pač fic fic!« Lojevskiju je že temeljito brnelo po glavi. Jazbečev obraz se je v kolobarju pozibaval pred njim in iz njegovih Ust je prihajal bi m -b i m -b i i im -f i c! Bim! Obraz se je napih-uil, najprej v balonček z drobnimi rdečkastimi lisami, potem v velik balon, ki se je dvignil 'in splahnel v temno daljavo... Profesor Jonatan Lojevski se je prebudil izredno svež. 2 levico je segel za naočniki k nočni omarici. »Vaša očala so tukaj,« je zaslišal mehak ženski glas. Nekdo mu je nataknil naočnike in Jojevski je nad se-boj zagledal temne kostanjeve lase, tajinstveno temne oči, svežino lic in srčaste ustnice Jazbečeve tajnice. »Da ne boste ugibali. Ste v stanovanju profesorja Jazbeca.« Lojevski je hotel planiti iz postelje. Iz tihe previdnosti Je najprej potipal pod odejo, če je v hlačah. »Oblekli smo vas v pižamo profesorja Jazbeca,« je pojasnila tajnica. Lojevski se je poskušal prijazno nasmehniti v zahvalo Za pojasnilo, ki mu je prihranilo ugibanje. »Lahko sami vstanete?« Lojevski se je dvignil v sedeč položaj, čutil se je krepkega kot še nikoli. Skočil je mladeniško iz postelje in ko Se je zravnal pred tajnico, so se mu noge nekoliko spletle. Pižama, v kateri je tičal, je bila za ped prevelika in Lojev-9ki je z jezo pomislil na medvedjo Jazbečevo postavo. »Kje pa je profesor Jazbec?« je vprašal. Tajnica je odgrinjala zavese pri oknu. »Profesor? Ah, on spi v sosedni sobi. Smrčal bo vsaj tja do poldneva.« »Koliko pa je sploh ura?« »Niti ni tako pozno. Osma zjutraj.« Čez petnajst minut je profesor Jonatan Lojevski zapuščal stanovanje profesorja Jazbeca. Tajnica mu je v naglici pred odhodom še nalila črne kave — imela je lepo oblikovane roke. Tajnica Vanda. Hm — očarljiva očarljivka. Negovana in oblikovana. Profesor Jazbec je stanoval v norišnici. Takoj za upravnim poslopjem, v zgradbi s posebnimi preiskovalnimi napravami. Tudi učilni prostori so v istem poslopju in študentje so pravkar prihajali k pouku. Bili so nemalo začudeni, ko so zagledali odhajati Lojevskega, nekoliko osveženega, z nenavadnim nasmeškom na sicer turobnem obrazu. Pomenljivo so gledali za njim. Tako torej! Tudi ta .— Jazbečevo kraljestvo je resda veliko. (nadaljevanje prihodnjič) VREMCU Pritlikavec ne more preusmeriti potoka, če gre in z mosta pljune v vodo brez pravega povoda in brez vzroka. Majhne, čeprav se temu čudi, se torej trudi v lastno škodo! BORIS PAHOR MELANHOLIČNO snidenje Cenetu Vipotniku v spomin Nikoli se ne bom zadosti pokesal, da ne pišem dnevnika, a nimam ne daru ne potrpljenja, da bi si spravljal bogastvo <>živetega in ga vzel, kakor iz hladilnika, ko bi bil potreben fanilnih prvin. To znova ugotavljam danes, ko sedim v kotu utovske sobe in steguje osiromašena li[M svoje stare in mokre s rclje k mojemu oknu. Vse je kakor po navadi decembra, v otu prasketajo suha polena v neutrudni peči, nad omarico v starem okviru za megleno šipo vdano sameva Prešernova P°d°ba, ki se je ob priključitvi Krasa čudežno nasmehnila. ‘kogar ni v hiši, ker je Marici Živec, triinsedemdesetletni Sospodarici te čvrste kamnite suliote, srce nazadnje odpove-.®• ka nenavadna žena, ki je bila ustvarjena za kulturno Zll’jPnje in so njeno knjižnico bogatili domači in svetovni kla-1 l, se je vse življenje morala spoprijemati s teranom in pršu-vendur je to znala storiti tako, da je obogatila ozračje s Pri< ihom domačnosti, razgibanosti in srčnega bogastva. Zato Je zdaj ta dom izvotljen, brez duše, medtem ko je bila v vojnih lJ* POVojnih dneh gostilna »Pri Marički« obvezna postaja za jU turnika, trgovca, diplomata in politika■ Od Jakca do Bev-Kosmača do Spacala, od Regenta do Kocbeka, od Lo-,®rJa do Rebule bi lahko nizali vrsto pomembnih mož, ki so bi 1 fU^aj &ostje< njih število pa bi se nenavadno povečalo, ko (*(>rnačica s svojim prisrčno raskavim in napadalnim gla-• ,n fe oživljala prostore. In tako se je moralo zgoditi, da 2 Pr‘st,d pod latnikom izabele in pod krošnjo stare, a zmeraj za°Jnilin0 spremljala najino zgovornost, porojeno od nenadeja-vga snidenja, je Cene svečano obljubil prispevek za knjižico o Kosovelu, a obljube potem seveda ni držal, čeprav sem v pismu zapretil, da imam pričo. Tako se je najina vez Pretrgala prav ob pesniku, za katerega je Cene Vipotnik na-. 1 več kot kateri koli drug slovenski književnik, saj bi brez Joga Seghersovega Kosovela sploh ne bilo■ Pa tudi I n t e -tov ne. Ko sva se videla po izidu te zbirke in se v družno vem več koga v avtu peljala mimo kraških gmajn, sem zatarnal, da bi Integrali tnorali že zdavnaj iziti, tudi če bi bili brez uvoda — saj bi si uvod že sami dodali, toliko o futurizmu in Marinettiju že iz šole vemo — in še dodal, da bi nas predčasen izid Integralov rešil poplave verzificiranih plev. Cene se je na tihem sam zase smehljal kakor dobri faraon, ki si je že zavoljo zvestobe drugemu pesniku zaslužil zlato posmrtno masko. Zato se ga danes spominjam v ti kraški hiši, kjer je nedavno utihnil glas rezko napadalne žene, ki se je pretolkla skozi življenjsko džunglo, ne da bi jo obsijal žarek nežnosti ali pa miline, če naj rabim izraz, ki je pogost v Cer nelovi knjigi. Zalo je dom, katerega napolnjuje tišina, sfl trenutek spel obiskal samoten popotnik in se nem zagledal v zapahnjene duri. Saj ne vem, če mu je gospodarica kdaj pripovedovala o Srečku, kako je prihajal iz Tomaja in odlagal kovček iz šibja v njeni gostilni, ko je čakal na vlak, ki se bo, ko bo prišel, oddihaval na postajici na drugem koncu kostanjevega drevoreda. Ne vem, če je svečenica terana sredi današnje nuglice utegnila poseči v svoje spomine, a danes sla se samotna pesnika na tihem srečala ob ženi, ki je tako samotno šlo čez življenjsko gmajno, da bo senca, ki je ostala za njo, žul kmalu zbledela, medtem ko bo beseda obeh pesnikov živa V nas kakor teran, ki se je te dni kardinalsko rdeč nehal peniti v kadeh. Dutovlje, december 1972. M|RjAM GREGORČIČ K VPRAŠANJU slovenske biti ALI NE - BITI Pravica otroka do druž>ne ... Naravna in neodtujljiva pravra otroka do roditeljev V Nčuje enako pravico tudi do družine. Družina kot ustanova se pa danes pod vplivom družbe- sprememb močno spreminja. Opazno je drobljenje dru- nih v • ---».IIM IIIVV.IIV V« I I I I I I | V« • W Z- I IU | lne' Prehajanje od velike patriarhalne na malo družino ^ertnerskega tipa in to tako na zahodu kakor tudi na vzho-U",/ iskanju svoje osvoboditve od vseh oblik odtujenosti, j0 človek tudi vse naravne vezi, a neredko v svojo in cj U,z. eno škodo. Tako se širi osiromašenje osebnosti z asovimi posledicami kot ugotavljajo sodobni sociologi (glej ' ŠL 19 str. 548, Andrzej Kantowicz: Poljska — sim-bo1 družinskosti). ^ Spričo tega govore mnogi o »krizi« sodobne družine. ,.po ugotovitvah jugoslovanskih pedagogov ob četrti okro-455Hfj12' V Mostariu 1272 (glej poročilo v Razgledih št. 16 str. Pak ° ne 9re za krizo družine, ta se le spreminja, am-okr Z|- ^r.'z.° družbe, ki bi mogla družini pomagati. Ob tej k °^.1 mizi so tudi ugotovili, da praksa ni potrdila prero-lZr^aN ° odmiranju družine nekaterih radikalnih teoretikov. e teh so nekateri pod vplivom scientizma zasledovali 0jr°r?sN®ne cilje češ, da bo strokovna nega izboljšala položaj rjj ■ Urugi so pod vplivom marksistične revolucionarne teo-lT(^n.Zas^edoyali politične cilje, češ da predstavlja družina ve",aVC|- po^'čnega in družbenega konservativizma, od tod a ab rnanjša nenaklonjenost do družine v socialističnih deželah do najnovejšega časa( Razgledi št. 18 in 19 Poljska-simbol družinskosti). Kljub vsem spremembam in težavam, praksa torej govori v prid družine, za njen obstoj in utrditev s tendenco v smeri velike družine, ker mala ne ustreza sodobnim zahtevam in potrebam. Glede na to se poraja vprašanje novega modela družine, tako v pogledu strukture, funkcij, obsega, oblike in vloge družine. Zadevno so zanimiva razmotrivanja švedske sociologinje Rite Liljestrom. V razpravi: Ali je majhna družina odgovor na spreminjajočo se družbo, objavljeni v Razgledih št. 15, 16 in 17, to zanika. Vprašuje se, ali ni zahodna manjša družina samo neorganizirana in osamljen ostanek agrarne in patriarhalne družbe, ostanek, ki se še ni vključil v moderno družbo. Ali se ne bi mogli enako vprašati za vzhodno malo družino? Liljestromova ugotavlja, da je najpomembnejša naloga družine postalo izpolnjevanje čustvenih potreb, ob tem se pa vprašuje, kje bodo tisti ljudje, ki ne pripadajo nobeni družini, Vključeni v primarna skupinska razmerja-Rešitev problema trajnih družbenih razmerij za mnogo ljudi vidi v oblikovanju novih in večjih kombinacij gospodinjstev in oblik Skupinskega življenja, kar bi lahko prispevalo k odpravi celotnega koncepta »nepopolne družine«. Tendenca gre torej za novimi, večjimi družinami oziromo oblikami skupinskega življenja, ki bodo v okviru novih struktur bolj funkcionalno vršile svojo vlogo nalogo pri oblikovanju človeka in družbe na višji ravni. V tej zvezi nas prvenstveno zanima problematika s'ovcn-ske družine. Kakšen je današnji položaj in perspektive razvoja slovenske družine. Naša družina, tako tu v zamejstvu kakor v matični Sloveniji, 'kaže nezadržno droblienje in rahljanje družinskih vezi ter izgubljanje svojih prvinskih funkcij. To dejstvo iz p niču'e določeno so i o loško anomalijo, kajti družina v socialističnem družbenem sistemu bi se morala vsebinsko in oblikovno razlikovati od družine v kapitalizmu. Dejansko pa vidimo, da živimo tu in tam v atmosferi prejšnjega stoletja, z njegovo individualistično liberalistično miselnostjo in vizijo živije-n|a o čim višjem standardu industrijske in potrošniške družbe. Zato je upravičeno vprašanje, ali je ta naša družina odgovor za samoupravno družbo, za družbo višjega tipa s hu-monimi medčloveškimi odnosi? Odgovor bomo našli v analizi majhne in velike družine Pri nas. Za kažipot nam služijo temeljne ugotovitve letošije okrogle mize v Mostarju po poročilu v Razgledih št. 16 kot cit. Te so: družina je osnovna celica družbe, v kateri nastaja najosnovnejši okvir razvoja osebnosti vsakega človeka; tu se odvija primarna socializacija mladine. To je proces, ki naje osnovo za nadaljnjo vzgojo vsakega človeka, ki razvija človekovo ustvarjalnost in ki pogojuje obstoj in napredek Vsake družbe. Ne glede na najraznovrstnejše ideje in teorije ostaja družina še naprej osnovni in nenadomestljivi dejavnik pri vzgoji otrok in razvoju človeka ter družbe. Torej je družina vir in rezervoar čustvenih, duhovnih, etičnih, socialnih in ustvarjalnih naravnav, najrazličnejših vrst vzmeti in pobud za svoje člane. To pa praviloma v pre-niem sorazmerju s številom družinskih članov. To dejstvo ugotavlja znanost (glej Trstenjakov Oris II. del str. 176) in Potrjuje praksa tudi v našem slovenskem prostoru. Spomni-jno se samo na naše velike kmečke družine, iz katerih je 'zšla večina velikih ljudi slovenskega naroda te družine so lle Tudi temelj ter opora za naš zgodovinski obstoj in razvoj. Individualistično liberalistična era je tudi veliko tradi-individualizirati in liberalizirati, zato izolacijo in osamljenost, kjer je pre-seblčnost z vsemi asocialnimi (in an-i. Majhna družina ni majhna le po Milica Bergant (glej Razglede št. 16 tudi nekatere prtijšnje funkcije; med alimi zelo važno družbeno-varstveno funkcijo, ki se je iz-.nzala v skrbi za stare, siromašne in bolne člane družine sorodnike. Ta pade sedaj v breme družbe. Dalje je majh- . °nalno družino hotela I? ie razbila, pahnila v padala izkoriščevalska ■socialnimi) posledicam ?bsegu, ugotavlja dr. I K°t cit.), temveč izaubi na družina izgubila precejšen del možnosti za družabno življenje, ki je potekala v obliki sorodniških in sosedskih srečanj in praznovanj. Tako se je družina osiromašila za svoja prvinska razmerja, socialna, humana, solidarnostna in to v veliko individualno in družbeno škodo. Prav ta prvinska družinska razmerja pa so potrebna za oblikovanje novega humanega človeka in družbe. Torej NI majhna družina odgovor za našo samoupravno družbo. SODOBNI MODEL DRUŽINE Vsekakor nam je potreben nov družinski model. Da, a kakšen? Gre za »aggiornamento«, za prilagoditev družine sodobnim življenjskim potrebam in znanstvenim zahtevam. Za prizadevanja, da bi družino prilagodili sodobnemu življenju, smo se na Slovenskem bolj ali manj površno zanimali, ugotavlja Bergantova v cit. št. Razgledov. Revolucionarna teorija o razrednem boju je trdila, da bo odstranitev izkoriščevalskega kapitalističnega razreda pospešila tudi osvoboditev žene, njeno družbeno potrditev in enakopravnost in da bo počlovečila odnose v družini. Praksa je pokazala, da se to ni zgodilo v tolikšnem obsegu, kot smo pričakovali, — in ta resnica danes ne vznemirja nikogar, ugotavlja Bergantova. Ali res ne? In če nas ne, potem je skrajni čas, da nas začne vznemirjati in to vse, ne samo ženske ampak celotno našo družbo in to v taki meri, da bo to vprašanje odpadlo. Tako bo nastalo vzdušje, ki je osnovni pogoj za razvoj in ustrezno oblikovanje naše družine, to je potrebna družinsko klima v naši družbi. Ta bo šele omogočila oblikovanje pravega modela naše družine v našem času in prostoru, ki naj predstavLa sintezo dosedanjih izkušenj in sedanjih naših individualnih in družbenih potreb v luči znanstvenih zahtev. Kot znano, tvori temelj slovenske družine naša kmečka družina, ki nam s svojimi pozitivnimi značilnostmi lahko služi za osnovo pri oblikovanju naše sodobne družine. Zato si oglejmo te značilnosti, njih odnos do sodobne znanosti in Potreb našega življenja. Med osnovne značilnosti naše kmečke družine spada veliko število otrok. Kot smo videli, danes znanost ugotavlja, da večje število družinskih