Za poduk in kratek čas. Naš domači regiment štev. 47. VI. Preden zgodovino slavnega našega regimenta nadaljujemo, treba popraviti pomoto, ki se je zadnjič vrinola. Ne meseca junija, ampakjulija tepli ao se naši vojaki s Pijemontezom okolo Sone, Somme campagne in Custozze. Dnevi so pa reanično nastavljeni. Po tem takem 80 naši dne 25. julija 1848 pijemontežkega kralja budo sklali pri Cuatozzi, dne 26. julija pa za njim prodirali čez vodo Mincio. Tukaj postavijo se pa v hribib med Vallegio do Volte zbegani Pijemontezi ae jedenkrat v bran, prav togotni, zdvojeni in jezni. Vendar zgodovinske skuanje učijo, da zmagonosne armade ni lehko ustaviti. Tako bilo je tudi tukaj. Naši regimenti praačijo naprej, kakor razjarjeui levi, vsako silo premagajo; vedno dalje tiačijo sovražnika nazaj. Pri našem regimentu odlikuje se posebno nadiajtnant Križ. Narednik Jožef Razgan vdere v neko zašancano hiao in vjarue 12 mož. Vojaki Martin Prialan, Jožef Potočnik, Jožef Kovačec, Jožef Poljak, Jurij Zagodej priborijo si srebrne svetinje. Proti večeru vlomijo po sili nasi Slovenci zraven Hrvatov in Tirolcev v mesto Volto, ki je imelo vbode z barikadami, t. j. mnogovrstno ropotijo na kup zmetano popolnem zapbane. Nekaj hiš vzamejo naai, v drugih pa se drži sovražnik. Strašno bojevanje traja celo noč. Ob ranem jutru prisopiha brigada knez Scbwarzenbergova in pomaga sovražnika vrči iz niesta tavun na planjavo proti Cremoni. Naši Slovenci so brzo sovražnikom za petami in vjamejo marsikterega opešanega Pijemonteza. Tukaj 8lavno obnaiali so 8e vojaki slovenski: Matija Fijava, Simon Damia, Simon Dub in Jurij Pirtošek. Zmagonosna armada podi sedaj sovražnika pred seboj ter doape 31. avgusta v Cremono, 3. septembra v Lodi in 6. aept. obhaja grof Radecki sloveano svoj vhod v prelepi Milan ali Mailand, od kodei* je pred pol letom bežati moral. Pijemontežki kralj je ponndil in dobil na 6 tednov primirje proti temu, da se popolnem umakne iz Lombardije čez reko Ticino v svoje dežele nazaj. Iz Milana bil je 1. in 2. bataljon naaega regimenta poslan proti Bresciji in ko se je ta udala v planine proti Svici, da zapodi Garibaldija in njegove V8taae čez mejo. To se je tudi precej in srečno zavrailo. Sovražnik je urno pete pobiral pred našimi; le pri Murrazoni pride do male praske. Vojak Jurij Vobel trči na več konjenikov, kmalu ustreli jednega s konja druge pa z bajonetom prežene. Sedaj pribiti ve5 naših in jo vderejo za aovražniki. Na steži v Bizzozero jih več postreljajo in 40 vjamejo z Garibaldijevim lepo osedlanim konjem vred. Tega prodajo za 970 belih dvajaetic, katere med vojake prvega bataljona razdelijo. Jurij Vobel, Valentin Kraaovec, Franc Smodej, Franc Vrložnik, Jarnej Butolen dobijo srebrne Bvetinje. Po dokončanem bojevanji ob Švicarskej meji vrne se vea regiment v Milan, 8amo grenadirji so ae dalje v Veroni in pozneje v Cremoni. Meseca oktobra naznani grof Radecki žalostne dogodke na Dunaji in Ogerskem. Ostuden punt je nastal v glavnem mestu ceaaratva. Mili cesar Ferdinand I. bil je prisiljen zapu8titi Dunaj, kder je puntarska nemško-liberalna druhal grozno ubila vojnega minisira felzeugmeistra grofa Latourja. Cesar je odpotoval od vojakov varovan na Tirolsko. Ob iatem času ao pa tudi Magjari pod vodatvom znanega Koauta ce8arju odpovedali zvestobo in pokorščino in pričeli grdoben punt. Cesarskega koiaisarja grofa Lamberga so na budapeatimakem mostu zaklali. Tolike bomatije so dobro srce cesarja Ferdinanda I. tako užalile, da je dne 2. decembra 1848 vladaratvo položil, zapuativai cesarstvo sinu 8vojega brata, sedaj slavno vladajočemu cesarju Francu Jožefu L, ki je takrat bil komaj 18 let 8tar. Toda a pomočjo zveste mu arruade, poarečilo se mu je, punt zatreti in sovražnike pov8od premagati. Na Italijanskem najkrepkejaa podpora bil pa mu je slavni grof Radecki. Primirje a pijemontežkim kraljem podaljaalo je se večkrat. Ta čas je porabljal kralj v to, da se za novo vojeko pripravlja. Ali tudi grof Radecki je svojo armado pomnoževal, kolikor najbolj mogoče. Kmalu nabere 120.000 mož iii 340 kanonov. Tako preide meaec januar in februar 1. 