148, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 URBANO-GRADBENA IN KOMUNALNA ZGODOVINA MARIBORA JOŽE CURK Mariborsko mestno območje leži na drav- skih naplavinah, ki jih omejujejo na severu Slovenske gorice, na jugozahodu severo- vzhodni obronki Pohorja, na jugovzhodu pa se prelivajo v ravnine Dravskega polja. Nje- gova lega na stičišču treh geološko in gospo- darsko različnih predelov, goratega Pohorja in Kozjaka, gričevnatih Slovenskih goric in ravninskega Dravskega polja je pogoj ila nje- gov nastanek, nadaljnji razvoj pa predvsem promet, ki je preraščal lokalne okvire in po- vezoval vzhod z zahodom in sever z ju- gom. V predzgodovinski dobi je bilo to območje naseljeno v vencih, katerih najbolj izrazit se je raztezal med Betnavo in Limbušem, manj izrazit pa med Meljem in Kamnico. Tudi v času antike mariborsko ozemlje ni bilo go- steje naseljeno. Zato tu ni sledov kake vo- jaške utrdbe aU večje naselbine. Gostota najdb ponovno govori za naselitvene pasove sredi skrčenih gozdov, katerih eden je segal od Bohove do Limbuša, drugi od Miklavža do Pobrežja, tretji pa od Melja do Kamnice. Pomembnejše ruševine so vzhodno od Boho- ve, pri Razvanju, Betnavi, Radvanju in na Studencih, gomile pa pri Miklavžu, Dogošah in na Lebarjih. Arheološke ostaline govore za podeželsko poselitev s pristavami in za- selki ter nekaj sto prebivalci. Težišče na- selitve je bilo ob cestah, katerih trase še ni- so povsem določene, vendar močno verjetne. Na Betnavi je bila vsekakor mutatio na kri- žišču cest Ptuj—Betnava—Ruše—^most pre- ko Drave—^Virunum in Šikole—^Betnava— Maribor—Kamnica—Rošpoh—Plač—Flavia Solva. Gotovo je obstajala tudi cesta iz ptu- je preko Dupleka v Maribor in preko Kore- ne v Pesniško dolino ter tista iz Kamnice v Selnico in dalje v Dravograd. Poselitev tega ozemlja se je po markomansküi vojnah po- lagoma redčila, po propadu Flavije Solve v začetku 5. stoletja pa močno upadla, čeprav, se je, kot kažejo denarne najdbe, ohranila še vsaj do konca 6. stoletja, torej do naselitve Slovanov. Iz opisanega obdobja izvira ena izmed te- meljnih urbanih konstant Maribora, njegova prometna situacija. Rimska cesta iz Betnave v Lipnico je namreč vodila skozi današnje mestno jedro, ki ga je ob jugozahodnem ro- bu prečkala. Oba cestna spusta na Taboru — prvi od ceste preko Betnave in drugi od ceste preko Dupleka — ter mostišče so antič- nega izvora. Lega broda oziroma mostu je izredno premišljeno izbrana v temenu reč- nega loka, ki je ustvaril na notranji strani ugoden sistem teras, na zunanji pa sicer vi- sok, vendar trden breg, ki ga je bilo treba s spusti prometno premagati. Naslednja ugod- na rečna prehoda sta se ponujala šele pri Rušah in Dupleku, ki so ju Rimljani tudi že uporabljali Na severnem bregu reke se je cesta raz- vejila: zahodni krak je preko današnjega Vodnikovega trga in pipuševe ulice vodil v Kamnico s križiščem proti Rošpohu in Sel- nici, vzhodni pa v Orešje z odcepoma v Me- lje in Košake. Ob speljavi opisanih cest ozi- roma poti zadenemo ob drugo od temeljnih urbanih konstant, mestno zemljišče, ki je s svojo konfiguracijo odločujoče vplivalo na izoblikovanje naselbine, ki se je na njem razvila. Mariborsko mestno območje je izra- zita terasasta naplavina, ki jo proti severu zaključuje gričevje z mokrotnim nižinskim obrobjem. Mestno območje režejo tri paralel- no tekoče terase, ki danes sicer zaradi regu- lacijskih korektur niso več takoj opazne, ki pa so pred tisočletjem predstavljale tri raz- lične talne nivoje, ki jih je bilo treba šele komunalno povezati. Prva terasa je tekla ob rečnem bregu, ki je bil v Mariboru precej stabilen, druga ob južnem robu poteze Ko- roška cesta — Glavni trg — Židovska ulica, tretja pa ob južnem robu današnje Slovenske KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 149 i ulice in Partizanske ceste, ki so jo v mestu S planiranjem polagoma odrinili na severni rob Slovenske ulice. To je pogojilo nastanek temeljnih mestnih vzporedniških ulic, ki so potekale ob južnih robovih posameznih te- rasnih nivojev: Pristan — Usnjarska ulica, Koroška cesta — Židovska ulica, Slovenska ulica — Partizanska cesta, ki so pred nastan- kom obzidja vse imele svoje naravne podaljške v smeri Kamnice oziroma Orešja — Mei j a — Malečnika. Prav terasasti sistem je pogoj il ta- ko urbanizacijo mesta, kot jo imamo, ter s svojo navidezno planimetričnoistjo vzbujal do- mnevo, da je umetnega izvora. Mestno jedro se je razvilo na srednji, ploskovno največji terasi, južno je zasedla prvotna naselbina s pristaniščem, pozneje minoritski samostan, Zički dvor ter mesarsko, usnjarsko in mli- narsko predmestje, severno pa vrsta uprav- nih in meščanskih hiš ter predvsem mestno obzidje s spremno obzidno potjo, pozne- je imenovano Florjanska ulica. Mestno os- redje sita pozneje prerezali še dve vzporedni- ški uHci, potekajoči severno in južno od cerkvenega kompleksa, ki sta v vzhodnem delu mesta dobili nekaj nadaljevank, pove- zujočih sedanjo Gosposko ulico z vzhodno ob- zidno črto. Ko je naselbina premagala svojo vzporedniško razvojno smer, se je začela poldnevniška povezava njenega prostora. Tej je dala glavno pobudo njena obzidava v 2. polovici 13. stoletja. Toda o tem pozneje. Med koncem 6. stoletja, ko so Slovenci za- sedli naše kraje, in koncem 8. stoletja, ko so Franki uničili Avare, je bil mestni prostor verjetno le vaško naseljen. Gozd med Ruša- mi in Podvelko ter Selnico in Breznim je prekinil njegovo povezavo s Koroško, več ali manj uničene pa so bile gotovo tudi druge prometne smeri. Cas frankovske državnosti med koncem 8. in koncem 9. stoletja, ko je to ozemlje okoli 30 let spadalo k Pribinovi oziroma Kocljevi panonski kneževini (840 do 873), je prinesel pokristjanjenje ter do- ločeno upravno in cerkveno organizacijo, saj je Drava od leta 811 delila salzburško nad- škofijo od oglejske partriarhije. Severno od Drave so obstajale pražupnije Ptuj, Lipnica in Labot, južno od Drave pa se ne ve za nobeno. Šele po madžarskem intermezzu med letom 898 in okoli 970, ko se je oblikovala ptujska marka Dravska marka ali Marka