Dr. Janez Gregorij Dolničar, kranjski zgodovinar. Spisal Viktor Steska. Kakor prijetna idila se mi zdi v naši zgodovini življenjepis Dolničarjeve rodbine. Preden se pa ozremo na Janeza Gregorij a, čigar ime nosi ta spis, poglejmo nekoliko v življenje njegovega očeta Janeza Krstnika, ki je dovolj zanimiv pojav v naši zgodovini. I. Condit in aevum. Dolničarjev rek. Janez Gregorij je imel modrega, dobrega očeta, ki se je povzpel do tedaj najvišje časti v ljubljanskem mestu, do županstva. Rojen Ljubljančan je doma dovršil latinske šole pri jezuitih in se potem odpeljal na Dunaj iskat službe. Odslej si je važnejše dogodke svojega življenja sam zaznamoval v svojo spominsko knjižico.') Svoje prvo l) To spominsko knjižico mi je blage volje posodil za uporabo naš zgodovinar P. pl. Radič, ki je pisal o istem predmetu v »Mitth. des hist. V. fiir Krain" 1. 1860. in v »Blatter aus Krain" 1. 1863. Za uslugo mu izrekam tu srčno zahvalo. Naš spis se v prvem oddelku večkrat naslanja zlasti na poslednji življenjepis, ki je natančno sestavljen in spisan v domoljubnem zmislu. „Dom in Svet" 1901, št. 9 potovanje opisuje tako: „L. 1646. dne 5ega junija sem se odpeljal iz Ljubljane na Dunaj, kamor sem prišel 18. junija. Pet tednov sem bil brez službe, potem sem pa vstopil v službo pri dr. Hallerju in ostal pri njem eno leto. S seboj sem vzel 40 goldinarjev, ki mi jih je dala moja gospa mati. 18. avgusta sem si izposodil devet goldinarjev, ki jih je poplačala gospa mati. 9. septembra sem si izposodil 12 goldinarjev. — 9. novembra ob šestih zvečer me je poslal moj gospodar dr. Haller, blagajniški prokurator, s pismom k gospodu Putzu, šolarju. Ko sem se vračal domov, me napadejo v bližini jezuitskega doma štirje dijaki, mi vzamejo klobuk in plašč, ki sem si ga kupil za 25 goldinarjev in sem ga nosil šele sedem tednov, ter me ranijo na vratu. 4. julija 1647 sem bil z gospodom doktorjem v Korneuburgu, ko so Švedi izročili mesto generalu Buchhaimbu. Zadnjega septembra sem se odpeljal z doktorjem v Marijino Celje. 15. t. m. sem se poslovil od doktorja in bil tri tedne brez službe, potem pa sem vstopil v službo pri gospodu Putzu, solomercu. V decembru sem se z gospodarjem peljal v Marijino Celje in 21. decembra v Klosterneuburg, Traismauer, 34 518 Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. Krems, Stein, Thuln in Korneuburg. 30ega decembra sem prejel 30 goldinarjev, torej polovico svoje plače. Iglav so vzeli 8ega decembra. 19. decembra mi je pisal gospod Morburger, da se je moja gospa mati, vdova, poročila s Cvekom 25. novembra, na dan svojega godu. — 14. aprila 1648 sem se z gospodarjem odpeljal v Požun. Zadnjega marca sem od doma dobil 20 goldinarjev. 3. maja je bil v stolnici sv. Štefana Te Deum, ker je cesar zopet dobil neapolsko kraljestvo. Prago so Švedi 25. julija zjutraj ob štirih napadli, prav ko so se odprla vrata. 4. novembra sem se povrnil v Ljubljano." V Ljubljani se je kmalu zopet udomačil. Zeleč si ustanoviti lastno ognjišče, pošlje 20. svečana 1649 dva znanca k županu Lu-doviku Schoenlebnu snubit njegovo hčer Ano. Zupan odgovori, da bo teden dni stvar premišljal. 9. marca pa so že praznovali v županovi hiši zaroko s hčerjo Ano. Za doto so ji določili 300 goldinarjev, za vdovščino 300 goldinarjev in letnih 60 goldinarjev, za priboljšek 300 goldinarjev in nekaj srebrnine. Poročil je zaročenca generalni vikarij 22ega rožnika 1649. Pol leta pozneje umrje Dolni-čarju mati, in zopet pol leta pozneje dobi prvo hčerko Ano Katarino. V spominsko knjižico je zapisal oče: „Vsemogočni ji daj, da bo pobožno in v strahu božjem vzgojena!" Razen te hčerke je dobil še več otrok: Magdaleno 1. 1652., Gregorija 1655, Friderika 1657, Rozalijo 1658 in Antona 1662. Vsakemu otroku je kaj zapisal v spominsko knjigo. Friderik je že leto star umrl. Beležka se glasi: „Naj prosi Najvišjega za uboge stariše, brate in sestre!" Ljubljanski meščani so kmalu spoznali Dolničarjevo značajnost in razsodnost. Leta 1653. ga izvolijo v zunanji svet, sv. Jakoba dan 1. 1656. v notranji svet. L. 1654. je postal mali špitalski oskrbnik, 1. 1660. višji mestni blagajnik, 1. 1663. mestni sodnik. Tej časti se je odpovedal 1. 1665. L. 1672. so ga izvolili za župana, kar je ostal malone do svoje smrti. L. 1674. se je poklonil dvornemu kancelarju s sodnikom in pisarjem. Istega leta je bil izvoljen za vodnika Mari- janski kongregaciji in je pripomogel, da se je pričela zidati cerkev sv. Florijana. Zadnji dan 1. 1688. ga povzdigne cesar v plemeniti stan s priimkom pl. Thalberg.1) 12. kimavca 1689 se je vpisal v Dizmovo bratovščino, kamor so se mogli vpisavati le plemenitniki in doktorji. Najstarejši sin mu je bil Janez Gregorij, ki se je porodil 10. sušca 1655. Oče je zapisal v spominsko knjižico, da je bil tega dne rojen „moj ljubi sin Janez Gregorij, kateremu Bog daj rasti k pospeševanju Njegove slave." Dolničarjeva hiša je stala na mestnem trgu poleg Schoenlebnove in ta poleg mestne hiše. Ko je zgorelo na trgu dvanajst hiš, se je vnela tudi streha Dolničarjeve hiše; k sreči so ogenj kmalu pogasili Ob prihodu cesarja Leopolda I. v Ljubljano je oče nosil baldahin in je vso slovesnost, prirejeno cesarju na čast, nadrobno popisal, kar je Valvasor pozneje porabil. Najstarejši sin, naš Janez Gregorij je v tem času vstopil v jezuitske latinske šole in se pridno učil. Ko dovrši ljubljanske šole, se odpelje v Gradec nadaljevat modroslovje. Kot dvajsetleten mladenič odide 4. listopada 1675 v Ingolstadt učit se prava. Oče mu da na pot 80 goldinarjev, v Solnogradu dobi še 50 goldinarjev. Dolgo ne ostane v tem mestu, ampak želja po solnčni Italiji ga odvede v Bologno, kjer postane 21. rožnika 1679 doktor obojega prava. V oni dobi je bila navada, da so sinovi plemičev in tudi drugi bogati mladeniči šli potovat, ko so dovršili svoje nauke. Ogledali so si nekoliko sveta, izpopolnili znanje in obogatili svoje izkušnje. Gregorja je veselila najbolj zgodovina, saj je bil tudi njegov ujec Schoenleben imeniten zgodovinar. Poleg zgodovine je posebno ljubil umetnosti. Kje bi torej imel nadarjeni mladenič lepšo priliko, da se izvežba podrobneje v teh strokah, kakor v cvetoči Italiji? Štiri leta je preživel v tej deželi in si polnil duha in srce ') Odtlej se Dolničarji podpisujejo Thalnitscher von Thalberg. Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. 