ESLOVENIA LIBRE 
Glasilo Slovencev v Argentini 
Le t o LXXVIII  | 26. f e bruarja 2019 - Bue nos Air es, Ar g en tina  | P ocitnišk a š t e vilk a II 
www.svobodnaslovenija.com.ar 

Svobodna Slovenija 

Na predlog Rafaelove družbe, Narodne in uni­verzitetne knjižnice, akad. prof. dr. Kajetana Gantarja in dr. Helene Jaklitsch je bila Johnu Corsellisu posthumno podeljena medalja za zasluge Republike Slovenije za požrtvovalno pomoc beguncem, ki so po drugi svetovni vojni zbežali iz Slovenije. To visoko državno odlikovanje je veleposlanik mag. Tadej Rupel 
4. februarja 2019 na veleposlaništvu RS v Lon­donu izrocil njegovi soprogi Ann Corsellis. 
John Corsellis je bil med drugo svetovno vojno humanitarec. Pod okriljem britanske 
8. armade je požrtvovalno zagotavljal pomoc beguncem v razlicnih taborišcih. Maja 1945 je prišel na avstrijsko Koroško in kot kvekerski mirovniški prostovoljec prevzel tudi naloge Organizacije združenih narodov za pomoc in obnovo. Takoj se je zavzel za begunce, ki so pribežali iz Slovenije na Vetrinjsko polje v stra­hu pred ukrepi novih jugoslovanskih oblasti, in prevzel skrb zanje v taborišcih v Peggetzu pri Lienzu, v Špitalu in drugje. 
Njegovi skrb in zavzetost sta krepko presegali 



JOHN CORSELLIS POSTHUMNO PREJEL 
MEDALJO ZA ZASLUGE 

njegove osnovne zadolžitve. Storil je vse, da bi taborišcnikom olajšal bedo in osmislil življenje. Kot dvaindvajsetletni fant je velikokrat pisal razlicnim britanskim oblastem in jih prosil, naj pomagajo slovenski begunski skupnosti. De­loval je na vseh ravneh, celo njegova družina je Slovencem pošiljala pakete z nujnimi pripo­mocki. Še posebej je skrbel za otroke in mlado­stnike ter knjižnico, za katero je na lastne stro­ške kupoval ucbenike in strokovno literaturo. 
Spomladi 1947 je na prošnjo glavnega zave­zniškega štaba pripravil zapiske o slovenskih beguncih v Avstriji in Italiji. Zapiski izražajo njegova prizadevanja, da bi vplival na odlo­citve pristojne službe tako, da bi Slovencem še naprej dopušcale svobodno izbiro države, v katero želijo oditi. 
Svoje zapiske in korespondenco ter pogo­vore, ki jih je posnel v letih po vojni s 50 nek­danjimi slovenskimi begunci v Angliji, Argen­tini, Združenih državah Amerike in Kanadi, je leta 2005 objavil v knjigi Slovenia in 1945. Slovenska izdaja z naslovom Slovenija 1945, smrt in preživetje po drugi svetovni vojni je izšla leto kasneje. Obsežno gradivo, ki je nas­talo v vseh teh desetletjih, je podaril Arhivu Republike Slovenije. 


John Corsellis se je ob vsem svojem delu in skrbi za slovenske begunce tudi sam ucil slo­venskega jezika, obenem pa vedno obcudoval slovenske znacajske lastnosti, kot so pridnost, redoljubnost, požrtvovalnost, iskrenost, poš­tenost, predvsem pa življenjski optimizem, po katerih so slovenski begunci sloveli in izstopali. 
Ceprav smo veseli, da se je država Slovenija koncno poklonila temu velikemu možu, pa je vendarle škoda, da se to ni zgodilo še za casa njegovega življenja. Prvi predlog za podelitev odlikovanja je bil namrec na Urad predsedni­ka poslan že leta 2006, drugi pa leta 2017, ko je NUK v sodelovanju z Rafaelovo družbo pripravljal odprtje razstave Rojstvo novih do­movin. Takrat smo zamudili odlicno priložnost za podelitev, saj je bil John Corsellis povabljen na odprtje. 
Anamarija Rajk 
Pred 1150 leti – 14. februarja leta 869 – je v Rimu umrl sveti Ciril. Z bratom Metodom sta sozavetnika Evrope, skupaj s svetim Be­nediktom. 
Svetima bratoma moramo Slovenci biti vec­no hvaležni, ker sta pokristjanila slovanske narode in od cerkvenih oblasti dosegla dovo­ljenje, da so obrede lahko imeli v slovanskem jeziku. Sv. Ciril je izumil slovanske crke (glago­lico). Prevedla sta sveto pismo in bogoslužne knjige v slovanski jezik. 
Papež Benedikt XVI je pred desetimi leti na splošni avdienci tako govoril o apostolih Slo­vanov: 
Dragi bratje in sestre, danes bi vam rad spre­govoril o svetem Cirilu in Metodu, bratih po krvi in veri, imenovanih apostola Slovanov. Ciril se je rodil v Solunu cesarskemu uradniku Leonu leta 826/827. Bil je najmlajši od sedmihotrok. Že kot decek se je naucil slovanskega jezika. Pri štirinajstih letih so ga poslali v Ca­rigrad, da bi ga tam vzgajali v družbi z mladim cesarjem Mihaelom III. V tistih letih se je uvajal v razne univerzitetne predmete, med drugimi v dialektiko, katere ga je ucil ucitelj Foti. Potem ko je zavrnil blešceco poroko, se je odlocil, da prejme svete redove in postane »knjižnicar« v patriarhatu. Kmalu zatem se je v želji po umiku v samoto šel skrit v samostan, a so ga kmalu našli in so mu potem zaupali poucevanje sve­tih in posvetnih ved; to je tako dobro opravljal, da si je prislužil naziv »filozof«. Medtem je brat Mihael (rojen ok. 815) po upravni karie­ri v Makedoniji okrog leta 850 zapustil svet in se umaknil v meniško življenje na gori Olimp v Bitiniji, kjer je dobil ime Metod (meniško ime se je moralo zaceti na isto crko kot krstno) in postal igumen samostana Polychron. 