on- kraj gozda (976—1147), lahko zopet določneje govorimo o mariborskem mestnem prostoru. Cerkveno-upravno se je verjetno razdelil med Upniško in hočko pražupnijo, ki sta se jima kmalu pridružili lastniški cerkvi v Kamnici in Razvanju. Kolonizacija, ki se je leta 985 za- čela pri Razvanju, je ustvarila nove nasel- bine z dvori in utrdbami v Razvanju, Rad- vanju, Limbušu, Kamnici, Mei ju in verjetno Betnavi. Kakšno je bilo mestno območje v 11. in 12. stoletju, si lahko predstavljamo le po analogijah. Medtem ko se v okolici Ma- ribora omenja več zaselkov, se Maribor po- javi zatrdno šele leta 1164 kot grad in leta 1189 kot sedež župnije. Vendar se Bernard Spanheimski (1096—1147) že leta 1124 ne- dokumentirano imenuje »Mariborski«. Goto- vo po gradu. Ta je bil zidan in mejni grad (March purg). Stal je na arheološko* čisti Pi- ramidi in je bil glavni grad Podravske mar- ke. Vse kaže, da so mejni grofje dotlej vla- dali marki s svojih posesti okoli Razvanja oziroma Hompoša, ki se leta 1124 že omenja kot zidan grad — huzi, njegova kapela-cer- kev sv. Mihaela pa še danes hrani stavbne elemente iz tega zgodnjega časa. Vse torej kaže, da je Bernard potem, ko je pregnal Ažvine iz Dravske doline leta 1106 in pode- doval eppensteinske posesti v Podravinju leta 1122, prenesel svoj sedež iz Hompoša v novo zgrajeni grad na Piramidi ter s tem ustanovil Maribor. Da gre za ustanovo, doka- zuje ime, ki iSe je z gradu preneslo na nasel- bino in ne obratno. Vendar to ne izničuje domneve, da je blizu rečnega prehoda (bro- dišča) obstajal že v 11. stoletju manjši za- selek čolnarjev, ribičev, mlinarjev in strojar- jev, ki pa je že v 12. stoletju izgubil svoje ime in se spremenil v primestje Maribora. Ko se je mogočni Bernard, gospodar Mari- bora, Radgone, Slov. Bistrice, Slov. Konjic in Laškega, naselil na mariborskemu gradu (ker je zvezo z matično Koroško močno ome- jil leta 1091 ustanovljeni šentpavelski bene- diktinski samostan kot lastnik večine Drav- ske doline), si je velikopotezno uredil tudi naselbino rokodelcev pod njim, ne da bi ji za- to dal kak poseben pravni staitus. Vse kaže, da je obnovil nekdanji rimski most (mostni- na znana že leta 1222), ustanovil naselbino ob Koroški cesti z okoli 34 hišnimi parcelami ter skupaj z nadškofom Konradom I. Abens- bergom (1106—1147) ustanovil mariborsko (pra)župnijo okoli leita 1130. S temi dejanji je grof Bernard Spanheimski postavil naselbin- ske temelje nadaljnjega urbanega razvoja Maribora. Z zgraditvijo mostu je ponovil an- tično danost prometnega vozlišča, čeprav s tem še ni posegel v poznejši mestni prostor, saj so ga dovoznice obtekale z južne strani. Drugače pa je z naselbino, ki je s pravilno parcelacijo (vendar na severni strani mnogo daljšo kot na južni) obkrožala lijakasto raz- širjeno cesto, ki se je preko poznejše Židov- 150 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ske ulice nadaljevala proti vzhodu. S Koroš- ko cesto, ki je kot vozna pot verjetno že preje tekla ob južnem robu terase proti Ore- šju in prečkala oba potoka (Barbarinega in Triribniškega), se je začela ulična organiza- cija poznejšega mesta. Onkraj severnega roba parcel (ob današnji Orožnovi ulici) se je na- mestil cerkveni kompleks: cerkev s pokopa- liščem in kamer jem, župnijski dvorec z go- spodarskimi poslopji in velik vrt, ki v zgodnji fazi ni motil razvoja naselbine, pozneje pa se je znašel v njeni geometrični sredini in precej zavrl izgradnjo njenega severozahod- nega predela. V čas Bernarda Spanheimskega ali že Tra- vmgavov (1147—1192) sega več fevdalnih ob- jektov v mestu ali ob njem: curia sub castro Marhpurch (upravni dvor, pristava pod gra- dom, prvotno šentpavelska, od leta 1211 de- želnoknežja). Melje (prvotno šentpavelsko, od leta 1217 ivanovsko-malteško). Račje (pr- votno deželnoknežje, med leti 1236—1279 kri- žniško, nato admontsko) in dva dvora v mestu, katerih problematika pa še ni do- končno rešena. Zahodni je stal med Sloven- sko ulico in Koroškimi vrati, torej zahodno od cerkvenega kompleksa ter se leta 1495 in 1570 omenja kot zapuščen, nato so ga v 1. pol. 17. stoletja prezidali v nadstropno t. i. Lubejevo hišo, ki je stala pod štev. 158 v Gos- pejni ulici 9. Po tem dvoru in bližnji mino- ritski cerkvi so se Gornja ali tudi Koroš- ka mestna vrata pogosto imenovala Frauen- burgtor. Drugi dvor naj bi stal na ogalu Slo- venske in Gosposke ulice v severovzhodnem delu mestnega jedra. Bližnja Ulrikova poz- neje Graška mestna vrata se leta 1305 ime- nujejo das purgtor in leta 1315 das purgtor das aus stat get, vzhodni del Slovenske ulice pa leta 1379 Purkhgassen, kar govori za ob- stoj deželnoknežjega dvora v tem delu me- sta. Vendar pa omenja regest od 1. 4. 1478, da se je cesar Friderik III. odločil postaviti v Mariboru grad, za kar je ukazal odstraniti več hiš. Na to sta se pritožila zidar Gregor in njegova sestra Marjeta, vdova po peku Ur- banu, ki sta v zameno dobila hišo in dvor Juda Aframa, ki je stala nasproti Vetrihjske- ga dvora med hišo krojača Vida in Malo uli- co. Kot dokazuje regest, se je moralo več meščanskih hiš umakniti novi stavbi, ki jo je postavil cesar Friderik III. po letu 1478 in ki predstavlja jedro sedanje- ga mestnega gradu. Ali sta dvora identična s tistima iz admont- ske davčne knjige iz leta 1181? Na to vpra- šanje za zdaj ni mogoče odgovoriti ne pri- trdilno ne nikalno. Vsekakor pa sta oba dvo- ra igrala važno vlogo v okviru mestnega ob- zidja, ki ju je vključilo v mestni obrambni si- stem in se zato ravnalo po njiju. V 12. stolet- ju so se torej poleg aktiviranega antičnega mostišča pojavili kot važne urbane konstante tudi naselbinska parcelacija ob Koroški cesti, pražupnijski cerkveni kompleks in obadva dvora, prvi v zahodnem in drugi v severo- vzhodnem delu poznejšega mestnega orga- nizma. Trinajsto stoletje, čas vlade Babenberža- nov, Bele IV., Otokarja II. in Habsburžanov, je za razvoj Maribora odločilnega pomena. Predvsem je Maribor pred letom 1209 po- stal trg in pred letom 1254 mesto, ki pa do tega leta še ni seglo onkraj cerkvenega kom- pleksa, pač pa že osvojilo