519 z zakladi, kakršnih tudi knjige podati ne načrti za prihodnjost se povrne v ljubljeno morejo. Z bistrim očesom je motril napredek Ljubljano 1. 1683. Kmalu po vrnitvi si izbere Janez Jurij Thalnitscher pl. Thalberg. Avtotipija, natančno posneta po bakrorezu v kranjskem deželnem muzeju ;,Rudolfinu". italijanske vede in umetnosti, pa tudi pre- nevesto. Sam piše v očetovo spominsko mišljeval, kak6 ljudje žive, kako delajo in knjigo: „ 26. decembra 1683 sem jezdil z bogate. Z bogatimi izkušnjami in mnogimi gosp. Jožefom pl. Gajanzl snubit gospodično 34* 520 Viktor Steska: Dr. Janez Gregonj Dolmčar. Marijo Viktorijo Zanetti-jevo v Loko." Zaročila sta se 27. prosinca 1684. Pri tej priliki jima je napravil dr. pl. Erberg, višji rudniški sodnik, lepo napitnico. V Loki sta bila oklicana trikrat, v Ljubljani samo dvakrat. Poroka se je vršila v kapelici Ajma-novega gradu v starološki fari. V gradu je tedaj stanoval baron Lamprizhaim, stotnik loške gosposke Silen mraz je bil 13. svečana, ko se je petnajst svatov peljalo tja. Loški župnik ju je lepo nagovoril in dal piti ženinu šentjanževca, ta pa nevesti. Nevesta je bila ob poroki stara devetnajst let. Veselje je zasijalo v Dolničarjevo hišo, ko je dobil Janez Gregorij 5. mal. srpana 1685 prvega sina. V spomin tega dne je oče zapisal: „Vsemogočni Bog mu daj veselo rasti, napolni ga z Duhom modrosti in razuma, da bo doživel mnogo let v korist sveti katoliški cerkvi in ljubljeni domovini, so-rodovini pa v čast a Otroka so krstili na ime Aleksija Sigismunda. Za tem je dobil Gregorij še šest otrok. L. 1689. postane tajnik kranjskega vice-domskega urada. Veliko žalost mu je provzročila materina smrt. On sam piše: „29. oktobra 1691 ob pol 5ih je umrla moja preljuba mati, gospa Ana Marija Dolničar roj. Schoenleben, po dolgotrajni bolezni. Prejela je zjutraj svete zakramente za umirajoče, katere ji je podelil moj g. brat Anton, generalni vikarij, njen pravi sin, ob sedmi uri. Poslovila se je od vseh svojih otrok in jim podala roko. Njeno slave vredno življenje popisati bi bilo dolgo delo; le eno pripomnim, da je vsak dan do zadnjih štirih dni molila Materi božji na čast ,duhovne ure', da ni pila ob sobotah vina, in da je pribežala ob vsaki bridkosti po tolažbo k Tomaža Kempčana ,Hodi za Kristusom'!" Pokopali so j% 31. vinotoka v kapeli sv. Rešnjega Telesa. Hvalnico je prevzel dr. Burger, razpravljajoč o pravem prijateljstvu, ker je živela 41 let v lepi slogi s svojim možem. Oče ni dolgo preživel te izgube. Preden je minilo leto, se je tudi on preselil iz solzne doline. »Legel je 17. oktobra; 19. oktobra ga je izpovedal jezuit o. Schvvarz, obhajal in s sv. oljem mazilil pa njegov sin Anton. Potem mu je nekoliko odleglo. Zavedal se je do zadnjega trenutka popolnoma. Dan pred smrtjo je dal kakor nekdaj Abraham in Izak sinovoma blagoslov, hčeri pa je dal poljubiti roko. Umrl je 24. vinotoka 1692 vpričo svojih otrok. Zvečer ga je prišel kropit župan Eder pl. Edenburg s svetniki notranjega sveta. Tolažil nas je in prav lepo govoril." Dva dni pozneje ob štirih popoldne so ga pokopali v stolnici poleg njegove žene. Sprevod je bil veličasten. Meščani so se kar gnetli, da bi izkazali poslednjo čast svojemu dolgoletnemu županu. V polnem številu se je udeležilo pogreba starejšinstvo in množica drugih oseb vseh stanov. Govoril je dr. Ca-simiri, deželni sodni odvetnik, po reku: „Mors ultima rerum linea." Drugi dan so po cerkvenem opravilu vsi svetniki spremili žalujoče sorodnike domov. Gregorij se po očetovi smrti preseli v očetno hišo na trgu. V spominsko knjižico zapiše: „An Gottes Segen ist alles gelegen. 11. decembra 1692 sem se preselil v očetovo hišo na trgu po očetovi oporoki." Mesec dni pozneje kupi od sestre očetovo pristavo v predmestju sv. Janeza za 1400 goldinarjev. Gregorij poprosi 1. 1694. za službo mestnega notarja. Skoraj ni pričakoval, da jo dobi, ker je bilo sedem prosivcev. A sreča mu je bila mila. Dobil je službo 8. listopada. Kot uradnik je bil sila vesten in si je sestavil knjigo raznih pisarniških uzorcev, kakršne je rabil pri svojem poslu. — L. 1703. dobi službo zapriseženega sodnega odvetnika in 1. 1713. ga sprejmo plemenitniki med de-želane. Vrstili so se v njegovem življenju veseli in žalostni dnevi. Veselil se je s svojo hišo, ko je dosegel ženin sorodnik v tretjem kolenu, avguštinec o. Henrik Noriš, 1. 1695. kardinalsko čast. Velika žalost ga je prevzela, ko so mu umrli v letih 1696 do 1698 kar trije otroci. Zložil jim je lepe nagrobne napise. Hčerki Roži Angeli je napisal: „V tem marmorju zaprta leži Angela; toda kaj pravim: Angela ne leži tu, ampak hiti nad Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. 521 zvezde." Sinčku Antonu Volku Tobiju je zložil vrstice: „Ave, sladka dušica, vedno hrepenenje svojih starišev, veselje bratov in sestra; spominjaj se nas!" Najhujši udarec ga zadene, ko mu umrje nenadoma žena, stara šele 34 let, dne 27ega rožnika 1699. Dva dni pozneje so jo pokopali v stolnici. V veliki bridkosti ji je zložil nagrobni napis v latinskem jeziku, ki se pričenja: „Mariae Victoriae natae de Zanetti, conjugi incomparabili, venustissimae, pudi-cissimae, sanctissimae J. G. Thalnitscherus infelix, suo decori, solatio, quod šibi ab illa fieri optaverat, multis cum lacrimis F. C." Odslej je živel le za tri še žive otroke in za vedo. Lepo je gojil svoje otroke želeč, da bi se olikali po srcu in umu. Brat Anton je postal 1. 1700. stolni dekan. Takoj je pričel misliti na zgradbo nove stolnice. Gregorij pa je ohranil podobo in tloris stare stolnice, in ko so novo stolnico zidali, je sproti zaznamoval imenitnejše stvari. S tem nam je ohranil množino za našo umetnost in zgodovino važnih beležek. Ustanovila se je knjižnica, in tedaj je pričel zbirati snov za slovstveno delce, opisujoče domače pisatelje in umetnike. Poleg stolnice je opisal tudi zgradbo novega semenišča (Collegium Carolinum nobilium). Ko so zidali stolnico in semenišče, je dal vzidati v zid rimske kamene z napisi in druge stare spomenike. S tem jih je ohranil in napravil vsakemu dostopne. Zbiral je pa tudi vse druge grobne in javne napise v Ljubljani in drugod, zapisaval dogodke svoje ddbe in spisal kroniko od 1. 