Z Olimpa oznanjat med Slovane 

Ker ga je potegnil bratov zgled, se je tudi Ci­ril odlocil, da opusti poucevanje in se umakne na goro Olimp, da bi tam premišljeval in mo­lil. Nekaj let pozneje (ok. 861) pa mu je cesar­ska oblast naložila poslanstvo pri Kazarih pri Azovskem morju, ki so prosili, naj jim pošljejo ucenjaka, ki bo znal razpravljati z Judi in Sara­ceni. Ciril se je v spremstvu brata Metoda dol­go zadržal na Krimu, kjer se je naucil hebrejsko. 

OkrOgle OBLETNICE 
Sveti Ciril (827-869) 

Tam je tudi iskal posmrtne ostanke papeža Kle­mena I., ki je bil tja izgnan. Našel je njegov grob in ko se je z bratom vracal, je s seboj odnesel dragocene relikvije. Ko sta prišla v Carigrad, ju je poslal na Moravsko cesar Mihael III., na katerega se je moravski knez Rastislav obrnil z natancno prošnjo: »Odkar je naše ljudstvo zavrnilo poganstvo, spoštuje kršcansko posta­vo; nimamo pa ucitelja, ki bi nam znal razložiti pravo vero v našem jeziku.« Misijon je hitro doživel nepricakovan uspeh. S prevodom bo­goslužja v slovanski jezik sta si brata pridobila veliko naklonjenost pri ljudstvu. 
To pa je zbudilo sovraštvo do njiju pri fran­kovski duhovšcini, ki je pred tem že prišla na Moravsko in ozemlje prištevala pod svojo juri­sdikcijo. Da bi brata upravicila svoje delo, sta se leta 867 odpravila v Rim. Med potjo sta se ustavila v Benetkah, kjer je prišlo do živahne razprave s pristaši tako imenovanega »troje­zicnega krivoverstva«. Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvali­ti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso mocjo nasprotovala. V Rimu je Cirila in Metoda sprejel papež Hadrijan II., ki jima je šel naproti s procesijo, da bi dostojno sprejel relikvije sv. Klemena. Papež je tudi ra­zumel velik pomen njunega izrednega misijo­na. Od sredine prvega tisocletja so se namrec Slovani naseljevali v velikem številu na oze­mljih med obema deloma rimskega cesarstva, vzhodnim in zahodnim, med katerima so se že pojavljale napetosti. Papež je uvidel, da bi lahko slovanska ljudstva odigrala vlogo mostu in bi tako prispevala k ohranitvi edinosti med kristjani iz enega in drugega dela cesarstva. Torej se ni obotavljal potrditi misijona bratov v Veliki Moravski, tako da je sprejel in potrdil rabo slovanskega jezika v bogoslužju. Slovan­ske knjige so položili na oltar sv. Marije Velike in obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku v bazilikah sv. Petra, sv. Andreja in sv. Pavla. 
Žal pa je Ciril v Rimu hudo zbolel. Ker je cu­
“ 
Ti so trdili, da obstajajo samo trije jeziki, v katerih je dovoljeno hvaliti Boga: hebrejski, grški in latinski. Seveda sta brata temu z vso 

mocjo nasprotovala. 
” 


til, da se mu bliža smrt, se je hotel popolno­ma posvetiti Bogu kot menih v enem od grških samostanov v mestu (verjetno pri sv. Praksedi) in si privzel meniško ime Ciril (njegovo krstno ime je bilo Konstantin). Potem je vztrajno pro­sil brata Metoda, ki je bil medtem posvecen v škofa, naj ne pusti misijona na Moravskem in naj se vrne med tista ljudstva. Na Boga se je obrnil s tole prošnjo: »Gospod, moj Bog, … us­liši mojo molitev in ohrani v zvestobi do tebe credo, ki si me postavil na njeno celo … Osvo­bodi jih krivoverstva treh jezikov, zberi jih v edi­nosti in utrdi izvoljeno ljudstvo, složno v pravi veri in bogocastju.« Umrl je 14. februarja 869. 
Oznanjevanje v slovanskem jeziku 
Ce želimo povzeti duhovni profil bratov, mora­mo predvsem poudariti zavzetost, s katero se je Ciril lotil spisov sv. Gregorija Nazianškega, saj se je od njega naucil, kako pomemben je pri posredovanju razodetja jezik. Sv. Gregorij je izrazil željo, da bi prek njega govoril Kristus: »Sem služabnik Besede, zato želim služiti z besedami.« Ciril, ki je hotel v tem služenju po­snemati Gregorija, je prosil Kristusa, naj govori prek njega v slovanskem jeziku. Svoje prevode uvaja s slovesnim klicem: »Prisluhnite, vsi slo­vanski rodovi, prisluhnite Besedi, ki prihaja od Boga, Besedi, ki hrani duše, Besedi, ki vodi k spoznanju Boga.« Ocitno sta Ciril in njegov brat Metod že nekaj let, preden je moravski knez prosil cesarja Mihaela III., naj pošlje misijonar­je v njegovo deželo, obdana s skupino ucencev zacela zbirati kršcanske dogme v knjigah, ki sta jih pisala v slovanskem jeziku. Tedaj se je jasno pokazala potreba po novih crkovnih zname­njih, ki bi bolj ustrezala govorjenemu jeziku. Tako se je rodila pisava glagolica, ki je pozneje, ko se je še spremenila, po snovalcu dobila ime cirilica. To je bil odlocilen dogodek v razvoju slovanske kulture sploh. Ciril in Metod sta bila prepricana, da posamezna ljudstva ne morejo reci, da so v polnosti sprejela razodetje, dokler ga niso slišala v lastnem jeziku in brala z znaki, lastnimi njihovi pisavi. 
Metodu gre zasluga, da delo, ki se ga je lotil brat, ni takoj propadlo. Medtem ko je bil Ciril, »filozof«, bolj nagnjen h kontemplaciji, je Me­toda bolj vleklo v dejavno življenje. Zaradi tega je lahko postavil temelje, da se je pozneje uve­ljavila tako imenovana »ciril-metodovska ide­ja«. Ta je spremljala slovanska ljudstva v raznih zgodovinskih obdobjih in spodbujala njihov kulturni, narodni in verski razvoj. To je priznal že papež Pij XI. v apostolskem pismu Quod Sanctum Cyrillum, v katerem je brata oznacil kot »sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, Grka po rodu, po poslanstvu Rimljana, po apo­stolskih sadovih pa Slovana«. Zgodovinsko vlo­go, ki sta jo odigrala, je uradno priznal papež Janez Pavel II., ko ju je z apostolskim pismom Egregiae virtutis viri razglasil za sozavetnika Evrope skupaj s sv. Benediktom. Ciril in Metod namrec predstavljata klasicen primer tega, kar danes oznacujemo z izrazom »inkulturacija«: vsako ljudstvo mora razodeto sporocilo ume­stiti v lastno kulturo in izraziti njegovo odrešil­no resnico v lastnem jeziku. To predpostavlja zelo zahtevno »prevajanje«, ker zahteva izbor ustreznih izrazov, ki podajajo bogastvo razode­te besede, ne da bi jo pri tem poneverilo. Prav to sta sveta brata pomenljivo izpricala; in Cer­kev še danes gleda na njuno pricevanje, da se pri njem navdihuje in išce smernice. 
Slovenski pesnik in pisatelj Anton Medved je v poeziji “Sveta brata” svetemu Cirilu posvetil naslednje verze: 
K zeleni gori solncu se mudi, 
svetnik Ciril po temnem logu hodi, 
nacrt se mnog po glavi mu drevi. 
Med gostim drevjem ga stopinja vodi, 
kam li prispe, ne misli in ne ve; 
samo to ve, da hodil ni še todi. 
Rezilo ostro mu drže roke; 

