76
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
BAKRENE PLOŠČE ZA FLORJANČIČEV ZEMLJEVID KRANJSKE 1744
VINKO DEMŠAR
V Zgodovinskem arhivu v Ljubljani je pri mestni
registraturi (Mesto Ljubljana, Reg. L fase. 263, štev.
101-109) ohranjeno dopisovanje med Magistratom in
Okrožnim uradom v Ljubljani zaradi bakrenih plošč
(Kuppfertafeln) za zemljevid Kranjske, ki je bil prvič
tiskan leta 1744, drugič pa 1799.
»Stanovski odborniki so dobili leta 1782 nalog, naj
dajo na novo natisniti stari Florjančičev (Ivan Dizma
Floriatschitsch de Grienfeld) zemljevid dežele Kranj- i
ske. Za bakrorezno stiskalnico so uporabljali dva le-
sena valja. Predsednik kolegija stanovskih odborni-
kov je zaprosil Zoisa, da bi ju nabavil kar v grobo iz-
delanih kosih z Gorenjskega. Baron je takoj naročil
mizarju na Brdu, naj najde dva ali tri primerne kose
ter jih čimprej pošlje v Ljubljano, naj stane, kar ho-
če.« (Jože Zontar: Neznana pisma Žige Zoisa, Kroni-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
77
ka, 2/1954, str. 189).
Ker so se na Kranjskem zbali, da bi te bakrene plo-
šče zgubili oz. da bi se odtujile na Koroško, so guber-
nij, okrožni urad v Ljubljani in magistrat storili po-
trebne korake. Bili so uspešni. Kako pa je stvar pote-
kala, zvemo iz arhivskih dokumentov iz leta 1815.
16. julija 1815 je pisal Okrožni urad Ljubljana
Mestnemu magistratu: »Nekdanji stanovski odbor v
Ljubljani je zaupal bakrene plošče inženirja Florjan-
čiča za Karto Kranjske dežele Kleinmayerjevi knjigar-
ni v Ljubljani. Od tega so prešle na sedaj umrlega tu-
kajšnjega tiskarja Retzerja. Njegova vdova je prizna-
la, da je prevzel te zgoraj omenjene plošče papirničar
Tengg iz Beljaka skupaj z določenimi tiski ^resse>.
Zato je menil, da je upravičen na račun svojih zahtev
do dela Retzerjeve zapuščine.
Vendar so tudi te plošče, razen tiskov (Pvts&t), ki
so bile Retzerjeva last, prava lastnina kranjskega pro-
vincialnega fonda (dem krainischen Provinzialfonde
zugehörig). Potrebno jih je dobiti nazaj. Zaradi vra-
čil je gubernij ukrenil vse potrebno pri beljaškem
Okrožnem uradu. Tako je bilo tudi z gubernijalnim
ukazom naročenom, da se tudi tisk, ki pripada ome-
njenim ploščam, če se meni, da je tako prav, prenese
iz provincialnega fonda nase v primeru, da stroški ni-
so preveliki. Nemudoma naj poizvedo, za kakšno ce-
no je prevzel papirničar Tengg ta tisk na račun svojih
zahtev po Retzerjevi zapuščini. To naj sporočijo v za-
konitem roku osmih dni zaradi nadaljnje obravnave
oz. postopanja.«
Mestni magistrat v Ljubljani je čez štiri dni dobil to
pošto in še isti dan (20. 7.) napisal odgovor. Iz tega
zvemo, da z omenjenim Tenggom ni moč začeti prav-
de, ker za Retzerjevo zapuščino še ni niti postavljen
kurator, niti drugače še ni urejeno glede prevzemanja
tiska. Okrožni urad je 13. 8. 1815 pohvalil Mestni
magistrat, da je na pobudo gubernija zbral toliko po-
datkov o tej zadevi. Sporoča mu tudi, da so bakrene
plošče zasežene {in Beschlang zu nahmen). Na osnovi
gubernijalne odločbe je ljubljanski magistrat poizve-
doval in z zanesljivimi možmi ugotovil naslednje ter
poslal zapis o tem 22. 8. 1815 kresijskemu uradu v
Ljubljani:
»Nekdanji deželno-stanovski arhivar Kappus, ka-
teremu je bilo zaupano v varstvo 12 bakrenih plošč za
Karto Kranjske dežele, je posodil le-te v Ljubljani ži-
večemu tiskarju Gasslerju, da naredi nekaj odtisov
(um einige Abdrucke/ Ko je Gassler leta 1794 zapu-
stil Ljubljano in odšel na Dunaj, je prodal svojo tis-
karno ^uchdruckerey> tu zgoraj omenjenemu umrle-
mu Retzerju. Pri tej priložnosti so prešle skupaj s tis-
karno v roke novega lastnika, kjer so ostale do junija
tega leta. Od tu pa jih je potem prevzel papirničar
papier Fabrikant^ gospod Teng v Beljak«.