1660. do 1718. Njegova hči Eleonora Konstancija je vstopila 12. vel. srpana 1704 v ljubljanski samostan sv. Klare z imenom Marija Aleksija. Umrla mu je žena, in Dolničar je zakrival svojo žalost. A ko mu dojde poročilo, da mu je umrl v tujini najstarejši sin Aleksij, ni mogel bridkosti zatajiti. Aleksij se je že doma pridno učil in zanimal za zgodovino in krasoslovje, kakor njegov oče. Oče ga pošlje nadaljevat študije v Perudžo na Italijanskem. Ondi je tedaj bival v samostanu sv. Filipa Nerija prejšnji ljubljanski škof Sigismund Krištof grof Herberstein, prijatelj dekana Dolničarja. Aleksij se je tu učil prava in dosegel doktorsko čast. Hkrati je obiskoval risarsko šolo in se tako pridno učil, da jo je dovršil z najboljšim uspehom. Potem odide v Rim. Tu postane ud učene družbe „Aca-demia Arcadum", kakor so ga nekoliko prej sprejeli v ljubljansko „Acsd. Operoso-rum". Iz Rima odpotuje v Neapol, kjer zboli za mrzlico in umrje 6 vinotoka 1. 1708. Oo. dominikanci so ga pokopali v svoji cerkvi sv. Katarine. Ondi čakajo vstajenja njegovi telesni ostanki, kjer počiva tudi naš rojak, 150 let pozneje umrli Ignacij Knoblehar, ki je umrl v Neapolu 13. mal. travna 1858. Oče je dolgo žaloval za ljubljenim sinom. Bridko mu je bilo, da je umrl sin tako daleč, da še na njegov grob ni mogel iti molit in jokat. Da bi imel spomin na njegovo smrt, je dal vzidati ploščo v novo sezidano kapelico sv. Rozalije ob ljubljanskem gradu in vrezati genij i vi napis: „Flori in flore aetatis praemature deciso" i. t. d. to je: „Cvetki v cvetu mladostnem prezgodaj zamrli" i. t. d.1) Iz Aleksijeve pisateljske ostaline spoznamo, da je legel v rani grob prav biser krščanskega, delavnega in modrega mladeniča. Povzemimo nekoliko dogodkov iz njegovega mladega življenja. L. 1703. je bival Aleksij v Gorici. Tu ga obišče oče in vzame s seboj v Benetke, da bi 18 letni mladenič videl pustne igre, ki so se ondi vršile z veliko slovesnostjo. Iz Gorice se napotita v Benetke 8. svečana. Aleksij si vsak dan sproti zapisuje spomine in tuintam tudi kaj nariše. Čez tri dni prideta v Benetke. Najprej si ogledata imenitne zgradbe, zlasti cerkvene, potem se udeležita pustne veselice, prirejene na čast novemu dožu. Aleksij opisuje slovesnost tako-le: „Na Markovem trgu se zbere velikanska množica ljudi. Vsa okna naokrog zastirajo glave veljavnejših oseb; na trgu so postavljeni odri, odkoder gledajo prizore drugi ljudje. Tri ure pred solnčnim *) Ves napis glej tudi v „Mitth. des historischen Ver. fiir Krain" 1860, str. 48. 522 Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. zatonom pridejo izprevodi na trg. Vsi obmolknejo; oči vseh radovednežev se obrnejo proti prišlecem. Prihajajo pa kovači, po dva in dva, noseč zastave, bobne in nekateri Jtudi velike, svetle meče. Nekateri imajo pozlačene in barvane palice z nasajenimi podobami beneškega leva. Naposled privlečejo vola, da bi ga potem zaklali. Vsi se ustavijo pred doževim sedežem. Potem pride izprevod mesarjev in strelcev, vsak s svojim volom. Ko se da znamenje, vole mahoma zakoljejo. Vse zadruge čestitajo mesarjem. Potem se prične sedem ali osem parov našemljencev pri nalašč zato zgrajenem slavoloku sukati, vrteti in skakati, kar se vrši kaj spretno in zabavno. Zmrači se. Stotine umetnih luči zažare. S stolpa sv. Marka so napeljane vrvi. Na spodnji vrvi se nekdo spusti z zvonika v lesenem labodu in plava po zraku do ladje. Prične se iznova ples. S stolpa, še više nego poprej, se pa spusti drug glumač z zastavo v roki in kakor ptica zdrsne po zraku. Za njim pride mož, oborožen s sulico in mečem, in zdrči z visočine za svojim prednjikom proti ladji. Zopet se posveti umetni ogenj in švigne v obliki bliščečih palic po zraku. Topiči pokajo, da se v daljavo razlega." Iz Benetk sta šla še v Padovo in se povrnila domov. Ko se je učil Aleksij risati, je spisal celo knjigo: »Horologia selecta ex gnomica uni-versali Joannis Peterson Stengel Sueci" z mnogimi risanimi vzorci in „Elucubrationes optico-architectonicae", kjer nazadnje opisuje več klasiških kipov, recimo Laokoonta, Apolona, znamenitega konja Marka Avrelija na Kapitolu. Ko je študiral 1. 1707. v Pe-rudži je popisal to mesto in napravil o njem čeden črtež. Isto leto je govoril v kolegiju Gregorijanskem 12. sušca o sv. Gregoriju Velikem. Spisal je še več drugih drobnih spisov. Oče njegov je živel še do 1. 1719 Umrl je 3. vinotoka okoli sedmih zjutraj na Viču. Pokopali so ga drugi dan v Ljubljani v nekdanji frančiškanski cerkvi.]) Njegovo po- *) Grobni napis je prepisan v Erbergovem izvodu „Epitome" na listu pred naslovom. Glej tudi dobo je v baker vrezal Elija Baek 1. 1700. Z njegovim sinom je izumrlo moško poko-ljenje plemenitih Dolničarjev. Njegov sin Josip Dizma Anton je namreč umrl 25. mal. travna 1759 v 70. letu svoje starosti in bil pokopan v kripti sv. Rešnjega Telesa. Njegovo imetje je torej po oporoki strica Antona pripalo kolegiju Karlovemu. Znašalo je 1. 1785., ko je zavod jenjal, 20.270 gld. Gregorij Dolničar je bil blag značaj. Svojo domovino je ljubil iz vsega srca; najbolj se mu je pa omililo rodno mesto Ljubljana. Po šegi tedanjega časa je pisal večinoma latinski, nekoliko tudi nemški. Latinščina mu gladko teče. Podpisaval se je Thalnitscher von Thalberg. Na svojem vrtu je imel napis: „Intensae mentis procul hinc disce-dite curae, / secessus villae postulat esse suum, / Thalnitscherus herus genio sacravit amici, / ut possit secum commoditate frui/ Dolničar je bil pobožnega srca, kakor vsa njegova rodbina in sploh vsi tedanji olikani Ljubljančanje. Navedimo nekatere zglede Gabriel Eder, ljubljanski sodnik in pozneje župan, je sezidal stolp pri sv. Flo-rijanu 1. 1680., je šel vsak dan k lavretan-skim litanijam in je mnogo daroval cerkvam. „Mitth.K 1862, p. 42. — Quisquis ades seu incola seu accola heic clauditur urna Joannes Gregorius Thal-bergius Carnioliae patritius, Aemona oriundus; natale solum praeclari calami beneficio perpetuo šibi demeruit, rerum antiquarum indagator sagacissimus, pervigil in commune bonum, pene incurius sui: patriae ac optimarum artium amantissimus, quae regnarunt in vivo, deplorarunt in mortuo, hic emeritis virtutis praemiis caeloque maturus, concidit in autumno se-xagenario major. V. Nonas Octob. CDDCCXIX. Huic hospes fer opem, quam paulo post ipse petes: pauca petit, multa tibi precatus. — Svoje zasluge pa si je sam zapisal na listek, dasi sebi ni hotel spisati življenjepisa, ko jih je vendar toliko sestavil. Tu pravi: Cultum Patronorum Gentis Carnioliae, Vienae, Au-striae annuali festivitate induxit. Societatem Nobi-lium S. Dismae strenue promovit. Odaeum Divae Rosaliae honori in monte suscitavit. Matris Dolo-rosae honori aeternum addictus. Ultimo supplicio affectos ad sepulturam laudabili charitate velata facie comitandi morem instituit. Rem litterariam animo indefesso coluit. Operosorum Academiam pro-pagavit. Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. 523 Najslavnejši kranjski zdravnik, dr. Marka Grbec, je osnoval bratovščino sv. Kozma in Damijana. Janez Mugerle pl. Edelheim, ki so ga šteli med najboljše sodne zagovornike, je častil posebno Brezmadežno Devico in bil tajnik bratovščine, njej na čast ustanovljene. Advokat dr. Andrej Mugerle je molil z nekim duhovnikom vsak dan brevir in dal sezidati na svoje stroške prvo kapelico, posvečeno Jezusovemu Srcu na Kranjskem. Anton Jožef pl. Zergollern, cesarski svetnik, (1665—1710) je molil brevir in delal vsako leto tri dni duhovne vaje pri jezuitih. Janez Jurij pl. Werthenthal je spremljal 1. 1684. po naročilu cesarja Leopolda I. znanega pridigarja o. Marka Avijanca z Dunaja v Rim. Cesar mu je za to uslugo podaril zlato verižico. II. Emona, qui te viderit Et non amarit intime, Is caret amandi sensibus Et odit omnes gratias. Dolničarjeve besede. Gregorij Dolničar se je zanimal za vednosti že izza mladih let. Slovstveno je začel delovati kmalu potem, ko se je povrnil iz Italije domov. Najprej še sam ni vedel, česa naj se loti. Prepolna mu je bila glava raznih načrtov. V svoj zapisnik je zapisal te svoje misli in načrte. Iz vseh odseva neizmerna ljubezen do domovine posebno do Ljubljane. Najprej želi, da bi podrli mestno hišo, starodavno poslopje in že napol porušeno, in sezidali lepo novo višje poslopje s šestimi stebri po načrtu nekega Holandca. V Ljubljani naj se napravi osrednja vlada za Kranjsko, Trst, Gorico in Reko; prav tako bodi nadškofija v Ljubljani za Kranjsko, skupno Primorsko, za celjski in beljaški okraj, torej nekako za vse Slovence. V Ljubljani naj se sezida vseučilišče l) ali vsaj akademija. Zida naj se nasproti jezuitskemu kolegiju ob Ljubljanici. Pri tleh naj bodo štiri učne sobe, v ') Obširneje sem opisal njegov načrt o ljubljanskem vseučilišču v „Katol. Obzorniku" 1. 1899. str. 76—79. prvem nadstropju pa dvorana za shode. Dobro bi bilo, ko bi sezidali sirotišče, kakor v Gradcu, in sicer v Krakovem ali pri Vodnih vratih. Pri Nemških vratih naj se napravi zavod za trideset dečkov, ki naj bi bili oblečeni v vijolične talarje; ali pa naj se v Šiški ustanovi Collegium Bartholomitense za dvanajst dečkov. Mah ali močvirje naj se izsuši. Vodo naj odvodijo po Ljubljanici veščaki iz Nizozemske. Poklicati treba dve Italijanki, da bosta učili deklice delati metle, omela in razne pletenine itd., kar bi vrglo zlasti začetkom mnogo dobička. Zunaj Nemških vrat naj se napravi po dunajskem zgledu prisilna delavnica, ker je tudi v Ljubljani dosti po-stopačev. Ti naj opravljajo ročna dela. Napravi naj se lep in velik bakrorez ljubljanskega mesta in popiše v latinskem, nemškem, laškem in francoskem jeziku. Vre-žejo naj se tudi vse noše, koledarji, slike svetnikov, kranjske čudodelne podobe in podobice za kongregacije. Dalje naj se tiska knjiga vseh ljubljanskih pobožnosti, in popišejo čudodelne slike in podobe. Ljubljanske tedenske pobožnosti našteva sam: „Nedeljo imajo povsod pobožne vaje; pri avguštincih posebe sv. rožni venec in litanije. Ponedeljek molitve za duše v vicah pri avguštincih in diskalceatih. Torek v kapeli sv. Antona pri frančiškanih. Sredo pri klarisinjah v čast sv. Mihaelu in pri sv. Florijanu sv. Ivonu na čast. Četrtek v kapeli sv. Rešnjega Telesa v stolnici. Petek pri sv. Jakobu v spomin Kristusovega trpljenja. Saboto peta maša v Lavretanski kapeli." Želeti bi bilo, da bi sezidali v Ljubljani cerkev sv. Ivona, patrona advokatov, z altar-jem nedolžnih otrok; o prazniku bodi sveta maša, in dečki naj poj6; kapelo sv. Pelagija in sv. Maksima na gradu, kjer je smodnikov stolp; kapelo Matere božje; na Ljubljanici ob bolnici (lazaretu) kapelo Odrešenika sveta; pod Rakovnikom nekje za procesijo kapelo Matere božje Tolažnice in pri Vodnih vratih kapelo Matere božje ali sv. Maksima. Pokličejo naj se v Ljubljano dominikanci ali uršulinke, ker poučujejo mladino, k svetemu Florijanu; usmiljeni bratje na Poljane v 524 Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. pristavo cesarskega špitala, da bodo oskrbovali dvanajst ubožcev. Za dohodke naj se jim poskrbi. Pavlinci, ki žele priti v Ljubljano, in ki imajo dovolj denarja, naj se naselijo pri sv. Krištofu; karmeličanom naj se prepusti Šmarna gora. Ko našteva cerkve, imenuje tudi kapele sv. Ahacija v deželni hiši, v Zatiškem dvorcu, v palači kneza Turjaškega, Egenberga in Portija in v „stari šoli". Bratovščin je bilo v Ljubljani tedaj dvanajst ustanovljenih, in sicer: 1. Na križu trpečega Kristusa, ki je štela petnajst tisoč udov. 2. Sv. Rešnjega Telesa, ki je štela cesarje, cesarice in kardinale med svoje ude. 3. Zveličarja Kristusa, imenovana italijanska, ki vsako leto obdaruje dekleta in mladeniče. 4. Jezusa, Marije in sv. Jožefa, ki je najnovejša in se je pričela šele ob kugi; njej se pripisuje zasluga, da je bila dežela rešena tega zla. 5. Brezmadežnega Spočetja Marije Device, imenovane kongregacija. 6. Blažene Device Vnebovzetja — latina major. 7. Marijinega rojstva, latina minor. 8. Svetega Rožnega venca. 9. Večne molitve za umrle ude. 10. Karmelska. 11. Sv. Frančiška Ser. in 12. Sv. Antona Padovanskega. Zaznamoval si je tudi, kake lastnosti ljudje pripisujejo posameznim krajem. Ljubljančani so mu prijetni, Kranjci lepih šeg, Ločani nadarjeni, Novomeščani ukoviti, Kam-ničani pevci, Vipavci pivci, Radoličani ple-savci, Kočevci pohajkovavci, Višnjani lepi, Kropenčani črni? Posavci delavni, Ribničani ročni. Že 1. 1680. je prevel pravila beneške družbe „Lesina", ustanovljene 1.1613. Takrat torej je že nameraval ustanoviti v domovini kako družbo. Šele 1. 1688. se je poglavitno po njegovem naporu osnovala Dizmova bratovščina ali „Societas Unitorum". Ta bratovščina je imela v stolnici svoj altar in je dala pozneje slikarju Juliju Quagliu napraviti sliko sv. Dizma, ki se še nahaja v ljubljanski stolnici. Namen te bratovščine je bil povzdigniti krščansko nravno življenje in spominjati se udov tudi še po smrti. Napravili so si lepo vpisno knjigo imenovano: „Theatrum memoriae nobilis almae societatis Unitorum." 