v stoletna debla rise z njim vrezava, 
z zamišljenim pogledom zre nanje: 
Povšec mu ni izstružena pisava, 
V nebo upre pogled se mu ognjen, 
iz duše mu molitev tiha plava: 
“O Bog, necesa nima moj Sloven; 
kar treba mu je in kar mu podeli: 
slovenskih svojih nima še pismen! 
Razžari mi duha! Na bukvi beli 
oblike glasom našim naj podam 
in v njih tvoj sveti spišem evangelij!” 
Skrivnosten veter skozi sencni hram 
zaveje, kot tolažil bi svetnika, 
in bukve mocni vrh mu kima sam. 
Naprej koraka. Prostor se svetlika. 
To gozda temnega je rob uže, 
Za njim razteza se ravan velika. 
Ciril prehodi stezo sredi nje. — 
Osupel gleda pred-se koncem pota 
slovensko vas, ob njej zlato polje. 
A tain na njem!- O vecno-tožna zmota! 
Krog stare se vrti vsa vas, 
drevo po božje moli rod-sirota. 
Cirilu žalost potemni obraz, 

med narod gre pod bukvijo zeleno, 
iz dušnih prs mogocni dvigne glas? 
da vrh neba božanstvo vlada eno — 
v jeziku njihovem jim razloži, 
in ples ustavi ljudstvo zaslepljeno. 
0ci upro na sveto lice vsi. 
Vesel jim blagovestnik razodene, 
kaj prava vera Kristova uci. 
Neznana mod se v hipu src oklene. 
navda jih kes, malika s studom zro, 
sekire zavihte nad njim jeklene. 

Cirilu sveto se zjasni oko, pregiblje se mu nepokojna roka 
Rezilo crte dela v zrak — samo. 
Na zemljo bukev zagrmi visoka, 
k njej stopi, notranji cutec nagon, 
in v lubje vreže znamenja globoka. 
Odplava solnce zlato na zaton. — 
Svetnik kleci. Oko obraca milo 
ves narod na nebo — na bukev on. 
Glagolskih. Crk se vije vrsta tam, 
na njem poganstva vene zelenilo. — 

Takrat na deblu mrtve bukve nam 
drevo slovenske knjige je vzkalilo. 





Glagolica 


Pisatelj Josip Jurcic je v povesti “Slovenski svetec in ucitelj” zelo zanimivo opisal zgo­dovino starih Slovanov. V drugem in tretjem poglavju tako govori o svetih bratih Cirilu in Metodu: 
Noben narod v Evropi ni tako velik, kakor je narod slovanski. Po tem svojem velikem številu pak bi bili imeli naši slovenski dedje v starodavnosti priboriti si in ohraniti v zapa­du Evrope vecje samostalne države. Res so jih bili priborili, ustanovili, ali žal niso jih oh­ranili. Da jih niso ohranili, da so celo mnogo slovanskega ozemlja in mnogo svojega rod­nega plemena v teku dolgih stoletij izgubili, tujcem v pogubo prepustili, to nas uci obcna historija. 
Ali uci nas tudi, da so Slovenje narejali v po­sameznih dobah velikanske trude in napore za samostalnost slovenskega rodu, za svobo­do slovenskega imena. 
Ena teh velikih ali najvecjih dob slovenstva je ona, v kateri se naša povest vrši. 
Ko se Slovenom, kateri so tacas zavzemali vso osrednjo Evropo, ni posrecilo bilo pod Samom (od leta 623 do 658) niti pod Ljude­vitom (819 do 823) v zapadnem jugu trajno vecjo svojo samostojno državo osnovati, rini­li so Nemci vedno globocje med Slovene in si jih ukrotili v pokoršcino. Slovenski knezi so se klanjali oholemu Nemcu, dajali mu davek ali danj in bili tako od tujcev odvisni: nekaj casa sicer še samo sence samostalnosti, potem sužnji glavarji sužnih svojih hlapcev. 
… 