članov, otrok vzgojno moč družine samo stopnjuje. Spričo tega trde psihologi, naj bi imel vsak otrok vsaj po enega brata in sestro, torej naj bi imela Prava' družina najmanj štiri otroke. Tako se otroci drug °b drugem so ia liži raj o, rastejo v skupnem prilagojevalnem Procesu v osebnosti in tako krčijo pot svoji uresničitvi, sreči (9lej Trstenjaka Oris II. del str. 176). Prav tako so številne družine neprecenljive vrednosti za družbo, saj večajo in utrjujejo njeno biološko bazo, kar je usodno-bitnega pomena zlasti za naš narod. Hkrati pa s svojo funkcijo socializacije mladine ustvarjajo primarne in subjektivne pogoje za socialistično ureditev naše družbe. Tako vidimo, da je znanost naš zaveznik. Nam s priznanjem številčnih družin jamči naš narodni obstoj in pa numani razvoj, a to le, kolikor jo bomo aplicirali v praksi! Da, znanost je naš zaveznik — kaj pa »načrtovanje družine«? Tako postavljanje vprašanja dokazuje nepravilno Pojmovanje politike družinskega načrtovanja, ki ga izkazuje žol dosedanja praksa na Slovenskem. Ta je več ali manj ®načila načrtovanje družine z omejevanjem rojstev, ne glede na naše bitne narodne in družbene interese. Pravilno pojmovanje politike družinskega načrtovanja je dobro osvetlila okrogla miza o tem vprašanju v Trstu dne 11. novembra 1972. Profesor Spanio je uvodoma znanstveno osvetlil problem načrtovanja družine, ki je v pozitivnem smislu v pospeševalo rojstev v deželah, kjer ta upadajo — kar velja žal za nas; medtem ko je v deželah s hiperpopulacijo (kot so Kitaj-^a, Indija, v Evropi delno tudi Italija) potrebno omejevanje '°|stev, to je družinsko načrtovanje v negativnem smislu. °rej ostaja tudi v tem pogledu znanost naš zaveznik! Ne glede na to pa je zanimiva ugotovitev dr. Andolškove, da danes še ne obstaja idealno sredstvo za kontracepcijo. Kljub ,6mu pa so po njenem doseženi v Sloveniji povoljni uspehi s politiko kontracepcije, saj ta predstavlja v primerjavi s splavi »manjše zlo«. Tako pojmovana in izvajana politika družinskega »načrtovanja« pa razkriva globinsko krizo naše sodobne družbe. Za rešitev te krize, ki se bo v letu 2000 še zaostrila, je nakazal prof. Bernardi potrebne smernice. Po njegovem je potrebna radikalna sprememba našega celotnega miši jen ja in vrednotenja. Gre za spremembo sedanje porodniške mentalitete, za omejitev potreb in ustrezno znižanje proizvodnje življenjsko nepotrebnih predmetov, zlasti tehničnih, v prvi vrsti avtomobilov ter najrazličnejših superavtomatov. Imperativ je: vrnitev k naravi, k etosu. Rešiti nam je okolje, naravo, prenehati s sedanjim intenzivnim izkoriščanjem, sicer se bodo kaj kmalu naša plodna tla spremenila v puščavo. POZIV SLOVENSKIM ZNANSTVENIM DELAVCEM PO SVETU Dejavnost slovenskih kulturnikov na področju znanosti se danes ne omejuje na območje strnjenega slovenskega narodnega prostora. Znaten je delež, ki ga slovenski znanstveni delavci, raztreseni širom po svetu, prispevajo v tujih jezikih v tuje publikacije, širšemu občinstvu ostaja ta dejavnost neznana, iker med drugim dokazuje na primer popoln neposluh, ki ga ves povojni čas kaže v tem pogledu — kar je samo stranski izraz neke druge in totalnejše gluhote — kulturna rubrika ljubljanskega dnevnika Delo. Zato Zaliv v težnji, da bi sproti evidentiral to dejavnost, poziva slovenske znanstvene delavce zunaj slovenskega narodnega prostora, da ga informirajo o svoji dejavnosti s tem, da mu dostavljajo zadevne publikacije ali — če gre za razprave — zadevne separate. Zaliv hoče pri tem poudariti, da ne gre za kakšen ekshibicionizem, za kakšno ozko narodnjaštvo ali celo za kakšno skrito polemično namero. Rešiti nam 'je naravo in rešiti člove!ka v njej. Zato pa nam je Potrebna docela drugačna politika kot je sedanja in to na vseh področjih.. Prof. Bernardi vidi bistvo problema našega tosa, ko pravi: »Ni nevarnosti v tem, da smo komunisti ali kaPitalisti, nevarnost je, da 'bo zmanjkalo klorofila vsem skupaj, zato se moramo proti temu boriti vsi skupaj.) Ker P° se boji, človek ne bo sledil svojemu razumu, vidi pro-9nozo za leto 2000 apokaliptično. Mi pa ostajamo kljub vsemu življenjski optimisti; moč Za to črpamo v vitalnosti in zgodovinskem poslanstvu našega poroda. Kot realisti pa moramo upoštevati dejansko stanje er S|lnice razvoja tako, da negativne pravočasno preusme-1 lmo v pozitivne, da preprečimo apokalipso. Ker nimamo Prerogativ oblastnega odločanja v svojih rokah, moremo in 1 c Predvsem za dolžnost, ki jo mora čutiti vsaka zrela narodna skupnost, da s simpatijo zasleduje iin častno be-CZl afirmacijo svojih sinov na področju duha. . Ma.i začnemo to informativno rubriko s tem, da opozo-gUT)u na razpravo, ki jo je naš tržaški rojak prof. Karel a.)c, profesor na slovenskem učiteljišču v Trstu in sode-a.Vec Geolizikalnega observatorija v Trstu, objavil v letoš-a|1 marčno-j unij skl številki (Vol. XIV, N. 53-54) revije ° ‘e/Zino di geofisica teorica ed applicata —, ki jo izdaja ■rienijenj inštitut, razpravo v angleščini Seiches in the c na/;c S ca: A theoretical approach. Naj prevedemo italijanski povzetek razprave: »Obrav-avaloč Jadransko morje kot monodimenzionalni in baro-°Pski bazen in poslužujoč se za Chrystalovo krivuljo dveh Preprostih analitičnih krivulj, je avtor izračunal njegove . stne Periode. Te periode dovolj dobro ustrezajo rezulta-°PaZovanja. Poleg tega postaja ob tem modelu zelo ^rjetna Defantova hipoteza glede lastnega nihanja Jadra-a z. dvanajsturno periodo.« moramo sodelovati pri tem kot dejavniki osveščanja. To je naša prav tako naravna in neodtujljiva pravica ter dolžnost hkrati. V zvezi s številčnostjo kmečke družine je treba poudariti, da so med družinske člane spadali poleg otrok tudi stari starši in neporočeni bližnji sorodniki, kar je vzgojno moč družine samo krepilo. Ta številčno močna družina je s svojo varstveno in družabno funkcijo (v okviru vaške srenje), kot smo videli, krepila tudi svojo socialno vlogo in pomen. Druga značilnost naše kmečke družine je vzgojaotrok preko dela (življenjske borbe); in to ob neposrednem stiku s prirodo. Prav to pa je zahteva sodobne pedagogike. In slednjič, a ne nazadnje, je važna kulturna vloga naše kmečke družine v posredovanju naše tradicije neposredno med generacijami, kar je pospeševalo organsko rast našega duhovnega bogastva. Sodobna majhna druž:na pa je izgubila več ali manj vse te pozitivne značilnosti in funkcije velike kmečke družine, zato pomeni osiromašenje za po se meznilka in za družbo, česar se pa bolj malo zavedamo, ali se pa nočemo zavedati. Seveda pa ne smemo pri tem prezreti tudi pozitivnih potez majhne družine, ki skuša uvesti v družinske odnose načelo partnerstva in »privacy« — spoštovanje človekove zasebne sfere nasproti tradicionalni patriarhalnosti. Tako se nam nakazuje novi model sodobne družine v povezavi vseh pozitivnih značilnosti naše velike in male družine, ki odgovarjajo znastvenim zahtevam in našim sodobnim potrebam. Seveda ostaja odprto vprašanje, kako ta novi družinski model v praksi konkretizirati? Gre za zavestno organizacijo družine. Za njeno realizacijo so potrebne nove miselne kategorije in nove organizacijsko tehnične strukture ter mehanizmi- Med prve spada osvojitev koncepta modela sodobne slovenske družine, ki ga predstavlja velika večgenerocijska dru ina v okviru stanovanjske srenje sredi naše industrijske družbe samoupravnega tipa. Ta koncept zahteva nasproti do sedaj prevladujoči individualistično-liberalistični miselno- sti novo človekoljubno in solidarnostno mentaliteto in vrednotenje. Pri tem gre dejansko za prevrednotenje vseh vrednot, tako da postavimo na vrh družbenih ustanov: družine nove-9° tipa. To vključuje tudi ustrezen odnos do družine na zasebnem in javnem področju, to je novo družinsko politiko, z izhodiščem, da se izgradnja samoupravne družbe začenja Pri človeku in to že od rojstva dalje v okviru občestvene 0rganizirane družine. Novi model slovenske družine pa zahteva tudi nove organizacijske tehnične strukture, ki bodo sposobne stimulirati zaželjene mehanizme, d asi se zavedamo, da to pogojuje Prvenstveno občestvena zavest. Vprašanje ustreznih tehničen struktur zadeva predvsem našo stanovanjsko in urbani-s 'eno polit:ko. Prav ta pa je najbolj viden, zunanji izraz in P°doba družbe v vsakem času in prostoru. In kakšno sliko nam nudijo danes naša naselja? Tu v zamejstvu in v matični Sloveniji vidimo, kako se množijo in Večajo naselja, žal silno neestetsko, da o socialnih, zdrav-.ven|h, psihopedagoških in drugih kriterijih pri tem ne govorimo. Med monotonimi, sivimi stanovanjskimi bloki in stolp-nicami že skoro ni več zelenih področij, ker so jih upora-1 1 za izgradnjo garaž — namesto parkov in športnih na-Ppav ter otroških igrišč. Naša prelepa zemlja, »vrt Evrope« sPrem!nja grozljivo svojo podobo in razkriva tako podobo ■ ase zmehanizirane zavesti, otopelo na življenjske, kulturne estetske vrednote. Kje in kako se izraža tu socialistični . . • Saj je položaj še slabši kot v naši kapitalistični sredini; 1 ,.nas vsaj garaže niso tako vidne in neestetske. Tako je oc po zunanjem videzu soditi, da je tu več humanega duha 0 v domovini, ne glede na to, da mnogi ugotavljajo, da a |e tu več tudi interno, že samo v politiki do družine. pogledu na naša naselja se nam mar ne postavlja 0 . °gll „ ?• °b°ke vzgojno, da se srečajo s starostjo, boleznijo " to jih počloveči. vita 'U ' kulturno in družabna dejavnost, ki bo v srenji ražnji vazen psihosocialni pomen. Ni treba posebej orne-vazne vloge, ki jo igra večgeneracijska družina v kon- ti n u iteti tradicije. Prav tako pri širjenju družabnosti med sorodniki in sosedi. Kaj to pomeni za našo izolirano osamljenost! Tudi to prispeva h krepitvi občestvenosti, čutu solidarnosti, demokratičnosti in samoupravnosti med ljudmi, tako otrok kakor odraslih. Če povzamemo, vidimo, da ima večgeneracijska družina večino prednosti kmečke družine, 'ki se v okviru stanovanjske srenje še povečajo. Posebna oblika je v tem, da srenja lahko Vključi v svojo sredi osamljene posameznike, tako starejše kakor tudi mlajše in tudi take, ki nimajo nobenih sorodstvenih vezi z ostalimi v stanovanjski srenji. Ti se lahko vključijo v srenjo, ko dobe tu ustrezno stanovanje, n.pr. gar-soniero, kot posamezniki ali pa se med seboj povežejo na podlagi enakih interesov ali medsebojnih obveznosti in podobno, kot predvideva Rita Liljestrčm. Na ta način omogoča in pospešuje stanovanjska srenja reševanje »tveganih in eks-poniranih obdob:j«, ko človek ne pripada nobeni primarni skupini to je: adoloscenza, življenje v gospodinjstvih z eno osebo, praznina po zaključenem praktičnem roditeljstvu; osamljenost v starosti. Stanovanjska srenja omogoča vsem tem enakopravno vključitev v svoje občestvo, kjer povezani s srenjo in v sodelovanju z njo (nekaj načinov smo prikazali) vzpostavijo spet trajna družbena razmerja. To jim omogoči, da pridobe individualno in družbeno ravnovesje, potrebno oporo za nadaljnjo življenjsko borbo. Pri tem je odločujočega pomena stopnja občestvenosti, Ici vlada v vsaki stanovanjski srenji, občestvena klima. Pod njenim vplivom naj bi člani srenje postopoma opustili svoja zakoreninjena individualistična sebična mišljenja in obnašanje, svojo zaprtost, včasih celo ekskluzivnost, se začeli odpirati drug do drugega in preraščati v višjo občestvena zavest, da z njo prekvasijo svoje delo in življenje. Pri tem jn seveda cdloču oče spoznanje, da je moja sreča sreča-ti se s sočlovekom tako, da ga skušam razumeti in mu v potrebi pomagati. fo je človekoljubje, ki 'ljudi solidarno povezuje v občestvu. Iz tega se poraja občestvena vzdušje. To naj h' vršilo funkcijo tudi nekdanje družinske 'kontrole, ki je uravna- yalo mnoge zakonske in družinske naloge. Kajti pomanjka-nie moralnega »pritiska« širše družinske ali družbene skupi-ne je po mnenju strdkovnjakov škodljivo (Razgledi št. 19 str. ^48 že cit.), saj omogoča nebrzdan razvoj asoJalnih in celo antisocialnih individualističnih teženj. Zato vpliva močna °bčestvena klima na zboljšanje vseh medsebojnih odnosov ^ed člani stanovanjske srenje, poročenimi ali samskimi, mla-c'lrni in starimi; te odnose čim bolj socializira in kultivira. Pri lem pa mora priznati vsakemu članu njegovo »privacy« in *intimacy« in ju celo pospeševati v svojem območju. Le tako b° njen vpliv pozitiven. Oblikovanje medčloveških odnosov zahteva namreč največ rahločutnosti in dostojanstvo člove-ske osebe nam mora biti res nedotakljiva vrednota. V primerjavi s kmečko družino na vasi pa mestna več-generacijska družina zaostaja In trpi pomanjkanje neposred-ne9a stika s prirodo. Od tod sodobni klic strokovnjakov; na-5ai k prirodi! Je poziv k naravnemu načinu življenja, prerane, k novemu etosu, po -katerem bomo človeka vredno-1 ' P° njegovem delu in humanosti njegovih medčloveških a n oso v, ter povezanosti s prirodo. Gre dejansko za novo Vl2lio življenja. Geslo »delo, človekoljubje, priroda« velja prav poseb-za mladino. Večina staršev danes meni, da mora zagoto-v1sv°jim otrokom čim višji standard, pri tej gonji pa uni-U|e sebe in otroke. Naproti temu pa mora nova družina pod P 'vom občestvene srenjske klime zagotoviti mladini polno ,let.no uresničitev. In sicer tako, da jih usposobi za življenje, .''m, omogoči izobrazbo za življenje (v šolah za življenje, 1 lih je treba še osnovati) in izobrazbo za ustrezen poklic. a °i _P° končanem šolanju pa jim dati priložnost za sooče-Sqs z življenjem, za življenjsko borbo in osamosvojitev. Zato Potrebna zanje stanovanja in kot predvideva Liljestromo-• ' P0sebne skupnosti za adolescenco. Tako se ta osamosvo-na mledina