V predpostno nedeljo dne 14. marca je minilo 63 let, odkar je ljubljanski knezoškoi Jernej Vidmar dne 14. marca 1863 podelil masništvo Tomu Zupanu, ki bi moral biti posvečen s součenci vred že meseca julija prejšnjega leta, a je bil tedaj premlad. Letnici 63 sta se letos srečali V svoji rojstni župi na Breznici — rodil se je v Smokucu na svojega godu dan leta 1839 — v cerkvi Žalostne Matere božje je daroval na velikonočni ponedeljek 1863 z veliko slovesnostjo novo mašo; pridigar mu je bil tedanji stolni kanonik, poznejši ljubljanski škof Zlatousti Pogačar. Srebrno mašo o petindvajsetletnici je opravil Tomo Zupan s sošolci vred v Preski pri Medvodah, zlato mašo pa na tihem dne 14. marca 1913 pri Materi Božji na Brezjah. Deset let nato (1923) je bla v tem božjepotnem svetišču njegova de-maatna masa. Redki so zla t o m aš-nuki, še redkejši demamniki in ako kdo dočaika tista visoka leta, je trhel in onemogel tako, da komaj ob palici prileze do oltarja. Starosta duhovščine ljubljanske škoiije demantnomašnik msgr Tomo Zupan pa je navzlic svojim 86 letom še mladeniško čil in Krepak, kar nam utrjuje upanje, da doživi zelezno mašo — 70-letnico mašništva. Kot enemu izmed najbolj zaslužnih naših veljakov se mu klanja «Domovina» in z njo vesoljni narod, kateremu je v neumornem delu posvetil vse svoje obilne dušne talente. Mož dela je msgr Tomo Zupan. V neprestanem delu mu je cvetela mladost; kot mož je ljubil dejanje, izvršujoč Gregorčičevo načelo: Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan. V delu je osivel, a dasi v pokoju, mu ni dal siovo. Sedaj piše svoje spomine. Msgr. Tomo Zupan je obdeloval dolgih 41 let šolsko polje kot katehet in profesor v gimnazijah v Ljubljani in v Kranju. Mnogo-brojni njegovi učenci delujoči v vseh stanovih, se radi spominjajo njegovih zlatih naukov. Utrjeval jim je na ljubezniv način vero, tisto blaženo vero, ki so jo nekdaj dobre slovenske matere vsajale otrokom v srce; budil je ljubezen do naroda in slovenske domovine; zatiral je surovost in nagibal mladino k lepemu, omikanemu vedenju, vzbujal je zanimanje za vede in umetnost. Jako priljubljen vrtec je bilo Zupanu Alojzijevišče, kjer je obdeloval mlada dijaška srca izprva kot preiekt, pozneje kot vodja. Temu za slovenstvo tako važnemu zavodu ga je postavil na čelo knezoškoi Pogačar. Dasi je dosegel jako lepe uspehe, ni ugajala Zupanova narodna vzgoja mladine Pogačarjevemu nasledniku Missiji, ki je odslovil Zupana iz Alojzijevišča. Msgr Tomo Zupan ie bil delaven v nekdanjem deželnem šolskem svetu ne le kot branitelj verstva, nego tudi kot zaščitnik narodnega šolstva in učiteljstva. Ljubljana ga je izvolila v mestni občinski svet, kjer je vestno pospeševal njene koristi Msgr Zupan se je vdejstvoval v raznih narodnih in prosvetnih društvih, Zlasti si je pridobil neprecenljivih zaslug za .iašo narodno obrambo kot prvomestnik Družbe sv. Cirila in Metoda — društva, osnovanega ob tUočletnici smrti sv. Metoda leta 1885. Takoj na prvi skupščini je bil izvoljen načelnikom in tosiej so bile vse nje" gove proste rre celh 21 let posvečene delovanju za rešitev slovenske ogrožene mladine. V službi Družbe sv. Cirila in Metoda je prepotoval Slovenijo in vnemal z besedo in piMr.om za njen vzvišeni smoter vse ile;e. Povsod je nastopal kot vnet zagovornik narodne sicge. Na slovstvenem polju je seda^ msgr Tomo Zupan najstarejši živeči slovenski pisatelj. Njegovo pero deluje ze 06 let. V javnost je stopil s prispevkom »Trojno petje« v Vodnikovem spomeniku it? potem so se vrstili