Knez Rastislav je hitro spoznal, da, ce hoce njegov slovenski narod svoboden biti od Nemcev, mora kulturno osvoboditi se od teh sosedov. Kulturno pak je bilo zlasti v oni dobi v prvem mestu iskati v razširjenju kršcanstva. Med Sloveni, tudi med moravskimi, bilo je že nekoliko kristjanov. 
Nemški škofje so namrec, kakor smo tudi že omenili, pošiljali iz Solnograda, Regensburga, Pasave in od drugod med Slovene svoje nem­ške duhovnike, da bi vero ucili. Pa posebno Rastislav je sprevidel, da nemškemu višjemu in nižjemu duhovenstvu ni bila tolikanj pri srcu pravovernost slovenskega naroda, tem­vec gospodovanja željnost, razširjevalnost nemške narodnosti in nemške države ali po­nemcevanje drugorodnih sosedov. 
To je knez Rastislav najbistreje in prvi opa­zil. Zatorej je sklenil drugod uciteljev za svoje Slovene iskati, in sicer narodnih. Stopil je v zvezo s slovenskima knezoma Kocljem v Ptu­ju in svojim mladim sorodnikom Svetopol­kom v Nitri in pomenil se z njima po posla­nikih. Ko je videl, da ga hoceta tudi ta dva kneza podpirati, poslal je – ne v latinski Rim, a v grški Carigrad po slovanske ucitelje in oz­nanjevalce Krišceve vere. 
Rastislavovi slovenski poslanci pridejo v Ca­rigrad h grškemu cesarju Mihaelu in so mu govorili, kakor staroslovenska kronika prep­rosti, pa velicastno in lepo pripoveduje, ta­kole: »Kakor je božja milost, zdravi smo. In prišli so k nam mnogi kršcanski ucitelji iz Vla­hov in iz Nemcev, uceci nas razlocek zlega in dobrega. Ali mi smo Sloveni, prost narod. Mi nimamo nikogar, ki bi nas ucil istine in ki bi nam razum svetega pisma razkladal. To, dob­ri vladika, pošlji nam takih mož, da nas bodo ucili vsake pravice.« 
Carigrajski cesar je dobro razumel, kako va­žna je prošnja, s katero mu dohajajo poslani­ki slovenskih knezov. Znal je, kaj bi politicno veljalo, zlasti nasproti nemškim Frankom, ako si kršcanski iztok moralicno pridobode razširjene rodove slovenske. Zatorej je pok­lical ucenega filozofa Konstantina, kasneje imenovanega Cirila, in mu rekel, kakor pa­nonska staroslovenska legenda od besede do besede pravi: »Slišiš li, filozofe, to rec? Brez tebe se ta stvar ne opravi. Ná mnogo darov! Vzemi svojega brata Metoda in pojdi­ta. Vidva sta Solunjana, a Solunjanje vsi cisto slovenski govore.« Konstantin in Metod se nista odrekla, šla sta med Slovene blagovest Kristove vere oznanjat. 
Cesar Mihael ni mogel boljših mož izbrati, nego sta bila brata Konstantin in Metod. 
Prvi je bil ucen, a skromen in ponižen, dru­gi, Metod, je bil poln moževne odlocnosti, trde volje in neupogljive nravi. Oba sta bila že izkušena. Konstantin je bil že pri azijskih Kazárjih ucitelj Kristove vere, Metod je prej bil višji uradnik in si je s tem pridobil de­janskih upravnih in politicnih modrosti in dr­žavnih nazorov, katere je kasneje kot cerkve­ni organizator pri panonskih in moravskih Slovenih in v diplomaticnem boju z nemškim popovstvom in s svojimi obrekovalci in kle­vetniki na rimskem dvoru in pri Svetopolku samem tako krasno razvijal. 


Prišedši leta 863 iz Soluna med Slovene, skrbela sta brata Konstantin in Metod najprej za slovensko knjigo. Slovenski jezik se je sicer že prej pisal v prvotnih pismenkah glagolskih, a Konstantin je te pismenke stoprav po gr­ških pristrojil za slovenšcino in jeziku pravila dolocil. Obcudovanja vredna tocnost in na­ravnanost, katero vidimo v tem oziru v vseh ohranjenih nam staroslovenskih cerkvenih knjigah, dokazuje, da sta mogla kaj takega ustvariti le dva Slovena iz Soluna, grško izo­bražena. Tudi nadaljnje trudovito delo za Slo­vene, prebite muke in prestana preganjanja mogel je le Sloven Ciril, le sloven Metod za svoj narod pretrpeti, tujerodec Grk bi tega ne bil mogel. 
Sveta ucitelja sta precej uvela slovenski je­zik v cerkvah in pri vsej službi božji, kjer je prejšnjim nemškim duhovnikom rabil le tuji latinski. S tem sta se narodu povsod prikupila in kršcanstvo se je širilo brzo in dalec naokoli po slovenski zemlji. 
Videc, da sama ne moreta delati, da je tre­ba v obširnem vinogradu Gospodovem mno­gih sodelavcev in da bodo ti delavci najbolj­ši, ako naravnost iz samega naroda vzrastó, zbirala sta Konstantin in Metod slovenske decke in mladenice okoli sebe v ucilnice in jih poucevala ter pripravljala za svecenike in propovednike besede božje. 
Tako sta delala slovenska sveta brata nad štiri leta in njiju ime se je blagoslavljalo po vsej slovenski zemlji, do koderkoli je njiju in ucencev glas segal. 
Zaradi tega so se pa nemški duhovniki pa­savske in solnograške biskupije, kateri so me­nili, da so jim slovenski kraji in narodi že v gotovo gospostvo izroceni, silno razljutili in razsrdili. Sklenili so ti Nemci na vsak nacin uniciti slovenska ucitelja in izriniti slovenski uk iz cerkve. Jeza nemških popov je rasla v oni meri, v kateri se je blagodejni vpliv Kon­stantina in Metoda med Sloveni vecal. Nemci so pa tudi dobro cutili, da, ako pusté sloven­ske ucitelje narod poucevati, bode dal Nem­cu v pokoršcino vpreci, kar je njim bil glavni in koncni namen razširjevanja vere. 
… 

Leta 867 proti jeseni se napravita Konstan­tin in Metod na pot v Rim. Spremljali so ju Rastislavovi poslanci in nekateri njiju ucenci. Dne 14. decembra tega leta dospeta v Rim. Med njiju dolgim potovanjem je bil prejšnji papež umrl in že novi, Hadrijan II., je bil Pe­trov stol zasedel. Po sreci je bil mož razumen, dober in ne še od zlobnega nemškega vpliva in klevetanja prevzet. 
Z ognjem svetega navdušenja za svojo pra­vicno stvar, z iskrenostjo ciste rodoljubne duše, ki zna, da ne dela za sebe, nego za na­roda svojega duševno blagostanje, razložila sta slovanska ucitelja papežu razmere na Slo­venskem, svoje ravnanje, pokazala knjige slo­venske. Posreci se jima papežu dokazati svo­jo pravovernost in uniciti mrežo, katero so bili nemški duhovniki za njiju spleli. Papež je odobril njun nauk, slovenske cerkvene knjige in je Konstantina in Metoda celó blagoslovil za škofa. Kar je pa najvec bilo: on je dovolil, da se sme božja služba v slovenskem jeziku obhajati, in ni terjal, da bi se morala peti v latinskem. 
Konstantin pa žal zboli v Rimu tako, da se brata ne moreta vrniti med Slovene. Spre­jemši ime Ciril, s katerim ga danes slovanski narodi casté, stopi Konstantin bolehen v sa­mostan, kjer že 14. februarja leta 869 umre, gotovo na velikansko škodo slovenstvu. 