poedinsko ali v svojih skupnostih vključi v stanovanjske srenje, toda drugje kot žive roditelji, pač zaradi anske osamosvojitve. Praviloma naj bi ob tem odpadla v tem primeru kritik o nji molči.) vsaka nadaljnja materialna skrb in podpiranje roditeljev. Ti naj bi ostali s svojimi osamosvojenimi otroki le še čustveno povezani; zgolj v potrebi bi smeli otroci upati na roditeljsko solidarnost. To naj bi veljalo pa tudi obratno, kot se spodobi zrelim ljudem, da so samozadostni; tako v breme nikomur, najmanj pa družbi. Zato primarno potrebna vzgoja staršev v šolah za življenje, v posvetovalnicah in pomoč ter kontrola družbe. Financiranje izgradnje stanovanjski srenj Očitno je zato v interesu družbe, da podpre izvedbo takega koncepta novega modela za družino in ustrezno izgradnjo stanovanjskih srenj. Vprašanje je seveda od kod sredstva za to? Ob perspektivni gospodarski politiki pa to ne bi moglo biti problem. Zamenjajmo samo vrstni red in stavimo med prioriteto izdatke, ki gredo sedaj za kurativo, konkretno za domove onemoglih in starih, del izdatkov za zdravljenje, pač toliko kolikor moremo predvidevati, da bo družba razbremenjena z izgradnjo predlaganih organi-zacijsko-tehničnih struktur — in zbral se bo velik del potrebnega fonda. Preostali del bi morale kriti že normalne stanovanjske postavke, saj je izgradnja stanovanj sestavni del vsake gospodarsko-družbene politike. Kolikor bi bili potrebni dodatni viri za kritje izgradnje centra stanovanjske srenje, ki bi se morda danes komu zdela »luksuz«, a bo jutri normalna potreba, se lahko računa s samoprispevkom koristnikov. Kajti naši ljudje so dokazali, da se rade volje za vse akcije, ki so jim v korist. In končno lahko prispevajo sredstva posebni fondi, zbrali od dejanske luksuzne potrošnje, od življenjsko nepotrebne proizvodnje in luksuznih uslug. Če hočemo preprečiti apokalipso in se rešiti, ie. skrajni čas, da se zavestno in odgovorno odločimo za novi način življenja. Več stanovanjskih srenj se povezuje v soseske, te Pa tvorijo naselja. (Nadaljevanje prihodnjič) Vsem slovenskim kulturnim delavcem, vsem primorskim prijateljem, ki so od sestanka v Tupeljčah dalje verovali v rasi enotnega kulturnega prostora In v novo slovensko demokracijo, naznanjamo, da so po kratki, a zločesti bolezni nehale živeti KAPLJE Ko sporočamo trpko vest slovenski javnosti in vsem Slovencem po svetu, smo zaskrbljeni nad epidenvjo, ki je zajela slovenski svet in ogroža našo narodno bit. Uredništvo »Zaliva« Trst, decembra 1972. ALOJZIJ RES PISMA BEVKU Uredil in opombe napisal Marjan Brecelj 68. 10/11.30 Predragi! — Pridem skoro gotovo v četrtek pop. ako line pride kaj vmes- Davorini izražava oba iz srca sožalje! (342) Da sta nama zdrava in vesela! Tvoj Gigi Razglednica (L. Bianchi: Chi piu guurda meno vede) z naslovom: Gospod f France Bevk / Gorizia 1 Via Salcano, 14-Znamka za 30 stotink. (342) Ob smrti Bevkovega svalka Franca Bratuža, brata Bcvikove druge žene Davorine Bratuž. Predragi! 69. Lido, 17/IV-30 Molčal sem, ker sem od dela skoro obnemogel. S težavo sem zbral potrebno vsoto za prvi obrok in se za hip oddahnil-A le za hip, ne da bi se mogel spočiti... Iskrena Ti hvala za sadike in pismo, na katerega odg0" varim kmalu. Nama se po Vama toži: da bi že bil septefii" ber, ko Vaju zopet vidiva tu! Morda se mi v maju posreči-da pridem za dan, dva v Gorico. Za sedaj sprejmi:ta oba najina iskrena voščila k Vstaje' nju in bodita nama iz srca pozdravljena! Vajina Gigi Dina Za Davorino sva končno našla pravo sredstvo iin po ceni: Tee Franklin, ki je izboren! A ko ga v Gorici ni, piši, pošljem ga takoj. Naslov na kuverti: Gospod / France Bevk / Via Salcano, 14 t Gorizia. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 13-14 / 17.1V/ 30-VIII. Znamka za 50 stotink. Na hrbtni strani: Gorizia arri-vi e partenze / 17.4-30.21. 70. Benetke, 26/VI-1930 Predragi! — Prešli so meseci duševno suhih krav in dela ?a tlom, da sem komaj dihal. Zdaj moram izpreči. »Sever-Ja« (343) prebral — govorila bova o njem septembra, ko pri-°ta. Tako se nama toži po Vaju! Bodita nam iskreno jmzdrav-‘jena! Vajin Gigi n Dina ■uroka zdrava! Razglednica (Venezia: Palazzo Ducale) z naslovom: Gospod / Irance Bevk / Via Salcano, 14 / Gorizia. Poštni pečat: enezia ferrovia / 14-15 / 27.VU30.VIII. Znamka za 30 st°tink. .(343) Bevkovo delo »Julijan Sever«, (ki ga je izdala v Trstu književna družina »Luč«. 71. Dragi moj France Dunaj, 10/12-30 Odpusti, da Ti nisem prej pisal: skrbi sem se komaj I)red par dnevi rešil, otroka sta bila bolna (Tatja je še),(344), a jaz sem moral sem (345 ) za par dni. in ,Dunaj jc lice spremenil: ni več mesto, kot sva ga sanjala 'n 'idčla nekoč. Težka mora leži na ljudeh, in če Dunajčanu vzameš dobrodušnost, mu vzameš vse. »Karntnerioa« je zvečer ameriikansko kričeči bazar. Program gledališč je reven: edino dobro stvar daje Burghtheater. Werflovo »Da.s Reich Goltes in Bdhmen« iz husitskih borb. Videl nisem, kritika ni edina: na vsak način zanimivo delo. Pač pa sem videl v »Akademiji« (oddelku Burghtheatra) Gerhart Hauptmanovo komedijo »Die Jungiern vom Bischofsberg«, tako šibka reč, da če bi jo bil napisal jaz, bi je noben pes ne povohal. To je vse, kar Te o Dunaju zanimati more. Ne, še nekaj : govoreči filmi, ki so amerikanske popolnoma izpodrinili. Videl in slišal sem dva: jako dobra, ne brez umetniške tendence in sijajno zgrajena. Teater ima velikega nasprotnika in dokler bo tako šibek in drag, mu bo v teh časih slaba predla. Zadnjič sem govoril s Steletom- (346) Ali veš, da prevzamejo mladi popolnoma Dom in svet? Tudi Mesar (347) se je umaknil: vodstvo knjigarne in založbe je prevzel Škerl (348) in postavil široko zasnovan program za prih.lodnje] leto. Radoveden sem, kako bo. Kako je s Teboj? Upam, da sta zdrava in korajžna. Midva misliva s toploto na Vaju in Vaju oba iskreno pozdravljava. Ves Tvoj Lojze Naslov na kuverti: Gospod / France Bevk / Via Salcano, 14 Gorizia (Italia). Poštni pečat: W iv n 1 4b f 17-1 d / 10-XII71930. Znamka 30 grošev. Na hrbtni strani: Gorizia arrivt e partenze / 1112.30. 13. (344) Res je imel tri otroke: Tatjano (roj. 1927), Marka (roj. 1930) in Marijo (raj. 1932). (345) Na Dunaj. (346) Glej opombo 278. (347) Mesar Jože (?), arhitekt, ;ki je opremil izdaje Jugoslovanske knjigarne. (348) Silvester Škerl. 72. Dragi France! — Hvala Ti za knjigo, (349) ki sem je bil vesel: le ilustracije so »bogpomagaj« in zame očividen dokaz. da manjka Goršetu, (350) žal, še najnujnejše, študij, ker je risba ogrodje vse likovne umetnosti — tudi kiparstva (Glej Michelangelo, Rodin ali... Kralj, Ddlinar itd!). Mož ima ta-*cnt, brez dvoma, in jaz sem prvi, ki mu to priznam in če M imel človeka blizu, da bi ga vodil in včasih — za ušesa Prijel, bi nam dal še marsikatero dobro in trajno stvar. — To-ne Kralj, ki pridno dela, mi piše obupna pisma o tamkajš-njih (351) razmerah glede umetnikov. [...] Čakam novi »Dom in svet« (352) in sem silno radoveden. Vse kaže, da Se povrnemo v dobo Lampe'Mahnič, Je da so Lampeti sedaj v nasprotnem taboru. V enem oziru je to dobro, ker se ozračje razčisti, v drugem zopet ne, ker požre brezplodno prerekanje ogromne moči. Tvoje stvari v »Zvonu« (353) še nisem Pričel brati, a bom te dni. Knjige sem po oglasu (354) naro-čil -— Mauriac je lepa stvar, Hugoja poznam. Beri ga, videl _š, koliko se je Pregelj (355) pri njem učil. — Midva misliva s toploto na vam An oba prisrčno pozdravljava! Tvoj Ivan Mrak. (356) Dopisnica z naslovom: Signor / France Bevk / Via Sal-14 / Gorizia. Poštni pečat: Firenze ferrovia / 19-20 / •D./31.IX. Znamka (že na dopisnici) za 30 stotink. (349) Gre za Bevtkovo delo »iBunkež gospoda Vi ter ga«, ki je izšlo P»d psevdonimom Tone Cemažar. (350) France Gorše (1897), slikar . .Par> iz Zamosteca na Dolenjskem. (351) Slovenskih v stari Jugo-Qdvi|1' (352) Urejevanje Dama in sveta je po prvi dobi Laimpc-oPpa Prešlo v roke Jožeta Debevca, nalkar ga je vzel v roke France Po° '^i Se vrn'* 'z ruskega ujetništva, 1920-1922 (zadnje leto s i- l.'1°c.i° A. Merharja), kateremu se je kasneje pridružil France Kohla To je trajalo do leta 1930, ko se je obema priključil od mlai- ki /n ton Vodnik, a že leta 1931 je od trojice ostal le A. Vodnik, erermu sta se pridružila še dva mlajša (Debeljak - Ložar). Tako sta/' razum°ti Resov pridevnik »novi« DS. (353) »In sonce je ob-ni-i °n’ 'zšlo v LZ vil nadaljevanjih PD Pomurski založbi Knjigarne za svojo knji; h | ,d,ie Poljubila« izšlo v Leposlovni knjižnici, Hugojevo »(Leto stra-Re ° '93« pa ikot 37. zvezek Ljudske knjižnice. (355) Ivan Pregelj. im g,otOTo misli predvsem na »Tolmince«. (356) Res se je pod to “ne skril. V knjigi je delo izšlo leta 1963 v Miurslki Soboti. (354) Oglas Jugoslovanske 73. Božič - 23/XII-31 Dragi moj France! Tako se mi zdi, ko da je ležal težak sen na meni. Obnemel sem naenkrat in za vse in ko sem sedel, da bi pisal, je pero obstalo pri prvi besedi. Ti poznaš take položaje, veš, da živi človek kot v omotici in dela, hodi, vstaja, govori izven zavesti, mehanično in topo. In ko se polagoma vrača v sebe, mu je bridko in mukoma išče stika s svetom in z dragimi. Po dolgih mesecih prihaja sedaj k Tebi prvemu moj glas-Rad bi Te prijel za obe roke, da bi videl, kako so vedno gorke in zveste in mi molčanje odpustil. Za lem, sledi dolgo pismo, a prosil bi Te, da mi čimprej pišeš in mi na dolgo poveš, kako je s Tvojim delom, kaj pišeš (bral nisem zadnje mesece ničesar!), kake probleme gnetiš in rešuješ, da bom vedel, da si mi blizu, da Te takorekoč čutno dojmoin in začujem trepet Tvojega srca, ogenj Tvoje duše. Le k praznikom Ti voščim iz srca, z Dlno, svete ure napoja iz Luči Deteta: »In beseda je meso postala...« Da bi zapelo v Tebi in iz Tebe vse lepše, vse močnejše! In Davorini Tvoji, ki se je otroka toplo spominjata, vse, kar ji prijatelj voščiti more! Da si mi zdrav, močan in vesel! Tvoj Gigi Naslov na kuverti: Signor / France Bevk / Via Salerno, 14 f Gorizia. Poštni pečat:: Venezia ferrovia / 24.I2-3L 22. Znamka za 50 stotink, (Vll° centenario 1231-1931 An" no Santo / — Sv. Frančišek/). Na hrbtni strani poštni pečat ■ Gorizia centro / 27 /?/. 12.21.11. 74. 24/III-32 Predraga! Že dva meseca se pripravljam k pisanju, a ne morem: Jobovc bridkosti so naju obiskale: prezgodnje rojstvo najmlajše Marije, (357) njena smrtna bolezen in komaj se nama je posrečilo, iztrgati jo smrti. Nato težka bolezen Marka 'n Tatjc (358) in še stare dekle. (359) Kaj bi še? Dva meseca Prečutih noči, trpljenja in skrbi, ki so naju izžrpale. Veselo, korajžno Alelujo! Tvoj G-igi Razglednica (Venezia - Palazzo Ducale e Basilica S. Mar-co) z naslovom: Gospod / France Bevk / Via Salcano, 14 / Gorizia. Poštni pečat: Venezia ferrovia / 15-16 t 25.III/32.X. Znamka za 30 stotink. (357) Riesova rtaijmlajša hčerka Marija. (358) Marko in Tatjana, Prva dva otrdka. (359) Marija. Prim. opombo 332. Ivanovo, 1932 Dragi moj France! Kako sem bil vesel Tvojega pisma po tolikem času. Prav Za Prav velja očitek, (360) ki si ga sebi delaš, tudi meni. A °dkar je bolezen skoro pol leta gostovala črno v moji hiši,( 361) fertl ko otrpel, neizmerno truden od samih skrbi in bridkosti 111 sc šele sedaj polagoma vračam v življenje. Za delo, razen 1’oklienega sploh ni bilo časa. Največ tolažbe mi je dal še ko-e8> (362) ki sem ga letos imel, o ruskem romanu in pa avla, polna slušateljev. In še predavanje o Goethejevi osebnosti v bik. Ateneju. (363) kjer sem bajko o »olimpični mirnosti« !n duhovnem »ravnovesju« tega »zadnjega« pogana ovrgel in !z Goetheja samega dokazal, kako je bil v sebi razstrgan in v i vu nesrečen človek, vkljub sijajni maski, ki jo je znal ° spretno polagati naj [prečrtano] na svoj pravi obraz. To n pa sodelovanje pri enciklopedijah (364) je vse, kar sem to ° m to spomlad zmogel. Vse drugo molk : bral nisem niti ?nc knjige, predelal niti enega literarnega dela in poslušal vase, iskal le svoje misli in grebel, da najdem svojo pot. In zaman : polagoma se postavljam na lastne noge, v debatah p čutim, kako je moj kritični in estetični čut postal ejsi, ostrejši in se ne da varati. Vse teorije, ki sem si jih navzel, odpadajo kot luskine. Ne vidim dela le v času, skušam ga postavljati v brezčasovnost, kamor vse, kar je res umetniškega, spada. Z bolestjo in bridkim zatajevanjem klešem v sebi človeka in čas, ki je navidezno brezploden, seje v to nanovo razorano prst. Ali kaj požene? Verjamem z vso dušo v to, čeprav bi bil le en sad! Za zimo pripravljam sintetično študijo našega povojnega slovstva. Problem me mika in v glavnih potezah je v meni gotov — da bi le prišel do potrebnega miru, ki je za podrobno delo kot solnce.