okolico Glavnega trga in Židovske ulice do Triribniškega poto- ka. Posebno čas Otokarja II. Pfemisla (1251 do 1254 in 1260—1276) je pripomogel k izred- nemu razvoju Maribora kot važnega mosti- šča na prodorni smeri Pfemislov proti Jad- ranskemu moru. Prav v 2. polovici 13. sto- letja je Maribor razvil gradbeno dejavnost kot potem nikoli več. Z njo je ustvaril grad- ben scenarij za ves svoj nadaljnji srednje- veški in celo novoveški razvoj do upravnih reform Marije Terezije in Jožefa II., ko mu je bil leta 1782 odvzet status utrdbe. Mesto je moralo za vlade Cehov doseči določeno gos- podarsko moč, da je zmoglo take gradbene na- pore. Predvsem je Maribor med leti 1255 in okoli 1270 dobil obzidje (mestni pečati iz let 1271, 1273 in 1283), ki je s svojimi okoli 500 m dolgimi stranicami zamejilo 25 ha mestnega zemljišča. Sočasno je nastal minoritski sa- mostan (1260—1270), bUa prezidana župna cerkev (okoli 1255), ki je dobila stranski lad- ji in okoli leta 1280 zahodno emporo, nastala judovska naselbina in vrsta meščanskih do- mov v mestu ter cerkvi sv. Ulrika v Ulrikovi vasi severovzhodno in NLG na Lebarjih seve- rozahodno od mesta. Ker je obzidje spreme- nilo dotedanji komunikacijski režim v me- stu, je nastala strma Dravska uuca, ki se je morala prilagoditi že obstoječi parcelaciji ob južnem robu Glavnega trga, obenem pa je začela naselbina oblikovati ulični sistem vzhodne mestne polovice. Ob tem je mesto pr- vič močneje uveljavilo poldnevniško usmeri- tev, katere primarni prometni nosilec je bila Gosposka ulica in šele sekundarni Vetrinjska, ki sta povezali južno in severno vzporednico vzdolž vzhodnega roba cerkvenega kompleksa ter s tem dali mestnemu jedru ključasto na- selitveno obliko. Neizraziti Minoritska in Gospejna ulica sta pri tem odigrali le vlogo obzidne poti, enako kot sta jo imeli tudi se- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 151 verna in vzhodna obzidna stranica. V nas- protju z mnenjem starejših zgodovinarjev je treba poudariti, da je v 13. stoletju nastala že tudi južna obzidna stranica, saj so mino- ritski samostan, Zički dvor in sinagoge očit- no postavljeni nanjo. Razvoj poldnevniških ulic je bil predvsem posledica dejstva, da je obzidje močno spre- menilo komunikacijski režim v mestu, na ka- terega starejša trška naselbina, pa čeprav verjetno obdana z nasipom, zaradi velikosti, omejene na okolico Koroške ceste in Glav- nega trga, ni vplivala. Mestno obzidje, pr- votno opremljeno samo z odprtimi ogalnimi rondeli, lesenimi obrambnimi hodniki, suhim mestnim jarkom in preprostimi zidnimi vrati, je namreč zreduciralo vzporedniški promet s tem, da je prekinilo prvo in tretjo vzpo- rednico proti zahodu in drugo proti vzhodu. Tako nastale prekinitve je nadomestilo s trojnimi mestnimi vrati: Dravskimi, Koro- škimi (gospejinimi) in Ulrikovimi (Graškimi), s katerih ulično povezavo je ustvarilo nov komunikacijski režim v mestu. Takrat je na- stala strma, vijugava in ozka Dravska ulica, ki se je že morala prilagoditi zazidavi Glav- nega trga in katere spremna parcelacija jas- no govori za njen sekundarni nastanek. Glav- ni trg je s tem postal prometno vozlišče na- selbine. Židovska ulica pa je kot prometni- ca (ne pa kot poslovna ulica) zamrla. Glavna mestna vrata so bila skozi ves srednji vek Koroška vrata, skozi katera se je odvijal tran- zitni promet proti severu in zahodu. Promet, ki je potekal po Koroški cesti in Glavnem trgu, je na njegovem jugovzhodnem koncu nenadoma in ostro zavijal po strmi in ozki Dravski ulici skozi Dravska vrata ter mimo mitnice na leseni dravski most. Prav dejstvo, da je ves tranzitni promet potekal med tema dvema vratoma, govori za sekundarni nasta- nek Dravske ulice in s tem za slabo, ker poz- nejšo rešitev tranzitnega prometa skozi me- to. Mestna vstopa nekdanjih, z obzidjem pre- kinjenih prometnic, so označevala le še manj- ša zidna vrata: Judovska (Judentor) na koncu Židovske ulice in Napajalna ali Pristaniška (Trenk ali Lend-tor) na koncu Splavarske ulice. Uveljavljati pa se je začela Gosposka ulica, ki je povezala Dravsko ulico ob vzhodnem robu Glavnega trga s Slovensko ulico. Z njo je Maribor dobil svojo glavno poldnevniško ulico, ki je prevzela promet, usmerjen proti vzhodu. Da je nastala pozneje kot Glavni trg, dokazuje njena zahodna parcelacija, ki zade- va ob tisto Glavnega trga ter se šele v viši- ni cerkvenega kompleksa v celoti razvije. Za povezavo Gosposke ulice z Ulrikovimi me- stnimi vrati je skrbela Slovenska ulica, katere južna parcelacija dokazuje, da je starejša od Gosposke ulice. Slovenska ulica — del dekda- nje poti med Mei jem, Ulrikovo vasjo, Lebarji in Kamnico — se je z nastankom obzidja spre- menila v mestno ulico, ki pa je ostala pro- metno živahna le v vzhodnem delu, povezu- jočem Gosposko ulico z Ulrikovimi vrati, ne pa v zahodnem, ki ga je prekinjalo obzidje. Ostali vzporednici, Miklošičevo in Orožnovo ulico, je Gosposka ulica le delno upoštevala. Gre za Ulico 10. X. in Jurčičevo ulico, ki je polagoma prevzela večino tranzitnega pro- meta in ga preko gornjega dela Vetrinjske ulice in trikotnega (lijakastega) Grajskega trga prevajala k Ulrikovim vratom. Ob tem pa je treba takoj pribiti, da sta bili sever- na stranica Ulice 10. X. in južna stranica Jur- čičeve ulice le delno obzidani, kar velja tu- di za vse ostale prečne gospodarske in ob- zidne (obrambne) uličke. Ulrikova vrata so služila, dokler ni bil promet proti severu pre- usmerjen z Rošpoha preko Košakov na Plač in v Gradec, kar se je zgodilo šele v 2. polovici 16. stoletja, predvsem prometu z vzhoda, ki se je v Maribor stekal preko Malečnika in Mei j a, deloma pa tudi po Pes- niški dolini in preko Lajteršperka (leta 1331 Leutoldsdorf). Verjetno je prav bližina de- želnoknežjega dvora s kaščo in kletmi pov- zročila nastanek Grajskega trga, ki je služil kot manipulativen prostor za vozove in tovo- re podložnikov in trgovcev. Z uveljavitvijo novega prometnega režima v mestu so v njem potekali tudi naselitveni premiki. Poleg Koroške ceste je Gosposka ulica s spreroni- mi Jurčičevo, delom Slovenske