Knjige ,,Slovenske Matice" za 1. 1897. jigodoTina slorenskega slorstva. — III. de 1, II. zvezek. — Spisal Karol Glaser. — Z elementarno silo je zavrelo leta 1848. po vsi izobraženi Evropi, in vsi prosvitlenejši duhovi so dali v srcu kipečega duška po svobodi, ki je zora lepši bodočnosti vsakega naroda. Tudi nas Slovence je zbudilo to leto iz dolgotrajne, brezplodne letargije, in začelo se je veselo gibanje na vsakem polju narodne prosvete. In to dobo — od 1. 1848. do 1870. — za katero je sicer za nekaj časa zavladala sapodušna reakcija, nam opisuje prof. Glaser v III. delu 1. in 2. zvezka svoje slovstvene zgodovine. — Velika je naloga slovstvenega zgodovinarja, in resno in temeljito mora premisliti na vse strani, kdor se loti takega dela, drugače se ga rajši ne 16ti! Odkar je prof. Kleinmayr Slovence »osrečil" in presenetil s svojo lit. zgodovino žalostnega spomina, se je čul od raznih strani le en glas, da se loti takega dela mož, ki ga bo mogel izvršiti tako, da bomo mogli dati knjigo v roke tudi izobraženemu, našega jezika veščerau tujcu. In res! »Matica Slovenska" se je odločila, da poda Slovencem tako knjigo, katere III. del (II. zvezek) imamo pred seboj. Ne borao ocenjali zvezka strokovnjaški — v to so poklicani strokovni listi — vendar raislimo, da smemo tudi mi, ki z zanimanjem zasledujemo razvoj našega slovstva, izreči o nji nekaj misli. Preden preidemo do tega, naštejrao odličnejše može, ki jih obravnava v tem zvezku pisatelj. Pred vsera se končava Marnov životopis, za katerim pride Cegnar, Uraek, S. Jenko, Bilec, Kooevar, Vijanski, Trdina, dr. Krek, Mencinger, Hrovat, Tušek, Erjavec in Levstik, nekaj pisateljev pa je dal natisniti z drobnim tiskora, kar naj najbrže znači, da teh ne raoremo raeriti s prvoimenovanci, toda zdi se nam, da g. pisatelj tega razločka vsaj glede Vijanskega nikakor ni pogodil. — Metoda, kako opisuje posamezne pisatelje in kako jih karakterizuje, je taka, da nikakor ne odgovarja zahtevara, katere moramo dandanes staviti do slovstvenega zgodovinarja. Iz teh životopisov nikakor ni uvideti, kako je napredoval dotični pisatelj, kako se rau je širilo duševno obzorje, kako so vplivale nanj sodobne socijalne in druge razmere, kako je žil in se boril, katere ideje je propagoval in kako je vplival na svoje sočasne in poznejše literate. Slovstvenemu zgodovinarju bi morali biti pisatelji ljubljenci, katerih se oklepa kakor ljubljenka svojega ljubljenca. Iz vsake vrste bi rnoralo dihati toplo custvo, ki ga goji do svojega opisovanca, ne pa suhoparno konstatovanje rojstvenih dat — ko bi bila le vsa prava! — in pa prazno naštevanje njegovih del! — Slovstvena zgodovina bodi pisana s temperamentora in z gorko ljubeznijo do stvari same, ne pa morebiti iz kakega drugega nagiba. Zalibog, da v knjigi pogrešarao baš tega živahnega tona! Nekoliko opomb še! O Cegnarjevih pesnih se nam ne zdi verjetna trditev, da bi bile napravile tolik vtisk na Slovence kakor v zadnjih časih Gregorčičeva zbirka. (Gabrščkova BSlov. knjižnica".) Kako bi nam lahko naslikal S. Jenka in opisal njegove pesmi, se je povdarjalo že drugod; a o njem ne pove dosti več kot o Bilcu, ki mu kot pesnik ne sega niti do kolen! V Levstikovem životopisu dostavlja brez potrebe, »da je gimnazijo dovršil brez raature", kakor bi mu to raoglo kratiti njegovo slavo; tudi ni Levstik zapel pesmi: ,,Pesek laja hov, hov, hov", arapak: »Psiček laja hov, hov, hov" . . . Tudi v malenkostih treba pri takem delu natančnosti !*) Poleg teh priporaenj pa rade volje priznavamo izredno marljiverau pisatelju veliki trud in veliko požrtvovalnost, ki ju je irael, pišoč to knjigo, ki bo služila v izboren a r h i v bodočemu literarnemu zgodovinarju. T. DoksoT. *) Že lani sein opazil pri pregledovanju I. zvezka neznatno pogreško: Vojteh Kurnik namreč ni bil mizarski, temuč stolarski ¦mojster v Ljubljani. Op. pis.