(365) Takole, vidiš, je z menoj. Na zunaj molk — prekinil sem skoro vse dopisovanje —— na znotraj iskanje in poglobitev do samolastniih tal. Poletni čas bom pa porabil, da preberem vse kar je važnejšega izšlo, predvsem Tvoje stvari! A ker ne plačujem, mi že mesec ali dva ne pošiljajo nič več... Da ostaneš, je prav! Očitali ni nimaš ničesar. Zakaj bi klonil? (366) Ce le utegnem, pridem do septembra na obisk, ako ne, se vidiva na razstavi, ki bo odprta do 4. nov., in si jo moraš ogledati. V kratkem se oglasim znova: zdaj sem pred poplavo izpitov, da komaj diham. Davorini dragi in Tebi od nas vseh prisrčne, gorke pozdrave! Pa zdrava in vesela ostanita! Tvoj Gigi (360) Da mu ni pogosteje ali nič pisal. (361) Prim. pismo 74. (362) koleg — predavanja, seminar. (363) R. Istituto Superiore di Scienze economiche e commerciali v Benetkah. (364) Prim. op. 341. (365) Delo je po vsej verjetnosti za dobilo že docela izoblikovano podobo v Resovih mislih, vse pa kaž.e, da ni prišlo na papir-In to je v resnici velika škoda, ker smo s tem izgubiti gotovo enega najpomembnejših, če rte colo najpomembnejši izvirni pretres in prikaz slovenskega slovstva po vrni svetovni voini. (366) Ti triie odstavki kažejo na politične razmere. Bevka so leta 1930 obsodili na 2 leti hišnega zapora. OPOMBE K RESOVIM PISMOM, OBJAVLJENIM V PREJŠNJI ŠTEVILKI REVIJE (323) Izrezek se je ohranil v pismu. Prim. opombo ob koncu P*" sma. — (324) Dela verjetno Res ni nikoli napisal. (325) Ali misli Res na zadnji del (= kos) rokopisa Črnih bra-‘ov in sester ali pa se je morda v pismu 56 »prenaglil« z izjavo, °a ie delo že prebral? (326) Revija Pegaso. — (327) Doma in sveta Ljubljanskega zvona. — (328) Engelbertu Besednjaku. — (329) Advokat Arturo Targiomi, po rodu iz Firenc, za ženo je imel Slo-v©nko Antonijo Jakončič. (330) Ni jasno, kaj naj ta kratica pomeni? Ali splošno slovenski ,‘sk (revije, časnike, itd.), ki mu jih je Bevk v glavnem posredoval, kakor je razvidno iz drugih pisem? — (331) Tobaka. Glej op. 250-251. (332) Služkinja pri Resovih. — (333) Tu je spet eden Resovih Predlogov za naslove Bevkovih del. Po vsej verjetnosti gre za delo, 1 mu je potem Bevk dal naslov »V zablodah« (Slovenska Matica 829). Ob ponovni objavi (Lipa 1963) pa se je spet približal Reso-Vemu predlogu; delu je dal naslov »Zablode«. . (934) Resovi so pričakovali drugega otroka Marka- — (335) jmadika 1928 poroča o knjigah Slovenske Matice šele v 8., avgustovi evilki. Ker je to pismo napisano v juniju, potem gre verjetno za Poročilo, ki ga je Mladika prinesla o knjigah Goriške Mohorjeve ružbe v 3. štev. na str. 109. Da je na to Res tako pozno reagiral, si rr'oremo razlagati s poznim prejemom Mladike, kar se v pismih ookrat odraža. Po vsej verjetnosti se je Rešu le zapisalo Matica namesto Mohorjeva. — (336) Beneški bienale. N (337) Knjigo »Umirajoči bog Triglav« je izdala Goriška Matica. osi sicer letnico 1930, iziti pa je morala že v prvi polovici decembra ^rijšnjega leta, kakor dokazuje to pismo. — (338) Vse kaže, da ima v mislih povest »Stražni ognji«. Za tako razlago govori tudi ranjeno Finžgarjovo pismo Bevkiu iz septembra 1929, v katerem s'se Bevku: »Glede povesti Stražniji ognji bi sodil takole: Kar nič se ni treba sramovati povesti. Bo kar 'dobra ljudska povest in nikar x? n'e Postavite na stališče, da mora biti vse kar naj novejše. Seveda ČL^Vfk zori...« Povest je izšla 1931 kot 84. zvezek Slovenskih ve .. (339) Predavanje je bilo v dvorani Umetniškega krožka. Frire- U M ic Zveza katoliških italijanskih vseučiliščnikov v Trstu, n ^ ežilo se ga je okolo 500 oseb, med njimi tudi škof mons. Fogar 19m x ^ovoril predvsem o Vladimiru Solovjevu. Prim. Novi list II/ st. 8 str. 9. (340) Gl. opombo 337. F. K. (— France Koblar) je svojem prikazu (Dom in svet XXXX1II-1930 str. 118) zapisal med Pism'^84'P°vcst v celoti zaostaja za "Znamenji”.« — (341) Prim. BORIS PAHOR NEKAJ VPRAŠANJ I. V zapisu z naslovom Neprazniške misli, kii je izšel v ti reviji decembra 1967. leta, sem med drugim navedel tudi stavek iz članka Janeza Vipotnika (Delo, 22.7.67) »...kritika slovenske poli' tike do njenih narodnih manjšim dobiva zdaj ostrejše in netolerant-nejše oblike.« Na isti strani sem dodal še navedbo iz revije Teo" rija in praksa, v kateri Mitja Ribičič piše: »Na tržaškem področju imamo na primer mnogo recidivov nacionalizma pri naši manjšini.« (Teorija in praksa, št. 8-9, str. 1266). Stavka sta razločna, nobene možnosti zmotne razlage ni, pripomnil bi lahko samo, da to, kar je za prvega politika ostra in netolerantna kritika, postane za drugega že kar iredentizem- Zato prvo vprašanje; Kako more marksist označiti kot iredentiste ljudi, ki zahtevajo spoštovanje pravic, ki zamejskim Slovencem grejo po mednarodnih pogodbah? To je očiten in trpek nesmisel, obenem pa poskus javnega razvrednotenje nekoga, ki ti zavoljo takega ali drugačnega vzroka ni pogodu. Zakaj nikakega dvoma ni, da noben zgodovinar, ki bo pregledoval dogajanje v letih, za katere gre, ne bo našel najmanjše sledi kakega iredentizma na Tržaškem. Kakšen smisel pa ima govoriti o recidivah (ne o recidivih, ker recidiva je ženskega spola), pa tudi ni mogoče razumeti. Zaka| če je po pravopisu recidiva vrnitev, povrnitev bolezni, pomeni, da smo bili bolni vsi slovenski ljudje, ki smo za časa fašizma in za časa osvobodilnega boja bili za samoodločbo narodov. Zato so taki stavki obupno neresni in demagoško puhli. Vendar mi tukaj gre predvsem za primerjavo dveh prejšnjih navedb z dvema novima. »Mitja Ribičič... je dejal, da se bomo poslužili internacionalizacije problema, če Avstrija ne bo ustrezno reagirala na naše zahteve, ter da so o problemu obveščeni šefi misij, podpisnic avstrijske državne pogodbe, in da je problem zrel tudi za bližnjo konferenco o evropski varnosti.« »Janez Vipotnik ... je dejal, da bi bilo slabo, če bi se vsa politična akcija osredotočila samo na problem dvojezičnih napisov, ne P° tudi na osnovno razsežnost koroškega problema, ki izhaja iz neizpolnjevanja ne samo člena 7 avstrijske državne pogodbe, amp0* tudi ostalih členov, ki bi jih morali imeti neprestano pred očrtu- . redlagal je, da zberemo vso dokumentacijo v zvezi s položajem naše manjšine in jo izdamo v brošurah oziroma v knjigah, a° bi se domača in svetovna javnost čimbolj podrobno seznanila s remi problemi. Opozoril je tudi na konkretne naloge in obvez-ki jih ima socialistična zveza do vseh zamejskih Slovencev v Avstriji, Italiji in na Madžarskem.« (Delo, 19.XI 1.1972). Ob lepoti in dobroti takih sklepov in namenov ni kaj pripomniti. Prihodnost pa nam bo razodela, če so bili dosledno ures-'cem, ali pa je spet šlo samo za spodbudne izjave, ki se v ma-ICni Politični praksi periodično pojavljajo. , To, kar preseneča (kako smo pisatelji naivni!), je ugotovitev, a nas časniški poročevalec ne obvešča, da bi bila omenjena Politika rahlo v zadregi, ko pa zdaj vendar zagovarjata staIi-,. ®«v ki jima je pred leti veljalo za intolerantno in celo ireden- to, kajpada, absolutno je izključeno, da bi dva marksista ogovarjala iredentistične teze. O tem ne more biti dvoma. A če d (\Stvar.io res tako, zakaj sta ožigosala kot intolerantne in ire-ntiste ljudi, ki so zahtevali, naj matična država kot sopodpisni-mednarodnih pogodb dosledno in odločno nastopa za spošto-van|e pogodbenih določil. a Aato najbrž ne bi škodilo, če bi o priložnosti spet malo spre-y v°n!i o nečajevskih metodah, saj kaže, da se jim vodilni komu-v-S 1 niso nikdar odrekli in so fraze o marksistični etiki samo lepo-I6 za nedolžne idealiste. nekd^u e<^nie vprašanje, ki se nam zastavlja, je, zakaj pride ° komaj po sedemnajstih letih do tako pomembne odločitve, se e- ° objavljanju dokumentacije o zamejstvu, »da bi omača in tuja javnost podrobno seznanila s temi problemi.« tičn t' “olgo je namreč, kar je bilo napisano, da je domača (ma-rant laynost glede vprašanj Slovencev za mejo obupno igno-teor'10’ Za- ka.r .$To odgovorni anacionalna vzgoja in pa zloglasna veni'-a, ° izginitvi narodov. Kako da so se vodilni ljudje v Slo-soniih 2t^a'i zavedeli nepoučenosti domače javnosti o vpra- z. ki so za poldrug milijonski narod bistvena? bQi|-* j9P°f govonmo o matični domovini, sodimo, da bi se morala SloveVk morala bi boli slediti razmeram in usodi zamejskih vednncev' ,P?sebno beneških,« sodi tovariš Predan. »Pri tem sena nj® mislim samo na politični in kulturni prosvetni vrh, temveč (Spd ak®.9a posameznika. Narod bi se moral zganiti kot celota « ?m, dn.h Maribor, 7 X11. 72. Podčrtal jaz.) zganll ° '6' n°rod se moral zganiti kot celcta, a kako se bo 1 / ce partija, ki ima monopol nad narodovo šolsko vzgojo, čaka sedemnajst let, preden se odloči, da bo domačo javnost poučila o problemih zamejstva. Seveda nam ostane še ena varianta, da podvomimo, da se je matična država nazadnje zdaj zares odločila, saj ima človek vtis, da se kakor drugo življenje tudi slovenski politiki zmeraj bolj balkanizirajo. O vseh problemih namreč govorijo suvereno, o nr čemer ne podvomijo, z lahkoto danes zagovarjajo eno, jutri drugo, nekaj sklenejo, pa se sklepov ne držijo, da bodo jutri lahko spet sklepali itd. Pri tem se nam vsiljuje trpka ugotovitev, da se morajo koroški Slovenci pravzaprav zahvaliti avstrijskim nacionalistom in nacistom, ki so podrli dvojezične krajevne napise, če bo za njihov boj za narodni obstanek slovenski človek doma kaj več zvedel. Nadaljnje vprašanje je v zvezi z avstrijsko socialdemokracijo. 2e od Lenina naprej, da ne govorimo o nacionalno »prenapetem« Prežihu, vemo, koliko socializma je v avstrijskih socialdemokratih. Po koncu druge svetovne vojske pa je avstrijska socialdemokracija svojo nemško kri še dodatno obogatila z nacističnimi krvničkami. Zato mislim, da ne bi smeli biti tako hudobni, da bi pripisovali slovenskim marksistom kako posebno vero v avstrijski »socializem«. Če pa tako naivni, da bi vanj verovali, niso biji> kako potem, da so slovenske napredne ljudi izročiti na milost in nemilost taki socialemokraciji? Zakaj je Slovenija proti samostojni politični organizaciji na Koroškem ? V zvezi z zgoraj povedanim imam še dve p od vprašanji. Kaj so matični politiki tako nesposobni, da jih avstrijska »socialistična« diplomacija tako načrtno In elegantno vleče za nos? Če pa tega ne moremo pripisati nesposobnosti, čemu naj pripišemo njihovo uglajeno in malone krščansko sprejemanje udarcev? Že slišim ugovor: Zdaj bo stvar vendar šla pred mednarodne forume! Da, samo da bo Avstrija dan ali dva pred takim nastopom sveto ponudila, da se bo poboljšala. In jugoslovanski politiki bodo seveda srečni, da zadevo uredijo na prijateljski način z avstrijskimi »socialisti«! No, in potem bodo koroški Slovenci nadaljnjih sedemnajst let čakali na izpolnitev obljub ali pa bodo dobili nekaj mrvic in bodo morali biti z njimi za vse večne čase zadovoljni. IV. Kajti ne gre samo za dvojezične table! Dosti pomembnejše je vprašanje šolstva, saj mora slovenski oče v Avstriji vsako leto znova napisati prošnjo, če hoče, da njegov sin hodi k dvojezičnemu pouku. »Za takšno stanje osnovnega šolstva na Koroškem je kriva Predvsem Avstrija, ki kljub svojim mednarodnim obveznostim iz 7. člena državne pogodbe doslej še n! pokazala resne volje, da bi bila do slovenske manjšine pravična. Obenem pa moramo za takšne razmere zavestno obtožiti naše republiške in zvezne oblasti |n predstavnike, ker doslej prav za probleme jezika in šolstva na koroškem niso pokazali možate odločnosti in so se zadovoljevali z lepimi deklaracijami.« (Republiški odbor Slavističnega društva Slovenije, 14.XI.1969.) , Ker je stanje slovenskega šolstva na Koroškem že »stara« zadeva in ni neposredno v zvezi z dvojezičnimi tablami, bi se v zvezi s tem dotaknil še ene pomembne ugotovitve. Naj navedem: »Pa še nečesa se moramo zavedati, pa naj bo še tako boleče, da namreč Slovenci ne nastopamo v odnosu do manjšine oziroma v prizadevanjih za spoštovanje te manjšine na Koroškem in na rzaškem kot država. To je prav gotovo velik minus, ki nas hro-mi kajti pogodbe se sklepajo na relaciji države z državo, vlada z vlado.« (Ciril Zlobec, Obala, december 1971.) . Na podlagi te resnice je umestno vprašanje, ali ne bo jugo-ovanska diplomacija v primeru, da bo neizpolnjevanje avstrij-I ® državne pogodbe res prišlo pred mednarodni zbor, vesela i .ernega kompromisa, samo da spravi s poti neljubo zadevo, 1 moti dobre jugoslovansko-avstrijske odnose. V. Pa še zaključno vprašanje. v Kdaj se bo slovenska republiška socialistična oblast nazadnje endar obdala s strokovnjaki, ki položaj Slovencev v Italiji, Av nM in na Madžarskem ne samo temeljito poznajo, ampak znajo °|a stališča znastveno in možato zagovarjati? Takih strokov-lakov, kakršna sta na primer bila dr. Lavo Čermelj in Lojze Ude n J® namreč nekoč ljubljanska oblast znebila, češ da so nacio-aiistično nastrojeni, na njih mesto pa dala leporečnike, ki se ob srečni zamejski usodi predajajo neobveznim stilističnim vajam. Quausque tandem? s . PS. Prijatelj, ki je prebral ta zapisek, je pripomnil, da bi ena n vletspQ beseda v Avstriji pomenila več kot vsa matična »stilistič-, « uslužnost. Morebiti ima prav. Vendar če je Sovjetska zveza, ka-^ r °.9ptavl'ja dr. Vladimir Dedijer, za petdeset milijonov dolarjev n arij! za9otovila predvojni status quo, dvomim, da bi zdaj kaj l, ,r. la za koroške Slovence, če bi od tega koraka ne imela ksne vidne koristi. IRENA ŽERJAL SLIKARSKA BIENALE V BENETKAH RAZSTAVA OB SPOMENIKU NAPLAVLJENE PARTIZANKE * 36. slikarski bienale je ena izmed najzanimivejših razstav v tem tako sanjskem mestu. Smotrno urejeni prostor v pa" viljonih nekaterih držav nas preseneča, ker je moderna umetnost vendarle živa, smotrna in veljavna, čeprav so ji na začetku stoletja celo nekateri umetniki obljubljali propad. Umetnine so v več paviljonih zbudile presenečenje in že tako izgubljeno vero, da je mogoče v svetu fotografije in filma, televizije in fotoromanov izraziti še kaj več kot samo stilizirano in kakšnemu izrazitejšemu izmu vdano konstrukcijo. Novo v čistem slikarstvu nas l»olj preseneča kot polgledališke scenerije parateatralnih novoumetniških smeri. Nova, med kiparstvom, gledališčem in še raznimi umetniškimi in banalnim1 vseučinki tako imenovana zvrst »umetniške situacije« a‘li »umetniškega dogodka«, je močno zastopana, saj štejejo sem skupine množičnih teles Brovvniatovskega, sobo v stilu »zadušili bomo ptice« (Valcriana Trubbianianija), francoska kompozicija prostora in brazilski magični paradižek Humberta Espiindole. Slikarski opisni polfilozofski značaj imajo eksponenti Francisca