članki, pesmi, dopisi, životopisi v raznih izvest-jih in časnikih, zlasti v «Danici», kateri je bil urednik 7 let. Poleg drugih proizvodov je izdal dva zvezka «Propovedi» — krasnih pridig, polnih duha Kristovega in njegovega šv. evangelija. Najljubši predmet Zupanovemu ne-mirujočemu peresu je raziskovanje življenja njegovega sorodnika pesniškega prvaka drja Franceta Prešerna. S čudovito vztrajnostje je sestavil njegov rodovnik. Zna-Ateije «Viktor». menita je zbirka Prešernovih i ostalin, s katero se ponaša Zupanov gradič na Okroglem. Izredne zasluge so po pravici izzvale mnoge častne odlike. Navajam samo nekatere. Msgr Tomo Zupan je častni meščan ljubljanski in kranjski, konzistorijski svetnik, tajni komornik Nj. svetosti. Kakor poprej Avstrija, se ga je spomnila tudi Jugoslavija z visokim redom; lani ga je odlikoval naš kralj Aleksander z redom sv. Save IIL vrste in s tem činom pokazal, kako visoko čisla slovenske narodne duhovnike. Tomo Zupan je bil od svoje mladosti doslej vedno plamteč rodoljub, ki je bil ponosen na svojo slovensko kri in na lepi slovenski jezik. Dr. Malinič je proglašal rodoljubje za paganstvo, a Zupan je učil ljubezni do domovine. Mr. Mahnič je postal škof, Zupan pa F ostal ponižen profesor. Ko priobčujomo najnovejšo sliko msgra Toma Zupana, želimo, da bi še mnogo let zdravstvoval v svojem prijetnem zavičaju na Okroglem kakor dober genij slovenskega naroda. S. Dečji in materinski doni kraljice Marije v Ljubljani Meseca julija 1923 so odprli v Ljubljani tik javne bolnice za šentpetersko cerkvijo lepo hišo, ki je namenjena zdravstveni oskrbi otrok in mater. V tej hiši nahajajo brezplačno sveta in pomoči vse matere z otroki do 14. leta; tukaj pa se poučujejo tudi mlade ženske, kako je ravnati z dojenčki in sploh majhnimi otroki. Te ženske dobe izpričevala in potem poučujejo matere po deželi. Poseben oddelek v hiši se imenuje »Dečji in materinski dom kraljice Marije« ter ima 25 posteljic za dojence in 12 postelj za doječe matere. Oskrba je tu za reveže brezplačna. Do danes je bilo sprejetih že 213 dojenčkov, od katerih jih je umrlo le 11, a še ti so biU že ob sprejemu bolehni. Ze danes je v Ljub- ljani in po industrijskih krajih Slovenije opažati dobrodejni vpliv tega zavoda, ki prireja povsod predavanja, učne tečaje, zdravstvene razstave itd. Posebna oskrbna sestra potuje iz kraja v kraj ter nadzira negovanje otrok, predava in poučuje matere. Zavod je pod nadzorstvom države, ki ga tudi vzdržuje. Dečji in materinski dom kraljice Marije v Ljubljani je ustanovil sedanji njegov šef-zdravnik dr. Matija Ambrožič; vso akcijo pa je započel in vodil slovenski del Narodnega ženskega Saveza SHS, na čelu mu Al. Štebijeva, Minka Govčkarjeva, Marija Baj-tova i. dr. Pomagale pa so mu razne sloven. ženske organizacije širom slovenske domovine. Posebno marljivo so zbirali prispevke: Klub Primork v Ljubljani, Odbor SHS ženS za siročad, Rdeči Križ, Splošno žensko dru-. štvo, Kolo jugoslovenskih sester v Ljubljani, Kranju, Radovljici L dr., razne strokovne organizacije, razne občine, hranilnice in posojilnice, ljubljanski trgovci, imoviti posamezniki, šolska mladina itd. Do novembra l. 1923 je nabralo slovensko napredno ženstvo na ta način za ustanovitev Dečjega in materinskega doma 310.462 Din. Naše ženstvo je tudi ustanovilo posebno društvo »Dečji in materinski dom kraljice Marije«, ki podpira koristni zavod. Predsednica mu je Franja Tavčarjeva, podpredsednica Alojzija Štebi, tajnik dr. Viljem Krejči, gosipo-darica pa Ivanka Leskovičeva. Dr. Matija Ambrožič Prva