in delom Vetrinjske ulice postala prometna os mesta, Glavni trg pa njegovo prometno in poslovno vozlišče. Mestna samouprava se je temu pri- lagajala tako, da je mestno hišo selila s Ko- roške 6 na Glavni trg 5 (domnevno po požaru leta 1362) in od tam na Glavni trg 14 (leta 1515), kjer je še danes. Njeno veliko dvori- šče, ki je bilo z vrtovi ločeno od cerkvenega kompleksa, je služilo upravnim in tudi trž- nim namenom. Tretje poslovno središče se je razvilo v Pristanu (na Lentu), ki gradbeno sicer ni predstavljalo dela mesta, je pa slu- žilo kot pristanišče živahnemu čolnarskemu (že 1290) in pozneje tudi splavarskemu pro- metu. Tu so bila lesna skladišča, mesarije, strojarne, usnjame ter ladijski mlini (že 1289), pa že v 1. polovici 13. stoletja tudi mitnica za tranzitno blago. Končno je treba opozoriti še na eno poslovno središče. Gre za jugo- vzhodni del mesta, kjer se je ob Judovski uli- 152 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ci razvil geto najkasneje v 2. polovici 13. sto- letja. Leta 1317 se že omenjajo Judje, leta 1333 judovski sodnik, leta 1358 Judovska vra- ta, leta 1429 sinagoga in leta 1496 judovsko obredno kopališče pod njo. Po njihovem iz- gonu januarja 1497 sta mariborski trgovec Bernard Drukher in njegova žena Barbara dala predelati sinagogo v cerkev Vseh svet- nikov, pri kateri sta leta 1501 ustanovila be- neficiatno kaplanijo. V 13. stoletje segajo tu- di omembe meščanskih hiš, med katerimi prednjači hiša krznarja Gotskalka, ki jo je okoli leta 1222 prodal za 10 mark vetrinjske- mu samostanu (Vetrinjska 30). Leta 1236 se omenja križniška redovna hiša, leta 1303 hi- ša marenberških dominikank, leta 1314 in 1316 hiši šentpavelskih benediktincev, leta 1316 hiša salzburške nadškofije, leta 1341 hiša krške škofije, leta 1342 deželnoknežja klet, leta 1355 salzburška kašča, leta 1361 mino- ritska hiša, leta 1403 dvor meljske komende, leta 1409 še ena minoritska hiša itd. Zlasti pa je treba omeniti, da sta mestni pisar Ma- tej in njegova žena Elizabeta leta 1348 us- tanovila mestni špital s cerkvijo sv. Duha s tem, da sta zanj darovala dom na mestu sedanje glavne pšte, katerega preso so predelali v špital za 12 mestnih oslkrbovan- cev, klet pa v kapelo. V teku 14. stoletja, v katerega smo delo- ma že posegli, je mesto izpopolnilo svoje ob- zidje. Na treh ogalih (razen jugovzhodnem) je dobilo tri okrogle odprte stolpe, ki so jih kasneje dvignili in ostrešili, na cestnih iz- padnicah pa stolpasta (Ulrikova 1305—1315) in hišasta (Gospejina aH Koroška) in Dravska mestna vrata, ki so se jim pridružila še tri zidna (Pristaniška, Judovska in Grajska), ki so povezovala mesto s pristaniščem in živin- skim napajališčem, geto s kopališčem ter severovzhodni dvor s kurijo pod gradom in gradom na Piramidi. Minoritskemu samosta- nu se je pridružil Zički dvor, ki se prvič ome- nja leta 1367. Minoritski samostan je dobil kapelo sv. Katarine (1313), Vetrinjski dvor kapelo sv. Florjana (1345), župna cerkev ol- tar sv. Katarine (1357), kamer poleg nje oltar sv. Mihaela itd. Ob koncu stoletja je župna cerkev dobila sedanji presbiterij s stopniščnim stolpičem in zakristijo, za kar je vetrinjski oskrbnik Pavel iz Trčove volu leta 1400 8 funtov d. d. Sočasno je nastala sinagoga, verjetno že druga na svojem mestu. Leta 1362 je mesto prizadel prvi znani požar, nato so meščani preselili mestno hišo s Koroške ce- ste na Glavni trg, obenem pa so se hasno- valci hiš lahko v letu dni odkupili od last- nikov, s čimer so postali njihovi dejanski lastniki. Mesto se je razdelilo na 4 četrti, mestno vodstvo pa je leta 1378 prešlo v ro- ke 12 svetovalcev, ki so izmed sebe volili notranji svet in mestnega sodnika. Petnajsto stoletje začenja z zbirco za ob- novo mestnega špitala in cerikve. Leta 1434 je walseejski zidar dninar Nikolaj prezidaval grad na Piramidi, med leti 1442—1468 so obokali stranski ladji in vzidali pevsko em- poro v župni cerkvi, prezidave in povečave sta doživljala minoritski samostan in Zički dvor, po požarih v letih 1438, 1450, 1468 in madžarski oblegi leta 1481 so se obnavljale, prezidavale ali na novo gradile prizadete meščanske hiše, svoj konec pa sta doživela oba mestna dvora. Tisti ob Gospejni ulici se leta 1495 že omenja kot zapuščen, oni v se- verovzhodnem delu mesta pa je po letu 1478 služu še nekaj časa upravnim potrebam, nato pa prešel v privatne roke. Glavno skrb pa je mesto od leta 1437 dalje posvečalo svojim utrdbam. Po letu 1450 so se obnavljala mestna vrata in mostovi, po letu 1455 so napeljali Barbarin in Triribniški po- tok v razširjeni in poglobljeni mestni jarek (zahodno in vzhodno krilo), po letu 1460 so obnovili plot ob zunanji sitrani jaI^ka, med leti 1460—1467 so postavili novo taborsko utrdbo na južnem bregu reke, mestna vrata opremili z barbakani, novimi dvižnimi mosto- vi in padnimi mrežami, opremili jarek z vod- nima zaporama, postavili štiri oglate stolpe ob severni obzidni stranici in tim. Judovski stolp na jugovzhodnem mestnem ogalu, uč- vrstili so vse 3 stare ogalne rondele, tabor- sko utrdili ovalno župno pokopališče itd. Leta 1478 je mestni sodnik prevzel upravo deželsikega sodišča severno od Drave, leta 1458 oziroma 1497 pa je razdeljena gospoščina prešla najprej v zastavo oziroma zakup, nato pa leta 1620 oziroma 1641 v last fevdalcev s čimer se je tudi formalno ločua od deželno- knežjega, od leta 1750 okrožnega mesta. Leta 1497 so iz mesta izgnali Žide, kar ga je go- spodarsko oslabilo. Za razvoj mariborske mestne podobe je po- sebno važno 16. stoletje, ki se je začelo s požaroma leta 1504 in 1513, ko je pogorel tudi stari rotovž z listinami. Obnova, ki je sledila, je dokončno fiksirala lokacijo rotov- ža na sedanjem mestu. Zaradi naraščajoče turške nevamosti se je glavna skrb meščan- stva usmerjala v obrambno pripravljenost mesta, ki je doživelo svojo zgodovinsko pre- izkušnjo med 14. in 16. 9. 