Magistrat še sporoča, da so plošče sedaj pri Retzer-
jevi vdovi ter da so na razpolago v nadaljnje posto-
panje tukajšnjemu okrožnemu uradu. Povratna po-
šta je prišla sredi (13. 9.) septembra 1815. Okrožni
urad je sporočil, da so pri Reuerjevi vdovi res dobili
12 kosov bakrenih plošč Florjančičeve Karte Kranj-
ske dežele (Buchdruckerswittwe Retzer vorgefunden
und berichte mit Beschlag belegte 12'^ Stück der Flor-
jantschitschen Provinzial- Kupfer-Tafel von Krain).
Te so potem izročili tukajšnjemu licejskemu rektorju.
19. 9. 1815 je rektor tudi potrdil ta prejem. Ker sta pri
tem potrdilu dva podpisa, eden je Ravnihar, drugi pa
nečitljiv, ne morem s gotovostjo reči, kdo je bil tedaj
rektor, brez pregleda licejskega arhiva iz tiste dobe.
Zanimiv pa je podatek iz dopisa 13. 9. 1815. Tu je
omenjeno, da je še 11 kosov bakrenih plošč, ki so zgi-
nile oz. jih Tengg še ni vrnil iz Beljaka, kamor jih je
odnesel {die übrigen noch abgingigen 11 Stück Kup-
fertaffeln). O tem je namreč kresijskemu uradu 25.
avgusta 1815 poročal gubernij. Za kakšno vsebino gre
pri teh ploščah, ni posebej navedeno.
Zanimivo je, da so leta 1817 pripravljali drugi po-
natis karte. Zadeve se je lotil gubernij 26. januarja
1817. Na osnovi ukaza gubernija s tega dne je
Okrožni urad Ljubljana pisal 9. aprila 1817 Magistra-
tu v Ljubljani in mu naročil, da naj zbere ljubljanske
knjigarnarje in tiskarje. Našteje jih poimensko: Jurij
Licht, Korn, Hohn, Egger, Sassenberg in Skrbina.
Vsi ti naj se zberejo 16. aprila 1817 ob 9. uri kot po-
sebna — tovrstna komisija zaradi tiskanja {wegen dr
Drucksübernehme) Florjančičeve Karte Kranjske de-
žele. Pogovorili se bodo zaradi podrobnejših pogojev
najcenejše ponudbe. Ponatis naj bi bil zato, ker je bila
Florjančičeva karta Kranjske takoj razprodana. Miš-
ljena je seveda karta Kranjske iz leta 1799. Pri tem so
omenjene bakrene plošče za karto — 12 po številu. Te
plošče skupaj s tiski so pogojno obravnavane. Kako
to misli, ni čisto jasno, kajti original pravi: »von wel-
chen die 12 Kupfertafeln sammt wohl conditionirt
verhanden sind.«
O Florjančičevi karti je bilo že na več mestih pisa-
no. Pri roki imam nekaj teh zapisov. Pri tem sem
ugotovil, da je J. Clonar za Slovenski biografski lek-
sikon postavil datum ponatisa Florjančičeve karte v
leto 1791. (str. 182), M. Vobovnik-Avsenak pa v
Zborniku Narodne in univerzitetne knjižnice, Ljub-
ljana 1982, str. 86, v leto 1779 (glej popravek!), v član-
ku Slovenci v svetu. Slikovite predstavitve slovenskih
dežel in sveta na starih zemljevidih, Ljubljana 1986,
str. 28 pa navajajo leto ponatisa leto 1799. To je tudi
pravo leto ponatisa, saj je na teh bakrenih ploščah, ki
se hranijo v Grafičnem kabinetu Narodnem muzeju
lepo viden vrez napisa: »Augmentata et correda an-
no 1799«.
S temi podatki iz dopisovanja med Magistratom v
Ljubljani in Okrožnim uradom pa se dopolnjuje oz.
popravlja delno tudi vedenje o Gasslerju v Sloven-
skem biografskem leksikonu. Zakaj s ponatisom
Florjančičeve karte Kranjske ni bilo nič, pa zaenkrat
še ni jasno. Mogoče so tudi o tem kje kakšni zapiski.
Tu naj omenim samo to, da so zapisi o tem za Magi-
strat v konceptu ter da so precej grdo napisani in na
nekaterih mestih celo nečitljivi.