Echauza (Španija), izhajajočega iz belgijske slikarske šole, zaradi česar se tudi tako razlikuje od ostalih rojakov, ki tu razstavljajo. Njegovi ljudje so dobesedno skrotovičeno ujeti med orjaške svedre in stroje, povezani so zgledno kol (d) Eden najlepših s/pomenikov osvobodilnih gibanj nasploh). Partizanko, ki jo je morje 44. naplavilo kot toliko drugih, upodablja bronasta ženska, ležeča ob obali. kopice mesa, kjer ni pretakanja krvi in iz tesne ujetosti nimajo nobene povratne poti. Kvadrati sivozelenih totalov učinkujejo kot detajli velikega magnetskega stroja, v katerega se je uJcl človek ali več ljudi. Dlje ko podobo opazujemo, spoznajmo, da so telesa brezobličnih oblik, ki se jim obrazi ne vidijo, od nekod položeni v velikanski stroj kot žrtve ali kol posledica nekega neznanskega načrta. Prizori so vzeti iz neke apokaliptične vizije sveta, a so tako prepričljivih oblik, barve 80 tako vsakdanje, oblike plastične, prilagodljive in diskretne, ko izdajajo tako morečo balado, da ne moremo dvomiti za kateri zgodovinski čas gre. Splošen učinek pa je groza, ker je avtor svoje v stroj pdložene žrtve ustvaril v dokončen in dokončan obredni čas žrtveništva ne samo za zaprtimi vrati, am-Pak celo v mehanskem prostoru nedojemljivih oblik. Opisno m lahko imenovali tudi slikarstvo Pierra Alechinskega (Bel-fpja), ki odpira vrata starim resnicam v novi luči. Zmes presenetljivih iskanj in odkritij, novih vizij kaosa, poskus opre-, elitve neizmernosti, nanizanje vsemogočih izmov v novem Jedru likovne ustvarjalnosti. Vsa vcčdesetletna skepsa, da je ‘kovnost kot izraznost propadla, je klavrna in nesmiselna, ko stopimo v dvorano Pierra Alechinskega. Prepriča nas z magnetsko izrazno spretnostjo. Naniza sličico za sličico naše dušev-n° *n zunanje kaotično obdobje. Brezoblične pošasti so moder-n,° poreklo heretičnih karikatur, ki jih je Goya naslikal v svo-Jm blodnjah. Tam, kjer ima zavrtost modernega sveta trpke . lllnJe. Alcchinsky trga pajčevinaste pajčolane, zastirajoč na-■ o resničnost, razgalja vizionarsko spačene scenarije travmatično konsumne družbe. To mu je dano, ker sta njegova domiš-JtJtt in spretnost upodabljanja neizčrpna. Dinamična silovitost Prepletenih in sosledičnih dogodkov se sprošča z naravnost 1 ®*ko hitrostjo. Morda je njegovo upodabljanje fotoroman 0 človeški kritični življenjski skušnji. Velika platna so nam-Cc uokvirjena v decimctrski rob, kjer so druga ob drugi na-. zanc grobo začrtane »razglednice« s prizori najrazličnejših r?er domišljije in obrobljajo orjaško hobotno zver. Kot, da so vse mogoče spake razlezle okoli slikarja, ki jih je vneto, astno narisal in preden so zbežale, ujel s čopičem. Alechin- skega svet ni brezobličen, ampak doeela iznakažen in pester-Najrazličnejša križanica rastlinja in gosenic, kač in orjaških predpotopnih ovijalk, vse prikazni pa težijo v antropomorf' nosi. Renesančni in baročni portali, freske in alegorije so bile prepolne angelčkov, hudičkov, svetnikov in svečanostnih inU' čenk. V njih je bil predstavljen miren, skladnosten in logi' čen miselni svet človeku dojemljivih ali sicer sosledičnih skrivnosti. Pohlepna naglica vsakdanjosti je postopoma ovrgla umirjenost stare vere in domišljije. Odprla se nam je apokalipsa, kjer nas od vsepovsod zasledujejo skrivenčene golazni pošastnih človeških izrazov. Kot so včasih nirvanske človeške alegorije spremljale glavno sliko na cerkvenih freskah, tu, p1"* Aleehinskom nepojmljivo doganjanje uokvirja nevarno preteče razsulo sveta. Sorojak Alechinskega Christian Dotremont veže svojo likovno sporočilo na prapisavo, ki v črnobeli tehniki napolnjuje liste, obenem pa svojo ornamentalno in orientalskim pisavam podobno sporočilo pojasnjuje z obširnejšimi podnaslovi ali pripisi s svinčnikom. Spominja na Ben Shanovo sliko« kjer je pod zubljastim levom pripis: Kjer je meč, za knjig0 ni prostora. Beneška razstava je s takimi slikami izjema družbe, ki prezira svoje profete: ti v slikarstvu znajo marsikaj prikazati na rovaš velikopoteznih strateških in okolje zastrupljajočih nians-Eden najzanimivejših je poljski paviljan; zastopajo ga kipar Broniatovvski ter slikarji Strumillo, Fijalkovvski in M®' kovvski. Največjo pozornost vzbuja Broniatovvski s svojim’ množicami papirnatih ljudi, ki so v zraku, v obliki črke ' strnjeni za ograjo ali drseči ob razstavišonii stavbi. Liki imajo človeško velikost, strnjeni so v grupe amorfnih oblik in m0 služijo kot ponazoritev vseh mogočih vlog, ki jih ima amorfna množica; torzi vseh mogočih oblik, zlepljeni iz časopisnega papirja mu služijo za takole metodo (Prevod s prospekta): »Ustvarjam samo začasno, ne da bi imel možnosti ponavljati enkrat povedano stvar, ki bi potem lahko postala simbol-V mojih stvaritvah je nekaj nezadostnega, nezrelega, ki torej n1 more doseči polnosti eksistence, in tako ostane nekaj vmesno ga, ki olajšuje, ne da bi dalo počitka... To ni individualizira11 Svet niti razlaga različnih in zaprtih notranjosti •.., kipov... To hermetična popolnost, ampak so odlivki iz istosti materiala. Kot najmanjše šahovske figure so proteze naravne stvarnosti, lo so znamenja pod človeško ohliko, množica, ustrezajoča mojim osebnim zahtevam. To so črke mojega izražanja...« Toda za temi do neskončnosti stereotipnimi papirnatimi lutkami, kot jim pravi kritik Aleksander Wojciechowski, za-stonj iščemo kakšno vidno človeško individualnost, samo ena lutka ima pretresljiv časopisen ženski obraz. Tudi ta se izgubi v masivnosti nenavadnega grozda človeških torzov. Slikar Makowski izraža na svojih temnobarvnih oljih ar-mtektoniko, ki je po svoji strukturi sorodna Spacalovi. Približno paralelne črte razdelijo več prostorov, ki so vidno samo detajl. Pri Spacalu je prostor arhaična in poetična kraška ali obmorska pokrajina, zavidljivo simbolizirana, pri Makovvskem, kl piše tudi pesmi, je umetnina »sporočeni naslov neznanemu naslovniku«. Etabilira v puščavskih linijah in med banalnimi kuhi neznatne stvari, ki jih sprošča v skrivnostne prostorske al>irinte. In ta pojem večnosti je, kot se zdi, uvekovečen v Podobi, čeprav je abstraktnost vedno v zvezi z nekimi krogla-"b- Pri našem Spacalu so te magične pritikline meseci na nebu 1 v igrah senc, Makovvski jih vzporeja kot obcestne kamne, j Razstavljata še Struinillo in Fijalkowski s svojskim sti-,(l'n’ Prvi piše tudi pesmi in je tako rekoč svetovni popotnik. 1 'm, Sibirija, Varšava, Damask, Irkutsk, Mongolske stepe), katalogu se srečamo z nekaterimi verzi: Na malem mostičku čez hudournik — blizu izvira — Jues prazno konservo — eho človeške solidarnosti. • . ^ njegovih slikah se pod na pol prozornim oljem razkri- ■lcjo odpadli odvečni predmeti, ki jih je neskončno morje, in mikopičenosti valovijo v nesmisel. 1 K° zapuščamo poljski paviljon, imamo občutek, da po- * nejsega ne bomo doživeli. Toda prijetnih presenečenj ne /uuijka. Recimo v romunskem paviljonu, kjer se vrsti največ en in se srečamo s presenetljivimi interpretacijami vsakda-nJega življenja, vrvenje v nas zročih množic, apoteoza tvega- nja boja za pravično stvar. Na teh grafikah je kohczirano življenje v novem stilu kolektivnega sveta. Občutek imamo, da so avtorji prišli do določenih socioloških in skoraj filozofsko teoretičnih zaključkov o času, prostoru in predvsem osnovnem vzdušju skupnosti, v katerih žive. Medtem ko nam je Broma-tovvski pokazal opozorilo razosebijcnja, ki grozi, nam v romunski grafiki govorijo iz skromnih in žalostnih obrazov preplašeni ljudje atomskega veka, da je dinamika kolektivnosti še vedno neraziskano področje. Humberto Espindola nam v stilu magičnega prostora pričara pravljični prostor, izjemno eksotičen in nepojmljiv za razvajenega Evropejca, ki se niti v sanjah ne bi mogel srečati s čim podobnim. Ta njegov prostor je razdeljen v dva dela. V prvem so tla posuta z najmehkejšim pšeničnim razdrobljenim steblovjem, s stropa do tal, v enakomernih presledkih je prostor napolnjen z okroglimi okraski iz trakcev najpestrejših ognjenih barv in skozi tak prostor, kjer je poudarjena folklorna igra, da ne rečem dinamičen ples barv, neslišno prideš v manjšega, kjer štrlijo od vsepovsod orjaški bivolji rogovi, v ozadju se dviga žezlo s petimi zvezdami in po tleh in na stenah so razpete bivolje kože z raznimi starinskimi napisi. Zanimiva simbolika, simbioza folklore in moderne govorice. Težnjo (>o narodni ornamentiki izdaja Arne E k elanu (Norveška). Z nežnimi barvami, ki težijo k roza in vijoličnemu komponira trakaste ljudi, do zadnje nianse stilizirane v neko tipično severnjaško kompozicijo, v nedotakljivi pravljični svet. Elipsaste človeške silhuete plavajo v abstraktnem prostoru in vanj izginjajo. Odtujenost in utopičnost, ki je izražena v likih, se ublaži v barvah, izključujočih vsakršno nasprotje, kot bi utirale pot v nov prividni svet novih idealov-Bistvo Ekelandovih eksponatov je poetika v dognanih, njeni11 lastnih pravilih im ob njegovih umetninah utripa človekov duh kot čas lepote in ravnovesja. Dopolniti moram misel. Na trakastih vijugah, sestavljenih v človeške silhuete so vtis' njeni narodni okraski, tako da je simbolika likovne govorice na dlani. 0 IDEALISTIH in eliti Ko sem opravil z ljudmi čustev, sem jo mahnil k ljudem razuma. Gredoč, sem ugledal dva, ki sta se menda Pričkala, ko pa sem prišell bliže, sta utihnila in je bilo videti, da se hočeta lotiti mene — znak, da sta me poznala. Vi — me je ovikal dolgin s primerno dolgim obrazom, bledo poltjo in vročičnimi očmi — vtikate -nos v našo notranjost. Začeli ste pri umetnikih, zdaj bi pa radi tja na drugo stran- Pri tem pa ste kratko in malo prezrli mene, oziroma nas. In je pojasnil, da je idealist in posrednik nied čustvom in razumom. Veste — je nadaljeval — mi smo nekak umetniški izra-stek. Nekateri pravijo — je vzdihnil — da smo umetniški odpadelk. Nič ustvarjalni. Že — toda poglejte naše srce! Čeprav oni mislijo, da niso -naši, smo pa mi le njihovi 111 jim na vseh koncih in krajih pomagamo kot — kako naj rečem: pač kot idealisti. Nadaljeval je: Ali si lahko predstavljate svet brez idea-15tov? Ustvarjalni občutkarji nujno potrebujejo proga-gandne občutkarje, če se hočejo laže in hitreje uveljaviti. . rc za nekako delitev dela. Toda mi idealisti se ne omejujemo na umetniško plat- Cdlo bolj malo nas je tu. Naša eJavnost se suče bolj okrog izsledkov razuma. Prosim: ne zamenjajte prvih z mistiki, druge pa s fanatiki. Mi smo mirni ljudje, protivni nasilju. Kjer misli-ITl<), 'da kaj ni -prav, smo pristaši pasivne rezistence. Tako sn|o pač eni objektivni, drugi pa kritični idealisti, oboji pa Proti tej definiciji. Da smo konformisti? Ne! Nas -ne za-n,nia sedanjost, ampalk prihodnost. Mi smo vizionarni. In — sem zaključil pri sebi — cesto končamo v razočaranju ali utopiji. Presodil sem, da tu zanj in njegove ljudi ne bo prostora in časa in sem hotel dalje, ko me je prestregel oni drugi, rekoč: ne boste šli dalje, dokler ne spregovoriva- ELITA Kmetje in industrija so egocentrični in egoistični. Elita je drugačnega kova: ne gre jli toliko za lastno korist (ali pa sploh za nobeno). Njen namen je, osrečiti druge. Ta številčno neznatna skupinica ljudi je nosilka zla vsega človeštva. Gre za fanatike, ki imajo fiksne ideje in so torej posploševalci. čim bolj se jim nedosegljivi cilj odmika, tem bolj so fanatični, kar se vidi po tem (kakor je rekel Santayana), da Vlagajo v stvar vedno več napora. Ponašajo se s širino duha, manjka pa jim globina srca. Kar njihov »čisti razum« dožene, je splošno veljavno in mora biti sprejeto. Le kdor je slep, se bo proti vil- Ravnajo se po formulah (ali filozofijah), ki jamčijo za uspeh, da jih le izvedeš v praksi. Sodijo, da se dvigajo nad predsodke manj obdarjenih in da so že saradi tega zmožni ugotoviti, kaj je za ljudstvo prav. Freudove zasluge za znanost so velike, ko pa je začel trditi, da sloni vsa človekova dejavnost na spolnosti, si je pol ugleda zapravil. Duhovniki, ki pišejo o vsem, samo ne o verstvu; gospodarski strokovnjaki, ki so postali poprečni politiki, zdravniki, pisatelji drugovrstnih romanov: ogromna večina teh in takih, ki so se oklenili novega poklica, za katerega niso bili usposobljeni, za ceno starega, za katerega so se izšolali — vsi so posploševalci. V londonskem Hyde parku lahko poslušaš govornike, ki obravnavajo vprašanja daljnih dežela, o katerih v resnici nič ne vedo. Ti razumarji so zmaličili f rancosko revolucijo, zmaličili so rusko revolucijo in zmaličili bodo ameriško in katerokoli, ki že pride. Nato se polaste oblasti. Ko njihove socialne reforme ne uspejo, začno kriviti občestvo, češ, da n'ič ne razume, da je reakcionarno in sploh ne ve, kaj je zanj dobro in prav- V resnici pa vodi ljudi zdrav razum. Odklanjajo njihove zamisli in utopije in sledstveno omejitve izražanja misli, ne zato, ker so proti reformam kot takim, ampak ker so proti šušmarstvu, ki ga je v njih več kot dovolj. A se le zgodi, da tudi razu mar podvomi. Ker pa je vedno trdil, da ima prav in ker svojih napak, ko se jih zave, ne prizna, je prisiljen ostati »dosleden« in še dalje zagovarjati z vnemo stvar, v katero več ne verjame. TEORIJE IN IDEOLOGIJE ...Tako je dovedla prižnica morda do neke vrste cerkvenega fašizma, s spreminjanjem mnenj v dogmo, špekulacij v resnico nesoglasij v izdajstvo ali celo raz-kolništvo. (J. Murray). V tem pismu me ne zanimajo kapitalistične države. Kapitalistična ali kapitalistične teorije so stare in če se P°javi kaj novega, gre za variacije na staro temo. Zanimajo me tako imenovane komunistične dežele, k* jih zdaj imenujemo socialistične in za katere naj velja, kar sledi, pa najsi bodo še