1532, ko se je uspešno ubranilo Turkov. Sledila je obnova poškodovanih utrdb, ki pa so šele z denarno pomočjo štajerske dežele doživele svojo res- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 19B3 153 nično modernizacijo v smislu renesančne fortifikacijske doktrine. Utrditev Maribora so prevzeli italijanski gradbeniki pod vod- stvom bratov Domenica in Andreja de Lalia, ki sta jima pomagala Valentin Tre veno in Pietro Antonio de Pigrato. Dela so tra- jala s pripravami 14 let (1548 do 1562). Re- zultat tega dela so bile 4 bastije: Koroška, obe vodni (Benetke in Vodni stolp) in Grajska. Te utrdbe so zaščitile zlasti Koroška vrata, dostop do južne mestne stranice, Ulrikova vrata in severovzhodni mestni ogal, kateremu se je posvetila glavna pozornost. Slabše utrjen je ostal severozahod- ni ogal mesta, ki je obdržal star rondel ter vzhodna in zahodna mestna stranica, ki bi potrebovali vsaj po en bastion, pa ga je vzhodna dobila šele po letu 1660 v obliki tim. Lehmanove bastije, zahodna pa se je morala zadovoljiti s staro, obrambno usposobljeno t. i. Lubejevo hišo. Vzporedno z utrdbenimi deli so Italijani zgradili oziroma prezidali mestno hišo — rotovž, katere sodni balkon krasi mestni grb z letnico 1565, nato mestno kvartirno hišo v Orožnovi 6, ki se je po letu 1804 umaknila M. Marekovi klasicistično oblikovani »Črni kasarni«, podrti leta 1981, in vzhodno graj- sko teraso med Grajsko bastijo in Ulrikovi- mi vrati. Na novo zgrajen je bil tudi leta 1528 pogoreli grad na Piramidi, Peter Anto- nio Pigrato pa je leta 1591 popravljal mest- ni grad za 400 fl. Z obojestranskim podalj- šanjem mestnega obzidja do Drave je mesto leta 1555 vključilo v obzidani areal tudi to predmestje, ki se je statusno že v 15. stoletju izenačilo z mestom. Okoli leta 1580 je mesto ponovno pogorelo. Prizadet je bil tudi grad, zato je notranjeavstrijska vlada naslednje le- to odobrila njegovo popravilo. Stroške zanj je leta 158'6 plačal njegov takratni zakupnik Hans Khisl v višini 3987 funtov. Sedemnajsto stoletje mestu ni bilo posebno prijazno, saj so ga požari leta 1601,1645, 1648, 1650 in 1700 ter kuga 1680—1681 močno pri- zadeli. Mestne utrdbe so po letu 1660 doživele zadnjo obnovo. Nastala je Lehmanova basti- ja in obnovljen je bil Judovski stolp. Večje prezidave sta doživela minoritski samostan in Zički dvor, barokizirana in na novo op- remljena je bila župnijska cerkev zlasti zvo- nik (1624), obnovljen mestni špital z Duhovo cerkvijo in cerkev Vseh svetnikov, obnov- ljene, prezidane in deloma na novo zgrajene so bile mnoge meščanske in svobodne hiše, postavljeni Marijino znamenje na Glavnem trgu in Flor j anovo na Grajskem trgu ter mo- čno prezidan mestni grad, ki je leta 1620 pre- šel v last grofov Khislov. Ti so že med leti 1601—-1612 postavili štiri ogalne šesterokotne stolpiče, med leti 1655—1675 pa loretansko kapelo, petosno južno fasado, zahodno fasado s predzidanim stopniščnim stolpom in vežino stavbo, slopasto galerijo na vzhodni, h gra- du pritegnjeni ploščadi ter uredili viteško dvorano z bogatim štukom italijanskega po- rekla (Quadrio, Rossi, Sereni) in s slikarijami Lorenca Lauriga iz okoli leta 1670. Končno so okoli leta 1668 pozidali porušeni del se- vernega mestnega obzidja z Grajskimi vrat- ci, zidanim mostovžem in stanovanjskim stol- pom, prezidali leta 1651 kupljeno poslopje zahodno od gradu za njegove upravne potrebe ter med njima uredili veliko turnirsko dvo- rišče. S temi in podobnimi prezidavami je Ma- ribor začel dobivati poznorenesančne in zgod- njebaročne stilne poteze, ne da bi bistveno spremenil svojo velikost, prometni koncept ali pa urbano organizacijo. V bližnji okolici me- sta sta izginili obe leseni taborski utrdbi, ki se omenjata še leta 1562, in cerkev NLG na Lebarjih, ki se že leta 1571 omenja kot poru- šena. Osemnajsto stoletje je prineslo mestu več- je spremembe. Do konca stoletja so izginili grad na Piramidi leta 1784, severozahodni ogalni stolp po lettu 1782, cerkveni tabor s poikopališčem do leta 1797, taborska utrdba na južnem bregu reke pred letom 1775 ter Dravska in Pristaniška vrata okoli leta 1797. Močan vpliv na izgradnjo mesta so imeli po- žari v letih 1700,1720, 1770, 1795, 1797 in 1809, od katerih sta prva dva pospešila barokizaci- jo, zadnji štirje pa kitasti slog in klasicizem, ki si je v tem času utiral pot v naše kraje. Barokizacija župne cerkve, ki je leta 1715 dobila obe kapeli in leta 1792 sedanjo obliko zvonika, se je izvajala skozi vse stoletje: po- polno prezidavo je doživel minoritski samo- stan, obnovljene so bile cerkve Vseh svet- nikov, sv. Duha in sv. Ulrika, ustanovljena pa sta bila jezuitski kolegij s cerkvijo sv. Alojzija na Glavnem trgu med leti 1757—1769 in samostan celestink v Gospejni ulici med leti 1760—1766. Na Glavnem trgu se pojavi Marijino znamenje Jožefa Strauba iz leta 1743, ki zamenja starejše iz leta 1681, ko je nastala tudi kapela sv. Barbare na Kalvari- ji v zahvalo za prenehanje kuge. Vendar se je kmalu napovedal razsvetljenski racionali- zem, spremljan z janzenizmom. Ukinili so samostane minoritov, ki so prešli v kapucin- skega v Graškem predmestju, celestink in je- zuitov, pa vse cerkve razen župne, katerih prostore je večinoma zasedlo vojaštvo za po- trebe garnizije, oblačilnice in skladišč. Voj- 154 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 ska je bila razkropljena po vsem takratnem mestu: pri minoritih, jezuitih, celestinkah, v nekdanji Tattenbachovi svobodni hiši, žičkem dvoru, sedanjem mestnem župnišču, nekdanji sinagogi, v svobodnih hišah ukinjenih samo- stanov itd. Se več kot interni premiki, ki jih je pov- zročil množičen prodor vojske v mesto v zadnji četrtini stoletja, pa je pomenila za mestni promet obnova ceste Dunaj—Trst med leti 1720—1730, ki je z uvedbo težkega tran- zitnega prometa začela vse močneje vplivati na vozni režim v mestu. Leta 1775 je Maribor dobil nov most, leta 1797 so regulirali Drav- sko ulico, že v sredini 16. stoletja pa se je uveljavila izpeljava ceste Tabor—Boho- va—Hoče, katere odcep proti Ptuju so obno- vili okoli leta 1711. Križišče s Ptujsko cesto so takrat prestavili k poznejši gostilni pri Kreuzenwirtu, za katero se je začel obsežen Tezenski gozd. Tudi izpeljava ceste na sever- nem rečnem bregu se je že v 