1688. — V to knjigo so vpisa vali ude, Dolničar jim je pa prideval življenjepise. Vrhu-tega so udje dajali slikati svoje grbe, večinoma na pergament, in zato ta knjiga ni le zgodovinske važnosti, ampak tudi dragocena v umetniškem oziru. Ti grbi so krasno, drobno delo večinoma domačega umetnika Simona Volbenka Grahovarja, pristava deželne registrature. Krasil je knjigo do 1.1767. Drugi umetniki, ki so slikali grbe, so Prenner, jezuit Hoger, Leopold Wiser in Jožef Hubmer 1. 1770. V to bratovščino so vpisavali le doktorje in plemenitnike. Vpisani so po vrsti, kakor so se oglasili. Kot ustanovnik je vpisan Volk Sig. pl. Kiinpak, ki je bil hkrati prvi predsednik. Podpredsednik je bil Frančišek Jakob pl. Erberg in tajnik Gregorij Dolničar, ki je bil duša podjetju. Sam je spisal življenjepise udov svojega časa in predlagal, naj se vsi ti življenjepisi izdado, ko število naraste na 120, in sicer naj se to zgodi v četvorki, kakor je storila „Academia Gelatorum" v Bologni, ki je izdala 1. 1672. knjigo: „Me-morie impresse e ritratti di Sign Academici Gelati." Škoda, da se ta nasvet ni izpolnil. Izdali pa so knjižico kot molitvenik 1. 1708., ki ima na koncu od str. 151 dalje imenik udov.1) Po zaznamkih je Dolničar vsaj 97 udov vpisal v bratovščino. Iz udov te bratovščine se je 1.1693. ustanovila „Academia Operosorum"2), ki je toliko storila za kulturni napredek zlasti v Ljubljani. Vse pa, kar vemo o tej družbi, nam je ohranil edino le Gregorij Dolničar. Snoval je nadalje družbo risarjev („Aca-demia Incultorum"), čije udje naj bi se v zimskem času štirikrat na teden zvečer učili risati. Poleti čas ni bil določen. Ali se je sploh to društvo oživilo, ali ne, mi ni znano. Spisal je pravila za „Vežbalno družbo plemenitnikov"(„Ac.Nobiliumexercitiorum"), ') Rudolnnum hrani to knjižico naslovljeno: „Disma - Philologia, das ist Liebes - Eyffer zu den Biissenden Schacher den Heiligen Dismas" etc. 1708. Mayr. etc. a) Glej „IzvestjaK m. dr. 1900. 526 Anton Medved: Spomini. ki je bila namenjena samo plemenitnikom. Imenovala bi se tudi „Ac. Reconditorum". Nekaj let pozneje je mislil zopet na novo družbo z enakim namenom, kakor ga je imela „Ac Operosorum". Zakaj neki? Tega nisem mogel dognati. Imenoval je družbo „Ac. Insertorum" ali „Incisorum". Namen tej družbi bodi: čast božja, gojenje in napredek v vednosti. Patron naj bi bil sveti Pelagij, ki bi ga praznovali 22. prosinca z zborovanjem, v avgustu pa s shodom v novem semenišču. Simbol je bilo posekano drevo z vsajeno sekiro. Ob shodih naj bi udje čitali ali narekali svoje sestavke. Za društveno življenje je brezdvomno mnogo storil, čeprav ni vsega dosegel, kar je želel. Upal je tudi napraviti umetniško društvo, ki bi podpiralo napredek obraznih umetnikov. Tuintam je zanetil ogenj, da so se jeli gibati duhovi in uporabljati svoje moči. Sam je bil ud raznih učenih družeb, na primer „Academiae Gelatorum" v Bologni z imenom: „11 sequace" in rekom: „Vestigia ducunt"; ljubljanske „Ac Operosorum" od 1. 1693. z imenom „Providus" in rekom: „Condit in aevum"; rimske „Ac. Arcadum" od 1.1709. z imenom „Custos Coloniae Aemo-nae"; v Forliju od 1. 1710. „Ac. del onore letterario"; beneške od 1. 1711.; v Folignu „Ac. d. Rinvigoriti" z imenom „Informis" in rekom: „Nocturnas largitur opes." (Konec.) Sp o mi ni. O družba, o petje, o lepe noči! Kam šli ste, tovariši moji? Na vas le prijazni spomin me hladi v življenja pekočega znoji. Pa bili smo drži mladenci nekdaj, in vina so bila vsa bolja; mi svoj smo si znali ustvariti raj, prešla nam je hitro zla volja. Veselega lica, iskrenih oči pod lipo zvečer smo se zbrali, prinesti si dali majolike tri, na travi krog njih poležali. Ko prvi smo lahko pogledali dno, zardelo nam živo je lice, iz duše veselja napolnjene smo popevati jeli zdravice. Ko drugo smo prazno postavili v stran, stoje smo svečano prisegli, da vsakdo ostane Slovenec, Slovan — in zopet na travo smo legli. Ko tretja je žrtev mladeniških grl na travo bila položena brez roča, ki bil se je v naglici stri, vse misel prevzela je ena . . . Utihnili smo; le vzdihnil je vsak, da težko domov se bo vračal... Oštir nas pogledal je pisano : ,Vrag! kam greste že! Kdo bo pa plačalr" — Anton Medved. Dr. Janez Gregorij Dolničar, kranjski zgodovinar. Spisal Viktor Steska. (Konec.) III. Me functo moriere liber fortasse. Quid inde? Mecum mortalem, te genuisse novi. Dolničar. Drugi del Dolničarjevega delovanja so njegovi spisi. Teh je lepo število. Sam jih našteva v rokopisu „Bibliotheca Labacensis publica". Najprej našteva sedem že izdanih knjig, potem še devet rokopisov. K prvim spadajo: 1 Patrocinium Labacense. 1683.— 2. Rivus Lacrvmarum animae Christo com-patientis. 1686. — 3. Historia belli Foroju-lensis. Ta knjiga je nemški prevod knjige Blaža vit. Colenberg. — 4. Elogia Acad. Uni-torum. 1690. — 5. Aquila Austriaca trium-phans. 1698. — 6. Thesaurus Labacensis caelestis seu exercitia pietatis Archi-Confra-ternitatis Ss. Corporis Christi. A. 1713. — 7. Epitome Chronologica... 1714. Za tisk je imel pripravljene spise: 1. Re-rum Labacensium Historico-tvpographice de-scriptarum, quibus Urbis Labacensis olim Aemonae origo, monumenta, inscript., impe-rium majorum etc. enarrantur; libri quinque in folio. — 2. Cvpressus Labacen: seu Epi-taphia et Inscript. Labacen. in 4°. — 3. An-„Dom in Svet" 1901, št. 10. nales Urbis Labacenses ab A. 1660. usque ad An. 1718. in 4°. — 4. Antiquitates Labacenses. 4°. — 5. Historia Cathedralis Basi-licae Labacensis Veteris et Novae. In fol. — 6 Corona illustrium virorum inclvtae gentis Carnioliae. — 7. Theatrum memoriae Acad. Unitorum. — 8. Bibliotheca publica Labacensis. — 9. Marianale Carnioliae. Poleg tega je sestavil še nekaj manjših spisov. Čudno je pri Dolničarju, da razen Epitome Chron. ni znana nobena druga njegova izdana knjiga. Ali jih je izdal pod tujim imenom, ali so se popolnoma poizgubile? Najti jih ni. Najbolj znan spis, ki je potekel izpod Dolničarjevega peresa, je Epitome Chronologica, ki obsega v mali osmerki 107 + 62 strani. V njej našteva po letnicah zgodovinske dogodke od početka sveta do 1. 