DAN SLOVENSKE KULTURE 2019 


Pred slovenskim kulturnim praznikom je veleposlanica Republike Slovenije Jadranka Šturm Kocjan priredila 6. februarja v rezi­denci že tradicionalni sprejem ob tem dr­žavnem prazniku. 
To je pomemben praznik za Slovence, saj je kultura, v glavnem poezija in nasploh ti­skana beseda poleg ljudskega petja, ohra­nila jezik in razvila nacionalno cut. Sloven-ci smo zaceli postajati narod v sodobnem pomenu besede s trenutkom, ko smo dobili svoj jezik, za kar je bil odlocilen prav cas re­formacije. 
Vecer je otvorila gospa veleposlanica in v govoru poudarila pomembnost praznika in ponovila besede predsednika republike Boruta Pahorja, ki je dejal, da je “kultura hrbtenica našega narodnega znacaja, naše narodne identitete in naše državne suve­renosti ter hkrati tudi hrbtenica našega vsestranskega razvoja, varnosti in blaginje v prihodnje”. 


Veleposlanica Šturm je nato povedala, da bomo v letu 2019 praznovali tudi nekaj kulturnih obletnic in sicer 100. obletnico rojstva režiserja Franceta Štiglica, ki je leta 1948 posnel prvi slovenski film in bil kot edini slovenski režiser nominiran za nagra­do oskar. 
Obeležili bomo 200. obletnico smrti pe­snika, franciškana, jezikoslovca, urednika in razsvetljenca Valentina Vodnika, ki je pomemben tudi za razvoj slovenske pro­ze. In 200 let smrti Žige Zoisa, slovenskega razsvetljenca, gospodarstvenika, najboga­tejšega Slovenca v njegovem casu, ki je bil mecen mnogim kulturnikom, ki jih je pova­bil v svoj, Zoisov krožek. 
Napovedala je kulturne dogodke, ki jih veleposlaništvo nacrtuje v tem letu in sicer predstavitev prevoda knjige Draga Jancarja »To noc sem jo videl« v kastiljšcino in nav­zocnostjo samega pisatelja, sodelovanje na Evropskem filmskem festivalu in nastop enega najboljših slovenskih harmonikarjev Marka Hatlaka. 
Med osebnosti, ki so se odzvali povabilu naj, poleg predstavnikov slovenske skup­nosti, omenim gospo Donatello Cannovo, direktorico Italijanskega instituta za kul­turo, Gracielo Araoz, direktorico Zveze ar­gentinskih pisateljev (SEA), Cristino Loza, uveljavljeno pisateljico (»El oso de Caranta­nia«), gospo Elso Barber, direktorica Držav­ne knjižnkce Mariano Moreno (mimogre­de, pred kratkim se je podpisal sporazum za sodelovanje med Narodno univerzitetno knjižnico – NUK v Ljubljani in Državno knji­žnico v Buenos-Airesu) in znanstvenika, gla­ciologa Petra Skvarco, pred kratkem odliko­vanega s strani Republike Slovenije. 
Kot vedno pri teh dogodkih so sledili zani­mivi in živahni pogovori med navzocimi, ob kozarcih, bogati in okusni postrežbi. 
Rok Fink 


RAZMIŠLJANJE OB DNEVU KULTURE 

Se v slavi, ko zgrudi ga smrt, prerodi 
Vajeni smo besed, da ima za Slovence kultura poseben pomen. Da to niso samo prazne besede, nam pokaže pogled v zgodovino. Povsem jasno je, da nas sko­zi težke case ni ohranjala vojaška moc, ni nas ohranjala številcna premoc, ni nas ohranjalo varuštvo katere od velesil. Tež­ko torej najdemo drug razlog za obstoj, kot je neka tiha notranja moc, ki je klju­bovala raznarodovalnim in drugim uni­cujocim silam. Dobro vemo, da so izginili veliko vecji narodi od nas in da je pravza­prav zelo nenavadno, da smo preživeli vse zgodovinske stiske. Ce nocemo napraviti bližnjice in si vse skupaj razložiti s cude­
žem, lahko najdemo razlago za to cvrstost le v tem, da so naši ljudje tako skladno dihali s tistimi središcnimi vrednotami, ki so postavile in ohranjale celotno zahodno civilizacijo. Harmonicno so živeli med vero in razumom, med molitvijo in delom, med zvestobo svojemu in spoštovanjem tujega. To je resnicna kultura. Poznavanje sebe, svoje dedišcine in spoštovanje drugega. Kdor ne spoštuje sebe, bo težko spoštoval drugega. A tudi drugi te ne bodo spošto­vali, ce boš prazen, brez identitete. Ce ne boš, kar si, kot pravi naša nadvse zanimiva sogovornica na naslednjih straneh. Zato je to vedno prva naloga. Ko zahodni svet ne­


gotov stoji pred svojo prihodnostjo, lahko vsakdo vidi, da je to zato, ker postaja izvot­ljen, ker ni zvest sebi in svojim koreninam. In zato tudi ni usposobljen, da bi se soocil z izzivi casa. 
Prešeren se je prav zato povzpel kot sve­tilnik slovenstva in svetovljanstva, ker bi se lahko prilagodil vetru in pisal denimo v moderni nemšcini, pa ni. Lahko bi napisal samo zadnjo kitico Zdravice, a je vedel, da more nazdravljati vsem narodom šele po­tem, ko ne spregleda sinov in hcera lastne­ga rodu. Kdor je za vse kar tako, ni za nic. 
Da si lahko pionir, moraš biti najprej de­dic, bi lahko zapisano strnili v misel filozofa Milana Komarja, še enega velikega Sloven­ca in izseljenca. Prešeren je to vedel, tako je delal in zato je postal svetilnik. Poznal je zgodovino svojega naroda in Evrope, saj njegova poezija polna biblicnih in anticnih motivov. Ne pozablja niti na svojega pe­sniškega predhodnika Valentina Vodnika, ki se ga letos spominjamo ob 200 obletni­ci rojstva. Na tega duhovnika, narodnega buditelja, jezikoslovca in novinarja je vsaj v svoji pesmi gledal nekoliko hudomušno, a ni dvoma, da ga je cenil in se hvaležno zavedal, da je bil še eden teh, ki so pred njim nam vsem za zgled in pomoc orali slo­vensko ledino. 
Lenart Rihar 
Naša luc, februar 2019 