nemirne ali pa na poti v prvo faz° ustaljenosti. Tisti na teh področjih, ki pravijo, da so teoretiki, so v resnici heretiki. Teorija je lahko samo ena, marksistična 'n njen oče je Karl Marx. V življenje je prišla z Leninom, ° Pa je le-ta moral od črke odstopiti, so ustvarili marksi-zern-i eni nizom • Predstavljajte si, da bi se imenoval oče kapitalizma Kapital in bi imeli zdaj na primer kapitalizem-galbraithizem ali kaj podobnega... Marksizem je seveda sakrosanten, nihče si ga ne upa načeti. Toda ne učinkuje, in to iz dveh vzrokov — Iker Karl Marx ni bil (in tega mu ne morete šteti v zlo) tako vizionaren, da bi slutil moderno mehanizacijo, avtomatizem in komputerizacijo — in 'ker se tudi psihološke predpostavke niso uresničile. To zadnje je vsekakor mnogo resnejša stvar. Marksova teorija velja enako za na primer Sovjete, Jugoslovane ali Kitajce, vsak pa jo uveljavlja na svoj način. Ker se teorije, kot rečeno nihče ne upa dotakniti, so posegli po njeni razlagi. Pojavile so se napake in tako je prišlo do znamenitega učenja prav na njih- Ker argument talk ega učenja ne more večno trajati — učenci bi si sicer sami izstavili spričevalo o neusposobljenosti — so se poslužili povih poti v socializem, novih razlag marksizma.. Sovjeti trde, da so vsi, ki nočejo ubogati, a se imenujejo komunisti, odpadniki. Jugoslovani na primer, so po 1948. trdili, da so pravi marksisti oni in da so Sovjeti odpadniki. In še kar naprej dokazujejo: eni, da je padlo jabolko z drevesa, drugi pa, da se je drevo izrodilo... Po novih poteh v socializem so šli, kjer je šlo- Na Poljskem ni šlo in je z Gomulko — tako sem bral — odletel tudi njegov ideolog. KaJkor je izginil s Hitlerjem njegov ideolog. In bo odšel še kakšen, če se ne bo znal iz zanke izžonglirati ali priti na morda uspešno idejo, da bi bilo dobro, posneti Berio. Lastna pota v socializem utegnejo biti včasih presenetljiva. Kot na primer v Jugoslaviji. Od strogega povojnega centralizma v samoupravljanje in zdaj v decentralizacijo-Somoupravljanje — kot sem predvidevali 1964, — se n' obneslo, kritizirajo ga v samih komunističnih krogih, medtem odkriva decentralizacija nevarne razpoke ne samo v partiji, ampak v sami strukturi skupne države. Kje je marksizem. Vpelješ neko stanje s trditvijo, da gre za marksizem-leninizem. Ko se ne obnese, ga spremeniš z opravičbo, da si se bil zmotil, da pa so te zmote izučile, naučil si se potrebnega in nam zdaj predstaviš novo stanje, ki je čisti, ideološko podprt marksizem-leninizem pravilne lastne razlage. Do prihodnje spremembe. Vsaka sprememba ovrže nekaj dotedanjega. Vsaka poceni novo pot v socializem, je nekaka subteoriija, ki nas bo ■— po ovinkih — pripeljalla do uresničenja prave, neizpodbitne, dokončne in edino veljavne Teorije. Tako je bilo mogoče napisati, da je praksa dokazala Pravilnost teorije, drugače povedano, da je sinček dokazi očetovo pravšnost. Dokazovanje teorija-praksa in praksa-teorija je mož-n° le, če sta medsebojno neodvisni. A kako naj dokaže Praksa pravilnost teorije, če pa je njen morski prašiček? Marksisti verujejo, da človdka spremeniš, če spreme-rriš njegovo okolje in se radi bahajo z uspehi v svojih deže-dh. Sprememba pa ni sprememba, ampak prilagoditev n°vim razmeram, ki jih vsaka revolucija nujno vsili- Novo stanje lahko traja dolgo časa, v katerem se režimi ustalli-nmiiijo, konservirajo, evoluoionirajo in končno regra-nirajo. Zakaj naj bi bilo življenje v novem okolju boljše? Za-°. ker bo družba brezrazredna, ker bodo vse dobrine skup-na last, ker bo dobil vsak, kar mu bo za življenje potrebno- Dobrine bo treba sicer proizvajati, kar bodo storili ludje iz čuta za skupnost. Tudi denarja ne bo treba. Skupna lastnina materialnih dobrin se je v ZSSR takoj sPočetka izkazala kot nepraktična. Kaj storiti na primer Ur°, ki jo nekdo nosi na zapestju in ki je skupna last v Primeru, da je nekdo drugi nima, ker ur ni? Kdaj bo kdo Prišel na vrsto? In kaj če bodo ure različnih kakovosti? 1Cer pa, kdo bodo tisti mnogi, absolutno nezmotljivi, ki bodo dodeljevali dobrine po potrebah posameznikov, z absolutno pravičnostjo? Ker bodo dobili požeruhi toliko, kolikor rabijo, to je dosti, se bodo imenitno okoristili z delom skromnežev, kot parasiti. Ko je bil absurd skupne lastnine vseh gmotnih dobrin očiten, so izločili najprej neobhodne življenjske potrebščine. Pozneje je začel obseg izvzetih predmetov rasti in še vedno raste. Tako so dali Sovjeti kmetom ohišnieo, da bi nan njej pridelali, kar rabijo zase, a jim kolhoz ne more nuditi- Zdaj lahko pridelajo več in prodajo na trgu, ki si ga sami izberejo in po cenah, ki jih sami določajo. Sem pa tja ise tudi zve o posameznikih, ki jim je uspelo nagrabiti dosti denarja. Jugoslavija ni izvzeta. Na tisoče interesentov čaka na vrsto za kupljeni privatni avtomobil. Beograjska »Politika«, sem bral, je svoj čas obljubila, da bo objavila poleg sto imen najbogatejših podjetij tudi sto imen naj bogatejših posameznikov v državi. Dosledna skupna lastnina nujno obsega tudi ljudi. Vsi moški bodo last vseh žensk, vse ženske pa vseh moških. Tu je bil polom popoln in Sovjeti so danes, kar se tiče zakonskega življenja partijcev dobesedno bolj papeški kot papež. O skupni lastnini umskih dobrin naj rečemo samo, da se z njo okoriščajo predvsem lenuhi, torej parasiti. Dočim je kolektivizacija v komunističnih državah (na umu so mi evropejske države) na umiku, pa je v kapitalističnih — z vse večjim posegom držav v privatno gospodarstvo — na pohodu- Zato vidimo, da so napadi komunistov na kapitaliste in obratno na upadu, ker je med njimi vedno več stičnih točk. S spremembo okolja pa je križ. Kdor ga bo spremenil in pripravil za ljudstvo, da bi se preselilo iz slabega življenja v boljše? Ljudstvo si mora novi red ustvariti samo. Pragmatično ljudstvo pa ni sposobno, predstavljati si, kako bo novi red v podrobnostih zgrajen. Razen tega ne zaupa Po vel ičevalcem. In hoče hitrih uspehov. Torej je treba ljudstvo — zaradi njegovega lastnega blagra — k delu prisiliti. Pritisk pa rodi odpor in tako se začenja cilj odmikati. Namen pritiska ni toliko fizična ubogljivost nevernikov kolikor njihova sprememba v vernike. Postopku pra-vimo prevzgajanje, drugod mu pravijo še indoktrinacija 'n pranje možganov, s katerim uničijo človekovo osebnost, ter jo nadomestijo z novo, kolektivno, kar bi omogočilo Ustvaritev družbenega reda po vzorcu mravljišča. Lepe misli, na 'levi in desni, da bi mogli s človekom po volji manipulirati. Zagovorniki tega načina pridobivanja duš trde, da so uspehi odlični. Mislim, da se motijo in da je njihovo prizadevanje ustvariti novega človeka, zapravljanje časa. Pomislite na dva tisoč let krščanske civilizacije, ki nas uei ljubezni do bližnjega. Kako so se v zadnji svetovni v°jni ponižali in razgalili Nemci! Sodili so jim v Niim-bergu pod ameriškim vodstvom. Prav Amerikanei, ki so sicer mnogo manj kulturni, s° še do pred kratkim uničevali indokitajske narode, a se ihn Nlirnberga seveda ni bati. In kako se je obnesel v zadnji vojni nežni spol? Pretvoril se je v krvoločnega, da je svet kar strmel! Nekateri pravijo, da so vojne potrebne, da bi si dali iiudje dušika za utesnitve, ki so si jih sami naložili, da bi omogočili sožitje. To bi bila nekaka prijetna stran vojne. Koristna bi bila, zadostiti pohlepu. V novejšem času si je nakopal marksizem hude so-vražnike — genetike, ki groze izpodkopati čisto nenamerno ta posredno. Trdijo namreč, da so genetične spremembe v človeku silno počasne in so za vso dobo, za katero mu lahko sledimo v preteklost, skoro nezaznavne. Amerikanoi so opazili pri lastnih ljudeh, ki so se vrnili iz korejskega ujetništva prevzgojeni in začeli z vnemo širiti novi nauk, da je navdušenje začelo pojemati in so postali čez noč talki, kot so bili nekoč (z domačo prevzgojo?) Le majhno število je ostalo novemu nauku zvestih. Sam opažam, da so mladi ljudje, rojeni po vojni za železno zaveso in socialistično vzgojeni od prvega razreda ljudske šole dalje, ki so se izselili v kapitalistične države, naj-lakomnejši priseljenci in neverjetno hitro pozabijo na svojo socialistično preteklost in domovino — če je le stanje v »novi domovini« materialno zadovoljivo (vsekakor boljše kot doma). In kaj naj rečem o ideologih? Kaj je ideologija? Po najnovejšem VVebstru je »the idea or lideas at the basis of some political or economic theory or system«, kar me mika zapisati, da mora biti delovanje komunističnih ideologov v kapitalističnih državah drugačno (theory), kot pa v komunističnih (system). V Glonarjevem poučnem slovarju berem, da z besedo ideolog označujemo one, ki skušajo praktično udejstvujočim se slojem dati filozofsko ali sploh načelno podlago za njih dejanja in nehanja; in še, da je splošna označba za nepraktičnega sanjača. Kar je kar v soglasju z VVebstrom in mojim skromnim mnenjem. Ideolog je razumar par excdllanee, človek, ki z realnostjo, to je življenjem nima sploh nobene zveze, ncustvar-Ijiv, brezidejen. Ideolog stoji in pade s svojim režimom-Kajti on je apologet. Vsa njegova filozofija je deduktivna, toda prikazana induktivno, kar daje videz ustvarjalnosti-Problemi so namreč že vnaprej rešeni. Videli ste nekatere oscilacije režima in vsakokrat je osciliral tudi ideolog, kot da je sinhroniziran. Tita smatrajo na zahodu za velikega državnika (ne tako na vzhodu), in je realist. On ukazuje svojim ideologom, ne oni njemu. Tako je šel k papežu in ga baje prosil, naj vpliva na jugoslovanske katoličane, da bi se sprijaznili z njegovim režimom; tako je šel v Združene države, kjer mu je ultrakapitalist Nixon hvalo pel; tako je šel na kosilo h angleški kraljici. In če bi ideologi doma ne bili tako neznansko puhli, ki se morali odločiti za harakiri. Morda ste po vsem tem, kar ste zdaj prečitali, prišli na misel, da sem anarhist. Kar nisem, kot boste hitro videli. O RAZUMNIKIH Dočim brez lepote nekaj časa gre (mnogim sploh ni Potrebna) pa brez razuma nikdar ne gre. Razumniki z umetnostjo niso v vojni, veže jih mcd-sebojno razumevanje, da je razumnikom prvo razum, imetnikom pa umetnost. Ljudje, je rekel T. Traheme, vi-,.1J° iste predmete, toda jih ne razumejo enako. Razčlenja Jm inteligenca in te je na obeh straneh zadosti. Ti neprecenljivi tovariši na poti v grob, da se poslu-*m Dickensovih besed, so nekaki brezdomci, ki jih svet Priznava s precejšnjo mero ravnodušnosti, dasiravno so 0 ris ten regulator, ki skrbi, da človeštvo ne zaide popol-n°ma v kraljestvo sanj, v introver trn ost ali v kraljestvo stvarnos>ti, v ekstrovortnost. Ravnodušnost bomo pa rfizu-rr,(gii» če se spomnimo, da spadamo v to skupino s karo vsi in tako ne vidimo v njej nobene posebnosti. V tem ko ekstravagantnost umetnikom odpuščamo in 0 razumemo, zahtevamo od razumnikov vsestranski mož-Sanski prijem. Njihovo razumevanje stanja in hotenj s°ijudi smatramo za dano, dasiravno stvar ni preprosta. Razumniki se ne zadovoljujejo z znanjem svojega Poklica, niti jih ne zavaja v narcisizem. Radi prisluhnejo rugim, radi se česa nauče, kar neposredno z njimi nima opravka , pač pa z drugimi, a jim posredno le služi, da se umsko — in gmotno — obogate. Razumniki ne zahtevajo moralnega obnašanja samo od ponižanih in razžaljenih, ampak ga naložijo tudi sebi. In tisti med njimi, ki grešijo (tudi takih je mnogo), poznajo kes in pokoro. Nekje v tej milijonski armadi je moje skromno mesto, kjer ponižno čakam, če bo sonce enkrat morda tudi name posijalo. Nekaj mi pravi, da zastonj čakam. Nič ne de. Narava nas je ustvarila za štirideset do petinštiridesetletno življenje — zadosti, da spravimo na svet potomce in jih speljemo na pot. Pa s tem nismo zadovoljni, živeti hočemo še in nam je že uspelo podaljšati življenje za dvakratno dobo, zato, da bi na starost lahko življenje uživali. Napravili smo si slabo uslugo. Prijetnosti življenja so s starostjo vse redkejše in brezpomembnojše, skrbi pa, k' jih mlad optimizem z lahkoto prenaša, vse večje in težje, čim bolj se duh od tega sveta odmika. In za pogrebom je treba večkrat. IZ NEKROLOGA Poslušali smo notranji glas mladih moči, ki že po naravi niso in ne morejo biti preraračunljiva spletka, klikarstvo ali celo P°c' zemlje. In čeprav so bili naši načini tudi ironije, cinizem, satirO’ odkrit ali zakrit prigovor, nesoglasja, brce v po krivici ustoličene avtoritete itd., nikdar pa naš način ni bil laž. Sam mislim, da je 1° bil in je (recimo zdaj pokopan) osnovni nesporazum o nas. NespO' razum pri nekaterih, ki sta jim besedi svoboda in socializem lahko tudi inštrument za manipuliranje. ODGOVORNI UREDNIK »KAPELJ« V -POSLEDNJI ŠTEVILKI REVIJE ZORA TAVČAR ne vedno kakor... borci (Misli ob Benedetičevih Pravilih igre v SSG in še kaj) Kaj naj rečem ob letošnji sezoni v Stalnem slovenskem gledališču: da slabša od lanske najbrž ne bo. Začetek je bil n« moč previden, Pirandellu skoraj ne moreš do živega, (tudi če delo ni prav vrhunsko); naj ga zasučeš malo bolj P° starem ali pa ga malo prevetriš, zmeraj ostaja soliden, tudi Benedetičeva »Pravila igre« so kot druga premiera kur diplomatska poteza. Prvič ker je avtor domač in, kot Pravi Jože Koren v Primorskem, ga moramo zato ocenjevati z drugačnimi, ne običajnimi merili (!) Povrh je nastop kateregakoli benjaminčka pri nas vnaprej zavarovan ' kakor se zavarujemo pred gripo, ko je še daleč —) s Ce(° serijo tiskovnih konferenc, avtointervjujev, razlag in Priporočil, medtem ko predstava še zori v režiserjevih ro-iz tepke v medenko. Ko je gripa (noviteta) tukaj, smo nar_ud, veseli že, če se pojavi v manj hudi obliki kot smo Pričakovali, hvaležni avtorju, da le ni tako slab, kakor je do