slika nam kaže poslopji zavoda, Ki stoji t* šentpetersko vojašnico. Stoji v velikem vrtu, kjer se dojenčki lahko gibljejo -a zraku in solncu cele dneve. Najmanjši so v malih stajicah, kjer se uče hoditi, večji se pa zabavajo v gugalnikih kakoršne nam kaže srednja slika. Vsak dan prineso in pripeljejo matere iz mesta in dežele slabotne in bolne otroke k zdravniku, ki jih brezplačno pregled? in zdravi. Kako lepo in čisto imajo pa do- Frauja dr. Tavčarjeva Sedita iz zavoda obiskuje rejeučk© v ■vnestni okolici Jenčki v sobi, nam pa kaže spodnja slika, kjer vidimo pripravne, kot sneg bele posteljice in pa sestre, tudi popolnoma belo oblečene, ki dojenčke negujejo. Na omari v ospredju je tehtnica, kjer otroke vsak dan tehtajo, da vidijo, kako se razvijajo. Koliko dobrega stori ta zavod, dokazuje najbolj dejstvo, da je od 213 v zavod sprejetih umrlo le 11 dojenčkov. Igalka, oorica ali po grofu Biagaju, ki jo je našel i837, blagajka imenovana cvetlica, ni samo ena naj-.epših, temveč tudi najredkejša rastlina, ker ne raste ua vsem svetu nikjer drugje, kot le na nekaterih hribih med Škofjo Loko in Polhovim gradcem ter prav poredko tudi v Srbiji in Črni gori. Še nižji grmiček kot resje se zgodnji pomladi okrasi s šopki nežnobelih cvetov, ki razširjajo sladek duh okrog sebe. Ko je za to prelepo cvetlico izvedel saški kralj, se je že leta 1838 pripeljal v polhovgrajske hribe jo trgat in zato je dobila ime kraljeva roža«. Ker pa ta rastlina skoro nikoli ne do-nese semena, popke za nove poganjke ima pa le takoj pod cvetovi, ne more več pognati, če jc odtrgamo ali :elo pokosimo za steljo. Ta po vsem svetu znamenita cvetlica, na katero so lahko posebno lastniki onih goz- ___ dov. kjer še raste, opravičeno ponosni, bo torej morala " j v kratkem izumreti, če jo bodo kosili in jo pustili še .. .iiujzij i iaunseis, sestdesetletnik, j nadalje trgati mestnim izletnikom. Trganje in ruvanje znan kot dobrotnik revnih dijakov. ' te rastline je tudi strogo prepovedano, Stari in uovi dravski most v Mariboru. Morilec Ivan Žiahtič, ki je bil une 20, tega meseca v Mariboru skupno s Fran« cem čičem obešen. — Cič je šel ske* sano v smrt, Žiahtič je pa strahu omed* leval pred vešali. .. .. i-.Cii), lavuateij Posojilnice v Raaovljici, je slavil te dni 20 letnico pisateljskega in igralskega delovanja. Kot koroški Slovenec je I. 1905 začel prirejati ljudstvu slovenske gledališke j predstave v koroških Podravljah, po- i tem jih je prirejal v Radovljici in na i Jesenicah ter jih prireja od 1. 1919 zo- | pet redno v Sokolskem domu v Radovljici. Sam je režiser in glavfii igralec, njegova žena, Sokoli in Sokolice pa mu krepko pomagajo. Napisal je tudi celo vrsto iger, ki so se deloma igrale v Ljubljani in se igrajo po vsi Sloveniji. Obenem je Špicar vrl starosta radovljiškega Sokola. Ako bi imela naša stranka po deželi več Špicarjcv. bi k!er?kntceir? fnkoi odzvonilo Pavel uia icvi) m Josip Zaje (na desni), ki so ju italijanski stražniki na sv. Jožefa popoldne napadli na našem ozemlju v Grčarevcu pri Planini in ju težko obstrelili. Predrzni Italijani so streljali kot v vojski in oddali čez petdeset strelov na mirne vaščane. So pa slabi strelci, ker r.iso nobenega ubili. Velikanska ppstrv, ki tehta 20 kil in je 115 cm dolga ter meri na najdebe-lejšem delu 68 cm. Vjela sta jo ta dva dečka v Soči, največji reki na Primorskem. ~A;ua slonov pri kopanju, v domačem sion ni samo najkori ji i..a, temveč tudi najooJj pametna živai v vročili krajih Azijo in Afrike. Slavno Šekspirjevo gic-daiišee v Strauo