1714. Knjigo posvečuje članom „Ac. Oper." in izjavlja, da jo je sestavil iz hvaležnosti do domovine in da bi drugim odprl pot, kako naj bi obširneje razpravljali o istem predmetu — V nagovoru se zagovarja, zakaj je spis tako kratek, in pove vire, kjer je zajemal snov. Potem slede slavospevi na pisatelja od strani ocenjevavca o. Jakoba Hoff- 38 4 582 Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. stetterja, pesnika barona Androcha, ki imenuje Dolničarja „ter docte Joannes"; v pesem-ski obliki ga slavita dr. Bogataj in advokat Felber. Naslovno sliko „Aemona triumphans" je naslikal več let prej njegov sin Aleksij. Zgodovinski oddelek zavzema 107 strani. Nanadaljnih 62 straneh je osem poglavij razne vsebine: 1. Germania Austriaca v zemljepisnem oziru. — 2. Čudodelne Marijine podobe v Avstriji. — 3. Znamenitosti avstrijske Germanije. V Ljubljani imenuje najprej Evin kip na magistratu. — 4. Najvišje dedne službe na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Goriškem. — 5. Najimenitnejši pisatelji avstr. Germanije. Med kranjskimi imenuje več učenjakov, med slovenskimi pisatelji le Kastelica. — 6. Nekatera starodavna mesta. — 7. Nekateri stari templji. — 8. Ime-nitnejše šole in akademije. Nazadnje pride kazalo. Ta knjiga je ohranjena v več izvodih in je bila edino Dolničarjevo delo, za katero je svet vedel do najnovejšega časa. Radi tega so Dolničarja in njegov čas mnogi krivo sodili. Dr. Vinko Klun je pisal (v „Mittheil." 1.1857., str. 49) o d6bi med Valvasorjem in Linhartom : „Ce pogledaš na različne stroke vednosti, vidiš povsod isto nerodovitnost, isto posnemanje in sestavljanje iz že prej spi-sanih virov, skoraj nikjer nobene samorodne moči, skoraj nikjer se pisatelj točno ne vglobi in ne preiskuje. V to vrsto spada tudi precej razširjena knjiga ,Epitome'." Tako sodi zgodovinar Klun! Izmed šestnajst naštetih del Dolničarjevih mu je znan samo en spis! Res, da „Epitome" ni strogo znanstveno delo, a vendar je velikega pomena, ker je Dolničar s to vsakemu pristopno knjižico budil ljubezen do domovine in domače zgodovine in ker je dodal marsikaj zanimivega iz svoje lastne dobe. Sicer je pa ta spis le uvod drugim zgodovinskim knjigam, ki imajo trajno vrednost in so za njegov čas edini vir domači kulturni zgodovini. V tisku je izšel v škofijskem listu, 1.1882. tudi v ponatisku, znameniti spis: „Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis." Izdal jo je tedanji škofijski arhivar Anton Koblar. Knjiga obsega 93 strani v fol. in šest listov načrtov in narisov. V tej knjigi nam Dolničar natanko poroča o vsem, kar se je zgodilo važnega, ko so zidali novo stolnico sv. Nikolaja v Ljubljani. Tu govori o stari cerkvi in njenih altarjih, o načrtih za novo cerkev, o denarnih prispevkih, o zgradbi sami, o graditeljih, o slikarju Juliju Quaglia. Potem opisuje škofov dvorec, zgradbo semenišča, prvo javno knjižnico v Ljubljani, sinodo 1. 1706. in slavnosti, s katerimi so dovršili in posvetili stolnico. Hvaležni moramo biti trudoljubnemu pisatelju za ta biser. Malo je znamenitih cerkva, ki bi se mogle ponašati s tako natančnim popisom, kakor stolnica. Skoda je le, da Dolničar ni našel na Kranjskem nobenega posnemavca ne v svoji ne v poznejši d6bi. Ozrimo se še na njegove rokopise.1) L. 1690. je pričel Dolničar zbirati snov za najstarejšo zgodovino ljubljanskega mesta, namreč za nekdanjo Emono. Kimavca meseca 1693 je spis dogotovil, potem prepisal na čisto in ga posvetil 1. listopada 1693 predsedniku proštu Prešernu in članom „Acad. Operosorum". Pozneje je še več let delo izpopolnjeval. Knjigo je razdelil v petnajst poglavij, govoreč o bajki, da jejazon ustanovil Emono, o velikosti mesta in njegovih zidovih, o trgih y mestu, o Ljubljanici, o vodovodih, o veri starih Rimljanov, o koloniji Emoni, o vladi, o obredih in pokopih prebivavcev, o rimskih spomenikih, napisih in denarjih. V zadnjih poglavjih je Dolničar vrlo zanimiv, le žal, da ni knjige tako dovršil, kakor je začetkoma želel, in da ni izšla v tisku. Dolgi naslov knjige se glasi: „Antiquitates Urbis Labacensis ex di-versis authoribus originalibus, manuscriptis nec non propria experientia collectae. Auc-tore Jo. Greg. Thalnitscher J. U. D. Acade-mico Operoso, dieto Provido. — Opusculum prodromum ad Cronicon dietae Urbis Laba- J) Ti rokopisi so ohranjeni v ljubljanski seme-niščni knjižnici. Izposodil mi jih je vlč. g. spiritual dr. Fr. Dšeničnik. Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. 583 censis prelo paratum. Labaci. Typis Jos.Thad. Mayr. Anno Sal. CIOIOCXC." V rokopisu je ohranjen tudi spis: „Cy-pressus Labacensis, hoc est Epitaphia nec non Inscriptiones publicae memorabiles ve-teres ac recentiores. Quibus accesserunt auctarii loco vicinorum locorum, urbium Incly. Duc. Carnioliae pariter Epitaphia ac inscriptiones. Summa cura congesta authore et opere Joannis Gregorii ThalnitscheriJ.U. D. Carnioli Labacensis. Labaci. Typis Jos. Tha-daei Mayr. Anno 1688." Znotraj ima nemški naslov in letnico 1691. V uvodu k tej zbirki nagrobnih in drugih javnih napisov piše: „Egipčani so si sezidali v neminljiv spomin grobne spomenike — piramide. Pri nas pa umirajo ljudje in si ne preskrbe spomina, kakor da ne bi bili živeli in bi ne bili storili nič dobrega. Tacit pravi: ,Unum insatiabiliter parandum, prosperam sui memoriam; nam contempta farna contemni virtutes/ Zato so si egiptovski kralji oskrbeli lepše grobne spomenike nego stanova-lišča, saj človek živi le kratko d6bo, v grobu pa dolgo počiva. Kake spomenike, mavzoleje, napise, obeliske so si v spomin napravljali zemljani, uči Janes Arring v knjigi: ,Roma subterranea i. t. d.' Tudi pri nas so postavili zadnja stoletja lepe spomenike iz brona, alabastra, marmorja in iz drugih ka-menov. Napise sem zbral, kolikor jih je bilo moči dobiti, in jih podajam z imenom ciprese, ki je simbol neumrljivosti. Nedavno je izšla podobna zbirka v Solnogradu, ki jo je sestavil Richea, na Virtemberškem neki Hagemavr, na Švicarskem Sim. Grinau, v Lipsiji Salomon Stepner." — — Po tem uvodu našteva spomenike z napisi. V stolnici jih je bilo 26, ki se nanašajo na grofe Lamberge, na škofe in kanonike. Zanimiv je slovenski napis pri kanoniku Juriju Latomusu (f 1572): „Daj Bug schre-tscho." Med šentjakobskimi našteva tri grobne napise; najvažnejša sta Schoenlebnov in Len-kovičev. V nekdanji frančiškanski cerkvi jih je bilo dvajset, posvečenih največ Turjaškim grofom, pa tudi drugim plemenitnikom. Na koncu pristavlja: „ Na ženski strani pod klopmi so še trije zelo stari, lepi spomeniki, ki bi se morali prepisati." Žal, da tega ni storil. V kapelici sv. Janeza K. ob tej cerkvi so bili trije spomeniki, zunaj pa štirje, med njimi tudi neprikladni o pivcu: „Ego Thomas Sylvester Ne^( Saepe vino me delectavi, sed certe dulce plus amavi. Jucunde me ex na-tura gessi, sicque risum multis expressi. In simplicitate vixi et beatos omnes dixi; sed quamvis parum sapui, forsan sic coelum rapui. Ideo vivas in aeternum, qui dedisti dulce falernum, Et ne intermittas pro me ca ve, dicere unum pater et ave. 1668." — Mnogo napisov je bilo na bližnjem pokopališču. V nemški cerkvi je bilo devetnajst napisov, največ za umrle komendatorje. V cerkvi sv. Elizabete (v Spitalskih ulicah) je bil tudi spomenik Volka grofa Thurna, deželnega glavarja kranjskega, ki je zbolel v Pe-trinju in umrl doma 1. 