ob tako obilni skrbi za preventivo pričakovati. Če se udeležimo premiere, nam Primorski že naslednji dan ako zanosno prikaže uspeh krstne predstave, da nam srce ld°rai zapolje od ponosa, da smo končno dobili tržaškega dakespeara. Če ni drugače, si potem še v Ijubljani Inkret t Predan natakneta dvojne rokavice (prirejene za zamej-^ 0 kulturo, vsaj za tisti del, ki ga požegna SKGZ) in Iju-ece Pobožata obetajočega (ali že uglednega) zamejca in a nepreklicno in trdno sede na Parnas. In če je že tako, yes ne vem, čemu naj bi še kot poslednji Mohikanec vztra-P a na kritičnem konjičku, potem ko smo za okroglo mizo j, r[lPe ki izvedeli, da kritika sploh ni več potrebna, na ržaškem pa še celo ne. In vendar se mi ne zdi pošteno, da vse, kar je domače, in zato, ker je domače, obravnavamo z drugačnimi merili kakor tisto, kar ni zraslo na domačem zelniku. Ali ni umetnost ena, nepodkupljiva, čista? In čemu bi se katerikoli gledalec ne smel vprašati, ali je Filibertu Benedetiču uspelo izraziti tisto, kar je hotel in obetal, in koliko ljudi je z dramo prepričal, prizadel, presenetil ali navdušil. Ali je dovolj, da predstava teče lahkotno in je na prvi pogled čisto spodobna? Končno bi bil neki minimum dosegel vsak malo spretnejši režiser, kaj šele, če je to neoprijemljivo tkivo, ki ni ne dovolj pesniško privzdignjeno ne dovolj družbeno kritično in še najmanj od simbolnih pomenov nabito, vzel v roke tako inteligenten in domiseln režiser, kot je to Andrej Hieng? Dobrih namenov Benedetiču ne gre odrekati. Kaj Je hotel povedati, je razberljivo vsakomur. Ali bi mu morali biti hvaležni že z.a samo hotenje? Ali nam mora biti vseeno, če nam svojih občutij in misli ni znal izraziti z večjo umetniško prepričljivostjo, z več pesniške sile, z več idejne jasnosti in ostrine, z več odgovornosti, z več drznosti, z več poleta? V čem vidim pomanjkljivosti Benedetičeve igre? Kot človek, ki se je ukvarjal z liriko, je očitno želel igro prežeti z lirizmom. A ker ga ni znal dati kot podton celotnemu tekstu, se je rešil z lirskimi vložki. Tako njegov lirizem iz ostalega tkiva skoraj groteskno izpada, čeprav je bil najbrž njegov namen, da z eksaltirano igralko vzbuja nekakšno ibsenovsko demonskost ali da da celoti nadih pesniške skrivnostnosti. Drug takšen nasilno vrinjen element so glasbeni vložki, ki naj bi nas uverili v prepričanju, kako zelo avantgardnih prijemov se poslužuje avtor, kako zelo nas preseneča — in prav ta namen je preveč razviden in odbija. Tudi vse rožljanje in tuljenje in prenašanje ograj in mrež ne more zabrisati osnovnega ogrodja igre: v bistvu imamo pred seboj preprosto domačo ljudsko igro s povprečnimi dialogi brez iskrivosti, s kakšnim izskokom v sentimentalnost, s tipiziranimi liki, z lZ' rabljenim zapletom. Tega ne more zakriti ves blišč, s katerim je Benedetič skušal obdati svoj skromni tekst, bodisi da ga je zavil v poetično meglo, bodisi s skoki v histerijo, ki naj bi dajala vtis globine. Najbolj mučno pa je prizadevanje, da bi naphal vse tiste še po Krasu dišeče Janeze in Micke z nečim posebnim, da bi nehali biti, kar so, Pa se mu ob vsem trudu nikakor niso hoteli privzdigniti v simbole. In teh simbolov raje ne poskušajmo dešifrirati! Koga naj npr. simbolizira Aktivni upokojenec? Ali morda trpečega slovenskega človeka pod fašizmom? Koliko naših ljudi pa je bilo priganjavcev takrat in danes? Ali ni v tem nekaj žaljivega? In Ester - naj bi ta skoraj prostitutka simbolizirala naša dekleta? In gospod X? Ali je moral ta deus e* machina priti prav iz Avstralije pridigat o zvestobi zem-ji> prav on, ki jo je prvi zapustil? Pa pustimo simbole. Poglejmo, kje šepa sama dram-ska zgradba. Ali ni bilo druge možnosti, kot da je avtor moral problem »razlaščanja« (kakšno razlaščanje neki — v tem primeru?) zgostiti v tako klavrnem žarišču, kot je odkup hčerine »časti« s prodajo zadnjega kosa zemlje? In čemu je morala biti Ester povrh noseča z nekom dru-Shn in ne s svojim »finančnikom« (glede na številčnost slo-v en s kih finančnikov v Trstu je morda Benedetič menil financarja?)? In zakaj se je končno Oče moral obesiti, ko bi bil z malo avtorjeve spretnosti lahko ostal živ? Njegova Sfnrt simi jn družini ni potrebna, služi le avtorju, da se reši figure, ki je v drami (ali komediji) edina živa in pre-imičljiva, pa bi zaradi nje konec izzvenel preveč po dobri stari realistični drami. Modernejše je, da obvisi. In kaj nam ostane za katarzo? Morda sin, ta bleda in nejasna fi-knra, ki ne ve> kaj hoče, in ki po vrsti histeričnih popad-°v v igri napravi tisto, kar bi po logiki pravzaprav pripadalo očetu: da namreč uniči simbol zla. A po vsem, kar le ves čas bil, je pri Stojanu umor lahko le »raptus«. Drama je stekla pred nami spretno, v dobri igralski Postavitvi, v primernem (a zares ne tako imenitnem, kot do trdi) scenskem okviru, ki ni niti kdove kako domiseln in se lahko daleč skrije pred kakšnim Palčičevim. A njena umetniška moč je krhka in bledična, njeno idejno sporočilo površno, približno in obrobno. Kar se reši, je kvečjemu toplo človeško sporočilo Očeta, a za to ima več zaslug kot avtorjev tekst Lukeževa kreacija; in pa zdrava preprostost Upokojenca - delavca, ki razen šahiranja (!) v kavarni (!) res lahko simbolizira tisti čut za pravičnost in mero, ki je v našem človeku. O idejni strukturi drame je bolje ne govoriti. Ker Be-nedetič (češ, saj sem pesnik, ne dramatik) rahleje od metulja preletava pereče probleme in se jih dotika le zdaleč, komaj z robom patetično razpetih kril, previdno in neangažirano. Okrog naših realnih problemov teka — kot mačka okrog vrele kaše. Nikjer se ne izjasni niti o nacionalni pripadnosti junakov niti o njihovi politični opredeljenosti, sploh ne omeni asimilacije, besedi Slovenec in Italijan zanj ne eksistirata. Izogne se resničnemu časovne-nemu okviru in se tako reši vseh političnih in državniških zamer, s slastjo pa si privošči socialno in politično tako nezaščiteno kategorijo, kot je to slovenski šolnik. Ne vem, kako je vse te pomanjkljivosti mogel spregle-kati tako marksistično angažiran list kot je Primorski dnevnik, in kje je tu videl živo aktualnost. Res, Benedetie ima vso pravico, da se s poletom v neke nedoločene sfere nekoliko izogne žgočim problemom; a da potem nekateri po vsej sili hočejo dokazati, da se je ves zagnal vanje, z vso predanostjo resnici, kot je rečeno v Gledališkem listih to je le malo prehudo. Človek mu ne zameri prešibke umetniške sile, saj jo tudi marsikateri slovenski in svetovni sodobni dramatik zna nadomestiti z domiselnostjo, z igri' vostjo, angažiranostjo. Zameri pa mu, da hoče pesniško poletavati nad našo tukajšnjo kalvarijo in se hkrati hoče proglašati za upornika, z.a borca, za pisca aktualne, drui-beno-idejno angažirane drame. Tega pa mu kljub predgovorom, zagovorom, kljub kilometrom tovrstnih priznanj V tukajšnjem in netukajšnjem tisku ne morem priznati. PRISPEVEK NA SREČANJU V ŠTATENBERGU BORIS PAHOR MIŠU o kritiki Teh svojih nekaj misli o kritiki ne bi nanizal kot teo-rets]ki prikaz, ampak kot kratek zapis o tem, kako se nam v zamejstvu prikazuje sodobna slovenska kritika. Mario Šansone, ki govori o Croceju, pravi, da se je ta v svojem kritičnem opusu zmeraj držal načela, da je zvestoba koralnemu čutu prava podlaga dobri kritiki. Zakaj Croce, Pravi Šansone, zahteva od pisca, da je zvest svoji resnici, 0n pa, kritik, ne išče predvsem pomanjkljivosti v nekem delu, arT>pak se mu približa s simpatijo, to se pravi z željo, da bi dojel pisateljevo misel ali slutnjo. Če se ozremo na sodobno kritiko pri nas in vzamemo v poštev njeno razmerje do pisateljeve resnice, potem žal odkrijemo, da enemu delu naših ocenjevalcev za tako resico, za subjekt, v glavnem ni dosti mar oziroma jim je samo za taka dela, ki so formalno podana tako, kakor je Po njihovih kriterijih edino veljavno. Z drugimi besedami bi r®kli, da se taki naši kritiki ozrejo s simpatijo (po Croceju) samo na takšno delo, ki po svoji fakturi odgovarja njihovim (kritikov) estetskim načelom, vse druge književne umetnine ali sploh ne jemljejo v poštev, torej zanje, kakor da niso 'zšle, ali pa se samo mimogrede obregnejo vanje. Pa ne gre, kakor bi -si kdo lahko mislil, pri teh ugotovitvah o statusu takšne sodobne kritike na Slovenskem za upor v imenu tistih pisateljev, ki so mogoče prizadeti. Problem je dosti težji, zakaj pri nas ni mogoče več najti ocene, o kateri 'bi človdk že v naprej ne slutil, kako 'se bo kritik vedel. Če recimo recenzira pisatelja, ki ima za zgled francosko ecole du regard ali tako imenovani nouveau roman, potem je bralec lahko prepričan, da se ga je kritik lotil z naklonjenim srcem. Nič seveda nimam proti ecole du regard. Nič nimam proti poskusom, ki težijo za tem, da bi odkrili kaj novega. Rad imam na primer Grilletovo Jalousie, kakor imam rad tudi kak tekst sodobne slovenske nove proze, na primer Šeligove. A tukaj gre za vprašanje kritike. In pri nas je žal kader modernističnih kritikov enosmerno zaverovan (in to ravno takrat, ko hoče biti evropski), da niti ne opazi takih del, kakršno je na primer »V Sibilinem vetru«, loti pa se z vsem kirurškim instrumentarijam delca, ki je v primeri z Rebulovim romanom mogoče samo spodbuden prvene:. Zelo dobro razumem odpor človeka, ki se je moral zjutraj in zvečer otepati socialnega realizma, pa je zdaj p o zakonu sredobežnosti pristal na drugem ekstremu. Vendar če 'je bil tak skok pravilen v fazi čiščenja in urejanja miselnih predalov, tak ekstremizem ne more postati norma, če naj kritik teži za tem, da bi se pjegov notranji svet razvijal in poglabljal. Ker imamo pri nas tako krčevito poudarjeno enosmernost, naša avantgardistična kritika ni tako privlačna, kakor bi lahko bila. Saj je ujeta, zato tudi ni stvariteljska, zakol gostobesednost in hipertrofično nizanje pridevnikov nikakor ne more nadomestiti originalnosti. Jasno je, da je tak ekstremizem protiudarec političnemu in literarnemu povojnemu in sedanjemu političnemu monizmu. Namesto načela, ki je poprej vrednotilo vse z merili družbene koristnosti, se je zdaj pojavil princip o razvrednotenju vsega, o odpravi vrednot. A če je res, da je tak odpor proti idejnemu in estetskemu monizmu razumljiv, je prav tetko res, da nova omejenost ne more biti rešitev iz polpretekle omejenosti. Ko je konec julija v neki sobotni številki »Dela« Josip Vidmar med drugim govoril tudi o kritiki, je med knjjževna dela, ki so vredna omembe, uvrstil tudi roman Na kmetih, ni se pa domislil ne Kocbekove Vstine ne Rebulove knjige V Sibilinem vetru, da omenim samo tidve. Seveda ima lahko kritik po svoji vesti in svoji presoji tidve knjigi za manj pomembni kakor kako drugo, vendar bi si jaz usodil reči, da 9re tukaj za drug, deloma marksističen ekstremizem. Tako stopata v slovenski današnji kritiki dva ekstremi-zma vzporedno — vmes imamo skorajda praznino. Zato je nekoliko nenavadno, če Josip Vidmar toži, da Pri nas ni polemičnega poštenja in pa, da nam ne zrase močna književniška osebnost. Zakaj da bi to dosegli, bi b'lo najpoprej potrebno, da se slovensko ozračje očisti take oli drugačne dogmatičnosti. In Josip Vidmar je eden izmed bstih, ki je po vojski imel dosti možnosti na razpolago, da bi ozračje pomagal čistiti. Tako bi rekel, če naj se ustavim samo pri eni ugotovitvi, da bi bilo nujno, da bi pisatelju, ki je že močna pisateljska osebnost, a ima prirojeno napako, ba je kristjan, priznali njegovo vrednost. V tem primeru bi kritik Josip Vidmar lahko naštel vsaj tri: Majcna, Kocbeka ln Rebulo. Če pa Josip Vidmar misli, da ga zvestoba marksi-shčnim načelom odvezuje od take simpatije (po Croceju), je seveda to njegova pravica, ne more pa pričakovati, da bo 5 takimi kriteriji pomagal slovenskemu kulturnemu svetu iz težav. Kaj naj na primer pomeni njegova ugotovitev, da nam danes »manjka kritičnega razuma, ki bi znal dnevno ločiti °d stoletnega«, ko pa hkrati zahteva od pisatelja, naj se uniformira in naj v ideološkem svetu nima drugačnih pogle- dov od uradnih? Rad bi vedel, kako bi mogla v ozračju, ki ga on predlaga, zrasti osebnost, ki bi znala igrati na vso klaviaturo človeškega. Vidmahju se to zdi mogoče, zdkaj, tako pravi, slovenski pisatelj se je v preteklosti znašel še v dosti težavnejših okoliščinah, 'kakor so današnje. Ugovarjal bi s trditvijo, da v preteklosti ni bilo nikdar tako kapilarnega nadzorovanja človekovega življenja in mišljenja, kakršnega uvajajo tako imenovani socialistični režimi na vzhodu in kakršnega v bistvu zagovarja tudi Josip Vidmar, ko pravi, da je »nekdo lahko pripadnik te ali one miselnosti, ampak naj bo to zase.