1 
ZA RAZMISLEK 
IN NASMEH 

“En dober pregovor na dan,prežene slabo voljo stran” 
Bolje stare modrosti, kot nove norosti, nas uci slovenski pregovor. A kaj je pravzaprav to, pre­govor? Kratka misel, ki sloni na dolgi izkušnji – je vedel o njem povedati Cervantes, in zraven do-dal: Ni pregovora, ki ne bi bil resnicen. Lahko še zatrdimo, da je pregovor obicajno tudi duhovit. 
Zato te vabimo, dragi bralec, da si ob mislih in pregovorih, ki jih bomo izbirali, vzameš cas za razmislek in nasmeh. In ceprav drži, da Smisel pregovora spoznamo šele takrat, ko sami doživi­mo njegov pomen, smo prepricani, da bo ljudska modrost obogatila tvojo pamet, ali pa vsaj raz­veselila tvoj dan. 
Saj beseda ni konj! 

Kultura 

V osmini Prešernovega praznika smo izbrali nekaj rekov in pregovorov o kulturi: 
• 
Kaj želi kultura? Napraviti neskoncnost razum­ljivo.(Umberto Eco italijanski pisatelj) 

• 
Kultura je tisto, kar ostane cloveku, ko je na vse ostalo pozabil. 


(Émile Henriot – francoski fizik) 
• Samo tisti, ki ima znanje, je svoboden… Samo kultura daje svobodo. Svoboda, ki jo je treba dati ljudem, je kultura. (Miguel De Unamuno, 

španski pisatelj in filozof) 
• 
Kultura je znanje, ki se ga ni treba zapomniti. Tece spontano. (Diogen, grški filozof) 

• 
Kultura je tisto, kar je po smrti še naprej živ­ljenje. (André Malraux – francoski novelist in 



politik) 
• 
V trenutku, ko se odpoveš svojim principom in vrednotam, si mrtev, umre tvoja kultura, umre tvoja civilizacija. Pika. (Oriana Fallaci – italijan­ska pisateljica in novinarka) 

• 
Ni potrebno sežigati knjig, da bi unicili kulturo. Ljudem je treba le prepreciti, da bi jih brali. (Ray Bradbury – ameriški pisatelj) 

• 
Brez kulture in s tem povezane svobode, se zdi še tako popolna družba kot džungla. Zato je pristna kreacija darilo prihodnosti. 



(Albert Camus – francoski pisatelj in filozof) 
• Kulturo naroda lahko izmerimo po debelini prahu na knjigah javne knjižnice. 

(John Steinbeck – ameriški pisatelj) 
• Televizija je ogledalo, v katerem se odraža po­raz kulturnega sistema. (Federico Fellini – itali­

janski filmski režiser) 
• Kultura je združitev vseh oblik umetnosti, lju­bezni in misli, ki so skozi stoletja cloveku omogo­cile, da je manj zasužnjen. 

(Andre Malraux – francoski novelist in politik) 
• Kultura je okras v blaginji in zatocišce v stiski. 

(Diogenes Laercio – grški zgodovinar) 
• Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v pro­storu (zemlji) in casu (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvecje­mu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhov­ne zavesti. (Anton Trstenjak – slovenski filozof) 



ZA RAZMISLEK IN NASMEH 
“En dober pregovorna dan, prežene slabovoljo stran” 
Pravijo, da je slepa, da premika gore in vnema ognje. Da je vecna, da nav­dihuje pesnike. Mnogim je najlepša beseda. V “mesecu zaljubljenih” smo izbrali besedo LJUBEZEN, da se ob njej za­mislimo in nasmehnemo. Ali pa mor­da obrišemo kako solzo… 

Ljubezen 

• Ljubezen vlada brez meca,    veže brez vrvi. 
(Slovenski pregovor) 
• Kjer je ljubezen, tam je življenje. 
(Mahatma Gandhi, 
indijski politik in osvoboditelj) 
• Zgolj s srcem se lahko pravilno vidi;    kar je esencialno, je ocem nevidno. 


(Mali princ – Antoine de Saint-Exupery, francoski pisatelj) 
• Ljubezen je slepa na eno oko, samoljublje pa na obe ocesi. 

(Slovenski pregovor) 
• Ljubezen gre skozi želodec. 

(Nemški pregovor) 
• Ena beseda nas osvobodi vse    teže in bolecine življenja.    Ta beseda je ljubezen. 

(Sofokles, grški pesnik in pisatelj) 
• Molk je pogovor med zaljubljenci. 

(Slovenski pregovor) 
• Z dotikom ljubezni vsakdo    postane pesnik. 
(Platon, grški filozof) 
• Gotovo ni lepšega na svetu,    ko se dva skupaj starata in sta    zmeraj bolj do ušes zaljubljena    drug v drugega. 


(Phillip Brooks, ameriški pesnik) 
• Nadomesti hudobijo z ljubeznijo i    n tvoje trpljenje se bo koncalo. 
(Lev Nikolajevic Tolstoj – ruski pisatelj) 
• Ljubezen vsak dan ustvarja cudeže:    mocnega slabi, slabega krepi;    pametnega poneumlja, neumnega    napravi pametnega, povelicuje    strasti in unicuje razum. Z eno    besedo: vse postavlja na glavo. 


(Jackson Pollock, ameriški slikar) 
• Ljubezen ne gleda z ocmi,    temvec z dušo. 