1594. Pri sv. Petru jih je bilo trideset, med njimi spomenik, ki ga je postavil Tomaž Hren 1. 1603. svojemu ujcu Gašperju Žitniku; dalje spomenik župana Ivana Solnca (f 23ega listopada 1613), Tobija Smrekarja (f 1672), nekega zdravnika Hieronima, meščana in trgovca Gašperja Dolničarja (f 28. svečana 1645) in njegove žene Katarine (f 1650). Tu je bil pokopan tudi protestantovski slovenski pisatelj Ivan Schvveiger, ki je umrl 21. svečana 1585 *), zlatar Nikolaj Baruro, učitelj Matija Khurn, ki je dobil spomenik 1. 1708. Pri avguštincih sta bila pokopana ustanovitelja cerkve Konrad baron Ruessenstein (f 12. vel. srpana 1668) in njegova žena Felicita roj. Raab (1660). Pri diskalceatih je bil spomenik Simona Kimovca, doktorja obojnega prava, ki je umrl 1. 1690. in je ustanovil v tej cerkvi godbo o kvatrih. Po en spomenik je bil pri klarisinjah, pri kapucinih in pri sv. Rozaliji. *) Phil. 1. C. Christus ist mein Leben, und sterben ist mein Gewinn. — Hier liegt begraben Herr Hanns Schweiger, gewester geistlicher Prae-dicant, welcher gestorben ist den 21. Febr. Anno D. 1585. 38* 584 Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. V drugem oddelku knjige se spominja pisatelj nekaterih umrlih udov Dizmove bratovščine. Razen ljubljanskih grobnih napisov se nahaja v njegovi zbirki še šest višnjanskih. Med temi je za nas Slovence najznamenitejši oni vicedoma Viljema Praunspergerja iz 1. 1546., kateri vicedom si je dal še živ napraviti spomenik in vklesati tudi slovenske besede: „Bug obari na pasti (= napasti)." Tu imamo torej slovenščino še pred Trubarjem, in sicer na javnem spomeniku! Umrl je ta Praunsperger 8. mal. travna 1553. Lep in spominjajoč na humanizem je napis na grobu župnika Jakoba Wurzerja (f 26. listo-pada 1591): Hic maneas Jacobe, doneč ostendat Xtus 01ympo, Atque suum cunctos cogat adire thronum. Tunc surges laetus vili de pulvere terrae, Ut referas factis praemia digna tuis. Mihael Taufrer, oskrbnik plačilnega urada na hrvaški meji, je umrl 24. listopada 1663. Iz Škofje Loke ima gotiški spomenik brižinskega škofa Konrada (f 1430), Jakoba Frankla, oskrbnika loške grajščine in mesta (f 23. vinotoka 1621) in Marka Petscha-cherja, c. ritmojstra (f 1656). V posebni zbirki ima napise papeža Pija II. (Eneja Silvija), kije potrdil ljubljansko škofijo, Pavla II. iz rodbine grofov Barbov, kardinala Hieronima Aleksandra grofa Landri, rojenega v Istri (f 1542) in kardinala Kle-sela, roj. Dunajčana. Dalje se vrste napisi Gotobalda, oglejskega patriarha, roj. Istri-jana, Peregrina (f 1161), Rajmunda a Turri in ljubljanskih škofov do Jožefa Rabatta. Zanimivi so napisi mejnih grofov v Kranju, Bertolda (f 1151) in njegove žene Zofije (f 1157), Engelberta (f 1165) in Bertolda III. Na posebnem listu pa ima opomin k molitvi za umrle mejne grofe kranjske.1) J) Orate pro defunctis. - Orate Deum pro Illu-stribus ac Nobilibus Dominis, qui olim Crainburgi Marchiones fuerunt, et hic sepulti sunt, ut iis sit propitius. Primum pro Engelberto, qui multa in Ecclesiam hanc contulit beneficia. Obiit Anno Sal. 1136. die S. Urbani. — Deinde pro huius filio Engelberto „Nucleus selectarum inscriptionum vete-rum et novorum. A. 1709" našteva napise po raznih cerkvah, n. pr. pri frančiškanih na altarju sv. Antona: „Magne Antoni AVer-sperglana aCCIpIto Dona (= 1709)", zvonov (velikega v stolnici, petih pri sv. Jakobu), ur, šol (gimnazije), knjižnice, stebra miljnika Trajanovega, znamenja Marije Brezmadežne pri sv. Jakobu, sv. Trojice, slavolokov ob posvečenju stolnice 1. 1707, vrat (pri frančiškanih: „FratrIbVs MInorIbVs proVIDentla CaeLestls sVo posVIt aVro"), vrtov in cesarskega špitala („CaesarIs Charltas In DoMo Ista.") Naposled je še nekoliko grobnih spomenikov starih in novih. „Marianale Carnioliae. 1691." je zbirka čudodelnih Marijinih podob s kratkim opisom. 1) »Annales Urbis Labacensis Metropolis Inclvti Ducatus Carnioliae, das ist Jahrs-Geschichten der fiirstl. Haubt-Statt Lavbach. Vom Anno 1660 bis 1700, dan continirt von Anno 1700 bis 1719." Ta spis2) je vrlo zanimiv. Res, da so dogodki le kratko označeni, vendar je ta kronika poučna, ker je natančna podoba tedanjega življenja v Ljubljani ter kaže napredek v nabožnem in znanstvenem življenju. Tu bereš o akademiji „Operosorum" in „Philo-Harmonicorum", česar drugje ni najti, tu izveš podatke o metereologiji, ki jih drugje zastonj iščeš. Ali ni zanimivo citati, da so se naselili okoli Pletarjev v listopadu 1662 Vlahi iz Bosne; brati o turških vojskah od 1. 1664. dalje; da je sneg zapal 1.1665. 5. vel. srpana po noči in vse pokončal; da je prišel 1.1670. v Ljubljano grof Frankopan in si vse ogledal, ker bi mu morala dežela pripasti pri delitvi Marchione, qui decessit die S. Barbarae. — Item pro March. Bertoldo, qui liberalem et benignum se erga hanc Ecclesiam praebuit ac mortuus est die S.Victoris. Adhaec pro huius Fratre Wilhelmo, qui obiit anno a Nativitate Dei 1158. die Festo S. Thomae Apostoli. — Tum pro Gerardo, qui mortuus est die S. Clementis. 1) Glej „Izvestja muz. društva" 1899 2) Glej „Izvestja muz. društva" 1901. Viktor Steska: Dr. Janez Gregorij Dolničar. 585 upornikov; da se je odpeljal 10. vel. srpana 1671 deželni glavar in tajni svetnik Engelbert grof Turjaški na Dunaj sodit upornike, itd. Proti koncu je vedno bolj natančen. Jenja z grudnom 1718. Na koncu knjige ima še razne pristavke: 0 domačih svetniških patronih, o ljubljanskih škofih, kratko zgodovino Ljubljane, nekaj javnih napisov, popis stolnice, javne svečanosti v Ljubljani, slike ljubljanskih cerkva... L. 1680. je začel sestavljati knjigo raznih naslovov za zasebno rabo. V tej knjižici se nahajajo naslovi višjih in nižjih oseb po abecednem redu. Na kratko je popisal tudi življenje blaženega Hieronima Babnerja, ki je, roj. 1.1597., v Ljubljani vstopil v frančiškanski samostan in umrl 1. 