« Drugo, kar je potrebno upoštevati, je to, da je slovenski pisatelj za časa avstroogrske vladavine res imel tujo oblast, katero je pri svojem pisanju moral upoštevati; vendar je prav zato, ker se je branil pred tujim, bil globlje in pristneje samosvoj. Bil je v dialektičnem razmerju do tega, kar mu je kot slovenskemu človeku streglo po življenju. Danes pa nima več tuje oblasti, od katere naj se loči, proti kateri naj postavi svojo izvirno bitnost. Slovenski pisatelj, če naj bo zvest sebi, ko se ideološko razhaja z uradnim mišljenjem, lahko samo molči. (Res smo v novejšem času toliko napredovali, da kulturna osebnost v kaki reviji lahko krene tudi po svoji poti; a v tem primeru kritik, o nji molči.) No, in tako smo sklenili krog, ki bi ga lahko imenovali ris uradno-idejnega ekstremizma, in pa krog, ki je ris avantgardnega ekstremizma. Risa dveh omejenosti, dvojne hvale, ki sta hkrati večkrat sistema dvojnega molka. Kar pa je še na drug način tragično pri vsem tem, je to, da je Josip Vidmar, ki zagovarja ideološki monizem, glede narodnega čuta še zvest svoji predvojni sijajni študiji o narodu, medtem ko avantgardni kritiki v svojem zanikovanju staromodnega kritika zavračajo tudi vrednost njegovih narodnih prvin. Tako je slovenska javnost globoko razdvojena, zakaj če se v marsičem strinja s predstavnikom tradicionalne estetske smeri, ga hkrati absolutno odklanja kot škodljivega ideološkega monista. Na drugi strani pa, ko priznava tako idej- no 'kakor lahko tudi ideološko drugačnost modernistov, ne more sprejeti njihovega ekskluzivizma, predvsem pa ne njihovega razmerja do narodnega substrata. III. Slovenski kulturi in torej kritilci manjka danes to, kar pogreša slovenski svet na splošno, to je pogleda na celoto. »Začeti moramo pri celotnem kompleksu, če naj z analizo Pridemo do elementov, 'ki celoto sestavljajo,« pravi de Saus-sure. Zanimivo pa je, da se prav tisti, ki se pri nas sklicu-lejo na strukturalizem, posvečajo podrobnostim, namesto da bi skušali priti do sinhronične globalnosti. Prav tako so njihove teze o narodu precej v nasprotju z raziskavami, s katedrih so prav strukturalisti, na primer Levy Strauss, doprinesli čredno pomembne ugotovitve o vrednosti posameznih kultur. Kakor 'je bil po kon-_u druge svetovne vojske površno birman v imenu marksizma narod, ki je zrasel v krščanstvu, tako je zdaj neodrešilen doprinost nekaterih posameznih strukturaIističnih elementov, če se modernistični iskatelji ne Poglobijo v bistvo novih metod. Predvsem pa velja za naše avantgardne kritike to, kar ugotavlja Starobinski že leta 1965 o tistih strukturalistih, ki Se.ustavljalo samo pri strukturiranem, opuščajo pa strukturi-•"ajočega. Ker nimajo stika z njim, s strukturirajočim, pravi starobinski, se jim izmuzne tudi stik s humanim pa stik z zgodovino. Rešitev iz meglenosti današnjega slovenskega kulturnemu sveta zato ne more biti v idejni in ideološki enotnosti ne v 'menu marksizma ne v imenu strukturalizma ali česar koli drugega, ampak v zvestobi resnici, to se pravi življenju. Tako Marksizem kakor eksistencializem kakor strukturalizem nam ?el° lahko pomagajo pri iskanju naših dopolnitev, noben 'Zem pa ne bo mogel nadomestiti pristne človeške substan-c®. Samo le-ti pa morata biti zvesta tako pisatelj kakor kri-f|k, če naj bosta vredna tega imena. BEŽNA ANKETA MED DIJAKI SLOVENSKEGA UČITELJIŠČA »A. M. SLOMŠEK« PO OBISKU V CELOVCU Organizirali smo srečanje s koroškimi študenti, ker srno od Korošcev samih hoteli zvedeti, kakšne so njihove težave. Naj poprej smo šli v Dijaški dom, kjer smo imeli prvi stik z našimi sobrati. Iz pogovora smo ugotovili, da so dijaki premalo zavedni, nekoliko Itojazljivi, zato sc tudi prcpopotiho upirajo. Vprašali smo jih, kje je krivda za njihovo bojazen; rekli so nam, da je temu kriv njihov sramežljiv značaj pa tudi občutek manjvrednosti, kajti Avstrijce imajo za superiorne. Mislim, da je precej kriva tudi prešibka ali zanemarjena narodna vzgoja. Šola bi morala študente vzgojiti v zavedne Slovence, tako da se ne bi sramovali svojega rodu in med potjo, v šoli in med odmori govorili v slovenščini. Z gospodi profesorji se nismo mogli veliko pogovarjati; gospod ravnatelj nas je peljal v zbornico med glavnim odmorom ob treh (imajo namreč pouk popoldne, ker gostujejo v nemškem poslopju). Zal mi je, da nismo mogli do kraja izčrpati problema, ki se je sprožil. Neprijetno me je presenetilo, ko je neki profesor dejal, da imajo Avstrijo za svojo domovino. Zdi se mi, da, če sprejmejo tako teorijo, je, kakor da bi vrgli puško v koruzo. Žal v Celovcu nismo našli ozračja, ki smo ga pričakovali. Zaradi tega pa ne smemo obupati, nasprotno, koroški tu Slovencem moramo še bolj pomagati, ker samo s skupnimi silami, to je s sodelovanjem vsega slovenskega naroda je izvedljiv upor proti germanizaciji. Sonja Sirk Naj takoj povem, da sem zelo razočarana. Pričakovala sem več narodne zavesti ne samo pri mladini, ampak tudi pri pfO" fesorjih. Predstavljala sem si manjšino, ki se bori za svoj obstoj, a sem imela vtis, da so dijaki nekoliko nezainteresirani, zaprti vase, nekako izločeni iz stvarnosti, naš obisk, ko da se njih ne tiče. Predvsem sem se začudila, da se bojijo govoriti po slovensko na ulici, medtem ko pri nas v Trstu, čeprav živimo v okolju, ki je pretežno italijansko, nam dijakom še na misel ne pade, da bi se sramovali svojega jezika. Pri Korošcih je drugače in park ra t sem zasledila, da so se študentje tudi med seboj pogovarjali v nemščini. Najbolj so me razočarali profesorji, ko so nekateri trdili, da morajo v mladih naj poprej zbuditi zavest, da so Avstrijci, šele nato, da so del manjšine. Ob takih izjavah profesorjev se sprašujem, po kom naj se niladina zgleduje in kaj naj pričakujemo od nje. Neva Vechiet Predstavnik dijakov se nam je zahvalil za obisk in za knji-8° Borisa Pahorja Nekropola, ki smo jim jo prinesli kot skromno darilo. Zatem se je začela nekaka diskusija. Dijaki Pa so bili zelo zaprti vase in smo težko prišli do dialoga. Ugotovili smo, da so boječi. Res, da so fašistični napadi zadnje čase ostri, vendar so Slovenci premalo zavedni, preveč so tudi dijaki apatični. Gospod ravnatelj prof. Zablatnik nas je zelo prijazno sPrejel in nam povedal, da obiskuje slovensko gimnazijo nad 4*00 dijakov- Potem smo se srečali s profesarji, katerim smo priznali, da nas je slik z dijaki razočaral. Skušali so to razlomiti z razliko značaja, oni da so bolj zaprtega značaja, medtem ko smo mi, ki živimo na jugu, bolj sproščeni. Neki gospod profesor je zagovarjal tezo, da je prav, če slovenski ljudje imajo Avstrijo za svojo domovino, ker se tako lažje vživijo v okolje, Pa tudi s tem pomagajo utrditi avstrijsko državno zavest. Go-sP»d profesor Messner pa se je temu uprl, češ da Avstrijci ni-n,i,jo zavesti samostojnega naroda, ampak so vsi Nemci, kar Je dokazal že nacistični čas. Gospod ravnatelj nam je potem še povedal, da mu je telefonirala neka gospa, češ da je dijak iz slovenske gimnazije vztrajal pri svojem, ko ga je opomnila, zakaj govori po slovensko v avtobusu. Sonja Sosič Koroški Slovenci bi se morali bolj aktivno potegovati za svoje pravice. Sram jih je govoriti po slovensko na cesti, v vlaku. Mislim pa, da je slovenskih dijakov veliko in da ni prav, da si nič ne upajo. Če ne bo mladina začela misliti na spremembo takega stanja, kdo pa bo? Tudi pri nas fašisti ne mirujejo, a zaradi njih ne zatajimo svoje slovenščine. Če sem prav razumela, se o teh problemih ne pogovarjajo med seboj, še manj pa z nemško govorečimi dijaki. Sploh ni sodelovanja med slovenskim in nemškim dijaštvom, kakor smo ga nekajkrat imeli pri nas. Sploh niso mogli verjeti, da v Trstu del italijanskih dijakov sodeluje z nami, pri njih da bi bilo nekaj takega nemogoče. Radi jim bomo nudili vso pomoč, a tudi sami morajo na dan s svojimi zahtevami. Začeti pa morajo govorili v slovenščini v javnosti! Živa Cunja Dijaki so bili zelo v zadregi. Priznali so, da imajo občutek manjvrednosti. Ko se je pogovor le nekoliko razvil, nam je gospod profesor Messner razložil, da se tudi možje, ki so p°' klicani, da vodijo koroške Slovence, ne upajo dati dvojezičnih napisov na svoje hiše. Začudila sem sc ob odkritju, da imajo koroški Slovenci Avstrijo za svojo domovino. Rekli smo jim, da smo mi državljani republike Italije, a da je naša domovina Slovenija, državljanstvo je eno, narodna pripadnost pa drugo. Žal je tudi pri profesorjih, kar se tega vprašanja tiče, gledanje zgrešeno. Rosana Tul Zapisek ob koroškem nacističnem izbruhu ODTOD DO ZRELOSTI Leta 1928 je nacistična stranka dobila samo 810 tisoč glasov izmed 31 milijonov na državnih volitvah in iz Hitlerja so se delali norca. Leta 1930 so nacisti dobili Sest in pol milijona glasov in postali druga najmočnejša stranka v državi. Spričo 14 milijonov glasov, ki jih je Hitler dobil dve leti kasneje, se iz njega niso več norčevali. Postal jim je Fiihrer in bog, ki jih je popeljal v Pariz in pred Moskvo. Toda ko so zavezniške čete prodirale globoko v Nemčijo, so odkrile vso pokvarjenost takšnega nasilnega sistema. Nacistični režim je koval dobiček celo iz pobijanja. »Z nemško natančnostjo so esesovci izračunali poprečen dobiček, ki ga je mogoče dobiti od suženjskega delavca in tja do končnega iztržka za zlato, ki ga je imel v zobeh. Nič ni šlo po zlu. RENTABILNOSTMI RAČUN SS O IZKORISTKU UJETNIKOV V KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU Poprečni dnevni dohodek od ujetnika RM 6.— odbitek za prehrano RM 0.60 popr živi j. .doba 9 mesecev 270 dini x RM 5.30 — RM 1431.— odbitek amortizacija za obleko RM 0.10 izkupiček od racionalne uporabe trupla: 1. zobno zlato; 3. vrednostni predmeti 2. obleka; 4. denar odbitek stroškov za krematorij RM 2.— poprečni dohodek R.M 200.— Skupni dohodek po 9 mesecih RM 1631 — sem ni prištet dobiček od (prodaje) kosti in pepela. Ameriški vojaki so našli vse lepo sortirano v buchemvald-skili skladiščih: bale ženskih las, kupe naočnikov, zobovja, obleke. Najbolj pa jih je razkačil pogled na tisoče otroških čeveljčkov. Ko so osvobajali taborišče za taboriščem, se je zavezniških vojakov polaščala divja jeza, medtem ko so nemški civilisti povsod zatrjevali, da niso vedeli za te grozote, čeprav se je smrad iz taborišč in vonj krematorijev širil daleč po okolici.« (Iz knjige: Druga svetovna vojna). Svet je bil prepričan, da bo nemški človek po takšni dediščini zavrgel zmotno vero v svoje herenfolkovstvo. Različnost političnega kriterija pri obravnavanju južnotirolskega in koroškega primera in nasilje v podporo takega kriterija pa kaže, da se nemški človek ni spremenil. In to je slabo za nemšega človeka spričo datuma, ki ga pišemo. O dramovitih Slovencih PRAVILA IGRE — Ti, vsaj naslov bi bil moral dati drugačen Filibert Benedetič za tisto svojo reč v Slovenskem gledališču... — Misliš? Jaz pa sem se čutil tam prav vsega sredi razlaščanj, prav v vrtinec naftovodne afere me je potegnilo, skozi parter je zašumela nafta... — Odtujitveni efekt, vsekakor. No, meni je bilo bolj tako, ko vidim upesnjeno Agnelettovo brošuro, saj veš, katero... — Tisto o dolinski aferi? Kjer si v začetku dr. Agneletto vzame za motto Sofokla? — Toda Pravila igre bi zahtevala, da si ravnatelj nekega gledališča prihrani neokusnost, da stavi na program svoje lastno delo. Jaz bi skoraj za eno sezono odstopil, ko bi bil Benedetič. — Manjšinske razmere pač, kaj hočeš. — Saj, ko mora biti vsak za vse. Ravnateljevati in ustvarjati obenem, to je hudič. Pa vendar... — In če gre za to: zakaj ne bi prosim videl v tem, do Filibert Benedetič daje na program samega sebe, določen samcupravljavski element? Navsezadnje je to še en dokaz, da je SKGZ za samoupravljanje. — Dobro, tisto je bila od zdavnaj. Od kdaj je že bila SKGZ za samoupravljanje in proti liniji Staneta Kavčiča. Ampak kaj sem -hotel reči: če bi bil tisto napisal kdo drug, veš, kaj bi rekli? — 'Kaj vem, da dela nacionalizem. Ampak če je prišel režirat iz Ljubljane Hieng, ki hoče biti vesoljski pisatelj..- Si ga videl zadnjič na ljubljanski TV? Eno celo uro se je sprehajal sem pa tja, pokazal ženo in otroke, rekel, da mu finančno kar dobro gre... — Menda bodo snemali tudi Rebulo na Opčinah, ko ^°di po gmajni in govori o Kristusu, izvirnem grehu in takih rečeh, kakršne so v tisti njegovi Novi Zemlji... — Dobro, ampak zame je tisto Benedetičevo početje vsaj patriotizem, če hočemo biti natančni, ne? Ampak če bi “d jaz Benedetič, bi bil manj pokal. Rajši bi bil sam ne vem kako, dramatsko pač, zastavil vprašanje čisto realno. — Umetnost in politika, saj veš. — Namesto vsega tistega zdihovanja bi bil zastavil vPrašanje: koliko kvadratnih metrov slovenske zemlje je p0 vojni na primer odkupila SKGZ pri vseh milijonih, s kate-r|m! |c imela opravka? — Sa, bi končno lahko rekel tudi pri vseh tistih milijardah, če gre za to. Ampak kaj bi s tem. Umetniški protest le navsezadnje tudi nekaj. — Recimo. Ampak najprej zafičkaš milijarde, pustiš, da nam ije ušla vsa obala iz rok, parcela za parcelo, potem pa Se lirično razlulaš nad izgubljenim... je na vrsti drugo leto v Slovenskem gleda-za dramo? ~ Pah, če je letos bil ravnatelj, bo prihodnje leto pač u ni etn iški vodja. Če ustanova postane državna, saj veš... ~7 Pa misliš, da tista Benedetičevo reč ne bi lahko izšla rek a/'VU? <“'s^° zaiivovsl° Potezam, ki odkrito briskirajo čustva tukajšnje slovenske na-rodne skupnosti. Mirno lahko rečemo, da se oblastnik korenito moti, če misli, da ? -s' tako politiko dosegel od Slovencev, da se mu bodo začeli »odpirati«, (Ze rajnki škof Fogar je diagnosticiral, da napadi z desne, Porivajo Slovence v objem komunistov.) Paternalizem urednika . aveRa lista« pa je zašel na sklizko pot, ki utegne časniku odtegniti dosedanje simpatije tržaških Slovencev. 1 TRGOVINA S TEKSTILOM NAJVEČJA ZALOGA IN OBLAČILI TAPETNEGA PA. iRJA ydowDČ PANJEK TATJANA Stopim TRST - Ul. Mazzini 7, tel. 37-636 g GOSTILNA TRST Ostrouška Piazza Ponterosso, 5 TRST Ulica S Nicolo 1 Tel. 29-686 Telefon 37.918 Gubčeva knjižnica Ob 400. obletnici kmečkih uporov pripravljajo založbe «Par' tizanska knjiga« iz Ljubljane, »Založništvo tržaškega tiska” in Spektar iz Zagreba zbirko 3 O knjig iz slovenske in hrvaške književnosti. Obsežni izbor romanov, novel in pesmi bo zajemal preko 9000 strani in bo bralce seznanil z najrazličnejšimi zgodovinskimi in družbenimi dogodki iz naše starejše in nove|$e zgodovine. Knjige bodo v celoti vezane v platno, tiskane na brezlesnem papirju in z barvnim ščitnim ovitkom. V PREDNAROČILU bo cena te izredno zanimive zbirke ZNATNO NIŽJA Prednaročila sprejema- TRST Ulica sv. Frančiška 2 Telefon 61-792