1849. V Mariboru so nabrali 5. bataljon, 12. divizijo pa odpoalali v Gjnr na Ogerskem. Bilo je na Gregorjevo, ko v Milan do palače, kder stanuje grof Radecki, prijaha nek višji oficir pijemonteaki ter napove ob 2. uri popoludne vojsko. Grof Radecki naznani to hipoma vojakom in sklene takoj pričeti boj. V krepkem vojniškem ukazu ohrabri vojake za novo krvavo delo ter jib pelja k novim zmagam! Naš regiment je takrat imel 5 bataljonov, grenadirsko divizijo in 1. brambovski bataljon. Pri grof Radeckijevej armadi službovali ao 1. bataljon (oberatlajtnant Jan. Steinberg, nadlajtnant Jožef plem. Latterer, lajtnant Jurij Vogrin), 2. bataljon (major Al. Flirst), 3. bataljon (major vitez Fr. Fodransberg) in 1. brambovski bataljon (major Franz plem. Latterer, lajtenant Franz plem. Latterer mlajši, Anton Beljak). Vsi 4 bataljoni so bili pri II. vojniakem oddelku pod vodstvom ostrega generala d'Aapre, pri diviziji grofa Schaifgotscheja in brigadi, katero je vodil obrist regimentov aam, hrabri baron Bianchi. Tota brigada imela je ie dodeljeno divizijo husarjev od 7. regimenta in raketno baterijo. Kot regimentni kaplan služboval je krepki in pogumni č. g. Franc Lovrenčič in kot adjutant nadlajtnant Franc Ilešič, doma iz Vilovlaka pri Ptuji. Tako je bila Radeckijeva armada pripravljena na boj! Vselej občndovan pa bode slavni oča Radecki zavoljo duhovitega svojega vojuiškega črteža, po katerem je sklenil aovražnika prejeti. Po tem črteži bila je pijemonteška armada aprva prevarjena, potem na aredi predrena, od deane jene strani zasežena in pri Novari potolčena, to pa v kratkih 12 dneh. Prve dni po napovedi nove vojske pomikala se je vsa naaa vojska od Milana nazaj v Lodi. Sovražniki so mislili, da ae jib naši bojijo in toraj uže bežijo. Zato tiači pijemonteški kralj nad Navaro proti reki Ticino, da bi ^opet priael v Milan. Ali to je bilo njemu v pognbo. Kajti grof Radecki krene od ateze iz Lodi v Pizzighetone naglo na vkreber proti zapadu in stoji na sv. Jožefovo v Paviji tik skrajne meje pijemonteške. Skoraj V8a armada je zbrana in ko v zvonikih odzvoni opoludne, gromijo naši bataljoni, naai švadroni, naše baterije po mostib cez reko Ticino v pijemontežko deželo. Oficirji in vojaki so sedaj spoznali, kam meri junaški vojsko-vodja 8 svojim izvrstnim vojniškem čitežem. To jih navduševlja. Vsak čuti, da ga vodi krepka roka, prebrisana glava. Sprva trči naša armada le malo kde na sovražnike. Zato prodira naglo naprej kraj reke Po blizu do Sartirane. S tem pa je uže bila vaa sovražnikova sila, kolikor nje še je bilo unkraj reke Po, zlasti v močnej trdžavi Aleksandriji, odrezana od kralja, ki je pri Magenti začel prehajati v Lombardijo. Ko pa sliši, da je Radecki mu uže na desnej strani za ledjem, preatraši se močno in biti nazaj proti Novari, da bi mogel niti v Tuiin pa ni več mogoče. Radecki ukrene od reke Po proti severu, premaga sovražnike pri Mortari in jih naglo tiači proti Novari. Dne 23. marcija 1849 ob 10. uri predpoldnem trcijo tukaj naai na 60.000 Pijemontezov, ki imajo 122 kanonov, dobro nasajanih pred mestom. Kralj sam komandira. Začne ae odločilna bitka pri Novari. (Dalje piib.) Smešnica 33. Krčmar zagodrnja prav hudo, ko vidi, da mu jeden izmed pivcev akoraj vse žveplenke pozdrga, pa si vendar avojega ostanka od viržinije ne lnore prižgati. ,,Veate kaj", mu napoaled reče, ^drugokrat prineste žveplenke seboj, a cigaro dobite od mene zastonj".