2. polovici 16. stoletja dokončno učvrstila na trasi Mari- bor—Košaki—Sp. Kungota—plač—Ernovž— Lipnica—Gradec in na njej vztrajala do okoli leta 1830. Koroška cesta je nekoliko zgubila na veljavi. Kljub živahnemu lokalnemu pre- vozništvu skozi Dravsko dolino ji je vse do leta 1863 konkuriral rečni, nato pa železni- ški promet. Večja prometna živahnost se je kazala tudi v mestu, kjer se je pojavljalo vse več gostišč in pivnic, namenjenih meščanom, vojaški posadki, uradnišvu (1750—1860 okro- žni urad ali kresija), učnemu kadru (gimna- zija od 1758 jezuitska, od 1775 državna, os- novna šola od 1776 trivialka, od 1782 glavna šola), tovornikom, voznikom in popotnikom. Pojača se razvoj predmestij, zlasti Graškega, manj Koroškega in Magdalenskega. Baroki- zacija meščanskih hiš je bila živahna, ven- dar so požari iz let 1795, 1797 in 1809 spro- žili tako močno klasicistično obnovo, da je v mestni podobi prevladal njen slog. Ne glede na to pa hrani Maribor nekaj kvalitetne ba- ročne arhitekture (Oreški in Vetrinjski dvor. Gosposka 29, Glavni trg 15, pivnici na Vet- rinjski 5 in 9) predvsem pa baročne prezida- ve mestnega gradu (stopniščni rizalit 1747 do 1749: arhitekt neznan, štukerji in kiparji iz graških krogov Formentini in Straub-Scho- kotnigg-Königer, nadzidek basti j e in triosni severni trakt iz 1750—1751, poslikava strop- nega osredja viteške dvorane: Jožef Gebler 1763). Maribor je 18. stoletje preživel še vedno ujet v obzidni okvir iz 2. polovice 13. stolet- ja, prometni režim se ni bistveno spremenil, le povečal se je, pomnožile pa so se urbane komponente, ki so obvladovale njegovo mest- no vsebino in podobo: župna cerkev, mestni grad, jezuitski kolegij, celestinski in minorit- ski samostan, rotovž in cerkev Vseh svetni- kov, ki so ji s svojimi strehami in stolpi da- jali razgibanost; ta se je umirjala na mestnih robovih z ravnimi linijami obzidnih stranic. V tej tradicionalni podobi in ob njej pa so se že nabirale nove sile, dejavniki, ki bodo nje- ne okvire zdrobili in vanjo vnesli nova giba- nja in nove smeri: vojaštvo, uradništvo, šol- stvo, promet, industrija. Ti se kot nosilci no- vega družbenega in socialnega življenjskega koncepta niso mogli več zadovoljiti s pode- dovano urbano scenerijo. Vse to so napove- dovale že napoleonske vojne (1795—1815), ki so s svojimi premiki zajele ves kontinent in nekaj njegove širine vnesle tudi v ozke ok- vire obdravskega mesteca. Vojaška oblačil- nica (1784—1809) se jim je umaknila na vzhod, z njo pa tudi prvo resnično veliko manufak- turno podjetje pri nas. Po končanih vojnah jo nadomeste majhna podjetja za predelavo alkoholnih pijač in živu, okrepita pa se tudi trgovina in obrt. Sele prihod 26-tonske lo- komotive Ocean iz dunajske Norrisove to- varne, ki je 2. junija 1846 pripeljala v Mari- bor prvi vlak, mu je dokončno odprl širino vzhodnoalpskega prostora. Odslej je tekel raz- voj mesta hitreje in bolj vsestransko kot do- tlej. Ze leta 1827 in 1829 so padla Graška in Koroška mestna vrata, začelo se je zasipava- nje jarkov: severnega med leti 1827—1846, zahodnega med leti 1823—1897 in vzhodnega med leti 1827—1906, podiranje obzidja in vzpostavljanje uličnih povezav s predmestji. Preostanki mestnih utrdb so prešli v privat- ne roke in doživljali žalostno usodo nerazu- mevanja za njihovo historično vrednost. Pred- mestja so se povezala z mestnim jedrom in leta 1850 so se mu priključile nekatere pred- mestne občine. Železnica je s Koroško progo leta 1863, z železniškimi delavnicami iz is- tega leta in z zgraditvijo novega železniškega mostu naslednje leto velikopotezno posegla v mestno okolico, ustanovila prvo resnično ve- liko industrijo in odkrila Mariboru konstruk- tivno veličastnost sodobne industrijske grad- nje. Cestni in rečni promet na daljavo sta upadla, okrepil pa se je lokalni promet, ki je stregel železnici. Medtem ko so se poslovni poudarki mesta začeli polagoma prenašati v njegovo primestno okolico, se je Maribor še vedno ubadal s srednjeveško ulično mrežo in predvsem z njeno povezavo z mostiščem ob Dravi. Dravska ulica se je kljub svoji regu- laciji ob koncu 18. stoletja spremenila v še KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 155 ožje grlo, kot je to bila ob manjšem prometu v prejšnjih stoletjih. Sele leta 1911—1913 je nastal nov most, ki je bil enako zmotno lo- ciran v svojem času, kot je danes njegov na- slednik iz leta 1963. Povzročil je velika ru- šenja okoli svojega severnega mostišča ter pogojil nov prometni režim, ki je najbolj frekventirano severno smer razporedil med Svetozarevsko in Vetrinjsko ulico. Gosposko pa rezerviral za pešce. Zato pa je pognal promet skozi Slovensko ulico, ki se je leta 1891 povezala s Strossmayerjevo, in s tem razbremenila Koroško cesto. V dobi klasicizma do okoli leta 1860 se je Maribor gradbeno šele prebujal iz svoje po- deželske zadržanosti. Nastalo je le nekaj stavb, ki So pomembne zaradi kvalitete svo- je izvedbe (Slomškov trg 3 iz leta 1813, Mi- klošičeva 2 iz leta 1835, Orožnova 11 iz leta 1846, Gospejna 11 in 13 iz leta 1834, Strossmayer jeva 26 iz leta 1835 itd.), nobena med njimi pa ni vizualno dominantna, če odštejemo ranoklasicistično predelan stolničin zvonik iz leta 1792. Cas med leti 1860 in prvo svetovno vojno je bil dinamičnejši pa tudi bolj agresiven. Poslovno življenje se je stopnjevalo, začele so se prve vidnejše aku- mulacije kapitala in uveljavila se je histo- rizirajoča arhitektura, ki je prebujajočim se nacionalističnim tendencam najbolj ustreza- la, prišlo je do vedno številnejših posegov v mestni organizem kot tudi v posamezne arhi- tekture. Mestno jedro se temu ni moglo up- reti. Postopoma je zrastel kompleks škofij- skih stavb na Slomškovem trgu med leti 1857—1891, ob gledališču se je pojavil kazi- no s svojo neorenesančno fasado iz leta 1864, po odstranitvi prastarega župniščnega kom- pleksa je ob parkovno povečanem trgu zra- stla palača Mestne posojilnice iz leta 1886, na mestu porušenega mestnega špitala, cerkve sv. Duha in mestne bolnišnice sta nastali pa- lača PTT iz leta 1894 in stanovanjska hiša