(William Shakespeare, angleški dramaturg) 
• Ljubezen ima dve spremljevalki:    dobroto in potrpežljivost. 
(Dante Alighieri – italijanski pesnik) 
Izbral Jože Jan 





LA ROSA “PREŠEREN” | VRTNICA PREŠEREN 


Hace unos ańos, cuando finalicé mi carrera laboral, comencé a interesarme por la jar­dinería como hobby. De todas las flores del jardín, las que más atrajeron mi atención fu­eron las rosas. 
Desde entonces, ya hace más de 10 ańos, me dedico a cultivarlas en pequeńa escala en el jardín de mi casa, donde en cada primave­ra me deleito con una explosión de colores y fragancias. 
El mundo de las rosas es fascinante. La bel­leza de sus flores ha hecho que se la llame “la reina de las flores”. Es el símbolo del romanti­cismo por excelencia. 
La rosa ha estado y sigue estando presente en todas las expresiones del arte: escritores, poetas, pintores, escultores y compositores la han evocado y reflejado en sus obras. 
Su origen es antiquísimo; se encontraron fósiles en el hemisferio norte desde Siberia y Alaska hasta México y el norte de Africa. Se cree que en el hemisferio sur fueron introdu­cidas por los conquistadores 
Desde el punto de vista botánico podemos decir que son arbustos caducos, que pertene­cen a la familia de las rosáceas. Crecen de di­ferentes formas, desde bajas y rastreras hasta altas y trepadoras. 
Se las clasifica en tres grandes grupos: Rosas especie o silvestres ( Sp) – por ej. la conocida Rosa mosqueta – , son las que estaban en la naturaleza; Rosas antiguas, son las hibrida­das naturalmente o por la mano del hombre hasta el ańo 1867 y Rosas modernas que son las obtenidas por hibridaciones a partir del ańo 1867 en adelante. 
Dentro de las Rosas Modernas ocupan un lugar destacado las llamadas Híbridas de Té, que se caracterizan por el tamańo de sus flo­res, por su condición de reflorecientes (flore­cen desde la primavera hasta el otońo) y por su fragancia. 
La primera Rosa Híbrida de Té fue obtenida por el francés Guillot en Francia en 1867 y se la llamó La France. 
A partir de este hito empezó una carrera de viveristas, cultivadores y obtentores que competían para lograr las rosas más bellas y elegantes, que tuviesen llamativos colores y exquisitas fragancias. 
Hay hibridadores en todo el mundo, espe­cialmente en Inglaterra, Francia, Alemania y Estados Unidos. 
La Federación Mundial de Sociedades de Rosas, entidad que nuclea las Sociedades de Rosicultura del mundo, organiza anualmente convenciones en distintos países convocan­do a rosicultores a fin de que presenten los trabajos que se continúan realizando sobre el cultivo de las rosas y las nuevas variedades obtenidas. 
En ocasión de la Primera Convención Regi­onal para Europa Central y del Este organi­zada por la Federación Mundial de Socieda­des de Rosas, que se realizó en Ljubljana en Junio de 2017, viajé con un pequeńo grupo de socias en representación de la Asociación Argentina de Rosicultura, para asistir a ese importante evento. 
“
La rosa ha estado y sigue 
estando presente en todas las expresiones del arte: escritores, poetas, pintores, escultores y compositores la han evocado y reflejado en 
sus obras. 
” 


DESDE ENTRE RÍOS Carta e invitación 

Presentación del octeto esloveno 

Jurij Dalmatin en la provincia de Entre Ríos 

La República de Eslovenia, a pesar de tener mas de 1400 ańos de historia, recién logró su independencia hace 27 ańos, pero muchos de sus hijos, por las circunstancias históricas que les toco vivir, desde 1876, comenzaron a emigrar a las Américas, por lo que desde el mismo día de su independencia, comenzó una búsqueda incansable de sus emigrantes por una comisión especial. 
Y en Entre Ríos, por el trabajo realizado por Carlos César Bizai, nieto de eslovenos, quien hace mas de 36 ańos está en búsqueda de su verdadera Identidad étnica, la que logró identificar documentalmente hace 21 ańos, certificando que esos gringos, con Pasapor­tes Austríacos, realmente eran ESLOVENOS, lo que desencadenó que se descubriera que esos inmigrantes que llegaron a esta Provin­cia de Entre Ríos, sean verdaderamente los que partieron en 1878 del Puerto de Trieste, con rumbo a la indefinida “América” y se asentaran definitivamente en esta Provincia y nó, como decían las crónicas de la época de la Confederación Argentina, “que poblarían las provincias de Chaco y Formosa”. 


Y ya han pasado 140 ańos de esa llegada. Por ese motivo, Eslovenia, quiere adherirse a estos festejos y hoy tenemos el placer de re­cibir a este Coro de reconocida trayectoria in­ternacional, proveniente del Municipio eslo­veno de Sevnica, situado a pocos kilómetros de Ljubljana, Capital de Eslovenia. 
Se caracterizan por una gran versatilidad a la hora de interpretar su repertorio, ya que a 
Allí tuve oportunidad de conocer la primera Rosa Híbrida de Té, hibridada y registrada en Eslovenia. 
El hibridador esloveno Dr. Matjaz Kmecl (1934), profesor de lingüística y escritor, cuyo hobby es la rosicultura, logró el primer culti­var de rosa esloveno, la Rosa Prešeren. 
Kmecl logró, luego de tres sucesivas cruzas entre distintas variedades de rosas, que las características buscadas se estabilizaran. 
En colaboración con la Sociedad Eslovena de la Rosa, la nueva variedad fue presentada públicamente en el ańo 2008, en ocasión de celebrarse el Día Esloveno de la Rosa, en el Arboretum Volcji Potok, cerca de la ciudad de Ljubljana. 
Fue registrada por la American Rose Society como Prešeren, HT, Hibridador Kmecl Matjaž. 
Es una Híbrida de Té, con bellas flores de co­lor rosa suave que se vuelve ligeramente más claro en el centro. Tienen un diámetro de 12 cm. Florece durante mucho tiempo, manteni­endo sus flores frescas y compactas. Las hojas son de color verde oscuro, la planta puede al­canzar de 0,70 a 1,10 m de altura. La particu­laridad de la Rosa Prešeren son sus pimpollos, que pasan de un intenso color rojo a un color rosa a medida que se abren. 
Un ejemplar de la Rosa Prešeren ahora cre­ce en el jardín de mi casa. 