1628. ter je pokopan v Firmiju pri Ankoni v Italiji. Nameraval je spisati tudi življenje svojega brata Antona, stolnega dekana, a spis ni dovršen ne po vsebini ne po obliki. Zanimiv spis je dalje „Bibliotheca Laba-censis Publica Collegii Carolini Nobilium" J). V tej knjigi, ki jo je pričel sestavljati 1. 1715. in jo izpopolnjeval do svoje smrti, opisuje postanek sedanje semeniške in hkrati prve javne knjižnice v Ljubljani, in našteva pisatelje in umetnike kranjske. Res, da je mnogo gradiva objavil že Valvasor, mnogo tvarine je znane tudi iz knjige „Bibliotheca Carnio-liae", ki jo je sestavil marljivi o. Marka Pohlin, vendar nam je v tem spisu Dolničar otel pozabnosti marsikatero ime in posvetil v marsikak kot naše kulturne zgodovine. Splošno smemo trditi, da razen Valvasorja doslej še nihče ni tako osvetlil duševnega življenja naših prednikov kakor Gregorij Dolničar. Se enega rokopisa ne smemo prezreti, čeprav mu naslova ne vemo. V semeniščni knjižnici se nahaja osem listov, zaznamovanih s številkami 110, 111, 118, 119, 121, 132, 134, 188. Na listu 110. piše o ljubljanski stolnici in pripominja, da je tu snov še ne- ') Glej „Izvestja muz. društva" 1. 1900. dovršena in jo želi drugje obširneje obdelati, kar je tudi res storil. Na 118. listu govori o škofih ljubljanskih. Na listu 121. končuje vrsto ljubljanskih proštov in pričenja vrsto ljubljanskih stolnih dekanov; na listu 132. govori o šolah, na 134. pa končuje opis akademije „Operosorum" in „Philo-Harmo-nicorum"; na 188. naposled določuje mejo ljubljanske gosposke. Kje so drugi listi, pisec teh vrstic ni mogel dognati, obžaluje pa, da se je tako važno delo izgubilo. Tu bi res imeli v eni knjigi zbrano vso kulturno zgodovino kranjsko do 1. 1700. Mislim, da se ne motim, če istovetim te liste z njegovim po imenu znanim spisom, ki je bil že prej med rokopisi omenjen: „Rerum Labacensium historico-topographice descriptarum — libri quinque." '*? ' V? Življenjepis pa ni slavospev. Mnogo živ-ljenjepiscev zaide v napako, da svojega junaka ošarijo z vsemi možnimi prednostimi in čednostimi, ali ga pa oblatijo, če mu nasprotujejo, z napakami in grehi, ki jih morda niti približno ni imel. Da se izognemo tema skrajnostima, povejmo sedaj kratko sodbo o Dolničarju in njegovem delovanju. Gregor Dolničar je bil delaven mož. Ne da se tajiti, da je imel dovolj posla kot pravnik v svoji službi, bodisi kot vicedomski tajnik, bodisi kot mestni beležnik in pozneje kot sodni odvetnik. In vendar ga nahajamo ne samo vpisanega v skoraj vsa tedanja domača društva, temveč celo kot najmarlji-vejšega uda. In ne le to! Ves svoj prosti čas je uporabil v to, da je pisal domačo zgodovino. Po svojem poklicu je bil pravnik, a po svojem srcu zgodovinar. Umevno je, da v tej stroki ni mogel kdovekaj doseči, ker mu je manjkalo temeljitega strokovnega znanja in ker se je bavil s priljubljenim predmetom le o prostih uricah. Priznati pa moramo, da je vkljub temu mnogo storil in dosegel. Ni igrača delati kot diletant. Strokovnjak se giblje v svojem znanem mu krogu, vrhutega ima za svoje delo določen in uporabljiv čas; diletant si mora večinoma 586 Mira: Jesenske melodije. čas prikrasti in se suče na polju, ki je tuje njegovemu poklicu in kolikortoliko tudi njegovi dosedanji izobrazbi. Če vkljub temu kaj doseže, se mu mora brezdvomno prištevati v zaslugo. In Bolničar je storil dosti! Res, da bi želeli kako stvar bolje razdeljeno, natančneje določeno; strokovnjaka bi veselilo, ko bi mu bil naznanil povsod vir, odkod je posnel svoje mnenje; mnogo bi pridobili njegovi spisi, ko bi bil bolje ločil zrnje od plev . . . Toda pomisliti moramo, da svojih spisov večinoma ni dovršil, torej še niso bili popolnoma godni za natisk. Dolničar je bil velik domoljub. Srce mu je prekipevalo ljubezni domovinske. Včasih se nam kar naivno dozdeva, kako se mu zdi doma vse lepo, veličastno in imenitno, čeprav ni nič posebnega. Pri vzgoji tedanje dčbe seveda ni umel narodnostnega vprašanja. Posebno lepo odseva iz Dolničarjevega življenja vdanost v voljo božjo, odločno katoliško mišljenje in življenje. Kako lepo se tolaži ob smrti ljubih mu otrok! Kak6 moško prenaša smrt prerano umrle soproge! Vsak važnejši korak v življenju pričenja z Bogom! In prav ta živa vera ga je krepila in poživljala med delom in hkrati tako plemenito urejevala njegovo življenje. Skladno, srečno in uzorno živeti more le oni, ki mu sije vse življenje tako svetla zvezda uzor-nica — vera! Ne tajimo pa, da je bil Dolničar včasih premehak, morda tudi preveč prizanesljiv. Nekako smešno in ne prav umevno nam je, da se vedno ozira na plemenitnike in njih dela nad mero povzdiguje. Pa kaj hočemo? Tudi ta mož na višku izobrazbe svoje d6be — je bil otrok svojega časa in nam govori po svoje, najsi nam je sedaj ta jezik tuj. Ne vem jasno, kak6 in zakaj, a resnično je, da je z Dolničarjem izginil za domovinsko slavo vneti rod. Duševno, znanstveno življenje je pojenjalo po Ljubljani in sploh po Slovenskem, dokler se ni črez pol veka zopet zbudilo. Hvala Bogu, da pa vsaj umetnost v tej d6bi ni spala, ampak da je poganjala najlepše cvetove, ki jih občudujemo še sedaj v oljnatih slikah Valentina Mencingerja, v freskah Frančiška Jelovška in v kipih Frančiška Robba. In niso li ti umetniki izšli iz Dolničarjeve d6be? Jesenske melodije. i. Brr ... jesen! Že pod mrklim nebom megle se sive vlačijo in dež prši droban — na vasi se črne vrane pačijo . . . Okleščeni dreves vrhovi se tožno kvišku stegajo — oh, meni pa njih temne sence kot mrak na dušo legajo .. . Ko zrem to velo, suho listje, ki veter je podi z dreves, srce se nehote" zapraša: je kdaj li zelenelo res ? . . . Če dihu pozne, mrzle slane ne more odoleti list: Kako naj upi zelenijo ko zlobna diha v nje zavist?... Na zapuščeni vrtni gredi se ziblje strt, nalomljen cvet; v njem zrca se deževna kaplja — kot solza, ki jo joče svet... Samotna ptica v zraku kroži turobno se glasi njen spev... Zakaj še zdaj teh solznih glasov mi v duši trepeta odmev ?... Mira.