iz leta 1899, na Slovenski 40 stoji mestna si- rotišnica iz leta 1891, na Gregorčičevi 29 neo- gotska Gambrinova dvorana iz leta 1866 itd. Največ tovrstnih stavb je zrastlo v poslovno najbolj frekventirani Gosposki in Jurčičevi ulici ter nekaj manj ob Slovenski ulici. Glav- nem trgu in Koroški cesti. Stolna cerkev je doživela svoj historizirajoči purgatorio (1857 do 1904), grajski kompleks pa se je z nastan- kom Grajske ulice leta 1871 prepolovil. Novi most s svojo lokacijo, velikostjo in tehnicistično estetiko je vnesel v doživljaj- sko vrednotenje mestnega jedra nova vedut- na merila, ker je dvignil očišče na nivo sred- nje terase, zaradi česar je ves mestni predel pod njo izgubil svoje vizualno razmerje do nje. Ker se je po letu 1863 rečni promet zre- duciral na splavarstvo, je to pomenilo tudi poslovno smrt za mestni predel »pod mo- stom«. Reševal ga je samo rahlo nostalgičen pridih romantike, ki so mu jo dajali: crescen- do slikovitih streh, patina arhitekture ter posebni vedutni poudarki, kot pred 15 le- ti porušene »Benetke«, minoritski samostan, žički dvor, Alojzijeva cerkev, sinagoga z Ju- dovskim stolpom in Vodni stolp, ki pa so z odstranitvijo tega mestnega predela izgubili svojo širšo arhitektonsko bazo in se neka- ko osamili. Zgraditev mostu je že pred prvo svetovno vojno navrgla nekaj večjih stavb ob povečanem Glavnem trgu, med katerimi je treba omeniti Veliko kavarno kot dober pri- mer neprilagojene sodobne arhitekture. Med obema vojnama je zazidava mestnega jedra le počasi napredovala. Nastalo je nekaj hiš ob Glavnem trgu, prezidana sta bila ho- tel Orel in kavarna Astoria (1929), zrastle so hiše na Orožnovi 8 in 10, Slovenski 34, 37 in 39, revitaliziral se je mestni grad za potrebe muzeja in nastala je palača Ljubljanske ban- ke (1931, arhitekta Jaroslav Cernigoj in Saša Dev) kot ena prvih resnično sodobnih po- slovnih stavb Maribora. Glavni urbani pro- blem, ki se je reševal med vojnama, je bila ureditev prometnega režima na Glavnem trgu kot glavnem komunikacijskem vozlišču mesta. Nastala je rešitev s tremi zavoji in avtobusno postajo, ki pa seveda nasprotij med srednjeveškim uličnim sistemom in na- raščajočim avtomobilskim prometom ni mo- gla odpraviti, čeprav jo je napačno lociran most iz leta 1913 v to neusmiljeno silil. Vojna rušenja so mestno jedro precej pri- zadela. Podrt je bil hišni kompleks med Glavnim trgom in Jenkovo ulico ter ob Us- njarski ulici, več ali manj poškodovana pa je bila večina hiš s stolno cerkvijo vred. Le- ta 1941 razstreljeni most je ob obnovi istega leta izgubil svoj originalni secesionistični videz. Povojni čas se je najprej ubadal z odstra- nitvijo porušenega in z obnovo poškodova- nega stavbnega fonda. Ob severnem robu Glavnega trga med Gosposko in Vetrinjsko ulico je zazijala praznina, izginila je stara usnjarska četrt in obnovljenih je bilo precej historizirajočih hiš, ki so svoje bogate mal- taste fasade zamenjale z gladkimi in pusti- mi (ter s tem izgubile svoje originalne kom- pozicijske proporce. Mesto je le počasi celilo svoje rane in jih še danes ni nehalo razkazo- vati. Medtem pa so se začeli iskati novi po- udarki, ki naj bi mesto v bodoče opredelje- 156 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 vali. Na srečo za urbano podobo mesta pa ni bila zgrajena planirana stolpnica ob Glav- nem trgu. Ker se v mestnem jedru sicer ni pretiravalo z novimi stavbnimi masami in previsokimi gabariti ter se vanj ni sililo z neprilagojeno funkoionalistično arhitekturo, je ostalo precej intaktno, če seveda izvza- memo izložbena pritličja, ki so doživljala neusmiljene, predvsem pa nedomiselne »mo- dernizacije«. Novi most iz leta 1963 je ne- koliko razbremenil starega, saj je prevzel tranzitni tovorni promet, vendar prometne gneče ni odpravil. Nova talna organizacija Glavnega trga je ustvarila T-križišče, ki je predvojne zavoje zamenjalo s semafori, si- cer pa razen preselitve avtobusne postaje pred glavno železniško postajo ni z ničimer izboljšalo prometnega režima. Poleg dobrih ali vsaj posrečenih rešitev npr. Slomškovega in Rotovškega trga. Koro- ške ceste s podhodom in ožjega mestnega jedra, ki se počasi osvobaja tranzitnega pro- meta, zatrpava pa z lokalnim, dostavnim in stacionarnim, se je v povojno obravnavo mestnega jedra prikradlo tudi nekaj zgreše- nih ali pa vsaj ne najbolj posrečenih zamisli: 1. Porušitev Lenta je bila prehitra in ne- premišljena. Zlasti je treba obžalovati izgu- bo »Benetk«, renesančne bastije mojstrov Andreja de Lalia in Valentina Trevena iz leta 1554, ter padec stare obzidne črte, ki bi jo lahko z večjo tehnično domiselnostjo re- šUi in s tem ohranili historično inftaktnost mestnega jedra. 2. Pozidava Glavnega trga s poslovnima stavbama KVIK in TIMA niti historično niti estetsko ne zadovoljeje. Ker sta tujka, jima manjka ambientalne afinitete. Zato je njuna prisotnost v kontekstu celotnega Glavnega trga problematična. 3. Pri Vetrinjski ulici je njen lijakasti zaključek enako zgrešen kot pri Gosposki ulici, poleg tega pa je stavba Elektro Mari- bor kar se da pusta. Povezava te ulice s Svetozarevsko oziroma s Trgom Borisa Kra- igherja je sicer oblikovno primerna, vendar preveč »odpira« Vetrinjsko ulico in jo s tem »trga« iz staromestnega ambienta. Velika na- paka pa je bila storjena, ko je Vetrinjski dvor izgubil svoje dvoriščno ozadje na ra- čun MeHkurjevega manipulativnega skladi- šča, ki prav gotovo ne sodi v strukturo tega mestnega predela, saj vnaša vanj nemogoč prometni režim. Z njim je Maribor izgubil najbolj kvaliteten in celovit vzorec starega mestnega dvorca in ga zreduciral na stopnjo navadne meščanske hiše. 14. Slovenska ulica, ki so jo ob koncu 19. stoletja odprli za vozni promet, ostaja še na- prej enosmerno prometna. To je sicer pro- metno smotrno, ni pa zaradi njene ozkosti primerno, če ni celo nevarno. 