Cristina Saavedra de Markež 

pesar de ser pocas voces, imitan el sonido de un sin número de instrumentos en diferentes estilos musicales, desde los mas tradicionales eslovenos hasta temas internacionales de ac­tualidad en distintos idiomas. 
Llevan recorrido toda Europa, hace dos ańos fueron reconocidos por el impacto que ge­neró su gira por Australia y en este ańo, se encuentran en una gira por la Argentina, que incluye a las Provincias de Buenos Aires, Men­doza y Entre Ríos. 
Tenemos el honor de que nos visiten en En­tre Ríos, con motivo de conmemorar los 140 ańos de la PRIMERA INMIGRACIÓN ESLOVE­NA DE LA ARGENTINA, que arribara a esta Provincia a partir de 1878. 
Las actuaciones serán los días: 
25 de Febrero en San Benito. Lugar del Pri­mer Asentamiento Esloveno. 
26 de Febrero en Paraná. Conjuntamente con el Coro de la Universidad Católica Argen­tina-Paraná. 27 de Febrero en Hasenkamp. Que con Cerrito y otras localidades, recibie­ron a cientos de eslovenos entre 1878 hasta 1888. 


KOLEDAR 

2. marca 
Pustna veselica v Naši domaciji 
9. marca ob 09:00 
SSTRMB: sprejemni izpit za 1. letnik 
10. marca ob 16:00 
Tombola na Pristavi 
16. marca 
Zacetna prireditev slovenskih osnovnih šol 
16. marca ob 14:30 
SSTRMB: dopolnilni izpiti in zacetna prireditev 

OBVESTILO 
Spoštovani narocniki
Svobodne Slovenije! 
Od meseca marca dalje bo tudi letos 
na voljo tiskana izdaja Svobodne 
Slovenije. Zato prosimo vse, ki želite 
casopis prejemati v tiskani obliki, da nam 
to sporocite, lahko na spodnji povezavi 
“Pišite nam” ali pa po emailu, na naslov: 

svobodna.ba@gmail.com 
Ceno letne narocnine bomo cimpreje sporocili. 
Obvešcamo tudi, da je za obnovo narocnine potrebno imeti poravnano lansko. 
Lepo pozdravljamo! 

UREDNIKI S V OBODNE SL O VENIJE 


Slovenski 




srednješolski tecaj 
 ravnatelja Marka Bajuka 

Sporoca da bodo: 
v soboto, 9. marca: 
ob 9.00: sprejemni izpiti za 1. letnik. 
Vsebina izpita: narek, branje (knjiga Slovenski svet), recita­cija, pogovor v slovenšcini. 

v soboto 16. marca: 
ob 14.30: dopolnilni izpiti. K izpitom mora dijak prinesti 
kompletno mapo z nalogami. 
ob 17.00: vpisovanje. 
ob 18.00: zacetna sv. maša. 

Pogoj za vpis v prvi letnik: 
predložitev spricevala o koncani slovenski osnovni šoli. 

Pogoj za vpis v ostale letnike: 
spricevalo prejšnjega letnika in pocitniška naloga (po na­vodilih, ki ste jih prejeli ob sklepu lanskega letnika). Za peti letnik je naloga prispevek za almanah. 
Opozarjamo, da se dijak, ki na dan vpisovanja ne bi izpolnil vseh navedenih pogojev, ne bo mogel vpisati v tecaj. Vpisnina za prvega dijaka $300.-Vpisnina za drugega dijaka $200.­

CONVOCATORIA 
SOCIEDAD COOPERATIVA NUESTRO HOGAR LTDA. 
MATRICULA Nş 3939 
Domicilio legal: Tucumán 1429-9ş “A” – 1050 Capital Federal 
De conformidad con lo previsto por el Estatuto Social y atento lo nombrado por el art. 47 y ccdtes. de la ley Nş 20.337, convócase a los asociados a la Asamblea General Ordinaria para el día 24 de Marzo de 2019 a las 9:00 hs., en su sede social de calle Hipólito Irigoyen 2756 de San Justo, Pdo. La Matanza, Pcia. de Buenos Aires. 
Orden del día 
1.
 Designación de dos asociados para suscribir el Acta de Asamblea, conforme 
al Estatuto Social. 


2.
 Elección de dos asociados para el escrutinio de votos. 

3.
 Consideración de Memoria, Inventario, Balance general, Estado, Anexos e Informe del Síndico correspondiente al 62ş ejercicio económico cerrado al 31 de Diciembre de 2018. 

4.
 Elección de dos (2) asociados para consejeros titulares por el término de tres ańos. 

5.
 Elección de cinco (5) asociados para consejeros suplentes por el término de un ańo. 

6.
 Elección de Síndico titular y Síndico suplente por el término de un ańo. 


CONSEJO DE ADMINISTRACION 
CONVOCATORIA 
CENTRO ESLOVENO NAS DOM ASOCIACIÓN CIVIL 
MATRICULA Nş 30230 
Domicilio legal: Hipólito Irigoyen N° 2756 – San Justo – La Matanza 
En cumplimiento de las disposiciones legales y estatutarias se convoca a los 
seńores asociados a la Asamblea General Ordinaria para el día 24 de Marzo de 2019 
a las 9:00 hs., en su sede social de calle Hipólito Irigoyen 2756 de San Justo, 
Pdo. La Matanza, Pcia. De Buenos Aires. 

Orden del día 
Designación de dos asociados para suscribir el Acta de Asamblea, conforme 
al Estatuto Social. 
Elección de dos asociados para el escrutinio de votos. 
Consideración de Memoria, Inventario, Balance general, Estado, Anexos e Informe 
del Síndico correspondiente al 14° ejercicio económico cerrado al 31 de Diciembre de 2018 
Elección de dos (2) asociados para consejeros titulares por el término de tres ańos. 
Elección de cinco (5) asociados para consejeros suplentes por el término de un ańo. 
Elección de Síndico titular y Síndico suplente por el término de un ańo. 

CONSEJO DE ADMINISTRACION 
Svobodno Slovenijo podpirajo 

S V OBODNO S L O VENIJO S OFINANCIRA URAD VLADE R S Z A SL O VENCE V Z AMEJS TVU IN PO S VETU . 

| Glasilo Slovencev v Argentini 
Uredniški odbor
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE 

Ustanovitelj Miloš Stare 
 Mariana Poznic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar, 
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina 

Lastnik društvo Zedinjena Slovenija 
Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarcic, Miloš Mavric, 
email svobodna.ba@gmail.com 

Predsednik Jure Komar 
Marko Vombergar in Tomaž Žužek. 
www.svobodnaslovenija.com.ar