5. Slovensko narodno gledališče ruši so- sednje hiše ob Slovenski in Miklošičevi uli- ci, da pridobi prostor za svoje povečanje. To povečanje pa vnaša nova stavbna razmerja v z. del Slomškovega trga, ki verjetno ne bodo najbolje vplivala na fasadni učinek sosednje kazine iz leta 1864 in klasicistične dvonad- stropnice iz leta 1835. ;6. Leta 1981 je bila porušena t. i. »Črna kasarna«, delo Mihaela Mareka iz leta 1804 na Orožnovi ulici 6. Upajmo, da ta žrtev ni bila zaman in da bo tu zrastla taka stavba univerzitetne knjižnice, ki bo povzela maso in mere sosednje Mestne posojilnice iz leta 1886, ter ne bo preveč prizadela svojega ne- posrednega okolja. 7. Ob Gledališki in Gregorčičevi ulici na- staja velik poslovno-stanovanjski blok, ki s svojimi merami (dolžino, višino, maso, obli- ko) in sosednjim oblikovno in barvno ne- primernim otroškim vrtcem devalvira vrsto starih hiš ob nižje ležeči Slovenski ulici, Gre- gorčičevi pa jemlje zračnost glazije in jo spreminja v čisto »navadno« mestno promet- nico. Z njegovo zgraditvijo je mestno jedro dokončno izgubilo svojo severno obzidno črto. 8. S porušitvijo petkotne klasicistične stavbe nekdanje tovarne vinskega kamna, ki je bila postopoma zgrajena od Franca Gas- teigerja med leti 1823 in 1838 na mestu sta- rega okroglega ogalnega mestnega stolpa, se je izgubil še en mejnik srednjeveškega Ma- ribora, M bi se ga splačalo vsaj talno ozna- čiti^ na novem cestišču podaljšane Strossma- yer j eve ulice in s tem rešiti pred pozabo. 9. Hiša na Slomškovem trgu 1 je šolski primer nedomiselne, puste, konstruktivistične povojne arhitekture, ki ne živi s svojo oko- lico, saj jo gradbeno in funkcionalno razkra- ja, namesto da bi jo ambientalno povezovala in kot plomba dopolnjevala. 10. Problem izložbenega kvarjenja hišnih fasad sega že v 2. polovico 19. stoletja, ven- dar je prav po zadnji vojni dosegel svoj vi- šek. Porabljena so bila velika sredstva za pogosto estetsko in spomeniškovarstveno dvomljive rešitve, ki so trgovskemu prometu gotovo manj koristile, kot bi mu kvaliteten izbor in konkurenčne cene ponuj anega bla- ga. Za to daje mestno središče vrsto dokazov. Številne kvalitetne hiše in njihove fasade v Gosposki, Slovenski, Vetrinjski in Jurčičevi ulici pa na Koroški cesti, Glavnem trgu itd. so pokvarjene. Vse te hiše bo treba, ko bo stihijo izložb zamenjala kvaliteta ponudbe, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 157 i postopoma vrniti v prvotno ali pa vsaj v es- i tetsko primerno stanje, ki ne bo več demon- j striralo kulturnega primitivizma naše po- ! slovne srenje. ' Temeljne urbanistične konstante mesta so i bile torej v povojnem obdobju načete, ven- i dar pa na srečo še nespremenjene. Naj- i bolj prizadet je gotovo Pristan (Lenit), kate- rega gradbena struktura se je z obsežnimi po- rušitvami degradirala in je ne bo več mogo- ! če reprodueirati. Kar bo nastalo, bo le nado- j mestilo nečesa, kar je historično gledano, za vedno uničeno. Gotovo je res, da mesta niso muzeji na prostem niti kulturni spomeniki s statičnimi varovalnimi režimi, saj se morajo prilagajati zahtevam življenja, ki jih opla- ja, vendar pa je tudi res, da je Maribor gle- j de ohranjanja svojega jedra precej indiferen- j ten. Ce to jedro nekoliko kritično pregleda- j mo, lahko ugotovimo, da je izgubilo že več ; kot tretjino svoje dokumentarne veljave. Ta ' se ne ohranja samo z varovanjem stavbnega fonda in mestnih površin, ampak in predvsem z ohranjanjem atmosfere, v kateri ta fond živi, in s podčrtavanjem pomembnosti, ki jo ta fond za nas ima. Indiferenten odnos do hi- ] storične vsebine mesta je isto kot dehistori- zacija njegovega obstoja. To mu vzame vred- nost sporočila in ga s tem obsodi na pomen- sko smrt. Spremeni se v materialno lupino, ki je izgubila vsebinsko žlahtnost tradicije in spominov ter se spremenila v antispomenik naše historične zavesti in s tem nas samih. | VIRI IN LITERATURA Stanko Pahič: Arheološka raziskovanja v Ma- riboru. CZN NV 2/1966 str. 3—45. Stanko Pahič: Maribor v prazgodovini. CZN NV 4/1968 str. 9—60. Stanko Pahič: Maribor v rimski dobi. CZN NV 6/1970 str. 159—243. i Antoša Leskovec: Mitnina in mitnice v MarSbo- \ ru. CZN NV 5/1969 str. 410—418. i Hans Pirchegger: Die Untersteiermark in der ; Geschlichte ihrer Herrschaften und Gülten, Stä- l dte und Märkte. München 1962 str. 17—22. j 1 Hans Pirchegger: Die Herrschalt Marburg. ZdHVfSt 43/1952 str. 14—55. Franc Truhlar: Struktura in razvoj cestnega omrežja današnje Slovenije od halštatskega do slovanskega obdobja. Kronika 22/3/1974 str. 156—160. Hermann Wengert: Die Stadtanlagen in Ste- iermark. Graz 1932. Hermann Wengert: Städtebauliches aus Ste- iermark. II. Marburg. BfHmtkde der Stmk 1932/ ZV. 5 in 6. Vasilij Melik: Mesto (civitas) na Slovenskem. ZC 26/1972 str. 299— 316. Karel Pisec: Utrdbena rabota mariborska. Kro- nska 27/2/1979 str. 81—94. Jelka Pirkovič-Kocbek: Izgradnja sodobnega Maribora (Mariborska arhitektura in urbanizem med leti 1918 in 1976). Ljubljana 1982. Iztok Premrov: Arhitektura 19. stoletja v Ma- riboru. CZN NV 10/1974 str. 341—380. Sergej Vrišer: Stari Maribor. Vodniki 49/1975. Bogo Teply: Vodnik po Mariboru in okolici. Maribor 1955. Franjo Baš: Gradbena skica Maribora v za- četku 19. stoletja. KNZDU 1933 str. 41—63. Franjo Baš: Teritorialni razvoj Maribora. Kro- nika slov. mest 2/1935 str. 122—126. Franjo Baš: Mariborske slike. Maribor 1934, 142 strani in 1935, 96 strani. Franjo Baš: Razvoj Maribora v letih 1918— 1938. Kronika slov. mest 6/1939 str. 57—68. Jože Curk: Maribor, urbanistično-gradbeni zgodovinski oris. CZN NV 2/1966 str 63—95 in 4/1968 str. 83—105, z navedbo starejše literature. Jože Curk: Razvoj mariborske mestne vedute. Kronika 9/1961 str. 145—156. Jože Curk: O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora. CZN NV 11/1975 str. 183—212. Jože Curk: Mariborsko mestno obzidje posebno v 16. stoletju. CZN NV 16/1980 str. 90—108. Jože Curk: O utrjevanju slovenještajerskih mest v 16. stoletju. Kronika 30/1/1982 str 5—11. Jože Curk: Kratek oris komunalne in gradbe- ne zgodovine Maribora med obema vojnama. Kronika 28/3/1980 str. 194—199. Jože Curk: Mariborski povojni urbanizem in njegova problematika. Dialogi 9/1981 str. 660— 667. Jože Curk: Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. CZN NV 15/1979 str. 208—263.